17.3.2009

SL

Uradni list Evropske unije

CE 62/1

---

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 5/2009,

ki ga je sprejel Svet dne 9. januarja 2009

z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o skupnih pravilih glede pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in o razveljavitvi Direktive Sveta 96/26/ES

(Besedilo velja za EGP)

(2009/C 62 E/01)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 71(1) Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

ob upoštevanju mnenja Evropskega nadzornika za varstvo podatkov (2)

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (3),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Vzpostavitev notranjega trga za cestni prevoz s poštenimi konkurenčnimi pogoji zahteva enotno izvajanje skupnih pravil za dostop do opravljanja dejavnosti cestnega prevoznika v tovornem ali potniškem prometu („dejavnost cestnega prevoznika“). Ta skupna pravila lahko pripomorejo k visoki ravni strokovne usposobljenosti cestnih prevoznikov, racionalizaciji trga, izboljšanju kakovosti opravljenih storitev, kar je v interesu cestnih prevoznikov, njihovih strank in celotnega gospodarstva, ter k večji varnosti v cestnem prometu. Lahko tudi spodbudijo učinkovito izvajanje pravice do ustanavljanja podjetij za cestni prevoz.

(2)

Direktiva Sveta 96/26/ES z dne 29. aprila 1996 o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v tovornem in potniškem prometu ter o medsebojnem priznavanju diplom, spričeval in drugih dokazil o formalnih kvalifikacijah za olajšanje uresničevanja pravic teh prevoznikov do ustanavljanja prevoznih podjetij v domačem in mednarodnem prometu (4) je določila minimalne pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika in medsebojno priznavanje v ta namen zahtevanih dokumentov. Kljub temu izkušnje, presoja vpliva in različne študije kažejo, da države članice to direktivo izvajajo neusklajeno. Takšna razhajanja imajo več negativnih posledic, zlasti izkrivljanje konkurence, določeno nepreglednost trga, neenako raven nadzora in nevarnost, da bodo podjetja, ki zaposlujejo osebje z nizko ravnjo usposobljenosti malomarna ali bodo manj upoštevala pravila o varnosti v cestnem prometu in o socialni varnosti, kar lahko škoduje ugledu sektorja.

(3)

Te posledice so še toliko bolj negativne, ker lahko povzročijo motnje v pravilnem delovanju notranjega trga cestnega prevoza, saj je namreč trg mednarodnega prevoza blaga in nekaterih poslov kabotaže dostopen za podjetja iz celotne Skupnosti. Edini pogoj, ki ga morajo izpolnjevati ta podjetja, je, da imajo dovoljenje Skupnosti, ki ga lahko pridobijo, če izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v skladu z Uredbo (ES) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (prenovitev) (5) in Uredbo (ES) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov (prenovitev) (5).

(4)

Zato bi bilo treba posodobiti obstoječa pravila o dovoljenju za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, da bi zagotovili da se ta pravila izvajajo enotno in učinkovito. Ker je upoštevanje teh pravil glavni pogoj za dostop na trg Skupnosti in ker so veljavni instrumenti Skupnosti na področju dostopa na trg uredbe, se zdi uredba najprimernejši instrument za ureditev pridobitve dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika.

(5)

Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da v najbolj oddaljenih regijah, navedenih v členu 299(2) Pogodbe, zaradi njihovih posebnih značilnosti in omejitev prilagodijo pogoje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Vendar se podjetjem, ustanovljenim v teh regijah, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika le zaradi prilagoditev iz prvega pododstavka, ne bi smela dodeliti dovoljenja Skupnosti. Za podjetja, ki bi zaradi izpolnjevanja vseh splošnih pogojev iz te uredbe lahko opravljala dejavnosti cestnega prevoznika, prilagoditev pogojev za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika ne bi smela pomeniti ovire pri opravljanju cestnega prevoza v omenjenih regijah.

(6)

Zaradi zagotavljanja poštene konkurence bi se morala skupna pravila za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v čim širšem obsegu nanašati na vsa podjetja. Kljub temu ni nujno, da se v področje uporabe te uredbe vključijo podjetja, ki opravljajo izključno prevoze z zelo majhnim vplivom na trg prevoznih storitev.

(7)

Država članica, v kateri je sedež podjetja, bi morala biti odgovorna za preverjanje, ali podjetje trajno izpolnjuje pogoje, določene v tej uredbi, da se lahko ta država članica po potrebi odloči za začasni ali trajni odvzem dovoljenj, na podlagi katerih lahko to podjetje posluje na trgu. Pravilno upoštevanje in zanesljiv nadzor nad pogoji za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika zahtevata, da imajo podjetja stalen in dejanski sedež.

(8)

Fizične osebe z zahtevanim dobrim ugledom in strokovno usposobljenostjo bi bilo treba jasno opredeliti in imenovati pri pristojnih organih. Te osebe („upravljavci prevoza“) bi morali dejansko in stalno upravljati prevozne dejavnosti podjetij za cestni prevoz. Zato bi bilo treba podrobno določiti, pod kakšnimi pogoji se šteje, da oseba dejansko in stalno vodi prevozno dejavnost v podjetju.

(9)

Dober ugled upravljavca prevoza zahteva, da ni bil obsojen za hujša kazniva dejanja ali deležen večjih sankcij, zlasti zaradi hujše kršitve zlasti pravil Skupnosti na področju cestnega prevoza. Obsodbe ali kazni, ki se upravljavcu prevoza ali cestnemu prevoznemu podjetju izrečejo v eni ali več državah članicah za najhujše kršitve pravil Skupnosti, bi morale biti povod za izgubo dobrega ugleda, če pristojni organ pred končno odločitvijo o dodelitvi osnovnih procesnih pravic ugotovi, da je bil preiskovalni postopek ustrezno zaključen in dokumentiran ter da so bile upoštevane ustrezne pravice do pritožbe.

(10)	Podjetje za cestni prevoz mora imeti določeno minimalno finančno sposobnost za zagotovitev primernega zagona in dobrega upravljanja podjetja. Bančna garancija ali zavarovanje strokovne odgovornosti lahko predstavlja enostaven in stroškovno učinkovit način prikaza finančnega položaja podjetij.

(11)

Visoka raven strokovne usposobljenosti lahko poveča družbeno-gospodarsko učinkovitost sektorja cestnega prevoza. Zato morajo kandidati za mesto upravljavca prevoza imeti visoko strokovno znanje. Da bi zagotovili večje poenotenje preverjanja in spodbudili visoko kakovost usposabljanja, bi bilo treba določiti, da države članice na podlagi meril, ki jih določijo same, akreditirajo centre za preverjanje in usposabljanje. Upravljavec prevoza bi moral imeti potrebno znanje za vodenje domačega in mednarodnega prevoza. Seznam strokovnih področij, ki jih je treba poznati za pridobitev potrdila o strokovni usposobljenosti, in podrobna pravila glede preverjanja se lahko spreminjajo skupaj s tehničnim napredkom, zato bi bilo treba omogočiti njihovo posodabljanje. Državam članicam bi se moralo omogočiti, da od preverjanja izvzamejo osebe, ki lahko predložijo dokazilo o neprekinjenih izkušnjah v zvezi z dejavnostmi upravljanja prevoza.

(12)

Poštena konkurenca in cestni prevoz, ki v celoti upošteva pravila, zahtevata enako raven nadzora in spremljanja med državami članicami. Organi za nadzor podjetij in veljavnosti njihovih dovoljenj imajo pri tem ključno vlogo, zato bi bilo treba zagotoviti, da po potrebi lahko sprejmejo ustrezne ukrepe, zlasti za začasni ali trajni odvzem dovoljenj ali za razglasitev neprimernosti malomarnih ali zlonamernih upravljavcev prevoza.

(13)

Bolj urejeno upravno sodelovanje med državami članicami bi izboljšalo učinkovitost nadzora nad podjetji, ki poslujejo v več državah članicah, in zmanjšalo upravne stroške. Elektronski registri podjetij, ki so medsebojno povezani v Skupnosti, lahko ob upoštevanju pravil Skupnosti o varstvu osebnih podatkov olajšajo tako sodelovanje in zmanjšajo stroške, povezane z nadzorom, za podjetja in tudi za uprave. V večini držav članic že obstajajo nacionalni elektronski registri. Tudi infrastruktura za medsebojno povezanost med državami članicami že obstaja. Zato bi lahko bolj sistematična uporaba elektronskih registrov prispevala k občutnemu zmanjšanju upravnih stroškov pregledov in izboljša njihovo učinkovitost.

(14)

Nekateri podatki iz teh nacionalnih elektronskih registrov, povezani s kršitvami in sankcijami, so osebni. Države članice bi morale zato sprejeti potrebne ukrepe za zagotovitev skladnosti z Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (6), zlasti glede nadzora obdelave osebnih podatkov s strani organov javne oblasti ter pravice oseb, na katere se ti podatki nanašajo, do obveščenosti, dostopa do podatkov in pravice do ugovora. Za namene te uredbe se zdi nujno, da se tovrstni podatki hranijo vsaj dve leti, s čimer bi preprečili, da bi izločena podjetja prenesla sedež v druge države članice.

(15)

Medsebojna povezanost nacionalnih elektronskih registrov je bistvenega pomena za hitro in učinkovito izmenjavo informacij med državami članicami ter za zagotovitev, da prevozniki ne bodo skušali storiti hujših kršitev ali jih utegnili zagrešiti v drugih državah članicah kot v državi članici sedeža. Ta medsebojna povezanost zahteva skupno opredelitev natančnega formata podatkov za izmenjavo in tehničnih postopkov izmenjave teh podatkov.

(16)	Za zagotovitev učinkovite izmenjave informacij med državami članicami bi bilo treba določiti nacionalne kontaktne točke in nekatere skupne postopke kot mimimum glede rokov in narave informacij, ki jih je treba posredovati.

(17)

Da bi olajšali uveljavljanje pravice do ustanavljanja, bi bilo treba kot zadosten dokaz o dobrem ugledu za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika v državi članici sedeža sprejeti predložitev ustreznih dokumentov, ki jih je izdal pristojni organ države članice, kjer je cestni prevoznik prebival, pri čemer se je treba prepričati, da zadevne osebe niso bile razglašene za neprimerne za opravljanje dejavnosti v drugih državah članicah.

(18)	Kar zadeva strokovno usposobljenost, bi morala država članica, v kateri je sedež podjetja, enotni vzorec potrdila, izdan v skladu s to uredbo, priznati kot zadosten dokaz, da se tako olajša uveljavljanje pravice do ustanavljanja.

(19)	Na ravni Skupnosti je potrebno natančnejše spremljanje izvajanja te uredbe na ravni Skupnosti. To vključuje pošiljanje rednih poročil Komisiji, pripravljenih na podlagi nacionalnih registrov, o dobrem ugledu, finančnem položaju in strokovni usposobljenosti podjetij iz sektorja cestnega prevoza.

(20)	Države članice bi morale določiti kazni za kršitve te uredbe. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(21)

Ker cilja te uredbe, in sicer posodobitve pravil, ki urejajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, z namenom zagotovitve enotnejše in učinkovitejše uporabe teh pravil v državah članicah, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganega ukrepa lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(22)	Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (7).

(23)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za pripravo seznama kategorij, vrst in stopenj teže kršitev, zaradi katerih cestni prevozniki izgubijo zahtevan dober ugled, za prilagoditev tehničnemu napredku iz prilog I, II in III k tej uredbi o znanju, ki ga morajo države članice upoštevati pri priznanju strokovne usposobljenosti in glede vzorca potrdila o strokovni usposobljenosti, in za pripravo seznama kršitev, ki lahko ob tistih iz Priloge IV k tej uredbi povzročijo izgubo ugleda. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, med drugim z njeno dopolnitvijo z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(24)	Direktivo 96/26/ES bi bilo treba razveljaviti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

1.   Ta uredba ureja dovoljenje za opravljanje in izvajanje dejavnosti cestnega prevoznika.

2.   Ta uredba se uporablja za vsa podjetja s sedežem v Skupnosti, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika. Uporablja se tudi za podjetja, ki želijo opravljati dejavnost cestnega prevoznika. Sklicevanje na podjetja, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika, se nanašajo, če je to ustrezno, tudi na podjetja, ki želijo opravljati takšno dejavnost.

3.   Kar zadeva regije iz člena 299(2) Pogodbe, zadevne države članice lahko prilagodijo pogoje, ki jih je treba izpolnjevati za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, če dejavnosti v teh regijah v celoti izvajajo podjetja, ustanovljena v teh regijah.

4.   Razen če je z nacionalno zakonodajo določeno drugače, se z odstopanjem od odstavka 2 ta uredba ne uporablja za:

(a)	podjetja, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika v tovornem prometu izključno z motornimi vozili ali s kombinacijami vozil, katerih največja dovoljena teža naloženega vozila ne presega 3,5 tone. Vendar lahko države članice to mejo znižajo za vse ali samo za nekatere vrste cestnih prevozov;

(b)	za podjetja, ki opravljajo storitve cestnega prevoza v potniškem prometu izključno za nekomercialne namene ali brezplačno oziroma katerih glavna dejavnost ni cestni prevoz potnikov;

(c)	podjetja, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika izključno z motornimi vozili, katerih največja dovoljena hitrost ne sme preseči 40 km/h.

5.   Države članice lahko iz uporabe vseh ali nekaterih določb te uredbe izvzamejo cestne prevoznike, ki opravljajo dejavnost izključno v domačem prometu in imajo na prometni trg samo manjši vpliv zaradi:

(a)	narave blaga, ki se prevaža; ali

(b)	kratke razdalje prevozov.

Člen 2

Opredelitve pojmov

V tej uredbi:

(1)	„dejavnost cestnega prevoznika v tovornem prometu“ pomeni dejavnost vsakega podjetja, ki z motornimi vozili ali kombinacijo vozil prevaža blago za najem ali plačilo;

(2)

„dejavnost cestnega prevoznika v potniškem prometu“ pomeni dejavnost vsakega podjetja, ki z motornimi vozili, konstruiranimi in opremljenimi tako, da so primerna za prevoz več kot devet oseb – skupaj z voznikom – in predvidena v ta namen, opravlja storitve v potniškem prometu za javnost ali za določene skupine uporabnikov, storitve pa plačajo osebe, ki prevoz uporabljajo, ali organizator prevoza;

(3)	„dejavnost cestnega prevoznika“ pomeni dejavnost cestnega prevoznika v potniškem prometu ali dejavnost cestnega prevoznika v tovornem prometu;

(4)

„podjetje“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki ima pridobitni značaj ali ne, vsako združenje ali skupino oseb, ki ni pravna oseba in ima pridobitni značaj ali ne, ter vsako organizacijo, ki je pravna oseba ali je odvisna od organa, ki je pravna oseba, ki opravlja dejavnosti potniškega prevoza, bodisi vsako fizično ali pravno osebo s poslovnim namenom, ki opravlja tovorne prevoze;

(5)	„upravljavec prevoza“ pomeni fizično osebo, zaposleno v podjetju, ali, če je to podjetje fizična oseba, to isto osebo ali, če je tako določeno, drugo fizično osebo, imenovano s pogodbo, ki dejansko in trajno vodi prevozne dejavnosti tega podjetja;

(6)	„dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika“ pomeni upravno odločbo, s katero se podjetju, ki izpolnjuje pogoje, določene v tej uredbi, dovoli opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika;

(7)

„pristojni organ“ pomeni organ v državi članici na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, ki za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika preveri, ali podjetje izpolnjuje pogoje iz te uredbe, ter je pooblaščen za izdajo in začasni ali trajni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika;

(8)	„država članica sedeža“ pomeni državo članico, v kateri je sedež podjetja, upravljavec prevoza pa lahko izhaja tudi iz druge države.

Člen 3

Zahteve za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika

1.   Podjetja, ki opravljajo dejavnost cestnega prevoznika:

(a)	imajo dejanski in stalni sedež v eni od držav članic;

(b)	imajo dober ugled;

(c)	imajo ustrezen finančni položaj;

(d)	imajo ustrezno strokovno usposobljenost.

2.   Države članice se lahko odločijo predpisati dodatne sorazmerne in nediskriminatorne zahteve za podjetja, če želijo pridobiti dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika.

Člen 4

Upravljavec prevoza

1.   Podjetje, ki opravlja dejavnost cestnega prevoznika, za upravljavca prevoza imenuje vsaj eno fizično osebo, ki izpolnjuje zahteve iz člena 3(1)(b) in (d) ter naslednje pogoje:

(a)	dejansko in neprekinjeno vodi prevozno dejavnost podjetja;

(b)	ima resnično povezavo s podjetjem, na primer biti njegov uslužbenec, direktor, lastnik ali delničar, oziroma podjetje upravljati ali, če je podjetje fizična oseba, biti ta ista oseba; in

(c)	prebiva v Skupnosti.

2.   Če podjetje ne izpolnjuje zahteve po strokovni usposobljenosti iz člena 3(1)(d), mu lahko pristojni organ dovoli opravljati dejavnost cestnega prevoznika brez upravljavca prevoza, imenovanega v skladu z odstavkom 1 tega člena, pod pogojem, da:

(a)	podjetje imenuje fizično osebo, ki prebiva v Skupnosti in izpolnjuje zahteve iz člena 3(1)(b) in (d) ter je s pogodbo pooblaščena za izvajanje nalog kot upravljavec prevoza v imenu podjetja;

(b)

so v pogodbi, ki jo je podjetje sklenilo z osebo iz točke (a), podrobno določene naloge, ki jih mora zadevna oseba izvajati učinkovito in neprekinjeno, ter navedene njene obveznosti kot upravljavca prevoza. Naloge, ki jih je treba podrobno določiti, obsegajo predvsem naloge, povezane z upravljanjem servisiranja in vzdrževanja vozil, preverjanjem prevoznih pogodb in dokumentov, osnovnim računovodstvom, razporeditvijo natovarjanj ali storitev po voznikih in vozilih ter preverjanjem postopkov v zvezi z varnostjo;

(c)

oseba iz točke (a) kot upravljavec prevoza lahko vodi prevozne dejavnosti največ štirih različnih podjetij, ki se izvajajo z največjim skupnim kombiniranim voznim parkom 50 vozil. Države članice se lahko odločijo, da bodo zmanjšale število podjetij in/ali velikost skupnega voznega parka vozil, ki jih upravlja ta oseba; in

(d)	oseba iz točke (a) opravlja opredeljene naloge izključno v interesu podjetja, svoje odgovornosti pa izvršuje neodvisno od podjetij, ki to podjetje zaprosijo za opravljanje prevoza.

3.   Države članice lahko določijo, da se upravljavcu prevoza, imenovanem v skladu z odstavkom 1, ne izda dovoljenja tudi v skladu z odstavkom 2, ali se mu lahko na ta način izda dovoljenje le za omejeno število podjetij ali vozni park vozil, ki je nižje od števila iz odstavka 2(c).

4.   Podjetje obvesti pristojni organ o imenovanem upravljavcu prevoza oziroma imenovanih upravljavcih prevoza.

POGLAVJE II

POGOJI, KI JIH JE TREBA IZPOLNJEVATI DA BI SE ZADOVOLJILO ZAHTEVAM IZ ČLENA 3

Člen 5

Pogoji v zvezi z zahtevo glede sedeža

Za izpolnitev zahteve iz člena 3(1)(a) podjetje:

(a)

ima sedež v tej državi članici, skupaj s prostori, v katerih hrani svojo poslovno dokumentacijo, ki jo lahko da na razpolago pristojnemu organu na njegovo zahtevo, zlasti vse računovodske dokumente, kadrovsko dokumentacijo, dokumentacijo s podatki o času vožnje in počitka ter kateri koli drug dokument, do katerega mora imeti dostop pristojni organ, da preveri izpolnjevanje pogojev iz te uredbe. Države članice lahko zahtevajo, da imajo podjetja s sedežem na njihovem ozemlju te dokumente v svojih prostorih kadar koli na voljo;

(b)

ko je dovoljenje izdano, ima na razpolago eno ali več vozil, ki so registrirana ali kako drugače dana v obtok v skladu z zakonodajo te države članice, ne glede na to, ali je edini lastnik ali pa jih ima v lasti na kakšen drug način, na primer na podlagi pogodbe o nakupu na obroke, najemne ali zakupne pogodbe (leasing) ali na podlagi kupoprodajne pogodbe;

(c)	dejansko in neprekinjeno opravlja svoje dejavnosti v ustrezno opremljenem operativnem centru, ki se nahaja v tej državi članici.

Člen 6

Pogoji v zvezi z zahtevo po dobrem ugledu

1.   Da se zagotovi izpolnjevanje pogoja dobrega ugleda iz člena 3(1)(b) in ob upoštevanju odstavka 2 tega člena, države članice določijo pogoje, ki jih morata izpolnjevati podjetje in upravljavec prevoza.

Države članice pri ugotavljanju, ali je podjetje zadostilo zahtevi po dobrem ugledu, preučijo ravnanje podjetja, njegovih upravljavcev prevoza in katere koli druge ustrezne osebe, ki jo lahko določi država članica. Vse navedbe obsodb, kazni ali kršitev podjetja v tem členu se nanašajo tudi na obsodbe, kazni ali kršitve podjetja samega, njegovih upravljavcev prevoza in katere koli druge ustrezne osebe, ki jo lahko določi država članica.

Pogoji iz prvega pododstavka vključujejo vsaj naslednje:

(a)

ni nobenega resnega razloga, ki bi zbujal dvom o dobrem ugledu upravljavca prevoza ali prevoznega podjetja, kot na primer obsodbe ali kazni za kakršno koli hudo kršenje veljavnih nacionalnih pravil na področju: (i) gospodarskega prava; (ii) stečajnega prava; (iii) plačilnih pogojev in pogojev zaposlovanja v tem poklicu; (iv) cestnega prometa; (v) poklicne odgovornosti; in

(b)

upravljavec prevoza ali prevozno podjetje ni bilo obsojeno za hudo kaznivo ravnanje ali mu ni bila naložena kazen v eni ali več držav članic za hude kršitve pravil Skupnosti zlasti glede: (i) časa vožnje in počitka voznikov, delovnega časa ter namestitve in uporabe nadzornih naprav; (ii) največje teže in dimenzij gospodarskih vozil v mednarodnem prometu; (iii) začetne kvalifikacije in stalnega usposabljanja voznikov; (iv) tehnične brezhibnosti gospodarskih vozil, vključno z obveznimi tehničnimi inšpekcijskimi pregledi motornih vozil; (v) dostopa na trg mednarodnega cestnega prevoza blaga ali, glede na primer, dostopa na trg cestnega prevoza potnikov; (vi) varnosti pri cestnem prevozu nevarnega blaga; (vii) namestitve in uporabe omejilnikov hitrosti v nekatere vrste vozil; (viii) vozniškega dovoljenja; (ix) dovoljenja za opravljanje dejavnosti; (x) prevoza živali.

2.   Za namene točke (b) tretjega pododstavka odstavka 1:

(a)

Če so bile upravljavcu prevoza ali prevoznemu podjetju v eni ali več državah članicah izrečene obsodba za hudo kaznivo ravanje ali kazni za najhujše kršitve pravil Skupnosti, opredeljene v Prilogi IV, pristojni organ države članice sedeža na primeren način in pravočasno začne ter ustrezno zaključi upravni postopek, po potrebi skupaj s pregledom prostorov zadevnega podjetja. V postopku se ugotovi, ali bi bila v posamičnem primeru zaradi posebnih okoliščin izguba dobrega ugleda nesorazmeren odziv. Vsaka tovrstna ugotovitev se ustrezno razloži in utemelji. Če pristojni organ ugotovi, da bi bila izguba dobrega ugleda nesorazmeren odziv, lahko odloči, da je dobri ugled nedotaknjen. V takem primeru se razlogi vnesejo v nacionalni register. Število takih odločitev se navede v poročilu iz člena 26(1). Če pristojni organ ugotovi, da izguba dobrega ugleda ne bi bila nesorazmeren odziv, je posledica obsodbe ali kazni izguba dobrega ugleda.

(b)

Komisija sprejme seznam kategorij, vrst in stopenj teže kršitev pravil Skupnosti, zaradi katerih se lahko, poleg tistih iz Priloge IV, izgubi dober ugled. Države članice pri določanju prednostnih nalog po členu 12(1) upoštevajo podatke o teh kršitvah, vključno s podatki, ki so jih poslale druge države članice. Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njeno dopolnitvijo, ki se nanašajo na ta seznam, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 25(3). V ta namen Komisija: (i) določi kategorije in vrste kršitev, do katerih prihaja najpogosteje; (ii) opredeli stopnjo teže kršitev glede na možnost, da te povzročijo resno nevarnost smrti ali hudih telesnih poškodb; in (iii) določi, koliko ponavljajočih kršitev je potrebnih, da se štejejo za hude kršitve, ob upoštevanju števila voznikov v okviru prevoznih dejavnosti, ki jih vodi upravljavec prevoza.

3.   Zahteva iz člena 3(1)(b) ostane neizpolnjena do povrnitve ugleda ali sprejetja kakega drugega ukrepa z enakovrednim učinkom v skladu z ustreznimi veljavnimi nacionalnimi predpisi.

Člen 7

Pogoji v zvezi z zahtevo glede finančnega položaja

1.   Da se zagotovi izpolnjevanje pogoja iz člena 3(1)(c), mora podjetje kadar koli med poslovnim letom biti sposobno izpolniti svoje finančne obveznosti. V ta namen mora podjetje na podlagi letnih računovodskih izkazov, ki jih je potrdil revizor ali ustrezno pooblaščena oseba, dokazati, da ima vsako leto na voljo kapital in rezerve, ki morajo znašati vsaj 9 000 EUR, če se uporablja samo eno vozilo, in najmanj 5 000 EUR za vsako dodatno uporabljeno vozilo.

Za namene te uredbe se vrednost eura v tistih nacionalnih valutah držav članic, ki niso vključene v tretjo fazo Evropske monetarne unije, določi vsakih pet let. Uporabijo se tečaji, pridobljeni prvi delovni dan oktobra in objavljeni v Uradnem listu Evropske unije. Veljati začnejo 1. januarja v naslednjem koledarskem letu.

Računovodske postavke iz prvega pododstavka so enake postavkam, opredeljenim v Četrti direktivi Sveta z dne 25. julija 1978 o letnih računovodskih izkazih posameznih vrst družb, ki temelji na členu 54(3)(g) (8).

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko pristojni organ dovoli ali zahteva, da podjetje izkaže svoje finančno stanje s potrdilom, npr. z zavarovanjem poklicne odgovornosti, ki ga izdajo ena ali več bank ali druge finančne institucije, tudi zavarovalnice, ki se nanaša na solidarnostno poroštvo podjetja, in sicer za zneske, določene v prvem pododstavku odstavka 1. Države članice lahko odločijo, da se lahko zahteva garancija s soglasjem pristojnega organa, ki izda dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, in se lahko sprosti samo z njegovim soglasjem.

3.   Letni računovodski izkazi iz odstavka 1 ali garancija iz odstavka 2, ki jih je treba preveriti, so letni računovodski izkazi gospodarskega subjekta s sedežem na ozemlju države članice, v kateri se zaprosi za dovoljenje, in ne letni računovodski izkazi morebitnih drugih subjektov s sedežem v drugi državi članici.

Člen 8

Pogoji v zvezi z zahtevo po strokovni usposobljenosti

1.   Da se zagotovi izpolnjevanje pogoja iz člena 3(1)(d), imajo zadevna oseba oziroma osebe znanje, ki ustreza stopnji, določeni v oddelku I Priloge I, in sicer iz tam naštetih strokovnih področij. To znanje se dokaže z obveznim pisnim izpitom, ki ga lahko dopolnjuje ustni izpit, če tako določi država članica. Oba izpita se organizirata v skladu z oddelkom II Priloge I. V ta namen lahko države članice odločijo, da je treba pred preverjanjem opraviti usposabljanje.

2.   Pisni in ustni izpiti iz odstavka 1 lahko organizirajo in potrdijo samo organi ali telesa, ki jih v ta namen država članica ustrezno pooblasti na podlagi meril, ki jih tudi sama določi. Države članice redno preverjajo, ali so pogoji, pod katerimi organi ali telesa, ki so jih pooblastile, organizirajo preverjanja, v skladu s Prilogo I.

3.   Države članice lahko v skladu z merili, ki jih določijo, ustrezno pooblastijo organizacije, ki lahko kandidatom zagotovijo visoko kakovostno usposabljanje, da se lahko učinkovito pripravijo na preverjanje, in redno usposabljanje, da lahko upravljavci prevoza, ki to želijo, dopolnjujejo svoje znanje.

4.   Države članice lahko diplomante z določenimi visokošolskimi kvalifikacijami ali kvalifikacijami tehničnih smeri, izdanimi v tej državi članici, posebej izdanimi v ta namen in ki dokazujejo znanje iz strokovnih področij, naštetih v seznamu iz Priloge I, oprostijo obveznega preverjanja iz strokovnih področij, ki jih te kvalifikacije zajemajo. Izjema velja le za tiste dele Priloge I, katerih kvalifikacije zajemajo vsa strokovna področja, našteta v naslovu vsakega dela.

Država članica lahko iz določenih delov preverjanja izvzame imetnike potrdil o strokovni usposobljenosti, veljavnih za opravljanje domačega tovornega prevoza v tej državi članici.

5.   Kot dokazilo o strokovni usposobljenosti je treba predložiti potrdilo, ki ga izda organ ali telo iz odstavka 2. To potrdilo ni prenosljivo na drugo osebo. Sestavi se v skladu z zaščitnimi elementi in vzorcem potrdila iz prilog II in III ter nosi žig in podpis ustrezno pooblaščenega organa ali telesa, ki ga je izdal.

6.   Komisija prilagodi priloge I, II in III tehničnemu napredku. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 25(3).

7.   Komisija spodbuja in omogoča izmenjavo izkušenj in informacij med državami članicami na področju usposabljanja, preverjanja in pooblaščanja, tudi prek organov, ki jih lahko imenuje Komisija.

Člen 9

Izvzetje iz preverjanja

Države članice lahko sklenejo, da iz preverjanja iz člena 8(1) izvzamejo fizične osebe, ki lahko predložijo dokazila, da so v državi članici v zadnjih 15 letih pred … (9) neprekinjeno vodile podjetje za cestni prevoz ali podjetje za potniški promet.

POGLAVJE III

DOVOLJENJE IN NADZOR

Člen 10

Pristojni organi

1.   Vsaka država članica imenuje enega ali več pristojnih organov za zagotavljanje pravilnega izvajanja te uredbe. Ti pristojni organi so pooblaščeni za:

(a)	preučitev vlog, ki jih vložijo podjetja;

(b)	izdajo dovoljenj za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika ter za začasni ali trajni odvzem teh dovoljenj;

(c)	razglasitev, da je fizična oseba neprimerna, da kot upravljavec prevoza vodi prevozno dejavnost podjetja;

(d)	izvedbo zahtevanih pregledov, s katerimi se preveri, ali podjetje izpolnjuje zahteve iz člena 3.

2.   Pristojni organi objavijo vse pogoje, zahtevane v okviru te uredbe, morebitne druge nacionalne določbe, postopke, ki jih morajo izvesti zadevni kandidati, in ustrezna pojasnila.

Člen 11

Preučitev in vknjižba vlog

1.   Prevoznemu podjetju, ki izpolnjuje zahteve iz člena 3, se na podlagi vloge izda dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Pristojni organ oceni, ali podjetje, ki predloži vlogo, izpolnjuje zahteve iz navedenega člena. Države članice lahko v ustrezni nacionalni zakonodaji določijo trajanje veljavnosti dovoljenj za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika.

Na podlagi preučitve vloge se lahko, glede na rezultate te ocene, izda dovoljenje Skupnosti v skladu z uredbama (ES) št. …/2009 in (ES) št. …/2009. Država članica lahko namesto dovoljenja Skupnosti izda drugo vrsto dovoljenja za podjetja, ki opravljajo prevoze le znotraj ozemlja zadevne države članice.

2.   Pristojni organ v nacionalni elektronski register iz člena 16 vnese podatke o podjetjih, za katera izda dovoljenja in ki so navedena v točkah (a) do (d) prvega pododstavka člena 16(2).

3.   Rok, v katerem pristojni organ preuči vlogo za izdajo dovoljenj, je čim krajši in ne sme biti daljši od treh mesecev od datuma, ko pristojni organ prejme dokumente, potrebne za preučitev vloge. Pristojni organ lahko ta rok v ustrezno utemeljenih primerih podaljša za dva meseca.

4.   Če obstaja kakršen koli dvom, pristojni organ do 31. decembra 2012 pri presoji dobrega ugleda podjetja preveri, da imenovani upravljavec(-ci) prevoza v kateri izmed držav članic v času vložitve vloge ni(so) bil(i) razglašen(i) za neprimerne(ga) za vodenje prevozne dejavnosti podjetja na podlagi člena 14.

Od 1. januarja 2013 dalje pristojni organ, ko z dostopom do podatkov iz točke (f) prvega pododstavka člena 16(2) z neposrednim varnim dostopom do ustreznih področij nacionalnih registrov ali na zahtevo presoja dober ugled podjetja, v vseh primerih preveri, ali imenovani upravljavec(-ci) prevoza v kateri od držav članic v času vložitve vloge ni(so) bil(i) razglašen(i) za neprimerne(ga) za vodenje prevozne dejavnosti podjetja na podlagi člena 14.

Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe in glede podaljšanja datumov za največ tri leta od datuma iz tega odstavka, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 25(3).

5.   Podjetja z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti prevoznika v roku 28 dni ali v krajšem roku, ki ga lahko določi država članica sedeža, obvestijo pristojni organ, ki je dovoljenje izdal, o spremembah podatkov iz odstavka 2.

Člen 12

Pregledi

1.   Pristojni organi nadzorujejo, da podjetja, ki so jim izdali dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, trajno izpolnjujejo zahteve iz člena 3. V ta namen države članice izvajajo preglede, usmerjene na podjetja, za katera je bilo ocenjeno povečano tveganje. Zato države članice ta sistem ocenjevanja tveganj, ki ga države članice vzpostavijo v skladu s členom 9 Direktive 2006/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o minimalnih pogojih za izvajanje uredb Sveta (EGS) št. 3820/85 in (EGS) št. 3821/85 o socialni zakonodaji v zvezi z dejavnostmi v cestnem prometu (10), razširijo na vse kršitve, opredeljene v členu 6 te uredbe.

2.   Do 31. decembra 2014 države članice izvajajo preglede vsaj vsakih pet let, da preverijo, ali podjetja še vedno izpolnjujejo vse zahteve iz člena 3.

Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe glede podaljšanja datumov iz tega odstavka, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 25(3).

3.   Države članice opravijo posamezne preglede, da preverijo, ali podjetje še vedno izpolnjuje pogoje za dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, če to zahteva Komisija v ustrezno utemeljenih primerih. Komisijo obvesti o rezultatih teh pregledov in o sprejetih ukrepih, če se ugotovi, da podjetje ne izpolnjuje več pogojev iz te uredbe.

Člen 13

Postopek za začasni in trajni odvzem dovoljenja

1.   Če pristojni organ ugotovi, da obstaja tveganje, da podjetje ne izpolnjuje več zahtev iz člena 3, o tem obvesti zadevno podjetje. Če pristojni organ ugotovi, da ena ali več od teh zahtev ni več izpolnjenih, lahko določi rok, v katerem mora podjetje urediti svoj položaj, z naslednjimi omejitvami:

(a)	največ šestmesečni rok za imenovanje namestnika upravljavca prevoza, če upravljavec prevoza ne izpolnjuje več zahteve po dobrem ugledu ali strokovni usposobljenosti, s podaljšanjem za največ šest mesecev ob smrti ali fizični nesposobnosti upravljavca prevoza;

(b)	največ šestmesečni rok, če mora podjetje urediti svoj položaj tako, da dokaže, da ima dejanski in stalni sedež;

(c)	največ šestmesečni rok, če ni izpolnjena zahteva glede finančnega položaja, da se dokaže, da bo zahteva glede finančnega položaja znova trajno izpolnjena.

2.   Pristojni organ lahko od podjetij, katerih dovoljenje je bilo začasno ali trajno odvzeto, zahteva, da pred vsakršnim popravljalnim ukrepom njihovi upravljavci prevoza opravijo izpit iz člena 8(1).

3.   Če pristojni organ ugotovi, da podjetje ne izpolnjuje več ene ali več zahtev iz člena 3, začasno ali trajno odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, ki je bilo izdano podjetju, najkasneje po preteku rokov iz odstavka 1 tega člena.

Člen 14

Razglasitev upravljavca prevoza za neprimernega

1.   Če upravljavec prevoza izgubi dober ugled v skladu s členom 6, ga pristojni organ razglasi za neprimernega za vodenje prevozne dejavnosti podjetja.

2.   Dokler se ne sprejme popravljalni ukrep v skladu z ustreznim nacionalnim predpisom, potrdilo o strokovni usposobljenosti osebe, ki je bila razglašena za neprimerno za upravljanje prevozne dejavnosti iz člena 8(5), ni veljavno v nobeni državi članici.

Člen 15

Odločitve pristojnih organov in pravna sredstva

1.   Negativne odločitve, ki jih pristojni organi držav članic sprejmejo v skladu s to uredbo, vključno z zavrnitvijo vloge, začasnim ali trajnim odvzemom obstoječega dovoljenja ali razglasitvijo neprimernosti upravljavca prevoza, vsebujejo razloge na katerih temeljijo te odločitve.

Pri teh odločitvah se upoštevajo razpoložljive informacije o kršitvah zadevnega podjetja ali upravljavca prevoza, ki lahko okrnijo dober ugled podjetja, ter vse druge informacije, ki jih ima na voljo pristojni organ. V odločitvah se podrobno navedejo popravljalni ukrepi, ki veljajo v primeru začasnega odvzema dovoljenja ali razglasitve neprimernosti.

2.   Države članice zagotovijo, da se lahko zadevna podjetja in osebe pritožijo zoper odločitve iz odstavka 1 pri vsaj enem neodvisnem in nepristranskem organu ali na sodišču.

POGLAVJE IV

POENOSTAVITEV IN UPRAVNO SODELOVANJE

Člen 16

Nacionalni elektronski registri

1.   Za izvajanje te uredbe, zlasti členov 11 do 14 in 26, vsaka država članica vodi nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza, katerim je pristojni organ, ki ga je imenovala, izdal dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika. Obdelava podatkov iz tega registra se izvaja pod nadzorom organa javne oblasti, imenovanega v ta namen. Ustrezni podatki v nacionalnem elektronskem registru so dostopni vsem pristojnim organom zadevne države članice.

Do 1. junija 2009 Komisija izda smernice o minimalnah zahtevah glede podatkov, ki morajo biti vneseni v nacionalni elektronski register od dneva njegove vzpostavitve, da bi se olajšala prihodnja povezava med registri, ter lahko poleg podatkov iz odstavka 2 priporoči, da se vključijo tudi registrske oznake vozil.

2.   Nacionalni elektronski register vsebuje najmanj naslednje podatke:

(a)	naziv in pravno obliko podjetja;

(b)	naslov njegovega sedeža;

(c)	imena upravljavcev prevoza, imenovanih za izpolnitev zahteve po dobrem ugledu in strokovni usposobljenosti, ter po potrebi ime pravnega zastopnika;

(d)	vrsto dovoljenja, število vozil, na katera se nanaša, ter po potrebi zaporedno številko dovoljenja Skupnosti in overjenih kopij;

(e)	število, kategorijo in vrsto hujših kršitev iz člena 6(1)(b), zaradi katerih so bile v zadnjih dveh letih izrečene obsodbe ali naložene kazni;

(f)	imena oseb, ki so bile razglašene za neprimerne za vodenje prevozne dejavnosti podjetja, dokler ni za te osebe ponovno vzpostavljen dober ugled v skladu s členom 6(3), in veljavne popravljalne ukrepe.

Za namene točke (e) se lahko države članice do 31. decembra 2015 odločijo, da v nacionalni elektronski register vključijo le najhujše kršitve iz Priloge IV.

Države članice se lahko odločijo, da bodo informacije iz točk (e) in (f) prvega pododstavka hranile v ločenih registrih. V tem primeru so ustrezni podatki na voljo na zahtevo ali neposredno dostopni vsem pristojnim organom zadevne države članice. Zahtevani podatki se zagotovijo v 30 delovnih dneh po prejemu zahteve.

V vsakem primeru so podatki iz točk (e) in (f) prvega pododstavka dostopni organom, ki niso pristojni organi, samo če so ustrezno pooblaščeni za izvajanje nadzora in nalaganje kazni na področju cestnega prometa in če so njihove uradne osebe zaprisežene ali kako drugače formalno zavezane k molčečnosti.

3.   Podatki o podjetju, katerega dovoljenje je bilo začasno ali trajno odvzeto, ostanejo v nacionalnem elektronskem registru dve leti po izteku obdobja delnega ali začasnega odvzema dovoljenja, nato pa se takoj zbrišejo.

Podatki o vseh osebah, razglašenih za neprimerne za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, ostanejo v nacionalnem elektronskem registru, dokler za te osebe ni ponovno vzpostavljen dober ugled v skladu s členom 6(3). Podatki se zbrišejo iz registra takoj, ko se sprejmejo popravljalni ukrepi ali ukrepi z enakovrednim učinkom.

V podatkih iz prvega in drugega pododstavka se podrobno navedejo razlogi za začasni ali trajni odvzem dovoljenj ali razglasitev neprimernosti in ustrezno trajanje odvzema.

4.   Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev sprotnega dopolnjevanja in točnosti podatkov v nacionalnem elektronskem registru, zlasti podatkov iz točk (e) in (f) prvega pododstavka odstavka 2.

5.   Brez poseganja v odstavka 1 in 2 države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so nacionalni elektronski registri na voljo po vsej Skupnosti prek nacionalnih kontaktnih točk, kakor so opredeljene v členu 18. Dostopnost prek nacionalnih kontaktnih točk se izvede do 31. decembra 2012, in sicer tako, da se pristojnemu organu katere koli države članice omogoči iskanje podatkov v nacionalnem elektronskem registru katere koli druge ržave članice.

6.   Skupna pravila glede izvajanja odstavka 5, kot so format izmenjanih podatkov, tehnični postopki za iskanje po nacionalnih elektronskih registrih drugih držav članic in spodbujanje interoperabilnosti teh registrov z drugimi ustreznimi zbirkami podatkov, sprejme Komisija v skladu s postopkom iz člena 25(2). V teh skupnih pravilih je določeno, kateri organ je odgovoren za dostop do podatkov ter njihovo nadaljnjo uporabo in posodabljanje potem, ko je bil omogočen dostop do njih, in v ta namen vključujejo predpise o vnašanju in nadzoru teh podatkov.

7.   Ukrepi, namenjeni spreminjaju nebistvenih določb te uredbe glede podaljšanja časovnih rokov iz odstavkov 1 in 5, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 25(3).

Člen 17

Varstvo osebnih podatkov

V zvezi z uporabo Direktive 95/46/ES države članice zlasti zagotovijo:

(a)	da ima vsak posameznik dostop do podatkov, če so podatki, ki ga zadevajo, vpisani v register ali če se jih namerava posredovati tretjim osebam. Informacije morajo vsebovati identiteto organa, ki je odgovoren za obdelavo podatkov, vrsto podatkov za obdelavo in razloge;

(b)	da ima vsak posameznik pravico dostopa do podatkov, ki ga zadevajo, pri organu, ki je odgovoren za obdelavo teh podatkov. Ta pravica se izvršuje brez omejitev v ustreznih časovnih obdobjih in brez večjih zamud ali stroškov za prosilca;

(c)	da ima vsak posameznik, katerega podatki so netočni in nepopolni, pravico, da doseže popravek, izbris ali blokiranje podatkov, ki ga zadevajo;

(d)	da ima vsak posameznik pravico, da ugovarja obdelavi podatkov, ki ga zadevajo, iz upravičenih in nujnih razlogov. V primeru upravičenega ugovora se ti podatki ne smejo več obdelovati.

Člen 18

Upravno sodelovanje med državami članicami

1.   Države članice določijo nacionalno kontaktno točko, odgovorno za izmenjavo informacij z drugimi državami članicami glede uporabe te uredbe. Države članice Komisiji posredujejo imena in naslove svojih nacionalnih kontaktnih točk do … (11). Komisija sestavi seznam vseh nacionalnih kontaktnih točk in ga posreduje državam članicam.

2.   Države članice, ki izmenjujejo informacije v okviru te uredbe, uporabljajo nacionalne kontaktne točke, določene na podlagi odstavka 1.

3.   Države članice, ki izmenjujejo informacije o kršitvah iz člena 6(2) ali o morebitnih upravljavcih prevoza, razglašenih za neprimerne, upoštevajo postopek in roke iz člena 13(1) Uredbe (ES) št. …/2009 ali glede na primer iz člena 23(1) Uredbe (ES) št. …/2009. Država članica, ki od druge države članice dobi obvestilo o hujši kršitvi, zaradi katere je bila izrečena obsodba ali kazen, to kršitev vpiše v svoj nacionalni elektronski register.

POGLAVJE V

MEDSEBOJNO PRIZNAVANJE POTRDIL IN DRUGIH DOKAZIL

Člen 19

Potrdila in drugi dokumenti v zvezi z dobrim ugledom

1.   Brez poseganja v člen 11(4) država članica sedeža kot zadosten dokaz o dobrem ugledu za pridobitev dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika sprejme izpisek iz kazenske evidence, če tega ni, pa enakovreden dokument, ki ga izda pristojni sodni ali upravni organ države članice, kjer je upravljavec prevoza prej prebival.

2.   Kadar država članica za svoje državljane uvede določene zahteve glede dobrega ugleda in izpolnjevanja teh zahtev ni mogoče dokazati z dokumentom iz odstavka 1, ta država članica sprejme kot zadostno dokazilo za državljane drugih članic potrdilo o izpolnjevanju teh zahtev, ki ga izda pristojni sodni ali upravni organ v eni ali več državah članicah, kjer je upravljavec prevoza prej prebival. Ta potrdila se nanašajo na posebne informacije, ki se upoštevajo v državi članici sedeža.

3.   Če ena ali več držav članic, kjer je upravljavec prevoza prej prebival, ne izda dokumenta, iz odstavka 1 ali potrdila iz odstavka 2, lahko ta dokument ali potrdilo nadomesti izjava pod prisego ali slovesna izjava upravljavca prevoza pred pristojnim sodnim ali upravnim organom ali po potrebi pred notarjem v državi članici, kjer je upravljavec prevoza prej prebival. Ta organ ali notar izda potrdilo, s katerim potrjuje verodostojnost izjave pod prisego ali slovesne izjave.

4.   Dokument iz odstavka 1 in potrdilo iz odstavka2 se ne sprejme, če je predložen več kot 3 mesece po datumu izdaje. Ta pogoj velja tudi za izjave iz odstavka 3.

Člen 20

Potrdila v zvezi s finančnim položajem

Kadar država članica od državljanov zahteva izpolnjevanje nekaterih dodatnih pogojev v zvezi s finančnim položajem, ki niso navedeni v členu 7, ta država članica za državljane drugih držav članic sprejme kot zadosten dokaz potrdilo o izpolnjevanju teh pogojev, ki ga izda pristojni upravni organ ene ali več držav članic, v katerih je upravljavec prevoza prej prebival. Ta potrdila se nanašajo na posebne podatke, ki se upoštevajo v novi državi članici sedeža.

Člen 21

Potrdila o strokovni usposobljenosti

1.   Države članice priznajo kot zadostno dokazilo o strokovni usposobljenosti potrdila, ki so skladna z vzorcem spričevala iz Priloge II in jih izda organ ali telo, ki je v ta namen ustrezno pooblaščen.

2.   Potrdila, izdana pred … (12) kot dokazilo o strokovni usposobljenosti v skladu z določbami, veljavnimi do tega datuma, se upoštevajo kot enakovredna potrdilu, katerega vzorec je v Prilogi III, in se kot dokazilo o strokovni usposobljenosti priznajo v vseh državah članicah. Države članice lahko zahtevajo, da imetniki potrdil o strokovni usposobljenosti, veljavnih le za opravljanje domačega tovornega prevoza, opravijo izpit ali dele izpita v skladu s členom 8(1).

POGLAVJE VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 22

Kazni

1.   Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse ukrepe, potrebne za zagotovitev njihovega izvajanja. Tako določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o teh pravilih do … (11) in v najkrajšem možnem času tudi o vsaki njihovi nadaljnji spremembi. Države članice zagotovijo, da se vsi takšni ukrepi uporabljajo brez diskriminacije glede na državljanstvo ali kraj sedeža podjetja.

2.   Kazni iz odstavka 1 vključujejo zlasti začasni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, trajni odvzem dovoljenj in razglasitev neprimernosti obtoženih upravljavcev prevoza.

Člen 23

Prehodne določbe

Podjetja, ki imajo pred … (9) dovoljenje za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, upoštevajo določbe te uredbe do … (11).

Člen 24

Medsebojna pomoč

Pristojni organi držav članic tesno sodelujejo in si medsebojno pomagajo pri izvajanju te uredbe. Pristojni organi izmenjujejo informacije o obsodbah in kaznih za hujše kršitve ali o drugih posebnih dejstvih, ki bi lahko vplivala na opravljanje dejavnosti cestnih prevoznikov, ter pri tem spoštujejo določbe, ki se uporabljajo na področju varstva osebnih podatkov.

Člen 25

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor, ustanovljen na podlagi člena 18(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (13).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

3.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 26

Poročila o opravljanju dejavnosti

1.   Države članice vsaki dve leti pripravijo poročilo o dejavnosti pristojnih organov in ga pošljejo Komisiji. To poročilo obsega:

(a)	pregled sektorja, kar zadeva dober ugled, finančni položaj in strokovno usposobljenost;

(b)	število po vrsti in letu izdanih, začasno in trajno odvzetih dovoljenj, število primerov razglasitve neprimernosti ter razloge na katerih temeljijo te odločitve;

(c)	število vsako leto izdanih spričeval o strokovni usposobljenosti;

(d)	temeljne statistične podatke o nacionalnih elektronskih registrih in njihovo uporabo s strani pristojnih organov; in

(e)	pregled izmenjave informacij z drugimi državami članicami, ki obsega zlasti letno število ugotovljenih kršitev, o katerih je bila obveščena druga država članica, in prejetih odgovorov na podlagi člena 18(2) kakor tudi letno število poizvedb in odgovorov na podlagi člena 18(3).

2.   Na podlagi poročil iz odstavka 1 Komisija vsaki dve leti pripravi poročilo o opravljanju dejavnosti cestnega prevoznika, s katerim seznani Evropski parlament in Svet. To poročilo vsebuje zlasti oceno izmenjave informacij med državami članicami ter pregled delovanja in podatkov nacionalnih elektronskih registrov. To poročilo se objavi hkrati s poročilom iz člena 17 Uredbe (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (14).

Člen 27

Seznam pristojnih organov

Vsaka država članica do … (12) pošlje Komisiji seznam pristojnih organov, ki jih je imenovala za izdajanje dovoljenj za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika, in seznam organov ali teles, pooblaščenih za organizacijo preverjanj iz člena 8(1) in izdajo spričeval. Zbirni seznam teh organov ali teles iz vse Skupnosti Komisija objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 28

Obveščanje o nacionalnih ukrepih

Države članice Komisiji pošljejo besedilo zakonov ali drugih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta uredba, najpozneje 30 dni po njihovem sprejetju, prvič pa do … (12).

Člen 29

Razveljavitev

Direktiva 96/26/ES se razveljavi.

Člen 30

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od … (15).

---

(1)  UL C 151, 17.6.2008, str. 16.

(2)  UL C 14, 19.1.2008, str. 1.

(3)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 21. maja 2008 (še ni objavljeno v Uradnem listu), Skupno stališče Sveta z dne 9. januarja 2009, Stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu) in Sklep Sveta z dne …

(4)  UL L 124, 23.5.1996, str. 1.

(5)  UL L …

(6)  UL L 281, 23.11.1995, str. 31.

(7)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(8)  UL L 222, 14.8.1978, str. 11.

(9)  Datum začetka veljavnosti te uredbe.

(10)  UL L 102, 11.4.2006, str. 35.

(11)  Dve leti po začetku veljavnosti te uredbe.

(12)  Datum začetka veljavnosti te uredbe.

(13)  UL L 370 de 31.12.1985, str. 8.

(14)  UL L 102 de 11.4.2006, str. 1.

(15)  Dve leti po začetku veljavnosti te uredbe.

---

---

---

---

---

---

17.3.2009

SL

Uradni list Evropske unije

CE 62/25

---

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 6/2009,

ki ga je sprejel Svet dne 9. januarja 2009

z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov (prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

(2009/C 62 E/02)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 71 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Potrebne so številne bistvene spremembe Uredbe Sveta (EGS) št. 684/92 z dne 16. marca 1992 o skupnih pravilih za mednarodni avtobusni prevoz potnikov (3) in Uredbe Sveta (ES) št. 12/98 z dne 11. decembra 1997 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo nacionalni cestni prevoz oseb v državi članici (4). Zaradi jasnosti in poenostavitve bi bilo treba navedeni uredbi prenoviti in strniti v eno samo uredbo.

(2)	Oblikovanje skupne prometne politike med drugim zahteva določitev enotnih pravil, ki se uporabljajo v mednarodnem cestnem prevozu potnikov, in pogojev, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo nacionalne prevoze v državi članici.

(3)

Da se zagotovi skladen okvir za mednarodni avtobusni prevoz potnikov v celotni Skupnosti, bi se morala ta uredba uporabljati za vse mednarodne prevoze na ozemlju Skupnosti. Prevoze iz držav članic v tretje države še vedno v veliki meri urejajo dvostranski sporazumi med državami članicami in navedenimi tretjimi državami. Zato se ta uredba ne bi smela uporabljati za tisti del vožnje na ozemlju države članice, kjer potniki vstopajo na avtobus ali iz njega izstopajo, dokler se ne sklenejo potrebni sporazumi med Skupnostjo in zadevnimi tretjimi državami. Uporabljati pa bi se morala na ozemlju prečkane tranzitne države članice.

(4)	Prost pretok storitev predstavlja osnovno načelo enotne prometne politike in zahteva, da se prevoznikom iz vseh držav članic zagotovi dostop do mednarodnih prevoznih trgov brez diskriminacije na podlagi državljanstva ali kraja sedeža.

(5)

Za opravljanje mednarodnih avtobusnih prevozov potnikov bi bilo treba imeti licenco Skupnosti. Od prevoznikov bi bilo treba zahtevati, da imajo v vsakem od svojih vozil overjeno verodostojno kopijo licence Skupnosti, da bi izvršnim organom omogočili učinkovito kontrolo, zlasti zunaj države članice, v kateri ima prevoznik sedež. Določiti bi bilo treba pogoje glede izdaje in odvzema licenc Skupnosti, njihovega roka veljavnosti in podrobnih pravil za njihovo uporabo. Treba je določiti podrobne tehnične zahteve glede oblike in drugih lastnosti licence Skupnosti ter overjenih kopij licenc.

(6)	Da bi zadovoljili povpraševanje na trgu, bi bilo treba pripraviti prilagodljive predpise ob upoštevanju določenih pogojev za posebne linijske prevoze in določene občasne prevoze.

(7)	Ob ohranjanju dogovorov o dovoljenju za linijske prevoze bi bilo treba spremeniti določena pravila, zlasti glede postopkov za izdajo dovoljenja.

(8)

Dovoljenje za linijske prevoze bi bilo treba odslej izdati po opravljenem postopku za izdajo dovoljenja, razen če obstajajo jasno navedeni razlogi za zavrnitev, ki jih je mogoče pripisati prosilcu. Razloga za zavrnitev v zvezi z zadevnim trgom bi morala biti, da bi prevoz, za katerega se zahteva dovoljenje, resno ogrožal izvedljivost primerljivega prevoza, ki se izvaja v okviru pogodb za opravljanje javnih storitev na zadevnih direktnih odsekih, ali da temeljni namen prevoza ni prevažanje potnikov med postajališči v različnih državah članicah.

(9)

Prevoznikom nerezidentom bi morali dovoliti opravljati nacionalne cestne prevoze potnikov, vendar bi bilo treba upoštevati posebne značilnosti vsake oblike prevoza. Ko se opravlja takšna kabotaža, bi zanjo morala veljati zakonodaja Skupnosti, kot je Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (5), in nacionalna zakonodaja na določenih področjih, ki velja v državi članici gostiteljici.

(10)	Določbe Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (6) se uporabljajo za prevozna podjetja, ki opravljajo cestno kabotažo.

(11)	Samo linijski prevozi, ki se zagotavljajo kot del mednarodnih linijskih prevozov, brez mestnih in primestnih prevozov, bi morali biti na voljo za prevoznike nerezidente pod določenimi pogoji in zlasti ob upoštevanju veljavne zakonodaje države članice gostiteljice.

(12)	Države članice bi si morale medsebojno pomagati z namenom pravilne uporabe te uredbe.

(13)

Upravne postopke bi bilo treba čim bolj skrajšati, brez opustitve kontrole in kazni, ki zagotavljajo pravilno uporabo in učinkovito izvrševanje te uredbe. V ta namen bi bilo treba pojasniti in okrepiti obstoječa pravila o odvzemu licence Skupnosti. Veljavna pravila bi bilo treba prilagoditi, da bodo omogočala učinkovito sankcioniranje resnih kršitev, storjenih v državi članici, ki ni država članica sedeža. Kazni bi morale biti nediskriminatorne in sorazmerne z resnostjo kršitev. Obstajati bi morala možnost vložitve pravnega sredstva zoper vsako naloženo kazen.

(14)	Države članice bi morale v svoj nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza vnesti vse resne kršitve, ki jih je možno pripisati prevoznikom in za katere so bile naložene kazni.

(15)

Da bi olajšali in okrepili izmenjavo informacij med nacionalnimi organi, bi morale države članice ustrezne informacije izmenjati preko nacionalnih kontaktnih točk, vzpostavljenih v skladu z Uredbo (ES) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika (7).

(16)	Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblasti (8).

(17)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za določitev oblike nekaterih dokumentov, ki se uporabljajo za izvrševanje te uredbe, in za prilagoditev prilog I in II k tej uredbi tehničnemu napredku. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(18)	Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za izvajanje te uredbe, zlasti glede učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni.

(19)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotoviti skladen okvir za mednarodne avtobusne prevoze potnikov po vsej Skupnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja za avtobusni prevoz oseb v mednarodnem prometu na območju Skupnosti, ki ga opravljajo prevozniki, ustanovljeni v državi članici, za najem ali plačilo ali za lastni račun, skladno z njenimi zakoni, uporabljajo pa se vozila, ki so registrirana v taki državi članici in so po svoji konstrukciji in opremi primerna in namenjena za prevoz več kot devet oseb, vključno z voznikom, ter za gibanje takih praznih vozil v zvezi s takim prevozom.

Menjava vozila ali prekinitev prevoza, da se lahko del vožnje opravi z drugim prevoznim sredstvom, ne vpliva na uporabo te uredbe.

2.   Pri prevozu iz države članice v tretjo državo in obratno se ta uredba uporablja za del vožnje na ozemlju katere koli prečkane tranzitne države članice. Ne uporablja se za tisti del vožnje na ozemlju države članice, kjer potniki vstopajo na avtobus ali iz njega izstopajo, dokler se ne sklene potrebni sporazum med Skupnostjo in zadevno tretjo državo.

3.   Do sklenitve sporazumov iz odstavka 2 ta uredba ne vpliva na določbe v zvezi s prevozom iz države članice v tretjo državo in obratno, ki so vsebovane v dvostranskih sporazumih, sklenjenih med državami članicami in temi tretjimi državami.

4.   Ta uredba se uporablja za notranji cestni prevoz potnikov za najem ali plačilo, ki ga občasno opravlja prevoznik nerezident, kot je določeno v poglavju V.

Člen 2

Opredelitev pojmov

Za namene te uredbe se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)

„mednarodni prevoz“ pomeni: (a) vožnjo, ki se opravlja z vozilom, pri kateri sta odhodni in namembni kraj v dveh različnih državah članicah, s tranzitom ali brez tranzita prek ene ali več držav članic ali tretjih držav; (b) vožnjo, ki se opravlja z vozilom, pri kateri sta odhodni in namembni kraj v isti državi članici, med temo ko se potniki pobirajo ali odlagajo v drugi državi članici ali v tretji državi; (c) vožnjo, ki se opravlja z vozilom iz države članice v tretjo državo ali nazaj, s tranzitom ali brez tranzita prek ene ali več držav članic ali tretjih držav; ali (d) vožnjo, ki se opravlja z vozilom med tretjimi državami, s tranzitom prek ozemlja ene ali več držav članic;

(2)	„linijski prevozi“ pomenijo prevoze, s katerimi se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih linijah, potniki pa vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah;

(3)	„posebni linijski prevozi“ pomenijo linijske prevozne storitve, s katerimi se zagotovi prevoz določene kategorije potnikov, prevoz drugih potnikov pa ne, ne glede na to, kdo jih organizira;

(4)	„občasni prevozi“ pomenijo prevoze, ki niso zajeti v definiciji linijskih prevozov, vključno s posebnimi linijskimi prevozi, in katerih glavna značilnost je prevažanje skupin potnikov, sestavljenih na pobudo stranke ali prevoznika samega;

(5)

„prevozi za lastni račun“ pomenijo prevoze, ki jih za nekomercialne in neprofitne namene opravljajo fizične ali pravne osebe, pri čemer — je prevozna dejavnost samo pomožna dejavnost te fizične ali pravne osebe, — so uporabljena vozila last te fizične ali pravne osebe ali jih je ta oseba pridobila z odloženim plačilom ali je bila zanje sklenjena dolgoročna zakupna pogodba in jih vozi član osebja fizične ali pravne osebe ali sama fizična oseba ali pa osebje, ki je zaposleno v podjetju ali mu je na voljo v okviru pogodbene obveznosti;

(6)	„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, v kateri prevoznik opravlja dejavnost in ni država članica sedeža prevoznika;

(7)

„kabotaža“ pomeni bodisi — nacionalni cestni prevoz potnikov za najem in plačilo, ki ga prevoznik začasno opravlja v državi članici gostiteljici, bodisi — pobiranje ali odlaganje potnikov v isti državi članici v okviru mednarodnih linijskih prevozov v skladu z določbami te uredbe pod pogojem, da to ni glavni namen teh prevozov;

(8)	„resna kršitev zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu“ pomeni kršitev, ki bi lahko vodila do izgube dobrega ugleda v skladu s členom 6(1) in (2) Uredbe (ES) št. …/2009 in/ali do začasnega ali trajnega odvzema licence Skupnosti.

Člen 3

Svoboda opravljanja storitev

1.   Vsak prevoznik iz člena 1, ki opravlja prevoze za najem ali plačilo, ima v skladu s to uredbo pravico opravljati linijske prevoze, skupaj s posebnimi linijskimi avtobusnimi prevozi in občasnimi avtobusnimi prevozi, brez diskriminacije na podlagi državljanstva ali kraja sedeža, če:

(a)	je v državi članici sedeža pooblaščen za izvajanje linijskih prevozov, vključno s posebnimi linijskimi avtobusnimi prevozi ali občasnimi avtobusnimi prevozi, v skladu s pogoji o dostopu do trga, ki so določeni v nacionalni zakonodaji;

(b)	izpolnjuje pogoje, določene v skladu s pravili Skupnosti o dovoljenju za opravljanje poklica cestnega prevoznika potnikov v domačem in mednarodnem prometu; in

(c)

izpolnjuje zakonske zahteve glede standardov za voznike in vozila, kot je določeno zlasti v Direktivi Sveta 92/6/EGS z dne 10. februarja 1992 o vgradnji in uporabi naprav za omejevanje hitrosti za določene kategorije motornih vozil v Skupnosti (9) Direktivi Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (10), ter Direktivi 2003/59/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2003 o temeljnih kvalifikacijah in rednem usposabljanju voznikov nekaterih cestnih vozil za prevoz blaga ali potnikov (11).

2.   Vsakemu prevozniku iz člena 1, ki opravlja prevoze za lastni račun, je dovoljeno, da opravlja prevoze na podlagi člena 5(5), brez diskriminacije na podlagi državljanstva ali kraja sedeža, če:

(a)	ima v državi članici sedeža dovoljenje za opravljanje prevozov z avtobusi v skladu s pogoji o dostopu do trga, ki so določeni v nacionalni zakonodaji; in

(b)	izpolnjuje zakonske zahteve glede standardov za voznike in vozila, kot je določeno zlasti v direktivah 92/6/EGS, 96/53/ES in 2003/59/ES.

POGLAVJE II

LICENCA SKUPNOSTI IN DOSTOP DO TRGA

Člen 4

Licenca Skupnosti

1.   Za opravljanje mednarodnih avtobusnih prevozov potnikov se zahteva licenca Skupnosti, ki jo izdajo pristojni organi države članice sedeža.

2.   Pristojni organi države članice sedeža imetniku izdajo izvirnik licence Skupnosti, ki jo hrani prevoznik, in število overjenih verodostojnih kopij licenc, ki ustrezajo številu vozil, uporabljenih v mednarodnem prevozu potnikov, s katerimi razpolaga imetnik licence Skupnosti in so v njegovi popolni lasti ali so mu na voljo v drugi obliki, zlasti na podlagi pogodbe o kreditnem nakupu, kupne pogodbe z obročnim odplačevanjem ali zakupne pogodbe.

Licenca Skupnosti in overjene verodostojne kopije licence so v obliki, ki je določena v Prilogi II. Vsebujejo vsaj dva od zaščitnih elementov, naštetih v Prilogi I.

Komisija prilogi I in II prilagodi tehničnemu napredku. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 26(2).

Licenca Skupnosti in overjene kopije licence so opremljene so s pečatom organa izdaje ter podpisom in zaporedno številko. Zaporedne številke licence Skupnosti in overjenih verodostojnih kopij licence se vnesejo v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza iz člena 16 Uredbe (ES) št. …/2009 kot del niza podatkov o prevozniku.

3.   Licenca Skupnosti se izda na ime prevoznika in ni prenosljiva. Overjena verodostojna kopija licence Skupnosti se hrani v vsakem o vozil prevoznika in se pokaže na zahtevo pooblaščenega inšpektorja.

4.   Licenca Skupnosti se izda za obdobje do največ deset let, ki se lahko podaljša.

Licence Skupnosti in overjene verodostojne kopije licenc, ki so bile izdane pred datumom začetka uporabe te uredbe, ostanejo v veljavi do datuma izteka njihove veljavnosti.

5.   Kadar se predloži vloga za izdajo licence Skupnosti ali se licenca Skupnosti v skladu z odstavkom 4 tega člena podaljša, pristojni organi države članice sedeža preverijo, ali prevoznik izpolnjuje oziroma še naprej izpolnjuje pogoje iz člena 3(1).

6.   Kadar pogoji iz člena 3(1) niso izpolnjeni, pristojni organi države članice sedeža zavrnejo izdajo ali podaljšanje licence Skupnosti ali licenco odvzamejo z obrazloženo odločbo.

7.   Države članice zagotovijo prosilcu za licenco ali imetniku licence Skupnosti pravico do pritožbe zoper odločbo pristojnih organov države članice sedeža o zavrnitvi ali odvzemu te licence.

8.   Države članice lahko odločijo, da velja licenca Skupnosti tudi za domače prevoze.

Člen 5

Dostop do trga

1.   Linijske prevoze lahko uporabljajo vsi, vendar pod pogojem obvezne rezervacije, kadar se to zahteva.

Za takšne prevoze se zahteva dovoljenje v skladu z določbami poglavja III.

Za linijske prevoze iz države članice v tretjo državo in obratno se zahteva dovoljenje v skladu z dvostranskim sporazumom med državo članico in tretjo državo ter, kjer je to primerno, s tranzitno državo članico, dokler se ne sklene potrebni sporazum med Skupnostjo in zadevno tretjo državo.

Prilagajanje pogojem za opravljanje prevoza ne vpliva na rednost linijskega prevoza.

Organizacija vzporednih ali občasnih prevozov, ki so namenjeni istim ljudem kot obstoječi linijski prevozi, neustavljanje na določenih postajališčih in ustavljanje na dodatnih postajališčih pri obstoječih linijskih prevozih se ureja z enakimi predpisi kot se uporabljajo za obstoječe linijske prevoze.

2.   Posebni linijski prevozi vključujejo:

(a)	prevoz delavcev med domom in službo;

(b)	prevoz učencev in študentov do izobraževalne ustanove in nazaj.

Dejstvo, da se posebni prevoz spreminja glede na potrebe uporabnikov, ne vpliva na razvrstitev prevoza pod linijski prevoz.

Za posebne linijske prevoze se v skladu s poglavjem III dovoljenje ne zahteva, če jih ureja pogodba, sklenjena med organizatorjem in prevoznikom.

3.   Za občasne prevoze se v skladu s poglavjem III dovoljenje ne zahteva.

Vendar se za organizacijo vzporednih ali začasnih prevozov, ki so primerljivi z obstoječimi linijskimi prevozi in so na voljo isti skupini javnosti kot linijski prevozi, zahteva dovoljenje v skladu s postopkom, določenim v poglavju III.

Občasni prevozi ostajajo občasni prevozi izključno na podlagi tega, ker se opravljajo v določenih časovnih presledkih.

Občasne prevoze lahko opravlja skupina prevoznikov, ki dela v imenu istega izvajalca, potujoči pa lahko na progi na ozemlju države članice dobijo zvezo z drugim prevoznikom iz iste skupine.

Komisija določi postopke sporočanja imen takih prevoznikov in krajev z zvezami na poti pristojnim organom zadevne države članice. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 26(2).

4.   Za prazne vožnje z vozili v zvezi s prevozi iz tretjega pododstavka odstavka 2 in prvega pododstavka odstavka 3 se dovoljenje prav tako ne zahteva.

5.   Prevozi za lastni račun so izvzeti iz vsakega sistema dovoljenj, vendar za te prevoze velja sistem potrdil.

Potrdila izdajajo pristojni organi države članice, v kateri je vozilo registrirano, in veljajo za celotno vožnjo, vključno s tranzitom.

Komisija določi obliko potrdil. Ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 26(2).

POGLAVJE III

LINIJSKI PREVOZI, ZA KATERE SE ZAHTEVA DOVOLJENJE

Člen 6

Vrsta dovoljenja

1.   Dovoljenja se izdajo v imenu prevoznika in niso prenosljiva. Vendar lahko prevoznik, ki je prejel dovoljenje s soglasjem pristojnega organa države članice na katere ozemlju se nahaja točka odhoda, v nadaljevanju „organ, ki izda dovoljenje“, opravi prevoz prek podizvajalca. V tem primeru mora biti v dovoljenju navedeno ime podjetja in njegova vloga podizvajalca. Podizvajalec mora izpolnjevati pogoje iz člena 3(1). Za namene tega odstavka točka odhoda pomeni „katerokoli postajo prevoza“.

Podjetjem, ki so se povezala, da bi opravljala linijski prevoz, se dovoljenje izda v imenu vseh podjetij in vsebuje imena vseh prevoznikov. Prejme ga podjetje, ki upravlja prevoz, vsa ostala podjetja pa prejmejo kopije.

2.   Rok veljavnosti dovoljenja ne sme biti daljši od petih let. Rok veljavnosti se lahko skrajša bodisi na prošnjo prosilca ali z medsebojnim soglasjem pristojnih organov držav članic, na katerih ozemlju potniki vstopajo ali izstopajo.

3.   V dovoljenjih je opredeljeno naslednje:

(a)	vrsta prevoza;

(b)	proga, predvsem z navedbo točke odhoda in prihoda;

(c)	rok veljavnosti dovoljenja;

(d)	postajališča in vozni red.

4.   Komisija določi obliko dovoljenj. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 26(2).

5.   Dovoljenja omogočajo njihovemu(-im) imetniku(-om) opravljanje linijskih prevozov na ozemljih vseh držav članic, prek katerih potekajo prevozne poti.

6.   Izvajalec linijskega prevoza lahko uporablja dodatna vozila, da je kos začasnim in izrednim okoliščinam.

V tem primeru prevoznik zagotovi, da so v vozilu naslednji dokumenti:

(a)	kopija dovoljenja za opravljanje linijskega prevoza;

(b)	kopija pogodbe med izvajalcem linijskega prevoza in podjetjem, ki izvajalca oskrbuje z dodatnimi vozili, ali drug enakovreden dokument;

(c)	overjena verodostojna kopija licence Skupnosti, izdana prevozniku, ki zagotavlja dodatna vozila za prevoze.

Člen 7

Predložitev vloge za dovoljenje

1.   Vloge za pridobitev dovoljenja za opravljanje linijskih prevozov se predložijo organom, ki izdajo dovoljenje.

2.   Komisija določi obliko vlog. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 26(2).

3.   Osebe, ki zaprosijo za dovoljenje, predložijo vse dodatne podatke, za katere menijo, da so primerni, ali tiste, ki jih zahteva organ, ki izda dovoljenje, zlasti program vožnje, ki omogoča spremljanje skladnosti z zakonodajo Skupnosti o časih vožnje in počitka, ter kopijo licence Skupnosti.

Člen 8

Postopek za izdajo dovoljenja

1.   Dovoljenja se izdajo v soglasju z organi vseh držav članic, na ozemljih katerih potniki vstopajo ali izstopajo. Organ, ki izda dovoljenje, pošlje tem organom, in tudi pristojnim organom držav članic, katerih ozemlja se prečkajo, ne da bi potniki vstopali ali izstopali, kopijo vloge skupaj s kopijami vsake druge koristne dokumentacije in svojo presojo o tem.

2.   Pristojni organi držav članic, od katerih se je zahtevalo soglasje, v dveh mesecih obvestijo organ, ki izda dovoljenje, o odločitvi glede vloge. Ta časovni rok se računa od datuma prejetja zahteve za soglasje, ki je navedeno v potrdilu o prejemu. Če je odločitev pristojnih organov držav članic, ki so bile zaprošene za soglasje, negativna, se v njej navedejo ustrezni razlogi. Če organ, ki izda dovoljenje, ne prejme odgovora v dveh mesecih, se šteje, da organi, s katerimi so potekala posvetovanja, soglašajo, in organ, ki izda dovoljenje, lahko dovoljenje odobri.

Organi držav članic, katerih ozemlja se prečkajo brez vstopanja in izstopanja potnikov, lahko v roku, določenem v prvem pododstavku, obvestijo organ, ki izda dovoljenje.

3.   Organ, ki izda dovoljenje, odloči o vlogi v štirih mesecih od dneva, ko prevoznik vlogo predloži.

4.   Dovoljenje se ne izda v naslednjih primerih:

(a)	če prosilec ni sposoben izvršiti prevoza, ki je predmet vloge, z opremo, ki mu je neposredno na razpolago;

(b)

če prosilec ni ravnal v skladu z nacionalno ali mednarodno zakonodajo o cestnem prevozu, še zlasti glede pogojev in zahtev v zvezi z dovoljenji za mednarodne cestne prevoze potnikov, ali pa je odgovoren za resne kršitve zakonodaje Skupnosti na področju cestnega prometa, predvsem v zvezi s pravili, ki se uporabljajo za vozila ter čas vožnje in počitka za voznike;

(c)	če ob vlogi za podaljšanje dovoljenja pogoji za dovoljenje niso izpolnjeni;

(d)

če država članica na podlagi podrobne analize zaključi, da bi zadevni prevoz resno vplival na obstojnost primerljivega prevoza za katerega se v skladu s pravom Skupnosti uporablja eno ali več javnih naročil na zadevnih direktnih odsekih. V vsakem takšnem primeru država članica nediskriminatorno določi merila za ugotavljanje, ali bi prevoz, za katerega se zahteva dovoljenje, resno ogrožal obstojnost zgoraj navedenega primerljivega prevoza, in jih sporoči Komisiji na njeno zahtevo;

(e)	če država članica na podlagi podrobne analize zaključi, da temeljni namen storitve ni prevoz potnikov med postajališči v različnih državah članicah.

Država članica lahko v soglasju s Komisijo, v primeru, da obstoječi mednarodni avtobusni prevoz resno vplival na obstojnost primerljivega prevoza, za katerega se v skladu s pravom Skupnosti uporablja eno ali več javnih naročil storitev, na zadevnih direktnih odsekih, začasno ali za stalno odvzame dovoljenje za opravljanje mednarodnega avtobusnega prevoza, vendar potem ko je prevoznika obvestila šest mesecev vnaprej.

Dejstvo, da prevoznik ponudi nižje cene od tistih, ki jih ponujajo drugi cestni prevozniki, ali dejstvo, da zadevno prometno povezavo že opravljajo drugi cestni prevozniki, samo po sebi še ne opravičuje zavrnitve vloge.

5.   Organ, ki izda dovoljenje, in pristojni organi vseh držav članic, vpleteni v postopek za dosego soglasja iz odstavka 1, lahko zavrnejo vloge samo na podlagi razlogov iz te uredbe.

6.   Po končanem postopku, določenem v odstavkih 1 do 5, organ, ki izda dovoljenje, dovoljenje odobri ali formalno zavrne vlogo.

V odločitvah o zavrnitvi vloge se navedejo razlogi, na katerih temelji zavrnitev. Države članice prevoznim podjetjem zagotovijo možnost, da se v primeru zavrnitve njihove vloge pritožijo.

Organ, ki izda dovoljenje, obvesti vse organe iz odstavka 1 o svoji odločitvi, tako da jim pošlje kopijo dovoljenja.

7.   Če postopek za dosego soglasja iz odstavka 1 organu, ki izda dovoljenje, ne omogoča, da odloči o vlogi, se zadeva lahko predloži Komisiji v dveh mesecih, računano od datuma, ko ena ali več držav članic, s katerimi so potekala posvetovanja v skladu z odstavkom 1, sporoči negativno odločitev.

8.   Potem, ko se je posvetovala z zadevnimi državami članicami, Komisija v štirih mesecih po prejemu obvestila od organa, ki izda dovoljenje, sprejme odločbo, ki začne veljati trideset dni po dnevu uradnega obvestila zadevni državi članici.

9.   Odločba Komisije velja, dokler države članice ne dosežejo medsebojnega soglasja.

Člen 9

Podaljšanje in sprememba dovoljenja

Člen 8 se smiselno uporablja pri vlogah za podaljšanje dovoljenj ali za spremembo pogojev, pod katerimi je treba opravljati prevoze, za katere se zahteva dovoljenje.

V primeru manjših sprememb prevoznih pogojev, zlasti prilagajanja časovnih presledkov, voznin in voznih redov, organ, ki izda dovoljenje, o spremembi samo obvesti ostale zadevne države članice.

Zadevne države članice lahko soglašajo, da organ, ki izda dovoljenje, sam odloča o spremembah pogojev, pod katerimi se opravlja prevoz.

Člen 10

Potek dovoljenja

1.   Brez vpliva na določbe Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o javnih storitvah železniškega in cestnega potniškega prevoza (12) dovoljenje za linijski prevoz poteče po preteku roka veljavnosti ali tri mesece potem, ko organ, ki izda dovoljenje, od imetnika dovoljenja prejme obvestilo o njegovi nameri, da bo prenehal opravljati prevoz. V takem obvestilu se navedejo ustrezni razlogi.

2.   Če ni več povpraševanja po prevozu, je čas obvestila iz odstavka 1 en mesec.

3.   Organ, ki izda dovoljenje, obvesti pristojne organe drugih zadevnih držav članic, da je dovoljenje poteklo.

4.   Imetnik dovoljenja obvesti uporabnike zadevnega prevoza o odvzemu prevoza en mesec vnaprej z ustreznim obvestilom.

Člen 11

Obveznosti prevoznikov

1.   Razen v primeru višje sile prevoznik, ki opravlja linijske prevoze, do poteka veljavnosti dovoljenja sprejme vse ukrepe, da zagotovi prevozno storitev, ki izpolnjuje standarde glede stalnosti, rednosti in zmogljivosti ter izpolnjuje druge pogoje, ki jih določa pristojni organ v skladu s členom 6(3).

2.   Prevoznik objavi prevozno pot, postajališča avtobusa, vozni red, voznine in pogoje prevoza na tak način, da so ti podatki vsem uporabnikom takoj na voljo.

3.   Brez vpliva na Uredbo (ES) št. 1370/2007 se zadevnim državam članicam omogoči, da z medsebojnim dogovorom in v soglasju z imetnikom dovoljenja spremenijo prevozne pogoje, ki urejajo linijske prevoze.

POGLAVJE IV

OBČASNI PREVOZI IN DRUGI PREVOZI, IZVZETI IZ OBVEZNOSTI PRIDOBITVE DOVOLJENJA

Člen 12

Kontrolni dokumenti

1.   Občasni prevozi se opravljajo s potniško spremnico, razen prevozov iz drugega pododstavka člena 5(3).

2.   Prevoznik, ki opravlja občasne prevoze, izpolni potniško spremnico pred vsako vožnjo.

3.   Potniška spremnica vsebuje vsaj naslednje podatke:

(a)	vrsto prevoza;

(b)	glavni opis potovanja;

(c)	zadevnega(-e) prevoznika(-e).

4.   Knjige potniških spremnic priskrbijo pristojni organi države članice sedeža prevoznika, ali telesa, ki jih ti organi imenujejo.

5.   Komisija določi obliko potniške spremnice in knjige potniških spremnic ter način njihove uporabe. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 26(2).

6.   Pri posebnih linijskih prevozih iz tretjega pododstavka člena 5(2) pogodba ali overjena verodostojna kopija pogodbe služi kot kontrolni dokument.

Člen 13

Lokalni izleti

V okviru mednarodnega občasnega prevoza lahko prevoznik opravlja občasne prevoze (lokalne izlete) v državi članici, ki ni država, v kateri je ustanovljen.

Taki prevozi so namenjeni nerezidenčnim potnikom, ki so se prej peljali z istim prevoznikom v okviru enega od mednarodnih prevozov, omenjenih v prvem pododstavku, in se izvajajo z istim vozilom ali drugim vozilom istega prevoznika ali skupine prevoznikov.

POGLAVJE V

KABOTAŽA

Člen 14

Splošno načelo

Vsak prevoznik, ki opravlja cestne prevoze potnikov za najem ali plačilo in je imetnik licence Skupnosti, lahko pod pogoji, določenimi v tem poglavju, in brez diskriminacije glede njegovega državljanstva ali kraja, kjer ima sedež, opravlja kabotažo, kakor je določeno v členu 15.

Člen 15

Dovoljena kabotaža

Kabotaža je dovoljena za naslednje prevoze:

(a)	posebne linijske prevoze, pod pogojem, da je zanje sklenjena pogodba med organizatorjem in prevoznikom;

(b)	občasne prevoze;

(c)

linijske prevoze, ki jih izvaja prevoznik nerezident države članice gostiteljice v okviru mednarodnih linijskih prevozov v skladu s to uredbo, razen prevoznih storitev za potrebe mestnega središča ali urbane aglomeracije ali potrebe po prevozu med središčem in okoliškimi območji. Kabotaže se ne opravlja neodvisno od takega mednarodnega prevoza.

Člen 16

Pravila, ki se uporabljajo za kabotažo

1.   Pri izvajanju kabotaže je treba, razen če zakonodaja Skupnosti ne določa drugače, upoštevati zakone in druge predpise, ki veljajo v državi članici gostiteljici glede naslednjega:

(a)	pogojev, ki urejajo pogodbe o prevozih;

(b)	mas in dimenzij cestnih vozil;

(c)	zahtev, ki se nanašajo na prevoz določenih skupin potnikov, in sicer šolarjev, otrok in oseb z zmanjšano gibljivostjo;

(d)	časa vožnje in obdobij počitka;

(e)	davek na dodano vrednost (DDV) od prevoznih storitev;

Mase in dimenzije iz točke (b) prvega pododstavka lahko po potrebi presegajo tiste, ki se uporabljajo v državi članici, kjer ima prevoznik sedež, vendar pod nobenim pogojem ne smejo presegati omejitev za nacionalni promet, ki jih je določila država članica gostiteljica, ali tehničnih značilnosti, navedenih v dokazilih iz člena 6(1) Direktive 96/53/ES.

2.   Če ni v zakonodaji Skupnosti določeno drugače, se za kabotažo, ki tvori del prevozov iz člena 15(c), upošteva zakone in druge predpise, ki veljajo v državi članici gostiteljici za dovoljenja, razpisne postopke, proge, ki jih je treba izvrševati, in rednost, neprekinjenost in pogostost prevozov kakor tudi za načrte potovanj.

3.   Obvezni tehnični standardi o konstrukciji in opremi za vozila, ki opravljajo kabotažo, so enaki kot za vozila, ki izvajajo mednarodne prevoze.

4.   Uporabljajo se nacionalni zakoni in drugi predpisi iz odstavkov 1 in 2 za prevoznike-nerezidente pod enakimi pogoji, kakršni veljajo za prevoznike s sedežem v državi članici gostiteljici, da se prepreči vsaka diskriminacija na podlagi državljanstva ali kraja sedeža.

Člen 17

Kontrolni dokumenti za kabotažo

1.   Kabotaža v obliki občasnih prevozov se izvaja s potniško spremnico, navedeno v členu 12, ki mora biti v vozilu in se na zahtevo predloži pooblaščenemu inšpektorju.

2.   Naslednji podatki se vpišejo v potniško spremnico:

(a)	točke odhoda in prihoda prevoza;

(b)	datum odhoda in datum zaključka prevoza.

3.   Potniške spremnice se dobijo v knjigah, navedenih v členu 12, ki jih overi pristojni organ ali pristojno telo v državi članici sedeža.

4.   Pri posebnih linijskih prevozih služi kot kontrolni dokument pogodba, sklenjena med prevoznikom in organizatorjem prevoza, ali overjena verodostojna kopija pogodbe.

Vendar se potniška spremnica izpolnjuje v obliki mesečnega poročila.

5.   Uporabljene potniške spremnice se vrnejo pristojnemu organu ali pristojnemu telesu v državi članici sedeža v skladu s postopki, ki jih bosta določila navedeni organ ali telo.

POGLAVJE VI

KONTROLE IN KAZNI

Člen 18

Vozovnice

1.   Prevozniki, ki opravljajo linijski prevoz, z izjemo posebnih linijskih prevozov, izdajajo vozovnice, bodisi posamične ali skupne, na katerih je navedeno:

(a)	točke odhoda in prihoda in, če je primerno, tudi povratna vožnja;

(b)	čas veljavnosti vozovnice;

(c)

voznina.

2.   Vozovnico iz odstavka 1 je treba na zahtevo pokazati pooblaščenemu inšpektorju.

Člen 19

Pregledi na cesti in v podjetjih

1.   Dovoljenje ali kontrolni dokument mora biti med vožnjo v vozilu in se pokaže na zahtevo pooblaščenega inšpektorja.

2.   Prevozniki, ki upravljajo avtobuse v mednarodnem potniškem prometu, dovolijo, da se opravijo vsi pregledi, ki so namenjeni zagotovitvi, da se prevozi opravljajo pravilno, zlasti glede časov vožnje in počitka. V smislu izvajanja te uredbe imajo pooblaščeni inšpektorji pravico, da:

(a)	pregledajo poslovne knjige in drugo dokumentacijo v zvezi z obratovanjem prevoznega podjetja;

(b)	naredijo kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig ali poslovne dokumentacije;

(c)	vstopijo v vsak objekt, zemljišče ali vozilo podjetja;

(d)	zahtevajo predložitev vseh podatkov iz poslovnih knjig, dokumentacije ali podatkovnih baz.

Člen 20

Vzajemna pomoč

Države članice si medsebojno pomagajo pri zagotavljanju uporabe te uredbe in nadzoru nad njeno uporabo. Informacije si izmenjujejo preko nacionalnih kontaktnih točk, vzpostavljenih na podlagi člena 18 Uredbe (ES) št. …/2009.

Člen 21

Odvzem licenc Skupnosti in dovoljenj

1.   Pristojni organi države članice, v kateri je prevoznik ustanovljen, odvzame licenco Skupnosti, če:

(a)	imetnik ne izpolnjuje več pogojev iz člena 3(1); ali

(b)	je imetnik predložil netočne informacije v zvezi s podatki, potrebnimi za izdajo licence Skupnosti.

2.   Organ, ki izda dovoljenje, dovoljenje odvzame, kadar imetnik ne izpolnjuje več pogojev na podlagi katerih je bilo dovoljenje po tej uredbi izdano, zlasti kadar država članica, v kateri je bil prevoznik ustanovljen, tako zahteva. Navedeni organ nemudoma obvesti pristojne organe zadevne države članice.

Člen 22

Sankcioniranje kršitev s strani države članice sedeža

1.   V primeru hujši kršitvi zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, storjeni ali ugotovljeni v kateri koli državi članici, zlasti glede pravil, ki se uporabljajo za vozila, čas vožnje in počitka voznikov in izvajanje vzporednih ali začasnih prevozov brez dovoljenja, iz petega pododstavka člena 5(1), lahko pristojni organi države članice sedeža prevoznika, ki je kršil predpise, sprejmejo ustrezne ukrepe za nadaljnjo obravnavo zadeve, kar lahko med drugim pripelje do tega, da naložijo naslednje upravne kazni:

(a)	začasni ali trajni odvzem nekaterih ali vseh overjenih verodostojnih kopij licence Skupnosti;

(b)	začasni ali trajni odvzem licence Skupnosti.

Te kazni se lahko določijo po sprejemu končne odločitve o zadevi ob upoštevanju resnosti kršitve, ki jo je storil imetnik licence Skupnosti, in števila overjenih verodostojnih kopij te licence, s katerimi razpolaga glede mednarodnega prometa.

2.   Pristojni organi države članice sedeža sporočijo pristojnim organom države članice, v kateri so bile ugotovljene kršitve, kar se da hitro in najpozneje v dveh mesecih po končni odločitvi o zadevi, sicer pa morajo navesti, ali in katere od kazni iz odstavka 1 so bile naložene.

Če takšne kazni niso izrečene, pristojni organi države članice sedeža navedejo razloge za to.

3.   Pristojni organi zagotovijo, da so kazni, ki so bile zadevnemu prevozniku že izrečene, kot celota sorazmerne s kršitvijo ali s kršitvami, zaradi katerih so bile takšne kazni naložene, ob upoštevanju vseh že izrečenih kazni v državi članici, v kateri je bila ugotovljena kršitev.

4.   Ta člen ne posega v možnost pristojnih organov države članice sedeža prevoznika, da sprožijo postopek pred nacionalnim sodiščem. V primerih, ko so taki postopki sproženi, zadevni pristojni organi obvestijo pristojne organe držav članic, v katerih so bile kršitve storjene.

5.   Države članice prevoznikom zagotovijo pravico do pravnega sredstva zoper vsako upravno kazen, ki jim je bila naložena v skladu s tem členom.

Člen 23

Sankcioniranje kršitev s strani države članice gostiteljice

1.   Če pristojni organi države članice ugotovijo resno kršitev te uredbe ali zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, ki jih je mogoče pripisati prevozniku nerezidentu, država članica, na ozemlju katere je kršitev ugotovljena, pristojnim organom države članice sedeža prevoznika kar se da hitro in najpozneje v dveh mesecih po sprejetju končne odločitve, predloži naslednje informacije:

(a)	opis kršitve ter datum in čas, ko je bila kršitev storjena;

(b)	kategorijo, vrsto in resnost kršitve; in

(c)	naložene in izvršene kazni.

Pristojni organi države članice gostiteljice lahko od pristojnih organov države članice sedeža zahtevajo naložitev upravnih kazni v skladu s to uredbo.

2.   Brez poseganja v kazenski pregon lahko pristojni organi države članice gostiteljica predpiše kazni za prevoznike nerezidente, ki so med kabotažo kršili nacionalno zakonodajo ali zakonodajo Skupnosti o prevozih na njenem ozemlju. Kazni se naložijo na nediskriminatorni podlagi in so lahko med drugim v obliki opozorila ali, ob resnih kršitvah, začasne prepovedi opravljanja kabotaže na območju države članice gostiteljice, kjer je bila kršitev storjena.

3.   Države članice prevoznikom zagotovijo pravico do pravnega sredstva zoper vsako upravno kazen, ki jim je bila naložena v skladu s tem členom.

Člen 24

Vnos v nacionalne elektronske registre

Države članice zagotovijo, da se resne kršitve zakonodaje Skupnosti o cestnem prevozu, ki so jih je možno pripisati prevoznikom s sedežem na njenem ozemlju in za katere so bile naložene kazni s strani katere koli države članice, ter vsi začasni ali trajni odvzemi licence Skupnosti ali overjene verodostojne kopije licence vnesejo v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza. Vnosi v register, ki zadevajo začasni ali trajni odvzem licence Skupnosti, se v zbirki podatkov hranijo vsaj dve leti po preteku obdobja začasnega odvzema licence pri začasnem odvzemu licence in od dneva odvzema licence pri dokončnem odvzemu licence.

POGLAVJE VII

IZVAJANJE

Člen 25

Sporazumi med državami članicami

1.   Države članice lahko sklenejo dvostranske in večstranske sporazume o nadaljnji liberalizaciji prevozov, za katere velja ta uredba, zlasti glede sistema dovoljenj in poenostavitve ali odprave kontrolnih dokumentov.

2.   Države članice obvestijo Komisijo o vseh sporazumih, sklenjenih po odstavku 1.

Člen 26

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor, ustanovljen s členom 18(1) Uredbe Sveta (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (13).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5a(1) do (4) in (5)(b) ter člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 27

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Tako določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice uradno obvestijo Komisijo o ustreznih ukrepih do … (14) in v najkrajšem možnem času tudi o vsaki njeni nadaljnji spremembi.

Države članice zagotovijo, da se vsi taki ukrepi sprejmejo brez diskriminacije glede državljanstva ali kraja sedeža prevoznika.

Člen 28

Poročanje

1.   Države članice vsaki dve leti Komisiji sporočijo število dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov, ki so bila izdana v predhodnem letu, in skupno število dovoljenj za opravljanje linijskih prevozov, ki so bila veljavna ob koncu tega obdobja poročanja. Te informacije se predložijo ločeno za vsako namembno državo linijskega prevoza. Države članice Komisiji sporočijo tudi podatke o kabotaži v obliki posebnih linijskih prevozov in občasnih prevozov, ki so jih v obdobju poročanja opravili prevozniki rezidenti.

2.   Vsaki dve leti pristojni organi v državi članici gostiteljici pošljejo Komisiji statistične podatke o številu izdanih dovoljenj za kabotažo v obliki linijskih prevozov iz člena 15(c).

3.   Komisija določi obliko tabele, ki se bo uporabljala za sporočanje statističnih podatkov iz odstavka 2. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 26(2).

4.   Države članice vsako leto najpozneje do 31. januarja obvestijo Komisijo o številu prevoznikov, ki so imeli licenco Skupnosti na dan 31. decembra prejšnjega leta, ter o številu overjenih verodostojnih kopij, ki ustrezajo številu vozil, ki so bila na ta datum udeležena v prometu.

POGLAVJE VIII

KONČNE DOLOČBE

Člen 29

Razveljavitve

Uredbi (EGS) št. 684/92 in (ES) št. 12/98 se razveljavita.

Sklicevanja na razveljavljeni uredbi se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

Člen 30

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja ti se začne od … (14).

---

(1)  UL C 10, 15.1.2008, 44.

(2)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 5. junija 2008 (še ni objavljeno v Uradnem listu), Skupno stališče Sveta z dne 9. januarja 2009 in stališče Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu). Sklep Sveta z dne …

(3)  UL L 74, 20.3.1992, str. 1.

(4)  UL L 4, 8.1.1998, str. 4.

(5)  UL L 102, 11.4.2006, str. 1.

(6)  UL L 18, 21.1.1997, str. 1.

(7)  UL L …

(8)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23

(9)  UL L 57, 2.3.1992, str. 27.

(10)  UL L 235, 17.9.1996, str. 59.

(11)  UL L 226, 10.9.2003, str. 4.

(12)  UL L 315, 3.12.2007, str. 1.

(13)  UL L 370, 31.12.1985, str. 8.

(14)  Dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe.

---

---

---

---

---

17.3.2009

SL

Uradni list Evropske unije

CE 62/46

---

SKUPNO STALIŠČE (ES) št. 7/2009,

ki ga je sprejel Svet dne 9. januarja 2009

z namenom sprejetja Uredbe (ES) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o skupnih pravilih za dostop do trga mednarodnega cestnega prevoza blaga (prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

(2009/C 62 E/03)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti člena 71 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Komisije,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (1),

po posvetovanju z Odborom regij,

v skladu s postopkom, določenim v členu 251 Pogodbe (2),

ob upoštevanju naslednjega:

(1)

Potrebne so številne bistvene spremembe Uredbe Sveta (EGS) št. 881/92 z dne 26. marca 1992 o dostopu na trg znotraj Skupnosti pri cestnem prevozu blaga na ozemlje države članice ali z njega ali prek ozemlja ene ali več držav članic (3), Uredbe Sveta (EGS) št. 3118/93 z dne 25. oktobra 1993 o pogojih, pod katerimi lahko prevozniki nerezidenti opravljajo notranje cestne prevoze tovora v državi članici (4) in Direktive 2006/94/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o določitvi skupnih pravil za določene vrste cestnega prevoza blaga (5). Zaradi jasnosti in poenostavitve bi bilo treba te pravne akte prenoviti in strniti v eno samo uredbo.

(2)

Vzpostavitev skupne prometne politike med drugim vključuje določitev enotnih pravil, ki se uporabljajo za dostop na trg v mednarodnem cestnem prevozu blaga znotraj ozemlja Skupnosti, in pogojev, pod katerimi lahko cestni prevozniki nerezidenti opravljajo prevozne storitve v državi članici. Ta pravila se morajo določiti na tak način, da omogočijo nemoteno delovanje notranjega prevoznega trga.

(3)

Da bi zagotovili skladen okvir za mednarodni cestni prevoz tovora v celotni Skupnosti, bi se morala ta uredba uporabljati za vse mednarodne prevoze na ozemlju Skupnosti. Prevoze iz držav članic v tretje države še vedno v veliki meri urejajo dvostranski sporazumi med državami članicami in navedenimi tretjimi državami. Zato se ta uredba ne bi smela uporabljati za tisti del vožnje na ozemlju države članice, kjer se blago naklada ali razklada, dokler se ne sklenejo potrebni sporazumi med Skupnostjo in zadevnimi tretjimi državami. Uporabljati pa bi se morala na ozemlju prečkane tranzitne države članice.

(4)	Vzpostavitev skupne prometne politike pomeni odpravo vseh omejitev proti osebi, ki opravlja storitve prevoza, na podlagi njenega državljanstva ali dejstva, da ima sedež v državi članici, ki ni tista, v kateri bo storitev opravljena.

(5)	Da bi to dosegli na nemoten in prožen način, bi bilo treba določiti prehodni režim kabotaže, dokler uskladitev trga cestnega prevoza ne bo zaključena.

(6)

Po Direktivi 2006/94/ES so določene vrste prevoza izvzete iz dovoljenja Skupnosti in iz vseh drugih prevoznega dovoljenj. V okviru ureditve trga, določene s to uredbo, bi bilo treba sistem izvzetja iz licence Skupnosti in vsakega drugega prevoznega dovoljenja ohraniti za nekatere od tistih vrst prevoza zaradi njihove posebne narave.

(7)

Po Direktivi 2006/94/ES bo prevoz blaga, pri katerem se uporabljajo vozila z največjo težo od 3,5 do 6 ton, izvzet iz zahteve po licenci Skupnosti. Vendar pravila Skupnosti na področju cestnega prevoza blaga in potnikov na splošno veljajo za vozila z največjo težo nad 3,5 tone. Določbe te uredbe bi bilo zato treba uskladiti s splošnim področjem uporabe pravil Skupnosti o cestnem prevozu in izjemo omogočiti le za vozila z največjo težo 3,5 ton.

(8)

Mednarodni cestni prevoz blaga bi moral biti odvisen od razpolaganja z licenco Skupnosti. Od cestnih prevoznikov je treba zahtevati, da imajo v vsakem od svojih vozil overjeno verodostojno kopijo licence Skupnosti, da bi izvršnim organom, zlasti tistim zunaj države članice sedeža prevoznika, omogočili učinkovit nadzor. Zato je treba določiti podrobnejše pogoje glede formata in drugih lastnosti licence Skupnosti ter overjenih kopij.

(9)	Treba bi bilo določiti pogoje, ki urejajo izdajanje in odvzem licenc Skupnosti ter vrste prevoza, za katere se uporabljajo, njihove roke veljavnosti in podrobna pravila za njihovo uporabo.

(10)	Uvesti bi bilo treba tudi potrdilo za voznike, da bi države članice lahko učinkovito preverjale, ali so vozniki iz tretjih držav zakonito zaposleni ali zakonito na voljo cestnemu prevozniku, ki je odgovoren za zadevni prevoz.

(11)

Cestnim prevoznikom, ki so imetniki licenc Skupnosti iz te uredbe in cestnim prevoznikom, ki imajo dovoljenje za opravljanje določenih kategorij mednarodnih prevozov tovora, bi bilo treba začasno dovoliti opravljati nacionalne prevoze v državi članici, ne da bi tam imeli svoj statutarni sedež ali drugo poslovalnico. Pri opravljanju takšne kabotaže bi bilo treba upoštevati zakonodajo Skupnosti, kot je Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom (6), in nacionalno zakonodajo na določenih področjih, ki velja v državi članici gostiteljici.

(12)	Treba bi bilo sprejeti določbe, s katerimi bi se omogočilo ukrepanje v primeru resnih motenj na trgih prevoznih storitev. Za ta namen je treba uvesti primeren postopek odločanja in za zbiranje potrebnih statističnih podatkov.

(13)

Brez poseganja v določbe Pogodbe o pravici do ustanavljanja pomeni kabotaža opravljanje storitev s strani cestnih prevoznikov v državi članici, v kateri nimajo sedeža, in ne bi smela biti prepovedana, če opravljanje teh dejavnosti ne pomeni stalne ali nenehne dejavnosti v tej državi članici. Za lažje izpolnjevanje te zahteve bi bilo treba omejiti pogostost kabotaže in obdobje, v katerem se lahko opravlja. V preteklosti so bili taki nacionalni prevozi dovoljeni le začasno. V praksi je bilo težko ugotoviti, kateri prevozi so dovoljeni. Zato so potrebna jasna in lahko izvršljiva pravila.

(14)	Določbe Direktive 96/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 1996 o napotitvi delavcev na delo v okviru opravljanja storitev (7) se uporabljajo za prevozna podjetja, ki opravljajo kabotažo.

(15)

Da bi lahko izvršni organi držav članic gostiteljic učinkovito opravljali kontrolo kabotaž, bi se jim moral zagotoviti vsaj dostop do podatkov iz tovornega lista in tahografa (nadzorne naprave) v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 3821/85 z dne 20. decembra 1985 o tahografu (nadzorni napravi) v cestnem prometu (8).

(16)	Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da si vzajemno pomagajo z namenom pravilne uporabe te uredbe.

(17)

Upravne postopke bi bilo treba čim bolj skrajšati, brez opustitve kontrole in kazni, ki zagotavljajo pravilno uporabo in učinkovito izvrševanje te uredbe. V ta namen bi bilo treba pojasniti in okrepiti obstoječa pravila o odvzemu licence Skupnosti. Veljavna pravila bi bilo treba prilagoditi, da bodo omogočala učinkovito sankcioniranje resnih kršitev, storjenih v državi članici gostiteljici. Kazni bi morale biti nediskriminatorne in sorazmerne z resnostjo kršitev. Obstajati bi morala možnost vložitve pravnega sredstva zoper vsako naloženo kazen.

(18)	Države članice bi morale v svoj nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza vnesti vse resne kršitve, ki so jih storili cestni prevozniki in za katere so bile naložene kazni.

(19)

Da bi se olajšala in okrepila izmenjava informacij med nacionalnimi organi, bi morale države članice ustrezne informacije izmenjati preko nacionalnih kontaktnih točk, vzpostavljenih v skladu z Uredbo (ES) št. …/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne … o določitvi skupnih pravil glede pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za opravljanje dejavnosti cestnega prevoznika (9).

(20)	Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblasti (10).

(21)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za prilagoditev prilog I, II in III k tej uredbi tehničnemu napredku. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(22)	Države članice bi morale sprejeti potrebne ukrepe za izvajanje te uredbe, zlasti glede učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni.

(23)

Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitev skladnega okvira za mednarodni cestni prevoz blaga v celotni Skupnosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Področje uporabe

1.   Ta uredba se uporablja v mednarodnem cestnem prevozu blaga za najem ali plačilo za vožnje, ki se opravljajo na ozemlju Skupnosti.

2.   Pri prevozu iz države članice v tretjo državo in obratno se ta uredba uporablja za del vožnje na ozemlju katere koli prečkane tranzitne države članice. Ne uporablja se za del vožnje na ozemlju države članice nakladanja ali razkladanja, dokler se ne sklene potrebni sporazum med Skupnostjo in zadevno tretjo državo.

3.   Do sklenitve sporazumov iz odstavka 2 ta uredba ne vpliva na:

(a)	določbe v zvezi s prevozom iz države članice v tretjo državo in obratno, ki so vključeni v dvostranske sporazume, ki so jih države članice sklenile s temi tretjimi državami;

(b)

določbe v zvezi s prevozom iz države članice v tretjo državo in obratno, ki so vključene v dvostranske sporazume, sklenjene med državami članicami, ki bodisi po dvostranskih dovoljenjih ali po sporazumih o liberalizaciji dovoljujejo cestnim prevoznikom nakladanje in razkladanje v državi članici, v kateri nimajo sedeža.

4.   Ta uredba se uporablja za notranji cestni prevoz blaga, ki ga občasno opravlja cestni prevoznik nerezident, kot je določeno v poglavju III.

5.   Ta uredba se ne uporablja za naslednje vrste prevoza in prazne vožnje, ki potekajo v povezavi s takimi prevozi:

(a)	prevoz pošte kot univerzalna storitev;

(b)	prevoz vozil, ki so bila poškodovana ali so se pokvarila;

(c)	prevoz blaga z motornimi vozili, katerih dovoljena skupna teža, vključno s skupno teža priklopnikov, ne presega 3,5 ton;

(d)

prevoz blaga v motornih vozilih, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (i) blago, ki se prevaža, je last podjetja oziroma ga je podjetje prodalo, kupilo, dalo v najem ali najelo, izdelalo, pridobilo, obdelalo ali popravilo; (ii) namen vožnje je prevoz blaga v podjetje ali iz njega ali njegovo gibanje znotraj ali zunaj podjetja za lastne potrebe podjetja; (iii) motorna vozila, ki se uporabljajo za tak prevoz, v skladu s pogodbeno obveznostjo vozijo zaposleni v podjetju ali je takemu podjetju na voljo; (iv) vozila, ki prevažajo blago, so last podjetja, jih je podjetje kupilo z odloženim plačilom ali najelo, vendar pod pogojem, da v primeru najema izpolnjujejo pogoje Direktive 2006/1/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. januarja 2006 o uporabi vozil, najetih brez voznikov, za cestni prevoz blaga (11); in (v) tak prevoz je samo pomožna dejavnost v okviru celotne dejavnosti podjetja;

(e)	prevoz medicinskih izdelkov, pripomočkov, opreme in drugih izdelkov, ki se zahtevajo za medicinsko oskrbo pri pomoči v nujnih primerih, zlasti pri naravnih katastrofah.

Točka (d)(iv) prvega pododstavka se ne uporablja za uporabo nadomestnega vozila v času manjše okvare vozila, ki se navadno uporablja.

6.   Določbe iz odstavka 5 ne vplivajo na pogoje, pod katerimi država članica svojim državljanom dovoli opravljanje dejavnosti iz navedenega odstavka.

Člen 2

Opredelitev pojmov

Za namene te uredbe:

(1)	„vozilo“ pomeni motorno vozilo, registrirano v državi članici, ali spojeno kombinacijo vozil, od katerih je vsaj motorno vozilo registrirano v državi članici, in se uporabljajo izključno za prevoz blaga;

(2)

„mednarodni prevoz“ pomeni: (a) vožnjo, ki se opravlja s polnim vozilom, pri kateri sta odhodni in namembni kraj v dveh različnih državah članicah, s tranzitom ali brez tranzita skozi eno državo članico ali tretjo državo oziroma več držav članic ali tretjih držav; (b) vožnjo, ki se opravlja s polnim vozilom iz države članice v tretjo državo ali obratno, s tranzitom ali brez tranzita skozi eno državo članico ali tretjo državo oziroma več držav članic ali tretjih držav; (c) vožnjo, ki se opravlja s polnim vozilom med tretjimi državami, s tranzitom prek ozemlja ene države članice ali več držav članic; ali (d) prazno vožnjo v povezavi s prevozom iz točk (a), (b) in (c);

(3)	„država članica gostiteljica“ pomeni državo članico, v kateri cestni prevoznik opravlja dejavnost in ki ni država članica sedeža cestnega prevoznika;

(4)	„cestni prevoznik nerezident“ pomeni podjetje, ki opravlja cestni prevoz blaga v državi članici gostiteljici;

(5)	„voznik“ pomeni vsako osebo, ki vozi vozilo, čeprav le za krajši čas, ali se po službeni dolžnosti prevaža v vozilu, da je po potrebi na voljo za vožnjo;

(6)	„kabotaža“ pomeni notranji cestni prevoz za najem ali plačilo, ki se začasno opravlja v državi članici gostiteljici;

(7)	„resna kršitev zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu“ pomeni kršitev, ki lahko vodi do izgube dobrega ugleda v skladu s členom 6(1) in (2) Uredbe (ES) št. …/2009 in/ali začasnega ali stalnega odvzema licence Skupnosti.

POGLAVJE II

MEDNARODNI PREVOZ

Člen 3

Splošno načelo

Za opravljanje mednarodnega prevoza se zahteva licenca Skupnosti, če je voznik državljan tretje države, v povezavi s potrdilom za voznike.

Člen 4

Licenca Skupnosti

1.   Licenco Skupnosti izda država članica v skladu s to uredbo cestnemu prevozniku, ki prevaža blago po cesti za najem ali plačilo in ki:

(a)	ima sedež v tej državi članici v skladu z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo te države članice; in

(b)	ima v državi članici sedeža pravico do opravljanja mednarodnega cestnega prevoza blaga, v skladu z zakonodajo Skupnosti in nacionalno zakonodajo te države članice o opravljanju poklica cestnega prevoznika blaga.

2.   Licenco Skupnosti izdajo pristojni organi države članice sedeža za obdobje do deset let, ki se lahko podaljša.

Licence Skupnosti in overjene kopije, ki so bile izdane pred datumom začetka uporabe te uredbe, ostanejo v veljavi do datuma izteka njihove veljavnosti.

Komisija prilagodi obdobje veljavnosti licence Skupnosti glede na tehnični napredek, zlasti nacionalnih elektronskih registrov, kakor je določeno v členu 16 Uredbe (ES) št. …/2009. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 15(2).

3.   Država članica sedeža izda imetniku skupaj z izvirnikom licenco Skupnosti, ki jo hrani prevoznik, in več overjenih verodostojnih kopij, ki ustrezajo številu vozil, ki so na voljo imetniku licence Skupnosti, in so ta vozila bodisi v popolni lasti ali je bila zanje sklenjena na primer pogodba o nakupu na kredit, najemna pogodba ali pogodba o odloženem plačilu.

4.   Licenca Skupnosti in overjene verodostojne kopije ustrezajo vzorcu iz Priloge II, ki določa tudi pogoje, ki urejajo njegovo uporabo. Ima vsaj dva od zaščitnih elementov, naštetih v Prilogi I.

Komisija prilogi I in II prilagodi tehničnemu napredku. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 15(2).

5.   Licenca Skupnosti in overjene verodostojne kopije licence so opremljene s pečatom organa izdaje ter podpisom in zaporedno številko. Zaporedna številka licence Skupnosti in overjenih verodostojnih kopij se vnese v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza kot del podatkov v zvezi s cestnim prevoznikom.

6.   Licenca Skupnosti se izda v imenu cestnega prevoznika in ni prenosljiva. Overjena verodostojna kopija licence Skupnosti se hrani v vsakem vozilu cestnega prevoznika in se predloži vselej, ko to zahteva pooblaščeni inšpektor.

Kadar gre za spojeno kombinacijo vozil, se overjena verodostojna kopija hrani v motornem vozilu. Velja za spojeno kombinacijo vozil celo takrat, kadar priklopnik ali polpriklopnik ni registriran ali nima dovoljenja za uporabo cest v imenu imetnika licence ali če je registrirano ali ima dovoljenje za vožnjo po cestah drugih držav članic.

Člen 5

Potrdilo za voznike

1.   Potrdilo za voznike izda država članica v skladu s to uredbo kateremu koli prevozniku, ki:

(a)	ima licenco Skupnosti; in

(b)

v navedeni državi članici bodisi zakonito zaposluje voznika, ki ni državljan države članice niti ni rezident za daljši čas v skladu z Direktivo Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (12), ali zakonito uporablja voznika, ki ni državljan države članice niti ni rezident za daljši čas v smislu navedene direktive in ki je prevozniku na voljo v skladu s pogoji zaposlitve in poklicnega usposabljanja, določenimi v navedeni državi članici: (i) z zakoni ali drugimi predpisi, in, po potrebi, (ii) s kolektivnimi pogodbami v skladu z veljavnimi predpisi v navedeni državi članici.

2.   Potrdilo za voznike izdajo pristojni organi države članice sedeža cestnega prevoznika na zahtevo imetnika licence Skupnosti za vsakega voznika, ki ni državljan države članice niti ni rezident za daljši čas v smislu Direktive 2003/109/ES in ga prevoznik zakonito zaposluje, ali za vsakega voznika, ki je prevozniku na voljo in ni državljan države članice niti ni rezident za daljši čas v smislu navedene direktive. Vsako potrdilo za voznike potrjuje, da je imetnik, ki je v njem imenovan, zaposlen pod pogoji, določenimi v odstavku 1.

3.   Potrdilo za voznike ustreza vzorcu iz Priloge III. Potrdilo ima vsaj dva od zaščitnih elementov, naštetih v Prilogi I.

4.   Komisija Prilogo III prilagodi tehničnemu napredku. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 15(2).

5.   Potrdilo za voznike je opremljeno s pečatom organa izdaje ter podpisom in zaporedno številko. Zaporedna številka potrdila za voznike se vnese v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza kot del podatkov o cestnem prevozniku, ki ga da na voljo vozniku, imenovanemu v njem.

6.   Potrdilo za voznike je last prevoznika, ki ga da na voljo vozniku, imenovanemu v njem, kadar voznik vozi vozilo z licenco Skupnosti, izdano navedenemu prevozniku. Overjeno kopijo potrdila za voznike, ki ga izdajo pristojni organi države članice sedeža prevoznika, se hrani v poslovnih prostorih prevoznika. Potrdilo za voznike se pokaže na zahtevo pooblaščenega inšpektorja.

7.   Potrdilo za voznike se izda za obdobje, ki ga določi država članica izdajateljica, vendar največ z veljavnostjo petih let. Potrdila za voznike, ki so bila izdana pred datumom začetka uporabe te uredbe, ostanejo v veljavi do datuma izteka njihove veljavnosti.

Potrdilo za voznike velja, dokler so izpolnjeni pogoji, pod katerimi je bilo izdano. Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da prevoznik nemudoma vrne potrdilo organom, ki so ga izdali, če navedeni pogoji niso več izpolnjeni.

Člen 6

Preverjanje izpolnjevanja pogojev

1.   Kadar se vloži prošnja za licenco Skupnosti ali prošnja za podaljšanje licence Skupnosti v skladu s členom 4(2), pristojni organi države članice sedeža preverijo in potrdijo, ali cestni prevoznik izpolnjuje ali še vedno izpolnjuje pogoje, določene v členu 4(1).

2.   Pristojni organi države članice sedeža z opravljanjem vsakoletnih kontrol, ki obsegajo vsaj 20 % veljavnih potrdil za voznike, izdanih v navedeni državi članici, redno preverjajo, ali so pogoji iz člena 5(1), pod katerimi je bilo potrdilo za voznike izdano, še vedno izpolnjeni.

Člen 7

Zavrnitev izdaje ter odvzem licence Skupnosti in potrdila za voznike

1.   Če pogoji iz člena 4(1) ali tisti iz člena 5(1) niso izpolnjeni, pristojni organi države članice sedeža zavrnejo vlogo za izdajo ali podaljšanje licence Skupnosti ali izdaje potrdila za voznike z obrazloženo odločbo.

2.   Pristojni organi odvzamejo licenco Skupnosti ali potrdilo za voznike, če imetnik:

(a)	ne izpolnjuje več pogojev iz člena 4(1) ali tistih iz člena 5(1), ali

(b)	je dal napačne informacije v zvezi z vlogo za izdajo licence Skupnosti ali potrdila za voznike.

POGLAVJE III

KABOTAžA

Člen 8

Splošno načelo

1.   Vsak prevoznik, ki opravlja prevoz blaga za najem ali plačilo in je imetnik licence Skupnosti ter katerega voznik, če je državljan tretje države, ima potrdilo za voznike, je upravičen pod pogoji iz tega poglavja do opravljanja kabotaže.

2.   Ko je bilo blago, prevažano v okviru dohodnega mednarodnega prevoza, dostavljeno, se prevoznikom iz odstavka 1 dovoli opravljanje do treh kabotaž z istim vozilom, ali – v primeru spojenih vozil – z motornim vozilom tega istega vozila po mednarodnemu prevozu iz druge države članice ali tretje države v državo članico gostiteljico. Zadnje razkladanje v okviru kabotaže pred zapustitvijo države članice gostiteljice se izvrši v sedmih dneh od zadnjega razkladanja v državi članici gostiteljici v okviru dohodnega mednarodnega prevoza.

Cestni prevozniki v roku iz prvega pododstavka, opravijo del kabotaž ali vso kabotažo, dovoljeno v skladu z navedenim pododstavkom, v kateri koli državi članici, če se omejijo na eno kabotažo v eni državi članici v treh dneh po tem, ko nenatovorjeni vstopijo na ozemlje navedene države članice.

3.   Opravljanje cestnih prevozov blaga v državi članici gostiteljici s strani prevoznika nerezidenta velja za skladno s to uredbo le, če lahko cestni prevoznik predloži jasne dokaze o mednarodnemu prevozu, med katerim je prispel v državo članico gostiteljico, ter o vsaki zaporedni kabotaži, izvedeni v navedeni državi.

Dokazi iz prvega pododstavka vključujejo naslednje podatke za vsak prevoz:

(a)	ime, naslov in podpis pošiljatelja;

(b)	ime, naslov in podpis prevoznika;

(c)	ime, naslov in podpis prejemnika ter, potem ko je bilo blago dostavljeno, datum dostave;

(d)	kraj in datum prevzema blaga ter kraj, določen za dostavo;

(e)	splošno uporabljan opis vrste blaga in načina pakiranja ter v primeru nevarnega blaga njegov splošno uveljavljen opis kot tudi število pošiljk ter njihove posebne oznake in številke;

(f)	bruto težo blaga ali njegovo drugače izraženo količino;

(g)	registrske tablice motornih vozil in priklopnikov.

4.   Vsakemu prevozniku, ki ima pravico, da v državi članici sedeža, v skladu z zakonodajo te države članice opravlja cestne prevoze za najem ali plačilo, navedene v členu 1(5)(a), (b) in (c), je dovoljeno, da pod pogoji iz tega poglavja po potrebi opravlja kabotažo iste vrste ali kabotažo z vozili iz iste kategorije.

5.   V zvezi z dovoljenjem za opravljanje kabotaže v okviru načinov prevoza iz člena 1(5) (d) in (e) omejitve ne veljajo.

Člen 9

Pravila, ki se uporabljajo za kabotažo

1.   Če v zakonodaji Skupnosti ni drugače določeno, za opravljanje kabotaže veljajo zakoni in drugi predpisi, ki veljajo v državi članici gostiteljici glede naslednjega:

(a)	pogojev, ki urejajo prevozno pogodb

(b)	teže in dimenzij vozil;

(c)	zahtev v zvezi s prevozom določenih kategorij blaga, zlasti nevarnih snovi, pokvarljivih prehrambenih proizvodov in živih živali;

(d)	časa vožnje in obdobij počitka;

(e)	daveka na dodano vrednost (DDV) na prevozne storitve.

Teže in dimenzije iz točke (b) prvega pododstavka lahko, kadar je primerno, presegajo tiste, ki veljajo v državi članici sedeža prevoznika, vendar pod nobenim pogojem ne smejo presegati omejitev, ki jih država članica gostiteljica določi za notranji promet ali tehničnih značilnosti, ki so navedene v dokazilih iz člena 6(1) Direktive Sveta 96/53/ES z dne 25. julija 1996 o določitvi največjih dovoljenih mer določenih cestnih vozil v Skupnosti v notranjem in mednarodnem prometu in največjih dovoljenih tež v mednarodnem prometu (13).

2.   Zakoni in drugi predpisi iz odstavka 1 se uporabljajo za prevoznike nerezidente pod enakimi pogoji kot so tisti, ki veljajo za prevoznike s sedežem v državi članici gostiteljici, da bi preprečili vsako diskriminacijo na podlagi državljanstva ali kraja sedeža.

Člen 10

Zaščitni postopek

1.   Če kabotaža na določenem zemljepisnem območju povzroči ali poveča resne motnje na nacionalnem trgu prevoznih storitev, se lahko vsaka država članica obrne na Komisijo, da bi se sprejeli zaščitni ukrepi, in Komisiji zagotovi vse potrebne podatke in jo obvesti o ukrepih, ki jih namerava sprejeti v zvezi s prevozniki rezidenti.

2.   Za namene odstavka 1:

—	„resne motnje nacionalnega trga prevoznih storitev na določenem zemljepisnem območju“ pomenijo obstoj težav, značilnih za ta trg, tako da povzročajo resen in morebiti trajni presežek ponudbe nad povpraševanjem, kar lahko ogrozi finančno trdnost in preživetje velikega števila prevoznikov,

—	„zemljepisno območje“ pomeni območje, ki obsega del ozemlja ali celotno ozemlje države članice ali zajema del ozemlja ali celotno ozemlje drugih držav članic.

3.   Komisija obravnava primer, še zlasti s pomočjo ustreznih podatkov, in se po posvetovanju z odborom iz člena 15(1) v roku enega meseca po prejemu zahtevka države članice odloči, ali so zaščitni ukrepi potrebni, in jih v tem primeru sprejme.

Ti ukrepi lahko določajo, da je zemljepisno območje začasno izvzeto iz področja uporabe te uredbe.

Ukrepi, sprejeti v skladu s tem členom, veljajo največ šest mesecev, njihov rok veljavnosti pa se lahko pod enakimi pogoji enkrat podaljša za največ šest mesecev.

Komisija nemudoma obvesti države članice in Svet o odločitvah, sprejetih v skladu s tem odstavkom.

4.   Če se Komisija odloči sprejeti zaščitne ukrepe v zvezi z eno ali več državami članicami, se od pristojnih organov teh držav članic zahteva, da za prevoznike rezidente sprejmejo ukrepe v enakem obsegu ter da o tem obvestijo Komisijo. Ti ukrepi se uporabljajo najpozneje od datuma, ko začnejo veljati zaščitni ukrepi, ki jih sprejme Komisija.

5.   Vsaka država članica lahko odločitev Komisije iz odstavka 3 v 30 dneh od prejema uradnega obvestila o odločitvi predloži Svetu. Svet lahko v 30 dneh po datumu te zahteve ali v primeru zahtev več držav članic po datumu prve zahteve s kvalificirano večino sprejme drugačno odločitev.

Za odločitev Sveta veljajo časovne omejitve veljavnosti iz tretjega pododstavka odstavka 3. Pristojni organi teh držav članic morajo sprejeti ukrepe z enakim učinkom za prevoznike rezidente in o tem obvestijo Komisijo. Če Svet v roku, določenemu v prvem pododstavku, ne sprejme odločitve, postane odločitev Komisije dokončna.

6.   Če Komisija meni, da je treba ukrepe iz odstavka 3 podaljšati, da predlog Svetu, ki o tem odloča s kvalificirano večino.

POGLAVJE IV

MEDSEBOJNA POMOČ IN KAZNI

Člen 11

Medsebojna pomoč

Države članice si med seboj pomagajo pri zagotavljanju spremljanja uporabe te uredbe. Informacije si izmenjujejo preko nacionalnih kontaktnih točk, vzpostavljenih na podlagi člena 18 Uredbe (ES) št. …/2009.

Člen 12

Sankcioniranje kršitev s strani države članice sedeža

1.   V primeru resne kršitve zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, storjene ali ugotovljene v kateri koli državi članici, pristojni organi države članice sedeža prevoznika, ki je storil takšno kršitev, sprejmejo ustrezne ukrepe za spremljanje zadeve, kar lahko med drugim sproži naložitev naslednjih upravnih kazni:

(a)	začasni ali trajni odvzem nekaterih ali vseh overjenih verodostojnih kopij licence Skupnosti;

(b)	začasni ali trajni odvzem licence Skupnosti.

Te kazni se lahko določijo po sprejetju končne odločitve o zadevi glede na resnost kršitve, ki jo stori imetnik licence Skupnosti, in skupnega števila overjenih kopij navedene licence, ki jih ima prevoznik na voljo za mednarodni promet.

2.   V primeru resne kršitve v zvezi z vsako zlorabo potrdil za voznike, pristojni organi države članice sedeža prevoznika, ki je storil takšno kršitev, naložijo ustrezne kazni, kot so:

(a)	odložitev izdaje potrdil za voznike,

(b)	odvzem potrdil za voznike,

(c)	postavljanje dodatnih pogojev za izdajo potrdil za voznike zaradi preprečitve zlorabe,

(d)	začasni ali trajni odvzem nekaterih ali vseh overjenih verodostojnih kopij licence Skupnosti;

(e)	začasni ali trajni odvzem licence Skupnosti.

Te kazni se lahko določijo po sprejetju končne odločitve o zadevi glede na resnost kršitve, ki jo je storil imetnik licence Skupnosti.

3.   Pristojni organi države članice sedeža, pristojnim organom države članice, v kateri je bila kršitev ugotovljena, čim prej in najkasneje v dveh mesecih po končni odločitvi glede zadeve sporočijo, ali so bile kazni iz odstavkov 1 in 2 tega člena naložene in katere kazni so to bile.

Če take kazni niso bile naložene, pristojni organ države članice sedeža navede razloge.

4.   Pristojni organi zagotovijo, da so kazni, ki so bile naložene zadevnemu cestnemu prevozniku, sorazmerne s kršitvijo ali kršitvami, za katere so bile kazni naložene, pri tem pa upoštevajo vse kazni, ki so bile za isto kršitev naložene v državi članici, v kateri je bila kršitev ugotovljena.

5.   Pristojni organi države članice sedeža prevoznika, lahko v skladu nacionalno zakonodajo sproži postopek zoper prevoznika pred pristojnim domačim sodiščem. Pristojni organ države članice sedeža obvesti pristojni organ države članice gostiteljice o vseh odločitvah, sprejetih v ta namen.

6.   Države članice prevoznikom zagotovijo pravico do pritožbe zoper vsako upravno kazen, ki jim je bila naložena v skladu s tem členom.

Člen 13

Sankcioniranje kršitev s strani države članice gostiteljice

1.   Če pristojni organi države članice ugotovijo resno kršitev te uredbe ali zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, ki se lahko pripišejo cestnemu prevozniku nerezidentu, država članica na ozemlju, na katerem je bila kršitev ugotovljena, pristojnim organom države članice sedeža čim prej in najpozneje v dveh mesecih po končni odločitvi glede zadeve, predloži naslednje informacije:

(a)	opis kršitve ter datum in čas, ko je bila kršitev storjena;

(b)	kategorijo, vrsto in resnost kršitve;

(c)	naložene in izvršene kazni.

Pristojni organi države članice gostiteljice lahko od pristojnih organov države članice sedeža zahtevajo, da uvedejo upravne kazni v skladu s členom 12.

2.   Brez poseganja v kakršen koli kazenski pregon so pristojni organi države članice gostiteljice pooblaščeni, da naložijo kazni cestnemu prevozniku nerezidentu, ki je med opravljanjem kabotaže kršil to uredbo ali domačo zakonodajo ali zakonodajo Skupnosti o cestnem prometu na njihovem ozemlju. Take kazni se naložijo na nediskriminatorni podlagi. Te kazni so lahko med drugim opozorilo ali, če gre za težko kršitev, začasna prepoved opravljanja kabotaže na ozemlju države članice gostiteljice, v kateri je bila kršitev storjena.

3.   Države članice cestnim prevoznikom zagotovijo pravico do pritožbe zoper vsako upravno kazen, ki jim je bila naložena v skladu s tem členom.

Člen 14

Vnos v nacionalni elektronski register

Države članice zagotovijo, da se resne kršitve zakonodaje Skupnosti o cestnem prometu, ki so jih storili prevozniki s sedežem na njenem ozemlju in za katere je katera koli država članica naložila kazen, ter vsak začasni ali dokončni odvzem licence Skupnosti oziroma overjene verodostojne kopije licence vnesejo v nacionalni elektronski register podjetij cestnega prevoza. Vnosi v register, ki zadevajo začasni ali trajni odvzem licence Skupnosti, se v zbirki podatkov hranijo dve leti od preteka obdobja odvzema v primeru začasnega odvzema in od datuma odvzema v primeru trajnega odvzema.

POGLAVJE V

IZVAJANJE

Člen 15

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga odbor, ustanovljen s členom 18(1) Uredbe (EGS) št. 3821/85.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

Člen 16

Kazni

Države članice določijo pravila o kaznih, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da zagotovijo njihovo izvajanje. Tako določene kazni morajo biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice do … (14) uradno obvestijo Komisijo o ustreznih ukrepih in v najkrajšem možnem času tudi o vsaki njeni nadaljnji spremembi.

Države članice zagotovijo, da se vsi taki ukrepi sprejmejo brez diskriminacije glede državljanstva ali kraja sedeža cestnega prevoznika.

Člen 17

Poročanje

1.   Države članice vsaki dve leti obvestijo Komisijo o številu cestnih prevoznikov, ki imajo na dan 31. decembra v prejšnjem letu licence Skupnosti, in o številu overjenih verodostojnih kopij, ki ustrezajo vozilom, ki so na ta datum v obtoku.

2.   Države članice Komisijo prav tako obvestijo o številu potrdil za voznike, izdanih v prejšnjem koledarskem letu, ter o številu potrdil za voznike, ki so 31. decembra navedenega leta v obtoku.

3.   Komisija do konca leta 2013 pripravi poročilo o stanju na trgu cestnega prevoza v Skupnosti. To poročilo zajema analizo razmer na trgu, med drugim tudi oceno učinkovitosti kontrol, in določitev pogojev zaposlitve v tem poklicu ter oceno, ali je uskladitev pravil, med drugim na področju izvrševanja in dajatev za uporabo cest ter socialne in varnostne zakonodaje, napredovala toliko, da se lahko predvidi nadaljnje odpiranje domačih trgov cestnega prevoza, vključno s kabotažo.

POGLAVJE VI

KONČNE DOLOČBE

Člen 18

Razveljavitve

Uredbi (EGS) št. 881/92 in (EGS) št. 3118/93 ter Direktiva 2006/94/ES se razveljavijo.

Sklicevanja na razveljavljeni uredbi in Direktivo se štejejo za sklicevanja na to uredbo ter se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge IV.

Člen 19

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporabljati začne … (14).

---

(1)  UL C 204, 9.8.2008, str. 31.

(2)  Mnenje Evropskega parlamenta z dne 21. maja 2008 (še ni objavljeno v Uradnem listu), Skupnega stališča Sveta z dne 9. januarja 2009 in stališča Evropskega parlamenta z dne … (še ni objavljeno v Uradnem listu). Sklep Sveta z dne …

(3)  UL L 95, 9.4.1992, str. 1.

(4)  UL L 279, 12.11.1993, str. 1.

(5)  UL L 374, 27.12.2006, str. 5.

(6)  UL L 102, 11.4.2006, str. 1.

(7)  UL L 18, 21.1.1997, str. 1.

(8)  UL L 370, 31.12.1985, str. 8.

(9)  UL L …

(10)  UL L 184, 17.7.1999, str. 23.

(11)  UL L 33, 4.2.2006, str. 82.

(12)  UL L 16, 23.1.2004, str. 44.

(13)  UL L 235, 17.9.1996, p. 59.

(14)  Dve leti po datumu začetka veljavnosti te uredbe.

---

---

---

---

---

---