27.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 70/1

(1)

Člen 16 Pogodbe potrjuje položaj, ki ga imajo službe splošnega gospodarskega pomena v okviru skupnih vrednot Unije.

(2)

Člen 86(2) Pogodbe določa, da podjetja, pooblaščena za opravljanje storitev splošnega gospodarskega pomena, ravnajo po pravilih iz Pogodbe, zlasti pa po pravilih o konkurenci, kolikor uporaba takšnih pravil pravno ali dejansko ne ovira izvajanja posebnih nalog, ki so jim dodeljene.

(3)

Člen 73 Pogodbe je lex specialis glede na člen 86(2). Ta člen določa pravila o nadomestilih za opravljanje javne službe v kopenskem prometu.

(4)

Glavni cilji bele knjige Komisije z dne 12. septembra 2001„Evropska prometna politika za leto 2010: Čas za odločitev“ so zagotoviti varne, učinkovite in visoko kakovostne storitve potniškega prevoza s pomočjo regulirane konkurence, ki naj zagotavlja tudi preglednost in delovanje storitev javnega potniškega prevoza ob upoštevanju socialnih, okoljskih in regionalnih razvojnih dejavnikov, ali ponuditi posebne tarifne pogoje določenim kategorijam potnikov, kot so upokojenci, ter odpraviti razlike med prevoznimi podjetji iz različnih držav članic, ki lahko povzročajo bistvena izkrivljanja konkurence.

(5)

Številnih storitev kopenskega prevoza potnikov, ki so nujne zaradi splošnega gospodarskega pomena, trenutno ni mogoče komercialno opravljati. Pristojni organi držav članic morajo imeti možnost ukrepanja za zagotovitev opravljanja takšnih storitev. Mehanizmi, ki jih lahko uporabijo, da se zagotovi opravljanje storitev javnega potniškega prevoza, vključujejo zlasti dodelitev izključnih pravic in finančnega nadomestila izvajalcem javne službe ter opredelitev splošnih pravil na področju opravljanja javnega prevoza, ki naj se uporabljajo za vse izvajalce. Če se države članice v skladu s to uredbo odločijo, da iz njenega področja uporabe izključijo določena splošna pravila, bi se morala uporabljati splošna ureditev za državno pomoč.

(6)

Številne države članice so uvedle zakonodajo, ki na podlagi preglednih in za konkurenco odprtih postopkov določa dodelitev izključnih pravic in sklenitev pogodb o izvajanju javne službe vsaj za del svojega trga javnega prevoza. Zato se je trgovanje med državami članicami zelo povečalo in več izvajalcev javne službe sedaj opravlja storitve javnega potniškega prevoza v več kot eni državi članici. Vendar je razvoj nacionalnih zakonodaj privedel do uporabe različnih postopkov in ustvaril pravno nejasnost glede pravic izvajalcev javne službe in obveznosti pristojnih organov. Uredba Sveta (EGS) št. 1191/69 z dne 26. junija 1969 o ukrepanju držav članic glede obveznosti javne službe v železniškem in cestnem prometu ter prometu po celinskih plovnih poteh (4) ne obravnava načina za sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v Skupnosti in zlasti ne obravnava okoliščin, v katerih je za njihovo sklenitev potreben za konkurenco odprt razpis. Zato bi bilo treba pravni okvir Skupnosti posodobiti.

(7)

Opravljene študije in pridobljene izkušnje držav članic, v katerih je konkurenca v sektorju javnega prevoza prisotna že nekaj let, kažejo, da lahko uvedba z ustreznimi varovali regulirane konkurence med izvajalci naredi storitve privlačnejše, inovativnejše in cenejše, ne da bi to izvajalce javne službe oviralo pri izpolnjevanju posebnih nalog, ki so jim dodeljene. Ta pristop je Evropski svet potrdil v okviru tako imenovanega Lizbonskega procesa dne 28. marca 2000, ki je Komisijo, Svet in države članice pozval, da v okviru svojih pristojnosti „pospešijo liberalizacijo na področjih, kot je … prevoz“.

(8)

Dereguliranim trgom potniškega prevoza, na katerih ni izključnih pravic, bi bilo treba dovoliti, da ohranijo svoje posebnosti in način delovanja, kolikor so združljivi z določbami Pogodbe.

(9)

Da bi bila organizacija storitev javnega potniškega prevoza kar se da prilagojena potrebam prebivalcev, morajo imeti vsi pristojni organi možnost proste izbire izvajalca javne službe ob upoštevanju interesov malih in srednje velikih podjetij in pod pogoji, določenimi s to uredbo. Za zagotovitev uporabe načel preglednosti, enakega obravnavanja konkurenčnih izvajalcev in sorazmernosti pri dodeljevanju nadomestil ali izključnih pravic je bistvenega pomena, da se v pogodbi o izvajanju javne službe med pristojnim organom in izbranim izvajalcem javne službe opredeli naravo obveznosti javne službe in dogovorjeno plačilo. Oblika ali poimenovanje te pogodbe je lahko v pravnih sistemih držav članic različno.

(10)

V nasprotju z Uredbo (EGS) št. 1191/69, katere področje uporabe vključuje tudi storitve javnega potniškega prevoza po celinskih plovnih poteh, se smatra, da ni primerno, da se v tej uredbi uredi sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v tem specifičnem sektorju. Za organizacijo storitev javnega potniškega prevoza po celinskih plovnih poteh torej veljajo splošna načela Pogodbe, razen če se države članice odločijo, da bodo v tem specifičnem sektorju uporabljale to uredbo. Določbe te uredbe ne preprečujejo vključitve celinskih plovnih poti v širše mestno, predmestno ali regionalno omrežje javnega potniškega prevoza.

(11)

V nasprotju z Uredbo (EGS) št. 1191/69, katere področje uporabe vključuje tudi storitve tovornega prevoza, se smatra, da ni primerno, da se v tej uredbi uredi sklepanje pogodb o izvajanju javne službe v tem specifičnem sektorju. V treh letih po začetku veljavnosti te uredbe bi tako za organizacijo storitev tovornega prevoza morala veljati splošna načela Pogodbe.

(12)

Z vidika prava Skupnosti ni pomembno, ali storitve javnega potniškega prevoza opravljajo javna ali zasebna podjetja. Ta uredba temelji na načelu nevtralnosti iz člena 295 Pogodbe glede lastninsko-pravne ureditve, na načelu svobode držav članic, da opredelijo službe splošnega pomena iz člena 16 Pogodbe, in na načelih subsidiarnosti in sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe.

(13)

Nekatere storitve, ki so pogosto povezane s specifično infrastrukturo, se opravljajo predvsem zaradi zgodovinskega ali turističnega pomena. Ker namen teh storitev očitno ni opravljanje javnega potniškega prevoza, ni treba da se zanje uporabljajo pravila in postopki, ki se uporabljajo za javne službe.

(14)

Kadar so pristojni organi odgovorni za organizacijo javnega prometnega omrežja, ta ureditev lahko poleg dejanskega izvajanja prevozne storitve vključuje tudi vrsto drugih dejavnosti in nalog, za katere morajo pristojni organi imeti možnost, da jih opravljajo sami ali da jih v celoti ali deloma zaupajo tretji osebi.

(15)

Dolgoročne pogodbe lahko povzročijo zaprtje trga za nepotrebno dolgo obdobje, s čimer zmanjšajo pozitivne učinke pritiska konkurence. Trajanje pogodb o izvajanju javne službe bi moralo biti omejeno, da bi se čim manj izkrivljalo konkurenco in hkrati ohranilo kakovost storitev. Vendar bi bilo treba predvideti možnost podaljšanja pogodb o izvajanju javne službe za največ polovico začetnega obdobja trajanja, kadar mora izvajalec javne službe vlagati v sredstva z izredno dolgo amortizacijsko dobo, in v primeru najbolj oddaljenih regij, kot so opredeljene v členu 299 Pogodbe, spričo njihovih posebnih značilnosti in omejitev. Če izvajalec javne službe poleg tega izredno investira v infrastrukturo ali železniški vozni park in vozila – v smislu, da gre pri obeh investicijah za visoke zneske – in če je pogodba sklenjena na podlagi in za konkurenco odprtega razpisnega postopka, bi moralo biti mogoče podaljšanje tudi za dlje časa.

(16)

Kadar je s sklenjeno pogodbo o izvajanju javne službe predvideno, da lahko pride do zamenjave izvajalca javne službe, bi morali imeti pristojni organi možnost, da od izbranega izvajalca javne službe zahtevajo uporabo določb Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (5). Ta direktiva državam članicam ne preprečuje, da ohranijo pogoje prenosa pravic zaposlenih poleg tistih, ki jih zajema Direktiva 2001/23/ES, in tako po potrebi upoštevajo socialne standarde, ki jih določajo nacionalni zakoni in drugi predpisi ali kolektivne pogodbe ali druge pogodbe med socialnimi partnerji.

(17)

V skladu z načelom subsidiarnosti lahko pristojni organi določijo kakovostne standarde za obveznosti javnih služb, na primer glede minimalnih delovnih pogojev, pravic potnikov, potreb oseb z omejeno mobilnostjo ali varstva okolja.

(18)

Ob upoštevanju ustreznih določb nacionalne zakonodaje se lahko vsak lokalni organ, ali če tega ni, vsak organ na nacionalni ravni odloči, da bo sam opravljal storitve javnega potniškega prevoza na svojem ozemlju ali jih zaupal notranjemu izvajalcu brez za konkurenco odprtega razpisa. Vendar pa mora biti ta možnost samozagotavljanja zaradi zagotovitve enakih pogojev strogo nadzorovana. Zahtevani nadzor bi moral izvajati pristojni organ ali skupina organov, ki kolektivno ali prek svojih članov opravlja integrirane storitve javnega potniškega prevoza. Poleg tega bi bilo treba pristojnemu organu, ki sam opravlja storitve prevoza ali notranjemu izvajalcu prepovedati udeležbo v za konkurenco odprtih razpisnih postopkih zunaj ozemlja zadevnega organa. Organu, ki nadzira notranjega izvajalca, bi bilo prav tako treba dovoliti, da temu izvajalcu prepove sodelovanje v za konkurenco odprtih razpisih, organiziranih na njegovem ozemlju. Omejitve dejavnosti notranjega izvajalca ne posegajo v možnost neposredne sklenitve pogodbe o izvajanju javne službe za prevoz po železnici, z izjemo ostalih vrst prevoza po tirih, kot je podzemna železnica ali tramvaj. Nadalje, neposredna sklenitev pogodbe o izvajanju javne službe za navadno železnico ne vpliva na možnost, da pristojni organi z notranjim izvajalcem sklenejo pogodbe o izvajanju javne službe glede storitev javnega potniškega prevoza za druge vrste prevoza po tirih, kot je podzemna železnica ali tramvaj.

(19)

Sklepanje pogodb s podizvajalci lahko prispeva k učinkovitejšemu javnemu potniškemu prevozu in omogoča sodelovanje drugih podjetij, ki niso izvajalci javne službe, s katerimi so bile sklenjene pogodbe o izvajanju javne službe. Da pa bi kar najbolje izkoristili javna sredstva, bi moralo biti pristojnim organom omogočeno, da določijo pogoje za sklepanje podizvajaskih pogodb o svojih storitvah javnega potniškega prevoza, zlasti v primeru storitev, ki jih izvaja notranji izvajalec. Poleg tega se podizvajalcu ne sme preprečiti sodelovanja na za konkurenco odprtih razpisih na ozemlju katerega koli pristojnega organa. Pristojni organ ali njegov notranji izvajalec mora podizvajalca izbrati v skladu s pravom Skupnosti.

(20)

Kadar se javni organ odloči, da opravljanje storitve v splošnem interesu zaupa tretji osebi, mora izvajalca javne službe izbrati v skladu s pravom Skupnosti o javnih naročilih in koncesijah, kot izhaja iz členov 43 do 49 Pogodbe, ter v skladu z načeli preglednosti in enakega obravnavanja. Še posebej določbe te uredbe ne bi smele posegati v obveznosti, ki se v skladu z direktivami o sklepanju pogodb o javnih naročilih uporabljajo za javne organe, v kolikor pogodbe o izvajanju javne službe sodijo v njihovo področje uporabe.

(21)

V nekaterih javnih razpisih so pristojni organi dolžni opredeliti in opisati zapletene sisteme. Te organe bi bilo zato treba pooblastiti, da se v takih primerih v fazi po oddaji ponudb z nekaterimi ali z vsemi potencialnimi izvajalci javne službe pogajajo o podrobnostih sklenitve pogodb o izvajanju javne službe.

(22)

Javni razpisi za sklenitev pogodb o izvajanju javne službe ne bi smeli biti obvezni, kadar se pogodba nanaša na majhne zneske ali kratke razdalje. Tako bi morali višji zneski ali daljše razdalje pristojnim organom omogočiti, da upoštevajo posebne interese malih in srednje velikih podjetij. Pristojnim organom ne bi smelo biti dovoljeno pogodb ali omrežij razdeliti na manjše segmente, da bi se tako izognili javnim razpisom.

(23)

V primeru, da grozi prekinitev opravljanja storitev, bi morali biti pristojni organi pooblaščeni za uvedbo kratkoročnih nujnih ukrepov, dokler se ne sklene nova pogodba o izvajanju javne službe, ki je v skladu z vsemi pogoji iz te uredbe.

(24)

Glede javnega železniškega potniškega prevoza se zastavljajo posebna vprašanja bremena naložb in stroškov infrastrukture. Komisija je marca 2004 predstavila predlog za spremembo Direktive Sveta 91/440/EGS z dne 29. julija 1991 o razvoju železnic Skupnosti (6), v skladu s katero naj se za namene opravljanja mednarodnih prevoznih storitev vsem železniškim podjetjem Skupnosti zagotovi dostop do infrastrukture vseh držav članic. Namen te uredbe je vzpostaviti pravni okvir za nadomestila in/ali izključne pravice za pogodbe o izvajanju javne službe, ne pa nadaljnje odpiranje trga železniških storitev.

(25)

V primeru javne službe ta uredba vsakemu pristojnemu organu dovoljuje, da v okviru pogodbe o izvajanju javne službe izbere svojega izvajalca storitev javnega potniškega prevoza. Glede na razlike med državami članicami v načinih razdelitve njihovih ozemelj v zvezi z javnim potniškim prometom je upravičeno, da se pristojnim organom dovoli, da neposredno sklenejo pogodbe o izvajanju javne službe na področju železniškega prevoza potnikov.

(26)

Nadomestilo, ki ga pristojni organi dodelijo za pokritje stroškov, ki nastanejo zaradi izvajanja obveznosti javne službe, bi bilo treba izračunati tako, da ne pride do čezmerne kompenzacije. Kadar pristojni organ načrtuje sklenitev pogodbe o izvajanju javne službe brez za konkurenco odprtega razpisa, bi moral upoštevati tudi podrobna pravila, ki zagotavljajo ustreznost zneska nadomestila in odražajo skrb za učinkovitost in kakovost storitev.

(27)

Pristojni organ in izvajalec javne službe lahko z ustrezno preučitvijo vsakršnega vpliva, ki ga ima izvajanje obveznosti javne službe na povpraševanje po storitvah javnega potniškega prevoza v sistemu izračunavanja iz Priloge, dokažeta, da ni prišlo do čezmerne kompenzacije.

(28)

Z izjemo nujnih ukrepov in pogodb, ki se nanašajo na opravljanje storitev na kratkih razdaljah, bi morali pristojni organi, kadar nameravajo skleniti pogodbo o izvajanju javne službe, sprejeti potrebne ukrepe za objavo te svoje namere vsaj eno leto vnaprej, s čimer naj omogočijo, da se potencialni izvajalci lahko odzovejo.

(29)

Pri neposrednem sklepanju pogodb o izvajanju javne službe bi morala biti preglednost postopkov še dodatno okrepljena.

(30)

Ker bodo pristojni organi in izvajalci javne službe potrebovali nekaj časa, da se prilagodijo določbam te uredbe, bi bilo treba predvideti prehodne ureditve. Z namenom postopnega sklepanja pogodb o izvajanju javne službe v skladu s to uredbo, bi morale države članice v roku šestih mesecev po izteku prve polovice prehodnega obdobja Komisiji predložiti poročilo o napredku. Komisija bi lahko na podlagi teh poročil predlagala ustrezne ukrepe.

(31)

Pristojni organi lahko tekom prehodnega obdobja določbe te uredbe uvedejo v različnih trenutkih. Tako bo mogoče, da bodo izvajalci javnih služb s trgov, na katerih še ne bodo veljale določbe te uredbe, oddajali ponudbe za sklenitev pogodb o izvajanju javne službe na trgih, ki se bodo hitreje odprli regulirani konkurenci. Pristojnim organom bi bilo treba omogočiti, da s sorazmernimi ukrepi preprečijo morebitna neravnovesja pri odpiranju trga javnega prevoza, in jim dati možnost, da v drugi polovici prehodnega obdobja zavrnejo ponudbe, predložene s strani podjetij, katerih več kot polovica vrednosti opravljenih storitev javnega prevoza ni bila podeljena v skladu s to uredbo, pod pogojem, da pri tem ravnajo brez diskriminacije in da se o tem odločijo pred javnim razpisom.

(32)

Sodišče Evropskih skupnosti je v odstavkih 87 do 95 sodbe z dne 24. julija 2003 v zadevi C-280/00 Altmark Trans GmbH (7) odločilo, da nadomestilo za opravljanje javne službe ni korist v smislu člena 87 Pogodbe, če so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Kadar ti pogoji niso izpolnjeni in če so izpolnjeni splošni pogoji za uporabo člena 87(1) Pogodbe, je nadomestilo za opravljanje javne službe državna pomoč, za katero veljajo členi 73, 86, 87 in 88 Pogodbe.

(33)

Nadomestilo za opravljanje javne službe se lahko izkaže kot potrebno v sektorju kopenskega prevoza potnikov, da bi podjetja, odgovorna za opravljanje javnih storitev, poslovala na podlagi načel in pod pogoji, ki jim omogočajo izpolnjevanje njihovih nalog. Takšno nadomestilo je v skladu s členom 73 Pogodbe pod določenimi pogoji združljivo s Pogodbo. Prvič, mora biti razlog za dodelitev nadomestila zagotovitev opravljanje storitev, ki so storitve splošnega gospodarskega pomena v smislu Pogodbe. In drugič, da se izogne neupravičenemu izkrivljanju konkurence, nadomestila ne smejo presegati neto stroškov, nastalih zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, pri čemer se upoštevajo z javno službo ustvarjeni prihodki in primeren dobiček.

(34)

Nadomestilo, ki ga pristojni organi dodelijo v skladu z določbami te uredbe, je torej lahko izvzeto iz zahteve predhodnega obvestila iz člena 88(3) Pogodbe.

(35)

Ta uredba nadomešča Uredbo Sveta (EGS) št. 1191/69; navedeno uredbo bi bilo torej treba razveljaviti. Prehodno obdobje treh let bo za storitve javnega tovornega prevoza pripomoglo k postopni ukinitvi nadomestila, ki ga Komisija v skladu s členi 73, 86, 87 in 88 Pogodbe ni odobrila. Vsako nadomestilo, dodeljeno v zvezi z opravljanjem storitev javnega potniškega prevoza, ki ni zajeto v tej uredbi in ki utegne vključevati državno pomoč v smislu člena 87(1) Pogodbe, bi moralo biti v skladu z določbami členov 73, 86, 87 in 88 Pogodbe, vključno z vsemi ustreznimi razlagami Sodišča Evropskih skupnosti, zlasti pa z odločitvijo v zadevi C-280/00 Altmark Trans GmbH. Komisija bi morala torej pri obravnavanju takšnih zadev uporabljati načela, ki so podobna načelom, določenim v tej uredbi, ali po potrebi drugo zakonodajo s področja storitev splošnega gospodarskega pomena.

(36)

Ta uredba pokriva področje uporabe Uredbe Sveta (EGS) št. 1107/70 z dne 4. junija 1970 o dodeljevanju pomoči v železniškem in cestnem prevozu ter prevozu po celinskih plovnih poteh (8). Navedena uredba se šteje za obsoletno, saj omejuje uporabo člena 73 Pogodbe, ne da bi zagotovila primerno pravno podlago za odobritev sedanjih investicijskih shem, zlasti v zvezi z investicijami v prometno infrastrukturo v okviru javno-zasebnega partnerstva. Zato bi jo bilo treba razveljaviti, da se omogoči uporaba člena 73 Pogodbe na način, ki je prilagojen stalnim gibanjem v sektorju, brez poseganja v to uredbo in Uredbo Sveta (EGS) št. 1192/69 z dne 26. junija 1969 o skupnih pravilih za normalizacijo kontov železniških podjetij (9). Da bi se nadaljnje olajšala uporaba ustreznih predpisov Skupnosti, bo Komisija predlagala smernice o državni pomoči za investicije v železniškem prometu, vključno z investicijami v infrastrukturo v letu 2006.

(37)

Za ocenjevanje izvajanja te uredbe in razvoj na področju opravljanja javnega potniškega prevoza v Skupnosti, zlasti razvoja kakovosti storitev javnega potniškega prevoza in učinkov neposrednega sklepanja pogodb o izvajanju javne službe, bi morala Komisija pripraviti poročilo. Temu poročilu se lahko po potrebi priložijo ustrezni predlogi za spremembo te uredbe —

(a)

„javni potniški prevoz“ pomeni storitve potniškega prevoza v splošnem gospodarskem pomenu, ki so javnosti na voljo stalno in brez diskriminacije;

(b)

„pristojni organ“ pomeni vsak javni organ ali skupino javnih organov države članice ali držav članic, ki ima pristojnost za poseganje v javni potniški prevoz na zadevnem geografskem območju, ali vsak organ, ki mu je podeljeno takšno pooblastilo;

(c)

„lokalni pristojni organ“ pomeni vsak pristojni organ, katerega geografska pristojnost ne pokriva celotnega državnega ozemlja;

(d)

„izvajalec javne službe“ pomeni vsako javno ali zasebno podjetje ali združenje podjetij, ki opravlja storitve javnega potniškega prevoza, ali vsako javno telo, ki opravlja storitve javnega potniškega prevoza;

(e)

„obveznost javne službe“ pomeni zahtevo, opredeljeno ali določeno s strani pristojnega organa, da se zagotovijo storitve javnega potniškega prevoza v splošnem interesu, ki jih izvajalec, če bi upošteval svoje poslovne interese, ne bi opravljal ali jih ne bi opravljal v istem obsegu ali pod istimi pogoji brez plačila;

(f)

„izključna pravica“ pomeni pravico, ki izvajalcu javne službe zagotavlja možnost opravljanja določenih storitev javnega potniškega prevoza na izbrani liniji, omrežju ali območju, pri čemer izključuje vsakega drugega takšnega izvajalca;

(g)

„nadomestilo za opravljanje javne službe“ pomeni vsako korist, zlasti finančno, ki jo pristojni organ neposredno ali posredno dodeli iz javnih sredstev v obdobju izvajanja obveznosti javne službe ali v povezavi s tem obdobjem;

(h)

„neposredna sklenitev“ pomeni sklenitev pogodbe o izvajanju javne službe z določenim izvajalcem javne službe brez predhodnega, za konkurenco odprtega razpisnega postopka;

(i)

„pogodba o izvajanju javne službe“ pomeni enega ali več pravno zavezujočih aktov, ki potrjujejo dogovor med pristojnim organom in izvajalcem javne službe, da se izvajalcu javne službe zaupa upravljanje in izvajanje storitev javnega potniškega prevoza, za katere veljajo obveznosti javne službe; pogodba je lahko glede na pravo posamezne države članice tudi odločitev, ki jo sprejme pristojni organ:

(j)

„vrednost“ pomeni vrednost storitve, linije, pogodbe o izvajanju javne službe, sistema nadomestil za javni potniški prevoz, ki ustreza celotnemu prejemku izvajalca ali izvajalcev javne službe brez DDV, vključno z nadomestili kakršne koli vrste, ki jih izplačajo javni organi, in s prihodki od prodaje vozovnic, ki se ne povrnejo zadevnemu pristojnemu organu;

(k)

„splošno pravilo“ pomeni ukrep, ki se uporablja brez diskriminacije za vse storitve javnega potniškega prevoza iste vrste na zadevnem geografskem območju, za katerega je odgovoren pristojni organ;

(l)

„integrirane storitve javnega potniškega prevoza“ pomenijo medsebojno povezane storitve prevoza znotraj določenega geografskega območja z enotno informacijsko službo, sistemom vozovnic in voznim redom.

(i)

jasno opredeljujejo obveznosti javne službe, ki jih mora izvajalec javne službe izpolniti, in zadevno geografsko področje;

(ii)

vnaprej na objektiven in pregleden način določajo parametre, na podlagi katerih se izračuna nadomestilo tako, da se prepreči čezmerna kompenzacija. V primeru pogodb o izvajanju javne službe, sklenjenih v skladu s členom 5(2), (4), (5) in (6), se ti parametri določijo tako, da nobeno nadomestilo ne more preseči zneska, potrebnega za kritje neto finančnega učinka na stroške in prihodke, nastale zaradi izpolnjevanja obveznosti javne službe, pri čemer se upoštevajo s tem povezani prihodki, ki jih izvajalec javne službe obdrži, in tudi primeren dobiček;

(iii)

določajo ureditve za razporeditev stroškov, povezanih z opravljanjem storitev. Ti stroški lahko vključujejo zlasti stroške za zaposlene, stroške energije, uporabnine za infrastrukturo, stroške vzdrževanja in popravila vozil javnega prevoza, železniškega voznega parka in objektov, potrebnih za opravljanje storitev potniškega prevoza, ter fiksne stroške in ustrezno obrestovanje kapitala.

(a)

da bi ugotovili, ali lokalni pristojni organ izvaja nadzor, se upošteva elemente, kot so stopnja prisotnosti v upravnih in vodstvenih organih ali nadzornih organih, s tem povezane specifikacije v statutih, lastništvo, dejanski vpliv in nadzor nad strateškimi odločitvami in posameznimi upravljavskimi odločitvami. V skladu s pravom Skupnosti 100 % lastništvo s strani pristojnega javnega organa, zlasti v primeru javno-zasebnih partnerstev, ni nujni pogoj za vzpostavitev nadzora v smislu tega odstavka, če obstaja prevladujoč javni vpliv in če se ta nadzor lahko vzpostavi na podlagi drugih meril;

(b)

pogoj za uporabo tega odstavka je, da notranji izvajalec in vsak subjekt, nad katerim ima ta izvajalec še tako majhen vpliv, izvajata vse svoje dejavnosti javnega potniškega prevoza na ozemlju pristojnega lokalnega organa – ne glede na morebitne izhodne povezave ali druge pomožne elemente te dejavnosti, ki vstopajo na ozemlje sosednjih lokalnih pristojnih organov – in da ne sodelujeta v za konkurenco odprtih razpisih v zvezi z opravljanjem storitev javnega potniškega prevoza, organiziranih zunaj ozemlja lokalnega pristojnega organa;

(c)

ne glede na točko (b) lahko notranji izvajalec sodeluje v poštenih, za konkurenco odprtih razpisih, začenši 2 leti pred iztekom svoje neposredno sklenjene pogodbe o izvajanju javne službe, pod pogojem da je bila sprejeta dokončna odločitev za oddajo storitev javnega potniškega prevoza, ki so predmet pogodbe z notranjim izvajalcem, v poštenem, za konkurenco odprtem razpisu in da notranji izvajalec ni sklenil nobene druge neposredno sklenjene pogodbe o izvajanju javne službe;

(d)

če lokalni pristojni organ ne obstaja, se pododstavki (a), (b) in (c) uporabljajo za nacionalni organ v korist geografskega območja, ki ni državno, pod pogojem, da notranji izvajalec ne sodeluje v za konkurenco odprtih razpisih v zvezi z opravljanjem storitev javnega potniškega prevoza, organiziranimi zunaj območja, za katerega je bila sklenjena pogodba o izvajanju javne službe.

(a)

ime in naslov pristojnega organa;

(b)

vrsta predvidene sklenitve;

(c)

storitve in območja, ki bi jih sklenitev lahko zadevala.

(a)

ime naročnika in njegovo lastništvo;

(b)

trajanje pogodbe o izvajanju javne službe;

(c)

opis storitev potniškega prevoza, ki jih je treba opraviti;

(d)

opis parametrov finančnega nadomestila;

(e)

cilje kakovosti;

(f)

pogoje, povezane s potrebnimi sredstvi.

(a)

pred 26. julijem 2000 na podlagi pravičnega in za javnost odprtega razpisa;

(b)

pred 26. julijem 2000 na podlagi postopka, ki ni bil pravičen in za javnost odprt razpis;

(c)

od 26. julija 2000 in pred … (13) na podlagi pravičnega in za javnost odprtega razpisa;

(d)

od 26. julija 2000 in pred … (13) na podlagi postopka, ki ni bil pravičen in za javnost odprt razpis.

(a)

do začetka veljavnosti skupnih pravil o razporeditvi infrastrukturnih stroškov, če je pomoč dodeljena podjetjem, ki morajo nositi stroške, povezane z infrastrukturo, ki jo uporabljajo, medtem ko druga podjetja niso podvržena podobnemu bremenu. Pri določitvi zneska tako podeljene pomoči se upoštevajo infrastrukturni stroški, ki jih konkurenčnim vrstam prevoza ni treba nositi;

(b)

kadar je namen pomoči spodbujanje raziskav ali razvoja prevoznih sistemov in tehnologij, ki so za Skupnost na splošno bolj gospodarni.

27.3.2007   

SL

Uradni list Evropske unije

CE 70/21

(1)

Zaradi zaščite oseb in blaga v Evropski uniji bi bilo treba preprečiti dejanja nezakonitega vmešavanja v civilno letalstvo z določitvijo skupnih pravil za varovanje civilnega letalstva. Ta cilj bi bilo treba doseči z vzpostavitvijo skupnih pravil in skupnih osnovnih standardov na področju varovanja letalstva ter mehanizmov spremljanja skladnosti.

(2)

Zaželeno je, da se v interesu varovanja civilnega letalstva na splošno zagotovi osnova za skupno razlago Priloge 17 k Čikaški konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu z dne 7. decembra 1944.

(3)

Uredba (ES) št. 2320/2002 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2002 o določitvi skupnih pravil na področju varnosti civilnega letalstva (3) je bila sprejeta zaradi dogodkov 11. septembra 2001 v Združenih državah.

(4)

Vsebino Uredbe (ES) št. 2320/2002 bi bilo treba revidirati glede na pridobljene izkušnje in jo zaradi poenostavitve, uskladitve in pojasnitve obstoječih pravil ter izboljšanja ravni varovanja razveljaviti ter nadomestiti s to uredbo.

(5)

Glede na potrebo po večji prožnosti pri sprejemanju ukrepov in postopkov varovanja zaradi izpolnjevanja nastajajočih ocen tveganja in zaradi omogočanja uvajanja novih tehnologij bi morala ta uredba določiti osnovna načela o tem, kaj je treba storiti za varovanje civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja, brez poseganja v tehnične in postopkovne podrobnosti o tem, kako se jih bo izvajalo.

(6)

Ta uredba naj bi se uporabljala za letališča, ki služijo civilnemu letalstvu in se nahajajo na ozemlju države članice, za operatorje, ki nudijo storitve na takšnih letališčih, ter za subjekte, ki zagotavljajo blago in/ali storitve na takšnih letališčih ali prek njih.

(7)

Brez poseganja v Konvencijo o kaznivih dejanjih in nekaterih drugih dejanjih, storjenih na letalih (Tokio, 1963), Konvencijo o zatiranju nezakonite ugrabitve zrakoplovov (Haag, 1970) in Konvencijo o zatiranju nezakonitih dejanj zoper varnost civilnega letalstva (Montreal, 1971) bi morala nova uredba zajemati tudi ukrepe varovanja, ki se uporabljajo na krovu zrakoplovov letalskih prevoznikov Skupnosti ali med njihovim letom.

(8)

Vsaka država članica se lahko sama odloči, ali bo na zrakoplove, registrirane v tej državi članici, in na zrakoplove letalskih prevoznikov, ki jim je podelila licenco, napotila častnike za varovanje med letom.

(9)

Različne vrste civilnega letalstva ne predstavljajo nujno enake stopnje nevarnosti. Pri določitvi skupnih osnovnih standardov na področju varovanja letalstva bi bilo treba zaradi omogočanja dodelitve odstopanj upoštevati velikost zrakoplova, naravo letalskega prevoza in/ali pogostost operacij na letališčih.

(10)

Državam članicam bi bilo treba prav tako dovoliti, da na podlagi ocene tveganja uporabijo ukrepe, ki so strožji od ukrepov, ki jih določa ta uredba.

(11)

Tretje države lahko zahtevajo uporabo ukrepov, ki se razlikujejo od ukrepov, določenih v tej uredbi, v zvezi z leti z letališča v državi članici v ali čez to tretjo državo. Vendar pa bi brez poseganja v morebitne dvostranske sporazume, katerih pogodbenica je Skupnost, Komisija morala imeti možnost preučiti ukrepe, ki jih zahteva tretja država.

(12)

Čeprav sta lahko v eni sami državi članici v varovanje letalstva vključena dva ali več organov, bi morala vsaka država članica imenovati en organ, pristojen za usklajevanje in spremljanje izvajanja skupnih osnovnih standardov na področju varovanja letalstva.

(13)

Zaradi opredelitve odgovornosti za izvajanje skupnih osnovnih standardov na področju varovanja letalstva in da bi se opisalo, kateri ukrepi se v ta namen zahtevajo od operatorjev in drugih subjektov, bi morala vsaka država članica pripraviti nacionalni program varovanja civilnega letalstva. Poleg tega bi moral vsak upravljavec letališča, letalski prevoznik in subjekt, ki izvaja standarde s področja varovanja v letalstvu, pripraviti, uporabljati in vzdrževati program varovanja, ki naj mu omogoča usklajenost tako s to uredbo kot z ustreznim nacionalnim programom varovanja civilnega letalstva.

(14)

Zaradi spremljanja skladnosti s to uredbo in nacionalnim programom varovanja civilnega letalstva bi morala vsaka država članica pripraviti in zagotoviti izvajanje nacionalnega programa za preverjanje kakovosti varovanja civilnega letalstva.

(15)

Da bi spremljala, kako države članice uporabljajo to uredbo, in da bi podala priporočila za izboljšanje varovanja letalstva, bi morala Komisija opravljati inšpekcije, vključno z nenapovedanimi inšpekcijami.

(16)

Izvedbeni akti, ki določajo skupne ukrepe in postopke za izvajanje skupnih osnovnih standardov s področja varovanja letalstva in vsebujejo občutljive varnostne podatke, skupaj s poročili o inšpekcijah Komisije ter odgovori ustreznih organov, bi se morali šteti za „tajne podatke EU“ v smislu Sklepa Komisije 2001/844/ES, ESPJ, Euratom, z dne 29. novembra 2001 o spremembah njenega Poslovnika (4). Ti podatki se ne bi smeli objaviti; na razpolago bi smeli biti le tistim operatorjem in subjektom, ki imajo upravičen interes.

(17)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji dodeljenih izvedbenih pooblastil (5).

(18)

Še posebej bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za določitev pogojev, pod katerimi naj se sprejemajo ukrepi iz členov 4(3) in 9(2). Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te uredbe oziroma njenemu dopolnjevanju z dodajanjem nebistvenih določb, bi jih bilo treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(19)

Treba bi si bilo prizadevati za uresničitev cilja „enega varnostnega pregleda“ za vse lete v Evropski uniji.

(20)

Ta uredba ne posega v uporabo pravil o varnosti letalstva, vključno s tistimi, ki se nanašajo na prevoz nevarnih snovi.

(21)

Države članice bi morale za kršitve določb te uredbe določiti kazni. Te kazni, ki so lahko civilne ali upravne narave, bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(22)

Ministrska izjava o gibraltarskem letališču, dogovorjena na prvem ministrskem srečanju Foruma za dialog o Gibraltarju v Kordovi 18. septembra 2006, bo nadomestila Skupno izjavo o gibraltarskem letališču, podano v Londonu 2. decembra 1987, njeno polno spoštovanje pa se bo štelo kot spoštovanje izjave iz leta 1987.

(23)

Ker ciljev te uredbe, in sicer varovanja civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja in zagotovitve osnove za skupno razlago Priloge 17 k Čikaški konvenciji o mednarodnem civilnem letalstvu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker te cilje zaradi obsega in učinkov te uredbe lažje doseže Skupnost, Skupnost lahko sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenih ciljev —

(a)

določitev skupnih pravil in skupnih osnovnih standardov za varovanje letalstva;

(b)

mehanizmi za spremljanje skladnosti.

(a)

vsa letališča ali dele letališč, ki se nahajajo na ozemlju države članice in se ne uporabljajo izključno v vojaške namene;

(b)

vse operatorje, vključno z letalskimi prevozniki, ki opravljajo storitve na letališčih, navedenih v točki (a);

(c)

vse subjekte, ki uporabljajo standarde s področja varovanja v letalstvu in ki izvajajo operacije iz prostorov, ki se nahajajo v letaliških prostorih ali zunaj njih, in zagotavljajo blago in/ali storitve prek letališč ali na letališčih, navedenih v točki (a).

1.

„civilno letalstvo“ pomeni kakršno koli operacijo, ki jo opravi civilni zrakoplov, vendar pa izključuje operacije, ki jih opravljajo državni zrakoplovi iz člena 3 Čikaške konvencije o mednarodnem civilnem letalstvu iz leta 1944;

2.

„varovanje letalstva“ pomeni kombinacijo ukrepov, osebja in materialnih virov, namenjenih za varovanje civilnega letalstva pred dejanji nezakonitega vmešavanja;

3.

„operator“ pomeni osebo, organizacijo ali podjetje, ki opravlja ali želi opravljati operacijo zračnega prevoza;

4.

„letalski prevoznik“ pomeni podjetje za zračni prevoz z veljavno operativno licenco ali enakovrednim dokumentom;

5.

„letalski prevoznik Skupnosti“ pomeni letalskega prevoznika z veljavno operativno licenco, ki jo je dodelila država članica v skladu z Uredbo Sveta (EGS) št. 2407/92 z dne 23. julija 1992 o licenciranju letalskih prevoznikov (6);

6.

„subjekt“ pomeni osebo, organizacijo ali podjetje, ki ni operator;

7.

„prepovedani predmeti“ pomenijo orožje, eksplozive ali druge nevarne naprave, predmete ali snovi, ki se lahko uporabijo za dejanje nezakonitega vmešavanja;

8.

„varnostni pregled“ pomeni uporabo tehničnih ali drugih sredstev za odkrivanje in/ali zaznavanje prepovedanih predmetov;

9.

„varnostni nadzor“ pomeni uporabo sredstev, s katerimi se lahko prepreči vnos prepovedanih predmetov;

10.

„nadzor dostopa“ pomeni uporabo sredstev, s katerimi se prepreči vstop nepooblaščenih oseb ali nepooblaščenih vozil ali obojih;

11.

„nadzorovani del letališča“ pomeni območje gibanja zrakoplovov na letališču, bližnje zemljišče in stavbe ali njihove dele, do katerih je dostop omejen;

12.

„javni del letališča“ pomeni tiste dele letališča, bližnje zemljišče in stavbe ali njihove dele, ki niso nadzorovani del letališča;

13.

„varnostno območje omejenega gibanja“ pomeni tisto območje nadzorovanega dela letališča, kjer se poleg tega, da je dostop omejen, uporabljajo drugi standardi letalske varnosti;

14.

„razmejeno območje“ pomeni območje, ki je ločeno s pomočjo nadzora dostopa bodisi od varnostnega območja omejenega gibanja ali, če je razmejeno območje samo varnostno območje omejenega gibanja, od drugih varnostnih območij omejenega gibanja na letališču;

15.

„preverjanje preteklosti“ pomeni zabeleženo preverjanje identitete osebe, vključno z njeno morebitno kriminalno preteklostjo, ki je del ocene, ali se osebi lahko dovoli dostop do varnostnih območij omejenega gibanja brez spremstva;

16.

„transferni potniki, prtljaga, tovor ali pošta“ pomenijo potnike, prtljago, tovor ali pošto, ki odhajajo na zrakoplovu, ki ni isti kot tisti, na katerem so prispeli;

17.

„tranzitni potniki, prtljaga, tovor ali pošta“ pomenijo potnike, prtljago, tovor ali pošto, ki odhajajo na istem zrakoplovu, na katerem so prispeli;

18.

„potencialno težaven potnik“ pomeni potnika, ki je bodisi deportiranec, oseba, ki se šteje, da nima vstopa iz razlogov priseljevanja, ali oseba, ki ji je bila zakonito odvzeta prostost;

19.

„ročna prtljaga“ pomeni prtljago, namenjeno za prevoz v potniški kabini zrakoplova;

20.

„oddana prtljaga“ pomeni prtljago, namenjeno za prevoz v prtljažnem prostoru zrakoplova;

21.

„spremljana oddana prtljaga“ pomeni prtljago, namenjeno za prevoz v prtljažnem prostoru istega zrakoplova, s katerim potnik, ki jo je oddal, potuje;

22.

„pošta letalskega prevoznika“ pomeni pošto, ki izvira in je hkrati namenjena letalskemu prevozniku;

23.

„material letalskega prevoznika“ pomeni material, ki izvira in je hkrati namenjen letalskemu prevozniku, ali material, ki ga uporablja letalski prevoznik;

24.

„pošta“ pomeni pisemske pošiljke in druge predmete, razen pošte letalskega prevoznika, ki jih poštne službe oddajo za prevoz ali so namenjene za dostavo tem službam v skladu s pravili Svetovne poštne zveze;

25.

„tovor“ pomeni vsako premoženje, namenjeno za prevoz z zrakoplovom, razen prtljage, pošte, pošte letalskega prevoznika, materiala letalskega prevoznika in zalog za oskrbo med letom;

26.

„regulirani agent“ pomeni letalskega prevoznika, agenta, odpravnika tovora ali drug subjekt, ki zagotavlja varnostni nadzor nad tovorom ali pošto;

27.

„znani pošiljatelj“ pomeni pošiljatelja, ki pošilja tovor ali pošto za lasten račun in čigar postopki izpolnjujejo skupna pravila in standarde varovanja v zadostni meri, da omogočajo prevoz tovora ali pošte na katerem koli zrakoplovu;

28.

„stalni pošiljatelj“ pomeni pošiljatelja, ki pošilja tovor ali pošto za lasten račun in čigar postopki izpolnjujejo skupna pravila in standarde varovanja v zadostni meri, da omogočajo prevoz tega tovora na zrakoplovu, ki prevaža le tovor, ali pošte na zrakoplovu, ki prevaža le pošto;

29.

„varnostno preverjanje zrakoplova“ pomeni pregled tistih delov notranjosti zrakoplova, do katerih so potniki morebiti imeli dostop, skupaj s pregledom prtljažnih prostorov zrakoplova, z namenom odkriti prepovedane predmete in nezakonita vmešavanja v zrakoplov;

30.

„varnostna preiskava zrakoplova“ pomeni pregled notranjosti in dostopne zunanjosti zrakoplova z namenom odkriti prepovedane predmete in nezakonita vmešavanja v zrakoplov;

31.

„častnik za varovanje med letom“ pomeni osebo, ki jo zaposli država članica, da potuje na zrakoplovu letalskega prevoznika, ki mu je izdala licenco, z namenom varovanja tega zrakoplova in oseb, ki so na njem, pred dejanji nezakonitega vmešavanja.

(a)

metode varnostnih pregledov, nadzora dostopa in drugih varnostnih nadzorov;

(b)

metode izvajanja varnostnih preverjanj zrakoplova in varnostnih preiskav zrakoplova;

(c)

prepovedane predmete;

(d)

merila za preverjanje zmogljivosti opreme in testiranje njene sprejemljivosti;

(e)

zahteve za zaposlovanje in usposabljanje osebja;

(f)

opredelitev kritičnih delov varnostnih območij omejenega gibanja;

(g)

obveznosti in postopke preverjanja reguliranih agentov, znanih pošiljateljev in stalnih pošiljateljev;

(h)

kategorije oseb, blaga in zrakoplovov, za katere se iz objektivnih razlogov uporabljajo posebni varnostni postopki, oziroma so izvzeti iz varnostnih pregledov, nadzora dostopa ali drugih varnostnih nadzorov.

(a)

zadevna država članica uporablja zadevne ukrepe v skladu s členom 5; ali

(b)

je zahteva tretje države omejena na določen let na določen datum.

(a)

varnostnih ukrepov, zahtevanih s strani te države članice v skladu z določbami člena 5; in/ali

(b)

lokalnih postopkov, ki veljajo na letališčih, na katerih zagotavlja prevoze.

(a)

ukrepi in postopki iz členov 4(2), 4(3), 5(1) in 6(1), če vsebujejo občutljive podatke s področja varovanja;

(b)

poročila o inšpekcijah Komisije in odgovori ustreznih organov iz člena 13(3).