Blagovna znamka Evropske unije

POVZETEK:

Uredba (EU) št. 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije

KAJ JE NAMEN TE UREDBE?

Ta uredba določa vseevropska pravila in pogoje za podelitev blagovne znamke EU.

Kodificira in nadomešča Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 ter njene številne nadaljnje spremembe.

KLJUČNE TOČKE

Blagovna znamka EU

Vsaka oseba ali podjetje, vključno z organi, ustanovljenimi po javnem pravu, lahko z registracijo pridobi blagovno znamko EU.

Blagovna znamka je lahko iz kakršnih koli znakov, zlasti besed (vključno z osebnimi imeni), slik, črk, številk in oblike blaga ali embalaže blaga, če se:

lahko s temi znaki blago ali storitve nekega podjetja razlikujejo od blaga ali storitev drugih podjetij, ter
ti znaki v registru blagovnih znamk lahko prikažejo tako, da lahko javnost in organi natančno ugotovijo, kaj je predmet varstva.

Pravice imetnikov

Uredba daje imetniku izključne pravice, ki tretjim osebam za komercialne namene prepovedujejo uporabo:

katerega koli znaka, ki je enak blagovni znamki EU za označevanje blaga ali storitev, enakih tistim, za katere je registrirana blagovna znamka EU;
katerega koli znaka, pri katerem obstaja verjetnost zmede v zvezi z drugo blagovno znamko;
katerega koli znaka, ki je enak ali podoben blagovni znamki EU za blago ali storitve, ki niso podobni tistim, za katere je registrirana blagovna znamka EU, če uporaba navedenega znaka izkorišča ugled in razlikovalni značaj blagovne znamke.

Imetnik blagovne znamke EU pa tretjim osebam za komercialne namene ne sme prepovedati uporabe:

imena in priimka imetnika;
označbe značilnosti blaga ali storitev, kot so vrsta, kakovost ali količina;
blagovne znamke, če je treba označiti namen proizvoda ali storitve, na primer za dodatke ali nadomestne dele.

Uporaba

Prijavitelji morajo prijavo za blagovno znamko EU vložiti pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO).

Prijava mora vsebovati naslednje informacije:

zahtevo za registracijo blagovne znamke EU;
informacije o identiteti prijavitelja;
seznam blaga ali storitev, za katere je zahtevana registracija;
prikaz blagovne znamke.

Prijavitelji morajo plačati tudi pristojbino za prijavo, in sicer v roku enega meseca od datuma vložitve, tj. datuma, na katerega so dokumenti vloženi pri EUIPO.

Registracija

Po vložitvi prijave EUIPO preveri, ali prijava ustreza vsem pogojem za podelitev blagovne znamke EU.
Objava prijave tretjim osebam omogoči, da v postopku ugovora podajo ugovor zoper podelitev blagovne znamke na osnovi prejšnjih pravic.
Če prijava izpolnjuje vsa zahtevana merila in ni podan ali sprejet noben ugovor, se registracija blagovne znamke objavi.

Trajanje in podaljšanje

Blagovne znamke EU se registrirajo za obdobje desetih let od datuma vložitve prijave.
Registracijo je mogoče podaljšati za nadaljnja obdobja desetih let. Prijavo za podaljšanje je treba vložiti šest mesecev pred iztekom veljavnosti registracije.

Odpoved, razveljavitev in ničnost

Blagovno znamko EU je mogoče odpovedati za nekatere ali vse vrste blaga ali storitev, za katere je registrirana. Razveljaviti je mogoče tudi pravice imetnika, če:

se blagovna znamka pet let ni resno in dejansko uporabljala* v EU;
je blagovna znamka postala obča oznaka za proizvod ali storitev;
blagovna znamka lahko zavaja javnost glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitev.

Uredba določa tudi razloge za ničnost blagovne znamke. Ti razlogi med drugim vključujejo primere, v katerih prijavitelj ob vložitvi prijave blagovne znamke ni ravnal v dobri veri.

Kolektivne blagovne znamke EU

Ob vložitvi prijave za registracijo je blagovno znamko EU mogoče označiti kot kolektivno. Prijavo za kolektivne blagovne znamke EU lahko vložijo združenja:

izdelovalcev,
proizvajalcev,
izvajalcev storitev,
trgovcev,
javnopravnih oseb.

Certifikacijske znamke EU

Blagovno znamko EU je mogoče označiti tudi kot certifikacijsko znamko. Lastnik tovrstne znamke jamči za material, način proizvodnje blaga ali opravljanja storitev, kakovost, natančnost ali druge značilnosti (z izjemo geografskega porekla) certificiranega blaga ali storitev.

Tožba

Za postopke, povezane z blagovnimi znamkami EU in prijavami za registracijo blagovnih znamk EU, pa tudi za postopke, povezane s hkratnimi in zaporednimi postopki na podlagi blagovnih znamk EU in nacionalnih blagovnih znamk, se uporablja Uredba (EU) št. 1215/2012.

Države EU morajo določiti „sodišča za blagovno znamko EU“. Ta sodišča imajo izključno pristojnost v vseh sporih glede kršitev in veljavnosti blagovnih znamk EU.

OD KDAJ SE TA UREDBA UPORABLJA?

Ta uredba se uporablja od 1. oktobra 2017.

OZADJE

Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) od 23. maja 2016 zamenjuje Urad za usklajevanje na notranjem trgu v skladu z Uredbo (EU) 2015/2424 o spremembi Uredbe (ES) št. 207/2009: ti uredbi je nadomestila Uredba (EU) 2017/1001.

Več informacij je na voljo na strani:

EUIPO – blagovne znamke.

KLJUČNI POJMI

Resna in dejanska uporaba: če podjetje registrira blagovno znamko EU, jo uporablja določeno obdobje in je nato ne uporablja v neprekinjenem obdobju petih let, se blagovna znamka lahko razveljavi. Nikakršne koristi namreč ni v tem, da se omogoči varstvo blagovni znamki, ki se ne uporablja, kakor tudi ne v tem, da se drugemu podjetju, ki bi lahko kazalo legitimno željo po uporabi te znamke, taka uporaba prepreči.

GLAVNI DOKUMENT

Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL L 154, 16.6.2017, str. 1–99).

Zadnja posodobitev 13.02.2018