Računalniški programi – pravno varstvo

POVZETEK:

Direktiva 2009/24/ES – pravno varstvo računalniških programov

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Namen direktive je razjasniti in odstraniti razlike med pravno varnostjo računalniških programov različnih držav Evropske unije (EU) z namenom, da pripomore k pravilnemu delovanju notranjega trga.

KLJUČNE TOČKE

• Države EU morajo zaščititi računalniške programe z avtorsko pravico.
• Programe bi bilo treba zaščititi kot književna dela v smislu Bernske konvencije za varstvo književnih in umetniških del.
• Računalniški programi obsegajo pripravljalno gradivo za njihovo izdelavo.

Področje uporabe

Varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, se uporablja za:

• vse oblike izraza računalniškega programa, razen za ideje in načela, ki so osnova računalniškemu programu ali kateremukoli njegovemu elementu;
• računalniški program, ki je izvirno delo v smislu, da je avtorjeva lastna intelektualna stvaritev;
• računalniške programe, ki so bili ustvarjeni pred 1. januarjem 1993, brez vpliva na pred tem datumom sklenjene posle in pridobljene pravice.

Avtorstvo

• Avtor računalniškega programa je oseba ali skupina oseb, ki je ustvarila program ali, če nacionalna zakonodaja to dovoljuje, pravna oseba, tj. družba ali drug pravni subjekt.
• Če pri ustvarjanju programa sodeluje več oseb, jim skupno pripadajo izključne pravice.
• Če računalniški program ustvari delojemalec pri izvrševanju svojih nalog ali po navodilih svojega delodajalca, ima izključno delodajalec materialne pravice do tako ustvarjenega programa.

Izključne pravice imetnika

Imetnik pravic računalniškega programa lahko izvede ali dovoli drugim izvesti:

• trajno ali začasno reproduciranje delov ali celotnega računalniškega programa;
• prevod, priredbo, aranžiranje ali vsako drugo predelavo programa;
• distribuiranje programa.

Omejevanje teh izključnih pravic (predhodno dovoljenje imetnika pravic ni potrebno)

• Zakoniti pridobitelj programa lahko program reproducira, prevede, priredi, aranžira ali predela, če je to potrebno za uporabo programa v skladu z njegovim predvidenim namenom.
• Oseba, ki ima pravico uporabljati računalniški program, lahko izdela varnostno kopijo, če je slednja potrebna za tako uporabo.
• Ta oseba lahko tudi opazuje, proučuje ali testira delovanje programa, zato da ugotovi, katere ideje in načela so osnova kateremu koli elementu programa.

Dekompiliranje *

Predhodno dovoljenje imetnika pravic za reproduciranje kode ali prevod kode ni potrebno, če je to nujno potrebno za pridobitev informacij, potrebnih za doseganje interoperabilnosti* na novo ustvarjenega računalniškega programa z drugimi programi.

Uporabljajo se sledeči pogoji:

• ta dejanja izvrši pridobitelj licence ali druga oseba, ki ima pravico uporabljati kopijo programa;
• informacije o interoperabilnosti niso bile predhodno dostopne;
• ta dejanja so omejena na tiste dele prvotnega programa, ki so potrebni za doseganje interoperabilnosti.

Posebni ukrepi varstva

Države EU morajo ukrepati zoper osebo, ki stori katero od naslednjih dejanj:

• dajanje v promet nedovoljene kopije računalniškega programa;
• posest nedovoljene kopije programa za komercialne namene;
• dajanje v promet ali posest za komercialne namene kakršnih koli sredstev, katerih edini namen je, da olajšajo neupravičeno odstranitev ali zaobidenje katerekoli tehnične naprave za zaščito.

Vsako nedovoljeno kopijo računalniškega programa se lahko zaseže v skladu z nacionalno zakonodajo posamezne države EU.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Ta direktiva se uporablja od 25. maja 2009. Države EU so jo morale vključiti v nacionalno zakonodajo do 31. decembra 1992, datuma, ki je naveden v Direktivi 91/250/EGS, ki jo kodificira Direktiva 2009/24/ES.

OZADJE

Več informacij je na voljo na strani:

• Varstvo računalniških programov

* KLJUČNI POJMI

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva 2009/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o pravnem varstvu računalniških programov (Kodificirana različica) (UL L 111, 5.5.2009, str. 16–22).

Zadnja posodobitev 23.01.2017