Bonitetne agencije

POVZETEK:

Uredba (ES) št. 1060/2009 o bonitetnih agencijah

KAJ JE NAMEN TE UREDBE?

Ta uredba si prizadeva urediti dejavnosti bonitetnih agencij, da bi zaščitila evropske vlagatelje in finančne trge pred nevarnostjo slabih praks.
Njen cilj je zagotoviti neodvisnost in integriteto bonitetnega postopka ter izboljšati kakovost izdanih ocen.
Določa pogoje za izdajo bonitetnih ocen in pravila glede organizacije in ravnanja bonitetnih agencij, vključno z delničarji in člani, da se spodbuja:
- neodvisnost bonitetnih agencij,
- izogibanje nasprotjem interesov in
- boljša zaščita potrošnikov in vlagateljev.
Odkar je bila uredba spremenjena z Uredbo (EU) 2017/2402 (Enostavnejše, preglednejše in bolj standardizirano listinjenje) o skupnih predpisih za listinjenje*, so v njej določene tudi obveznosti izdajateljev in povezanih tretjih oseb, ustanovljenih v EU, glede instrumentov listinjenja. V Uredbi (EU) 2017/2402 je izvirno besedilo „strukturirani instrumenti“ zamenjano z „instrumenti listinjenja“.

KLJUČNE TOČKE

Registracija, pravila ravnanja in nadzor

Da bi se bonitetne agencije registrirale v EU, morajo zagotoviti naslednje:

se izogibati navzkrižju interesov: na primer bonitetni analitiki ne smejo ocenjevati organizacije, v kateri imajo deleže;
poskrbeti morajo za kakovost svojih ocen in ocenjevalnih metod;
poskrbeti morajo za visoko stopnjo preglednosti: na primer z letno objavo poročil o preglednosti.

Od julija 2011 je za registracijo bonitetnih agencij odgovoren Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA), ki ima tudi izključna pooblastila za nadzor teh agencij.

Preveliko zanašanje na bonitetne ocene

Direktiva 2013/14/EU je spremenila uredbo in zahteva, da finančne institucije in vlagatelji izvedejo lastne ocene kreditnih tveganj in se ne zanašajo izključno ali samodejno na zunanje bonitetne ocene, da bi presodile kreditno sposobnost organizacije ali finančnega instrumenta.

Ocene državnega dolga držav EU

Bonitetne agencije morajo določiti razpored, ki prikazuje datume, na katere bodo države EU ocenjene, pri čemer se slednje ocenjujejo vsakih šest mesecev.
Da bi se izognili motnjam na trgu, se ocene lahko objavijo samo po zaprtju borz EU in najmanj eno uro pred njihovim ponovnim odprtjem.
Vlagatelji in države EU morajo biti obveščeni o dejstvih in predpostavkah pri vsaki oceni.

Odgovornost bonitetnih agencij

Bonitetna agencija je lahko odgovorna, če namenoma ali zaradi hude malomarnosti krši uredbo o bonitetnih agencijah in tako povzroči škodo vlagatelju ali izdajatelju.

Neodvisnost in preprečevanje navzkrižja interesov

Pravilo rotacije od izdajateljev kompleksnih instrumentov listinjenja zahteva, da vsaka štiri leta zamenjajo agencijo.
Bonitetne agencije morajo razkriti situacije, v katerih je delničar imetnik 5 % ali več kapitala ali glasovalnih pravic agencije in 5 % ali organizacije, ki jo agencija ocenjuje. Če oba ta deleža znašata 10% ali več, bonitetna agencija ne bo imela pravice za oceno subjekta.
Prepovedano je imeti 5% ali več kapitala ali glasovalnih pravic več kot ene bonitetne agencije, razen če so te agencije del iste skupine.

ESMA objavi vse razpoložljive bonitetne ocene na evropski platformi bonitetnega ocenjevanja.

OD KDAJ SE TA UREDBA UPORABLJA?

Ta uredba se uporablja od 7. decembra 2009 razen pravil o:

sklicevanju na bonitetne ocene v prospektih (člen 4(1)), ki se uporabljajo od 7. decembra 2010, in
bonitetnih agencijah, ustanovljenih v državah zunaj EU (člen 4(3), točke (f), (g) in (h)), ki se uporabljajo od 7. junija 2011.

OZADJE

Uredba EU o bonitetnih agencijah je ena od pobud, ki jih je EU sprejela kot odziv na zaveze, ki so bile sprejete na srečanju skupine G20 v Washingtonu novembra 2008.

Več informacij je na voljo na straneh:

Bonitetne agencije (Evropski organ za vrednostne papirje in trge)
Ureditev bonitetnih agencij (Evropska komisija).

KLJUČNI POJMI

Listinjenje: transakcije, ki omogočajo kreditodajalcu ali drugemu originatorju sredstev – na primer kreditni instituciji –, da refinancira sklop posojil ali sredstev (npr. hipoteke, zakupi avtomobilov, potrošniški krediti, kreditne kartice), tako da jih pretvori v vrednostne papirje. Kreditodajalec ali originator razvrsti portfelj svojih posojil v različne kategorije tveganja, prilagojene tveganjem v primerjavi z zahtevami investitorjev glede koristi. Donos za investitorje ustvarjajo denarni tokovi iz naslova osnovnih posojil.

GLAVNI DOKUMENT

Uredba (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o bonitetnih agencijah (UL L 302, 17.11.2009, str. 1–31).

Nadaljnje spremembe Uredbe (ES) št. 1060/2009 so vključene v izvirni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o alternativah za zunanje bonitetne ocene, stanju trga bonitetnega ocenjevanja, konkurenci in upravljanju v panogi bonitetnega ocenjevanja, stanju trga za ocenjevanje strukturiranih finančnih instrumentov ter izvedljivosti evropske bonitetne agencije (COM(2016) 664 final, 19. oktobra 2016).

Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/1 z dne 30. septembra 2014 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov za redno poročanje o zaračunanih honorarjih bonitetnih agencij z namenom neprekinjenega nadzora s strani Evropskega organa za vrednostne papirje in trge (UL L 2, 6.1.2015, str. 1–23).

Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/2 z dne 30. septembra 2014 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov za predstavitev informacij, ki jih bonitetne agencije dajo na voljo Evropskemu organu za vrednostne papirje in trge (UL L 2, 6.1.2015, str. 24–56).

Poročilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o izvedljivosti mreže malih bonitetnih agencij (COM(2014) 248 final, 5. maja 2014).

Direktiva 2013/14/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o spremembi Direktive 2003/41/ES o dejavnostih in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje, Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) in Direktive 2011/61/EU o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov v zvezi s prevelikim zanašanjem na bonitetne ocene (UL L 145, 31.05.2013, str. 1–3).

Glej prečiščeno različico.

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 946/2012 z dne 12. julija 2012 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s postopkovnimi pravili glede glob, ki jih bonitetnim agencijam naloži Evropski organ za vrednostne papirje in trge, vključno s pravili glede pravice do obrambe in začasnimi določbami (UL L 282, 16.10.2012, str. 23–26).

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 447/2012 z dne 21. marca 2012 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o bonitetnih agencijah z določitvijo regulativnih tehničnih standardov za presojo skladnosti metodologij bonitetnega ocenjevanja (UL L 140, 30.5.2012, str. 14–16).

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 449/2012 z dne 21. marca 2012 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov za informacije za registracijo in certificiranje bonitetnih agencij (UL L 140, 30.5.2012, str. 32–52).

Delegirana uredba Komisije (EU) št. 272/2012 z dne 7. februarja 2012 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1060/2009 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s pristojbinami in taksami, ki jih Evropski organ za vrednostne papirje in trge zaračunava bonitetnim agencijam (UL L 90, 28.3.2012, str. 6–10).

Zadnja posodobitev 09.04.2019