Ženevska konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja

POVZETEK:

Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja

Sklep 81/462/EGS o Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja

KAJ JE NAMEN TE KONVENCIJE IN TEGA SKLEPA?

• Skladno z Ženevsko konvencijo o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja se pogodbenice (torej države, ki so jo ratificirale) zavežejo, da bodo sodelovale pri omejevanju, postopnem preprečevanju in zmanjšanju njihovih emisij onesnaževalcev zraka, da se spopadejo z onesnaževanjem preko meja.
• Sklep Sveta sklepa Konvencijo v imenu EU. Vse države članice so prav tako pogodbenice Konvencije.

KLJUČNE TOČKE

Onesnaževanje zraka na velike razdalje preko meja je določeno kot izpust, neposredno ali posredno zaradi človeške dejavnosti, snovi v zrak, ki imajo neželene učinke na zdravje ljudi ali okolje v drugi državi in pri katerih ni mogoče razlikovati med prispevki posameznih virov ali skupin virov emisij.

Skupno je bilo skladno s Konvencijo razvitih naslednjih 8 ločenih protokolov.

• Protokol iz leta 1984 o dolgoročnem financiranju sodelovalnega programa za spremljanje in ocenjevanje onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi (protokol EMEP): instrument za mednarodno deljenje stroškov za nadzorni program, ki predstavlja podlago za pregled in oceno onesnaženja zraka v Evropi v smislu dogovorov o zmanjšanju emisij.
• Protokol iz leta 1985 o zmanjševanju emisij žvepla ali njihovih čezmejnih tokov (Helsinški protokol) za vsaj 30 % v primerjavi z ravnmi leta 1980.
• Protokol iz leta 1988, ki zadeva nadzor nad emisijami dušikovih oksidov (NO_x) ali njihovih čezmejnih tokov (Sofijski protokol): prvi korak zahteva zamrznitev emisij NO_x ali njihovih čezmejnih tokov na ravneh leta 1987; drugi korak zahteva uporabo pristopa na podlagi učinkov za nadaljnje zmanjšanje emisij dušikovih spojin, kar vključuje amoniak (NH₃), in hlapnih organskih spojin (VOC) v smislu njihovega prispevanja k fotokemičnemu onesnaženju, zakisanju in evtrofikaciji in drugih učinkov na zdravje ljudi, okolje in materiale z upoštevanjem vseh pomembnih virov emisij.
• Protokol iz leta 1991 o nadzoru emisij VOC ali njihovih čezmejnih tokovih: te spojine so odgovorne za nastanek prizemnega ozona in pogodbenice morajo izbrati enega od treh ciljev za zmanjšanje emisij, ki ga je treba doseči do leta 1999:
  • 30-odstotno zmanjšanje VOC glede na eno leto od 1984 do 1990 kot podlaga;
  • 30-odstotno zmanjšanje emisij VOC na področju upravljanja s troposfernim ozonom, določenim v Prilogi I k protokolu, in zagotavljanje, da skupne nacionalne emisije ne presežejo ravni iz leta 1988; ali
  • če emisije leta 1988 niso presegle določenih navedenih ravni, lahko pogodbenice izberejo stabilizacijo na tej ravni emisij.
• Protokol iz leta 1994 o nadaljnjem zmanjšanju emisij žvepla (Oselski protokol): ta protokol gradi na Helsinškem protokolu iz leta 1985 in določa najvišje vrednosti emisij do 2010 in naprej. Pogodbenice morajo izvesti najučinkovitejše ukrepe za zmanjšanje emisij žvepla, kar vključuje:
  • povečanje energijske učinkovitosti;
  • uporabo obnovljive energije;
  • zmanjšanje vsebnosti žvepla v gorivih in
  • uporaba najboljših nadzornih tehnologij, ki so na voljo (BAT). Protokol prav tako spodbuja uporabo gospodarskih instrumentov za prevzem stroškovno ugodnih pristopov za zmanjšanje emisij žvepla.
• Protokol iz leta 1998 o težkih kovinah (Aarhuški protokol): osredotoča se na tri kovine: kadmij, svinec in živo srebro. Pogodbenice bodo morale zmanjšati svoje emisije teh kovin pod njihove ravni iz leta 1990 (ali drugo leto med 1985 in 1995). Namen protokola je zmanjšanje emisij industrijskih virov, zgorevalnih procesov in sežiganja odpadkov. Protokol določa strožje mejne vrednosti za emisije iz stacionarnih virov in predlaga BAT-e za te vire, kot so posebni filtri ali čistilniki plinov za vire zgorevanja ali postopke brez živega srebra. Protokol od pogodbenic zahteva postopno opustitev osvinčenega bencina. Prav tako uvaja ukrepe za zmanjšanje emisij težkih kovin drugih proizvodov, kot je živo srebro v baterijah, in predlaga uvedbo ukrepov za upravljanje za druge proizvode z vsebnostjo živega srebra, kot so električne komponente, merilne naprave, fluorescentne luči, zobni amalgam, pesticidi in barve. Protokol je bil dopolnjen leta 2012 in uvaja strožje mejne vrednosti emisij (ELV) za emisije trdnih delcev ter kadmija, svinca in živega srebra ter velja za določene vrste zgorevanja in druge industrijske vire emisij, ki jih izpuščajo v ozračje. Kategorije virov emisij za tri težke kovine so bile tudi razširjene na proizvodnjo siliko- in feromanganovih zlitin, s tem pa se je razširil obseg industrijskih dejavnosti, za katere so določene mejne vrednosti emisij.
• Protokol iz leta 1998 o obstojnih organskih onesnaževalcih, katerega glavni cilj je odprava kakršnih koli izpustov, emisij in izgub takih onesnaževalcev. Protokol takoj prepoveduje proizvodnjo in uporabo nekaterih izdelkov, prepoved drugih pa je načrtovana pozneje. Protokol vključuje določbe za upravljanje z odpadki prepovedanih izdelkov in zavezuje pogodbenice, da zmanjšajo emisije dioksinov, furanov, policikličnih aromatskih ogljikovodikov in heksaklorobenzena (HCB) pod njihove ravni iz leta 1990 (ali drugo leto med 1985 in 1995). Za sežiganje komunalnih, nevarnih in medicinskih odpadkov določa posebne mejne vrednosti. Na začetku se osredotoča na seznam 16 snovi, ki so bile izpostavljene glede na dogovorjena merila tveganja. Snovi zajemajo 11 pesticidov, dve industrijski kemikaliji in tri stranske proizvode/kontaminante. Protokol je bil dopolnjen leta 2009 in vključuje sedem novih snovi: heksaklorobutadien, oktabromodifenil eter, pentaklorobenzen, pentabromodifenil eter, perfluorooktan sulfonati, poliklorirani naftaleni in klorirani parafini s kratkimi verigami. Pogodbenice so pregledale obveznosti za spojine DDT, heptaklor, HCB in PCB ter za ELV iz sežiganja odpadkov. Za olajšanje ratifikacije protokola po državah z gospodarstvi v tranziciji so pogodbenice uvedle prilagodljivost za te države glede časovnih okvirov za uveljavitev ELV in BAT.
• Protokol iz leta 1999 o zmanjšanju zakisanosti, evtrofikacije in prizemnega ozona (Gothenburški protokol): ta določa nacionalne največje vrednosti emisij za leta od 2010 do 2020 za štiri onesnaževalce: žveplov dioksid (SO₂), NO_x, VOC in NH₃. Prav tako določa stroge mejne vrednosti za določene vire emisij (npr. kurilne naprave, proizvodnjo elektrike, kemično čiščenje, avtomobili in tovornjaki) in zahteva uporabo BAT za ohranjanje nizkih vrednosti emisij. Emisije VOC od izdelkov, kot so barve ali aerosoli, je tudi treba zmanjšati, kmetovalci pa so dolžni izvesti določene ukrepe za nadzor emisij NH₃. Protokol je bil dopolnjen leta 2012 in vključuje nacionalne zaveze za zmanjšanje emisij, ki morajo biti dosežene do leta 2020 in po tem letu (te dopolnitve so bile ratificirane v EU s Sklepom Sveta (EU) 2017/1757). Pregledanih je bilo več tehničnih prilog protokola s posodobljenimi kompleti ELV-jev za ključne stacionarne in premične vire. Revidirani protokol je prvi zavezujoči dogovor, ki vključuje zaveze za zmanjšanje emisij finih trdnih delcev. Dopolnjeni protokol specifično vključuje tudi kratkotrajni črni ogljik, ki onesnažuje okolje (saje), kot komponento trdnih delcev. Zmanjšanje trdnih delcev (vključno s črnim ogljikom) bo z vključitvijo protokola zmanjšalo onesnaženje zraka, sočasno pa bo pospešilo dodatne koristi za okolje.

Politika sodelovanja

Konvencija od pogodbenic zahteva, da razvijejo in izvajajo ustrezne politike in strategije, zlasti pa sisteme za upravljanje kakovosti zraka.

Pogodbenice se strinjajo, da se bodo redno (vsaj enkrat letno) sestajale, da bi ocenile dosežen napredek in sodelovale pri zadevah, povezanih s Konvencijo.

Znanstveno sodelovanje

Pogodbenice se strinjajo, da bodo izvedle usklajene raziskave in si prizadevale za razvoj, zlasti za zmanjšanje emisij glavnih onesnaževalcev zraka, za spremljanje in merjenje njihovih ravni in koncentracij emisij ter razumevanje njihovih učinkov na zdravje in okolje.

Izmenjava informacij

Pogodbenice se strinjajo, da bodo izmenjevale informacije, zlasti pa podatke o:

• emisijah glavnih onesnaževalcev zraka (začenši s SO₂) in njihovih učinkih;
• vidikih, ki bi lahko povzročili pomembne spremembe pri onesnaževanju zraka na dolge razdalje prek meja (zlasti v nacionalnih politikah in industrijskem razvoju);
• nadzornih tehnologijah za zmanjševanje onesnaževanja zraka in
• nacionalnih politikah in strategijah za nadzor večjih onesnaževal zraka.

Sodelovanje pri nadzoru onesnaževanja

• Pogodbenice se strinjajo, da bodo sodelovale v sodelovalnem programu za nadzor in ocenjevanje onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi (EMEP). Namen tega programa, katerega dejavnosti so financirane prek ločenega protokola (Protokol EMEP), je pogodbenicam Konvencije posredovati:
  • znanstvene informacije o spremljanju ozračja, računalniške modele,
  • oceno emisij in
  • pripravo napovedi.
• Za uspešno sodelovanje Konvencija dovoljuje:
  • razširitev programa, ki se je najprej osredotočal na spremljanje SO₂ in povezanih snovi, na druge glavne onesnaževalce zraka;
  • spremljanje sestave medijev, dovzetnih za kontaminacijo zaradi teh onesnaževalcev (voda, prst in rastlinstvo), ter učinkov na zdravje in okolje;
  • pridobivanje meteoroloških in drugih znanstvenih podatkov v zvezi s procesi med prenosom,
  • kadar je mogoče, uporabo primerljivih ali standardiziranih postopkov za spremljanje in modeliranje,
  • povezovanje EMEP z ustreznimi nacionalnimi in mednarodnimi programi,
  • redno izmenjavo podatkov, pridobljenih s spremljanjem.

DATUM ZAČETKA VELJAVNOSTI

Konvencija je stopila v veljavo dne 16. marca 1983, 90 dni po datumu deponiranja 24. Instrumenta ratifikacije, sprejetja, odobritve ali pristopa.

OZADJE

• Ženevska konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja vzpostavlja sistem, ki vladam omogoča, da sodelujejo s ciljem zaščititi zdravje in okolje pred onesnaževanjem zraka, ki bi lahko prizadelo več držav. Konvencija je bila podpisana v letu 1979 v Ženevi v okviru Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo (UNECE) in je stopila v veljavo leta 1983.
• Za več informacij glejte Okoljevarstvena politika (UNECE).

GLAVNI DOKUMENTI

Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja – Resolucija glede onesnaževanja zraka na velike razdalje preko meja (UL L 171, 27.6.1981, str. 13–24).

Sklep Sveta 81/462/EGS z dne 11. junija 1981 o sklenitvi Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 171, 27.6.1981, str. 11–12).

POVEZANI DOKUMENTI

Sklep Sveta (EU) 2017/1757 z dne 17. julija 2017 o sprejetju, v imenu Evropske unije, spremembe Protokola iz leta 1999 o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 248, 27.9.2017, str. 3–75).

Sklep Sveta (EU) 2016/768 z dne 21. aprila 2016 o sprejetju sprememb Protokola iz leta 1998 o težkih kovinah h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 127, 18.5.2016, str. 8–20).

Sklep Sveta (EU) 2016/769 z dne 21. aprila 2016 o sprejetju sprememb Protokola iz leta 1998 o obstojnih organskih onesnaževalih h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 127, 18.5.2016, str. 21–31).

Direktiva 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L 334, 17.12.2010, str. 17–119).

Zaporedne dopolnitve Direktive 2010/75/EU so bile vdelane v izvorni dokument. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

Sklep Sveta 2004/259/ES z dne 19. februarja 2004 o sklenitvi Protokola o obstojnih organskih onesnaževalih h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja v imenu Evropske skupnosti (UL L 81, 19.3.2004, str. 35–36).

Protokol o obstojnih organskih onesnaževalih h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja (UL L 81, 19.3.2004, str. 37–71).

Sklep Sveta 2003/507/ES z dne 13. junija 2003 o pristopu Evropske skupnosti k Protokolu o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 179, 17.7.2003, str. 1–2).

Protokol o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 179, 17.7.2003, str. 3–54).

Sklep Sveta 2001/379/ES z dne 4. aprila 2001 o odobritvi v imenu Evropske skupnosti Protokola o težkih kovinah h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 134, 17.5.2001, str. 40).

Protokol o težkih kovinah h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (UL L 134, 17.5.2001, str. 41–64).

Sklep Sveta 98/686/ES z dne 23. marca 1998 o sklenitvi Protokola s strani Evropske skupnosti o nadaljnjem zmanjševanju emisij žvepla h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja iz leta 1979 (UL L 326, 3.12.1998, str. 34).

Protokol h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja iz leta 1979 v zvezi z nadaljnjim zmanjševanjem emisij žvepla (UL L 326, 3.12.1998, str. 35–56).

Sklep Sveta 93/361/EGS z dne 17. maja 1993 o pristopu Skupnosti k Protokolu k Ženevski konvenciji o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje iz leta 1979 o nadzoru emisij dušikovih oksidov ali njihovih čezmejnih tokov (UL L 149, 21.6.1993, str. 14–15).

Protokol h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje prek meja glede nadzora nad emisijami dušikovih oksidov ali njihovih čezmejnih tokov (UL L 149, 21.6.1993, str. 16–26).

Sklep Sveta 86/277/EGS z dne 12. junija 1986 o sklenitvi Protokola h Konvenciji o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja iz leta 1979 o dolgoročnem financiranju Programa sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi (EMEP) (UL L 181, 4.7.1986, str. 1).

Protokol h Konvenciji o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje iz leta 1979 o dolgoročnem financiranju Programa sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi (EMEP) (UL L 181, 4.7.1986, str. 2–5).

Zadnja posodobitev 08.09.2020