Odstranitev in uničenje opuščenih naftnih in plinskih naprav na morju

POVZETEK:

Sporočilo (COM(98) 49 final) – odstranitev in uničenje opuščenih naftnih in plinskih naprav na morju

KAJ JE NAMEN TEGA SPOROČILA?

Evropska komisija si prizadeva za varstvo okolja z zmanjševanjem onesnaževanja iz opuščenih naftnih in plinskih naprav na morju.

KLJUČNE TOČKE

• Razpravo o uničenju odsluženih naftnih in plinskih naprav na morju je leta 1995 znova spodbudila „afera“ z naftno ploščadjo Brent Spar. Družba Shell se je z dovoljenjem vlade Združenega kraljestva odločila, da bo svojo ploščad za skladiščenje nafte Brent Spar potopila v globokem morju severnega Atlantika.
• Javnost je zaradi škode, ki bi jo to povzročilo morskemu okolju, ostro obsodila to odločitev. V ministrski deklaraciji po zaključku konference o Severnem morju, ki je potekala ob istem času, je večina prisotnih ministrov, z izjemo ministrov Združenega kraljestva in Norveške, pozvala k popolni prepovedi uničevanja tovrstnih naprav na morju.
• Potem ko so potrošniki v številnih državah EU bojkotirali proizvode družbe Shell, je družba končno opustila svoj načrt in se odločila, da bo strukturo naprave razstavila, trup pa znova uporabila pri podaljšanju pomola na Norveškem. Ta enkratna rešitev pa ni ponudila splošnega odgovora za 600 drugih tovrstnih naprav v evropskih, večinoma britanskih in norveških vodah.
• Uničenje opuščenih naprav je bilo obravnavano v okviru Konvencije OSPAR (OSPAR: Konvencija o preprečevanju onesnaževanja morja zaradi odmetavanja z ladij in zrakoplovov, podpisana v Oslu 15. februarja 1972, tej pa je sledila Konvencija o varstvu morskega okolja severovzhodnega Atlantika, podpisana v Parizu 9. septembra 1992), ki je leta 1998 sprejela s tem povezano odločitev.
• Novembra 1996 je Komisija naročila raziskavo o tehničnih, okoljskih in gospodarskih vidikih odstranjevanja in uničevanja tovrstnih naprav, ki je prišla do naslednjih ugotovitev:
• Glede velikih betonskih naprav:
  • pomanjkanje znanja o tehničnih vidikih njihovega uničenja,
  • z okoljskega vidika ni potrebe po uničenju celotnih naprav,
  • stroškov uničenja ni mogoče oceniti.
• Glede ostalih naprav z jeklenimi strukturami:
  • popolno uničenje je tehnično izvedljivo,
  • je gospodarsko upravičeno,
  • mogoče ga je izvesti na povsem varen način,
  • ostanke strupenih ali nevarnih snovi je mogoče zmanjšati,
  • jeklo je mogoče na kopnem reciklirati.
• Stroške odstranjevanja in uničenja krijejo lastniki naprav, se pravi naftne in plinske družbe. Nekatere od teh stroškov je mogoče odbiti od davka. Skupni stroški vleke vseh ploščadi na kopno v obdobju 25 let so bili ocenjeni na dve milijardi EUR oziroma povprečno 80 milijonov EUR na leto. Vpliv te odločitve na skupne proizvodne stroške nafte in plina bi bil na splošno zanemarljiv.
• O opuščenih naftnih in plinskih naprav na morju govori veliko mednarodnih dokumentov, med drugim:
  • Ženevska konvencija o epikontinentalnem pasu iz leta 1958,
  • Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982,
  • Londonska konvencija iz leta 1972,
  • Smernice in standardi Mednarodne pomorske organizacije za odstranjevanje naprav in struktur na morju na epikontinentalnem pasu iz leta 1989,
  • Baselska konvencija o nadzoru prehoda nevarnih odpadkov preko meja in njihovega odstranjevanja iz leta 1989,
  • Konvencija iz Osla (1972) in Pariška konvencija (1992) (OSPAR),
  • Konvencija o varstvu morskega okolja območja Baltika iz leta 1992,
  • Konvencija o varstvu Sredozemskega morja pred onesnaženjem iz leta 1976.

Vendar na tem področju ni posebnega skupnega pravnega okvira. Poleg tega te konvencije določajo samo minimalne standarde. Posamezne države imajo lahko v veljavi strožje pogoje.

• Prednosti sprejetja enotne mednarodne zakonodaje na tem področju so:
  • odprava nevarnosti konkurence, ki nastane zaradi razlik v nacionalnih zakonodajah,
  • omejitve izpustov onesnaževal z naprav,
  • zmanjšanje onesnaževanja morskega okolja,
  • večja varnost plovbe.

GLAVNI DOKUMENT

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o odstranitvi in uničenju opuščenih naftnih in plinskih naprav na morju (COM(98) 49 final z dne 18. februarja 1998).

Zadnja posodobitev 23.02.2017