Oznake za obutev

Oznake za obutev in njihovih sestavnih delov vsebujejo podatke za potrošnike, ki jim pomagajo pri sprejemanju obveščenih odločitev o nakupu. Obenem pomagajo tudi varovati industrijo pred nepošteno konkurenco in krepijo delovanje notranjega trga v Evropski uniji (EU).

AKT

Direktiva 94/11/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. marca 1994 o približevanju na področju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z označevanjem materialov, ki se uporabljajo za glavne sestavne dele obutve, namenjene prodaji potrošnikom.

POVZETEK

Oznake za obutev in njihovih sestavnih delov vsebujejo podatke za potrošnike, ki jim pomagajo pri sprejemanju obveščenih odločitev o nakupu. Obenem pomagajo tudi varovati industrijo pred nepošteno konkurenco in krepijo delovanje notranjega trga v Evropski uniji (EU).

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Ta direktiva določa pravila za oznake za obutev:

• vsebino in obliko oznake,
• odgovornost za oznake.

KLJUČNE TOČKE

• Označiti je treba samo materiale, ki pokrivajo vsaj 80 % površine gornjega dela in podloge in vložka obutve ter vsaj 80 % prostornine podplata. Če noben od materialov ne predstavlja vsaj 80 %, je treba namestiti oznako s podatki o dveh glavnih materialih.
• Oznaka mora vsebovati podatke o treh sestavnih delih obutve:
  • gornjem delu,
  • podlogi in vložku,
  • podplatu.
• Oznaka je lahko pisna ali v obliki piktograma.
• Biti mora vidna, varno pritrjena in dostopna.
• Oznaka mora biti:
  • natisnjena ali vtisnjena v obutev ali
  • pritrjena na obutev, na primer s pomočjo nalepke, ali
  • nameščena, na primer s pomočjo pritrdilnega elementa ali vrvice.
• Oznaka mora biti nameščena na vsaj enem od dveh delov, ki sestavljata par čevljev, škornjev itd.
• Proizvajalci iz EU morajo priskrbeti oznako in poskrbeti za njeno točnost, oziroma v primeru uvožene obutve, ta dolžnost preide na osebo, ki prva da obutev na trg EU. Prodajalec na drobno mora še naprej zagotavljati, da ima obutev, ki jo prodaja, ustrezno oznako.
• Prilogi določata:
  • definicije (npr. gornji del, podplat itd.) in ustrezne piktograme ali pisne označbe delov obutve za identifikacijo (Priloga I),
  • primere obutve, obravnavane v tej direktivi (Priloga II). Direktiva na primer ne obravnava obutve, ki jo posamezniki uporabljajo iz zdravstvenih ali varnostnih razlogov na delovnem mestu: zanjo veljajo predpisi EU o osebni zaščitni opremi.

Za obutev obstaja tudi prostovoljen znak EU za okolje. Ta pomaga potrošnikom prepoznati obutev, katere življenjski ciklus (proizvodnja, uporaba in odstranjevanje) ima majhen vpliv na okolje.

Zadnja posodobitev 19.08.2015