Vzajemno priznavanje na enotnem trgu EU

POVZETEK:

COM(1999) 299 final – vzajemno priznavanje na enotnem trgu

POVZETEK

KAJ JE NAMEN TEGA SPOROČILA?

Sporočilo pojasnjuje pomen vzajemnega priznavanja, ki je eno od ključnih načel enotnega trga. Zagotavlja prost pretok blaga in storitev po celotni EU brez usklajevanja nacionalne zakonodaje. V sporočilu so izpostavljene težave pri izvajanju in možne rešitve zanje.

KLJUČNE TOČKE

—	To načelo pomeni, da je mogoče kateri koli proizvod, zakonito prodan v eni državi EU, prodati tudi v drugi državi, čeprav ne izpolnjuje vseh tehničnih zahtev – razen v strogo določenih primerih.

—

Sporočilo izpostavlja naslednje težave:

—	pomanjkanje zanesljivih informacij o izvajanju vzajemnega priznavanja,

—	stroški in zamude zaradi slabe notranje organizacije v nekaterih nacionalnih upravah,

—	zadržanost uradnikov pri odobritvi proizvodov, ki jih ne poznajo in so opremljeni s certifikati v jezikih, ki jih ne govorijo.

—	Nekateri proizvodi, zlasti tisti bolj zapleteni, morajo izpolnjevati posebne nacionalne zahteve glede zaščite zdravja, varnosti in varstva potrošnikov. To velja posebej za sektor prehrane, električnih naprav, avtomobilov, dragih kamnov, za gradbeništvo in kemični sektor.

—	Storitve na področjih, kot so poslovno komuniciranje, gradbeništvo, patenti in varnost, se običajno obravnavajo po merilu splošnega interesa za javnost neke države.

—

Sporočilo predlaga naslednje ukrepe:

—	skrbnejši nadzor v obliki polletnega ocenjevalnega poročila Evropske komisije, skupaj z ekonomsko analizo izvajanja načela vzajemnega priznavanja. Na ta način bi lahko opredelili področja, kjer bi bilo treba uvesti popolno harmonizacijo;

—	morebitne pravne ukrepe zoper vlade EU, ki ne izvajajo tega načela;

—	bolj celovito obveščanje o načelu, zlasti za ključne akterje, kot so nacionalna in regionalna uprava, podjetja, odvetniki in poklicna združenja;

—	usposabljanje za nacionalne organe in zastopnike poklicnih organov iz najbolj primernih sektorjev, in sicer z izvajanjem vzporednih nacionalnih, regionalnih in lokalnih seminarjev;

—	učinkovitejše reševanje težav z zmanjšanjem rokov za obravnavo posameznih pritožb.

—

Države EU imajo pri tem pomembno vlogo:

—	vzajemno priznavanje morajo vključiti v nacionalno zakonodajo;

—	brez nepotrebnega odlašanja se morajo odzvati na zahteve za njegovo izvajanje;

—	okrepiti morajo sodelovanje med vladnimi službami;

—	bolje morajo izkoristiti nacionalne kontaktne točke.

—	Sporazumi o vzajemnem priznavanju spodbujajo blagovno menjavo med EU in ključnimi trgi, kot so Avstralija, Izrael, Japonska, Kanada, Nova Zelandija in ZDA.

—	Uredba (ES) št. 764/2008 določa pravila in postopke, ki jih morajo spoštovati nacionalni organi, če želijo zavrniti vlogo za vzajemno priznavanje proizvoda ali uporabiti dodatne pogoje.

OZADJE

Vzajemno priznavanje

AKT

Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu — Vzajemno priznavanje v luči nadaljevanja akcijskega načrta za enotni trg (COM(1999) 299 final z dne 16. junija 1999)

POVEZANI AKTI

Resolucija Sveta z dne 24. junija 1999 o upravljanju sporazumov o vzajemnem priznavanju (UL C 190, 7.7.1999, str. 2)

Uredba (ES) št. 764/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi postopkov za uporabo nekaterih nacionalnih tehničnih pravil za proizvode, ki se zakonito tržijo v drugi državi članici, in o razveljavitvi Odločbe št. 3052/95/ES (UL L 218, 13.8.2008, str. 21–29)

Zadnja posodobitev 04.01.2016