Starševska odgovornost in varstvo otrok (haaška konvencija)
POVZETEK:
Odločba 2003/93/ES o haaški konvenciji iz leta 1996 v zvezi z mednarodnimi pravnimi vidiki starševske odgovornosti in ukrepi za varstvo otrok
KAJ JE NAMEN TE ODLOČBE?
-
Ta odločba pooblašča države EU, da podpišejo haaško konvencijo.
-
Konvencija določa pravila, s katerimi bi izboljšali varstvo otrok v mednarodnih razmerah in se izognili neskladjem med različnimi nacionalnimi pravnimi sistemi.
Vse države EU so pogodbenice haaške konvencije. To pomeni, da se pri zadevah z državami zunaj EU, ki so pogodbenice konvencije, lahko zanašajo na skupne zakonske predpise za varstvo otrok, vpletenih v mednarodne spore.
KLJUČNE TOČKE
Kaj obsega konvencija?
Konvencija si prizadeva, da bi otrokom, starim do 18 let, zagotovila mednarodno varstvo, in sicer s tem, da določa:
-
katera država je pristojna, da sprejme ukrepe za varstvo otroka ali njegovega premoženja,
-
katero pravo se uporablja pri izvajanju te pristojnosti,
-
katero pravo se uporablja za starševsko odgovornost,
-
da se varstveni ukrepi priznavajo in izvajajo v vseh državah podpisnicah,
-
sodelovanje med državami podpisnicami.
Ukrepi za varstvo otrok se nanašajo na:
-
starševsko odgovornost,
-
pravico do varstva in vzgoje,
-
skrbništvo,
-
način zastopanja otroka,
-
namestitev otroka v rejništvo ali drugo obliko varstva,
-
nadzor nad tem varstvom,
-
način upravljanja otrokovega premoženja.
Katera država je odgovorna?
Država, pristojna za sprejemanje varstvenih ukrepov, je navadno država, v kateri je otrokovo običajno prebivališče.
Lahko pa je tudi država, na ozemlju katere se otroci nahajajo, če gre za:
-
begunce ali otroke, razseljene v drugo državo,
-
otroke, za katere ni mogoče ugotoviti običajnega prebivališča,
-
nujne primere (neobvezno).
Izjema
V posebnih primerih lahko pristojnost prevzame druga država članica, če se izkaže, da lahko bolje presodi otrokove koristi.
Katero pravo se uporablja?
-
Pristojna država izvaja pristojnost skladno s svojim pravom.
-
Izjemoma lahko uporablja ali upošteva pravo druge države, s katero je primer tesno povezan, če je to v skladu z otrokovimi koristmi.
-
Država lahko zavrne uporabo prava, ki ga določa konvencija, samo iz upravičenih razlogov v zvezi z javnim redom in ob upoštevanju otrokovih koristi.
Priznavanje in uveljavljanje
-
Ukrepe za varstvo otroka ali njegovega premoženja, ki jih skladno s to konvencijo sprejme država podpisnica, morajo priznati vse druge države podpisnice.
-
Država lahko zavrne priznanje samo v omejenem številu primerov, določenih v konvenciji.
-
Ko se varstveni ukrepi razglasijo za pravnomočne v drugi državi, jih mora ta država uveljaviti, kot če bi jih sprejela sama, in sicer skladno s svojim pravom.
Sodelovanje
-
Vsaka država podpisnica mora določiti enega ali več osrednjih organov, ki izpolnjujejo obveznosti, ki jim jih določa konvencija.
-
Ti organi morajo sodelovati med seboj in si izmenjevati informacije ter spodbujati sodelovanje med pristojnimi organi v svojih državah.
OZADJE
Varstvo otrokovih pravic – informacije EU
AKT
Odločba Sveta 2003/93/ES z dne 19. decembra 2002 o pooblastitvi držav članic, da v interesu Skupnosti podpišejo haaško konvencijo iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (UL L 48, 21.2.2003, str. 1–2)
POVEZANI AKTI
Odločba Sveta 2008/431/ES z dne 5. junija 2008 o pooblastitvi nekaterih držav članic, da v interesu Evropske skupnosti ratificirajo haaško konvencijo iz leta 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok ali pristopijo k njej, ter pooblastitvi nekaterih držav članic, da dajo izjavo o uporabi ustreznih notranjih predpisov zakonodaje Skupnosti – Konvencija o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju, uveljavljanju in sodelovanju glede starševske odgovornosti in ukrepov za varstvo otrok (UL L 151, 11.6.2008, str. 36–48)
Zadnja posodobitev 26.07.2016