Varovanje delavcev pred izpostavljenostjo biološkim dejavnikom

POVZETEK:

Direktiva 2000/54/ES – varovanje delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom

KAJ JE NAMEN TE DIREKTIVE?

Direktiva določa pravila, ki se nanašajo na oceno in omejitev tveganja, če se ni mogoče izogniti izpostavljenosti zdravja in varnosti delavcev biološkim dejavnikom.

KLJUČNE TOČKE

Ta direktiva varuje zdravje in varnost delavcev, ki so med opravljanjem dela izpostavljeni biološkim dejavnikom* (npr. mikroorganizmom* ali celičnim kulturam*).

Biološki dejavniki so razporejeni v štiri rizične skupine glede na vključeno tveganje okužbe:

skupina 1 vključuje dejavnike, ki po vsej verjetnosti ne morejo povzročiti bolezni pri ljudeh;
skupina 2 se nanaša na dejavnike, ki lahko povzročijo bolezen pri ljudeh, vendar ni verjetno, da bi se razširili v okolico in je zanje na voljo učinkovito zdravljenje;
skupina 3 vključuje dejavnike, ki lahko povzročijo bolezen pri ljudeh in se razširijo v okolico, vendar je mogoče njihovo preprečevanje ali zdravljenje;
skupina 4 se nanaša na dejavnike, ki lahko povzročijo hudo bolezen pri ljudeh. Ti dejavniki pomenijo veliko tveganje za skupnost in zanje ni učinkovitega zdravljenja.

Ocena tveganja

Ocene tveganja je treba opraviti za vse strokovne dejavnosti, ki bi lahko izpostavile delavce biološkim dejavnikom. Narava, stopnja in trajanje izpostavljenosti se določajo zaradi načrtovanja preventivnih ukrepov.

Delodajalec mora sodelovati pri rednih ocenah tveganja.

Obveznosti delodajalcev

Če dejavnost to omogoča, mora delodajalec škodljive dejavnike nadomestiti z dejavniki, ki niso škodljivi ali so manj škodljivi, in pri tem upoštevati pogoje za njihovo uporabo in raven znanstvenih spoznanj o njih.

Poleg tega mora delodajalec, če obstaja tveganje za varnost ali zdravje delavcev, zagotoviti, da se to tveganje zmanjša na dovolj nizko raven. Delodajalec lahko:

omeji število izpostavljenih delavcev na minimum;
s tehničnimi postopki nadzira sproščanje dejavnikov v delovni prostor;
organizira kolektivne in/ali individualne varnostne ukrepe;
s higienskimi ukrepi prepreči ali zmanjša nenamerne izpuste zunaj delovnega mesta;
namesti opozorilne znake o tveganju;
pripravi načrte za ravnanje v nesrečah;
zagotovi zbiranje, shranjevanje in odlaganje odpadkov;
uredi pogoje za varno ravnanje z biološkimi dejavniki in njihov prenos.

Delodajalec je dolžan voditi seznam delavcev, ki so izpostavljeni dejavnikom iz skupine 3 in/ali skupine 4. V nekaterih primerih je treba ta seznam voditi do 40 let.

Poleg tega mora delodajalec obvestiti pristojni nacionalni organ o prvi uporabi bioloških dejavnikov iz skupine 2, skupine 3 ali skupine 4.

Nazadnje mora delodajalec zagotoviti, da so delavci in/ali njihovi predstavniki dovolj informirani in usposobljeni glede:

možnih zdravstvenih tveganj,
varnostnih ukrepov, potrebnih za preprečevanje izpostavljenosti,
higienskih pravil,
uporabe varovalne opreme in oblačil,
ukrepov, ki jih je treba sprejeti ob izrednih dogodkih.

V primeru nesreče ali izrednega dogodka mora delodajalec čim prej obvestiti delavce in/ali njihove predstavnike o vzrokih, tveganjih in ukrepih, ki jih je treba sprejeti.

Zdravstveni nadzor

Države EU morajo vzpostaviti ureditve za izvajanje zdravstvenega nadzora delavcev pred izpostavljenostjo biološkim dejavnikom in po njej.

Spremembe

Priloge k Direktivi 2000/54/ES so bile bistveno posodobljene z Direktivo (EU) 2019/1833 o spremembi prilog I, III, V in VI k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2000/54/ES glede izključno tehničnih prilagoditev.

Direktiva (EU) 2020/739 o spremembi dodaja SARS-CoV-2 na seznam bioloških dejavnikov, za katere je znano, da okužijo ljudi, in tako ustrezno spreminja Prilogo III k Direktivi 2000/54/ES.

OD KDAJ SE TA DIREKTIVA UPORABLJA?

Uporablja se od 6. novembra 2000.

KLJUČNI POJMI

Biološki dejavniki: mikroorganizmi, vključno s tistimi, ki so bili gensko spremenjeni, celične kulture in človeški endoparaziti, ki so sposobni povzročiti kakršno koli okužbo, alergijo ali zastrupitev.

Mikroorganizem: mikrobiološka celična ali necelična entiteta, ki se je zmožna razmnoževati ali prenašati genski material.

Celična kultura: in vitro rast celic, pridobljenih iz večceličnih organizmov.

GLAVNI DOKUMENT

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/54/ES z dne 18. septembra 2000 o varovanju delavcev pred tveganji zaradi izpostavljenosti biološkim dejavnikom pri delu (sedma posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive89/391/EGS) (UL L 262, 17.10.2000, str. 21–45).

Nadaljnje spremembe Direktive 2000/54/ES so vključene v osnovno besedilo. Ta prečiščena različica ima samo dokumentarno vrednost.

POVEZANI DOKUMENTI

Direktiva Komisije (EU) 2020/739 z dne 3. junija 2020 o spremembi Priloge III k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2000/54/ES glede vključitve SARS-CoV-2 na seznam bioloških dejavnikov, za katere je znano, da okužijo ljudi, in spremembi Direktive Komisije (EU) 2019/1833 (UL L 175, 4.6.2020, str. 11–14).

Direktiva Komisije (EU) 2019/1833 z dne 24. oktobra 2019 o spremembi prilog I, III, V in VI k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2000/54/ES glede izključno tehničnih prilagoditev (UL L 279, 31.10.2019, str. 54–79).

Direktiva Sveta 2010/32/EU z dne 10. maja 2010 o izvajanju okvirnega sporazuma o preprečevanju poškodb z ostrimi pripomočki v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju, ki sta ga sklenila HOSPEEM in EPSU (UL L 134, 1.6.2010, str. 66–72).

Direktiva Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL L 183, 29.6.1989, str. 1–8).

Glej prečiščeno različico.

Zadnja posodobitev 18.06.2020