—

za Federatie Nederlandse Vakvereniging in za K. van den Burg-Vergeer, L. T. A. Kukupessy, D. Paase-Teeuwen in A. J. G. P. Schenk A. Simsek, odvetnik,

—

za Smallsteps BV B. F. H. Rumora-Scheltema, H. T. ten Have in R. J. van Galen, odvetniki,

—

za nizozemsko vlado J. Langer in M. Bulterman, agenta,

—

za Evropsko komisijo M. van Beek in M. Kellerbauer, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 3 do 5 Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 98).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Federatie Nederlandse Vakvereniging (v nadaljevanju: FNV), nizozemsko sindikalno organizacijo, Karin van den Burg-Vergeer, Lyoba Tanjo Alido Kukupessy, Danielle Paase-Teeuwen in Astrid Johanno Geertrudo Petronelle Schenk na eni strani in družbo Smallsteps BV na drugi zaradi ugotovitve prenosa delovnih razmerij na to družbo.

3

Direktiva 2001/23 kodificira Direktivo Sveta 77/187/EGS z dne 14. februarja 1977 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (UL 1977, L 61, str. 26), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/50/ES z dne 29. junija 1998 (UL 1998, L 201, str. 88).

4

V uvodni izjavi 3 Direktive 2001/23 je navedeno:

„Predvideti je treba varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, in zlasti zagotoviti, da se njihove pravice ohranijo.“

5

Člen 1(1)(a) Direktive 2001/23 določa:

„Ta direktiva se uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve.“

6

Člen 3(1) te direktive določa:

„Pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, se na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja.“

7

Člen 4(1) navedene direktive določa:

„Prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata sam po sebi odsvojitelju ali pridobitelju ne daje podlage za odpuščanje. Ta določba ne preprečuje morebitnega odpuščanja iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov, zaradi katerih so potrebne kadrovske spremembe.“

8

Člen 5 te direktive določa:

„1.   Če države članice ne določijo drugače, se člena 3 in 4 ne uporabljata za prenos podjetja, obrata ali dela podjetja ali obrata, če je odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku zaradi plačilne nesposobnosti, ki je bil začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in je pod nadzorom pristojnega organa oblasti (ki je lahko tudi stečajni upravitelj, ki ga je pooblastil pristojni organ oblasti).

2.   Kadar se člena 3 in 4 uporabljata za prenos v postopkih plačilne nesposobnosti (ne glede na to, ali je bil postopek sprožen z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja) in pod pogojem, da postopek nadzira pristojni organ oblasti (ki je lahko tudi stečajni upravitelj po določbah nacionalne zakonodaje), lahko država članica določi, da:

3.   Država članica lahko uporabi odstavek 2(b) za vse prenose, ko je odsvojitelj v resnih gospodarskih težavah, kakršne opredeljuje nacionalna zakonodaja, če tako stanje ugotovi pristojni organ oblasti in je omogočen sodni nadzor, pod pogojem, da so take določbe v nacionalni zakonodaji obstajale že pred 17. julijem 1998.

[…]

4.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, da preprečijo zlorabo postopkov plačilne nesposobnosti, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva ta direktiva.“

9

Določbe, s katerimi so v nizozemskem pravu urejene pravice delavcev v primeru prenosa podjetij, so členi od 7:662 do 7:666 in člen 7:670(8) Burgerlijk Wetboek (civilni zakonik, v nadaljevanju: BW).

10

Člen 7:662(2)(a) BW določa:

„Za namene tega oddelka se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“

11

Natančneje, člen 7:663 BW določa:

„S prenosom podjetja se po zakonu na pridobitelja prenesejo pravice in obveznosti, ki v tistem trenutku veljajo za delodajalca na podlagi pogodbe o zaposlitvi v tem podjetju med njim in delavcem, dejavnim v podjetju. Vendar eno leto po prenosu ta delodajalec skupaj s pridobiteljem ostane solidarno odgovoren glede obveznosti, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi in so nastale pred tem.“

12

Člen 7:666 BW določa:

„Členi od 7:662 do 7:665 in člen 7:670(8) se ne uporabljajo za prenos podjetja, kadar:

13

Člen 7:670 BW določa:

„[…]

8.   Delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi z delavcem, dejavnim v njegovem podjetju, zaradi prenosa tega podjetja, v skladu s členom 7:662(2)(a);

[…]“

14

Od leta 2012 več nizozemskih sodišč izvaja pre-pack. Gre za postopek v zvezi s sredstvi, ki se pripravi pred razglasitvijo stečaja s pomočjo predvidenega upravitelja, ki ga določi sodišče, slednji pa ga izvede takoj po razglasitvi stečaja. V okviru pre-packa to sodišče imenuje tudi predvidenega stečajnega sodnika.

15

Za zdaj na Nizozemskem niti pripravljalna faza niti pre-pack kot tak nista urejena z zakonom, ampak sta rezultat prakse.

16

Estro Groep BV je bila do stečaja največja družba za varstvo otrok na Nizozemskem. Imela je skoraj 380 zavodov na celotnem nizozemskem ozemlju, zaposlovala pa je približno 3600 delavcev.

17

Od novembra 2013 dalje je bilo že mogoče predvideti, da družba Estro Groep za poletje 2014 brez novega financiranja ne bo več zmogla plačevati svojih obveznosti.

18

Družba Estro Groep se je pri iskanju sredstev za tako financiranje najprej dogovarjala s svojimi donatorji in glavnimi delničarji ter drugimi donatorji ali morebitnimi drugimi vlagatelji, da bi pridobila nova sredstva za financiranje. Vendar to dogovarjanje s strani družbe Estro Groep, imenovano „načrt A“, ni obrodilo sadov.

19

Vzporedno s pogajanji v okviru načrta A je družba Estro Groep izdelala alternativni načrt, imenovan „projekt Butterfly“. V njem je bil predviden ponovni zagon pomembnega dela družbe Estro Groep po pre-packu. Ta ponovni zagon bi moral temeljiti na ponovnem zagonu 243 od 380 zavodov, ohranitvi zaposlitve za skoraj 2500 od skupno 3600 delavcev in nadaljevanju zagotavljanja storitve v vseh ustanovah od julija 2014.

20

Družba Estro Groep je med izvajanjem projekta Butterfly stopila v stik samo s H. I. G. Capital, sestrsko družbo svojega glavnega delničarja Bayside Capital, kot z morebitnim kupcem. Preučena ni bila nobena druga možnost.

21

Družba Estro Groep je 5. junija 2014 pri rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu, Nizozemska) vložila predlog za imenovanje predvidenega upravitelja. Ta je bil imenovan 10. junija 2014.

22

20. junija 2014 je bila ustanovljena družba Smallsteps, ki naj bi kot podjetje za ponovni zagon v imenu družbe H. I. G. Capital v okviru projekta Butterfly prevzela velik del zavodov za varstvo otrok družbe Estro Groep.

23

Vsi zaposleni družbe Estro Groep so 3. julija 2014 prejeli elektronsko pošto, v kateri je bilo navedeno, da bo 4. julija 2014 vložen predlog za razglasitev stečaja, pred vložitvijo predloga pa bo eventualno sklican sestanek za zaposlene.

24

Družba Estro Groep je 4. julija 2014 pri rechtbank Amsterdam (sodišče v Amsterdamu) vložila predlog za odlog plačila. 5. julija 2014 je bil ta predlog preoblikovan v predlog za razglasitev stečaja, ki je bil razglašen istega dne.

25

Prav tako istega dne, 5. julija 2014, je bil podpisan pre-pack med upraviteljem in družbo Smallsteps, v skladu s katerim je ta družba kupila podjetje s približno 250 zavodi in se je zavezala, da bo na dan razglasitve stečaja ponudila zaposlitev skoraj 2600 delavcem družbe Estro Groep.

26

Upravitelj je 7. julija 2014 odpovedal pogodbo o zaposlitvi vsem delavcem družbe Estro Groep. Družba Smallsteps je novo pogodbo o zaposlitvi ponudila skoraj 2600 delavcem, ki so bili prej zaposleni v družbi Estro Groep, vendar je bila nazadnje več kot tisoč delavcem odpovedana pogodba o zaposlitvi.

27

FNV in štiri sotožeče stranke, ki so delale v zavodih, ki jih je prevzela družba Smallsteps, vendar jim po razglasitvi stečaja družbe Estro Groep ni bila ponujena nova pogodba o zaposlitvi, so pri predložitvenem sodišču vložile tožbo, v kateri so predlagale, primarno, naj se ugotovi, da se Direktiva 2001/23 uporablja za pre-pack, sklenjen med družbama Estro Groep in Smallsteps, in da je torej treba za navedene štiri sotožeče stranke šteti, da odslej ipso jure in pod nespremenjenimi delovnimi pogoji delajo za družbo Smallsteps. Podredno predlagajo, naj se ugotovi, da se člen 7:662 in naslednji BW še vedno uporabljajo, ker je bilo podjetje preneseno pred dnevom razglasitve stečaja družbe Estro Groep. Družba Smallsteps izpodbija predloga tožečih strank.

28

V teh okoliščinah je Rechtbank Midden-Nederland (sodišče osrednje Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

29

Družba Smallsteps je po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca v sodnem tajništvu Sodišča 25. aprila 2017 vložila predlog za ponovno odprtje ustnega dela postopka, zato da se ji omogoči, da se na sklepne predloge odzove. Družba Smallsteps v podporo svojemu predlogu v bistvu navaja, da sklepni predlogi generalnega pravobranilca vsebujejo nesporazume glede postopka pre-pack.

30

Vendar je treba zvezi s tem opozoriti, da Statut Sodišča Evropske unije in Poslovnik zadevnim subjektom iz člena 23 tega statuta ne dajeta možnosti, da bi vložile stališča v odgovor na sklepne predloge, ki jih je predstavil generalni pravobranilec (glej zlasti sodbo z dne 4. septembra 2014, Vnuk, C‑162/13, EU:C:2014:2146, točka 30).

31

V skladu s členom 252, drugi odstavek, PDEU je dolžnost generalnega pravobranilca, da popolnoma nepristransko in neodvisno javno predstavi obrazložene sklepne predloge o zadevah, pri katerih se v skladu s Statutom Sodišča Evropske unije zahteva njegovo sodelovanje. Sodišča ne zavezujejo niti ti predlogi niti obrazložitev, ki generalnega pravobranilca pripelje do njih (sodba z dne 3. decembra 2015, Banif Plus Bank, C‑312/14, EU:C:2015:794, točka 33).

32

Nestrinjanje stranke s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca, ne glede na vprašanja, ki jih preizkusi v njih, zato samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 26).

33

Ob upoštevanju navedenega lahko Sodišče na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če je o zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri zadevne osebe niso razpravljale (glej sodbo z dne 9. junija 2016, Pesce in drugi, C‑78/16 in C‑79/16, EU:C:2016:428, točka 27).

34

Vendar Sodišče v tej zadevi meni, da ima po opredelitvi generalnega pravobranilca vse potrebne elemente za odločanje.

35

Sodišče ob upoštevanju te ugotovitve meni, da ni treba ponovno odpreti ustnega dela postopka.

36

Najprej je treba opozoriti, da mora Sodišče, kot izhaja iz njegove ustaljene sodne prakse, v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uveden s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika lahko Sodišče po potrebi preoblikuje vprašanja, ki so mu bila predložena (sodba z dne 1. februarja 2017, Município de Palmela, C‑144/16, EU:C:2017:76, točka 20 in navedena sodna praksa).

37

V tem primeru je treba prvo, drugo in tretje vprašanje, ki jih je treba obravnavati skupaj, razumeti kot vprašanje, ali je treba Direktivo 2001/23, zlasti njen člen 5(1), razlagati tako, da se varstvo delavcev, ki ga zagotavljata člena 3 in 4 te direktive, ohrani v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem se prenos podjetja izvede po razglasitvi stečaja v okviru pre-packa, ki se pripravi pred tem in izvede nemudoma po razglasitvi stečaja, v okviru katerega „predvideni upravitelj“, ki ga določi sodišče, zlasti preveri možnosti, ali bi lahko tretja oseba zagotavljala nadaljevanje dejavnosti tega podjetja, ter se pripravi na dejanja, ki jih je treba za uresničitev tega nadaljevanja izvršiti po razglasitvi stečaja, in ali je poleg tega v zvezi s tem upoštevno, da je cilj pre-packa tako nadaljevanje poslovanja zadevnega podjetja kot tudi čim večji izkupiček prenosa za vse upnike tega podjetja.

38

Najprej je treba navesti, da je namen Direktive 2001/23, kot je razvidno iz njene uvodne izjave 3, varovanje delavcev, zlasti z zagotavljanjem, da ohranijo svoje pravice v primeru, ko se spremeni delodajalec.

39

Tako člen 3(1), prvi pododstavek, te direktive določa, da se pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, na podlagi takega prenosa podjetja prenesejo na pridobitelja. Kar zadeva člen 4(1) te direktive, slednji varuje delavce pred vsakršnim odpuščanjem s strani odsvojitelja ali pridobitelja zgolj zaradi tega prenosa.

40

Člen 5(1) Direktive 2001/23 z odstopanjem določa, da se sistem varstva iz členov 3 in 4 ne uporablja za prenose podjetij, ki se izvedejo pod pogoji, določenimi v tej določbi, če države članice ne določijo drugače.

41

Vendar ker ta člen 5(1) načeloma določa, da se sistem varstva delavcev ne uporablja v primeru določenih prenosov podjetja in s tem odstopa od osnovnega namena Direktive 2001/23, ga je treba razlagati ozko (glej glede člena 3(3) Direktive 77/187, kakor je bila spremenjena z Direktivo 98/50, sodbo z dne 4. junija 2002, Beckmann, C‑164/00, EU:C:2002:330, točka 29).

42

Čeprav je iz besedila uvodnega stavka člena 5(1) Direktive 2001/23 razvidno, da države članice v okoliščinah, ki upravičujejo uporabo te določbe, lahko vzpostavijo sistem varstva delavcev, določen v členih 3 in 4 te direktive, pa v zadevi iz postopka v glavni stvari zadevna država članica ni uporabila te možnosti, kot je to na obravnavi potrdila nizozemska vlada.

43

Iz tega je razvidno, da se člen 5(1) Direktive 2001/23 s tem, da dopušča izjemo od sistema varstva delavcev, uporabi v zadevi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, vendar pod pogojem, da predpisani postopek izpolnjuje pogoje iz te določbe.

44

V zvezi s tem člen 5(1) Direktive 2001/23 dodatno določa, da mora biti odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku. Poleg tega mora biti ta postopek začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja in biti pod nadzorom pristojnega organa oblasti.

45

Prvič, pogoja, da mora biti odsvojitelj v stečajnem ali temu podobnem postopku, glede na zahtevo po ozki razlagi, na katero je opozorjeno v točki 41 te sodbe, ni mogoče razširiti na pripravljalna dejanja za stečaj, ki pa se ne končajo z njegovo razglasitvijo, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 76 sklepnih predlogov.

46

Vendar se v obravnavani zadevi, kot je razvidno iz točke 14 te sodbe, postopek pre-pack iz postopka v glavni stvari sicer pripravi pred razglasitvijo stečaja, vendar pa se izvede po njem. Takšen postopek, ki dejansko vključuje stečaj, je lahko zajet s pojmom „stečajni postopek“ v smislu člena 5(1) Direktive 2001/23.

47

Drugič, člen 5(1) Direktive 2001/23 zahteva, da mora biti stečajni ali temu podoben postopek začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja. S tega vidika se razume – kot je razvidno iz sodne prakse Sodišča – da tega pogoja ne izpolnjuje postopek za nadaljevanje poslovanja zadevnega podjetja (glej v tem smislu sodbi z dne 25. julija 1991, d’Urso in drugi, C‑362/89, EU:C:1991:326, točki 31 in 32, ter z dne 7. decembra 1995, Spano in drugi, C‑472/93, EU:C:1995:421, točka 25).

48

Kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točkah 57 in 58 sklepnih predlogov, se ti vrsti postopka razlikujeta v tem, da je eden namenjen nadaljevanju podjetja ali njegovih enot, sposobnih preživetja. Nasprotno pa postopek, ki je namenjen likvidaciji premoženja, poskuša doseči čim večji iztržek za skupno poplačilo terjatev upnikov. Čeprav ni izključeno, da lahko obstaja določeno prekrivanje med tema dvema ciljema, ki jima sledi določen postopek, pa glavni cilj postopka za nadaljevanje poslovanja podjetja v vsakem primeru ostaja ohranitev zadevnega podjetja.

49

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da je namen postopka pre-pack, kot je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, pripraviti prenos podjetja do najmanjše podrobnosti, da se po razglasitvi stečaja omogoči hiter ponovni zagon njegovih za preživetje sposobnih enot, da se s tem izogne razdoru, ki bi izhajal iz nenadne ustavitve dejavnosti tega podjetja na dan razglasitve stečaja, in se ustrezno ohranijo njegova vrednost in delovna mesta.

50

V teh okoliščinah in s pridržkom, da predložitveno sodišče to preveri, je treba šteti, da pri takem postopku, ki na koncu ni namenjen likvidaciji podjetja, z ekonomskim in socialnim ciljem, ki mu sledi, ni mogoče pojasniti niti upravičiti, da delavci tega podjetja ali njegovih prenesenih enot izgubijo pravice, ki so jim priznane z Direktivo 2001/23 (glej po analogiji sodbo z dne 7. decembra 1995, Spano in drugi, C‑472/93, EU:C:1995:421, točki 28 in 30).

51

Ob upoštevanju ugotovitve iz točke 48 te sodbe zgolj okoliščina, da je lahko namen tega postopka pre-pack tudi doseči čim večji iztržek za poplačilo terjatev upnikov, ne more preoblikovati tega postopka v postopek, začet z namenom likvidacije premoženja odsvojitelja, v smislu člena 5(1) Direktive 2001/23.

52

Iz tega sledi, da je treba šteti, da je osnovni namen takega postopka zaščita podjetja v stečaju, čeprav ne spada na področje uporabe člena 5(1) Direktive 2001/23 v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 47 te sodbe.

53

Tretjič, glede pogoja, da mora biti postopek iz člena 5(1) Direktive 2001/23 pod nadzorom organa oblasti, je treba navesti, da faza postopka pre-pack, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki se izvede pred razglasitvijo stečaja, nima nobene podlage v zadevni nacionalni zakonodaji.

54

Tako se tega postopka ne izvaja samo pod nadzorom sodišča, temveč tudi, kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, upravljalnega organa podjetja, ki se pogaja in sprejema odločitve v zvezi s prodajo podjetja v stečaju.

55

Poleg tega niti predvideni upravitelj, čeprav ga imenuje sodišče na predlog podjetja v stečaju, niti stečajni sodnik formalno nimata nobenih pooblastil. Zato ju ne bremeni noben nadzor, ki ga nad njima izvaja organ oblasti.

56

Poleg tega, ker upravitelj zelo hitro po začetku stečajnega postopka zaprosi in pridobi dovoljenje stečajnega sodnika za prenos podjetja, mora biti slednji pred razglasitvijo stečaja o tem prenosu obveščen in mu v bistvu ne sme nasprotovati.

57

Kot je v bistvu poudaril generalni pravobranilec v točki 82 sklepnih predlogov, se s takim pristopom lahko skoraj popolnoma odvzame bistvo vsakršnemu morebitnemu nadzoru pristojnega organa oblasti nad stečajnim postopkom in zato ne more izpolniti pogoja iz člena 5(1) Direktive 2001/23, ki se nanaša na nadzor s strani takšnega organa.

58

Iz navedenega izhaja, da postopek pre-pack, kot je ta, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, ne izpolnjuje vseh pogojev iz člena 5(1) Direktive 2001/23 in torej ni mogoče odstopiti od sistema varstva iz členov 3 in 4 te direktive.

59

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena prvo, drugo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba Direktivo 2001/23, zlasti njen člen 5(1), razlagati tako, da se varstvo delavcev, ki ga zagotavljata člena 3 in 4 te direktive, ohrani v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se prenos podjetja izvede po razglasitvi stečaja v okviru postopka pre-pack, pripravljenega pred tem in izvedenega nemudoma po razglasitvi stečaja, v okviru katerega zlasti „predvideni upravitelj“, ki ga določi sodišče, preveri možnosti, ali bi lahko tretja oseba zagotavljala nadaljevanje dejavnosti tega podjetja, ter se pripravi na dejanja, ki jih je treba za uresničitev tega nadaljevanja izvršiti po razglasitvi stečaja; poleg tega pa v zvezi s tem ni upoštevno, da je cilj tega postopka pre-pack tudi doseči čim večji izkupiček prenosa za vse upnike zadevnega podjetja.

60

Glede na odgovor na prvo, drugo in tretje vprašanje na četrto vprašanje ni treba odgovoriti.

61

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Direktiva Sveta 2001/23/ES z dne 12. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, zlasti njen člen 5(1), je treba razlagati tako, da se varstvo delavcev, ki ga zagotavljata člena 3 in 4 te direktive, ohrani v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem se prenos podjetja izvede po razglasitvi stečaja v okviru postopka pre-pack, pripravljenega pred tem in izvedenega nemudoma po razglasitvi stečaja, v okviru katerega zlasti „predvideni upravitelj“, ki ga določi sodišče, preveri možnosti, ali bi lahko tretja oseba zagotavljala nadaljevanje dejavnosti tega podjetja, ter se pripravi na dejanja, ki jih je treba za uresničitev tega nadaljevanja izvršiti po razglasitvi stečaja; poleg tega pa v zvezi s tem ni upoštevno, da je cilj tega postopka pre-pack tudi doseči čim večji izkupiček prenosa za vse upnike zadevnega podjetja.