1.

Obravnavane zadeve se nanašajo na tri odškodninske zahtevke, vložene na podlagi Uredbe (ES) št. 261/2004 ( 2 ), proti letalskim prevoznikom zaradi zamud in zavrnitve vkrcanja na različnih delih letov s prestopanjem.

2.

Prva dva zahtevka imata skupen predmet: pogodbeni letalski prevoznik (v nadaljevanju: PLP) je potnikom prodal let, sestavljen iz dveh delov. PLP je sam opravil le drugi del leta. Prvi del leta je opravil dejanski letalski prevoznik (v nadaljevanju: DLP) in ne PLP. V obeh primerih je do zamude prišlo v prvem delu leta, zaradi česar so potniki zamudili povezovalni let.

3.

To dejansko stanje poraja dve pravni vprašanji. Prvič, kakšna je narava zahtevka, ki ga potniki naslovijo na DLP zaradi zamude na prvem delu leta? Ali je mogoče tak zahtevek, čeprav med potnikom in DLP ni bila sklenjena pogodba, opredeliti kot „zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu Uredb (ES) št. 44/2001 ( 3 ) in (EU) št. 1215/2012 ( 4 )?

4.

Drugič, katera sodišča so mednarodno pristojna za take odškodninske zahtevke? Potniki so svoje zahtevke proti DLP uveljavljali pred nemškimi sodišči: v Nemčiji pa je bil namembni kraj drugega dela njihovega leta. Vendar je prvi del leta opravil DLP, pri čemer se ta konkretni del ni ne začel ne končal v Nemčiji.

5.

Tretji zahtevek je prav tako odškodninski, vendar se z njim poraja ločeno vprašanje. Ta zahtevek je bil vložen proti DLP, ki je bil tudi PLP potnika za del poleta, glede katerega se ta pritožuje. Vendar je tu vprašanje v zvezi s pristojnostjo drugačno, saj ima letalski prevoznik, ki je zavrnil vkrcanje, sedež zunaj Unije. Tako je vprašanje tu, katera pravila o mednarodni pristojnosti se uporabijo v takem položaju.

6.

Člen 2, točka (b), Uredbe št. 261/2004 opredeljuje „dejanskega letalskega prevoznika“ kot „letalskega prevoznika, ki opravi ali namerava opraviti let na podlagi pogodbe s potnikom ali v imenu druge, pravne ali fizične osebe, ki ima s tem potnikom sklenjeno pogodbo“.

7.

Člen 3(1) določa, da se Uredba št. 261/2004 uporablja za:

8.

V skladu s členom 3(5) se Uredba št. 261/2004 uporablja za vse DLP, ki opravljajo prevoze potnikov, zajetih v odstavkih 1 in 2 te določbe. Člen 3(5), drugi stavek, določa, da „[k]adar obveznosti iz te uredbe izvaja [DLP], ki ni sklenil pogodbe s potnikom, se šteje, da jih opravlja v imenu osebe, ki je sklenila pogodbo s tem potnikom“.

9.

V členu 6(1) je opredeljena pomoč, ki jo DLP nudi potnikom v primeru zamude leta glede na trajanje zamude in razdaljo leta. V členu 7(1) so dalje določeni zneski pavšalne odškodnine, ki jo je treba zagotoviti potnikom.

10.

Člen 13 Uredbe št. 261/2004 se nanaša na „pravico do nadomestila“. V njem je določeno, da „[k]adar [DLP] plača odškodnino ali izpolni druge obveznosti, ki so mu naložene na podlagi te uredbe, se nobena določba te uredbe ne sme razlagati kot omejevalna za njegovo pravico, da zahteva odškodnino od vsake osebe, vključno tretjih oseb, v skladu z veljavno zakonodajo. Zlasti ta uredba nikakor ne omejuje pravico [DLP], da zahteva povračilo stroškov od organizatorja potovanja ali druge osebe, s katero ima [DLP] sklenjeno pogodbo. Prav tako se nobena določba te uredbe ne sme razlagati kot omejevalna za pravico organizatorja potovanja ali tretje osebe, razen potnika, s katerimi je [DLP] sklenil pogodbo, da zahteva povračilo stroškov ali odškodnino od [DLP] […]“.

11.

Člen 66(1) Uredbe št. 1215/2012 določa, da se ta uredba uporablja za postopke, ki so bili začeti na dan 10. januarja 2015 ali po tem.

12.

Postopka v zadevah C‑447/16 in C‑448/16 sta se začela pred tem datumom. Za ti zadevi se uporablja Uredba št. 44/2001. Zadeva C‑274/16 pa spada pod Uredbo št. 1215/2012. Vendar so razen oštevilčenja določbe obeh uredb, upoštevne za obravnavane zadeve, enake.

13.

V skladu s členom 2(1) Uredbe št. 44/2001 in členom 4(1) Uredbe št. 1215/2012 so „osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice“.

14.

V skladu s členom 4(1) Uredbe št. 44/2001 in členom 6(1) Uredbe št. 1215/2012 se, „[č]e toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, […] pristojnost sodišč vsake države članice […] določi po pravu te države članice“. ( 5 ) V skladu s členom 4(2) Uredbe št. 44/2001 in členom 6(2) Uredbe št. 1215/2012 lahko „[v]saka oseba s stalnim prebivališčem v državi članici […] ne glede na svoje državljanstvo zoper takega toženca v tej državi članici uporabi tam veljavna pravila o pristojnosti […] na enak način kot državljani te države članice“.

15.

Drugi del obeh uredb vsebuje pravila o posebni pristojnosti. Upoštevni določbi sta člen 5 Uredbe št. 44/2001 in člen 7 Uredbe št. 1215/2012. V točki 1(a) teh členov je določeno, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti. V primeru opravljanja storitev bo v skladu z točko 1(b), druga alinea, istih določb kraj izpolnitve obveznosti „v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene“.

16.

Poleg tega so v skladu s členom 5(3) Uredbe št. 44/2001 in členom 7(2) Uredbe št. 1215/2012 „v zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ pristojna sodišča „sodišč[a] v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka“.

17.

Dejansko stanje in postopek v vsaki od zadev (zahtevek 1 – flightright, zahtevek 2 – Barkan in zahtevek 3 – Becker) so opisani v delih od A do C.

18.

Potniki v tej zadevi so pri letalskem prevozniku Air Berlin PLC & Co Luftverkehrs KG (v nadaljevanju: Air Berlin) kupili let, ki je bil sestavljen iz dveh delov – z Ibize (Španija) v Düsseldorf (Nemčija) prek Palme de Mallorce (Španija). Prvi del leta je opravila družba Air Nostrum, Líneas Aéreas del Mediterráneo, S.A (v nadaljevanju: Air Nostrum). Drugi del je zagotavljala družba Air Berlin. Prvi del leta je imel zamudo, zaradi česar so potniki zamudili povezovalni let. V Düsseldorf so prispeli s 13‑urno zamudo.

19.

Potniki so zahtevek, ki je izhajal iz te zamude na podlagi Uredbe št. 261/2004, odstopili družbi flightright GmbH (v nadaljevanju: flightright). Družba flightright zdaj od družbe Air Nostrum zahteva odškodnino v znesku 500 EUR z obrestmi (v nadaljevanju: zahtevek 1 – flightright).

20.

Družba flightright je tožbo vložila pri Amtsgericht Düsseldorf (okrajno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija). To sodišče dvomi, ali ima mednarodno pristojnost za obravnavanje zadeve. Natančneje, sprašuje, ali je končni namembni kraj, Düsseldorf, kraj izpolnitve v smislu člena 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012. Tako je, ker je do zamude prišlo v prvem delu leta, ki se ni ne začel ne končal v Nemčiji in ki ga je zagotavljal drug letalski prevoznik kot tisti, s katerim je bila sklenjena pogodba o prevozu.

21.

V teh okoliščinah je Amtsgericht Düsseldorf (okrajno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je pri prevozu potnikov na letu, sestavljenem iz dveh povezanih letov in brez pomembnega postanka na prestopnem letališču, treba šteti, da je kraj prihoda, kjer se konča drugi del leta, kraj izpolnitve v skladu s členom 7, točka 1(a), Uredbe (ES) 1215/2012, če se tožba nanaša na letalskega prevoznika, ki je opravil prvi del leta, na katerem je prišlo do nepravilnosti, prevoz na drugem delu leta pa je opravil drug letalski prevoznik?“

22.

Mohamed Barkan, njegova žena in njuni trije otroci (v nadaljevanju: M. Barkan in drugi) so prav tako kupili let, sestavljen iz dveh delov, iz Melille (Španija) v Frankfurt na Majni (Španija) prek Madrida (Španija). Pogodba o prevozu je bila sklenjena z družbo Iberia Líneas Aéreas de España (v nadaljevanju: Iberia). Prvi del leta, iz Melille v Madrid, je opravila družba Air Nostrum, medtem ko je drugi del leta iz Madrida v Frankfurt na Majni zagotavljala družba Iberia. Do odhoda iz Melille v Madrid je prišlo z zamudo, zaradi česar so potniki zamudili povezovalni let in v končni namembni kraj (Frankfurt na Majni) prispeli s štiriurno zamudo.

23.

Ti potniki so zahtevek naslovili na družbo Air Nostrum, vsak od njih pa je zahteval 250 EUR odškodnine v skladu s členom 7, točka 1(a), Uredbe št. 261/2004. M. Barkan je zahteval tudi povračilo 100 EUR z obrestmi za stroške hrane in telefonskih klicev za obdobje zamude (zahtevek 2 – Barkan).

24.

Sodišče prve stopnje je temu zahtevku ugodilo. Na pritožbeni stopnji pa je bil zahtevek zavrnjen. Pritožbeno sodišče je štelo, da nemška sodišča nimajo mednarodne pristojnosti. Po mnenju tega sodišča ni šlo za domač kraj izpolnitve v smislu Uredbe št. 44/2001. Sporni zahtevek se je nanašal na zamudo leta iz Melille v Madrid in se je tako štelo, da sta le ta kraja upoštevna kraja izpolnitve.

25.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki odloča o reviziji, ugotavlja, da imajo nemška sodišča mednarodno pristojnost le, če je kraj izpolnitve sporne storitve v Nemčiji. Ta določitev je odvisna od tega, ali je mogoče pravno razmerje med tožečimi strankami v postopku v glavni stvari in družbo Air Nostrum opredeliti kot pogodbeno kljub temu, da med temi potniki in družbo Air Nostrum ni neposredne pogodbene povezave.

26.

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

ali se v primeru prevoza potnikov z dvema letoma brez pomembnega postanka na prestopnem letališču končni namembni kraj potnika šteje kot kraj izpolnitve v skladu s členom 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe [št. 44/2001] tudi v primeru, če odškodninski zahtevek v tožbi na podlagi člena 7 Uredbe [št. 261/2004] temelji na motnji, ki je nastopila na prvem delu leta, tožba pa je vložena zoper dejanskega letalskega prevoznika prvega leta, ki ni pogodbena stranka prevozne pogodbe?“

27.

Roland Becker je sklenil pogodbo o prevozu z letalskim prevoznikom Hainan Airlines Co. Ltd (v nadaljevanju: Hainan Airlines) za let, sestavljen iz dveh delov. Ta letalski prevoznik ima sedež zunaj Unije. Prvi del leta je bil let z letališča Berlin‑Tegel (Nemčija) v Bruselj (Belgija), drugi del pa je bil povezovalni let iz Bruslja v Peking (Kitajska). R. Becker je prijavo za oba leta opravil v Berlinu in prejel ustrezna vstopna kupona. Tudi njegovo prtljago so prijavili za celotno pot v Peking. Prvi del leta je opravila družba Brussels Airlines v skladu z voznim redom. Vendar R. Beckerju v Bruslju niso dovolili vkrcanja na drugi del leta proti Pekingu, ki ga je opravljala družba Hainan Airlines.

28.

R. Becker na podlagi člena 7, točka 1(c), Uredbe št. 261/2004 z zahtevkom proti družbi Hainan Airlines v Nemčiji zahteva odškodnino v znesku 600 EUR ter obresti in stroške postopka (v nadaljevanju: zahtevek 3 – Becker).

29.

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da nemška sodišča nimajo mednarodne pristojnosti. Pritožbeno sodišče je prišlo do enakega sklepa. Po mnenju zadnjega ni šlo za domači kraj izpolnitve, ker je bil na podlagi Uredbe št. 261/2004 let iz Berlina v Bruselj in iz Bruslja v Peking sestavljen iz dveh ločenih letov. Sporni zahtevek se nanaša izključno na let iz Bruslja v Peking: štelo se je torej, da je kraj izpolnitve Bruselj. Sodišče je dalje navedlo, da družba Hainan Airlines nima sedeža v Nemčiji in da na podlagi tega ni mogoče utemeljiti mednarodne pristojnosti nemških sodišč. Ker se sporna pogodba nanaša na opravljanje storitev, lahko do pristojnosti pride samo na podlagi člena 5, točka 1(a), in člena 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe št. 44/2001.

30.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki odloča o reviziji, ugotavlja, da je mednarodna pristojnost nemških sodišč odvisna od narave pravnega razmerja med R. Beckerjem in družbo Hainan Airlines. Odvisna je tudi od tega, ali je mogoče Berlin, kraj odhoda prvega leta, šteti za kraj izpolnitve na podlagi Uredbe št. 44/2001.

31.

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali se v primeru prevoza potnikov z dvema letoma brez pomembnega postanka na prestopnem letališču kraj odhoda prvega dela leta šteje kot kraj izpolnitve v skladu s členom 5, točka 1(b), druga alinea, Uredbe [št. 44/2001] tudi v primeru, ko odškodninski zahtevek v tožbi na podlagi člena 7 Uredbe [št. 261/2004] temelji na motnji, ki je nastopila na drugem delu leta, tožba pa je vložena zoper pogodbeno stranko prevozne pogodbe, ki je sicer dejanski letalski prevoznik drugega dela leta, ne pa tudi prvega?“

32.

V zvezi z zahtevkom 1 – flightright so pisna stališča predložili družba flightright, družba Air Nostrum, vlada Portugalske in Evropska komisija. Glede zahtevka 2 – Barkan so pisna stališča predložili M. Barkan in drugi, družba Air Nostrum, Švicarska konfederacija in Komisija. Pisna stališča v zvezi z zahtevkom 3 – Becker so predložili R. Becker, Švicarska konfederacija in Komisija.

33.

M. Barkan in drugi, družbi flightright in Air Nostrum, francoska vlada in Komisija so na obravnavi 6. julija 2017 ustno podali navedbe.

34.

Zgradba teh sklepnih predlogov je taka: zahtevek 1 – flightright in zahtevek 2 – Barkan spadata na področje uporabe Uredbe št. 44/2001 oziroma Uredbe št. 1215/2012. Zato bom začel s preučitvijo pravnih vprašanj, ki se porajajo s tema zahtevkoma: ali je odškodninski zahtevek zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji (A.1.) in kje je kraj izpolnitve take pogodbe (A.2.). Nato bom obravnaval vprašanje mednarodne pristojnosti v zahtevku 3 – Becker (B).

35.

Kako je mogoče določiti državo članico, katere sodišča so mednarodno pristojna za obravnavo zahtevkov proti dejanskemu letalskemu prevozniku, ki ni bil letalski prevoznik, s katerim so potniki sklenili pogodbo?

36.

Za to določitev je treba ugotoviti, katera sodna praksa se uporabi (1), nato pa znotraj te prakse določiti pravilno mednarodno pristojnost za te zahtevke ob upoštevanju sodbe Sodišča v zadevi Rehder ( 6 ). Ta sodba se je nanašala na direktni let. Tako se pojavi vprašanje, kako jo uporabiti za lete s prestopanjem (2).

37.

Z Uredbo št. 261/2004 so opredeljene pravice, ki jih lahko uveljavljajo potniki proti dejanskemu letalskemu prevozniku, če nastopi eden od položajev, ki so v njej opisani. Vendar je povsem razumljivo, da ta uredba sama ne opredeljuje narave zahtevkov, ki iz nje izvirajo, za namen uporabe Uredb št. 44/2001 in št. 1215/2012.

38.

Očitno ima tožena stranka v postopku v glavni stvari, družba Air Nostrum, sedež v Španiji. Zato mednarodne pristojnosti nemških sodišč ni mogoče utemeljiti s splošno pristojnostjo na podlagi člena 2(1) Uredbe št. 44/2001 in člena 4(1) Uredbe št. 1215/2012.

39.

V zvezi s posebno pristojnostjo je treba najprej spomniti, da je posebna pristojnost z Uredbama št. 44/2001 in št. 1215/2012 predvidena za potrošnike in je v obravnavani zadevi prav tako ni mogoče uporabiti. Res je sicer, da je Uredba št. 261/2004 instrument, s katerim je zagotovljena visoka raven varstva potnikov. ( 7 ) Vendar se posebna pristojnost, ki je potrošnikom na voljo na podlagi člena 16(1) Uredbe št. 44/2001 in člena 18(1) Uredbe št. 1215/2012, uporabi – na podlagi izrecnih izključitev iz člena 15(3) Uredbe št. 44/2001 oziroma člena 17(3) Uredbe št. 1215/2012 – le za pogodbe o prevozu, pri katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve. Glede na dejansko stanje, kot ga je navedlo predložitveno sodišče, v postopkih v glavni stvari ne gre za take pogodbe.

40.

Ker ne pridejo v poštev druge vrste pristojnosti na podlagi uredb št. 44/2001 in št. 1215/2012, je mogoče mednarodno pristojnost nemških sodišč presojati le ob upoštevanju posebne pristojnosti za pogodbene in odškodninske zadeve.

41.

Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) v predložitveni odločbi v zvezi z zahtevkom 2 – Barkan meni, da so sporni zahtevki zakonsko določeni zahtevki v okviru pogodbe. Na podlagi obstoječe pogodbe o prevozu s PLP potniki v postopku v glavni stvari uveljavljajo pravice, ki ne izhajajo neposredno iz njihove pogodbe o prevozu, ampak so opredeljene v Uredbi št. 261/2004. Možnost za njihovo uveljavljanje predpostavlja pogodbo o letalskem prevozu in potrjeno rezervacijo. Tako gre, celostno gledano, za pogodbeno zadevo.

42.

Družba flightright, M. Barkan in drugi, francoska vlada in Švicarska konfederacija menijo, da spadajo sporni zahtevki v pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu Uredbe št. 44/2001 ali Uredbe št. 1215/2012. Družba flightright ter M. Barkan in drugi se v bistvu sklicujeta na pogodbeni izvor zahtevka, čeprav ne obstaja pogodba, ki bi jo neposredno podpisali onadva in družba Air Nostrum.

43.

Francoska vlada se sklicuje na sodno prakso Sodišča o pojmu „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu, da ta zajema tudi zahtevek, naslovljen na tretjega, ki je privolil v izvršitev obveznosti, dogovorjene med drugimi. Ta vlada se dalje sklicuje na določbo, ki je podobna mandatu, v členu 3(5) Uredbe št. 261/2004, ki naj bi potrjevala pogodbeno naravo spornih zahtevkov.

44.

Švicarska konfederacija se podobno sklicuje na sodno prakso Sodišča in na to zadnjo določbo Uredbe št. 261/2004 ter trdi, da zakonski prenos obveznosti iz Uredbe št. 261/2004 s PLP na DLP kaže, da sta sporna zahtevka pogodbena.

45.

V bistvu je do istega sklepa prišla tudi Komisija. Komisija navaja, da je namesto PLP po Uredbi št. 261/2004 za obveznosti, določene v pogodbi, odgovoren DLP. Dejstvo, da so ustrezne pravice potnikov določene v uredbi, ne pa v pogodbi, ni upoštevno. Tako je, ker so pravna posledica napačne izvršitve pogodbe.

46.

Zdi se, da družba Air Nostrum sprejema navedbo, da je mogoče sporni zahtevek opredeliti kot pogodbeni zahtevek (čeprav v pisnem stališču v zvezi z zahtevkom 1 – flightright poudarja neobstoj pogodbene povezave). Vendar navaja, da jo je mogoče šteti za odgovorno samo za del leta, ki ga je dejansko opravila in katerega kraj izvršitve ni bil v Nemčiji.

47.

Iz podatkov, ki sta jih predložili predložitveni sodišči, in podatkov, potrjenih na obravnavi, je razvidno, da obstaja „trikotni“ položaj s tremi akterji (PLP‑DLP‑potnik) in dvema pogodbama: pogodbo o prevozu med PLP in potnikom ter, kot je očitno splošna praksa, splošno okvirno pogodbo med PLP in DLP. Ne obstaja pa pogodba, ki bi jo podpisali neposredno potniki in toženi DLP. ( 8 )

48.

Ob takem dejanskem in pravnem ozadju predložitveno sodišče pri zahtevku 2 – Barkan dvomi o tem, ali je zahtevek, ki je naslovljen na osebo, ki ni stranka upoštevne pogodbe, mogoče opredeliti kot zahtevek, ki izhaja iz pogodbe.

49.

V tem postopku sta bili obravnavani dve možnosti glede tega, kako je mogoče presojati naravo spornih zahtevkov.

50.

Prvič, za te zahtevke bi bilo mogoče šteti, da izhajajo iz delikta/odškodnine. Ker med potnikom in DLP ne obstaja pogodba, je DLP dejansko tožen zato, ker ni izpolnil svojih obveznosti iz Uredbe št. 261/2004. Tako bi bilo mogoče za namen mednarodne pristojnosti zahtevek razlagati, kot da izhaja iz neke vrste odškodninske zadeve, določene z zakonom: vsebina obveznosti, posledice neizpolnitve te obveznosti ter identiteta tožene stranke so vsi opredeljeni v Uredbi št. 261/2004. ( 9 )

51.

Drugič, kot se je razpravljalo na obravnavi, je mogoče pogodbeno naravo zahtevka razlagati, bodisi kot da izhaja iz neke vrste implicitne pogodbe med DLP in potnikom ( 10 ) bodisi tako, da se splošna okvirna pogodba (delitev oznak ali drug način sodelovanja) med PLP in DLP šteje za vrsto pogodbe v korist tretjega, namreč potnika.

52.

Menim, da je narava zahtevka dejansko pogodbena in ne odškodninska. Vendar moram priznati, da se mi zdijo konstrukcije glede implicitne pogodbe ali pogodbe v korist tretjega nekoliko nerodne in problematične. Odgovor na to, zakaj je po taksonomiji Uredb št. 44/2001 in št. 1215/2012 tak zahtevek po svoji naravi pogodbeni zahtevek, je po mojem mnenju preprostejši.

53.

Prvič in predvsem, besedilo člena 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 in člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 je razmeroma odprto in je v njem navedeno, da je lahko oseba s stalnim prebivališčem v državi članici tožena v drugi državi članici, „v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji“. ( 11 ) Taka ubeseditev, ki je prisotna tudi v drugih jezikovnih različicah, ( 12 ) se jasno nanaša na „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“, ne pa na „pogodbeno stranko“.

54.

Tako je, kot razumem, temelj pravila o pristojnosti iz člena 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 in člena 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 predmet tožbe, ne pa identiteta strank. Bistveno je, ali temeljni, originalni vir spornih pravic in obveznosti ter razlog, zakaj je ta zahtevek naslovljen na konkretno toženo stranko, izhaja iz pogodbe. Če je tako, potem je iz tega izvirajoča tožba, namenjena njihovemu uveljavljanju, „zadeva v zvezi s pogodbenimi razmerji“, tudi če so bile – kot je pogosto v primeru s pravnimi določbami za varstvo potrošnikov – pravice in obveznosti, ki se konkretno uveljavljajo v posameznem primeru, „zapisane“ (torej določene, da se uporabijo, brez možnosti odstopanja) v pogodbo z delovanjem obveznih zakonskih pravil.

55.

V Uredbah št. 44/2001 in št. 1215/2012 obstajata dve sistemski analogiji, s katerima je podprto to stališče. Prvič, podobno kot pri razlagi pojma „zadeva v zvezi z zavarovanjem“ je upoštevno, da zadevna tožeča stranka uveljavlja pravice, ki izvirajo iz zavarovalne pogodbe, ne pa iz tega, da je bila sama stranka te pogodbe. ( 13 ) Drugič, prav tako se je mogoče sklicevati na zadeve vstopa v pogodbo tretjih strank. V posebnih okoliščinah lahko tretja stranka stopi v čevlje druge zaradi uveljavljanja zahtevkov, ki so nastali v pravnem razmerju, v katerem tožeča stranka ni bila stranka. Lahko pa je tretja stranka, ki uveljavlja pravice iz originalne pogodbe, do tega upravičena ( 14 ) na podlagi pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji, čeprav sama ni bila stranka originalne pogodbe. ( 15 ) Kot ugotavlja Komisija, Sodišče v zadevi Frahuil načeloma ni izključilo tega, da bi „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ lahko zajemale položaj, v katerem je tretja oseba tožila eno od pogodbenih strank na podlagi zakonskega odstopa zahtevka tretjemu, ki je tožeča stranka, če bi bilo mogoče ugotoviti, da obstaja soglasje tožene stranke v zvezi z upoštevno obveznostjo. ( 16 ) To spet dokazuje, da za to, da zadeva spada pod pristojnost na podlagi člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 in člena 7, točka 1, Uredbe št. 1215/2012, ni treba, da je zahtevek nujno med originalnima strankama pogodbe: tako je, če obstaja pogodbena podlaga, na podlagi katere lahko ta tretja oseba zahteva – ali se lahko šteje za odgovorno za – izpolnitev obveznosti, ki so bile pogodbeno prevzete s strani te tretje osebe ali v njeno korist.

56.

Drugič, na splošni ravni, nepogodbeni DLP s prevozom potnika izpolni obveznost pogodbenega izvora. Za DLP prevoz potnika ne pomeni nikakršne zakonske obveznosti. V zvezi s tem ugotavljam, da je sodišče za izraz „zadeve v zvezi z delikti ali kvazidelikti“ v smislu v smislu člena 5, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razsodilo, da zajema vse zahtevke za ugotavljanje odgovornosti tožeče stranke, ki niso„zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu člena 5, točka 1(a), te uredbe. ( 17 )

57.

Nasprotno zahtevki, ki se tako ali drugače nanašajo na pogodbena razmerja, spadajo na področje uporabe člena 5, točka 1, Uredbe št. 44/2001 in člena 7, točka 1, Uredbe št. 1215/2012.

58.

S tem pridem do tretje točke. Na konkretni ravni ni nobenega dvoma, da je namen in temeljni razlog spornih zahtevkov izvajanje materialnih pravic zoper DLP zaradi nepravilne izvedbe letalskega prevoza pod pogoji, določenimi v pogodbi. Ni sporno, da se je družba Air Nostrum kot nepogodbeni DLP strinjala, da bo prepeljala tožeče potnike od točke A do točke B in s tem izvršila pogodbo med potnikom in PLP.

59.

Potniki uveljavljajo svoje zahtevke proti DLP, ker je ta DLP prostovoljno ravnal v imenu PLP v smislu člena 3(5), drugi stavek, Uredbe št. 261/2004. Brez take privolitve nepogodbeni DLP potniku enostavno ne bi dovolil vkrcanja. Zakonska podlaga pravic, namreč Uredba št. 261/2004, ne bi bila dovolj za uspeh zahtevka, če ne bi obstajala pogodbena podlaga med potnikom in PLP.

60.

Skratka, tako ostaja odškodninski zahtevek proti DLP „zadeva v zvezi“ s pogodbo o letalskem prevozu, sklenjeno med potnikom in PLP. Konec koncev, prav tako je splošno sprejeto, da različne oblike „sklepanja pogodb s podizvajalci“ ali „zunanjega izvajanja“, o katerih se dogovorijo originalna pogodbena stranka (naročitelj) in njegovi potencialni prevzemniki, ne spremenijo narave ali obsega obveznosti, ki jih je prevzel naročitelj.

61.

Glede na zgoraj navedene premisleke lahko zato sklenem, da je treba člen 5, točka 1(a), Uredbe št. 44/2001 in člen 7, točka 1(a), Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da pojem „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ zajema odškodninski zahtevek na podlagi člena 7 Uredbe št. 261/2004, vložen proti dejanskemu letalskemu prevozniku, ki ni stranka pogodbe, ki jo je zadevni potnik sklenil z drugim letalskim prevoznikom.

62.

Sodišče je v sodbi Rehder ( 18 ) zavzelo stališče o mednarodni pristojnosti ( 19 ) za zahtevke, ki izhajajo iz Uredbe št. 261/2004 in ki jih vloži potnik, ki je svojo pogodbo o prevozu sklenil z enim letalskim prevoznikom, ki je bil tudi DLP odpovedanega spornega direktnega leta. Sodišče je razsodilo, da je pristojno sodišče tisto sodišče, ki je krajevno pristojno po kraju odhoda ali kraju prihoda letala. Dokončno izbiro med tema možnostma opravi tožeča stranka.

63.

Sodišče je sklenilo, da sta oba kraja dovolj tesno povezana z dejanskimi elementi spora. Sodišče je, da je prišlo do takega sklepa, upoštevalo upoštevne storitve, opravljene v tem okviru, namreč „prijava in vkrcanje potnikov ter njihov sprejem v letalo v kraju vzleta, ki je dogovorjen v zadevni prevozni pogodbi, odhod letala ob predvidenem času, prevoz potnikov in njihove prtljage od kraja odhoda do kraja prihoda, oskrba potnikov med letom in nazadnje njihovo varno izkrcanje“. V ta premislek po navedbah Sodišča niso bili vključeni kraji vmesnih pristankov, ker ne pomenijo „zadostne vezi z bistvenim delom storitev, ki izhajajo iz [upoštevne] pogodbe. ( 20 )

64.

Sodišče je ob razmišljanju v sodbi Rehder o pomenu kraja odhoda in kraja prihoda direktnega leta poudarilo, da „so […] letalski prevozi zaradi svoje narave storitve, ki se opravljajo neločljivo in enotno […], tako da v takih primerih na podlagi ekonomskega merila ni mogoče opredeliti dela [glavne storitve], opravljen[e] v točno določenem kraju“ ( 21 ) (v nasprotju z določitvijo kraja izpolnitve v primeru več lokacij dobave blaga) ( 22 ).

65.

Dalje, Sodišče je preverilo, da je njegov sklep skladen s cilji bližine, predvidljivosti in pravne varnosti. V zvezi s tem je Sodišče navedlo, da izbira med dvema sodiščema obema strankama omogoča, da brez težav prepoznata sodišča, pri katerih se lahko začne postopek.

66.

Obravnavane zadeve se od zadeve Rehder razlikujejo na dva načina. Prvič, leti iz postopkov v glavni stvari so leti s prestopanjem in ne direktni leti. Drugič, toženi DLP ni PLP potnikov.

67.

Toženi DLP (družba Air Nostrum) ni opravil nobenega leta z odhodom iz Nemčije ali prihodom tja, kar je bil namembni kraj drugega dela leta in s tem celotnega leta. Hkrati je bil ta del leta, ki ga je opravil toženi DLP, del celotnega leta, katerega namen je bil prevoz potnikov iz Španije v Nemčijo.

68.

Ob upoštevanju teh dejanskih elementov in razlogov za rešitev Sodišča v zadevi Rehder obstajata v bistvu dva načina, kako bi bilo mogoče za namen obravnavane zadeve opredeliti kraj izpolnitve storitev.

69.

Prvič, logiko iz sodbe Rehder bi bilo mogoče pri letih s prestopanjem razumeti v „razdeljenem“ smislu: ker je PLP odgovoren za celoten let, bi bil kraj izpolnitve zadevne storitve kraj prvega odhoda in zadnjega prihoda. Isto bi se potem uporabilo za vsakega DLP za del leta, ki ga je opravil. Tako bi bil pri letu, ki je sestavljen iz dveh delov, kraj izpolnitve nepogodbenega DLP, ki je opravil prvi del leta, kraj odhoda in kraj, kjer se je končal ta del leta (namreč kraj, v katerem je potnik prestopil z enega letala na drugega). To je v bistvu stališče družbe Air Nostrum in Komisije.

70.

Drugič, logiko iz sodbe Rehder bi bilo mogoče razširiti tudi „v paketu“, tako da bi se kraj izpolnitve opredelil enako za PLP in DLP. Za sporne zahtevke bi se lahko trdilo, da je DLP odgovoren za celoten let: dolžan je zagotoviti, da bo njegova izpolnitev potnikom omogočila prihod v končni namembni kraj tako, kot je dogovorjeno v pogodbi s PLP. To pomeni, da sta tako kraj odhoda prvega dela kot kraj prihoda drugega (ali katerega koli zadnjega) dela letov kraja izpolnitve – za namen določitve mednarodne pristojnosti in za zahtevke, ki izhajajo iz tega leta, gledanega kot celote. To je v bistvu stališče tožečih strank v obeh predloženih zadevah ter stališče francoske in portugalske vlade ter Švicarske konfederacije.

71.

Iz več razlogov, ki jih pojasnjujem v naslednjem delu, moram priznati, da se mi zdi zadnje stališče prepričljivejše.

72.

Predvsem gre za preprosto logiko dejansko opravljene storitve, za pogodbo o letalskem prevozu: zakaj obstaja pogodba in kaj se od nje pričakuje? Potnik rezervira let iz kraja A v kraj C. Njegov skupni namen, zakaj to stori, je prav ta, da ga prepeljejo iz kraja A v kraj C, in ne – razen če slučajno to izrecno zahteva – da obišče kraj B. ( 23 ) S to zahtevo v mislih letalski prevoznik potniku proda eno karto z eno številko rezervacije, ki obsega vse dele njegovega leta. Ko potnik pride na letališče (prvega) odhoda, se njegova prtljaga prijavi za končni namembni kraj. Običajno prejme na odhodnem letališču oba vstopna kupona.

73.

Bistveni elementi take storitve se potem odrazijo v njenem kraju izpolnitve, če so bile storitve opravljene v smislu člena 5, točka 1(b), druga alinea oziroma člena 7, točka 1(b), druga alinea. Tako sta tako kraj odhoda, gledano v celoti, kot tudi kraj skupnega prihoda zagotovo kraja izpolnitve te storitve.

74.

Ključni argument zoper pristop „delitve“ v zvezi s pristojnostjo, pri katerem bi vsak DLP imel lasten kraj izpolnitve, ki bi temeljil na kraju odhoda in kraju prihoda dela leta, ki ga je opravil, je preprost: skupna storitev, ki je opredeljena s potnikovim povpraševanjem in z iz tega izhajajočo sklenjeno pogodbo o prevozu, mora ostati ista, ne glede na vrsto in število „podizvajalcev“ v obliki DLP, ki jih PLP izbere za opravo storitve.

75.

Dodati je mogoče, da se na ravni materialnih pravic in obveznosti iz Uredbe št. 261/2004 ta logika odraža v dveh njenih določbah: členu 3(5), drugi stavek, in členu 13.

76.

Člen 3(5), drugi stavek, Uredbe št. 261/2004 določa, da „[k]adar obveznosti iz te uredbe izvaja [DLP], ki ni sklenil pogodbe s potnikom, se šteje, da jih opravlja v imenu osebe, ki je sklenila pogodbo s tem potnikom“. Tako – četudi se moramo strinjati s stališčem Komisije v njenih pisnih stališčih in ustnih navedbah, da namreč obveznosti iz Uredbe načeloma ciljajo na DLP – člen 3(5) jasno določa, da med PLP in DLP ostaja splošno razmerje med naročiteljem in prevzemnikom. Člen 13, zlasti njegov drugi stavek, nato to določbo dopolni, tako da ponovno omenja pravico do nadomestila med letalskimi prevozniki.

77.

Povedano drugače, PLP ne more ubežati pogodbenim obveznostim, glede katerih se je dogovoril s potnikom, tako da del prevozne storitve odda v podizvajanje drugemu letalskemu prevozniku. V tem smislu izhaja pravni položaj DLP iz pravnega položaja PLP in ga dejansko prezrcali – in obratno. Razumno bi bilo, da se rešitev, sprejeta na vsebinski ravni, idealno odrazi tudi na ravni postopka in sodne pristojnosti.

78.

Pristop „prezrcaljenja“, pri katerem bi bil kraj izpolnitve storitve isti za PLP in DLP, je podprt s tremi dodatnimi argumenti.

79.

Prvič, obstajajo nadaljnji elementi, povezani z vsebino zahtevkov na podlagi Uredbe št. 261/2004, ki lahko ponudijo nadaljnje analogije za preučitev pristojnosti: za namene izračuna odškodnine v primeru letov s prestopanjem na podlagi Uredbe št. 261/2004 se let šteje za celoto in se ne preučujejo njegovi morebitni notranji deli. Po eni strani se to, ali obstaja pravica do odškodnine na podlagi Uredbe št. 261/2004, določi na podlagi dejanske zamude na končnem namembnem kraju. Razmeroma kratka zamuda na prestopnem letališču, zaradi katere potnik ne bi bil upravičen do odškodnine na podlagi Uredbe št. 261/2004, bo še vedno vodila do takega upravičenja, če zamuda na končnem namembnem kraju presega tri ure. ( 24 ) Po drugi strani je glede odškodnine z Uredbo št. 261/2004 določena lestvica 250 EUR, 400 EUR ali 600 EUR glede na prepotovano razdaljo. Prav tako v tem kontekstu je Sodišče pojasnilo, da se upoštevna razdalja pri letih s prestopanjem izračuna na podlagi razdalje med krajem odhoda prvega dela in krajem prihoda drugega (in zadnjega) dela leta, ne glede na kraj prestopanja. ( 25 )

80.

Tako sta glede materialnih pravic iz Uredbe št. 261/2004 upoštevni točki kraj prvega odhoda in kraj končnega prihoda, vmesne točke pa se dejansko ne upoštevajo.

81.

Drugič, menim, da je predlagana rešitev v skladu tudi s ciljem predvidljivosti, ki je eden od stebrov splošnih pravil o pristojnosti. Potniki seveda vedo, katera sta kraja odhoda in prihoda njihovih letov. Nasprotno pa je družba Air Nostrum v svojih stališčih oporekala predvidljivosti glede krajevno pristojnega sodišča za toženo stranko, ki je DLP in ne PLP. Družba Air Nostrum je navedla, da pri opravljanju določenega dela povezovalnega leta DLP nima podatka o širših potovalnih načrtih potnikov na letalu. DLP ne ve, ali imajo nekateri potniki povezovalne lete in kateri je namembni kraj teh letov. Tako DLP ne more dejansko predvideti vseh potencialnih krajev sodišč v Evropi, v katerih bo lahko začet postopek proti njemu.

82.

Menim, da trditve družbe Air Nostrum niso prepričljive – ne na dejanski, še manj pa na načelni ravni. Na dejanski ravni moram priznati, da bi me presenetilo, če v svetu medsebojno povezanih elektronskih komunikacij, v katerem sta se letalska prevoznika odločila, da bosta delila oznako svojih letov ali drugače sodelovala, ista prevoznika ne bi delila tudi informacij v zvezi s posameznimi deli leta in potniki, kadar morata takšne lete opraviti skupaj.

83.

Kakor koli že, morda je pomembneje, da obstaja načelni argument: delitev oznak ali različne povezave med letalskimi prevozniki so posledica poslovnih strategij in trgovinskih sporazumov, ki so jih svobodno sklenile te letalske družbe. Najbrž je mogoče domnevati, da se taki sporazumi sklepajo zaradi povečanja prodaje in konkurenčnosti: letalski prevoznik, ki lahko ponudi več namembnih krajev, bo verjetno prodal več letalskih kart. Edino logično je, da tveganje, povezano s takim početjem, v končni fazi pade na ta subjekt (ali subjekte), ki si prizadeva iz tega doseči trgovinsko korist.

84.

Ponovno, v skladu s komercialno logiko celotne konstrukcije bi bilo mogoče domnevati, da je v posameznih dogovorih o delitvi oznak verjetno predvideno (oziroma, če so dobro zapisani, bi zagotovo moralo biti predvideno), kako lahko DLP nadomesti plačano odškodnino in/ali pomaga PLP (ali obratno) v primeru sodnega postopka in/ali povrne stroške, povezane s pravdnim postopkom, ki nastanejo zaradi napak, ki jih je mogoče pripisati eni ali drugi stranki. Nasprotno pa bi potniki le težko mogli kriti stroške pravdnega postopka v kraju prestopnega letališča, ki ni ne začetna točka ne namembni kraj njihovega leta, ali ga sicer drugače omogočiti.

85.

Tretjič, pristop glede mednarodne pristojnosti, ki ga bo Sodišče sprejelo v obravnavani zadevi, bi moral biti uporaben ne le za lete, ki so sestavljeni iz dveh delov, ampak tudi za tiste, ki so sestavljeni iz treh ali celo več delov. Hipotetično razmišljanje o uporabi zgoraj prikazanega pristopa „delitve“ za zgoraj opisane lete, potencialno z več DLP, jasno prikaže težave v praksi. To bi z vidika potnika dejansko pomenilo, da bi bilo pristojno sodišče po kraju, kjer je dejansko prišlo do prekinitve leta. Vsaka taka pristojnost, do katere lahko pride slučajno, ( 26 ) bi lahko zgoraj navedeni trikotni položaj (PLP-DLP-potnik) ( 27 ) spremenila v pravi Bermudski trikotnik – s to razliko, da bi v nasprotju z letali in ladjami, ki menda izginjajo v zadnjem le v (znanstveno) fantastičnih delih, pravice potnikov s pravili o mednarodni pristojnosti, če bi bila opredeljena na ta način, resnično izginile.

86.

Glede na zgoraj navedeno sklepam, da v zadevi, v kateri se potniki prepeljejo na letu, ki je sestavljen iz dveh delov, tako kraj odhoda prvega dela kot kraj prihoda drugega dela leta pomenita kraj izpolnitve na podlagi člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001 ali člena 7, točka 1(b), Uredbe št. 1215/2012, če je zahtevek naslovljen na letalskega prevoznika, ki je opravil prvi del leta, na katerem je prišlo do zamude, in ki ni bil pogodbeni letalski prevoznik potnika.

87.

Predložitveno sodišče z vprašanjem, postavljenim v postopku v zvezi z zahtevkom 3 – Becker, prosi za razlago člena 5, točka 1(b), Uredbe št. 44/2001. To počne, da bi ugotovilo, katero sodišče je mednarodno pristojno za zahtevek, ki temelji na Uredbi št. 261/2004 in ki ga je potnik povezovalnega leta naslovil na letalskega prevoznika, ki nima sedeža v Uniji.

88.

Natančneje, predložitveno sodišče želi ugotoviti kraj izpolnitve sporne storitve ob upoštevanju, da se je sporni let začel v Berlinu in prekinil v Bruslju, ker je bilo potniku zavrnjeno vkrcanje in nadaljevanje drugega dela leta v Peking. DLP, odgovoren za zavrnitev vkrcanja, je bil drugače kot pri drugih dveh zahtevkih, obravnavanih v delu A teh sklepnih predlogov, PLP.

89.

Na začetku je treba ugotoviti, da se v skladu s členom 4(1) Uredbe št. 44/2001, „[č]e toženec nima stalnega prebivališča v državi članici, […] pristojnost sodišč vsake države članice […] določi po pravu te države članice“. V skladu s členom 4(2) Uredbe št. 44/2001 [se lahko] „[z]oper takega toženca […] v tej državi vsaka oseba s stalnim prebivališčem v eni izmed držav članic […] ne glede na njeno državljanstvo na enak način kot državljani te države sklicuje na tam veljavna pravila o pristojnosti […]“.

90.

Kljub temu, da je Komisija v predlogu, ki je pripeljal do Uredbe št. 1215/2012, predlagala, naj bi se področje uporabe splošnih pravil o mednarodni pristojnosti razširilo na tožene stranke iz tretjih držav, ( 28 ) je citirana določba v Uredbi št. 1215/2012 ostala vsebinsko enaka, in sicer kot njen člen 6.

91.

Tako obstaja jasna nedavna izjava zakonodajalca Unije o uporabi splošnih pravil o pristojnosti za tožene stranke iz tretjih držav: za mednarodno pristojnost za zahtevke proti toženim strankam iz tretjih držav še naprej veljajo nacionalni zakoni držav članic.

92.

Kot je pravilno opozorila Komisija, obstajajo izjeme od tega pravila. ( 29 ) Vendar se v obravnavani zadevi očitno ne uporabi nobena od njih. Poleg tega, kot prav tako pravilno ugotavlja Komisija, v predložitveni odločbi ni navedeno, da se nacionalno procesno pravo kakor koli sklicuje na Uredbo št. 44/2001, s čimer bi se potencialno sprožila razprava o uporabi sodne prakse, temelječe na zadevi Dzodzi. ( 30 )

93.

Zato menim, da se za toženo stranko v postopku v glavni stvari ne uporabi Uredba št. 44/2001. Mednarodno pristojnost (ali neobstoj take pristojnosti) je treba zato določiti v skladu z nacionalnimi pravili.

94.

Ob tem pa ni mogoče spregledati, da sporni zahtevek temelji na Uredbi št. 261/2004, ki se uporablja tudi za prevoznike iz tretjih držav, če – kot je določeno v njenem členu 3(1)(a) – zahtevek vloži potnik, ki je odletel „z letališča na ozemlju države članice, za katero se Pogodba uporablja“.

95.

Dalje, spomniti je treba, da je ta uredba namenjena okrepljenemu varstvu potnikov kot potrošnikov. To pomeni, da morajo biti nacionalna pravila o pristojnosti razumno dostopna, tako da omogočajo učinkovito izvajanje tega varstva. V skladu z zahtevo po učinkovitosti se državam članicam prepoveduje, da bi onemogočile ali znatno otežile uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravo Unije. ( 31 )

96.

Iz člena 3(1)(a) Uredbe št. 261/2004 je razvidno, da so z njo potniku, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, podeljene pravice, ki jih je mogoče uveljavljati proti toženi stranki, kot je ta v postopku v glavni stvari. Menim, da nacionalna pravila o mednarodni pristojnosti ne morejo ogroziti učinkovitosti teh vsebinskih določb.

97.

Vendar mora ob takih omejitvah, ki izhajajo iz določb materialnopravnih pravil prava Unije, predložitveno sodišče preveriti, ali veljavna nacionalna pravila izpolnjujejo to zahtevo, in jih po potrebi uporabiti tako, da bo zagotovljeno učinkovito uživanje pravic iz Uredbe št. 261/2004.

98.

Glede na zgoraj navedeno je moj sklep glede zahtevka 3 – Becker, da je treba člen 4 Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da se pravila o pristojnosti iz te uredbe ne uporabijo za toženo stranko s sedežem zunaj Unije, kakršna je tožena stranka v postopku v glavni stvari. Zato je treba mednarodno pristojnost sodišča, pri katerem je vložena tožba, presojati po pravilih, ki se uporabljajo v kraju sodišča, ki obravnava zadevo. Vendar taka nacionalna pravila o mednarodni pristojnosti ne smejo povzročiti, da bi bilo za potnika uveljavljanje zahtevka, temelječega na členu 7 Uredbe št. 261/2004, onemogočeno ali znatno oteženo.

99.

Glede na navedeno v zadevi C‑274/16, flightright GmbH/Air Nostrum, Líneas Aéreas del Mediterráneo, SA, Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Amtsgericht Düsseldorf (okrajno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), odgovori:

Člen 7, točka 1(b), druga alinea, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da če se potniki prepeljejo na letu, ki je sestavljen iz dveh delov, tako kraj odhoda prvega dela leta kot kraj prihoda drugega dela leta pomenita kraj izpolnitve na podlagi te določbe, če je zahtevek naslovljen na letalskega prevoznika, ki je opravil prvi del leta, na katerem je prišlo do zamude, in ki ni bil pogodbeni letalski prevoznik potnika.

100.

V zadevi C‑448/16, Mohamed Barkan in drugi/Air Nostrum L.A.M. SA, Sodišču predlagam, naj na vprašanje Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) odgovori:

101.

V zadevi C‑447/16, Roland Becker/Hainan Airlines Co. Ltd, Sodišču predlagam, naj na vprašanje Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) odgovori:

Člen 4 Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da se pravila o pristojnosti iz te uredbe ne uporabijo za toženo stranko s sedežem zunaj Unije, kakršna je tožena stranka v postopku v glavni stvari. Zato je treba mednarodno pristojnost sodišča, pri katerem je vložena tožba, presojati po pravilih, ki se uporabljajo v kraju sodišča, ki obravnava zadevo. Vendar taka nacionalna pravila o mednarodni pristojnosti ne smejo povzročiti, da bi bilo za potnika uveljavljanje zahtevka, temelječega na členu 7 Uredbe št. 261/2004, onemogočeno ali znatno oteženo.