1.

Sodišče ima letos že drugič priložnost preučiti ugovore, ki jih lahko tožena stranka na podlagi Uredbe (ES) št. 44/2001 ( *2 ) poda zoper predlog za razglasitev izvršljivosti sodne odločbe. Medtem ko je predmet zadeve Meroni ( *3 ) ugovor javnega reda na podlagi člena 34(1) navedene uredbe, se obravnavana zadeva nanaša na njen člen 34(2), ki je za pravno prakso še pomembnejši. Ta člen določa, pod katerimi pogoji se lahko zaradi pomanjkljivosti pri vročitvi pisanja o začetku postopka pozneje zgodi, da priznanje in razglasitev izvršljivosti sodne odločbe v drugi državi članici nista mogoča.

2.

Člen 34(2) Uredbe št. 44/2001 je bil zasnovan na podlagi Konvencije o sodni pristojnosti ter izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija), ( *4 ) vendar se je vsebina določbe od sprejetja Bruseljske konvencije zelo spremenila. Na podlagi Bruseljske konvencije so bile namreč pomanjkljivosti pri vročitvi pisanja o začetku postopka še sistematično razlog za zavrnitev priznanja pozneje izdane sodne odločbe. Uredba (ES) št. 44/2001 pa je ugodnejša za tožečo stranko. Razlog za zavrnitev priznanja namreč, tudi če tožena stranka, na primer zaradi nepravočasnega vabila, v državi izreka sodbe pred izdajo sodne odločbe ni mogla pripraviti učinkovite obrambe, na podlagi te uredbe ni podan, če je imela tožena stranka po izdaji zadevne sodne odločbe možnost začeti postopek za izpodbijanje sodne odločbe v državi izreka sodbe, vendar je ni uporabila.

3.

Obravnavana zadeva odpira dodaten vidik primerov priznavanja zamudnih sodb, ker tožena stranka v primeru, ki ga mora presoditi Sodišče, zaradi izteka roka ni več imela možnosti začeti postopek za izpodbijanje sodne odločbe v državi izreka sodbe, ampak je morala premisliti, ali bo začela postopek za vrnitev v prejšnje stanje.

4.

V središču obravnavane zadeve sta vprašanji, ali si mora tožena stranka, da bi preprečila poznejšo razglasitev izvršljivosti v drugi državi članici, na podlagi člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 s postopkom za vrnitev v prejšnje stanje šele priboriti možnost vložitve nacionalnega pravnega sredstva v državi izreka sodbe in kakšni roki veljajo v tem primeru.

5.

Okvir prava Unije v tem primeru določata Uredba št. 44/2001 in Uredba (ES) št. 1393/2007. ( *5 )

6.

V skladu s členom 34(2) Uredbe št. 44/2001 se sodna odločba ne prizna, „če tožencu, ki se ni spustil v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravil obrambo, razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost“.

7.

V skladu s členom 45(1), prvi stavek, Uredbe št. 44/2001 „sodišče, pri katerem se vloži pravno sredstvo iz člena 43 […], zavrne razglasitev izvršljivosti oz. prekliče razglasitev izvršljivosti samo na podlagi enega izmed razlogov iz členov 34 in 35“.

8.

Člen 1 Uredbe št. 1393/2007 (v nadaljevanju: Uredba o vročanju) takole določa njeno področje uporabe:

„Ta uredba se uporablja v civilnih in gospodarskih zadevah, kadar je treba poslati sodno ali izvensodno pisanje iz ene države članice v drugo državo članico z namenom vročitve v slednji državi članici. […].

9.

Člen 19(4) Uredbe o vročanju določa:

„Če je bilo treba pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, lahko sodnik tožencu v zvezi z rokom za vložitev pritožbe dovoli vrnitev v prejšnje stanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se lahko vloži samo v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo.

Vsaka država članica lahko (Evropski komisiji v skladu s členom 23(1) Uredbe o vročanju) izjavi, da takega predloga ne bo obravnavala, če je vložen po preteku roka, ki ga navede v izjavi, vendar pa ta rok v nobenem primeru ne sme biti krajši od enega leta po datumu sodbe.“

10.

Tribunal de Grande Instance de Paris (prvostopenjsko sodišče v Parizu, Francija) je 8. aprila 2010 tožencu J. Dominu, ki od leta 1996 stalno prebiva v Republiki Poljski, naložilo plačevanje mesečne preživnine tožeči stranki E. Lebeku. Tožena stranka J. Domino se ni spustila v postopek pred francoskim sodiščem. Pisanje o začetku postopka ji namreč ni bilo vročeno, ker je tožeča stranka kot naslov tožene stranke za vročanje navedla napačen naslov v Parizu, na katerem J. Domino ni mogel prevzeti pošte.

11.

J. Domino je za sodbo sploh izvedel šele julija 2011, ko je bil v Republiki Poljski v teku postopek za razglasitev njene izvršljivosti in mu je Sąd Okręgowy w Jeleniej Górze (Okrajno sodišče v Jelenii Góri, Poljska) vročilo prepis predloga za razglasitev izvršljivosti, ki mu je bil priložen prepis sodbe. Ker je sodišče na Poljskem ugotovilo, ( *6 ) da se je nacionalni rok za vložitev pritožbe zoper francosko sodbo že iztekel, predlagatelj s prvim predlogom za razglasitev izvršljivosti na Poljskem tudi po pritožbi ni uspel, pri čemer je pristojno poljsko sodišče oprlo zavrnitev predloga na člen 34(2) v povezavi s členom 45 Uredbe št. 44/2001.

12.

J. Dominu se je nato maja 2012 ob upoštevanju določb Uredbe o vročanju ponovno vročilo zadevno sodbo in se ga pri tem opozorilo, da lahko v dveh mesecih od vročitve sodbe v zvezi z iztečenim rokom za vložitev pritožbe vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Ta pouk o pravnem sredstvu vrnitve v prejšnje stanje se vsebinsko ujema s členom 540 francoskega Code de procédure civile (zakon o pravdnem postopku). Vendar J. Domino ni vložil niti predloga za vrnitev v prejšnje stanje v Franciji niti pritožbe zoper zadevno sodbo.

13.

Zato je predlagatelj, E. Lebek, ponovno vložil predlog za razglasitev izvršljivosti sodbe v Republiki Poljski. V predlogu je zatrjeval, da je imela tožena stranka zaradi ponovne vročitve sodbe, skupaj s pravnim poukom o pravici do vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje, možnost izpodbijati sodbo, vendar je ni uporabil. Vendar se Sąd Apelacyjny we Wrocławiu (Pritožbeno sodišče v Vroclavu) ni moglo strinjati s to obrazložitvijo in je s sklepom z dne 27. maja 2013 vnovič zavrnilo predlog za razglasitev izvršljivosti sodbe. V obrazložitvi je navedlo, da pravice, da se lahko v zvezi z rokom za vložitev pritožbe vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne gre enačiti z možnostjo začetka postopka za izpodbijanje sodne odločbe v smislu člena 34(2) Uredbe št. 44/2001. Nasprotno, tožena stranka naj bi imela možnost izpodbijati zadevno sodbo v smislu te določbe, samo če se ji sodba, skupaj z obrazložitvijo in s poukom o pravnem sredstvu, vroči v rednem pritožbenem roku.

14.

Predlagatelj je zoper ta sklep vložil kasacijsko pritožbo pri predložitvenem sodišču. Predložitveno sodišče se sprašuje zlasti, ali je v obravnavanem primeru sploh mogoče izhajati iz možnosti vrnitve v prejšnje stanje, potem ko je Francoska republika v skladu s členom 23(1) Uredbe o vročanju izjavila, da vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s pritožbenimi roki po izteku enega leta po datumu sodbe – ki je bila izdana aprila 2010 – ni dopustna.

15.

Glede na navedeno je predložitveno sodišče prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

16.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 34(2) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da po izteku nacionalnega roka za vložitev pritožbe v državi izreka sodbe ne nasprotuje razglasitvi izvršljivosti, če si je lahko tožena stranka s postopkom za vrnitev v prejšnje stanje vnovič pridobila možnost začetka postopka za izpodbijanje sodne odločbe.

17.

Države članice, ki so se udeležile obravnavanega postopka, in Evropska komisija so se v pisnih stališčih o prvem vprašanju za predhodno odločanje izrekle za to, da je treba člen 34(2) Uredbe št. 44/2001 razlagati široko.

18.

V skladu s široko razlago bi si morala tožeča stranka, če bi bila v zvezi s pravnim sredstvom, katerega rok za vložitev se je iztekel, v državi izreka sodbe možna vrnitev v prejšnje stanje, načeloma na ta način priboriti pravico do vložitve pritožbe zoper sodbo in nato po vrnitvi v prejšnje stanje začeti postopek za izpodbijanje sodne odločbe v državi izreka sodbe. V nasprotnem primeru bi morala računati s tem, da se v postopku razglasitve izvršljivosti v drugi državi članici ne bo mogla sklicevati na člen 34(2) Uredbe št. 44/2001. Zdi se, da tudi pravna teorija in sodna praksa držav članic ( *7 ) podpirata ta širok in priznavanju naklonjen pristop.

19.

Vendar ta razlaga ne izhaja nujno iz besedila te določbe, v kateri je namreč govora o postopkih „za izpodbijanje sodne odločbe“. Postopek za vrnitev v prejšnje stanje strogo gledano ni tak postopek. Nasprotno, tožena stranka v položajih, v katerih pride v poštev postopek za vrnitev v prejšnje stanje, ne more več kar tako začeti postopka za izpodbijanje sodne odločbe.

20.

Tudi sistematični argumenti ne govorijo nujno v prid temu, da bi bilo treba od tožene stranke v okoliščinah, kot so obravnavane v postopku v glavni stvari, zahtevati, da vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje, če tega ne stori, pa mu odreči uveljavljanje razloga za zavrnitev priznanja na podlagi člena 34(2) Uredbe št. 44/2001.

21.

Zlasti tega ni mogoče utemeljiti s členom 19(4) Uredbe o vročanju, ki določa vrnitev v prejšnje stanje v primerih, ko se tožena stranka ne spusti v postopek, pri čezmejnih vročitvah. Iz te določbe namreč ni mogoče izpeljati nič prepričljivega za upoštevnost postopka za vrnitev v prejšnje stanje v okviru člena 34(2) Uredbe št. 44/2001, ki – drugače kot na primer člen 26 navedene uredbe – ni sistematično povezan z Uredbo o vročanju.

22.

Po eni strani se že področja uporabe Uredbe o vročanju in obravnavanega člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 ne prekrivajo v celoti, ker člen 34 določa tudi razloge za zavrnitev priznanja sodb, ki niso bile vročene v skladu z Uredbo o vročanju. Po drugi strani člen 19(4) Uredbe o vročanju, če ga razlagamo praktično, ne velja za obravnavani primer. Nanaša se namreč izrecno na primere, v katerih „je bilo treba pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, […] v skladu z določbami te uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico in[ ( *8 ) v katerih [je bila] nato […]] proti toženi stranki izrečena sodba“. Obravnavani primer ni tak, saj je bilo pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, naslovljeno na naslov v Parizu in zato glede na to, da se je postopek začel v Franciji, sploh ni bilo razloga za čezmejno vročitev. To pomeni, da že prvi od obeh kumulativnih pogojev, na katerih temelji ureditev vrnitve v prejšnje stanje iz člena 19(4), ni izpolnjen.

23.

Tudi če bi člen 19(4) Uredbe o vročanju veljal za obravnavani primer, iz njega ne bi bilo mogoče izpeljati obveznosti začetka postopka za vrnitev v prejšnje stanje. Člen 19(4) je namreč določba, katere namen je zaščititi naslovnika vročitve in mu prepustiti, da lahko pod določenimi pogoji začne postopek za vrnitev v prejšnje stanje, vendar mu tega ne nalaga. S tem varuje morebitne interese naslovnika vročitve, da bi na lastno pobudo oživil postopek, v katerem je prišlo do napake pri vročitvi, in morda dosegel zavrnitev tožbe. ( *9 ) Na podlagi določbe člena 19(4) Uredbe o vročanju pa ni mogoče sistematično sklepati, da je tožena stranka na podlagi člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 dolžna začeti tak postopek za vrnitev v prejšnje stanje ali pa se mora sprijazniti z razglasitvijo izvršljivosti sodbe.

24.

Za odgovor na vprašanje, ali „možnost začetka postopka za izpodbijanje sodne odločbe“ v smislu člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 vključuje tudi začetek postopka za vrnitev v prejšnje stanje, pa je treba slediti smislu in namenu navedene določbe. Pri tem je treba upoštevati, da je cilj Uredbe št. 44/2001 omogočiti hitro in učinkovito razglasitev izvršljivosti sodnih odločb, pri čemer pa je treba spoštovati pravice obrambe tožene stranke. ( *10 ) Tožencu naj bi se v primerjavi s staro ureditvijo Bruseljske konvencije predvsem onemogočilo, da bi v postopku razglasitve izvršljivosti zlorabil neopravljeno vročitev pisanja o začetku postopka, dokler bi se lahko še v okviru roka za vložitev pritožbe v državi izreka sodbe brez težav pritožil zoper zadevno sodno odločbo. Da bi bil poleg tega po izteku roka za vložitev pritožbe dolžan tudi začeti postopek za vrnitev v prejšnje stanje, pa ni mogoče jasno razbrati niti iz besedila določbe niti iz uvodnih izjav uredbe.

25.

Premisleki z vidika zapovedi poštenega sojenja ( *11 ) prej nasprotujejo preveliki širitvi področja uporabe člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 in subsumpciji postopka za vrnitev v prejšnje stanje pod pojem „postopek za izpodbijanje sodne odločbe“ v smislu te določbe. Če bi bila namreč tožena stranka po izteku roka za vložitev pritožbe v državi izreka sodbe dolžan začeti postopek za vrnitev v prejšnje stanje in bi ji v nasprotnem primeru grozila razglasitev izvršljivosti v drugi državi članici, bi bilo to v nasprotju z načelom enakosti orožij med tožečo stranko in toženo stranko, ki je bistveni element poštenega sojenja ( *12 ) v smislu sodne prakse Sodišča.

26.

To postane očitno, če je tožena stranka, ki pred iztekom roka za vložitev pritožbe začne postopek za izpodbijanje sodne odločbe na podlagi člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 in si tako v državi izreka sodbe omogoči uveljavljanje pravice biti zaslišana, v bistvu v enakem položaju, v katerem bi bila, če bi ji bilo pisanje o začetku postopka pravočasno vročeno in bi se lahko spustila v postopek na prvi stopnji: v državi izreka sodbe mora morda nositi stroške sodnih taks in odvetnika za izvedbo samo enega postopka, predmet spora pa je omejen na predmet spora sodbe, ki jo je treba izvršiti.

27.

Dejanski položaj pa je drugačen, če tožena stranka šele po izteku roka za vložitev pritožbe spozna, da je bila zoper njo brez njene vednosti izdana sodba. Ker v tem primeru ne more več kar tako vložiti pritožbe, mora, da bi lahko v državi izreka sodbe izpodbijal sodbo, najprej preučiti možnosti za vrnitev v prejšnje stanje in nato začeti ustrezen postopek. Šele potem bi lahko – če je s postopkom za vrnitev v prejšnje stanje uspel – v drugem koraku vložil pritožbo zoper sodbo. V nasprotju s položajem, opisanim v točki 26, bi toženo stranko torej bremenila dva postopka (in z njima povezani stroški), katerih predmet bi poleg tega precej presegel okvire predmeta spora sodbe, saj bi bilo treba dodatno presoditi problematiko obnove postopka. Če se upošteva tudi, da se lahko poleg zapletov v zvezi s postopkom in stroški pojavijo tudi praktični problemi, kot so na primer iskanje ustreznih odvetnikov in stroški prevodov, postane jasno, da bi bila tožena stranka, če bi morala za to, da bi preprečila razglasitev izvršljivosti, izvesti postopek za obnovo postopka, v precej slabšem položaju kot tožeča stranka. To zlasti velja za pravno neizkušene in nepremožne tožene stranke. Posebno pri sorazmerno nizkih tožbenih zahtevkih bi bilo treba računati s tem, da bi se lahko take tožene stranke glede na nevarnost zapletov v zvezi s stroški in postopkom prej sprijaznile z izvršitvijo, brez kakršnekoli obrambe, da bi si tako vsaj prihranile nadaljnje stroške odvetnika in postopka, katerih donosnost je pri dejanskih stanjih s tujim elementom – in še posebej za laike – pogosto težko oceniti.

28.

Glede na navedeno je treba domnevati, da bi postulat obveznosti vrnitve v prejšnje stanje v okviru člena 34(2) Uredbe št. 44/2001, s tem ko bi toženi stranki za uresničitev njenih interesov naložil vodenje dodatnega postopka, zelo škodoval enakosti orožij med strankama.

29.

Dodati je treba, da je na podlagi primarnega prava vsako olajšanje razglasitve izvršljivosti v primerih, v katerih toženi stranki pred sprejetjem sodbe ni bila dana možnost, da poda svoje stališče v postopku, v nasprotju z načelom poštenega sojenja. V zvezi s tem je treba na splošno pripomniti, da določbo člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 trenutno preizkuša ESČP in da bo njegov Veliki senat v zadevi Avotiņš proti Latviji predvidoma v kratkem odločal o njeni združljivosti s členom 6 EKČP. Tudi predmet te zadeve je bila nevarnost razglasitve izvršljivosti sodne odločbe, pred izdajo katere tožena stranka ni bila zaslišana in zoper katero ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe. Sicer je senat v tej zadevi leta 2014 nazadnje s tesno večino sprejel odločitev, ( *13 ) da so pravila člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 in razglasitev izvršljivosti še združljiva s členom 6 EKČP, vendar je poudaril, da tožena stranka, ki je vložila pravno sredstvo, vendarle ni bila brez poslovnih izkušenj. Na podlagi razmišljanja ESČP v tej zadevi, ki se je strogo nanašalo na dejansko stanje in s katerim je zavrnilo kršitev člena 6 EKČP, lahko domnevamo, da bi v primeru tožene stranke brez poslovnih izkušenj morda razsodilo drugače.

30.

Čeprav se dejansko stanje, predloženo ESČP, ne ujema povsem z obravnavanim primerom, je treba njegovo odločitev v zadevi Avotiņš proti Latviji videti vsaj kot opozorilni namig, da je pri razlagi razlogov za zavrnitev priznanja iz člena 34(2) Uredbe št. 44/2001 potrebna trezna presoja in da se – poleg zapovedi zagotavljanja prostega pretoka sodnih odločb – ne sme pozabiti na upravičene interese tožene stranke. To pomeni, da se tožencu ne sme odreči uveljavljanja razlogov za zavrnitev priznanja bolj, kot to narekuje kogentna vsebina določbe.

31.

Zato ni razloga za to, da bi bilo treba od prepozno vabljene tožene stranke pričakovati, da bi si morala po izteku rokov za vložitev pritožbe s postopkom za vrnitev v prejšnje stanje šele priboriti dostop do postopka za izpodbijanje sodne odločbe, v nasprotnem primeru pa ji odreči uveljavljanje razloga za zavrnitev priznanja. Če so se roki za vložitev pritožbe, ko tožena stranka izve za sodno odločbo, izrečeno proti njej, že iztekli, je treba, nasprotno, v smislu navedene določbe zavzeti stališče, da tožena stranka ni imela možnosti začeti postopka za izpodbijanje sodne odločbe.

32.

Zato je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 34(2) Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da tam navedena možnost začetka postopka za izpodbijanje sodne odločbe obsega samo primer, v katerem je mogoče ustrezno pravno sredstvo vložiti v roku, ki ga določa nacionalno pravo, ne pa tudi primer, v katerem se je ta rok že iztekel, vendar pa je mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje in nato – ko se temu predlogu ugodi – vložiti še dejansko pravno sredstvo.

33.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 19(4) Uredbe o vročanju razlagati tako, da v zvezi z rokom za vložitev pritožbe izključuje uporabo določb nacionalnega prava o vrnitvi v prejšnje stanje, ali tako, da ima tožena stranka na izbiro, da vloži predlog v skladu s to določbo ali pa uporabi ustrezni pravni institut nacionalnega prava.

34.

Uvodoma je treba spomniti, da se za zadevno določbo Uredbe o vročanju, kot sem navedla zgoraj v točki 22, zdi, da ne velja za obravnavani primer, ker ne gre za čezmejno vročitev pisanja o začetku postopka. Zato bom na to vprašanje za predhodno odločanje odgovorila samo za primer, da bi Sodišče zavzelo stališče, da se člen 19(4) Uredbe o vročanju v obravnavanem primeru uporablja.

35.

V tem primeru je treba ugotoviti, da se člen 19 Uredbe o vročanju uporablja, če se tožena stranka pri vročitvi v tujino „v skladu z določbami te uredbe“ ni spustil v postopek. Najprej člen 19(1) Uredbe o vročanju načeloma določa, da se sodba ne izreče, dokler ni mogoče potrditi, da je bilo pisanje o začetku postopka toženi stranki dejansko poslano. Člen 19(2) Uredbe o vročanju določa izjeme od tega načela, ki omogočajo nadaljevanje postopka. Nazadnje člen 19(4) vsebuje predpis za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje „v razumnem roku po tem, ko je bil toženec seznanjen s sodbo“, in sicer ga lahko vloži tožena stranka, ki brez svoje krivde ni bil seznanjen s pisanjem o začetku postopka in zato ni mogel pripraviti obrambe, pa je bila zoper njega kljub temu izrečena sodba. Člen 19(4), tretji pododstavek, Uredbe o vročanju državam članicam omogoča, da določijo prekluzivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa ne sme biti krajši od „enega leta po datumu sodbe“.

36.

Francoska republika je podala ustrezno izjavo o roku enega leta in s tem dokončno uredila rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje v primerih, ki jih obsega člen 19(4) Uredbe o vročanju. Ta določba ne dopušča hkratne veljavnosti morebitnih odstopajočih določb nacionalnega prava, kot je na primer člen 540 Code de procédure civile (zakon o pravdnem postopku), v skladu s katerim je pri roku za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje upošteven datum vročitve sodbe in ne – kot v skladu z Uredbo o vročanju – „datum sodbe“. Sicer je treba Komisiji pritrditi v tem, da je lahko določba o vrnitvi v prejšnje stanje iz Uredbe o vročanju v nekaterih primerih za toženo stranko manj ugodna kot nacionalna določba. Vendar je to neizogibna posledica izjave o roku enega leta, ki jo je podala Francoska republika, in jo je zato treba sprejeti kot njeno voljo.

37.

Zato bi bilo treba, če bi Sodišče menilo, da je člen 19(4) upošteven, na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da je treba člen 19(4) Uredbe o vročanju razlagati tako, da v zvezi z rokom za vložitev pritožbe izključuje uporabo določb nacionalnega prava o vrnitvi v prejšnje stanje.

38.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje odgovori:

Člen 34(2) Uredbe št. 44/2001 je treba razlagati tako, da tam navedena možnost začetka postopka za izpodbijanje sodne odločbe obsega samo primer, v katerem je mogoče ustrezno pravno sredstvo vložiti v roku, ki ga določa nacionalno pravo, ne pa tudi primer, v katerem se je ta rok že iztekel, vendar pa je mogoče vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje in nato – ko se temu predlogu ugodi – vložiti še dejansko pravno sredstvo.

Člen 19(4) Uredbe št. 1393/2007 je treba razlagati tako, da v zvezi z rokom za vložitev pritožbe na področju uporabe Uredbe št. 1393/2007 izključuje uporabo določb nacionalnega prava o vrnitvi v prejšnje stanje.