SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 10. septembra 2015 ( *1 )

„Predhodno odločanje — Socialna politika — Direktiva 2003/88/ES — Zaščita varnosti in zdravja delavcev — Organizacija delovnega časa — Člen 2(1) — Pojem ‚delovni čas‘ — Delavci, ki nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela — Čas prevoza med prebivališčem delavcev ter prostori prve in zadnje stranke“

V zadevi C‑266/14,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Audiencia Nacional (Španija) z odločbo z dne 22. maja 2014, ki je prispela na Sodišče 2. junija 2014, v postopku

Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones obreras (CC.OO.)

proti

Tyco Integrated Security SL,

Tyco Integrated Fire & Security Corporation Servicios SA,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, A. Ó Caoimh (poročevalec), C. Toader, sodnica, E. Jarašiūnas in C. G. Fernlund, sodnika,

generalni pravobranilec: Y. Bot,

sodna tajnica: M. Ferreira, glavna administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. aprila 2015,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones obreras (CC.OO.) E. Lillo Pérez in F. Gualda Alcalá, odvetnika,

za Tyco Integrated Security SL in Tyco Integrated Fire & Security Corporation Servicios SA J. Martínez Pérez de Espinosa, odvetnik,

za špansko vlado J. García-Valdecasas Dorrego, agentka,

za češko vlado M. Smolek, agent,

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Varronejem, avvocato dello Stato,

za vlado Združenega kraljestva L. Christie in L. Barfoot, agenta, skupaj s S. Lee, QC, in G. Facenno, Barrister-at-Law,

za Evropsko komisijo M. van Beek in N. Ruiz García, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. junija 2015

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2, točka 1, Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Federación de Servicios Privados del sindicato Comisiones obreras (CC.OO.) na eni strani ter Tyco Integrated Security SL in Tyco Integrated Fire & Security Corporation Servicios SA (v nadaljevanju: skupaj: Tyco) na drugi strani, ker zadnjenavedeni časa, ki ga zaposleni vsak dan namenijo za prevoz med svojim prebivališčem ter prostori prve in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, (v nadaljevanju: čas prevoza od prebivališča do strank), ne priznavata kot „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, navedene direktive.

Pravni okvir

Pravo Unije

3

V uvodni izjavi 4 Direktive 2003/88 je navedeno:

„Izboljšanje varnosti, higiene in zdravja delavcev pri delu je cilj, ki ga ni mogoče obravnavati zgolj z ekonomskega vidika.“

4

Člen 1 te direktive določa:

„1.   Ta direktiva določa minimalne varnostne in zdravstvene zahteve pri organizaciji delovnega časa.

2.   Ta direktiva se nanaša na:

(a)

minimalni čas dnevnega počitka, tedenskega počitka in letnega dopusta kot tudi na odmore in najdaljši tedenski delovni čas ter

(b)

določene vidike nočnega in izmenskega dela ter vzorcev dela.

3.   Ta direktiva se uporablja za vse sektorje dejavnosti, tako javne kot zasebne, skladno s členom 2 Direktive [Sveta] 89/391/EGS [z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 349)], brez vpliva na člene 14, 17, 18 in 19 te direktive.

[…]

4.   Določbe Direktive 89/391[…] se v celoti uporabljajo za zadeve iz odstavka 2, brez vpliva na bolj zavezujoče in/ali posebne določbe, vsebovane v tej direktivi.“

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, v točkah 1 in 2 določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.   ‚delovni čas‘ pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso;

2.   ‚čas počitka‘ pomeni vsak čas, ki ni delovni čas“.

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Dnevni počitek“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do minimalnega dnevnega počitka 11 zaporednih ur v 24‑urnem obdobju.“

Špansko pravo

7

Člen 34 zakona o delovnih razmerjih, v različici, ki izhaja iz kraljeve zakonske uredbe 1/1995 o potrditvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih (Real Decreto Legislativo 1/1995 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores) z dne 24. marca 1995 (BOE št. 75 z dne 29. marca 1995, str. 9654) v odstavkih 1, 3 in 5 določa:

„1.   Trajanje delovnega časa je določeno v kolektivnih pogodbah ali pogodbah o zaposlitvi.

Najdaljše trajanje rednega delovnega časa je 40 ur na teden dejanskega dela v povprečju na leto.

[…]

3.   Med koncem delovnega dne in začetkom naslednjega mora preteči vsaj dvanajst ur.

Število rednih ur dejanskega dela ne sme biti večje od devetih ur dnevno, razen če se s kolektivno pogodbo, ali če ni sklenjena, s sporazumom med podjetjem in predstavniki delavcev, določi drugačna razporeditev dnevnega delovnega časa, s katero pa se vsekakor spoštuje počitek med delovnimi dnevi.

[…]

5.   Delovni čas se šteje tako, da je ob začetku in koncu dnevnega delovnega časa delavec na svojem delovnem mestu.“

Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

8

Družba Tyco v večini španskih provinc opravlja dejavnost nameščanja in vzdrževanja varnostnih sistemov, ki omogočajo odkrivanje neupravičenih vstopov in preprečevanje vlomov.

9

Leta 2011 je družba Tyco zaprla poslovalnice v različnih provincah (v nadaljevanju: regionalne poslovalnice) in vse zaposlene dodelila osrednji pisarni v Madridu (Španija).

10

Tehnični delavci, zaposleni pri družbi Tyco, se ukvarjajo z nameščanjem in vzdrževanjem varnostnih naprav v zasebnih hišah in industrijskih ter trgovskih prostorih, ki so na ozemlju, ki so jim dodeljeni in ki vključuje celotno provinco ali njen del, včasih pa tudi več provinc.

11

Vsak od teh delavcev ima na voljo službeno vozilo, s katerim se dnevno vozi od svojega prebivališča do krajev, v katerih mora opraviti namestitvena ali vzdrževalna dela v zvezi z varnostnimi sistemi. S tem vozilom se ob koncu dnevnega delovnega časa vrne domov.

12

Predložitveno sodišče navaja, da so lahko razdalje med prebivališčem navedenih delavcev in kraji, v katerih morajo opraviti delo, zelo različne in včasih presežejo 100 kilometrov. Navaja primer, ko je zaradi gostote prometa prevoz od prebivališča do strank trajal tri ure.

13

Poleg tega se morajo isti delavci enkrat ali večkrat tedensko voziti do prostorov logistične prevozne agencije blizu njihovega prebivališča, da tam vzamejo material, naprave in dele, ki jih potrebujejo pri delu.

14

Delavci iz postopka v glavni stvari imajo za opravljanje svojih dolžnosti na voljo prenosni telefon, ki jim omogoča komuniciranje na daljavo z osrednjo pisarno v Madridu. Preko aplikacije, nameščene v telefonu, ti delavci dan pred svojim delovnim dnem prejmejo dnevni načrt poti v različne kraje, ki jih morajo obiskati v tem dnevu znotraj njihovega teritorialnega območja, skupaj z urnikom sestankov s strankami. Z uporabo druge aplikacije navedeni delavci zapišejo podatke o opravljenem delu in jih pošljejo družbi Tyco, da bi se zabeležili morebitni incidenti in izvedena dela.

15

Predložitveno sodišče navaja, da družba Tyco časa prevoza delavcev od prebivališča do strank ne šteje za del delovnega časa, ampak ga šteje za čas počitka.

16

Po navedbah tega sodišča družba Tyco dnevni delovni čas izračunava z vštevanjem časa, ki je potekel med uro prihoda njenih zaposlenih v prostore prve stranke tistega dne in časom odhoda njenih zaposlenih iz prostorov zadnje stranke, pri čemer upošteva le čas dela na kraju in vmesnih prevozov med dvema strankama. Vendar je družba Tyco pred zaprtjem regionalnih poslovalnic štela, da se je vsakodnevni delovni čas njenih zaposlenih začel ob prihodu v te poslovalnice, kjer so prevzeli vozilo, ki jim je bilo na razpolago, ter prejeli seznam strank, ki so jih morali obiskati, in načrt poti, ter končal, ko so se zvečer vrnili v navedene poslovalnice, da bi tam pustili vozilo.

17

Navedeno sodišče meni, da je sta pojma delovni čas in čas počitka nasprotna pojma v Direktivi 2003/88 ter da navedena direktiva zato ne predvideva vmesnih položajev. Ugotavlja, da čas prevoza od prebivališča do strank ne šteje za delovni čas v skladu s členom 34(5) zakona o delovnih razmerjih v različici, ki izhaja iz kraljeve zakonske uredbe 1/1995. Po mnenju tega sodišča je španski zakonodajalec to rešitev izbral, ker je menil, da lahko delavec prosto izbira kraj svojega prebivališča. Delavec naj bi se sam odločil, da bo živel v kraju, ki je bolj ali manj oddaljen od kraja opravljanja dela glede na svoje možnosti.

18

Predložitveno sodišče meni, da je treba to rešitev v primeru mobilnih delavcev iz sektorja kopenskega prometa ustrezno prilagoditi. Nacionalni zakonodajalec je namreč očitno za to kategorijo delavcev štel, da je njihovo delovno mesto v njihovem vozilu, tako da se ves čas prevoza teh delavcev šteje za njihov delovni čas. To sodišče se sprašuje, ali se lahko položaj delavcev iz postopka v glavni stvari šteje za primerljiv položaju mobilnih delavcev iz tega sektorja.

19

Po mnenju navedenega sodišča delavci iz postopka v glavni stvari – zaradi tega, ker so o poti, ki jo morajo opraviti, in storitvah, ki jih morajo zagotoviti strankam, obveščeni nekaj ur pred obiskom teh strank po prenosnem telefonu – nimajo več izbire, da bi svoje zasebno življenje in kraj prebivanja prilagodili glede na bližino kraja opravljanja dela, saj je ta vsak dan drugačen. Iz tega naj bi izhajalo, da časa prevoza od prebivališča do strank ni mogoče šteti za čas počitka, zlasti ob upoštevanju cilja zaščite varnosti in zdravja delavcev, ki ga uresničuje Direktiva 2003/88. Vendar po mnenju tega sodišča tudi ne gre za čas, v katerem so delavci v pravem pomenu besede na voljo svojemu delodajalcu, da bi jim ta lahko dal kakršno koli drugo nalogo kot prevoz. Tako naj ne bi bilo dovolj jasno, ali je treba v skladu s to direktivo čas prevoza od prebivališča do strank šteti za delovni čas ali čas počitka.

20

V teh okoliščinah je Audencia National (nacionalno višje sodišče) odločilo, da prekine odločanje in Sodišču predloži to vprašanje za predhodno odločanje:

„Ali je treba člen 2 Direktive 2003/98 razlagati tako, da je treba čas, ki ga delavec porabi za prevoz ob začetku in koncu delovnega dne, pri čemer ta delavec nima stalnega kraja opravljanja dela, ampak se mora vsak dan voziti od svojega prebivališča do strank podjetja, ki so vsak dan druge, in se vračati domov od druge stranke (po načrtu poti ali seznamu, ki mu ga podjetje pošlje dan prej), ki so znotraj večjega ali manjšega območja, v okoliščinah postopka v glavni stvari, v skladu z opredelitvijo tega pojma v členu 2 te direktive šteti za ‚delovni čas‘ ali, nasprotno, za ‚čas počitka‘?“

Vprašanje za predhodno odločanje

21

Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas prevoza delavcev od prebivališča do strank, pomeni „delovni čas“ v smislu te določbe.

22

Najprej je treba navesti, da ker je besedilo členov od 1 do 8 navedene direktive v bistvu enako besedilu členov od 1 do 8 Direktive Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 2, str. 197), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2000/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 2000 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 27), je razlago zadnjenavedenih členov s strani Sodišča mogoče v celoti prenesti na zgoraj navedene člene Direktive 2003/88 (glej v tem smislu sodbo Fuß, C‑429/09, EU:C:2010:717, točka 32, in sklep Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 39).

23

Poleg tega je treba najprej ugotoviti, da je namen zadnjenavedene direktive določitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer za delavce s približevanjem nacionalnih ureditev zlasti v zvezi z delovnim časom. To usklajevanje – na ravni Evropske unije – na področju organiziranja delovnega časa je namenjeno večji zaščiti varnosti in zdravja delavcev s tem, da jim je podeljena pravica do minimalnih obdobij počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do obdobij primernega odmora ter da določa mejno vrednost 48 ur za povprečno trajanje delovnega tedna, kar je zgornja meja, za katero je izrecno določeno, da vključuje nadure (glej sodbi BECTU, C‑173/99, EU:C:2001:356, točki 37 in 38; Jaeger, C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 46, in sklep Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 40).

24

Različne zahteve, ki jih navedena direktiva določa v zvezi z najdaljšim delovnim časom in minimalnim časom počitka, so posebno pomembna pravila socialnega prava Unije, ki morajo kot minimalne zahteve, potrebne za zaščito varnosti in zdravja delavcev, veljati za vse delavce (sodba Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 49 in navedena sodna praksa, in sklep Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 41).

25

Nato je treba glede pojma „delovni čas“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88 navesti, da je Sodišče večkrat odločilo, da v tej direktivi navedeni pojem pomeni vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali prakso, in da je treba ta pojem razumeti kot nasprotje časa počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta (sodbi Jaeger, C‑151/02, EU:C:2003:437, točka 48; Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 42, ter sklepa Vorel, C‑437/05, EU:C:2007:23, točka 24, in Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 42).

26

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da navedena direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in časom počitka (glej v tem smislu sodbo Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 43, ter sklepa Vorel, C‑437/05, EU:C:2007:23, točka 25, in Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 43).

27

V zvezi s tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da sta pojma „delovni čas“ in „čas počitka“ v smislu Direktive 2003/88 pojma prava Unije, ki ju je treba opredeliti glede na objektivne značilnosti, ob sklicevanju na sistem in namen te direktive, ki je vzpostavitev minimalnih zahtev za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer delavcev. Samo s tako avtonomno razlago se lahko zagotovi polna učinkovitost navedene direktive in enotna uporaba navedenih pojmov v vseh državah članicah (glej sodbo Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točki 44 in 45, ter sklepa Vorel, C‑437/05, EU:C:2007:23, točka 26, in Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 44).

28

Nazadnje je treba spomniti, da člen 2 te direktive ni naveden med njenimi določbami, od katerih je dovoljeno odstopati (glej sklep Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 45).

29

Da bi odgovorili na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje, je treba preučiti, ali so bili v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, elementi pojma „delovni čas“, navedeni v točki 25 te sodbe, med prevozom od prebivališča do strank izpolnjeni in je treba zato ta čas šteti za delovni čas ali pa za čas počitka.

30

Glede prvega elementa pojma „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, v skladu s katerim mora delavec opravljati svoje naloge ali dolžnosti, je treba navesti, da ni sporno, da naj bi pred odločitvijo družbe Tyco, da zapre regionalne poslovalnice, ta delodajalec za delovni čas štel čas prevoza delavcev med regionalnimi poslovalnicami in prostori njihove prve in zadnje stranke tistega dne, ne pa tudi njihov čas prevoza med prebivališčem in regionalnimi poslovalnicami ob začetku in koncu dneva. Poleg tega ni sporno, da so se pred to odločitvijo delavci iz postopka v glavni stvari vsakodnevno vozili do teh poslovalnic, da bi prevzeli vozila, ki jim jih je dala na razpolago družba Tyco, in začeli svoj delovni dan. Ti delavci so svoj delovni dan v teh poslovalnicah tudi končali.

31

Družba Tyco nasprotuje temu, da bi bilo mogoče čas prevoza med prebivališčem in strankami delavcev iz postopka v glavni stvari šteti za delovni čas v smislu navedene določbe, ker čeprav se morajo ti delavci voziti do strank, ki jih določi ta družba, je namen nalog ali dolžnosti navedenih delavcev opravljanje tehničnih storitev nameščanja in vzdrževanja varnostnih sistemov pri strankah. Zato naj ti delavci med prevozom od prebivališča do strank ne bi opravljali svojih nalog ali dolžnosti.

32

Te trditve ni mogoče sprejeti. Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 38 sklepnih predlogov, so prevozi delavcev, ki opravljajo delo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, do strank, ki jih določi njihov delodajalec, instrument, potreben za to, da ti delavci opravijo tehnične storitve pri teh strankah. Če teh prevozov ne bi upoštevali, bi lahko delodajalec, kot je družba Tyco, določil, da samo čas, ki poteče med opravljanjem dejavnosti nameščanja in vzdrževanja varnostnih sistemov, spada pod pojem „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, zaradi česar naj bi bil ta pojem izkrivljen, cilj zaščite varnosti in zdravja delavcev pa ogrožen.

33

Dejstvo, da je družba Tyco prevoze zadevnih delavcev ob začetku in koncu dnevnega delovnega časa do strank ali od njih pred zaprtjem regionalnih poslovalnic štela za delovni čas, prav tako kaže na to, da so bile naloge vožnje vozila od regionalne poslovalnice do prve stranke in od zadnje stranke do te regionalne poslovalnice prej del dolžnosti in nalog teh delavcev. Vrsta prevozov pa se od zaprtja regionalnih poslovalnic ni spremenila. Spremenila se je samo izhodiščna točka navedenih prevozov.

34

V teh okoliščinah je treba šteti, da delavci, ki so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, med prevozom od prebivališča do strank opravljajo svoje naloge in dolžnosti.

35

Glede drugega elementa pojma „delovni čas“ v smislu člena 2(1) Direktive 2003/88, v skladu s katerim mora biti delavec v tem času na razpolago delodajalcu, je treba navesti, da je odločilni dejavnik dejstvo, da je delavec zavezan biti fizično prisoten na kraju, ki ga določi delodajalec, in da mu mora biti tam na razpolago, da bi lahko takoj opravil ustrezne naloge, če bi bilo to potrebno (glej v tem smislu sodbo Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 48, ter sklepa Vorel, C‑437/05, EU:C:2007:23, točka 28, in Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točka 63).

36

Za to, da bi bilo mogoče šteti, da je delavec na razpolago delodajalcu, mora biti v položaju, v katerem je delavec pravno zavezan izpolnjevati navodila delodajalca in zanj opravljati delo.

37

Nasprotno pa je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je možnost, da delavci upravljajo s svojim časom brez večjih omejitev in da se posvečajo lastnim interesom, element, ki dokazuje, da zadevno časovno obdobje ni delovni čas v smislu Direktive 2003/88 (glej v tem smislu sodbo Simap, C‑303/98, EU:C:2000:528, točka 50).

38

V obravnavani zadevi je iz pojasnil, ki jih je na obravnavi podala družba Tyco, razvidno, da ta določi seznam in vrstni red strank, ki ju morajo upoštevati delavci iz postopka v glavni stvari, ter urnik sestankov s strankami. Poleg tega je navedla, da kljub prenosnemu telefonu, ki ga je priskrbela vsakemu od delavcev iz postopka v glavni stvari, po katerem dan pred delovnim dnem prejmejo svoj načrt poti, ti delavci niso zavezani uporabljati telefon med prevozom od prebivališča do strank. Zato naj poti do kraja teh sestankov ne bi določila družba Tyco, zadevni delavci naj bi se prosto odločali, po kateri poti bodo prišli tja, tako da naj bi si organizirali svoj čas prevoza, kot želijo.

39

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da imajo delavci, ki so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, med prevozom od prebivališča do strank določeno svobodo, ki je nimajo med opravljanjem dela pri stranki, če prispejo k njej ob uri, ki jo določi delodajalec. Vendar je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da je ta svoboda obstajala že pred zaprtjem regionalnih poslovalnic, ko je čas prevoza štel za delovni čas, in sicer od časa prihoda do regionalnih poslovalnic, spremenila se je samo izhodiščna točka poti do te stranke. Taka sprememba pa ne vpliva na pravno obveznost teh delavcev, da izpolnjujejo navedena navodila svojega delodajalca. Med temi prevozi morajo delavci izpolnjevati navedena navodila svojega delodajalca, ki lahko spremeni vrstni red strank ali odpove ali doda sestanek. V vsakem primeru je treba poudariti, da v času, ki je potreben za prevoz, ki ga običajno ni mogoče skrajšati, navedeni delavci nimajo možnosti prosto razpolagati s svojim časom in se posvečati lastnim interesom ter so zato na razpolago svojim delodajalcem.

40

Družba Tyco in španska vlada ter vlada Združenega kraljestva so izrazili strah, da bi delavci izkoriščali prevoz ob začetku in koncu dneva za lastne opravke. Vendar tak strah ne more vplivati na pravno opredelitev časa poti. V položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, mora delodajalec vzpostaviti instrumente za nadzor, ki so potrebni za preprečevanje morebitnih zlorab.

41

Na eni strani je namreč že pred zaprtjem regionalnih poslovalnic obstajala možnost opravljanja takih opravkov ob začetku in koncu delovnega dne na poti od prostorov strank do regionalnih poslovalnic. Na drugi strani, tako kot je razvidno iz uvodne izjave 4 Direktive 2003/98, ciljev te direktive ni mogoče obravnavati zgolj z ekonomskega vidika. Poleg tega je družba Tyco na obravnavi pred Sodiščem navedla, da so se kreditne kartice, ki jih je dala svojim zaposlenim, lahko uporabljale samo za plačilo goriva, namenjenega poklicni uporabi, za vozila, ki jih je dala na voljo svojim delavcem. Družba Tyco naj bi tako med drugim imela sredstvo za nadzor nad njihovimi prevozi.

42

Poleg tega, čeprav je res, da bi taki nadzori lahko podjetju v položaju, v kakršnem je družba Tyco, povzročili dodatno breme, je treba navesti, da je to breme neizogibna posledica njene odločitve, da zapre regionalne poslovalnice. Sicer bi bilo v navzkrižju s ciljem zaščite varnosti in zdravja delavcev, ki ga uresničuje navedena direktiva, da bi bilo zaradi te odločitve to breme v celoti naloženo zaposlenim pri družbi Tyco.

43

Glede tretjega elementa pojma „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, Direktive 2003/88, v skladu s katerim mora delavec v zadevnem času delati, je treba navesti, da je iz točke 34 te sodbe razvidno, da je, če delavec, ki nima več stalnega kraja opravljanja dela, svoje dolžnosti opravlja v času prevoza, ki ga opravi do stranke ali od nje, treba šteti, da ta delavec med to potjo dela. Kot je namreč navedel generalni pravobranilec v točki 48 sklepnih predlogov, ker je prevoz neločljivo povezan s položajem delavca, ki nima stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, kraj opravljanja dela takih delavcev ne more biti omejen na fizično prisotnost teh delavcev pri strankah njihovega delodajalca.

44

Na to ugotovitev ne more vplivati okoliščina, da delavci v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, te poti začnejo in končajo v kraju svojega prebivališča, ker ta okoliščina izhaja neposredno iz odločitve njihovega delodajalca, da zapre regionalne poslovalnice, in ne iz volje teh delavcev. Ker so zadnjenavedeni izgubili možnost proste izbire razdalje med svojim prebivališčem in običajnim krajem začetka in konca njihovega delovnega dne, ne bi smeli nositi bremena izbire svojega delodajalca, da zapre te poslovalnice.

45

Tak rezultat bi bil tudi v nasprotju s ciljem zaščite varnosti in zdravja delavcev, ki ga uresničuje Direktiva 2003/88, ki vključuje potrebo, da se delavcem zagotovi minimalni dnevni počitek. Bilo bi namreč v nasprotju s to direktivo, če bi bil čas počitka delavcev, ki nimajo običajnega ali stalnega kraja opravljanja dela, skrajšan, ker bi bil njihov čas prevoza od prebivališča do strank izključen iz pojma „delovni čas“ v smislu člena 2, točka 1, navedene direktive.

46

Iz navedenega je razvidno, da kadar delavci, ki so v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, uporabljajo službeno vozilo, da bi se pripeljali od svojega prebivališča do prostorov stranke, ki jo določi njihov delodajalec, da bi se vrnili od te stranke do svojega prebivališča in da bi se v svojem delovnem dnevu vozili od ene stranke do druge, je treba šteti, da ti delavci med temi prevozi „delajo“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive.

47

Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s trditvijo vlade Združenega kraljestva, v skladu s katero bi to vodilo do neizogibnega povečanja stroškov, zlasti družbe Tyco. V zvezi s tem zadostuje navesti, da čeprav je treba v posebnih okoliščinah zadeve iz postopka v glavni stvari čas prevoza šteti za delovni čas, družba Tyco prosto določa plačilo za čas prevoza od prebivališča do strank.

48

Vendar zadostuje navesti, da je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da razen izjeme v posebnem primeru, kot je ta iz člena 7(1) Direktive 2003/88 v zvezi s plačanim letnim dopustom, ta ureja le nekatere vidike organizacije delovnega časa tako, da se načeloma ne uporablja za plače delavcev (glej sodbo Dellas in drugi, C‑14/04, EU:C:2005:728, točka 38, ter sklepa Vorel, C‑437/05, EU:C:2007:23, točka 32, in Grigore, C‑258/10, EU:C:2011:122, točki 81 in 83).

49

Zato način plačila delavcev v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe navedene direktive, ampak na področje upoštevnih določb nacionalnega prava.

50

Ob upoštevanju zgoraj navedenega je treba na postavljeno vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti tako, da je treba člen 2, točka 1, Direktive 2003/88 razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim prebivališčem in prostori prve in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, pomeni „delovni čas“ v smislu te direktive.

Stroški

51

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

 

Člen 2, točka 1, Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa je treba razlagati tako, da v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim prebivališčem in prostori prve in zadnje stranke, ki ju določi njihov delodajalec, pomeni „delovni čas“ v smislu te določbe.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: španščina.