SODBA SODIŠČA

z dne 9. decembra 1997(*)

„Prosti pretok blaga – Kmetijski proizvodi – Ovire, ki so posledica dejanj fizičnih oseb – Obveznosti držav članic“

V zadevi C-265/95,

zaradi ugotovitve, da Francoska republika, s tem da ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov, da dejanja fizičnih oseb ne bi ovirala prostega pretoka sadja in zelenjave, ni izpolnila obveznosti iz skupne ureditve trgov za kmetijske proizvode in člena 30 Pogodbe ES v povezavi s členom 5 Pogodbe,

Komisija Evropskih skupnosti, ki jo zastopa Hendrik van Lier, pravni svetovalec, in Jean-Francis Pasquier, državni javni uslužbenec, napoten v pravno službo, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu, v pisarni Carlosa Gomeza de la Cruza, člana odvetniške zbornice, Centre Wagner, Kirchberg,

tožeča stranka,

ob intervenciji

Kraljevine Španije, ki jo zastopata Alberto Jose Navarro Gonzales, generalni direktor za pravno in institucionalno koordinacijo Skupnosti, in Rosario Silva de Lapuerta, abogado del Estado, iz službe za spore Skupnosti, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu na sedežu Veleposlaništva Španije, 4-6 Boulevard E. Servais,

in

Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska, ki ga zastopa John E. Collins, iz Treasury Solicitor's Department, zastopnik, skupaj s Stephenom Richardsom in Markom Hoskinsom, barristers, z naslovom za vročanje v Luxembourgu na sedežu Veleposlaništva Združenega kraljestva, 14 boulevard Roosevelt,

intervenientki,

proti

Francoski republiki, ki jo zastopajo Jean-Francois Dobelle, pomočnik direktorja direkcije za pravne zadeve ministrstva za zunanje zadeve, Catherine de Salins, poddirektorice v tej direkciji, Anne de Bourgoing, chargé de mission v tej direkciji, in Philippe Martinet, sekretar za zunanje zadeve na istem ministrstvu, zastopniki, z naslovom za vročanje v Luxembourgu na sedežu Veleposlaništva Francije, 8B, boulevard Joseph II,

tožena stranka,

SODIŠČE,

v sestavi G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, C.Gulmann, H. Ragnemalm, M. Wathelet in R Schinten (sodnik poročevalec), predsedniki senatov, G. F. Mancini, J. C. Moitinho de Almeida, P. J. G. Kapteyn, J. L. Murray, D. A. O. Edward, J.-P. Puissochet, G. Hirsch in P. Jann, sodniki,

generalni pravobranilec: C. O. Lenz,

sodni tajnik: H. A. Rühl, glavni administrator,

na podlagi poročila za obravnavo,

na podlagi ustnih navedb strank na obravnavi z dne 10. junija 1997, na kateri sta Komisijo zastopala Hendrik van Lier in Jean-Francis Pasquier, Kraljevino Španijo Rosario Silva de Lapuerta in Republiko Francijo Jean-Francois Dobelle in Kareen Rispal-Bellanger, namestnica direktorja v direkciji za pravne zadeve Ministrstva za zunanje zadeve, kot zastopnika,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na javni obravnavi 9. julija 1997

izreka naslednjo

Sodbo

1        Komisija Evropskih skupnosti je v sodnem tajništvu 4. avgusta 1995 na podlagi člena 169 Pogodbe ES vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se ugotovi, da Francoska republika, s tem da ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov, da dejanja fizičnih oseb ne bi ovirala prostega pretoka sadja in zelenjave, ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz skupne ureditve trgov za kmetijske proizvode in iz člena 30 v povezavi s členom 5 te pogodbe.

2        Komisija navaja, da je več kot desetletje redno prejemala pritožbe glede nedejavnosti francoskih oblasti glede nasilnih dejanj fizičnih oseb in protestnih gibanj francoskih kmetov, usmerjenih proti kmetijskim proizvodom iz drugih držav članic. Ta dejanja med drugim zajemajo prestrezanje tovornjakov, ki prevažajo take proizvode, in uničevanje njihovega tovora, nasilje nad vozniki tovornjakov, grožnje francoskim veleblagovnicam, ki prodajajo kmetijske proizvode, ki izvirajo iz drugih držav članic, in poškodovanje takih proizvodov, ko so razstavljeni na policah v trgovinah v Franciji.

3        Komisija je opozorila, da so od leta 1993 nekatera gibanja francoskih kmetov, med katerimi je tudi organizacija, imenovana „Coordination Rurale“, sprožila sistematično kampanjo nadzora ponudbe kmetijskih proizvodov, ki izvirajo iz drugih držav članic, ki so jo označevale predvsem grožnje veletrgovcem in trgovcem na drobno, s katerimi se jih je skušalo pripraviti do tega, da bi se oskrbovali le s francoskimi proizvodi, predpisovanje minimalnih prodajnih cen za navedene proizvode in organiziranje nadzora za preverjanje, ali se ti trgovci držijo navodil, ki so jim bila dana.

4        Tako so bile jagode španskega izvora tarča te kampanje od aprila do julija 1993. Avgusta in septembra istega leta pa naj bi se na enak način obravnavalo paradižnik iz Belgije.

5        Leta 1994 so bile zlasti španske jagode predmet podobnih dejanj, in sicer groženj nakupovalnim centrom in uničevanja blaga ter transportnih sredstev, nasilnih dogodkov, ki so se zgodili dvakrat na istem mestu v dveh tednih, vendar policija, ki je bila na kraju dogodka, ni posredovala, da bi učinkovito zaščitila tovornjake in njihov tovor.

6        Komisija se tudi sklicuje na druge primere vandalizma, ki so omejevali prosti pretok kmetijskih proizvodov italijanskega in danskega izvora v Franciji.

7        Potem ko je Komisija večkrat posredovala pri francoskih oblasteh, je presodila, da Francoska republika, s tem da ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov, da fizične osebe s kaznivimi dejanji ne bi omejevale prostega pretoka kmetijskih proizvodov, ni izpolnila obveznosti iz skupne ureditve trgov za kmetijske proizvode in iz člena 30 v povezavi s členom 5 Pogodbe. Zato je Komisija v dopisu z dne 19. julija 1994 Francosko vlado v skladu s členom 169 Pogodbe pozvala, naj v roku dveh mesecev predloži pripombe o očitani neizpolnitvi obveznosti.

8        Francoska vlada je z dopisom z dne 10. oktobra 1994 odgovorila, da je vedno ostro obsojala vandalizem francoskih kmetov. Poudarila je, da so sprejeti preventivni ukrepi nadzorovanja, zaščite in zbiranja informacij privedli do opaznega zmanjšanja incidentov med letoma 1993 in 1994. Poleg tega dejstvo, da so javni tožilci sistematično izvajali sodne preiskave, kaže na to, da so francoske oblasti odločene, da bodo sodno preganjale vsa kazniva dejanja, ki bi imela za cilj omejevanje prostega pretoka kmetijskih proizvodov iz drugih držav članic. Vendar pa so nepredvidljive diverzantske akcije, ki jih izvajajo majhne, zelo mobilne skupine, policiji zelo oteževale posredovanje in te pojasnjujejo, zakaj so začeti sodni postopki velikokrat neuspešni. In končno, dejanja „Coordination Rurale“, ki so bila usmerjena v uravnavanje trga kmetijskih proizvodov z grožnjami in uničevanjem, so bila predmet postopka pred Conseil de la concurrence (v nadaljevanju: Svet za konkurenco).

9        Kljub temu je 20. aprila 1995 ponovno prišlo do resnih incidentov na jugozahodu Francije, v katerih so bili uničeni kmetijski proizvodi iz Španije.

10      Komisija je torej 5. maja 1995 podala obrazloženo mnenje v skladu s členom 169, prvi odstavek, Pogodbe. V tem mnenju je navedla, da Francoska republika, s tem da ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov, da fizične osebe ne bi omejevale prostega pretoka sadja in zelenjave, ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz skupne ureditve trgov za kmetijske proizvode in iz člena 30 v povezavi s členom 5 Pogodbe in Francosko republiko na podlagi člena 169, drugi odstavek, Pogodbe pozvala, naj sprejme ukrepe, potrebne za uskladitev s tem mnenjem, v roku enega meseca od njegove vročitve.

11      Francoska vlada je 16. junija 1995 poudarila, da je sprejela vse ukrepe, ki so ji na voljo, da bi zagotovila prost pretok blaga na svojem ozemlju, in da so načini odvračanja, ki jih je uvedla, močno zmanjšali število nasilnih dejanj v letu 1995. Na nacionalni ravni so se pristojna ministrstva dogovorila o skupnih ukrepih boja zoper ponavljajoča dejanja vandalizma, kar je še posebej zajemalo povečan nadzor in navodila prefektom in policiji, naj odločno ukrepajo. Poleg tega je na lokalni ravni alarmni sistem, ki je obsegal podrobno nadzorovanje izpostavljenih prostorov, omogočal preprečitev večjega števila incidentov. Čeprav ni bilo mogoče preprečiti vsega tveganja uničenja, ker so bila ta dejanja nepredvidljiva, storilce pa je bilo zelo težko identificirati, je Tribunal Correctionnel de Nîmes (kazensko sodišče Nîmes) leta 1994 obsodilo 24 kmetov za poškodovanje tuje stvari. Od 1. marca 1994, ko je začel veljati člen 322-13 novega Kazenskega zakonika, sta postala preganjanje in kaznovanje grožnje poškodovanja imetja učinkovitejša. Nazadnje, država je prevzela odgovornost za škodo, ki je bila povzročena, in navodila so bila izdana za pospešeno povrnitev škode za izgubo ali poškodovanje, ki so jo utrpeli zadevni gospodarski subjekti.

12      Vendar pa Komisija trdi, da je francoski minister za kmetijstvo leta 1995 izjavil, da čeprav se ne strinja z nasiljem kmetov in ga obsoja, nikakor ne razmišlja o policijskem posredovanju, ki bi kmete ustavilo.

13      3. junija 1995 so bili trije tovornjaki, ki so prevažali sadje in zelenjavo iz Španije, na jugu Francije izpostavljeni nasilnim dejanjem, ne da bi policija posredovala. Na začetku julija 1995 so francoski kmetje ponovno uničili italijansko in špansko sadje.

14      Zato je Komisija vložila to tožbo.

15      S sklepoma z dne 14. in 27. februarja 1996 je Sodišče dovolilo Združenemu kraljestvu Velika Britanija in Severna Irska ter Kraljevini Španiji, da intervenirata v podporo predlogom Komisije.

16      V utemeljitev tožbi Komisija navaja, da člen 30 Pogodbe in skupne ureditve trgov sadja in zelenjave, ki temeljijo na istem načelu odprave ovir v trgovini, prepoveduje količinske omejitve pri uvozu med državami članicami in katerekoli ukrepe, ki bi imeli enake učinke. Poleg tega so v skladu s členom 5 Pogodbe države članice zavezane, da sprejmejo vse ustrezne ukrepe, ki bi zagotovile izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz te Pogodbe.

17      Zato prestrezanje prevoznih sredstev in poškodovanje kmetijskih proizvodov, ki izvirajo iz drugih držav članic, kakor tudi negotovost, ki jo povzročajo grožnje raznih kmetijskih organizacij distributerjem sadja in zelenjave iz teh držav, za katere je bilo ugotovljeno, da so se dogajale na ozemlju Francije, pomenijo ovire v trgovini s temi proizvodi v Skupnosti, ki naj bi jih države članice preprečile, tako da bi sprejele ustrezne ukrepe, skupaj z ukrepi proti fizičnim osebam, ki ogrožajo prost pretok blaga.

18      V tej zadevi dejstvo, da so v Franciji leto za letom resni dogodki neprestano ovirali uvoz in prevoz sadja in zelenjave, ki izvira iz drugih držav članic, kaže, da preventivni in kaznovalni ukrepi, ki jih navaja francoska vlada, niso niti zadostni niti sorazmerni, da bi v praksi storilce takih dejanj odvrnili od tega, da bi jih zagrešili ali ponovili. Poleg tega iz dejanskih dokazov, s katerimi razpolaga Komisija, jasno izhaja, da francoske oblasti vztrajno niso hotele posredovati, da bi učinkovito preprečevale in kazensko preganjale nasilna dejanja kmetov v Franciji.

19      Vlada Združenega Kraljestva in španska vlada podpirata predloge Komisije.

20      Nasprotno, francoska vlada trdi, da tožba Komisije ni utemeljena.

21      Tako trdi, da je pod pogoji, ki so podobni tistim, ki veljajo za podobne kršitve nacionalnega prava, vzpostavila vse potrebne in primerne ukrepe za preprečevanje in kazenski pregon dejanj fizičnih oseb, s katerimi ovirajo prost pretok kmetijskih proizvodov. Nadzorni ukrepi, ki jih je uvedla leta 1993, so nedvomno zmanjšali število nasilnih dejanj v naslednjih letih.

22      Vendar pa glede na veliko število tovornjakov, ki prevažajo kmetijske proizvode na ozemlju Francije, in glede na veliko število destinacij, na eni strani, ter glede na nepredvidljivost dejanj kmetov, ki delujejo v manjših, diverzantskih skupinah, na drugi strani ni mogoče popolnoma odpraviti nevarnosti uničenja. Ta razlog tudi pojasnjuje, zakaj je zelo težko identificirati odgovorne storilce in dokazati, da so osebno sodelovali v nasilnih dejanjih, da bi jih sistematično kazenskopravno preganjali. Kljub temu je bilo od leta 1994 obsojenih še šest oseb oziroma je bil proti njim sprožen preiskovalni postopek. Poleg tega je policiji treba pustiti diskrecijsko pravico pri odločitvah, ali naj posreduje, da bi zagotovila javni red in mir. Vsekakor bi država povrnila škodo žrtvam kaznivih dejanj na podlagi objektivne odgovornosti državne oblasti. Tako je bila za te primere v letih 1993, 1994 in 1995 izplačana odškodnina v višini več kot 17 milijonov FF.

23      Francoska vlada dodaja, da je razlog za nezadovoljstvo francoskih kmetov povečan izvoz španskih proizvodov po pristopu Kraljevine Španije, ki je povzročil znatno znižanje cen, še okrepljeno zaradi konkurenčne devalvacije pezete in dampinških cen, ki jih uporabljajo španski proizvajalci. Francoski trg sadja in zelenjave je bil zaradi tega resno moten, ker prehodnega obdobja, predvidenega ob tem pristopu, ni spremljal nikakršen mehanizem nadzora izvoznih cen, ki jih postavljajo španski proizvajalci. Francoska vlada tudi poudarja, da ni zavzela protekcionistične drže in da je v tem primeru ravnala konstruktivno, tako da je v Svetu dala pobudo za razrešitev težav na trgu sadja in zelenjave in se sporazumela s španskimi oblastmi.

24      Da bi se presodila utemeljenost tožbe Komisije, je uvodoma treba poudariti, da je prosti pretok blaga eno od temeljnih načel Pogodbe.

25      Člen 3(c) Pogodbe ES določa, da za namene iz člena 2 dejavnosti Skupnosti vključujejo notranji trg, za katerega je značilna odprava ovir zlasti pri prostem pretoku blaga med državami članicami.

26      V skladu s členom 7 A, drugi odstavek, Pogodbe ES notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem je v skladu z določbami te pogodbe zagotovljen prosti pretok blaga.

27      To temeljno načelo se izvaja s členom 30 in naslednjimi členi Pogodbe.

28      Še posebej člen 30 določa, da so med državami članicami prepovedane količinske omejitve pri uvozu in vsi ukrepi z enakim učinkom.

29      Glede na kontekst te določbe to pomeni, da naj bi se odpravile vse ovire bodisi neposredne bodisi posredne, dejanske ali mogoče, pri uvoznih tokovih v trgovini v Skupnosti.

30      Člen 30, kot nujno potrebno sredstvo za uresničevanje trga brez notranjih meja, ne prepoveduje le ukrepov državnega izvora, ki sami po sebi ustvarjajo omejitve v trgovini med državami članicami, ampak se uporabi tudi takrat, ko država članica ne sprejme ukrepov za odpravo ovir prostega pretoka blaga, ki niso državnega izvora.

31      Neukrepanje države članice ali, odvisno od primera, nesprejetje zadostnih ukrepov, da bi odpravila ovire prostega pretoka blaga, ki jih ustvarjajo zlasti dejanja fizičnih oseb na njenem ozemlju, ki so usmerjena proti proizvodom, ki izvirajo iz drugih držav članic, lahko ravno tako ovira trgovino v Skupnosti kot kako njeno dejanje.

32      Zato člen 30 ne prepoveduje državam članicam zgolj sprejemanja aktov ali ravnanj, ki bi lahko pomenila oviro za trgovino, ampak jih tudi zavezuje v povezavi s členom 5 Pogodbe, da sprejmejo vse potrebne in ustrezne ukrepe za zagotovitev spoštovanja te temeljne svoboščine na svojem ozemlju.

33      V tem primeru uživajo države članice, ki obdržijo izključno pristojnost glede vzdrževanja javnega reda in miru ter ohranjanja notranje varnosti, diskrecijsko pravico pri določanju, kateri ukrepi so v danem položaju najprimernejši za odpravo ovir pri uvozu proizvodov.

34      Zato institucije Skupnosti ne morejo nadomestiti držav članic in zanje določati ukrepov, ki jih morajo sprejeti in jih učinkovito izvajati, da bi zagotovile prost pretok blaga na svojem ozemlju.

35      Vendar pa je v pristojnosti Sodišča, da ob upoštevanju zgoraj omenjene diskrecijske pravice v zadevah, ki jih obravnava, preveri, ali je zadevna država članica sprejela primerne ukrepe za zagotavljanje prostega pretoka blaga.

36      Treba je dodati, da zgornje ugotovitve veljajo tudi za uredbe Sveta o skupni ureditvi trgov za različne kmetijske proizvode v skladu s povezanimi določbami členov od 38 do 46 in 7(7) Pogodbe ES (glej sodbo z dne 14. julija 1976 v zadevi Kramer in drugi, 3/76, 4/76 in 6/76, Recueil, str. 1279, točki 53 in 54, in sodbo z dne 25. maja 1993 v zadevi Komisija proti Italiji, C-228/91, Recueil, str. I-2701, točka 11, ki se nanašajo na uredbe o skupni ureditvi trga za ribiške proizvode).

37      V tej zadevi je dejansko stanje, ki je podlaga za tožbo Komisije proti Francoski republiki zaradi neizpolnitve obveznosti, nesporno.

38      Nasilna dejanja, ki so bila storjena na francoskem ozemlju in usmerjena proti proizvodom, ki izvirajo iz drugih držav članic, kot je zlasti prestrezanje tovornjakov, ki prevažajo te proizvode, uničevanje njihovih tovorov in nasilja nad vozniki ter tudi grožnje veletrgovcem in trgovcem na drobno in uničevanje razstavljenega blaga nedvomno ustvarjajo ovire za trgovino s temi proizvodi v Skupnosti.

39      Zato je treba preveriti, ali je v tem primeru francoska vlada izpolnila svoje obveznosti iz člena 30 v povezavi s členom 5 Pogodbe, s tem da je sprejela zadostne in ustrezne ukrepe zoper dejanja fizičnih oseb, ki ovirajo prosti pretok določenih kmetijskih proizvodov.

40      V zvezi s tem je treba poudariti, da je iz pisnih stališč Komisije razvidno, da so se incidenti, ki jih očita v tej tožbe, dogajali dlje kot 10 let.

41      Komisija je že 8. maja 1985 poslala Francoski republiki prvi pisni opomin, v katerem jo je pozvala, naj sprejme preventivne in kazenske ukrepe, ki so potrebni za zaustavitev takih dejanj.

42      Poleg tega je v tem primeru Komisija večkrat opomnila francosko vlado, da pravo Skupnosti nalaga obveznost zagotovitve dejanskega spoštovanja načela prostega pretoka blaga, tako da se odpravijo vse omejitve proste trgovine s kmetijskimi proizvodi iz drugih držav članic.

43      Francoske oblasti so imele v tem primeru dovolj časa za sprejetje nujno potrebnih ukrepov za izpolnitev obveznosti, ki izvirajo iz prava Skupnosti.

44      Kljub pojasnilom francoske vlade, ki trdi, da so bili sprejeti vsi ukrepi, da bi preprečili nadaljevanje nasilja in da bi kaznovali odgovorne, ostaja dejstvo, da so leto za letom resni dogodki močno ogrožali trgovino s kmetijskimi proizvodi na francoskem ozemlju.

45      Glede na povzetek dejstev, ki ga je predložila Komisija in ki ga francoska vlada ne izpodbija, so prizadeta predvsem določena obdobja v letu in poleg tega kraji, ki so še posebej izpostavljeni in kjer je v enem letu večkrat prišlo do incidentov.

46      Od leta 1993 nasilna dejanja in vandalizem niso bila usmerjena le proti prevoznim sredstvom kmetijskih proizvodov, ampak so se razširila tudi na sektor veleprodaje in maloprodaje teh proizvodov.

47      Še več takih incidentov se je zgodilo v letih 1996 in 1997.

48      Treba je poudariti, da se ni izpodbijalo, da ob takih incidentih francoska policija bodisi ni bila na kraju dogajanja, čeprav so bili v določenih primerih pristojni organi predhodno obveščeni o nevarnosti demonstracij kmetov, bodisi ni posredovala niti tedaj, ko je bila številčnejša kot storilci izgredov. Poleg tega ni šlo vedno za hitre akcije demonstrantov, ki bi presenetili in takoj nato pobegnili, kajti v nekaterih primerih so izgredi trajali več ur.

49      Poleg tega je nesporno, da je bilo več dejanj vandalizma posnetih s televizijsko kamero, da obrazi demonstrantov niso bili pokriti in da so skupine kmetov, odgovornih za nasilne demonstracije, policiji znane.

50      Kljub temu je bilo ugotovljeno, da je bilo zelo majhno število oseb, ki so sodelovale v teh resnih kršitvah javnega reda in miru, identificiranih in sodno preganjanih.

51      Tako so lahko francoske oblasti v zvezi s številnimi dejanji vandalizma, storjenimi med aprilom in avgustom 1993, navedle le en primer kazenskega pregona.

52      Glede na zgornje navedbe lahko Sodišče ob poznavanju težav, s katerimi se srečujejo pristojni organi pri reševanju položajev, kot so ti, obravnavani v tej zadevi, ugotovi samo, da ob upoštevanju pogostosti in resnosti incidentov, ki jih našteva Komisija, ukrepi, ki jih je sprejela francoska vlada, očitno niso bili zadostni, da bi na njenem ozemlju zagotovili prosto trgovino s kmetijskimi proizvodi v Skupnosti, da bi preprečili in učinkovito odvrnili storilce od tega, da bi storili zadevna kazniva dejanja in jih ponovili.

53      Ta ugotovitev je še toliko nujnejša, ker poškodovanje in grožnje, ki jih navaja Komisija, ne ogrožajo le uvoza in tranzita proizvodov, ki jih neposredno zadevajo nasilna dejanja, v Franciji, ampak so tudi taka, da ustvarjajo negotovost, ki ima odvračajoč učinek na vse trgovinske tokove.

54      Na zgornjo ugotovitev nikakor ne vpliva argument francoske vlade, da je položaj francoskih kmetov tako težaven, da obstajajo razlogi za bojazen, da bi odločnejše posredovanje pristojnih organov lahko privedlo do nasilnih reakcij tistih, ki jih zadevajo, kar bi povzročilo še resnejše kršitve javnega reda in miru ali celo socialne nemire.

55      Strah pred notranjimi težavami ne more utemeljiti tega, da kaka država članica ne bi pravilno uporabljala prava Skupnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 7. decembra 1995 v zadevi Komisija proti Franciji, C-52/95, Recueil, str. I-4443, točka 38).

56      Zadevna država članica mora sprejeti vse ustrezne ukrepe, s katerimi se zagotovi področje uporabe in učinkovitost prava Skupnosti, da bi se zagotovilo pravilno izvajanje tega prava v interesu vseh gospodarskih subjektov, razen če lahko dokaže, da bi ukrepanje z njene strani imelo posledice za javni red in mir, ki jih ne bi mogla obvladati z uporabo sredstev, ki so ji na voljo.

57      Vendar v tem primeru francoska vlada ni navedla konkretnih dejstev o obstoju nevarnosti za javni red in mir, ki jih ne bi mogla obvladati.

58      Treba je dodati, da tudi, kadar lahko grožnja resnega motenja javnega reda in miru, odvisno od okoliščin, utemelji neposredovanje policije, se lahko ta argument uporabi le za posamičen primer, in ne, kakor v tem primeru, na splošno za vse incidente, ki jih je navedla Komisija.

59      Glede dejstva, da je francoska vlada prevzela odgovornost za škodo, ki je bila povzročena žrtvam, je treba poudariti, da se francoska vlada na to ne more sklicevati, zato da bi se lahko izognila obveznostim, ki ji jih nalaga pravo Skupnosti.

60      Čeprav lahko povrnitev škode nadomesti vsaj del škode, ki so jo utrpeli zadevni gospodarski subjekti, pa ne more izključiti neizpolnitve obveznosti države članice.

61      Tudi argumentov, ki temeljijo na zelo težavnem socialno-ekonomskem položaju, v katerem je francoski trg zelenjave in sadja po pristopu Kraljevine Španije, ni mogoče sprejeti.

62      Glede na ustaljeno sodno prakso ekonomski razlogi ne morejo nikoli utemeljiti ovir, ki jih prepoveduje člen 30 Pogodbe (glej predvsem sodbo z dne 11. junija 1985 v zadevi Komisija proti Irski, 288/83, Recueil, str. 1761, točka 28).

63      Glede namiga francoske vlade v podporo tem argumentom, da je destabilizacijo na francoskem trgu sadja in zelenjave povzročilo nepošteno trgovanje in celo kršenje prava Skupnosti s strani španskih proizvajalcev, je treba spomniti, da država članica ne sme enostransko sprejeti zaščitnih ukrepov ali ravnati tako, da bi preprečila kršitve prava Skupnosti s strani druge države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 23. maja 1996 v zadevi Hedley Lomas, C-5/94, Recueil, str. I-2553, točka 20).

64      To mora a fortiori veljati zlasti na področju skupne kmetijske politike, kjer lahko le Skupnost, po potrebi, sprejema ukrepe, ki so potrebni za obvladovanje težav nekaterih gospodarskih subjektov, še posebej ob novem pristopu.

65      Ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev je treba skleniti, da v tem primeru francoska vlada očitno in vztrajno ni sprejela zadostnih in ustreznih ukrepov, da bi se vandalizem, ki na njenem ozemlju ogroža prost pretok določenih kmetijskih proizvodov, ki izvirajo iz drugih držav članic, prenehal in da bi se preprečilo ponavljanje takih dejanj.

66      Zato je treba ugotoviti, da Francoska republika, s tem da ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov, ki bi zagotovili, da dejanja fizičnih oseb ne bi ovirala prostega pretoka sadja in zelenjave, ni izpolnila obveznosti iz člena 30 v povezavi s členom 5 Pogodbe in obveznosti iz skupne ureditve trgov za kmetijske proizvode.

 Stroški

67      Na podlagi člena 69(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Francoska republika ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov. Na podlagi člena 69(4) tega Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v sporu, nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je Sodišče razsodilo:

1)      Francoska republika, s tem da ni sprejela vseh potrebnih in sorazmernih ukrepov, ki bi zagotovili, da dejanja fizičnih oseb ne bi ovirala prostega pretoka sadja in zelenjave, ni izpolnila obveznosti iz člena 30 v povezavi s členom 5 Pogodbe ES in obveznosti iz skupne ureditve trgov za kmetijske proizvode;

2)      Francoski republiki se naloži plačilo stroškov.

3)      Kraljevina Španija in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska nosita svoje stroške.

Podpisi

Jann

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. decembra 1997.

* Jezik postopka: francoščina.