EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 16.1.2018
COM(2018) 35 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o vplivu uporabe okso-razgradljive plastike, vključno z okso-razgradljivimi plastičnimi nosilnimi vrečkami, na okolje
EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 16.1.2018
COM(2018) 35 final
POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU
o vplivu uporabe okso-razgradljive plastike, vključno z okso-razgradljivimi plastičnimi nosilnimi vrečkami, na okolje
1.Uvod
Evropski parlament in Svet sta 29. aprila 2015 sprejela Direktivo (EU) 2015/720 1 o spremembi Direktive 94/62/ES 2 glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk.
Glavni cilj navedene direktive je zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, s čimer bi se zmanjšala smetenje s temi vrečkami in njihovo kopičenje v okolju, saj povečujejo močno razširjen problem plastičnih odpadkov v okolju, zlasti onesnaževanje morja.
Člen 20a(2) direktive o embalaži Komisiji nalaga, da Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo, v katerem preuči vpliv uporabe okso-razgradljivih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, in po potrebi predstavi zakonodajni predlog.
Namen tega poročila je Evropski parlament in Svet obvestiti o nadaljnjih ukrepih Komisije na podlagi mandata.
Komisija je preučila vpliv t. i. okso-razgradljive plastike na okolje, pri čemer je svoje proučevanje razširila čez področje plastičnih nosilnih vrečk in svojo presojo podprla s študijo, ki je bila objavljena aprila 2017 3 in je obravnavala naslednja tri ključna vprašanja:
·biološko razgradljivost okso-razgradljive plastike v različnih okoljih,
·vplive na okolje v zvezi s smetenjem in
·vprašanja, povezana z recikliranjem.
Na teh področjih je bilo opredeljenih več različnih hipotez v zvezi s trditvami in predpostavkami industrije okso-razgradljive plastike o materialu. Hipoteze so bile analizirane na podlagi dokazov, zbranih v zvezi z njimi, da bi se ugotovilo, ali jih je mogoče podpreti ali ovreči.
Študija temelji na ocenjevanju literature, vključno z znanstvenimi poročili, ter informacij zainteresiranih strani in tehničnih strokovnjakov.
2.Biorazgradnja, kompostiranje in okso-razgradnja
Za dobro razumevanje obravnavanih vprašanj je treba opredeliti in pojasniti postopke biorazgradnje, kompostiranja in okso-razgradnje.
„Biorazgradnja“ je postopek, pri katerem material razpade in ga mikroorganizmi razgradijo v elemente, ki jih je mogoče najti v naravi, kot so CO2, voda in amoniak. Biorazgradnja lahko poteka v okolju, bogatem s kisikom, (aerobna razgradnja) ali v okolju, v katerem primanjkuje kisika (anaerobna razgradnja).
„Kompostiranje“ je okrepljena biorazgradnja v nadzorovanih pogojih, za katero sta značilna predvsem prisilno prezračevanje in naravna proizvodnja toplote zaradi biološke aktivnosti v materialu. Nastali material, kompost, vsebuje dragocene hranilne snovi in se lahko uporablja kot izboljševalec tal.
V teoriji se skoraj vsi materiali 4 naposled biološko razgradijo, tudi v odprtem okolju, čeprav nekateri včasih šele po več sto letih ali več. Če v biorazgradnji plastike vidimo sredstvo za preprečevanje onesnaževanja, je v praksi smiselna le, če je povezana z „razumnim“ časovnim okvirom 5 . Oceniti bi ga bilo treba tudi upoštevanju posebnih pogojev /in/ali okolij, kot je morsko okolje, kjer je biorazgradnja še posebej zahtevna.
Biopolimeri se tako v nadzorovanih pogojih kot v odprtem okolju razgradijo hitro.
Biorazgradnja materialov, ki nastanejo z umetno sintezo, kot je običajna plastika, je teoretično možna, če se material razgradi na delce in se molekulska masa zmanjša dovolj, da omogoči biorazgradnjo. Stopnjo razgradnje določajo dejavniki, kot so svetloba, vlaga, kisik in temperatura. Razgradnja običajne plastike v odprtem okolju traja dolgo, do več sto let. Plastika, označena kot „biorazgradljiva“, se biološko razgradi samo v posebnih okoljskih pogojih. Biorazgradnja ni odvisna od vrste izvora materiala: biorazgradljiva plastika je lahko (kot običajna plastika) fosilnega ali biološkega izvora 6 .
T. i. okso-plastika ali okso-razgradljiva plastika sta običajni plastiki, ki vsebujeta aditive za pospešeno drobljenje materiala na zelo majhne delce, ki se začne ob izpostavljenosti ultravijoličnemu sevanju ali toploti. Zaradi teh aditivov se plastika sčasoma razdrobi na plastične delce in nazadnje v mikroplastiko s podobnimi lastnostmi, kot jih ima mikroplastika, ki nastane pri drobljenju običajne plastike.
To pospešeno drobljenje pospeši tudi biorazgradnjo. Nekatere zainteresirane strani predstavljajo „okso-biorazgradnjo“ kot rešitev za okoljske vplive plastike v odprtem okolju. Po njihovih trditvah se okso-razgradljiva plastika tudi kot odpadek v odprtem okolju razdrobi in biološko razgradi, ne da bi za njo ostali strupeni ostanki ali plastični delci.
Vprašanje pa je, ali se bodo plastični delci v nenadzorovanih pogojih v odprtem okolju, na odlagališčih ali v morskem okolju popolnoma biološko razgradili v razumnem časovnem okviru. Če se ne bodo, bo okso-plastika prispevala k izpustom mikroplastike v (morsko) okolje, hkrati pa zavajala potrošnike. Nedavne raziskave kažejo, da mikroplastika, izpuščena v morsko okolje, pride v prehransko verigo in jo naposled zaužijejo ljudje.
Zastavlja se tudi vprašanje, ali bi lahko zatrjevana biorazgradnja okso-razgradljive plastike vplivala na vedenjske vzorce potrošnikov v zvezi s smetenjem.
Poleg tega se pojavljajo vprašanja v zvezi s postopkom recikliranja, saj lahko inherentno in celo načrtovano drobljenje z oksidanti v tokovih plastičnih odpadkov negativno vpliva na recikliranje plastike.
3.Vprašanja, povezana z biološko razgradljivostjo okso-razgradljive plastike, vključno s plastičnimi nosilnimi vrečkami
3.1Drobljenje in biorazgradnja v odprtem okolju
Iz številnih študij je razvidno, da okso-razgradljiva plastika v odprtem okolju, ko je daljši čas izpostavljena toploti in/ali ultravijolični svetlobi, dejansko oksidira do točke, ko postane krhka in se razdrobi 7 .
Ta prva faza razgradnje okso-razgradljivo plastiko pripravi na biorazgradnjo, saj se molekulska masa plastike toliko zmanjša, da jo lahko použijejo biološki organizmi 8 .
Čeprav oksidativni aditivi v odprtem okolju pospešijo drobljenje tradicionalnih polimerov, se hitrost drobljenja močno razlikuje glede na pogoje, ki jih določajo temperatura, intenzivnost svetlobe in vlaga. Jasno je, da se okso-razgradljiva plastika ne more razgraditi, če ni najprej izpostavljena ultravijoličnemu sevanju in deloma toploti. Ker so ti pogoji vsak dan drugačni in se spreminjajo glede na lokalne razmere, je zelo težko, če ne celo nemogoče, določiti časovne okvire, v katerih se bo npr. okso-razgradljiva plastična nosilna vrečka razdrobila v odprtem okolju. Zato ni neizpodbitnih dokazov o stopnji drobljenja, pri kateri bi nastala dovolj majhna molekulska masa plastike, ki bi omogočala biorazgradnjo.
Velika težava pri okso-razgradljivi plastiki je kompromis med predvideno življenjsko dobo in obdobjem, ki bi bilo morda potrebno za razgradnjo v odprtem okolju. Čeprav se lahko biorazgradnja pospeši s skrbnim načrtovanjem kombinacije kemikalij, ni mogoče nedvomno dokazati, da se bo to zagotovo zgodilo v dejanskih razmerah. Če ne obstajajo okoliščine, potrebne za drobljenje, ali če niso zadostne, biorazgradnja ne bo potekala 9 .
3.2Kompostiranje
Pri kompostiranju ni dovolj, da se material biološko razgradi, ampak mora tudi postati del uporabnega komposta in tlom zagotoviti hranila. Iz dokazov je razvidno, da okso-razgradljiva plastika ni primerna za kakršno koli obliko kompostiranja ali aerobno razgradnjo in da ne izpolnjuje veljavnih standardov v EU za embalažo, ki jo je mogoče predelati s kompostiranjem 10 . Preostali plastični delci bi lahko škodljivo vplivali na kakovost komposta.
3.3Drobljenje in biorazgradnja na odlagališčih
Za drobljenje okso-razgradljive plastike je potreben kisik. V večjem delu odlagališča, zlasti v njegovi notranjosti, je le malo kisika. Sedanji dokazi kažejo, da biorazgradnja v globljih plasteh odlagališča (kjer material nima na voljo zadostne količine zraka in je možna samo anaerobna razgradnja) poteka le v majhnem obsegu ali pa sploh ne. V zunanjih plasteh odlagališča, kjer ima material na voljo zrak, je možna aerobna razgradnja.
Z okoljevarstvenega vidika je ključna razlika, da pri aerobni razgradnji nastaja CO2, pri anaerobni razgradnji pa metan, ki je kot toplogredni plin (v časovnem razponu 100 let) 25-krat bolj škodljiv od CO2.
Če bi torej del biorazgradnje potekal v globljih plasteh odlagališča, bi bila okso-razgradljiva plastika z vidika toplogrednih plinov nekoliko slabša od običajne, ker se običajna plastika v teh pogojih ne razgrajuje.
3.4Drobljenje in biorazgradnja v morskem okolju
Trenutno ni dovolj dokazov, ki bi potrjevali, da se okso-razgradljiva plastika, vključno s plastičnimi nosilnimi vrečkami, v morskem okolju biološko razgradi v razumnem času.
Izvedenih je bilo le nekaj preskusov in trenutno ni nobenega priznanega standarda, ki bi se lahko uporabil kot referenčno merilo in omogočal certificiranje.
Tudi če se domneva, da se lahko okso-razgradljiva plastika v morskem okolju razdrobi do stopnje, na kateri bi bila možna biorazgradnja, se pričakuje, da bi bila kakršna koli biorazgradnja v morskem okolju zaradi nižje koncentracije kisika in bakterij precej počasnejša kot v odprtih okoljih na kopnem. Poleg tega lahko plastična nosilna vrečka, preden se razdrobi, povzroči veliko škodo morskim živalskim vrstam (npr. želvam, morskim pticam ali kitom).
Ni neizpodbitnih dokazov niti o času, potrebnem za to, da se okso-razgradljiva plastika razdrobi v morskem okolju, niti o stopnji drobljenja. Poleg tega kot pri vsaki plastiki, ki konča v morskem okolju, obstaja tveganje, da bodo plastični delci v navedenem okolju ostali zelo dolgo ter povzročali veliko okoljsko škodo in morda negativno vplivali na zdravje.
3.5Sklepne ugotovitve o biorazgradnji in kompostiranju okso-razgradljive plastike, vključno s plastičnimi nosilnimi vrečkami, v nenadzorovanih pogojih v različnih okoljih
Znanstvena skupnost in industrija na splošno soglašata, da oksidativni aditivi v odprtem okolju pospešujejo drobljenje tradicionalnih polimerov.
Vendar za nobeno od teh okolij ni bil dokumentiran postopek popolne biorazgradnje. Večina preskusov je bila izvedenih v prekratkem obdobju, da bi lahko dokazali popolno biorazgradnjo, rezultati meritev zmanjšanja molekulske mase v začetni fazi drobljenja pa so bili ekstrapolirani na podlagi nekaterih modelov. Zato trenutno ni na voljo nobenega neizpodbitnega dokaza, ki bi potrdil, da je drobljenje dovolj hitro in ima za posledico zmanjšano molekulsko maso, ki bi omogočala nadaljnjo biorazgradnjo v razumnem časovnem okviru.
Dokazi kažejo tudi, da okso-razgradljiva plastika ni primerna za kakršno koli obliko kompostiranja ali anaerobno razgradnjo.
4.Vprašanja, povezana s smetenjem
4.1Morebitni toksični učinki oksidativnih aditivov
Glede morebitnih toksičnih učinkov ostankov aditivov iz okso-razgradljive plastike na tla so bili izraženi pomisleki 11 .
Vendar ni mogoče priti do ugotovitev, ki bi veljale za vse uporabljene oksidativne aditive, saj se različni oksidativni aditivi uporabljajo v različnih koncentracijah.
Na podlagi razpoložljivih dokazov je videti, da lahko industrija okso-razgradljive plastike ustvari proizvode z minimalnimi strupenimi vplivi na rastlinske in živalske vrste, vendar ni bilo neizpodbitno dokazano, da ni negativnih učinkov.
Nekaj preskusnih standardov za okso-razgradljivo plastiko določa neko obliko preskusa strupenosti, vendar ti standardi niso obvezni za izdelke na trgu EU, poleg tega so v nekaterih standardih opisani kontrolni seznami, ne da bi bila določena merila za sprejem ali zavrnitev na podlagi rezultatov toksikoloških preskusov.
Ker v EU ni ustreznih standardov, ni zagotovila, da nobena okso-razgradljiva plastika na trgu ne bo imela negativnih strupenih učinkov, negotovost glede dejanskih toksikoloških učinkov pa ostaja še naprej.
4.2Morebitno povečanje smetenja
Čeprav trenutno ni na voljo nobenih zanesljivih informacij o odstranjevanju plastike ali smetenju z njo glede na vrsto plastike ali o vplivu trženja okso-razgradljive plastike na vedenjske vzorce potrošnikov v zvezi z odstranjevanjem, bi lahko predstavljanje okso-razgradljive plastike kot rešitve za odpadno plastiko v okolju vplivalo na vedenjske vzorce v zvezi s smetenjem, in sicer s povečanjem verjetnosti, da se neprimerno odvrže 12 . To vprašanje je neizogibno pri posebnih okso-razgradljivih proizvodih, kot so kmetijske zastirke, saj ti proizvodi, ki se prodajajo kmetom, niso namenjeni zbiranju po uporabi (prim. sisteme vračanja za običajno plastiko), ampak se pustijo na zemljišču.
4.3Morski odpadki
Največja škoda zaradi plastičnih odpadkov, vključno z razdrobljeno plastiko in mikroplastiko, lahko nastane v morskem okolju, hkrati pa sta v njem najmanj verjetna naknadno zbiranje ali predelava plastike.
Okso-razgradljiva plastika je zasnovana tako, da se drobi hitreje kot običajna plastika, zato je zanjo manj možnosti, da bi se iz okolja odstranila med čistilnimi akcijami, in več možnosti, da jo bosta veter in voda verjetno lažje prenašala. Ti dejavniki lahko prispevajo k temu, da okso-razgradljiva plastika laže pride v morsko okolje kot običajna plastika, zato je mogoče reči, da okso-razgradljiva plastika prispeva k onesnaževanju z mikroplastiko in zato pomeni okoljsko tveganje.
Ni neizpodbitnih dokazov o popolni biorazgradnji okso-razgradljive plastike v morskem okolju v razumnem času.
Poleg tega ni dovolj dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti, ali bi okso-razgradljiva plastika povečala ali zmanjšala absolutne količine plastike v morskih okoljih. Pri domnevi, da na kopnem pride do popolne biorazgradnje, bi se zmanjšala količina, ki bi drugače prišla v morsko okolje. Vendar ni dokazano, da na kopnem pride do popolne biorazgradnje. Zato obstaja tveganje, da se bodo zaradi drobljenja okso-razgradljive plastike zaostrile težave, povezane s prisotnostjo mikroplastike v morskem okolju.
Poleg tega se zaradi hitrega drobljenja morda živali sicer manj zapletajo v plastiko, vendar se hkrati poveča količina mikroplastike, ki jo morske živali fizično zaužijejo.
Okso-razgradljiva plastika se bo verjetno drobila hitreje od običajne plastike, zato so negativni vplivi, povezani z mikroplastiko v morskem okolju, koncentrirani v krajšem časovnem obdobju. To bi lahko bilo na koncu slabše od razpršitve vplivov skozi daljše obdobje zaradi povečanja deleža prizadetih posameznikov, vrst in habitatov ter bremena vplivov na posameznika.
5.Vprašanja, povezana s postopkom recikliranja
5.1Prepoznavanje okso-razgradljive plastike
Inherentno in načrtovano drobljenje, kot je predvideno z oksidativnimi aditivi, pri številnih izdelkih iz reciklirane plastike ni zaželeno. Zato bi moralo biti mogoče okso-razgradljivo plastiko prepoznati in ločiti od druge plastike, zbrane za recikliranje.
Vendar trenutno razpoložljiva tehnologija predelovalcem ne omogoča prepoznavanja niti ločenega razvrščanja okso-razgradljive plastike. Zato se bo okso-razgradljiva plastika reciklirala skupaj z običajno plastiko.
5.2Vprašanja glede kakovosti in tržljivosti recikliranih materialov
V industriji recikliranja obstaja precejšnja zaskrbljenost, da okso-razgradljiva plastika negativno vpliva na kakovost reciklirane plastike. Preskusi so pokazali, da lahko okso-razgradljiva plastika v sistemu recikliranja običajne plastike privede do slabe kakovosti recikliranega materiala. Čeprav se zdi, da je mogoče proizvesti recikliran material visoke kakovosti, ni nobene gotovosti, da okso-razgradljiva plastika ne bo negativno vplivala na reciklirani material 13 .
Iz dokazov je razvidno, da se je mogoče vplivom oksidativnih aditivov na reciklirane materiale v nekaterih okoliščinah izogniti z dodajanjem stabilizatorjev. Ustrezna količina in kemija stabilizatorja bi bili odvisni od koncentracije in vrste oksidacijskih aditivov v surovinah. Ker pa koncentracija okso-razgradljive plastike v recikliranem materialu v dejanskih razmerah ni znana, je težko vedeti, kolikšen odmerek stabilizatorjev bi bil primeren.
Velika težava je tudi, da ni mogoče v celoti nadzirati stopnje staranja okso-razgradljive plastike v fazi uporabe izdelka, preden izdelki postanejo odpadki in vstopijo v postopke recikliranja.
Obstoj okso-razgradljive plastike in globalna narava trgov sekundarnih materialov pomenita tveganje za splošnejšo uporabo predelane plastike v izdelkih z dolgo življenjsko dobo. Negotovost glede tega, ali lahko reciklirani material vsebuje okso-razgradljivo plastiko, ter glede stopnje oksidacije in razgradnje, ki sta morda potekali pred predelavo, omejuje končno uporabo recikliranega materiala ter negativno vpliva na ceno recikliranega materiala in na konkurenčni položaj industrije recikliranja plastike.
6.Sklepne ugotovitve
Ob upoštevanju ključnih ugotovitev podporne študije in drugih razpoložljivih poročil 14 ni prepričljivih dokazov o številnih pomembnih vprašanjih, povezanih s pozitivnimi vplivi okso-razgradljive plastike na okolje.
Ni sporno, da se lahko okso-razgradljiva plastika, vključno s plastičnimi nosilnimi vrečkami, v odprtem okolju razgradi hitreje kot običajna plastika. Vendar ni dokazov, da se bo okso-razgradljiva plastika nato popolnoma biološko razgradila v razumnem času v odprtem okolju, na odlagališčih ali v morskem okolju. Dovolj hitra biorazgradnja zlasti ni dokazana za odlagališča in morsko okolje.
Številni znanstveniki, mednarodne in vladne institucije, preskuševalni laboratoriji, poklicna združenja proizvajalcev plastike, izvajalci recikliranja in drugi strokovnjaki zato menijo, da okso-razgradljiva plastika ni rešitev za okolje in da ni primerna za dolgotrajno uporabo, recikliranje ali kompostiranje.
Obstaja precejšnje tveganje, da se razdrobljena plastika ne bo popolnoma biološko razgradila, iz njega pa izhaja tveganje, da se bo mikroplastika pospešeno in v vse večjih količinah kopičila v okolju, zlasti v morskem okolju. Vprašanje mikroplastike že dolgo velja za svetovni problem, ki zahteva nujno ukrepanje, ne le z odstranjevanjem smeti, ampak tudi s preprečevanjem onesnaževanja s plastiko.
Trditve, po katerih je okso-razgradljiva plastika „okso-biorazgradljiva“ rešitev za smeti, ki ne vpliva negativno na okolje, zlasti s tem, da za njo ne ostajajo delci plastičnih ali strupenih ostankov, niso podprte z dokazi.
Ker ni neizpodbitnih dokazov o koristi za okolje in obstajajo celo znaki o nasprotnem, bi bilo treba zaradi s tem povezanih zavajajočih navedb za potrošnike in ob upoštevanju iz tega izhajajočih vedenjskih vzorcev glede smetenja razmisliti o ukrepih na ravni EU. Zato se bo v okviru evropske strategije na področju plastike začel postopek omejevanja uporabe okso-plastike v EU.
Glej UNEP: Biodegradable plastics and marine litter: misconceptions, concerns, and impacts on marine environments (Biološko razgradljiva plastika in morski odpadki: napačne predstave, pomisleki in vplivi na morska okolja) (2015); OWS: Benefits and challenges of oxo-biodegradable plastics (Koristi in izzivi okso-biorazgradljive plastike) (2013); European Bioplastics: ‘Oxo-biodegradable’ plastics („Okso-biorazgradljiva“ plastika) (2009); European Bioplastics: ‘Oxo-biodegradable’ plastics and other plastics with additives for degradation („Okso-biorazgradljiva“ plastika in druga plastika z aditivi za razgradnjo) (2015); Fundacija Ellen MacArthur: The new Plastics Economy: rethinking the future of plastics (Nova ekonomija plastike: ponovna preučitev prihodnosti plastike) (2016); Fundacija Ellen MacArthur: The new Plastics Economy: oxo-degradable plastic packaging is not a solution to plastic pollution, and does not fit in a circular economy (Nova ekonomija plastike: embalaža iz okso-razgradljive plastike ni rešitev za onesnaženje s plastiko in ni primerna za gospodarstvo) (2017 – izjava, ki jo je podprlo več kot 150 organizacij po vsem svetu, med katerimi so podjetja, sektorska združenja, nevladne organizacije in združenja, javne institucije, raziskovalne organizacije in znanstveniki). Mreža EPA: Recommendations towards the EU Plastics Strategy (Priporočila za pripravo strategije EU na področju plastike, 2017) – Dokument za razpravo interesne skupine za plastiko Evropske mreže vodij agencij za varstvo okolja iz Avstrije, Danske, Finske, Islandije, Nemčije, Nizozemske, Norveške, Portugalske, Romunije, Škotske, Slovenije, Španije in Švice).