UVOD

V letu 2016 je poskušalo prek osrednje sredozemske poti evropsko obalo doseči rekordno število beguncev in migrantov. Na tej poti je bilo leta 2016 zabeleženih več kot 181 000 ljudi, večina jih je dosegla Italijo. Leto 2016 je bilo rekordno tudi kar zadeva število umrlih na morju; pri poskusu prečkanja morja je utonilo več kot 4 500 ljudi 1 . Osrednja sredozemska pot je ponovno glavna pot, po kateri poskušajo migranti in begunci doseči Evropo; ta pot je bila najpomembnejša tudi do nenadnega porasta prišlekov prek vzhodnega Sredozemlja konec leta 2015 in v začetku leta 2016. Človeško trpljenje in njegova cena sta nesprejemljiva.

Za povečanje pritoka migrantov prek osrednje sredozemske poti je več razlogov: nestabilnost v Libiji, pa tudi širši dejavniki, kot so nasilni konflikti in gospodarske razmere v podsaharski Afriki. Malo verjetno je, da bi bili ti dejavniki v bližnji prihodnosti odpravljeni, kar pomeni, da se bo nadaljeval stalni pritok, kar bo le še povečalo pritisk na najbolj obremenjeni državi članici EU, Italijo in Malto.

Libija je na stičišču osrednje sredozemske poti in predstavlja izhodiščno točko za 90 % 2 tistih, ki želijo v Evropo 3 . Tihotapci in trgovci z ljudmi izkoriščajo nestabilne politične razmere in razdrobljen nadzor nad ozemljem in mejami. S svojimi dejanji in kršitvami človekovih pravic prispevajo k nestabilnosti v državi, s čimer povečujejo ranljivost migrantov. Da bi zagotovili trajnostno prihodnost za Libijo in stabilnost v regiji kot celoti, je potreben napredek pri stabilizaciji političnih razmer. Iskanje trajnih rešitev za izzive na področju upravljanja in varnosti, s katerimi se sooča Libija, je še vedno prednostna naloga za samo Libijo, za EU, njene države članice in mednarodne partnerje, je pa tudi ključnega pomena za učinkovit in trajnosten dolgoročen odgovor na izzive na področju migracij. V ta namen bo EU še naprej podpirala vlado narodne enotnosti in predsedniški svet kot legitimna libijska organa 4 in ključna partnerja pri teh prizadevanjih.

EU in države članice postopoma uvajajo strožje in bolje izdelane politike za upravljanje tokov in reševanje življenj v osrednjem Sredozemlju. Evropski svet decembra 2013 je sklenil, da bi moralo biti prednostna naloga „večje sodelovanje s tretjimi državami, da bi preprečili, da bi se migranti podali na nevarno pot proti Evropski uniji“. Komisija je leta 2015predstavila obsežno evropsko agendo o migracijah 5 . Po tem, ko je aprila 2015 življenje izgubilo več sto ljudi, ko se je blizu Lampeduse potopil čoln z migranti, je Evropski svet sklenil, da bo „Evropska unija storila vse, kar je v njeni moči, da bi preprečila nadaljnje umiranje na morju in se spoprijela s temeljnimi vzroki za izredne humanitarne razmere“ […] ter „okrepila navzočnost EU na morju“. Zato je bila vzpostavljena stalna prisotnost EU na morju, s pomočjo katere je bilo rešenih več deset tisoč ljudi. EU od oktobra 2015 na podlagi sklepov z vrha o migracijah v Valetti leta 2015 tesno sodeluje s partnericami v Afriki. 6 . Od junija 2016 poteka znotraj partnerskega okvira usmerjeno sodelovanje z državami, iz katerih izvira največ migrantov oziroma prek njih potekajo tranzitne poti 7 . Decembra 2016 je Evropski svet poudaril, „da je treba – tudi prek operacije EUNAVFOR MED Sophia – okrepiti podporo libijski obalni straži“ ter „uvesti pobude, s katerimi bi migrantom, ki so obtičali v Libiji, ponudili pomoč pri prostovoljni vrnitvi in preprečili nevarna potovanja“.

Jasno je, da se bodo spomladi 2017 tokovi nenadzorovanih nedovoljenih migracij po osrednji sredozemski poti nadaljevali, če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi. Joseph Muscat, malteški predsednik vlade, je v govoru v Evropskem parlamentu dejal: „Spomladi se bo Evropa soočila z velikim pritokom migrantov prek osrednjega Sredozemlja. […] Ne morem si predstavljati, kako bi lahko ena sama država članica obvladala ali sprejela ta naslednji val. Če ne bomo takoj ukrepali, bo bistvo temeljnih načel Evropske unije postavljeno na resno preizkušnjo.“ 8

EU in njene države članice morajo zato opredeliti in sprejeti operativne ukrepe, s katerimi bo mogoče doseči spremembe pred pomladjo in poletjem. EU mora usklajene ukrepe izvajati v tesnem sodelovanju z državami članicami, kjer bodo države same sprejemale ukrepe – zlasti Italija in Malta –, pa bodo prizadevanja EU oblikovana za dopolnitev in podporo, in sicer z mobilizacijo vseh razpoložljivih orodij na ravni EU v okviru usklajenega skupnega pristopa. Libijska vlada narodne enotnosti je pomembna partnerica pri teh prizadevanjih in vsi ukrepi morajo biti izvedeni ob njenem sodelovanju in podpori. EU bo okrepila prizadevanja za izboljšanje njene zmogljivosti.

To skupno sporočilo opredeljuje niz ključnih ukrepov, ki imajo lahko neposreden učinek, osredotoča pa se na tiste, ki jih je mogoče začeti izvajati v relativno kratkem času in se nanašajo na različne odseke vzdolž osrednje sredozemske poti. So del celovite strategije, ki je osredotočena predvsem na pot prek Libije, upoštevajo pa tudi širši regionalni okvir (zlasti Tunizijo, Egipt in Alžirijo), da bi se preprečili premik poti in negativne posledice za sosednje države. Upošteva tudi pomen vključevanja libijskih občin in tesnega sodelovanja z mednarodnimi organizacijami, na primer IOM in UNHCR, ki delujejo v državi.

Drug pomemben element so dejavnosti znotraj EU za upravljanje migracij, zlasti učinkoviti postopki in popolna registracija ob prihodu v EU ter uspešno vračanje tistih, ki ne potrebujejo mednarodne zaščite. Verodostojna politika vračanja jasno sporoča, da se ne splača izpostavljati tveganjem, ki jih prinaša prečkanje Sredozemlja. Komisija bo glede na nove potrebe v naslednjih tednih posodobila akcijski načrt za vračanje 9 , da se zagotovi hiter in učinkovit odziv. Komisija bo na podlagi trenutnih pravil EU opredelila, kako doseči boljše izvrševanje odločb o vrnitvi z uporabo prožnosti iz teh pravil, ter zagotovila jasne smernice v zvezi s tem.

1. IZZIV, KI GA PREDSTAVLJAJO MIGRACIJE PREK OSREDNJE SREDOZEMSKE POTI

Leta 2016 je bilo na osrednji sredozemski poti zabeleženih več kot 181 000 migrantov brez urejenega statusa; velika večina jih je dosegla Italijo. Italija je poročala o 18odstotnem povečanju števila prišlekov glede na leto 2015, kar presega celo prejšnji rekord iz leta 2014. Malta v primerjavi s tem beleži malo prihodov. Za skoraj 90 % migrantov je bila država odhoda Libija, sledijo pa Egipt (7 %), Turčija (1,9 %), Alžirija (0,6 %) in Tunizija (0,5 %) 10 .

Iz teh podatkov je razvidno, da so se leta 2016 migranti brez urejenega statusa za pot v Evropo posluževali predvsem osrednjega Sredozemlja. Leta 2015 je bilo sicer zabeleženih rekordnih 885 000 nezakonitih prehodov meje prek vzhodnega Sredozemlja, vendar se je njihovo število po podpisu izjave EU-Turčija z dne 18. marca 2016 11 drastično zmanjšalo (glej sliko 1). Zato je stalno povečevanje števila prišlekov prek osrednje sredozemske poti še toliko izrazitejše (slika 2).

Slika 1: število prihodov prek vzhodnega Sredozemlja, 2015–2016 (vir: Frontex – podatki do novembra 2016)

Slika 2: število prihodov prek osrednjega Sredozemlja, 2015–2016 (vir: italijansko ministrstvo za notranje zadeve – skupaj leta 2015: 153 842, skupaj leta 2016: 181 436)

Glede na državljanstvo prišlekov je očiten stalen pritok migrantov iz podsaharske Afrike. Največ izkrcanih v Italiji v letu 2016 so državljani ene od naslednjih 10 držav: Niger (21 %), Eritreja (11 %), Gvineja (7 %), Slonokoščena obala (7 %), Gambija (7 %), Senegal (6 %), Mali (6 %), Sudan (5 %), Bangladeš (4 %) in Somalija (4 %). 22 % prišlekov je iz drugih držav.

Malo več kot polovica tistih, ki so prispeli v Italijo, je zaprosilo za azil. Čeprav so bile migracije vedno prisotne, se zdi, da gre v današnjem času za strukturno preseljevanje iz podsaharske Afrike in nič ne kaže, da bi se ta trend lahko spremenil, dokler se gospodarske in politične/varnostne razmere v državah izvora ne izboljšajo.

Zaskrbljujoče je, da se povečuje število ranljivih migrantov, zlasti žensk in mladoletnih oseb. Med 181 000 migranti, ki so se izkrcali v Italiji, je bilo približno 24 000 žensk (13 %, skoraj polovica jih je iz Nigra), približno 28 000 pa je bilo mladoletnih oseb (15 %), od tega velika večina (91 %) brez spremstva. To pomeni povečanje glede na leto 2015 (10 %), pri čemer se povečuje število mladoletnih oseb brez spremstva (75 % leta 2015). Največ mladoletnih oseb brez spremstva prihaja iz naslednjih petih držav: Eritreja (15 %), Gambija (13 %), Niger (12 %), Egipt (10 %) in Gvineja (10 %).

2. ZMANJŠANJE ŠTEVILA PREČKANJ SREDOZEMLJA, REŠEVANJE ŽIVLJENJ NA MORJU

Odziv na tragedije na morju

Od začetka tega desetletja je pri prečkanju osrednjega Sredozemlja na poti v Evropo življenje izgubilo več kot 13 000 migrantov brez urejenega statusa. Italija in Malta si močno prizadevata zmanjšati tveganje smrti in se na klice na pomoč na morju odzivata z iskalnimi in reševalnimi akcijami. Leta 2013 je italijanska vlada pričela s prvimi večjimi usklajenimi prizadevanji za reševanje življenj na morju s pomorsko in zračno operacijo Mare Nostrum.

Od leta 2014 je sodelovanje EU, vedno ob spoštovanju človekovih pravic in mednarodnega prava, veliko prispevalo k izboljšanju razmer. Zaradi operaciji Triton in Sophia je bilo na morju rešenih več kot 200 000 migrantov.

Ključne pobude EU v vodah osrednjega Sredozemlja

Pomorske sile Evropske unije – Sredozemlje (operacija EUNAVFOR MED Sophia) so bile vzpostavljene v rekordnem času junija 2015 za identifikacijo, zajetje in odstranitev plovil in sredstev, ki jih uporabljajo tihotapci ali trgovci z ljudmi oziroma za katere obstaja sum, da jih uporabljajo tihotapci ali trgovci z ljudmi, da bi preprečili njihove dejavnosti v južnem delu osrednjega Sredozemlja in preprečili nadaljnje smrti na morju. Od oktobra 2015 je operacija napredovala v drugo fazo, ki vključuje vkrcanje, preiskovanje, zaseg in preusmerjanje plovil na odprtem morju, za katera se sumi, da se uporabljajo za tihotapljenje migrantov in trgovino z ljudmi. Sedanji mandat se izteče julija 2017. Med operacijo je 25 držav članic 12 prispevalo skoraj 1 800 ljudi in sredstev. Sredstva, ki so trenutno v uporabi, vključujejo šest površinskih plovil in šest zračnih sredstev. V okviru operacije Sophia je bilo do sedaj nevtraliziranih približno 372 tihotapskih plovil, aretiran 101 domnevni tihotapec, rešenih pa je bilo skoraj 32 000 ljudi na odprtem morju. Njena pooblastila so bila junija 2016 razširjena na dve podporni nalogi: usposabljanje libijske obalne straže in mornarice ter prispevanje k izvajanju embarga ZN na orožje na odprtem morju ob obali Libije. Operacija Sophia se lahko trenutno izvaja na odprtem morju blizu Libije, ne pa tudi v njenih teritorialnih vodah.

Operacijo Triton je novembra 2014 pričela agencija Frontex. Njena glavna naloga je varovanje meja, zagotavlja pa tudi podporo iskalnim in reševalnim akcijam. Julija 2015 se je njeno operativno območje razširilo proti jugu, kar omogoča lažjo podporo iskalnim in reševalnim akcijam, ki potekajo južneje. Uradniki, ki jih napoti Frontex, pomagajo italijanskim organom pri registraciji prispelih migrantov. Operativno področje operacije Triton se je razširilo, tako da vključuje čezmejni kriminal, na primer tihotapljenje ljudi, nedovoljen promet s prepovedanimi drogami, nezakonit ribolov in onesnaževanje morja. Operaciji poveljuje italijansko ministrstvo za notranje zadeve. V operaciji sodeluje 28 evropskih držav 13 , ki dajejo na razpolago tehnično opremo ali napotijo mejne policiste.

Hkrati se je od konca leta 2014 iskalnim in reševalnim operacijam v osrednjem Sredozemlju pridružilo tudi manjše število nevladnih organizacij (NVO), ki pa postopno narašča. Trenutno devet NVO v ta namen uporablja 14 plovil. Dejavnosti izvajajo blizu Libije, in sicer iskanje in reševanje z večjimi plovili, pri čemer zbirajo migrante in jih vozijo v italijanska pristanišča. Manjše NVO se osredotočajo izključno na reševanje, razdeljevanje rešilnih jopičev in nujno medicinsko pomoč blizu libijske obale, za prevoz migrantov v italijanska pristanišča pa se uporabljajo večja plovila. Leta 2016 so italijanska straža in mornarica, operaciji Triton in Sophia ter NVO izvedle približno enak delež začetnih reševanj.

Patruljiranje, vključno s podporo iskalnim in reševalnim operacijam, se je iz voda blizu italijanskega ozemlja postopoma preselilo v vode blizu Libije. Ena od neposrednih posledic je bila sprememba delovanja tihotapcev. Migrante brez urejenega statusa in begunce vedno pogosteje prevažajo s poceni napihljivimi gumijastimi čolni, ki niso primerni za plovbo po morju in ne morejo doseči italijanske obale, saj se zanašajo, da bodo prestreženi blizu ali znotraj libijskih teritorialnih voda. Zaradi dejstva, da gumijasti čolni zdaj predstavljajo 70 % vseh plovil, ki zapustijo libijsko obalo, postaja pot vedno nevarnejša, število umrlih na morju pa narašča. Evropska agencija za mejno in obalno stražo in Europol bi morala tesno spremljati dobavne verige za take napihljive čolne v Libijo in sodelovati z libijskimi organi, da bi onemogočili njihovo dobavo tihotapcem.

EU vztraja pri humanitarni zavezi, da je treba reševati življenja na morju. Operacija Sophia se lahko trenutno izvaja na odprtem morju blizu Libije, ne pa tudi v njenih teritorialnih vodah. V trenutnih pogojih in v dogovoru s priznanimi libijskimi organi bi lahko tesno operativno sodelovanje z okrepljeno libijsko obalno stražo prek zagotavljanja usposabljanja in sredstev kar najbolj povečalo število rešenih življenj in možnosti za prestrezanje in zaustavitev tihotapcev ter ublažilo nepredvidene posledice.

Povečanje podpore libijski obalni straži

Libijski organi bi za učinkovito reševanje sedanjih razmer morali preprečevati dejavnosti tihotapcev, libijska obalna straža pa bi morala imeti zmogljivosti za boljše upravljanje morske meje in zagotavljanje varnega izkrcavanja na libijski obali. EU in njene države članice morajo seveda podpirati prizadevanja libijskih organov, zlasti z usposabljanjem in svetovanjem, gradnjo zmogljivosti in drugimi oblikami pomoči. Ob sodelovanju obeh strani v njunih conah in v okviru njunih pristojnosti bi se operaciji Sophia in Triton lahko osredotočili na dejavnosti za preprečevanje tihotapljenja ter iskalne in reševalne operacije dlje od obale ter se specializirali za spremljanje, opozarjanje libijskih organov in boj proti trgovcem z ljudmi.

Ob upoštevanju osrednje vloge, ki bi jo morala imeti libijska obalna straža 14 pri upravljanju razmer, je prednostna naloga gradnja njenih zmogljivosti, tako v smislu potrebnih sposobnosti kot tudi opreme. V ta namen EU z delom v, na primer, okviru operacije Sophia in misije EU za pomoč na meji (EUBAM) tesno sodeluje z državami članicami in drugimi akterji, da bi zagotovila skladnost pri zagotavljanju podpore za gradnjo zmogljivosti. V okviru EUBAM, operacije Sophia in drugih pobud EU bi bilo treba proučiti tudi možnost za usposabljanje libijske pomorske policije, ki je podrejena ministrstvu za notranje zadeve in deluje na morju.

Libijska obalna straža potrebuje kompleksno usposabljanje, ki obsega vse od osnovne pomorske prakse in sposobnosti varnega delovanja na morju do izvajanja cele vrste nalog kazenskega pregona, ki se pričakujejo od obalne straže, vključno z učinkovitim nadzorom libijskega mednarodnega območja iskanja in reševanja. EU posveča posebno pozornost temu, da se zagotovi prispevek gradnje zmogljivosti k zagotavljanju spoštovanja človekovih pravic migrantov. V okviru operacije Sophia se je začelo usposabljanje libijske obalne straže prek treh svežnjev usposabljanja.

To usposabljanje dopolnjujejo ukrepi, ki jih izvajajo akterji v okviru drugih programov EU, ki jih upravlja Komisija. To vključuje program mreže Seahorse Mediterranean, katere namen je okrepiti nadzor libijske meje in ki jo izvaja sedem držav članic 15 , vodi pa španska Guardia Civil. Prizadevanja je treba zdaj pospešiti, tako da dopolnilni ukrepi omogočijo izpolnitev vseh opredeljenih potreb.

Kot takojšnji ukrep se bo Komisija hitro dogovorila z Guardio Civil, da v okviru obstoječega programa Seahorse poveča financiranje za usposabljanje libijske civilne straže za dodatni milijon EUR 16 . To bo dodatno dopolnjeno z novim programom podpore libijski obalni straži 17 , da bi se za usposabljanja različnih vrst v okviru različnih programov zagotovilo, da bodo prispevala k izpolnjevanju vseh potreb libijske obalne straže. Hkrati je Evropska agencija za mejno in obalno stražo libijski obalni straži zagotovila tudi dodatno usposabljanje, še naprej pa se bodo proučevali tudi prihodnji podobni ukrepi. Učinkovito dopolnjevanje in skladnost pobud za usposabljanje različnih akterjev bosta zagotovljena z neformalnimi mehanizmi za usklajevanje.

To usklajevanje bi vključevalo tudi podporo na podlagi sporazuma z italijanskim ministrstvom za notranje zadeve o dodelitvi nepovratnih sredstev v višini 2,2 milijona EUR 18 , ki vključuje komponento (izvaja jo Mednarodna organizacija za migracije) za pomoč pri reševanju na morju in usposabljanju libijske obalne straže in drugo komponento (izvajala se bo v sodelovanju z Visokim komisarjem Združenih narodov za begunce (UNHCR)) za gradnjo zmogljivosti libijskih organov in pomoč beguncem in prosilcem za azil, prisotnim ali izkrcanim v Libiji.

Ti programi kažejo, da se lahko iz proračuna EU financira usposabljanje libijske obalne straže, čeprav operacije Sophia iz njega ni mogoče financirati neposredno. V zvezi s tem je Komisija pripravljena opredeliti ustrezne rešitve za zagotovitev zanesljivega dolgoročnega financiranja teh programov v podporo libijski obalni straži in tako dopolnjevati prispevke držav članic.

Poleg zmogljivosti libijske obalne straže so pomanjkljiva tudi patruljna sredstva. Nekatera od teh so bila v popravilu zunaj države, z njihovo vrnitvijo, skupaj s potrebnim usposabljanjem posadke in vzpostavitvijo verige za poveljevanje in nadzor, pa se bo povečala sposobnost libijske obalne straže za posredovanje. Ko bodo ta sredstva vrnjena, bodo morala biti ves čas v takem stanju, da bodo takoj operativna.

Dolgoročni cilj gradnje zmogljivosti libijske obalne straže je vzpostaviti stanje, ko bodo lahko libijski organi določili območje iskanja in reševanja v skladu z mednarodnimi obveznostmi. V tem pogledu EU zagotavlja finančno podporo italijanski obalni straži za pomoč libijski obalni straži pri vzpostavljanju centra za usklajevanje reševanja na morju, ki je pogoj za učinkovito usklajevanje iskanja in reševanja v libijskem območju iskanja in reševanja v skladu z mednarodnim pravom 19 . Z uporabo satelitsko podprte komunikacijske infrastrukture mreže Seahorse Mediterranean, ki bo vzpostavljena letos, si bo libijska obalna straža lahko izmenjevala informacije o incidentih in usklajevala dejavnosti patruljiranja in reševanja z obalnimi stražami sosednjih držav ter tako močno prispevala k reševalnim operacijam. Evropska agencija za mejno in obalno stražo bo to sodelovanje podpirala z rednim spremljanjem in informacijami o nadzoru 20 . Načine podpore in svetovanja libijski obalni straži po usposabljanju in vrnitvi sredstev bo treba dodatno proučiti.

V okviru akcijskega načrta strategije Evropske unije za pomorsko varnost 21 bo Komisija v letu 2017 podprla (z nepovratnimi sredstvi v višini 80 000 EUR) tudi Forum sredozemskih služb obalne straže, ki bo libijski obalni straži pomagal pri razvoju skupnega znanja, izmenjavi izkušenj in dobrih praks in določitvi področij nadaljnjega sodelovanja pri nalogah obalnih straž držav članic in drugih tretjih državah, ki mejijo na Sredozemsko morje.

Ključni ukrepi:

zagotovitev sredstev za programe usposabljanja libijske obalne straže s takojšnjim izplačilom 1 milijona EUR v okviru programa Seahorse in nepovratnimi sredstvi v višini 2,2 milijona EUR v okviru regionalnega programa za razvoj in zaščito v severni Afriki;

zagotovitev kritja različnih potreb po usposabljanju v prihodnosti na dopolnilen način s trajnostnimi viri financiranja;

pomoč libijskim organom pri vzpostavitvi centra za usklajevanje reševanja na morju in izboljšanju operativnega sodelovanja z državami članicami;

podpora dobavi dodatnih patruljnih sredstev libijski obalni straži in zagotovitev njihovega vzdrževanja.

3. POSPEŠITEV BOJA PROTI TIHOTAPCEM IN TRGOVCEM Z LJUDMI

V okviru prizadevanj za omejitev odhodov in reševanje življenj je treba okrepiti boj proti tihotapcem in trgovcem z ljudmi v Sredozemlju in severni Afriki. Reševanje vprašanja tihotapljenja je ključni cilj operacije Sophia. Trenutno so v pripravi dopolnitve njenih neposrednih ukrepov na odprtem morju v obliki prispevanja k zmogljivostim libijske obalne straže, ki so lahko učinkovite v teritorialnih vodah Libije. Operacija Sophia prispeva tudi k na splošno boljši osveščenosti o teh vprašanjih na svojem področju delovanja. Proučile se bodo nadaljnje možnosti za povečanje spremljanja in zbiranje obveščevalnih podatkov ter prilagoditev na spreminjajoče se načine delovanja tihotapcev za boljšo pomoč pri ukrepih libijskih organov.

Prva prednostna naloga je, da postane mreža Seahorse Mediterranean operativna spomladi 2017. Namen tega programa je okrepiti mejne organe v državah severne Afrike in razviti njihove zmogljivosti za izmenjavo informacij in usklajevanje ukrepov z državami v EU in sredozemskimi državami članicami. Specifični cilji so povečati ozaveščenost organov severnoafriških držav o tokovih nedovoljenih migracij in nedovoljeni trgovini z ljudmi na njihovem ozemlju (zlasti v obalnih regijah in teritorialnih vodah) in okrepiti njihovo zmogljivost odzivanja na nacionalni in regionalni ravni, tudi kar zadeva reševanje na morju. Pomemben del je vzpostavitev varne komunikacijske mreže med mejnimi organi vseh sredozemskih držav.

Italija, Malta, Grčija, Ciper, Francija, Španija in Portugalska so svoje nacionalne koordinacijske centre Eurosur za nadzor meja povezale z mrežo Seahorse Mediterranean. V teku so prizadevanja, da se libijski obalni straži zagotovi oprema, ki jo potrebuje za povezavo z državami članicami, tako da se bodo lahko obveščale o incidentih v realnem času in usklajevale dejavnosti patruljiranja. Cilj je zagotoviti enako učinkovito sodelovanje pri preprečevanju tihotapljenja, kot poteka na Atlantiku, in sicer tudi z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo.

Ker se tihotapci vedno bolj poslužujejo majhnih in napihljivih gumijastih čolnov namesto lesenih, bi bilo oviranje dobave (čolnov, motorjev, vozil) učinkovit način za preprečevanje njihovih dejavnosti . Ta cilj je težko doseči in potreben bi bil usklajen pristop, ki ga je EU prek svojih operacij, agencij in instrumentov pripravljena proučiti skupaj s svojimi državami članicami, Interpolom in drugimi partnerji v regiji. Vire obveščevalnih podatkov in vire za nadzor bi bilo treba združiti, da bi lahko bolje spremljali lokacije in poti ter identificirali tihotapce, ki jih uporabljajo. Uporaba storitev sistema Eurosur za združevanje podatkov bi zlasti omogočala redno spremljanje izhodiščnih točk v tretjih državah ter odkrivanje in sledenje sumljivih plovil v Sredozemskem morju z uporabo sistemov javljanja ladij, satelitov in nadzornih letal. Ti ukrepi bodo dopolnjevali prizadevanja operacije Sophia na odprtem morju za preprečevanje dejavnosti tihotapcev in trgovcev z ljudmi. Zato je treba še naprej zagotavljati razpoložljivost sredstev za operacijo Sophia in nadalje proučiti njen širši prispevek k pomorski varnosti. Pomemben prispevek bo zagotovila tudi skupna operacijska skupina Mare, ki jo gosti Europol in je bila ustanovljena marca 2015 za boj proti organiziranemu kriminalu, ki omogoča nedovoljene migracije v Sredozemlju. Skupna operacijska skupina Mare je bila februarja 2016 vključena v Europolov Evropski center za boj proti tihotapljenju migrantov. Sestavljajo jo strokovnjaki, napoteni iz sedmih držav članic. Te države članice si izmenjujejo informacije v realnem času, da bi razbile tihotapske mreže.

Končno, boj proti kriminalnim organizacijam, ki so vpletene v tihotapljenje migrantov, ne more dosegati učinkovitih in trajnih rezultatov, če ga ne spremljajo ukrepi, ki so namenjeni odpravljanju temeljnih vzrokov, da se tem organizacijam oteži novačenje novih ljudi za svoje dejavnosti. V tem pogledu je treba okrepiti tekočo pomoč občinam ob migracijskih poteh (zlasti v migracijskih vozliščih in obalnih mestih) 22 , da bo mogoče okrepiti gradnjo zmogljivosti, socialno-ekonomski razvoj in dostop do osnovnih storitev (tudi za migrante) in preprečevati tihotapljenje.

Ključni ukrepi:

Zagotovitev operativnosti mreže Seahorse Mediterranean do pomladi 2017, da se izboljšata izmenjava informacij in operativno usklajevanje med libijsko obalno stražo in sodelujočimi državami članicami;

spodbujanje sodelovanja Tunizije, Alžirije in Egipta v mreži Seahorse Mediterranean;

usmerjanje prizadevanj na prekinitev oskrbe tihotapcev z združevanjem obveščevalnim podatkov držav članic, EUNAVFOR MED Sophia, Evropske agencije za mejno in obalno stražo, Europola, Interpola ter partneric v regiji, zlasti z uporabo storitev sistema Eurosur za združevanje podatkov.

4. ZAŠČITA MIGRANTOV, POMOČ PRI PROSTOVOLJNEM VRAČANJU IN PRESELITVI

Okrepljeni ukrepi proti tihotapljenju ljudi bodo povečali potrebo po ukrepanju na kopnem, da se migrante zaščiti in se jim ponudi pomoč pri prostovoljnem vračanju. Poleg tega zaradi nestabilnosti in pomanjkanja varnosti prihaja do razseljevanja številnega prebivalstva, tako državljanov kot državljanov tretjih držav 23 , od katerih so številni zelo ranljivi, in sicer na območja tranzita in odhodov znotraj države, kjer ni nobene prave vlade. Prisotna sta tako takojšnji izziv in dolgoročna potreba po pomoči za zaščito migrantov in obravnavo vse večjega pritiska. Ukrepa se predvsem na štirih področjih: krepitev zaščite in humanitarne pomoči migrantom, pomoč za reintegracijo v lokalno gospodarstvo, prostovoljno vračanje v izvorno državo ali preselitev tistih, ki potrebujejo mednarodno zaščito.

Libijskim organom je treba pomagati pri izgradnji zmogljivosti za upravljanje migracij, in sicer v obliki sodelovanja in dialoga. Projekt, katerega cilj je opredelitev ključnih oseb v zadevnih ministrstvih (notranje ministrstvo, pravosodje in zunanje zadeve) ter oblikovanje sinergij in platform, namenjenih vprašanjem v zvezi z upravljanjem migracij, že poteka v sodelovanju z zadevnimi ministrstvi. 24 .

Pogoji v centrih, kjer so nastanjeni migranti, so nesprejemljivi in ne dosegajo mednarodnih standardov za človekove pravice. Zagotavljanje ustreznih pogojev v teh centrih je najpomembnejši cilj in poteka z roko v roki z bojem proti slabemu ravnanju, mučenju, izsiljevanju in nečloveškemu ravnanju. Prednostna naloga je sodelovanje z libijskimi organi, mednarodnimi organizacijami, kot sta IOM in UNHCR, da bi ti centri zagotavljali ustrezne pogoje v skladu z standardi za človekove pravice. Razviti bi bilo treba dodatne alternative pridržanju, zlasti za ženske in mladoletnike brez spremstva, v tesnem sodelovanju z mednarodnimi organizacijami. Poleg tega je treba poskrbeti za varnost tako migrantov kot humanitarnih delavcev v teh centrih.

Drugo pomembno vprašanje je zagotovitev neoviranega dostopa UNHCR in IOM do oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, zlasti ranljivih oseb.

Komisija bo za obravnavo teh vprašanj sodelovala z libijskimi organi in z zadevnimi mednarodnimi organizacijami ter bo po potrebi pospešila namensko financiranje.

Številni so v Libijo prišli in tam ostali zaradi priložnosti za delo. Trenutno so zaradi nestabilnih razmer in izgube dela mnogi obtičali. Ena izmed možnih rešitev za njihov položaj je spodbujanje integracije v lokalno okolje, kjer je to mogoče. Začela se je pilotna pobuda, ki bi jo bilo treba okrepiti, katere namen je stabilizacija skupnosti na območjih, prizadetih zaradi notranjega razseljevanja, in tranzitnih območjih, vključno z ustvarjanjem priložnosti za delo za osebe, ki potrebujejo zaščito, tudi za olajšanje njihovega sprejetja v gostiteljske skupnosti.

Številni migranti se morda želijo vrniti v izvorno državo, če se njihovi načrti za zaposlitev v Libiji ali upi po nadaljnji poti v Evropo ne uresničijo. V teh primerih je ena izmed možnosti pomoč pri prostovoljni vrnitvi. EU izvaja projekte 25 za olajšanje prostovoljnega vračanja migrantov, ki so obtičali v Libiji, v njihove izvorne države. Decembra 2016 je bil v okviru skrbniškega sklada EU za Afriko sprejet ukrep v znesku 20 milijonov EUR, katerega namen je okrepiti upravljanje migracij ter se odzvati na nujne potrebe po zaščiti in nesprejemljivo umiranje migrantov. Projekt se bo osredotočil na pomoč migrantom na mestih izkrcanja in v centrih, kot tudi na pospešitev humanitarne repatriacije v izvorne države (s prvotnega cilja 5 000 migrantov) in reintegracijo 26 . EU si bo v sodelovanju z libijskimi organi prizadevala za zagotovitev ustreznih varnostnih pogojev za mednarodne operaterje, ki pomagajo migrantom pri prostovoljnem vračanju, ter je pripravljena, da ta dela nemudoma okrepi, vključno z dopolnilnimi ukrepi v sosednjih državah, glede na začetni potek projekta.

Možnosti za reintegracijo v lokalne skupnosti in pomoč pri prostovoljnem vračanju se lahko dopolnijo s preselitvijo, zlasti za najbolj ranljive osebe. EU skupaj z UNHCR preučuje izvedljivost praktičnih ukrepov za preseljevanje oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, iz Libije v države članice EU in v druge mednarodne partnerice. Preseljevanje lahko pomaga zagotoviti urejen in varen prihod oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, na ozemlje držav preselitve. Poleg tega dopušča varnostne preglede, preden oseba doseže ozemlje držav preselitve, ter so lahko prikaz solidarnosti z državo gostiteljico, saj se tako pomaga pri obravnavi množice ljudi, ki bežijo pred vojnami in preganjanjem. Osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, lahko tudi odvrne od nevarnih poti. Podrobnosti glede izvedljivosti, konkretne podrobnosti in hitrost takšnih preselitev bi bilo treba preučiti v tesnem sodelovanju z libijsko vlado, mednarodnimi partnerji in v skladu z razvojem razmer na terenu. Prav tako bi države članice morale biti pripravljene sodelovati pri preseljevanju iz Libije 27 .

Poleg tega specifičnega ukrepa, ki se bo spodbujal v Libiji, bi morala EU še naprej sodelovati z državami v regiji, da bi jih podprla pri razvoju njihovih azilnih in migracijskih sistemov, začenši z registracijo migrantov. To bo tudi prispevalo k izboljšanju sistemov zaščite in azilih sistemov v regiji v skladu s cilji programa za regionalni razvoj in zaščito v Severni Afriki. To lahko države članice vodi k uveljavitvi načela varne tretje države v pravnem redu Unije na področju azila, ko bodo pogoji izpolnjeni. Določbe glede varne tretje države so ena od ključnih komponent učinkovitega sistema za upravljanje migracijske krize in to bi bilo treba upoštevati pri tekočih razpravah o reformi skupnega evropskega azilnega sistema ter v prihodnjih razpravah o politiki EU glede vračanja in njenem izvajanju v prihodnosti.

Poleg pomembnosti izvedbe informativnih kampanj v državah izvora in vzdolž migracijskih poti v Afriki so ciljno usmerjene informativne kampanje potrebne tudi v Libiji, da se poudarijo tveganja nedovoljenih odhodov ter možnost pomoči pri prostovoljni vrnitvi. Te dejavnosti bi morale biti osredotočene predvsem na začetne dele poti in na regije v južni Libiji, saj bližina obale migrantom navadno predstavlja močno spodbudo za nadaljevanje poti.

Ključni ukrepi:

Sodelovanje z libijskimi organi za zagotovitev boljših pogojev v centrih za migrante, pri čemer se posebna pozornost nameni ranljivim osebam in mladoletnikom. Pospešitev sodelovanja z IOM in UNHCR v zvezi s tem;

pospešitev dela in sodelovanja z libijskimi občinami za spodbujanje alternativnih možnosti za preživljanje in pomoč za krepitev odpornosti lokalnih skupnosti, ki gostijo migrante;

pomoč libijskim organom pri izgradnji zmogljivosti za upravljanje migracij;

pomoč, v sodelovanju z libijskimi organi, mednarodnim organizacijam, kot je UNHCR, pri obravnavi položaja oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, vključno z možnostjo preselitve;

pomoč IOM pri prizadevanjih za izboljšanje položaja migrantov v Libiji in izvedbo projekta za pomoč pri prostovoljnem vračanju iz Libije, pri čemer se bo prizadevalo za razširitev projekta s prvotnega cilja 5 000 migrantov.

5. UPRAVLJANJE MIGRACIJSKIH TOKOVOV PREK JUŽNIH MEJA

Medtem ko je veliko število migrantov in notranje razseljenih oseb že v Libiji, je upravljanje tokov novih prišlekov, ki prihajajo prek južne meje države, ključno za zmanjšanje migracijskega pritiska. Pri tem bo pomemben uspeh akcijskega načrta iz Valette in partnerskega okvira.

Prizadevanja EU so raznolika, zlasti misije in projekti v okviru skupne varnostne in obrambne politike, ki se izvajajo v regiji ter prispevajo k reševanju tega izziva.

Misija EU za pomoč na meji (EUBAM Libija), ki trenutno poteka v Tunisu, je razvila zmogljivost za neodvisne obiske Tripolija. Misija je v zaključni fazi določanja ključnih akterjev na področju varnosti in v sodelovanju z libijskimi organi raziskuje možnosti za civilno misijo v okviru SVOP v prihodnosti. Ta potencialna misija lahko poteka na področju policije/vladavine prava/upravljanja meja in lahko libijskim organom nudi svetovanje in usposabljanje. EU si bo dodatno prizadevala za izvedbo ukrepov za pomoč libijskim organom. To se lahko združi z ukrepi prek drugih instrumentov, vključno z operacijo Sophia in Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, da se izboljšata spremljanje in pretok informacij 28 . Potrebno bi bilo razmisliti o oskrbi s tehnologijo, vozili in drugimi sredstvi, da se izboljša nadzor kopnih meja med Libijo in sosednjimi državami.

Bistveno vlogo imajo tudi prizadevanja za lokalno stabilizacijo, da se okrepi sodelovanje z gostiteljskimi skupnostmi. IOM od maja 2016 izvaja projekt v južni Libiji. Ukvarja se z gostiteljskimi skupnostmi, notranje razseljenimi osebami in migranti ter se lahko oceni za določitev, ali bi bilo treba projekt razširiti in replicirati tudi drugje. EU prek instrumenta, ki prispeva k stabilnosti in miru, podpira več projektov za pomoč pri reševanju sporov, uresničevanju sporazumov med sprtimi stranmi in krepitvi prizadevanj na ravni skupnosti za zmanjšanje nasilja, zlasti v južni Libiji.

Prispevek EU k upravljanju migracij v južno Libijo vključuje pomoč za izgradnjo zmogljivosti za varnost in obrambo ter za procese regionalnega sodelovanja za dosego varnosti v Sahelu, zlasti v okviru G5. Misija EU za usposabljanje in misija Evropske unije v okviru SVOP v Maliju 29 z usposabljanji in svetovanji prispevata k izboljšanju nadzora meja v Maliju. V Nigru, glavnem tranzitnem križišču za migrante na poti v Evropo, so dejavnosti SVOP intenzivnejše, vključno s stalno prisotnostjo misije EU v okviru SVOP Sahel Niger 30 v Agadezu. Namen misije je pomagati organom v Nigru pri obravnavi nedovoljenih migracij in boju proti trgovanju z ljudmi in organiziranemu kriminalu. V okviru regionalizacije misij v okviru SVOP v Sahelu in pričakovane ustanovitve mreže SVOP v regiji se pomoč na tem področju razširja na druge države v regiji, zlasti Mavretanijo, Burkino Faso in Čad.

Delo, opravljeno v Nigru znotraj partnerskega okvira, bi se moralo v celoti izkoristiti, da se upočasnijo tokovi prek južne libijske meje. Število ljudi, ki so zapustili Niger in se podali na nevarno pot čez Saharo, je upadlo s 70 000 maja 2016 na 1 500 novembra 31 . Delo v Agadezu ima lahko ključno vlogo pri tem. Konkretni ukrepi bi lahko vključevali nadaljnjo podporo skupnostim in migrantom z informacijami, izboljšanjem ozaveščenosti ter razširjanjem ukrepov za pomoč pri prostovoljnem vračanju in reintegracijo tudi zunaj Agadeza in Niameya. Agadez bi lahko pomagal tudi kot center za pomoč pri prostovoljnem vračanju za migrante, ki so obtičali v Libiji. To je povezano s tekočo pomočjo mejnim organom Nigra za boljši nadzor meje med Nigrom in Libijo.

Poleg tega bo pomoč namenjena območjem okoli Agadeza za razvoj lokalnega gospodarstva, ki ni povezano s tihotapljenjem ljudi. Pri prizadevanjih za okrepitev nadzora, ki ga izvaja Niger na meji med Nigrom in Libijo za nadzor toka migrantov in za pomoč pri prostovoljnem vračanju, je treba upoštevati morebiten učinek na skupnosti v severnem Nigru, katerih gospodarstvo temelji na tihotapljenju migrantov, da se zagotovijo primerni alternativni načini za preživetje in dostop do uspešnih in zakonitih trgov, kar bi nadomestilo tihotapljenje migrantov.

Intenzivno sodelovanje z Nigrom vključuje tudi ciljne ukrepe proti tihotapcem ljudi. Niger razvija strategijo, ki vključuje skupne preiskovalne enote, izvajanje zakona proti tihotapljenju ljudi iz leta 2015 ter izgradnjo zmogljivosti za preiskovalce in tožilce, da prispevajo k izvajanju nadzora nad tokovi migrantov skozi Niger. Evropski migracijski uradnik za zveze in uradnik za zveze Evropske agencije za mejno in obalno stražo bosta v kratkem napotena v Niger, kjer bosta pomagala, da EU dodatno okrepi svojo zmogljivost za razpravo in izboljša sodelovanje z organi Nigra pri reševanju vprašanja nedovoljenih migracij ter za boljšo organizacijo upravljanja migracij.

Boljše vezi med predstavniki EU v Nigru in Maliju ter Europolom lahko prav tako izboljšajo ocenjevanje in analizo tihotapljenja ljudi in dejavnosti tihotapcev ter zagotovijo boljšo podporo lokalnim organom, da se povežejo z obstoječim programom za vzpostavitev vezi z Interpolom, ki ga podpira skrbniški sklad EU za Afriko. Ta uspešen model, ki dokazano zmanjšuje število migrantov, bi bilo treba prenesti na druge regionalne partnerje, zlasti Mali, Čad, Egipt, Alžirijo in Sudan, kot tudi v druge države, ki jih zajemata kartumski in rabatski proces.

EU že dejavno spodbuja dialog med Libijo in njenimi južnimi sosedami glede upravljanja skupnih meja in sodelovanja pri obveščanju o migracijskih poteh. Avgusta 2016 je bil za izmenjavo informacij o upravljanju meja ustanovljen odbor EU in Libije o integriranem upravljanju kopenskih meja. Drugi potencialni forum za dodatno operativno sodelovanje v regiji je obveščevalna skupnost Afrika-Frontex, ki nudi okvir za redno izmenjavo znanja in obveščevalnih podatkov na področju varnosti meja ter lahko razvije analizo tveganja in napoti kratkoročne misije za odkrivanje migracijskih poti in možnih sprememb teh poti, pri čemer se lahko uporabijo tudi satelitski posnetki. Dialog bo krepil potencialne prednostne ukrepe in sektorje za boljše sodelovanje v okviru skrbniškega sklada za Afriko. Regionalni programi, kot sta migracije EUROMED IV 32 in profil migracij v Sredozemlju po posameznih mestih 33 , ponujajo privilegirane platforme za spodbujanje dialoga med državami in regijami ter izmenjavo izkušenj in najboljših praks na regionalni ravni. Ta prizadevanja so dobila dodatno spodbudo na srečanju junija 2016 med visoko predstavnico/podpredsednico in zunanjimi ministri Libije, Nigra in Čada na temo upravljanja meja. Ta forum je mogoče nadalje uporabiti za obravnavo vprašanja tihotapljenja ljudi.

Ključni ukrepi:

Napotitev vseh misij EU in izvajanje projektov za pomoč libijskim organom pri upravljanju meja in zaščiti migrantov v južni Libiji;

spodbujanje sodelovanja na mejah, dialoga in izmenjave informacij med Libijo in njenimi južnimi sosedami, vključno z uporabo vseh zmogljivosti obveščevalne skupnosti Frontex-Afrika;

sprejetje dodatnih ukrepov na podlagi obstoječega sodelovanja z Nigrom znotraj partnerskega okvira za obravnavo migracijskih pritiskov proti severu, reševanje vprašanja tihotapljenja ljudi in spodbujanje pomoči pri prostovoljnem vračanju.

6. POVEČANJE SODELOVANJA Z EGIPTOM, TUNIZIJO IN ALŽIRIJO – PREPREČEVANJE NEDOVOLJENIH MIGRACIJ IN PREMIKOV POTI

Pri sprejemanju skupnih ukrepov z Libijo je treba kar najbolj zmanjšati tveganje odpiranja novih poti v sosednjih državah, in sicer s poglobitvijo dialoga in sodelovanja na področju migracij v regiji. Države, kot so Alžirija, Egipt in Tunizija, ki gostijo veliko število migrantov, bi lahko bile upravičene do podpore za pomoč pri prostovoljnem vračanju. Prav tako bi bila potrebna nadaljnja pomoč tem državam za razvoj lastnega delujočega azilnega sistema in za pomoč tistim, ki potrebujejo mednarodno zaščito. Podlaga za sodelovanje med Združenimi narodi in agencijami EU 34 se lahko bolj utrdi, kot tudi njihovo sodelovanje v skupnih pobudah, kot je mreža Seahorse Mediterranean. To bi spodbudilo tako praktično sodelovanje kot tudi skupen pristop za boljše upravljanje migracij, reševanje življenj na morju ob polnem spoštovanju človekovih pravic v skladu z mednarodnimi standardi in standardi EU.

Pridružitveni sporazum EU z Egiptom iz leta 2004 je vseboval določbe o sodelovanju na področju migracij, vendar se je uresničilo le malo ukrepov. Uradni dialog med EU in Egiptom je ponovno oživel v okviru revidirane evropske sosedske politike, prednostne naloge partnerstva med EU in Egiptom 35 , najpomembnejši politični okvir, ki bo usmerjal odnose v prihodnjih letih, pa bo vključeval namensko poglavje o krepitvi sodelovanja glede vseh vidikov migracij in mobilnosti. To je sedaj pomemben dejavnik v stikih na politični ravni, nazadnje z obiskom več komisarjev v Kairu jeseni 2016, čemur je sledil obisk višjih uradnikov 22. januarja, katerega rezultat je skorajšnji začetek obsežnega sodelovanja z Egiptom na področju migracij.. Hitra napotitev evropskega migracijskega uradnika za zveze v delegacijo EU v Egiptu, bo prav tako okrepila to sodelovanje.

Število tranzitov in odhodov iz Tunizije je nizko. Vseeno je okvir, ki ga zagotavlja partnerstvo za mobilnost, sklenjeno marca 2014, zagotovil boljše upravljanje operativne in finančne pomoči. Odnosi na tem področju s partnerskim okvirom sedaj prihajajo na novo raven 36 . V Skupnem sporočilu o krepitvi podpore EU Tuniziji 37 se predlaga krepitev podpore EU vse od odpravljanja temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij do razvoja celovite in učinkovite nacionalne migracijske in azilne politike. To bi vključevalo praktično sodelovanje na področju vračanja, priložnosti za zakonite migracije in pomoč Tuniziji pri preprečevanju nedovoljenih migracij. Projekt reform v varnostnem sektorju v višini 23 milijonov EUR zagotavlja pomoč za izgradnjo zmogljivosti na področju upravljanja meja. Takojšnja napotitev evropskega migracijskega uradnika za zveze v delegacijo EU v Tuniziji pomeni stalno podporo za pospešitev sodelovanja.

Tunizija in EU sta oktobra 2016 opravili prvi krog pogajanj o vizumskih olajšavah in sporazumu o ponovnem sprejemu. V primeru hitrega zaključka teh pogajanj bi Tunizija postala prva država v južnem sosedstvu EU, ki bi uživala prednosti učinkovitega in ambicioznega sporazuma o vizumskih olajšavah. Sporazum o ponovnem sprejemu bi utrdil sodelovanje na področju migracij in bi lahko služil kot odvračilo za potencialne tranzitne migrante. Izboljšano praktično sodelovanje na področju ponovnega sprejema lahko že vključuje hitrejšo identifikacijo migrantov in učinkovitejšo izdajo potrebnih potovalnih dokumentov.

Prednostne naloge partnerstva med EU in Alžirijo 38 bodo vključevale tesnejše sodelovanje na področju migracij in vprašanj v zvezi z mobilnostjo, medtem ko potekajo razprave z alžirskimi organi glede prvega projekta, ki se bo financiral iz skrbniškega sklada EU za Afriko 39 . Pri razvoju tega sodelovanja bi se upošteval položaj Alžirije tako kot izvorne države kot države tranzita.

Ključni ukrepi:

Poglobitev dialoga in operativnega sodelovanja na področju migracijskih tokov z Egiptom, Tunizijo in Alžirijo;

izboljšanje praktičnega sodelovanja z Evropsko agencijo za mejno in obalno stražo, vključno v zvezi z vračanjem.

7. MOBILIZACIJA FINANCIRANJA ZA SEVERNO AFRIKO

Četudi na prvem mestu težav pri obravnavi migracijskih tokov po osrednji sredozemski poti ni pomanjkanje denarja, ampak najti partnerje na teren za izvedbo ukrepov, bo več ukrepov, ki se predlagajo v tem skupnem sporočilu, kot je usposabljanje in opremljanje libijske obalne straže, izboljšanje pogojev v centrih za migrante, pospešitev pomoči pri prostovoljnem vračanju ali čezmejnega in regionalnega sodelovanja, zahtevalo financiranje.

Nekatere izmed teh ukrepov je mogoče financirati v okviru številnih projektov, ki že potekajo: več kot 50 milijonov EUR 40 je že rezerviranih za Libijo za projekte, povezane z migracijami. Dodatno financiranje bo na voljo iz različnih virov. Skrbniški sklad EU za Afriko, oddelek za Severno Afriko, je glavni in namenski instrument za te namene, močno osredotočen na osrednjo sredozemsko pot. V tem skladu bo v letu 2017 200 milijonov EUR namenjenih za Severno Afriko. Pri tem bodo imeli prednost projekti v zvezi z migracijami, ki zadevajo Libijo. Komisija proti koncu leta 2017 ponovno preverila dodatne potrebe po financiranju, in sicer v luči napredka pri izvajanju ukrepov, opredeljenih v tem skupnem sporočilu, in njihovih rezultatih na terenu ter ob upoštevanju dodatnih ukrepov za leto 2018. Skrbniški sklad EU za Afriko je oblikovan tako, da dopušča ne le financiranje iz proračuna EU, ampak tudi iz prispevkov držav članic. Nacionalni finančni prispevki v skrbniški sklad znašajo 152 milijonov EUR. Tudi države članice so zagotovile precejšnjo podporo, zlasti z napotitvijo sredstev, kot so plovila, ter prek bilateralnih programov. Države članice so vabljene, da izenačijo prispevek EU za Severno Afriko, da se razširi obseg intervencij in čim bolj poveča učinek na terenu.

Skrbniški sklad za Afriko se je izkazal za učinkovit kanal za hitro ukrepanje. Komisija lahko že sklene, da bo sklad še naprej dragoceno orodje za ukrepe iz tega skupnega sporočila.

Ključni ukrepi:

Mobilizirati 200 milijonov EUR iz skrbniškega sklada EU za Afriko za Severno Afriko za projekte v letu 2017, pri čemer se prednostno osredotoča na projekte v zvezi s migracijami, ki zadevajo Libijo;

države članice izenačijo prispevek EU k oddelku za Severno Afriko skrbniškega sklada za Afriko.

8. SKLEPNA UGOTOVITEV

Jasno je, da se bodo spomladi 2017 tokovi nenadzorovanih nedovoljenih migracij po osrednji sredozemski poti nadaljevali v tako velikem obsegu, kot je bil zabeležen leta 2016, če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi. Ker velika večina migrantov skuša prečkati Sredozemlje z libijske obale, države članice EU, zlasti tiste, ki jih migrantski tokovi najbolj prizadenejo, torej Italija in Malta, tesno sodelujejo z libijskimi organi, da bi nadzorovale te tokove in rešile življenja na morju. Evropska unija kot celota bi morala ta prizadevanja bolje podpreti. EU je v preteklih dveh letih v skladu z evropsko agendo o migracijah izvedla več ukrepov, politik in financiranja, da bi pomagala učinkovito upravljati begunsko in migracijsko krizo, vključno vzdolž osrednje sredozemske poti, z vseh vidikov in v duhu solidarnosti.

Sedanje skupno sporočilo nadgrajuje to delo in določa nadaljnji sklop obsežnih operativnih ukrepov, ki jih morajo nemudoma sprejeti vsi akterji, da bi pomagali reševati življenja, se boriti proti tihotapljenju ljudi, izboljšati pogoje za migrante in begunce v tranzitnih državah v Severni Afriki ter spodbujati vračanje v izvorne države in končno zajeziti tokove. Osredotočajo se na ključne odseke vzdolž osrednje sredozemske poti in upoštevajo širši regionalni kontekst. Enostavnih rešitev te problematike ni, vendar imajo lahko ti ukrepi skupaj resničen učinek in prispevajo k uničenju poslovnega modela tihotapcev ljudi in zmanjšanju nevarnih prečkanj Sredozemlja. Za uspeh teh ukrepov bo potrebno tesno sodelovanje zadevnih partnerjev v Severni Afriki ter konkretna prizadevanja in zaveze držav članic in institucij EU, kot tudi sodelovanje z mednarodnimi organizacijami, kot sta UNHCR in IOM. Nekatere izmed predlaganih ukrepov je mogoče v celoti izvesti le, ko bodo to omogočale razmere na terenu. Predlagani ukrepi dopolnjujejo ukrepe, ki so že bili sprejeti v okviru evropske agende o migracijah, kot je nov okvir za migracijsko partnerstvo s tretjimi državami in tekoče delo za okrepitev notranjih politik EU, kot so skupni evropski azilni sistem in skupni ukrepi glede vračanja. Na podlagi navedenega Komisija priporoča, da voditelji držav ali vlad, ki se bodo 3. februarja srečali v Valetti, sprejmejo operativne ukrepe, začrtane v tem skupnem sporočilu in določene v Prilogi 1.

(1)

Vir: https://missingmigrants.iom.int/mediterranean.

(2)

Vir: Italijansko ministrstvo za notranje zadeve.

(3)

Število migrantov v Libiji se ocenjuje na 700 000 do 1 milijon. Po ocenah je notranje razseljenih približno 350 000 oseb (podatki Mednarodne organizacije za migracije (IOM)), ki pa se želijo/nameravajo vrniti domov ali ostati v Libiji.

(4)

V skladu z resolucijo Varnostnega sveta ZN št. 2259.

(5)

COM(2015) 240 final z dne 13.5.2015.

(6)

Sklepi Evropskega sveta iz decembra 2016. Glej politično izjavo in akcijski načrt iz Vallette. Naslednji korak v procesu bo srečanje visokih uradnikov 8. in 9. februarja.

(7)

COM(2016) 960 final, 14.12.2016, Drugo poročilo o napredku: prvi rezultati partnerskega okvira s tretjimi državami v okviru evropske agende o migracijah. Naslednje poročilo bo sprejeto marca 2017.

(8)

https://www.eu2017.mt/en/news/Pages/Speech-by-Prime-Minister-Joseph-Muscat-at-the-EP-Plenary-Session-on-the-Presidency-Priorities.aspx

(9)

Obstoječi akcijski načrt EU o vračanju je bil sprejet leta 2015 (COM(2015) 453 final z dne 9.9.2015).

(10)

Vir: Italijansko ministrstvo za notranje zadeve.

(11)

http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2016/03/18-eu-turkey-statement/

(12)

Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Češka, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo.

(13)

Avstrija, Belgija, Bolgarija, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Hrvaška, Islandija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovenija, Slovaška, Španija, Švedska, Švica, Združeno kraljestvo.

(14)

Sedanja libijska obalna straža je bila ustanovljena leta 1996, odgovorna pa je za uveljavljanje suverenosti države in prava v skladu s pravom ZN in nacionalnim pravom. Obalna straža si logistiko, osebje in usposabljanje deli z mornarico. Na splošno velja, da je to najbolj operativno telo, ki izvaja naloge obalne straže.

(15)

Španija, Italija, Malta, Francija, Grčija, Ciper in Portugalska.

(16)

To se financira iz instrumenta za razvojno sodelovanje. Usposabljanje se lahko razširi na osebje obalnih straž Tunizije, Alžirije in Egipta, ko se bodo te države pridružile programu Seahorse.

(17)

Možnosti za financiranje vključujejo nujni skrbniški sklad za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki (nujni skrbniški sklad Evropske unije za Afriko ) in Evropski instrument sosedstva in partnerstva.

(18)

Podpisan v okviru programa za regionalni razvoj in zaščito v Severni Afriki

(19)

Obveznost za ladje, da pomagajo plovilom v stiski, temelji na tradiciji in Mednarodni konvenciji o varstvu človeškega življenja na morju (konvencija SOLAS) iz leta 1974. Podpisnice Mednarodne konvencije o iskanju in reševanju na morju (konvencija SAR) iz leta 1979 morajo zagotoviti vse potrebno za izvajanje ustreznih iskalnih in reševalnih operacij v svojih obalnih vodah. Prav tako se podpisnice spodbuja, da s sosednjimi državami sklenejo sporazume o iskanju in reševanju, kar vključuje določitev območij iskanja in reševanja, združevanje zmogljivosti, vzpostavitev skupnih postopkov, usposabljanje in obiske za povezovanje. Konvencija določa, da bi morale podpisnice sprejeti ukrepe za pospešitev vstopa reševalnih enot drugih podpisnic v svoje teritorialne vode. Libija je ratificirala obe konvenciji, SOLAS in SAR.

(20)

Zagotovil jih bo Eurosur – storitve sistema Eurosur za združevanje podatkov, ki jih upravlja Evropska agencija za mejno in obalno stražo, omogočajo redno spremljanje izhodiščnih točk v tretjih državah ter odkrivanje in sledenje sumljivih plovil v Sredozemskem morju z uporabo sistemov javljanja ladij, satelitov in nadzornih letal.

(21)

Strategijo Evropske unije za pomorsko varnost je sprejel Evropski svet junija 2014. Skupni načrt EU je, da se izboljša način, kako EU predvidi in se odziva na izzive, kot so splošna varnost in mir ter nadzor zunanjih meja.

(22)

Odbor regij si prizadeva za razvoj sodelovanja z libijskimi občinami na mnogih področjih, vključno z migracijami.

(23)

Treba je omeniti, da je bila Libija dolgo odvisna od precejšnje migrantske delovne sile.

(24)

Projekt, ki se financira s sredstvi EIS, 3 milijoni EUR (komponenta 1 projekta, ki podpira upravljanje migracij in azila v Libiji na podlagi pravic).

(25)

Projekti v znesku 35 milijonov EUR, ki se financirajo v okviru evropskega instrumenta sosedstva/instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru/instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja/skladov za humanitarno pomoč in skladov za azil, migracije in integracijo/projekta za regionalni razvoj.

(26)

Ta projekt je del 100 milijonov EUR vrednega skrbniškega sklada EU za Afriko – skupne pobude mednarodne organizacije za migracije (IOM), ki skrbi za zaščito in reintegracijo oseb, ki se vračajo, na osrednjih sredozemskih migracijskih poteh v štirinajstih državah Sahela in regije ob Čadskem jezeru, vključno z Libijo. S prispevki Nemčije (45 milijonov EUR) in Italije (22 milijonov EUR). V zvezi s tem ta skupna pobuda predvideva zaščito 60 000 migrantov, ki so obtičali in potrebujejo pomoč, pomoč za vrnitev in reintegracijo 24 000 migrantom ter informiranje in ozaveščanje o nevarnostih in alternativah nedovoljenim migracijam v 2 000 skupnostih, od koder prihaja veliko migrantov, ter 200 000 migrantov, ki so že na poti. Ukrepi prav tako podpirajo zbiranje in analizo podatkov v vsaki ciljni državi ter na regionalni ravni za prilagoditev politik in ukrepov glede na dokaze in zmogljivosti vlad in lokalnih deležnikov, da bi se zagotovila trajnost in lastništvo ukrepov.

(27)

Pomemben je tudi rezultat predloga za okvir Unije za preselitev (COM(2016) 468 final z dne 13. 7. 2016) .

(28)

Pri tem se lahko koristijo tudi storitve sistema Eurosur za združevanje podatkov.

(29)

Misija Evropske unije v okviru SVOP Sahel Mali se je začela januarja 2015, po napotitvi misije EU za usposabljanje v Maliju leta 2013, da bi izboljšali sposobnosti malijskih notranjih varnostnih sil za izboljšanje njihove operativne učinkovitosti, ponovno vzpostavitev ustrezne hierarhične lestvice, okrepitev vloge sodnih in upravnih organov, kar zadeva upravljanje in nadzor misij, ter olajšanje izvajanja misije na severu države.

(30)

Misija EU v okviru SVOP Sahel Niger se je začela julija 2012 za izboljšanje zmogljivosti varnostnih sil Nigra v boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu ter da bi pripomogli k izboljšanju politične stabilnosti, varnosti in upravljanja v Nigru. Misija je od leta 2015 pomagala pri izboljšanju nadzora in upravljanja migracijskih tokov, s čimer je prispevala k boju proti nedovoljenim migracijam in zmanjšanju s tem povezanega kriminala.

(31)

COM(2016) 960 final, 14.12.2016, Drugo poročilo o napredku: Prvi rezultati partnerskega okvira s tretjimi državami v okviru evropske agende o migracijah.

(32)

Regionalni projekt v znesku 6,4 milijona EUR (financiran iz EIS), s katerim se izvaja obsežen in deljen pristop za okrepitev učinkovitega dialoga in sodelovanja na področju migracij, mobilnosti in vprašanj mednarodne zaščite v južnem sosedstvu.

(33)

Regionalni projekt v znesku 1,9 milijona EUR (financiran iz NEAR-TS) prispeva k boljšemu načrtovanju migracij na ravni mest v južnem Sredozemlju, in sicer prek sodelovanja med predstavniki mest in strokovnjaki prek namenske mreže v petih južnih mestih in petih evropskih mestih.

(34)

Evropska agencija za mejno in obalno stražo razpravlja o delovnem dogovoru z egiptovskimi organi.

(35)

Ker pogajanja še niso zaključena, prednostne naloge partnerstva med EU in Egiptom še niso bile uradno sprejete.

(36)

COM(2016) 385 final z dne 7. junija 2016.

(37)

JOIN(2016) 47 final z dne 29. septembra 2016.

(38)

Ker pogajanja še niso zaključena, prednostne naloge partnerstva med EU in Alžirijo še niso bile uradno sprejete.

(39)

Ta projekt vključuje podporo statističnemu raziskovanju migracij, izvajanju nacionalne strategije za preprečevanje in boj proti trgovini z ljudmi ter za zdravje migrantov (boj proti razširjenosti virusa HIV in tuberkuloze).

(40)

V to številko so zajeti projekti na področju migracij v Libiji v višini 30,5 milijona EUR, ki se financirajo iz evropskega sosedskega instrumenta, instrumenta, ki prispeva k stabilnosti in miru, ter iz regionalnih programov za razvoj in zaščito, ter 20 milijonov EUR, ki se financirajo iz skrbniškega sklada EU za Afriko.