Bruselj, 26.1.2017

COM(2017) 34 final

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Vloga pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu


1.Uvod

Komisija je 2. decembra 2015 sprejela akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo 1 , ki omogoča spremembe s pomembnim potencialom za nova delovna mesta in rast ter spodbujanjem trajnostnih načinov proizvodnje in porabe v skladu z zavezami EU iz agende za trajnostni razvoj do leta 2030.

V akcijskem načrtu je poudarjeno, da je za prehod na bolj krožno gospodarstvo potrebno ukrepanje v celotnem življenjskem krogu proizvoda: od proizvodnje do oblikovanja trgov za „sekundarne“ surovine (tj. pridobljene iz odpadkov). Ravnanje z odpadki je eno od glavnih področij, na katerem so potrebne in izvedljive nadaljnje izboljšave: izboljšanje preprečevanja nastajanja, ponovne uporabe in recikliranja odpadkov so glavni cilji akcijskega načrta in zakonodajnega svežnja o odpadkih 2 .

Z doseganjem teh ciljev se lahko ustvarijo realne gospodarske priložnosti, izboljša dobava surovin industriji, ustvarijo delovna mesta na lokalni ravni in utrdi vodilna vloga Evrope v sektorju zelenih tehnologij, ki ima dokazan potencial za rast tudi na svetovni ravni. V EU se je proizvodnja blaga in storitev na enoto bruto domačega proizvoda v zadnjem desetletju povečala za več kot 50 %, zaposlenost, povezana s to proizvodnjo, pa se je povečala za več kot 4 milijone ekvivalentov polnega delovnega časa 3 . Na svetovni ravni Svetovna banka ocenjuje, da bo v naslednjih desetih letih vloženih 6 bilijonov EUR v čiste tehnologije v državah v razvoju, pri čemer bo približno 1,6 bilijona EUR na voljo za MSP 4 .

Za izkoriščanje tega potenciala, spodbujanje inovacij in preprečevanje morebitnih gospodarskih izgub zaradi nasedlih naložb morajo biti naložbe v novo zmogljivost za obdelavo odpadkov umeščene v dolgoročno perspektivo krožnega gospodarstva in usklajene s hierarhijo ravnanja z odpadki v EU, v skladu s katero so možnosti ravnanja z odpadki razvrščene glede na njihovo trajnost, najpomembnejša pa sta preprečevanje nastajanja in recikliranje odpadkov. Zakonodaja EU o odpadkih, vključno z nedavnimi predlogi za višje cilje glede recikliranja komunalnih odpadkov in odpadne embalaže ter za zmanjšanje odlaganja na odlagališčih, temelji na hierarhiji ravnanja z odpadki, njen cilj pa je ravnanje z odpadki preusmeriti v višje stopnje hierarhije, tj. v preprečevanje nastajanja, ponovno uporabo in recikliranje.

To sporočilo se osredotoča na energijsko predelavo odpadkov in njeno vlogo v krožnem gospodarstvu. Pridobivanje energije iz odpadkov je širok pojem, ki zajema veliko več kot sežiganje odpadkov. Vključuje različne postopke obdelave odpadkov za proizvajanje energije (npr. v obliki električne energije ali toplote ali za proizvodnjo goriva, pridobljenega iz odpadkov), pri čemer ima vsak od njih različne okoljske učinke in potencial za krožno gospodarstvo.

Glavni cilj tega sporočila je zagotoviti, da energijska predelava odpadkov v EU podpira cilje akcijskega načrta za krožno gospodarstvo in da se pri njej strogo upošteva hierarhija ravnanja z odpadki v EU. V sporočilu je tudi proučeno, kako je mogoče optimizirati vlogo postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov, da bi prispevala k doseganju ciljev, določenih v strategiji za energetsko unijo 5 in Pariškem sporazumu 6 . Hkrati bi moral pristop k pridobivanju energije iz odpadkov, opisan v tem sporočilu, s poudarjanjem dokazano energijsko učinkovitih tehnologij zagotoviti spodbude za inovacije in prispevati k ustvarjanju visokokakovostnih delovnih mest.

Da bi se dosegli ti cilji, sporočilo:

−pojasnjuje, kakšen je položaj različnih postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov v hierarhiji ravnanja z odpadki in kaj to pomeni za javnofinančno pomoč (oddelek 2);

−zagotavlja smernice za države članice o tem, kako bolje izkoristiti ekonomske instrumente in načrtovanje zmogljivosti, da se preprečijo ali odpravijo morebitne presežne zmogljivosti pri sežiganju odpadkov (oddelek 3), ter

−opredeljuje tehnologijo in postopke, ki imajo trenutno največji potencial za optimiziranje izkoristka energije in materialov, ob upoštevanju pričakovanih sprememb v surovinah za postopke za pridobivanje energije iz odpadkov (oddelek 4).

2.Položaj postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov v hierarhiji ravnanja z odpadki in vloga javnofinančne pomoči

Hierarhija ravnanja z odpadki 7 je temelj politike in zakonodaje EU na področju odpadkov ter je ključnega pomena za prehod na krožno gospodarstvo. Njen glavni namen je vzpostaviti prednostni vrstni red za zmanjšanje škodljivih vplivov na okolje in izboljšanje učinkovite rabe virov pri preprečevanju nastajanja in upravljanju odpadkov.

To sporočilo zajema naslednje glavne postopke za pridobivanje energije iz odpadkov 8 :

−sosežiganje odpadkov v kurilnih napravah (npr. elektrarnah) ter pri proizvodnji cementa in apna;

−sežiganje odpadkov v namenskih objektih;

−anaerobno razgradnjo biorazgradljivih odpadkov;

−proizvodnjo trdnih, tekočih in plinskih goriv, pridobljenih iz odpadkov, ter

−druge postopke, vključno s posrednim sežiganjem po pirolizi ali uplinjanju.

Ti postopki imajo različne vplive na okolje in so različno razvrščeni v hierarhiji ravnanja z odpadki. Dejansko postopki za pridobivanje energije iz odpadkov vključujejo zelo različne postopke ravnanja z odpadki, od „odstranjevanja“ in „predelave“ do „recikliranja“. Tako se na primer postopki, kot je anaerobna razgradnja, katere rezultat je nastajanje bioplina in pregnitega blata, v skladu z zakonodajo EU o odpadkih 9 štejejo za postopek recikliranja. Na drugi strani pa se sežiganje odpadkov z omejeno energijsko predelavo šteje za odstranjevanje. Na sliki 1 spodaj je ponazorjen položaj različnih postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov v hierarhiji ravnanja z odpadki v EU.

Slika 1: Hierarhija ravnanja z odpadki in postopki za pridobivanje energije iz odpadkov

Pomembno je poudariti, da je iz hierarhije ravnanja z odpadki na splošno razvidna tudi prednostna okoljska možnost iz podnebnega vidika: odstranjevanje z odlaganjem odpadkov na odlagališčih ali sežiganjem z malo ali nič energijske predelave je običajno najmanj zaželena možnost za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; po drugi strani pa imajo preprečevanje nastajanja, ponovna uporaba in recikliranje odpadkov največji potencial za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.

Spomniti je treba tudi, da imajo države članice nekaj prožnosti pri uporabi hierarhije, saj je končni cilj spodbujati tiste možnosti ravnanja z odpadki, ki zagotavljajo najboljši izid za okolje 10 . Pri nekaterih posebnih tokovih odpadkov lahko doseganje najboljšega izida za okolje pomeni odstopanje od prednostnega vrstnega reda hierarhije, med drugim zaradi tehnične izvedljivosti, ekonomske smiselnosti in varstva okolja. To mora biti utemeljeno v skladu z določbami iz člena 4(2) okvirne direktive o odpadkih 11 . V nekaterih posebnih in utemeljenih primerih (npr. pri materialih, ki vsebujejo nekatere snovi, ki vzbujajo veliko zaskrbljenost) imata na primer lahko odstranjevanje in energijska predelava prednost pred recikliranjem 12 .

Za podporo prehodu na bolj krožno gospodarstvo bi moralo biti javno financiranje ravnanja z odpadki, bodisi na nacionalni ravni ali ravni EU, skladno s ciljem preusmeritve v višje stopnje pri izvajanju hierarhije ravnanja z odpadki v EU.

Na ravni EU je za prehod na bolj trajnostne sisteme ravnanja z odpadki zagotovljena finančna pomoč, večinoma s sofinanciranjem iz skladov kohezijske politike 13 . V primeru teh skladov morajo biti izpolnjeni predpogoji, da se zagotovi, da bodo nove naložbe v sektorju odpadkov skladne z načrti za ravnanje z odpadki, ki so jih pripravile države članice, da bi izpolnile svoje cilje glede priprave za ponovno uporabo in recikliranje. Kot je navedeno v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, to pomeni, da bi se naložbe v obrate za obdelavo ostankov odpadkov, kot je dodatna zmogljivost za sežiganje, odobrile samo v omejenih in dobro utemeljenih primerih, kadar ne obstaja tveganje presežne zmogljivosti in so v celoti upoštevani cilji hierarhije ravnanja z odpadki.

Naložbe, ki se izvajajo prek drugih mehanizmov financiranja EU, kot je Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), imajo pomembno vlogo tudi pri privabljanju zasebnega financiranja za najboljše in najbolj „krožne“ rešitve za ravnanje z odpadki s posojili, jamstvi, lastniškim kapitalom in drugimi mehanizmi za prevzemanje tveganj. Poleg tega razpoložljiva finančna pomoč EU za raziskave in inovacije na področju tehnologij za pridobivanje energije iz odpadkov (npr. Obzorje 2020 14 , pa tudi skladi kohezijske politike) prispevajo k ohranjanju vodilnega položaja EU in dajanju naprednih energijsko učinkovitih tehnologij na trg.

Na nacionalni ravni ima javnofinančna pomoč pogosto tudi ključno vlogo pri razvoju bolj trajnostnih rešitev za ravnanje z odpadki ter spodbujanju energije iz obnovljivih virov in energijske učinkovitosti. Pri ocenjevanju javnofinančne pomoči za postopke za pridobivanje energije iz odpadkov je zlasti pomembno, da se hierarhija ravnanja z odpadki ne spodkopava s tem, da bi se odvračalo od možnosti ravnanja z odpadki z večjim potencialom za krožno gospodarstvo. To se jasno odraža v obstoječih smernicah o državni pomoči za varstvo okolja in energijo, v katerih je navedeno, da lahko pomoč za energijo iz obnovljivih virov, pri čemer se uporabljajo odpadki, ali pomoč za obrate za soproizvodnjo in daljinsko ogrevanje, pri čemer se uporabljajo odpadki, pozitivno prispeva k varstvu okolja, če to ne vodi do izogibanja hierarhiji ravnanja z odpadki. Pri javnem financiranju bi se bilo treba tudi izogibati ustvarjanju presežne zmogljivosti za obdelavo odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, na primer za sežigalnice. V zvezi s tem bi bilo treba upoštevati, da se pričakuje, da se bo količina mešanih odpadkov 15 kot surovin za postopke za pridobivanje energije iz odpadkov zmanjšala zaradi obveznosti ločenega zbiranja in ambicioznejših ciljev EU glede recikliranja. Zato se državam članicam priporoča, naj postopno odpravijo javno pomoč za pridobivanje energije iz mešanih odpadkov.

3.Postopki za pridobivanje energije iz odpadkov za obdelavo ostankov odpadkov: iskanje ustreznega ravnovesja

Prehod na krožno gospodarstvo zahteva vzpostavitev ustreznega ravnovesja, kar zadeva zmogljivost za pridobivanje energije iz odpadkov za obdelavo odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati. To je ključnega pomena, da se preprečijo morebitne ekonomske izgube ali nastanek infrastrukturnih ovir za doseganje višjih stopenj recikliranja. Pretekle izkušnje v nekaterih državah članicah kažejo, da je tveganje nasedlih naložb resnično.

Nedavna študija 16 , ki jo je naročila Evropska agencija za okolje, vzporeja obstoječe namenske zmogljivosti za sežiganje komunalnih odpadkov v državah EU-28 ter tokove komunalnih odpadkov in goriva iz odpadkov 17 med državami članicami. Študija kaže, da se je v obdobju 2010–2014 zmogljivost za sežiganje v državah EU-28 (ter v Švici in na Norveškem) povečala za 6 %, tj. na 81 Mt, ter da so tokovi odpadkov za sežiganje komunalnih odpadkov in iz odpadkov pridobljenega goriva med nekaterimi državami članicami v nekaterih primerih ostali precejšnji. Leta 2013 je bilo v energijsko predelavo poslanih skoraj 2,5 Mt odpadkov (večinoma gorivo iz odpadkov).

Študija tudi potrjuje, da so v EU namenske zmogljivosti za sežiganje komunalnih odpadkov neenakomerno porazdeljene. Nemčija, Francija, Nizozemska, Švedska, Italija in Združeno kraljestvo zagotavljajo tri četrtine zmogljivosti za sežiganje v EU. Švedska in Danska imata največjo zmogljivost za sežiganje na prebivalca, in sicer 591 oziroma 587 kg/prebivalca, sledijo pa jima Nizozemska, Avstrija, Finska in Belgija. Na drugi strani pa južni in vzhodni deli EU skorajda nimajo zmogljivosti za namensko sežiganje in so močno odvisni od odlaganja na odlagališčih. Ti podatki so skladni s statičnimi podatki Eurostata o stopnjah sežiganja komunalnih odpadkov, ki se med državami članicami prav tako zelo razlikujejo.

Države članice imajo glede na svoje specifične razmere različne možnosti za zagotovitev, da se zmogljivost pridobivanja energije iz odpadkov, zlasti sežiganja, ustrezno uravnava.

Države članice z majhnimi namenskimi zmogljivostmi za namensko sežiganje ali brez njih in veliko odvisnostjo od odlaganja na odlagališčih

Te države članice bi morale dati prednost nadaljnjemu razvoju sistemov ločenega zbiranja in infrastrukture za recikliranje v skladu z zakonodajo EU. Postopna preusmeritev odpadkov z odlaganja na odlagališčih bi morala potekati sočasno z ustvarjanjem večje zmogljivosti za recikliranje. Zmanjšanje odlaganja biorazgradljivih odpadkov na odlagališčih je še posebej nujno s podnebnega vidika, da bi se zmanjšale emisije metana. Na tem področju bi lahko razvoj skupne zmogljivosti za energijsko predelavo in recikliranje materiala v obliki anaerobne razgradnje pomenil privlačno možnost ravnanja z odpadki.

Države članice bi morale pri pregledu nacionalnih načrtov za ravnanje z odpadki in ocenjevanju potrebe po dodatni zmogljivosti za pridobivanje energije iz odpadkov za obdelavo odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati (npr. sežiganje), upoštevati dolgoročno perspektivo in natančno proučiti naslednje dejavnike:

−vpliv obstoječih in predlaganih obveznosti ločenega zbiranja in ciljev glede recikliranja na razpoložljivost surovin za obratovanje novih sežigalnic v njihovi celotni življenjski dobi (20–30 let);

−razpoložljivo zmogljivost za sosežiganje v kurilnih napravah ter v cementnih in apnenih pečeh ali pri drugih ustreznih industrijskih postopkih ter

−načrtovano ali obstoječo zmogljivost v sosednjih državah.

V upravičenih primerih bi lahko čezmejne pošiljke odpadkov pripomogle k optimalni uporabi zmogljivosti za pridobivanje energije iz odpadkov, ki so v številnih državah članicah že na voljo. Ni nujno, da se izvažanje odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati, v drugo državo članico za namene energijske predelave šteje, kot da je v nasprotju s tako imenovanim načelom bližine (tj. uporaba najbližjega primernega obrata), na katerem temelji zakonodaja EU o odpadkih 18 . Vendar bi morali pristojni organi v državah članicah, preden se odločijo za tak pristop, izvesti analizo življenjskega kroga, da bi zagotovili, da skupni vplivi na okolje, tudi tisti, povezani s prevozom odpadkov, ne prevladajo nad koristmi.

Kadar se zdi vzpostavitev nove zmogljivosti za obdelavo ostankov odpadkov na podlagi ocene vseh zgoraj navedenih dejavnikov upravičena, bi morale države članice posebno pozornost nameniti uporabi najnaprednejših energijsko učinkovitih tehnologij ter velikosti in lokaciji obrata (npr. za preprečitev prihodnjih presežnih zmogljivosti in zagotovitev kombinirane dobave električne energije in ogrevanja ali hlajenja lokalnim prebivalcem in industriji, kjer je to mogoče). Poleg tega je treba nujno zagotoviti popolno skladnost z zahtevami za naprave za sežiganje ali sosežiganje, določenimi v zakonodaji EU, zlasti v Direktivi 2010/75/ES o industrijskih emisijah 19 .

Države članice z velikimi namenskimi zmogljivostmi za sežiganje

Študija Evropske agencije za okolje kaže, da trenutno v celotni EU ni presežnih zmogljivosti za sežiganje. Vendar statistični podatki 20 kažejo, da se nekatere države članice preveč zanašajo na sežiganje komunalnih odpadkov. To je mogoče delno pojasniti z velikim povpraševanjem po ogrevanju prek omrežij za daljinsko ogrevanje, večjo učinkovitostjo njihovih postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov in visokimi stopnjami sprejemanja v družbi. Vendar pa take visoke stopnje sežiganja niso skladne z ambicioznejšimi cilji glede recikliranja. Za reševanje te težave se lahko sprejmejo številni ukrepi na nacionalni ravni, ki se v nekaterih državah članicah že izvajajo, zlasti:

−uvedba ali zvišanje dajatev na sežiganje, predvsem za postopke z nizko stopnjo energijske predelave, pri čemer se hkrati zagotavlja, da so povezani z višjimi dajatvami za odlaganje na odlagališčih;

−postopno opuščanje programov podpore za sežiganje odpadkov in, kjer je to ustrezno, preusmerjanje podpore na postopke, ki so v hierarhiji ravnanja z odpadki uvrščeni višje, ter

−uvedba moratorija na gradnjo novih obratov ter razgradnja starih in manj učinkovitih obratov.

4. Optimizacija prispevka postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov k podnebnim in energetskim ciljem EU v krožnem gospodarstvu

Po podatkih študije Komisije je leta 2014 pridobivanje energije iz odpadkov s sežiganjem, sosežiganjem v cementnih pečeh in anaerobno razgradnjo (tj. približno 676 PJ/leto) zadoščalo za približno 1,5 % skupne končne porabe energije. Ker se ta odstotek v prihodnosti ne bi smel znatno povečati, saj se več odpadkov usmerja v recikliranje, lahko povečanje energijske učinkovitosti postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov in spodbujanje teh postopkov, ki združujejo materialno in energijsko predelavo, prispevata k razogljičenju ključnih sektorjev, kot so ogrevanje in hlajenje ali prevoz, ter k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov iz sektorja odpadkov. S preusmeritvijo ene tone biorazgradljivih odpadkov z odlaganja na odlagališčih v anaerobno razgradnjo za proizvodnjo bioplina in gnojil se na primer lahko prepreči nastanek do 2 ton emisij ekvivalenta CO2 21 .

Pričakovane spremembe na področju surovin za pridobivanje energije iz odpadkov

Mešani odpadki še vedno predstavljajo znaten delež odpadkov, ki se uporabljajo v postopkih za pridobivanje energije iz odpadkov, večinoma pri sežiganju (52 %). Z obstoječimi pravnimi zahtevami in predlogi za ravnanje z odpadki v krožnem gospodarstvu se bo to stanje spremenilo. S pravili za ločeno zbiranje in ambicioznejšimi stopnjami recikliranja, ki zajemajo lesne, papirnate, plastične in biorazgradljive odpadke, bi se morala zmanjšati količina odpadkov, ki bi lahko bili na voljo za postopke za pridobivanje energije iz odpadkov, kot sta sežiganje in sosežiganje. Ljubljana je primer mesta, ki mu je že uspelo hitro in uspešno povečati stopnje ločenega zbiranja: od leta 2011 vlaga v posodobitev infrastrukture za ravnanje z odpadki, rezultat tega pa je, da ločeno zbere 60 % vseh nastalih komunalnih odpadkov 22 .

Za biorazgradljive odpadke bi moralo izvajanje zahtev iz direktive o odlagališčih 23 , skupaj s predlaganimi novimi pravili za zagotovitev ločenega zbiranja bioloških odpadkov, z anaerobno razgradnjo zagotoviti večjo proizvodnjo bioplina iz odpadkov za uporabo pri soproizvodnji, dovajanje v plinsko omrežje in uporabo v pogonskih gorivih ter gnojilih. Predlagane spremembe uredbe o gnojilih 24 , o katerih trenutno razpravljata Parlament in Svet, bi morale podpreti ta trend z odprtjem enotnega trga za gnojila iz odpadkov. Milano je primer mesta, ki izkorišča potencial biorazgradljivih odpadkov v kombinaciji s predelavo z anaerobno razgradnjo v obratu za pridobivanje bioplinov 25 . Mesto je od leta 2014 doseglo skoraj 100-odstotno stopnjo zbiranja živilskih in organskih odpadkov, s čimer zagotovi povprečno 120 000 ton biorazgradljivih odpadkov na leto. Mestni obrat za pridobivanje bioplina bi moral ob polni zmogljivosti (12,8 MW) proizvesti približno 35 880 MWh električne energije na leto, kar zadostuje za oskrbo 24 000 ljudi, in 14 400 ton gnojil.

V primeru odpadnih jedilnih olj in maščob obstajajo možnosti za povečanje učinkovitosti sistemov zbiranja in obdelave za proizvodnjo izdelkov, kot so biodizel in hidrogenirana rastlinska olja. Pridobljeno biogorivo iz odpadkov se lahko uporablja neposredno pri prevozu, vključno s hidrogeniranimi rastlinskimi olji v letalstvu.

Kar zadeva plastične odpadke, podatki iz industrije 26 kažejo, da sta odstranjevanje in energijska predelava še vedno najpogostejši možnosti obdelave in da, čeprav se je odlaganje na odlagališčih v zadnjih desetih letih zmanjšalo, se sežiganje povečuje, pri tem pa obstajajo velike razlike med državami članicami, povezane z različnimi stanji izvajanja obstoječe zakonodaje EU. To potrjuje potrebo po nujnih in konkretnih ukrepih za izboljšanje možnosti recikliranja in ponovne uporabe plastike ter spodbujanje inovacij na tem področju. Prihodnja strategija EU za plastiko v krožnem gospodarstvu 27 bo osredotočena prav na izboljšanje gospodarnosti, kakovosti ter obsega recikliranja in ponovne uporabe plastike ob upoštevanju celotne vrednostne verige. V njej se bodo upoštevale nekatere novosti na področju obdelave plastičnih odpadkov, kot so ponovno rafiniranje in inovacije v zasnovi, tako da bo mogoče v prihodnosti preprečiti nastanek večjega deleža plastičnih odpadkov ali preusmeriti večji delež takih odpadkov z energijske predelave v recikliranje, s čimer bi se zmanjšali skupni učinki toplogrednih plinov 28 .

V študiji Komisije je bilo ugotovljeno, da se lesni odpadki običajno uporabljajo kot surovina za sežiganje. Kot je bilo poudarjeno v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, bi bilo treba, kjer je to ustrezno, v skladu s hierarhijo ravnanja z odpadki spodbujati kaskadno uporabo z več cikli ponovne uporabe in recikliranja obnovljivih virov, kot je les. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija v svojem zakonodajnem svežnju glede ravnanja z odpadki med drugim predlagala višji obvezni cilj na ravni EU za recikliranje odpadne lesene embalaže. Kadar ponovna uporaba ali recikliranje ni mogoče, je zaželeno, da se lesni odpadki uporabijo za pridobivanje energije, da se nadomesti uporaba fosilnih goriv in prepreči odlaganje lesa na odlagališčih.

Uporaba najbolj energijsko učinkovitih metod pridobivanja energije iz odpadkov

Pri izbiri postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov je treba zagotoviti, da se uporabljajo najučinkovitejše metode: s tem se zagotovi kar največji prispevek k podnebnim in energetskim ciljem EU. V študiji Komisije je ocenjeno, da bi se z ustreznim izvajanjem preizkušenih metod in podpornih ukrepov količina energije, pridobljene iz odpadkov, lahko povečala za 29 % na 872 PJ/leto, pri čemer bi se kot surovina porabila povsem enaka količina odpadkov. To kaže, da so na področju energijske učinkovitosti možne izboljšave. S študijo Komisije je bilo ugotovljeno, da so najboljše preskušene metode za povečanje energijske učinkovitosti štirih v nadaljevanju navedenih postopkov za pridobivanje energije iz odpadkov naslednje:

−sosežiganje v kurilnih napravah: uplinjanje trdnega alternativnega goriva 29 in sosežiganje nastalega sinteznega plina v kurilni napravi za nadomestitev fosilnih goriv pri proizvodnji električne energije in toplote;

−sosežiganje pri proizvodnji cementa in apna: pretvorba odpadne toplote v električno energijo v cementnih pečeh;

−sežiganje odpadkov v namenskih objektih:

ouporaba pregrevalnikov; 

oizkoriščanje energije, vsebovane v dimnem plinu;

ouporaba toplotnih črpalk; 

odovajanje ohlajene vode za omrežja za daljinsko hlajenje ter

odistribuiranje toplote iz odpadkov prek omrežij za nizkotemperaturno daljinsko ogrevanje;

−anaerobna razgradnja: predelava bioplina v biometan za nadaljnjo distribucijo in uporabo (npr. dovajanje v plinsko omrežje in pogonsko gorivo).

Poleg omenjenih posebnih metod je v študiji Komisije poudarjeno tudi, da obrati za soproizvodnjo toplote in električne energije lahko dosegajo višje ravni energijske učinkovitosti od obratov, ki proizvajajo samo toploto ali samo električno energijo.

V študiji so poleg teh metod navedeni podporni ukrepi za izboljšanje energijske učinkovitosti in/ali učinkovitosti materialov pri teh postopkih. To vključuje razvoj industrijskih parkov in simbioz, pri čemer obrat za pridobivanje energije iz odpadkov predeluje odpadke, ki jih ustvarijo bližnje industrije, v zameno pa jih oskrbuje s toploto in električno energijo; ali predelavo materialov, ki se nahajajo v pepelu na dnu sežigalne peči.

Pri anaerobni razgradnji je pomembno tudi preprečiti tveganje uhajanja metana iz obratov za pridobivanje bioplina zaradi slabe zasnove ali vzdrževanja, saj bi tako uhajanje izničilo nekatere okoljske koristi obratov.

5. Sklepne ugotovitve

Postopki za pridobivanje energije iz odpadkov imajo lahko pomembno vlogo pri prehodu na krožno gospodarstvo, če se kot vodilno načelo uporablja hierarhija ravnanja z odpadki v EU in če sprejete odločitve ne preprečujejo višjih stopenj hierarhije, tj. preprečevanja nastajanja, ponovne uporabe in recikliranja. To je ključnega pomena za izkoriščanje polnega potenciala krožnega gospodarstva, tako z okoljskega kot gospodarskega vidika, in za okrepitev vodilne vloge Evrope na področju zelenih tehnologij. Poleg tega lahko pridobivanje energije iz odpadkov samo z upoštevanjem hierarhije ravnanja z odpadki zagotovi kar največji prispevek krožnega gospodarstva k razogljičenju v skladu s strategijo za energetsko unijo in Pariškim sporazumom. Kot je bilo že navedeno, preprečevanje nastajanja odpadkov in recikliranje zagotavljata največji prispevek v smislu prihrankov energije in zmanjšanja emisij toplogrednih plinov.

V prihodnosti bi bilo treba več pozornosti nameniti postopkom, kot je anaerobna razgradnja biorazgradljivih odpadkov, pri katerih se recikliranje materiala združuje z energijsko predelavo. Po drugi strani pa je treba na novo opredeliti vlogo sežiganja odpadkov, ki je trenutno prevladujoča možnost za pridobivanje energije iz odpadkov, da bi se zagotovilo, da se povečanje recikliranja in ponovne uporabe ne ovirata ter da se preprečijo presežne zmogljivosti za obdelavo ostankov odpadkov.

Komisija poziva vse države članice, naj pri ocenjevanju in pregledovanju svojih načrtov ravnanja z odpadki v skladu z zakonodajo EU 30 upoštevajo smernice iz tega sporočila. Pri načrtovanju prihodnjih naložb v zmogljivosti za pridobivanje energije iz odpadkov je bistvenega pomena, da države članice upoštevajo tveganje nasedlih naložb. Komisija bo pri ocenjevanju nacionalnih načrtov ravnanja z odpadki in spremljanju napredka pri doseganju ciljev EU glede recikliranja še naprej zagotavljala smernice za zagotovitev, da je načrtovanje zmogljivosti za pridobivanje energije iz odpadkov skladno s hierarhijo ravnanja z odpadki in jo podpira ter da se pri njem upošteva potencial novih in nastajajočih tehnologij za obdelavo in recikliranje odpadkov.

Komisija ostaja zavezana zagotavljanju, da so sredstva EU in druga javnofinančna pomoč usmerjeni na možnosti obdelave odpadkov, ki so skladne s hierarhijo ravnanja z odpadki, ter da se prednost daje preprečevanju nastajanja, ponovni uporabi, ločenemu zbiranju in recikliranju odpadkov.

(1)

 Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM(2015) 614 final. V krožnem gospodarstvu se čim dlje ohranja vrednost proizvodov, materialov in virov, s čimer se zmanjša ustvarjanje odpadkov in uporaba virov.

(2)

 COM(2015) 593, 594, 595 in 596 final.

(3)

  http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Environmental_goods_and_services_sector.

(4)

 Building competitive green industries: The climate and clean technology opportunity for developing countries, Svetovna banka, 2014.

(5)

  http://ec.europa.eu/priorities/energy-union-and-climate/state-energy-union_sl.

(6)

  http://unfccc.int/paris_agreement/items/9485.php.

(7)

Kot je določena v členu 4 Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3).

(8)

 Kot so opredeljeni v namenski študiji Komisije: Towards a better exploitation of the technical potential of waste-to-energy, Evropska unija, 2016.  http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC104013/wte%20report%20full%2020161212.pdf .

(9)

 Člen 2(6) Sklepa Komisije 2011/753/EU o pravilih in metodah izračuna za preverjanje izpolnjevanja ciljev iz člena 11(2) Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta. UL L 310, 25.11.2011.

(10)

Člen 4(2) Direktive 2008/98/ES v povezavi s smernicami EU o razlagi hierarhije ravnanja z odpadki: http://ec.europa.eu/environment/waste/framework/pdf/guidance_doc.pdf (strani 48–52).

(11)

 Supporting environmentally sound decisions for waste management, Evropska unija, 2011. http://publications.jrc.ec.europa.eu/repository/bitstream/JRC65850/reqno_jrc65850_lb-na-24916-en-n%20_pdf_.pdf.

(12)

Kot je bilo napovedano v akcijskem načrtu za krožno gospodarstvo, Komisija trenutno proučuje možnosti za obravnavanje medsebojnega delovanja zakonodaje o kemikalijah, proizvodih in odpadkih, vključno s tem, kako zmanjšati prisotnost kemikalij, ki vzbujajo zaskrbljenost, v proizvodih in izboljšati njihovo sledljivost.

(13)

Zlasti iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada.

(14)

  http://www.eib.org/products/blending/innovfin/.

(15)

Za namene tega sporočila ta kategorija vključuje naslednje tokove odpadkov, ki niso zbrani ločeno: odpadke iz gospodinjstev in podobne odpadke, neločene materiale in ostanke pri ločevanju.

(16)

 Assessment of waste incineration capacity and waste shipments in Europe , WI idr., 2016. Evropski tematski center za odpadke in material v ekološkem gospodarstvu (ETC/WMGE), 2017.

  http://forum.eionet.europa.eu/nrc-scp-waste/library/waste-incineration.

(17)

Gorivo iz odpadkov je gorivo, proizvedeno z obdelavo (npr. z drobljenjem in sušenjem) trdnih komunalnih odpadkov .

(18)

Glej člen 16 Direktive 2008/98/ES.

(19)

 UL L 334, 17.12.2010. V to direktivo so vključene operativne zahteve in mejne vrednosti emisij, ki temeljijo na najboljših razpoložljivih tehnikah, katerih namen je zaščititi zdravje ljudi in okolje pred industrijskimi postopki.

(20)

  http://ec.europa.eu/eurostat/documents/2995521/7214320/8-22032016-AP-EN.pdf.

(21)

 Review of comparative LCAs of food waste management systems – Current status and potential improvements, Bernstad, A., la Cour Jansen, J., Science Direct, zvezek 32, 12. izdaja, december 2012.

(22)

  http://ec.europa.eu/environment/waste/studies/pdf/Separate%20collection_Final%20Report.pdf.

(23)

Člen 6(a) Direktive 1999/31/ES o odlaganju odpadkov na odlagališčih. UL L 182, 16.7.1999.

(24)

  http://ec.europa.eu/DocsRoom/documents/15949.

(25)

  http://european-biogas.eu/wp-content/uploads/2016/03/Milan.pdf.

(26)

  http://www.plasticseurope.org/Document/plastics---the-facts-2016-15787.aspx?FolID=2.

(27)

http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX:52013DC0123.

(28)

Pri recikliranju plastike se sprosti samo četrtina ali celo manj toplogrednih plinov, sproščenih pri proizvodnji plastike iz primarnih fosilnih surovin (Increased EU Plastics Recycling Targets: Environmental, Economic and Social Impact Assessment, Bio by Deloitte, 2015).

(29)

Trdno alternativno gorivo je gorivo, ki se proizvaja iz nenevarnih odpadkov v skladu s standardom EU EN 15359.

(30)

Glej člen 30(1) Direktive 2008/98/ES.