Bruselj, 12.10.2016

COM(2016) 590 final

2016/0288(COD)

NOTE
This language version reflects the corrections done to the original EN version transmitted under COM(2016) 590 final of 14.9.2016 and retransmitted (with corrections) under COM(2016) 590 final/2 of 12.10.2016

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah

(Prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

{SWD(2016) 303 final/2}
{SWD(2016) 304 final}
{SWD(2016) 305 final}
{SWD(2016) 313 final}


OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM

1.OZADJE PREDLOGA

•Razlogi za predlog in njegovi cilji

Od zadnje revizije regulativnega okvira za elektronske komunikacije leta 2009 se je sektor bistveno razvil, njegova vloga pri omogočanju digitalnega gospodarstva pa se je okrepila. Tržne strukture so se razvile, pri čemer je monopolistična tržna moč postala vse bolj omejena, povezljivost pa je v gospodarstvu pridobila vse večjo vlogo. Potrošniki in podjetja se vedno bolj zanašajo na podatkovne storitve in storitve dostopa do interneta ter ne na telefonijo in druge tradicionalne komunikacijske storitve. Te spremembe so privedle do tega, da do nedavnega neznani subjekti na trgu tekmujejo s tradicionalnimi telekomunikacijskimi operaterji (t. i. ponudniki povrhnjih spletnih storitev (OTT – over-the-top): ponudniki storitev, ki zagotavljajo široko paleto aplikacij in storitev, vključno s komunikacijskimi storitvami, prek interneta). Hkrati se je povečalo tudi povpraševanje po visokokakovostni fiksni in brezžični povezljivosti, saj se je povečalo število vse bolj priljubljenih storitev spletnih vsebin, kot so računalništvo v oblaku, internet stvari in komunikacija stroj-stroj (M2M). Prav tako so se razvila elektronska komunikacijska omrežja. Glavne spremembe vključujejo: (i) nadaljevanje prehoda na okolje, ki temelji izključno na internetnem protokolu, (ii) možnosti novih in nadgrajenih osnovnih omrežnih infrastruktur, ki podpirajo skoraj neomejeno zmogljivost prenosa optičnih omrežij, (iii) združevanje fiksnih in mobilnih omrežij z namenom zagotavljanja neprekinjenih storitev končnim uporabnikom ne glede na lokacijo ali uporabljeno napravo ter (iv) razvoj inovativnih pristopov tehničnega upravljanja omrežij, zlasti programsko opredeljenih omrežij (Software Defined Networks) in virtualizacije omrežnih funkcij (Network Function Virtualisation). Zaradi teh sprememb pri uporabi in delovanju so sedanja pravila izpostavljena novim izzivom, ki bodo verjetno postali še pomembnejši v srednje- in dolgoročnem obdobju, zato jih je treba upoštevati pri pregledu regulativnega okvira za elektronske komunikacije.

Pri tem pregledu je treba upoštevati strategijo za enotni digitalni trg za Evropo 1 . V strategiji za enotni digitalni trg je bil priznan pomen spremembe paradigme, ki se odvija v digitalnem sektorju, in navedeno, da bi posamezniki in podjetja morali imeti možnost, da neprekinjeno in pod pogoji poštene konkurence dostopajo do spleta in opravljajo spletne dejavnosti. Poleg tega je bilo v strategiji napovedano, da bo Komisija leta 2016 predstavila predloge za velikopotezno prenovo regulativnega okvira „s poudarkom na (i) usklajenem pristopu enotnega trga k politiki in upravljanju spektra, (ii) vzpostavitvi pogojev za pravi enotni trg z odpravo regulativne razdrobljenosti, da se omogoči ekonomija obsega za učinkovite omrežne operaterje in ponudnike storitev ter učinkovito varstvo potrošnikov, (iii) zagotavljanju enakih konkurenčnih pogojev za udeležence na trgu in dosledno uporabo predpisov, (iv) spodbujanju naložb v visokohitrostna širokopasovna omrežja (vključno z revizijo direktive o univerzalnih storitvah) in (v) učinkovitejšem regulativnem institucionalnem okviru“.

Komisija je v skladu s to zavezo in v skladu z zahtevami „boljšega pravnega urejanja“ 2 izvedla naknadno oceno. V njej je ocenila uspešnost, učinkovitost, ustreznost, skladnost in dodano vrednost regulativnega okvira Unije ter opredelila področja, na katerih obstajajo možnosti za poenostavitev, ki ne bi ogrožale ciljev okvira.

•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike

Storitve povezljivosti, ki se zagotavljajo prek elektronskih komunikacijskih omrežij, so ključne za digitalne izdelke in storitve, zato ta predlog prinaša velike sinergije z drugimi pobudami iz strategije za enotni digitalni trg.

Predlog prav tako dopolnjuje obstoječo sektorsko ureditev. Zlasti je predlog popolnoma skladen z Direktivo 2014/61/EU (direktiva o zmanjšanju stroškov širokopasovnih povezav), v kateri je določen celovit sklop pravil za lažjo postavitev širokopasovnih infrastruktur. Aktualni predlog skupaj z nedavno sprejeto Uredbo (EU) 2015/2120, ki zagotavlja odprt internet in odpravlja pribitke za gostovanje, zagotavlja visoko raven varstva končnih uporabnikov na drugih področjih, ki zahtevajo sektorska pravila. Predlagana pravila o upravljanju spektra temeljijo na obstoječih instrumentih na tem področju, zlasti na odločbi o radijskem spektru št. 676/2002/ES, sklepu o skupini za politiko radijskega spektra 2002/622/ES in Sklepu št. 243/2012/EU o vzpostavitvi večletnega programa politike radijskega spektra (PPRS). Prav tako pa predlog utira pot pregledu Direktive 2002/58/ES o zasebnosti in elektronskih komunikacijah kot delu strategije za enotni digitalni trg.

•Skladnost z drugimi politikami Unije

Čeprav ta predlog obravnava regulativna vprašanja, ki izhajajo iz posebnosti sektorja elektronskih komunikacij kot omrežne industrije, pa nadgrajuje in dopolnjuje obstoječe pravo EU na več področjih. Na področju urejanja trga predlogi enako kot obstoječi regulativni okvir še naprej temeljijo na načelih konkurenčnega prava EU. V predlogu so poleg tega določeni ukrepi, kot je evidentiranje uvedbe omrežja, da se zagotovijo tudi koristne informacije za namene državne pomoči in s tem krepi skladnost med obema politikama.

Glede varstva končnih uporabnikov predlagana pravila dopolnjujejo horizontalno zakonodajo o varstvu potrošnikov, pri čemer upoštevajo posebnosti sektorja, na eni strani in hkrati racionalizirajo obstoječa sektorska pravila na področjih, na katerih je prišlo do spremembe zakonodaje od zadnjega pregleda leta 2009, na drugi strani. Na ta način se s predlogom preprečujejo prekrivanja s področji, na katerih se lahko že s samimi horizontalnimi pravili zagotovi ustrezna raven varstva za končne uporabnike.

Kohezijska politika ter evropski strukturni in investicijski skladi so pomembno orodje za zapolnitev vrzeli v povezljivosti na območjih nedelovanja trga, razpoložljiva sredstva pa bi bilo treba dodeliti na način, ki omogoča čim večji izkoristek. Predlog prispeva k temu cilju z zagotavljanjem ustreznih pogojev za zasebne naložbe, zato da se javna sredstva lahko usmerijo na področja, na katerih so najbolj potrebna.

S predlogom se ohranja obstoječe dopolnjevanje med politikami na področju elektronskih komunikacij in storitev avdiovizualnih medijev, tako da se še naprej zagotavlja, da okvir ne posega v ukrepe, sprejete na ravni Unije ali nacionalni ravni v skladu z zakonodajo EU za doseganje ciljev splošnega interesa, zlasti v zvezi z urejanjem vsebin in avdiovizualno politiko. Razlikovanje med ureditvijo na področju prenosa radiodifuzijskega signala in ureditvijo na področju vsebin ne preprečuje upoštevanja povezav med njima, zlasti zato, da se zagotovijo pluralnost medijev, kulturna raznolikost in varstvo potrošnikov.

•Skladnost z obveznostmi na podlagi mednarodnega prava

Predlog je skladen z obstoječimi obveznostmi na področju mednarodnega prava, vključno s Splošnim sporazumom o trgovini s storitvami (v nadaljnjem besedilu: GATS) ter prilogo o telekomunikacijah sporazuma GATS in referenčnim dokumentom sporazuma GATS.

2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST

•Pravna podlaga

Predlog temelji na členu 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, saj je njegov cilj vzpostavitev notranjega trga za elektronske komunikacije ter zagotovitev njegovega delovanja.

•Subsidiarnost (za neizključno pristojnost)

Ker ta predlog pomeni pregled obstoječega okvira, se analiza subsidiarnosti v nadaljevanju osredotoča na: novi cilj vseprisotne in neovirane povezljivosti, harmonizacijo pristojnosti nacionalnih regulativnih organov, harmonizacijo s spektrom povezanih vprašanj in revidirana pravila o storitvah.

Vseprisotna in neovirana povezljivost

Brez vseprisotne in zelo visokozmogljive povezljivosti enotni trg ne more izkoristiti velikega dela svojega človeškega kapitala. To ovira tako teritorialno kohezijo kot tudi zmožnost podjetij, da proizvajajo učinkovito ter zagotavljajo inovativne in konkurenčne storitve. Povezljivost ima lahko ključno družbeno-ekonomsko vlogo pri preprečevanju osamitve in odseljevanja ter povezovanju obrobnih regij z osrednjimi regijami v EU. Razmere glede povezljivosti se v državah članicah precej razlikujejo. Obstajajo zelo velike razlike, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj z razlikami v vrsti pokrajine, prebivalstvu, BDP ali kupni moči, ampak so rezultat različnih političnih odločitev, sprejetih danes in v preteklosti. Če na ravni EU ne bodo sprejeti ukrepi za vseprisotno in neovirano povezljivost kot samostojen cilj okvira, se bodo ti raznovrstni negativni učinki na enotni trg in interese potrošnikov le še nadaljevali. 

Harmonizacija pristojnosti nacionalnih regulativnih organov

Institucionalni okvir omogoča visoko stopnjo prožnosti za nacionalne regulativne organe in države članice, kar pomeni, da je ureditev prilagojena posebnim nacionalnim in lokalnim okoliščinam. Vendar ima ta sistem pomembne pomanjkljivosti na področjih, na katerih je doslednost bistvena ali pa bi bila v večjo korist skupnemu evropskemu interesu. Nekatera področja ureditve zahtevajo bolj usklajen oziroma harmoniziran pristop na ravni EU. To je mogoče med drugim doseči z zagotavljanjem, da so naloge nacionalnih regulativnih organov, ki sodelujejo v Organu evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (v nadaljnjem besedilu: BEREC), kot stebrov institucionalnega okvira, harmonizirane. Harmonizacija nalog nacionalnih regulativnih organov ne bi smela voditi k zmanjšanju njihove politične neodvisnosti, temveč nasprotno k razširitvi zaščite pred obveznostjo sprejemanja navodil na vseh novih področjih pristojnosti.

Harmonizacija vprašanj, povezanih s spektrom

Spekter je, tako kot drugi viri, kot so številke in do neke mere zemljišče, omejen vir, ki pripada državam članicam ter pri upravljanju in dodeljevanju katerega je treba upoštevati nacionalne posebnosti in potrebe. Obenem obstaja potreba po bolj usklajeni in dosledni ureditvi EU za vstop na trg, da se odpravijo ovire, za katere se zdi, da so posledica neupravičenih različnih pogojev pri dodeljevanju individualnih pravic do uporabe spektra, številk ali zemljišča. Dosledna pravila na ravni EU so nujna, da se (i) ponudnikom omogoči, da razširijo svoje storitve na druge države članice; (ii) ustvarijo zadostne ekonomije obsega na trgu, da lahko to koristi vodilnim državam članicam; (iii) omogoči pravočasen dostop do najsodobnejših brezžičnih zmogljivosti in storitev, da bodo državljani EU in podjetja imeli korist od digitalnega okolja, inovativnih storitev in aplikacij ter da se omogoči komercialni razvoj in podkrepitev prednosti digitalnega gospodarstva, ki se neprestano razvija v smeri „mobilnega“ gospodarstva, v katerem ima politika spektra pomembno vlogo; (iv) državam, ki zaostajajo, omogoči, da dohitijo in sodelujejo v enotnem digitalnem trgu, pri čemer se bolj naprednim državam članicam omogoči, da znotraj svojih mej še povečajo izmenjave med državljani in podjetji; ter (v) da so vsi uporabniki spektra po vsej Uniji obravnavani enako. Nazadnje, da bi bila EU vodilna na svetu na področju novih in izboljšanih storitev, kot je 5G, morajo proizvajalci opreme in ponudniki komunikacijskih storitev doseči zadosten obseg. To ne pomeni le tehnične harmonizacije, temveč predvsem to, da se mora notranji trg razvijati na splošno usklajen način, da bodo stabilna in harmonizirana pravila omogočala dobre storitve in naprave.

Storitve

Na področju storitev je ukrepanje EU za zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev utemeljeno z dejstvom, da obstaja konkurenca med lokalnimi ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, ki združujejo dostop do omrežja s storitvami, in globalnimi ponudniki povrhnjih storitev prek omrežij. Ukrepanje na ravni EU je prav tako potrebno za zmanjšanje razdrobljenosti pravil za varstvo končnih uporabnikov, ki ustvarja upravne stroške za ponudnike čezmejnih storitev in ovira razvoj inovativnih storitev, kar je povzročilo neenakomerno in nezadostno raven varstva potrošnikov po vsej Uniji.

•Sorazmernost

Predlog je v skladu z načelom sorazmernosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji, saj ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev. V njem so predlagane ciljno usmerjene prilagoditve obstoječega okvira, da bi se odzvali na tržne in tehnološke spremembe ter zlasti da bi na ravni Unije obravnavali potrebo po razpoložljivosti in vsesplošni uporabi zelo visokozmogljivih omrežij kot temelju za v celoti delujoč enotni digitalni trg.

Glede ureditve dostopa so nacionalni regulativni organi še naprej pristojni za reševanje vprašanj nedelovanja trga z ustreznimi ukrepi ter zagotavljanje, da ureditev prispeva k skupnim ciljem politike. Predlagana pravila regulativnim organom zagotavljajo dodatna orodja za premostitev obstoječih izzivov glede povezljivosti, način njihove uporabe pa je odvisen od nacionalnih okoliščin, katere morajo oceniti nacionalni regulativni organi. Ciljna krepitev regulativnega nadzora, predvsem z večjo vlogo BEREC-a, je utemeljena z dokazanim pomanjkanjem doslednosti pri izvajanju ureditve, ki je ključnega pomena za spodbujanje notranjega trga.

Poleg tega je spekter v deljeni pristojnosti Komisije in držav članic. Predlagana pravila zagotavljajo splošen okvir za usklajeno upravljanje spektra v EU, medtem ko imajo države članice potrebno diskrecijsko pravico pri izvajanju in uporabi pravil, ki jih prilagodijo nacionalnim okoliščinam. Zaradi večjih čezmejnih posledic upravljanja spektra in njegovega širšega vpliva na povezljivost na notranjem trgu so potrebni nekateri koordinacijski postopki na ravni Unije.

Pravila za varstvo končnih uporabnikov uvajajo popolno harmonizacijo s ciljnimi izjemami (npr. glede najdaljšega trajanja pogodb), vendar je harmonizacija omejena na področja, zajeta v predlogu.

Poleg tega bo z izbrano pravno obliko direktive državam članicam prepuščena določena diskrecijska pravica, da izvajanje prilagodijo svojemu nacionalnemu pravu.

•Izbira instrumenta

Predlog za Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah vključuje horizontalno prenovitev 3 štirih obstoječih direktiv (okvirne direktive ter direktiv o odobritvi, dostopu in univerzalni storitvi), tako da bodo združene v eno samo direktivo. Vsaka od direktiv vsebuje ukrepe, ki se nanašajo na elektronska komunikacijska omrežja in ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev. Pregled ponuja priložnost za poenostavitev obstoječe strukture, da bo bolj usklajena in dostopna v skladu s ciljem ustreznosti predpisov. Prav tako daje možnost za prilagoditev strukture novim tržnim razmeram, v katerih zagotavljanje komunikacijskih storitev ni več nujno povezano z zagotavljanjem omrežja.

3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA

•Naknadne ocene/preverjanja ustreznosti obstoječe zakonodaje

V celoti gledano se v delovnem dokumentu služb Komisije, ki spremlja predlog in vključuje oceno ustreznosti sedanjih predpisov, ugotavlja, da je regulativni okvir za elektronske komunikacije večinoma dosegel splošni cilj zagotovitve konkurenčnega sektorja, ki prinaša znatne koristi končnim uporabnikom. Čeprav so njegovi glavni posebni cilji – spodbujati konkurenco, razvijati notranji trg in gojiti interese končnih uporabnikov – še vedno relevantni, pa se zdi potrebno pregledati regulativni okvir, da bi se odzvali na vse večjo potrebo po večji povezljivosti enotnega digitalnega trga ter poenostavili določbe ob upoštevanju tržnega in tehnološkega razvoja.

Natančneje se ugotovitve lahko povzamejo po posebnih merilih ocenjevanja, kot sledi.

Ustreznost – Na splošno je ocena pokazala, da posebni cilji okvira – spodbujati konkurenco, uresničiti enotni trg in varovati interese potrošnikov – ostajajo še naprej relevantni, pri čemer je cilj enotnega trga postal še pomembnejši. Uspešna in trajnostna konkurenca spodbuja učinkovite naložbe in pospešuje razvoj notranjega trga. Navsezadnje prinaša koristi končnim uporabnikom, saj pospešuje inovacije in zagotavlja kar največje ugodnosti glede izbire, cene in kakovosti.

Hkrati je povezljivost postala osnovna gonilna sila digitalne družbe in gospodarstva, kar so podkrepile tehnološke spremembe in spreminjajoče se potrebe potrošnikov in trga, zaradi česar je ključnega pomena za politično zavezo Junckerjeve Komisije za uresničitev enotnega digitalnega trga. Zato je treba razmisliti o prilagoditvi sedanjih ciljev politik in regulativnih orodij za nadaljnjo podporo uvedbi infrastrukture in vsesplošni uporabi ustreznih storitev povezljivosti v skladu s prihodnjimi potrebami.

Večina regulativnih področij je še vedno tako pomembnih kot leta 2009, če ne še bolj, in sicer zlasti področje upravljanja spektra, saj je spekter ključen vendar omejen vir pri uvedbi sedanje in naslednje generacije mobilnih in fiksnih brezžičnih omrežij, skupaj z ureditvijo dostopa kot načinom za odpravo trajnih ovir za vstop v omrežja. Čeprav je na primer relevantnost nekaterih posebnih delov pravil o univerzalni storitvi vprašljiva zaradi razvoja trga, pa postaja koncept varnostne mreže, s katero se zagotavlja, da so vsi državljani vključeni v popolnoma razvito digitalno družbo, še bolj pomemben na enotnem digitalnem trgu. Podobno bo zaradi tehnoloških, tržnih ali zakonodajnih sprememb morda treba prilagoditi posebne določbe v okviru cilja varstva potrošnikov, vendar osnovne potrebe varstva končnih uporabnikov, na katere se določbe nanašajo, ostajajo relevantne, njihovi posebni cilji pa imajo še naprej osrednjo vlogo.

Uspešnost – Splošno priznano je, da je bil regulativni okvir uspešen pri zagotavljanju konkurenčnosti sektorja na splošno. To je posledično prineslo precejšnje koristi za končne uporabnike, kot so široko razpoložljive (osnovne) širokopasovne povezave, znatno znižanje cen in večja izbira.

Zlasti ureditve dostopa in spektra, pa tudi določbe o vstopu na trg, so prispevale k večji konkurenci. Vendar je ureditev dostopa zagotovila konkurenco bolj na ravni storitev kot na ravni omrežja, naložbe v zelo visokozmogljiva omrežja pa so se sicer okrepile, ampak v vseh državah članicah niso sledile časovnemu okviru, ki je bil predviden v načrtih javnih politik in ki bi ustrezal pričakovanim prihodnjim potrebam. Čeprav je sprostitev precejšne količine spektra za brezžične širokopasovne povezave pomemben dosežek, pa je treba omeniti, da napredek pri upravljanju spektra ni izpolnil pričakovanj zadnjega pregleda, kar je povzročilo zamudno in razdrobljeno postavitev in uporabo omrežja 4G.

Rezultati prizadevanj, da bi dosegli cilj enotnega trga, so bili skromni. Regulativna doslednost je bila dosežena samo v omejenem obsegu, kar je vplivalo na dejavnosti čezmejnih ponudnikov ter zmanjšalo predvidljivost za vse operaterje in njihove vlagatelje. S sedanjim okvirom je harmoniziranih zelo malo pristojnosti nacionalnih regulativnih organov, odgovornih za predhodno urejanje trga, državam članicam pa omogoča, da naloge iz okvira prenesejo na druge organe, ki ne izpolnjujejo enakih zahtev glede neodvisnosti. Rezultat je razdrobljenost, saj razen predhodnega urejanja trga ni nobene druge pristojnosti, katero bi prevzelo vseh 28 nacionalnih regulativnih organov, ki so člani BEREC-a.

Še pomembneje pa je, da so razpoložljiva orodja za sodelovanje in doslednost privedla do tega, da se niso vedno upoštevale najboljše regulativne rešitve, kar je vplivalo na rezultate za končne uporabnike. Preverjanje doslednosti na ravni EU v okviru sedanje strukture upravljanja prispeva k predvidljivosti urejanja dostopa po vsej EU, vendar je njegov vpliv zelo omejen, kar zadeva osnutke regulativnih ukrepov. Podobno je imelo pomanjkanje doslednosti pri upravljanju spektra in odsotnost institucionalnega okvira za usklajevanje dodelitve spektra negativne posledice za končne uporabnike, kot je zapoznela uvedba omrežij 4G v večjem delu EU.

Dosežki okvira pri varstvu končnih uporabnikov in zagotavljanju varnostne mreže (univerzalnih storitev) so veliki, vendar je napredek pri zadovoljstvu potrošnikov razmeroma počasen. Prav tako je jasno, da vse sektorske določbe o varstvu končnih uporabnikov ne ustrezajo več namenu v okviru tehnoloških, tržnih in širših zakonodajnih sprememb.

Učinkovitost – Čeprav natančen izračun stroškov ni bil možen, pa je ocena pokazala, da koristi okvira – za večino operaterjev, končnih uporabnikov in družbe kot celote – v veliki meri odtehtajo stroške, ki so posledica njegovega izvajanja. Kljub temu, da je določena raven zapletenosti morda potrebna za zagotovitev natančno usmerjenih ukrepov (npr. ustrezna ureditev dostopa), so bila opredeljena številna področja, na katerih bi upravno breme lahko bilo zmanjšano brez ogrožanja – v nekaterih primerih celo z izboljšanjem – uspešnosti določb. Primeri so daljši cikli predhodnega urejanja trga, poenostavljeni postopki za uvedbo ukrepov na trgih zaključevanja in racionalizacija nekaterih prekrivajočih se določb o varstvu potrošnikov.

Dodana vrednost EU – Regulativni okvir je imel pomembno vlogo pri zagotavljanju konkurence na enotnem trgu, ki do določene mere ne bi bila možna ali verjetna na nacionalni ravni. Z njim so se izboljšale nacionalne regulativne prakse v sektorju in po vsej Evropski uniji spodbujali primeri dobrih praks, pri čemer je bila uspešnost odvisna od posameznih regulativnih področij. Ukrepanje EU je prispevalo tudi k celovitejšemu, če že ne enotnemu, varstvu končnih potrošnikov, ki ga drugače ne bi bilo mogoče doseči.

Usklajenost – Na splošno so se različni instrumenti, ki sestavljajo regulativni okvir za elektronske komunikacije, pri uresničevanju ciljev medsebojno krepili. Vendar v postopku pregleda dve vprašanji zaslužita posebno pozornost: usklajenost med (i) ureditvijo, katere namen je spodbujanje postavitve konkurenčnega omrežja, in (ii) financiranjem EU in pravili o državni pomoči v sektorju ter tudi možnosti prekrivanja med določenimi sektorskimi določbami in horizontalno zakonodajo o interesu potrošnikov.

•Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi

11. septembra 2015 se je začelo 12-tedensko posebno javno posvetovanje za pridobitev prispevkov k ocenjevalnem postopku, da se ocenijo sedanja pravila in pridobijo mnenja o morebitnih prilagoditvah okvira zaradi tržnega in tehnološkega razvoja. Zajemalo je splošno oceno sedanjega okvira ter podrobnejšo oceno in pregled posebnih delov okvira: (i) ureditve dostopa do omrežja, (ii) upravljanja spektra in brezžične povezljivosti, (iii) sektorske ureditve za storitve elektronskih komunikacij, (iv) pravil o univerzalni storitvi ter (v) institucionalnega okvira in upravljanja.

Posvetovanje je bilo hkrati široko in podrobno, z obsežnim prispevkom potrošnikov, ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, nacionalnih združenj operaterjev in takih združenj na ravni EU, organizacij civilne družbe, radiodifuzijskih hiš, ponudnikov tehnologije, ponudnikov interneta in spletnih storitev, podjetij, ki temeljijo na povezljivosti, in akterjev iz širšega digitalnega gospodarstva, nacionalnih organov na vseh ravneh, nacionalnih regulatorjev ter drugih zainteresiranih strani. Prispevki so prišli od zainteresiranih strani, na katere ta politika vpliva, ki to politiko izvajajo in ki imajo v tej politiki interes. V okviru posvetovanja je prispelo 244 spletnih odgovorov zainteresiranih strani iz vseh držav članic in tudi zunaj Unije. Posvetovanje je bilo na polovici dopolnjeno z javno predstavitvijo mnenj, ki je potekala 11. novembra 2015.

Poleg javnega posvetovanja je BEREC sam prispeval k oceni in pregledu ter objavil svoje mnenje decembra 2015 4 . Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra je prav tako podala svoje mnenje o strategiji za enotni digitalni trg in pregledu okvira 5 .

Pri postopku posvetovanja so se pokazali naslednji trendi:

• povezljivost je splošno priznana kot osnovna gonilna sila digitalne družbe in gospodarstva, kar so podkrepile tehnološke spremembe in spreminjajoče se potrebe potrošnikov in trga.

• Dobra povezljivost se dojema kot nujni pogoj za uresničitev enotnega digitalnega trga. Številni sodelujoči so poudarili potrebo po ukrepih politik in možnih prilagoditvah sedanjim orodjem politik in urejanja, da bi podprli uvedbo infrastrukture v skladu s prihodnjimi potrebami.

• Več sodelujočih je navedlo, da sedanji regulativni okvir ne nudi zadostne podpore za nadaljnji razvoj notranjega trga. Obstaja splošen vtis, da je regulativni okvir treba prilagoditi aktualni tržni dinamiki. Kljub temu se je mnogo sodelujočih strinjalo, da je liberalizacija telekomunikacijskih trgov prinesla izboljšave, zlasti glede koristi za končne uporabnike in konkurence na večini nacionalnih trgov.

• Glede spektra so sodelujoči priznali pomen brezžične povezljivosti in brezžičnih širokopasovnih povezav. Industrija je na splošno naklonjena bolj usklajenemu pristopu in išče dodatno varnost za naložbe in možnosti za razvoj novih brezžičnih in mobilnih komunikacij, vključno s 5G, po vsej EU. Prožnejši dostop do in uporaba spektra sta bila opredeljena kot vedno bolj pomembna.

• Organi držav članic so na splošno poudarili dosežke na področju tehnične harmonizacije in da mora biti naknadno usklajevanje v skladu z načelom „od spodaj navzgor“ in prostovoljno; nekatere od njih so pozvale k boljšemu ravnovesju med harmonizacijo in prožnostjo. Obstaja splošno prepričanje, da sta prožnejši dostop do spektra in njegova prožnejša uporaba v prihodnosti pomembna.

• Uprave več držav članic menijo, da je treba posodobiti telekomunikacijska pravila, in sicer iz različnih razlogov, kot sta potreba po spodbujanju naložb v infrastrukture naslednje generacije ter potreba po odzivanju na tehnološke in tržne spremembe. Predstavljeni so bili tudi pozivi k večji prožnosti in poenostavitvi teh pravil.

• Čeprav tradicionalna telekomunikacijska podjetja menijo, da je bila prednost dana kratkoročnim gospodarskim koristim pred dolgoročnimi naložbami in inovacijami, so drugi operaterji, BEREC in potrošniške organizacije menili, da je okvir v veliki meri izpolnil svoje trenutne cilje.

• Uporabniki telekomunikacijskih storitev na splošno podpirajo sedanjo ureditev dostopa, čeprav nekateri menijo, da se je treba osredotočiti na konkurenco na področju storitev in ne na osnovno infrastrukturo ter da je treba dati večji poudarek souporabi infrastrukture.

• Velika večina sodelujočih meni, da bi moral biti pregled priložnost, da se v celoti ponovno preuči režim univerzalne storitve. Uprave držav članic so mnenja, da je treba univerzalno storitev ohraniti, pri čemer je treba zagotoviti prožnost na ravni držav članic glede financiranja in uporabe pri širokopasovnih povezavah. BEREC zagovarja ohranitev trenutnega obsega instrumentov za obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

• Čeprav uprave več držav članic, regulativna skupnost in potrošniške organizacije še vedno menijo, da obstaja potreba po posebnem sektorskem varstvu končnih uporabnikov na podlagi minimalne harmonizacije na visoki ravni, pa telekomunikacijski sektor poziva k večji zavezanosti k horizontalni zakonodaji in popolni harmonizaciji, zlasti za storitve. Telekomunikacijski sektor na splošno in tudi nekatere uprave trdijo, da bi morala enaka pravila veljati za podobne storitve, medtem ko druge uprave, t. i. „ ponudniki povrhnjih spletnih storitev “, prodajalci programske in strojne opreme, kabelski operaterji in nekatere radiodifuzijske hiše menijo, da se je pojem elektronskih komunikacijskih storitev, kot je trenutno opredeljen, izkazal za zanesljivega.

• Čeprav je stalna vloga nacionalnih regulativnih organov in organov upravljanja spektra splošno priznana, je precejšen del sodelujočih poudaril, da bi bilo treba institucionalni okvir na ravni EU revidirati, da bi se zagotovili boljša pravna varnost in odgovornost.

Kot del postopka ocenjevanja je Komisija naročila več študij. V okviru izvajanja teh študij so bile izvedene javne delavnice, ki so zainteresiranim stranem omogočile, da dajo pripombe in povratne informacije v zvezi z ocenjevanjem v teku.

6. aprila 2016 je bila organizirana javna delavnica za potrditev vmesnih ugotovitev študije SMART 2015/002, ki so jo izvedla podjetja WIK, IDATE in Deloitte o „regulativni ureditvi, zlasti dostopa, za modele naložb v omrežja v Evropi“ (regulatory, in particular access, regimes for network investments models in Europe).

2. maja 2016 je bila organizirana javna delavnica za potrditev vmesnih ugotovitev študije SMART 2015/003, ki so jo izvedla podjetja WIK, CRIDS in Cullen o „vsebinskih vprašanjih za pregled področij vstopa na trg, upravljanja omejenih virov in splošnih vprašanj pri končnih uporabnikih“ (Substantive issues for review in the areas of market entry, management of scarce resources and general end-user issues).

•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj

Komisija je upoštevala naslednje nasvete zunanjih strokovnjakov:

priporočila za politiko, ki so jih izdale druge institucije EU, zlasti Evropski parlament 6 in Evropski svet 7 .

Tri posebne študije o pregledu:

„Podpora za pripravo ocene učinka, ki spremlja pregled regulativnega okvira za elektronske komunikacije“ (Support for the preparation of the impact assessment accompanying the review of the regulatory framework for e-communications) (SMART 2015/0005).

„Regulativne ureditve, zlasti dostopa, za modele naložb v omrežja v Evropi“ (Regulatory, in particular access, regimes for network investments models in Europe) (SMART 2015/0002).

„Vsebinska vprašanja za pregled področij vstopa na trg, upravljanja omejenih virov in splošnih vprašanj pri končnih uporabnikih“ (Substantive issues for review in the areas of market entry, management of scarce resources and general end-user issues) (SMART 2015/0003).

Poleg tega so bile v postopku pregleda upoštevane številne druge študije. Te študije so navedene v oddelku 6.1.4 ocene učinka.

V okviru študije SMART 2015/0005 je bila oblikovana skupina strokovnjakov na visoki ravni 8 .

•Ocena učinka

Povzetek ocene učinka in pozitivno mnenje Odbora za regulativni nadzor sta na voljo na spletišču Komisije: http://ec.europa.eu/smart-regulation/impact/ia_carried_out/cia_2016_en.htm .

Kot je obrazloženo v oceni učinka, so bile preučene številne možnosti, med katerimi so bile izbrane naslednje:

Ureditev dostopa

Ureditev visokokakovostne povezljivosti, ki se osredotoča na dostopovna omrežja naslednje generacije

Ta možnost predvideva, da čeprav ključna načela okvira sicer ostajajo veljavna, so potrebne bistvene prilagoditve, da se uveljavljene ponudnike in tudi nove konkurente spodbudi k nujnim ekonomsko donosnim naložbam ali skupnim naložbam v omrežja prihodnosti, ki načeloma lahko zagotavljajo zelo visokozmogljivo povezljivost za vsakega državljana in vsako podjetje v Evropi.

Spekter

Zavezujoča in izvršljiva pravila za boljše usklajevanje upravljanja spektra v EU z večjim poudarkom na prilagajanju pravil spektra prihodnjim izzivom 5G

Cilj te možnosti je prilagoditi okvir razvoju v smislu vseprisotne povezljivosti in uvedbe 5G ter zagotoviti večjo doslednost v zvezi z ukrepi držav članic, zlasti tistih, ki vplivajo na konkurenčne tržne pogoje in gospodarske ureditve. Za uresničitev tega cilja so potrebne večje prilagoditve okvira, pravno izvršljivi instrumenti in mehanizem medsebojnega strokovnega pregleda, ki BEREC-u, Komisiji in nacionalnim regulativnim organom omogočajo, da pregledajo dele načrtovanih nacionalnih postopkov dodeljevanja posameznih držav članic, ki imajo večji vpliv na tržni in gospodarski razvoj. Poleg tega bo v okviru te možnosti večji poudarek na naložbenem okolju za gosta omrežja 5G.

Univerzalna storitev

Postopne prilagoditve trendom s poudarkom na cenovni dostopnosti govorne komunikacije in širokopasovnih povezav

Ta možnost se osredotoča na univerzalno storitev, in sicer obveznost EU glede cenovne dostopnosti, vključno z zagotavljanjem cenovno dostopnih govornih komunikacij in osnovnih širokopasovnih povezav v EU v okviru univerzalne storitve, in tudi pravico do sklenitve pogodbe za potrošnike, ki so upravičeni do posebnih univerzalnih tarif. Na ravni EU so širokopasovne povezave opredeljene s sklicevanjem na funkcionalen dostop do interneta, ki je opredeljen na podlagi minimalnega nabora spletnih storitev, ki končnim uporabnikom omogočajo sodelovanje v civilni družbi, ki ga države članice dodatno opredelijo na nacionalni ravni. Treba je zagotoviti cenovno dostopnost teh storitev na fiksni lokaciji, in sicer z neposredno podporo, vendar imajo države članice možnost, da vključijo tudi ukrepe za cenovno dostopnost mobilnih storitev za najbolj ranljive končne uporabnike, kadar je dokazano pomanjkanje take cenovne dostopnosti. Cenovna dostopnost teh storitev bo v prvi vrsti spodbujena z drugimi orodji politik (spodbude za zasebne naložbe, državne pomoči, obveznosti glede pokritosti, vezane na spekter itd.) in se le izjemoma lahko vključi na nacionalni ravni, če je ustrezno utemeljeno. Ob upoštevanju večjega števila upravičencev (izven telekomunikacijskega sektorja) univerzalnih širokopasovnih povezav se ta možnost opira na financiranje iz splošnega proračuna kot pravičnejšega in najmanj izkrivljajočega načina financiranja univerzalne storitve.

Storitve

Storitve dostopa do interneta in regulativne obveznosti za elektronske komunikacijske storitve, povezane predvsem z uporabo številčnih virov

Ta možnost temelji na drugih možnostih. Predlaga, naj se poleg ureditve storitev dostopa do interneta uporablja omejen nabor sektorskih pravil, ki veljajo za medosebne komunikacijske storitve, zagotovljene bodisi tradicionalno (govorna telefonija ali kratka sporočila SMS) bodisi prek storitev dostopa do interneta. V okviru te možnosti so zlasti opredeljena tista področja, katera še vedno zahtevajo posebno sektorsko varstvo zaradi njihovih značilnosti, in podan predlog, da se zadevna pravila uporabljajo enako za vse funkcionalno enakovredne ponudnike storitev. V številnih primerih bodo to storitve dostopa do interneta in medosebne komunikacijske storitve z uporabo številk („uporaba“ se razume kot zagotavljanje številk naročnikom storitve ali zagotavljanje storitve, ki omogoča komunikacijo z naročniki drugih ponudnikov prek takih številk). Na ključnih področjih, kot sta varnost in pristojnost uvedbe interoperabilnosti, bi se morala zadevna pravila uporabljati za vse medosebne komunikacijske storitve. Predlog je, da postanejo pravila za končne uporabnike v največji možni meri predmet popolne harmonizacije, namesto da se uporablja sedanji pristop minimalne harmonizacije, in sicer z namenom zmanjšanja bremena zagotavljanja skladnosti in preprečevanja izkrivljanja tržnih razmer v državah članicah. Da bi zmanjšali regulativno breme, se predlaga odprava regulativnih obveznosti, če te niso več potrebne ali pa so ustrezno zajete v splošni zakonodaji o varstvu potrošnikov. Eden glavnih primerov je ukinitev pooblastila nacionalnih regulativnih organov, na podlagi katerega lahko neposredno naložijo obveznost ureditve maloprodajnih cen.

Kar zadeva regulativne obveznosti, ki se uporabljajo za medosebne komunikacijske storitve, bi jih bila večina povezanih z uporabo javnih številčnih virov, s čimer se potrjuje pristop, ki so ga opredelili regulatorji 9 vsaj od zadnjega pregleda okvira, vendar kateremu zelo nasprotujejo zadevni ponudniki storitev in ki ni bil pogosto uporabljen v praksi. Področje uporabe dostopa do storitev v sili je ponovno opredeljeno z uporabo pojma medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, vendar ob upoštevanju, da nekateri ponudniki spletnih storitev ne morejo zagotoviti kakovosti storitve takih klicev. Pravila, ki bi se uporabljala za medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, med drugim zajemajo trajanje pogodbe, preglednost, informacije o kakovosti storitve, postopke za prenosljivost številk, ki jih vodi sprejemni ponudnik, orodja za spremljanje porabe, orodja za primerjavo cen in kakovosti storitve ali pravila za zamenjavo pri paketih, da se preprečijo učinki vezave.

Poleg tega je treba na nekaterih področjih, ki so v interesu javnih politik, kot je varnost, uporabljati regulativne obveznosti za vse medosebne komunikacijske storitve, torej tudi na tiste v okviru storitev dostopa do interneta, za katere se ne uporabljajo številčni viri.

Obveznost prenosa in elektronski programski vodniki (EPG)

Ohraniti možnost držav članic, da naložijo obveznosti prenosa in elektronskih programskih vodnikov

S to možnostjo bi se ohranila sedanja pravila o obveznosti prenosa in elektronskih programskih vodnikov. Vendar je pojasnjeno, da obveznosti prenosa lahko vključujejo podatke poleg radijskih in televizijskih kanalov, ki podpirajo storitve povezane televizije in elektronskih programskih vodnikov.

Številčenje

Prilagajanje okvira EU o številčenju, da se rešijo vprašanja konkurence na trgu

V okviru te možnosti se okvir prilagodi, da se državam članicam omogoči dodeljevanje številk podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij. Ta možnost bi omogočila ekstrateritorialno uporabo nekaterih številčnih virov znotraj EU, pri čemer bi se upoštevali ustrezni zaščitni ukrepi za varstvo končnih uporabnikov v vseh državah članicah, v katerih se številke uporabljajo.

Upravljanje

Svetovalna vloga BEREC-a/skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra z določenimi normativnimi pooblastili za BEREC ter izboljšan postopek za pregled trga in dodelitev spektra

Ta možnost predvideva zlasti minimalni nabor harmoniziranih pristojnosti nacionalnih regulativnih organov ter uskladitev nalog nacionalnih regulativnih organov in BEREC-a ter tudi bistveno uskladitev strukture upravljanja BEREC-a s skupnim pristopom k decentraliziranim agencijam.

Poleg tega bo BEREC dobil nekatere dodatne naloge, kot so pooblastila za sprejemanje zavezujočih odločitev o opredelitvi čeznacionalnih trgov in o predlogi skrajšane pogodbe; skoraj zavezujoča pooblastila za postopke notranjega trga pri osnutkih nacionalnih ukrepov za urejanje trga (v nadaljevanju opisani „dvostopenjski“ sistem) in vzpostavitev enotne najvišje cene zaključevanja klicev v EU ter izdajanje smernic na številnih področjih: geografske raziskave, skupni pristopi k čeznacionalnemu povpraševanju, minimalna merila za referenčne ponudbe, skupna merila za upravljanje številčnih virov, parametri kakovosti storitve, veljavne metode merjenja in tehnične podrobnosti stroškovnega modela, ki naj bi jih nacionalni regulativni organi upoštevali pri določanju najvišjih simetričnih cen zaključevanja klicev. BEREC bo pooblaščen tudi, da lahko zahteva informacije neposredno od operaterjev.

BEREC bo odgovoren tudi za vzpostavitev registra številk z ekstrateritorialno uporabo in čezmejnih ureditev ter drugega registra EU ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Prav tako bo pozvan, da pomaga Komisiji in nacionalnim regulativnim organom na področju standardizacije, tako da jim pomaga prepoznati pomanjkanje interoperabilnosti ali grožnje za povezljivost med končnimi uporabniki ali učinkovit dostop do storitev v sili.

Kar zadeva ukrepe, se predlaga „dvostopenjski“ sistem, pri čemer lahko Komisija, če se BEREC in Komisija strinjata v svojem stališču do osnutka ukrepov, ki jih predlaga nacionalni regulativni organ, zahteva, da nacionalni regulativni organ spremeni ali umakne osnutek ukrepa in po potrebi ponovno priglasi analizo trga. BEREC bo dobil nekaj dodatnih normativnih in svetovalnih nalog.

Na področju spektra bodo nacionalni regulativni organi dobili pristojnosti odločanja, ki se nanašajo samo na pogoje ureditve in oblikovanja trga glede dodelitve spektra za elektronska komunikacijska omrežja in storitve. Poleg tega se uvaja sistem „medsebojnega pregleda“ znotraj BEREC kot nov mehanizem usklajevanja. V okviru tega mehanizma bodo nacionalni regulativni organi morali priglasiti svoje osnutke ukrepov glede teh vidikov dodelitve spektra, ki jih bo BEREC pregledal in izdal nezavezujoče mnenje.

Poleg tega je treba Komisiji priznati dodatna splošna normativna pooblastila glede določanja meril za opredelitev nekaterih elementov dodelitve spektra, s čimer bo vodila posamezne nacionalne regulativne organe in „medsebojni pregled“ znotraj BEREC-a, pri tem pa kar se da upoštevala mnenje skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra in ravnala na podlagi postopka komitologije (COCOM). Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra bo ostala svetovalni organ, ki bo za Komisijo pripravljal mnenja pred sprejetjem izvedbenih ukrepov v okviru postopka komitologije.

•Ustreznost in poenostavitev ureditve

Ukrepi politik, predlagani pri izbranem svežnju možnosti, so v skladu z agendo programa REFIT, saj so namenjeni poenostavitvi in zmanjšanju upravnega bremena v skladu z ugotovitvami pri oceni potenciala ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) v pregledu. Več predlaganih sprememb v okviru področij politik glede dostopa, spektra, univerzalne storitve, storitev/končnih uporabnikov, številčenja in upravljanja je namenjenih jasnejšim pravilom; omogočanju strankam, da zlahka razumejo svoje pravice in obveznosti; ter preprečevanju prekomernega urejanja s predpisi in upravnega bremena.

Predlagane spremembe vključujejo zlasti: racionalizacijo in geografsko usmeritev ureditve dostopa; uporabo (če je le mogoče) splošne odobritve namesto individualnih licenc za spekter; spodbujanje sekundarnih trgov za spekter; odstranitev odvečnih obveznosti univerzalne storitve, kot so zahteve po zagotavljanju javnih telefonov in imenikov v fizični obliki; zmanjšanje področja uporabe obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve glede razpoložljivosti in konec sektorskega mehanizma delitve; pojasnitev področja uporabe regulativnega okvira in odpravo nepotrebnih obveznosti glede varstva potrošnikov, kadar so te že obravnavane v horizontalni zakonodaji ali upoštevane ne trgu; harmonizacijo in pojasnitev pravil in upravljanja številčenja v okviru komunikacije stroj-stroj ter usklajevanje pristojnosti nacionalnih regulativnih organov z BEREC-om.

Ukrepi za poenostavitev v okviru prednostnih možnosti upoštevajo tudi vidik usklajenosti enotnega trga, saj bodo zagotovili večjo doslednost pri ukrepih za dostop in postopkih za dodelitev spektra, ki so trenutno zapleteni za operaterje, ki želijo uporabljati spekter v različnih državah članicah, obenem pa lahko (v primeru različnih časovnih okvirov) povzročajo motnje na obmejnih območjih. Enako pa uvedba standardiziranih veleprodajnih ukrepov, na primer v povezavi z dostopom za podjetja, podjetjem omogoča, da lažje poslujejo v več kot eni državi članici, podaljšanje licenc za spekter pa spodbuja oblikovanje vseevropskega sekundarnega trga za spekter ter tudi naložbam prijaznejše okolje za imetnike takih licenc.

•Temeljne pravice

Predlog v celoti upošteva tudi temeljne pravice in načela, ki jih priznava Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Natančneje, predlagani ukrepi so namenjeni doseganju višjih ravni povezljivosti s posodobljenim naborom pravil za varstvo končnih uporabnikov. S tem bo nato zagotovljen nediskriminatoren dostop do vseh vsebin in storitev, vključno z javnimi storitvami, predlog pa bo prav tako prispeval k spodbujanju svobode izražanja in poslovanja ter državam članicam omogočil izpolnjevanje Listine s precej nižjimi stroški v prihodnosti.

4.PRORAČUNSKE POSLEDICE

Predlog ne vpliva na proračun EU.

5.DRUGI ELEMENTI

•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja

Komisija bo še naprej zagotavljala spremljanje izvajanja na podlagi:

poročila o evropskem digitalnem napredku;

Poročilo o evropskem digitalnem napredku zajema 28 držav članic ter vsebuje celovite podatke in analizo razvoja trga, ureditve in potrošnikov v digitalnem gospodarstvu, vključno s:

pregledom stanja na digitalnem področju 10 , ki meri napredek evropskega digitalnega gospodarstva. Temelji na podatkih, ki jih sporočijo nacionalni regulativni organi, Eurostat in drugi ustrezni viri ter vključuje podatke o splošnih razmerah glede vseh vidikov indeksa družbe digitalnega gospodarstva v državah članicah EU 11 . Kazalci, vključeni v poročilo, omogočajo primerjavo napredka med evropskimi državami in skozi čas;

telekomunikacijskimi poročili o ureditvi in trgih evropskih elektronskih komunikacij, ki vsebujejo celovite podatke in analizo razvoja trga, ureditve in potrošnikov v tem sektorju.

letne raziskave Eurobarometer v gospodinjstvih.

Aktualna raziskava Eurobarometer zagotavlja vpogled v to, kako delovanje trga elektronskih komunikacij ocenjujejo končni uporabniki, in v odnos potrošnikov do uvajanja storitvenih platform in uporabe storitev ter v številna vprašanja, povezana z varstvom potrošnikov.

•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga

Predlog spreminja sedanji okvir z naslednjimi bistvenimi spremembami:

Spremembe ciljev politik:

Člen 3 racionalizira predstavitev sedanjih ciljev in jih dopolnjuje z novim ciljem širokega dostopa do in uporabe zelo zmogljive povezljivosti v EU skupaj z obstoječimi cilji spodbujanja konkurence, notranjega trga in interesov končnih uporabnikov.

Spremembe glede ureditve dostopa:

Cilj sprememb, povezanih z ureditvijo dostopa, je okrepiti in izboljšati režim dostopa s pomembno tržno močjo, ki je trenutno v veljavi, da se dodatno spodbudi konkurenca na področju infrastrukture in uvedba omrežja s strani vseh operaterjev ter ohrani uvedba zelo visokozmogljivih omrežij na celotnem ozemlju Unije.

Pri prvi in drugi kategoriji (okrepitev režima s pomembno tržno močjo ter spodbujanje konkurence na področju infrastrukture in uvedba omrežja s strani vseh operaterjev) so pomembne naslednje določbe in spremembe:

Člena 61 in 65 spreminjata postopke tržne analize, pri čemer kodificirata obstoječe dobre prakse ter si prizadevata za bolj osredotočeno in pravno varno ureditev dostopa ter tudi ožjo geografsko usmerjenost, da se zagotovi, da se obveznosti dostopa naložijo samo, če in v primerih ko je to potrebno za reševanje nedelovanja maloprodajnega trga in za zagotovitev rezultatov za končne uporabnike. Pravila prav tako določajo tudi obveznost za regulatorje, da v svojih tržnih analizah upoštevajo tudi komercialne sporazume o dostopu in tudi vse druge že uvedene regulativne obveznosti, na primer simetrične obveznosti. Poleg tega se s členom podaljšuje trenutno največ triletno obdobje pregleda trga na pet let, kar bo operaterjem omogočilo bolj dolgoročno načrtovanje, nacionalni regulatorji pa bodo imeli več manevrskega prostora, kar zadeva časovni razpored pregledov trga. Člen 66 odraža te cilje s posodobitvijo in spremembo ustreznih pravil za določitev in revizijo regulativnih obveznosti, na primer če se spremenijo tržne razmere.

Člen 70 spodbuja večjo konkurenco na področju infrastrukture z zagotavljanjem dostopa do gradbeniške infrastrukture, kot so med drugim kanali in drogovi, če so v lasti operaterjev s pomembno tržno močjo.

V členu 59 so prav tako z namenom spodbujanja konkurence na področju infrastrukture pojasnjeni pogoji, pod katerimi se obveznosti lahko naložijo vsem operaterjem (simetrične obveznosti), da se zagotovi dostop do nepodvojljivih sredstev omrežja, kot so hišna napeljava in kabli. Da se zaščitijo naložbene spodbude, je tak dostop omejen do prve koncentracijske točke od končnega uporabnika, vendar se v omejenih okoliščinah lahko razširi, da se olajša uvedba alternativnega omrežja v najbolj težavnih in redkeje poseljenih območjih.

Člena 63 in 64 pooblaščata BEREC, da opredeli čeznacionalne trge ter obenem opredeli čeznacionalno povpraševanje, tudi če so trgi ostali nacionalni ali podnacionalni. BEREC lahko sprejme smernice za nacionalne regulatorje, da ti uporabijo skupne pristope, ko določajo ukrepe, s katerimi lahko pomaga zadovoljiti tako čeznacionalno povpraševanje. Člen 64 prav tako pooblašča Komisijo, da s pomočjo BEREC-a vzpostavi harmonizirane tehnične specifikacije za določene veleprodajne dostopovne izdelke, da se zadovolji povpraševanje po čezmejnih komunikacijah, zlasti poslovnih uporabnikov, kadar odsotnost takih harmoniziranih izdelkov ovira notranji trg.

Člen 73 uvaja postopek na ravni EU za opredeljevanje zavezujoče metodologije za določanje cen zaključevanja govornih klicev, vzpostavitev stabilnega trga, ki je reguliran na podoben način v večini držav članic. Poleg tega vzpostavlja mehanizem za določitev najvišjih cen zaključevanja klicev na ravni EU z namenom, da se zmanjša upravno breme nacionalnih regulatorjev, kar jim omogoča, da se osredotočijo na analizo najbolj kompleksnih trgov širokopasovnih povezav.

Nazadnje so, da se ohrani uvedba zelo visokozmogljivih omrežij na celotnem ozemlju Unije, predlagane naslednje spremembe:

V skladu s členom 22 morajo nacionalni regulatorji pregledati stanje širokopasovnih omrežij in naložbenih načrtov na svojem nacionalnem ozemlju, da lahko v tržnih analizah bolje upoštevajo geografske posebnosti. Nacionalni regulativni organi morajo prav tako opredeliti tako imenovana „območja digitalne izključenosti“ v primeru, kadar noben operater ali javni organ ni uvedel ali ne namerava uvesti zelo visokozmogljivega omrežja ali ni nadgradil ali razširil svojega omrežja na zmogljivost vsaj 100Mb/s hitrosti prenosa podatkov ali tega ne namerava. Nacionalni regulativni organi objavijo imenovana območja digitalne izključenosti in organizirajo razpis za prijavo interesa z namenom spodbujanja uvedbe zelo visokozmogljivega omrežja na teh težavnih območjih.

V členu 72 so pojasnjene okoliščine, v katerih se operaterjem s pomembno tržno močjo lahko odobri prožnost pri oblikovanju cen, ne da bi pri tem ogrozili konkurenco. Prožnost pri oblikovanju cen je lahko koristna za vlagatelje v nova omrežja, če to ne ovira konkurence na koncu prodajne verige.

Člen 74 skupaj s Prilogo IV uvaja določbe za spodbujanje komercialnega sovlaganja v nove infrastrukture in za sprejemanje potrebnih regulativnih posledic. Souporaba novih omrežnih elementov s strani lastnikov omrežja s pomembno tržno močjo in tistih, ki želijo dostopati do omrežja, pomeni višjo stopnjo delitve tveganja v primerjavi s tradicionalnimi dostopovnimi izdelki ter je lahko obenem bolj vzdržna osnova za trajnostno konkurenco, če so pri oblikovanju sovlaganja izpolnjeni ustrezni pogoji. S tem bi morala biti omogočena prilagoditev reguliranega dostopa, ki bi vsem sovlagateljem omogočila, da imajo v primerjavi z drugimi podjetji korist od prednosti prvega na trgu. Morda bi bilo še vedno primerno, da so izdelki reguliranega dostopa še naprej razpoložljivi za neudeležena podjetja, in sicer do enake ravni zmogljivosti kot pred naložbo.

V členu 77 je opredeljen poenostavljen regulativni model za izključno veleprodajna omrežja s pomembno tržno močjo, ki je omejen na poštena, razumna in nediskriminatorna pravila o dostopu ter za katerega po potrebi veljajo postopki za reševanje sporov. Določbe navajajo stroge pogoje, na podlagi katerih je omrežje opredeljeno kot resnično „izključno veleprodajno“, in so lahko še zlasti ustrezne za lokalna zelo visokozmogljiva omrežja, ki bodo morda vseeno imela pomembno tržno moč v prihodnosti. V členu 76 je pojasnjen postopek prostovoljne ločitve, ki uvaja pravno varnost na podlagi zavez operaterja v postopku ločitve.

V členu 78 je pojasnjena vloga nacionalnih regulatorjev pri spremljanju operaterjev s pomembno tržno močjo, ki migrirajo z obstoječih na nova omrežja (na primer pri opustitvi obstoječega bakrenega omrežja), kot načina za dodatno podporo pri migraciji na nova omrežja.

Spremembe, povezane z upravljanjem spektra:

V členu 45 so pojasnjeni splošni cilji in načela za usmerjanje držav članic pri upravljanju spektra na nacionalni ravni. Ti vključujejo doslednost in sorazmernost v postopkih odobritve, pomembnost zagotavljanja ustrezne pokritosti, upoštevanje časovne razporeditve pri zagotavljanju spektra, preprečevanje čezmejnega ali škodljivega motenja, uvedbo načela „uporabi ali izgubi“ ter spodbujanje souporabe spektra in tudi trgovanja s spektrom in njegov zakup. V členu je določen tudi mehanizem, ki pod jasno določenimi pogoji omogoča začasno alternativno uporabo usklajenega spektra.

Člen 46 daje večji poudarek splošnim odobritvam v primerjavi z individualnimi licencami in tudi souporabi spektra v skladu s pravom Unije za zagotovitev, da nacionalni organi vnaprej razvijajo modele odobritve, ki so najprimernejši za razvoj 5G. Poleg tega pooblašča Komisijo, da sprejema zavezujoče ukrepe za doseganje doslednosti v okviru različnih vrst režimov odobritve.

V členu 47 so opredeljeni pogoji odobritve, ki so vezani na splošno odobritev radijskih frekvenc, in pravice do uporabe, obenem pa so določeni izvedbeni ukrepi Komisije za doseganje doslednosti glede nekaterih pogojev, kot so merila za opredelitev in merjenje obveznosti glede pokritosti, katerih pomen je okrepljen v okviru učinkovitosti spektra. Prav tako so v tem členu poudarjene obveznosti, kot so souporaba infrastrukture za izboljšanje povezljivosti za končne uporabnike, zlasti na manj gosto poseljenih območjih.

V členih 48–54 je poudarek na ključnih vidikih odobritve spektra z namenom večje doslednosti v praksah držav članic, kot so (i) minimalno trajanje licence (25 let); (ii) jasnejši in enostavnejši postopek za trgovanje s spektrom in njegov zakup, (iii) objektivna merila za dosledno uporabo na podlagi načel konkurenčnega prava za ukrepe spodbujanja konkurence, kot so spektrske kapice, rezervacija spektra za nove udeležence na trgu in obveznosti veleprodajnega dostopa; (iv) postopki za izboljšanje doslednosti in predvidljivosti pri podeljevanju in obnovitvi individualnih pravic do uporabe spektra; (v) jasnejši pogoji za omejitev ali odvzem obstoječih pravic, vključno z uporabo načela „uporabi ali izgubi“ ter okrepljenimi vlogami nacionalnih organov pri izvrševanju. Ti členi prav tako pooblaščajo Komisijo, da sprejme ukrepe za določitev skupnih skrajnih rokov za odobritev uporabe usklajenega spektra v vseh državah članicah ter za usklajevanje glavnih elementov izbirnih postopkov in določitev meril za njihovo oblikovanje.

V členih 55 in 56 so poenostavljeni pogoji za dostop do brezžičnih lokalnih omrežij, da se zadovolji rastoče povpraševanje po povezljivosti ter uvedbi in zagotavljanju brezžičnega širokopasovnega dostopa (majhne celice), da se zmanjšajo stroški uvedbe zelo gostih omrežij.

V členu 28 je določena obveznost usklajevanja med državami članicami za reševanje težav s čezmejnimi motnjami, pri čemer sodeluje skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra, skupaj z izvedbenimi pooblastili Komisije za sprejetje zavezujočih ukrepov za reševanje čezmejnih sporov ob doslednem upoštevanju mnenja skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

S predlogom so nacionalnim regulativnim organom podeljene pristojnosti glede regulativnih tržnih in gospodarskih vidikov dodelitve spektra za elektronske komunikacijske storitve. Nacionalnim regulativnim organom je prav tako dana pristojnost za odločanje o uvedbi izrednih ukrepov glede souporabe omrežja/spektra in nacionalnega gostovanja, da se pokrijejo bele povezljivostne lise. Ukrepi nacionalnih regulatorjev na tem področju morajo temeljiti na tehtni gospodarski in konkurenčni tržni analizi. Da se po vsej Uniji zagotovi dosledna uporaba pogojev dodelitve, ki vplivajo na gospodarske, tržne in konkurenčne pogoje ter s tem na delovanje trga, člen 35 vzpostavlja mehanizem medsebojnega pregleda za BEREC, da pregleda regulativne tržne in gospodarske vidike nacionalnih osnutkov dodelitve spektra in izda nezavezujoča mnenja.

Člen 37 uvaja okvir za države članice za spodbujanje prostovoljnih vseevropskih ali večdržavnih postopkov dodelitve.

Spremembe režima univerzalnih storitev:

Cilj predloga je posodobiti režim univerzalne storitve, tako da se obvezna vključitev obstoječih storitev (javnih telefonov, izčrpnih imenikov in storitev telefonskih informacij) na ravni EU izključi iz področja uporabe ter se v ospredje postavi osnovna univerzalna storitev širokopasovnih povezav, ki bi bila opredeljena s sklicevanjem na dinamični osnovni nabor spletnih storitev, ki se uporabljajo prek širokopasovnih povezav. Ukrepanje držav članic bi moralo biti osredotočeno na cenovno dostopnost razpoložljive povezljivosti namesto na uvedbo omrežij, za kar obstajajo boljša orodja.

Cenovna dostopnost univerzalne storitve mora biti zagotovljena vsaj na fiksni lokaciji, države članice pa bodo imele možnost, da v primeru najbolj ranljivih uporabnikov ukrepe cenovne dostopnosti razširijo tudi na mobilne storitve.

V členu 79 je določena obveznost držav članic, da zagotovijo, da imajo vsi končni uporabniki vsaj na fiksni lokaciji cenovno ugoden dostop do storitve funkcionalnega dostopa do širokopasovnega interneta in govorne komunikacijske storitve. Da se zagotovi cenovna dostopnost, člen 80 države članice pooblašča, da lahko od podjetij zahtevajo, da končnim uporabnikom z nizkimi prihodki ali posebnimi socialnimi potrebami ponudijo posebne tarifne opcije in/ali tem končnim uporabnikom nudijo neposredno podporo, ter določa pravico do sklenitve pogodbe za potrošnike, ki so upravičeni do posebnih univerzalnih tarif.

Čeprav bi posredovanje držav članic moralo biti osredotočeno na cenovno dostopnost razpoložljive povezljivosti, in ne na uvedbo omrežij, pa je v členu 81 določeno, da države članice lahko vključijo obveznosti zagotavljanja povezave na fiksni lokaciji (razpoložljivost), če dokažejo, da take povezave ni mogoče zagotoviti pod normalnimi komercialnimi pogoji ali prek drugih razpoložljivih orodij javne politike.

Ob priznavanju potrebe po prožnosti pri obravnavanju različnih nacionalnih okoliščin člen 82 državam članicam omogoča, da na nacionalni ravni še naprej izdajajo pooblastila za izvajanje storitev, ki trenutno spadajo pod obveznost zagotavljanja univerzalne storitve EU, kot so plačilni telefoni, imeniki in storitve telefonskih informacij, če je potreba ustrezno dokazana in prilagodijo režim financiranja.

Člen 85 določa, da bi morala biti univerzalna storitev financirana iz splošnega proračuna in ne več prek sektorskega financiranja.

Spremembe pravil o storitvah in varstvu končnih uporabnikov:

Zaradi upoštevanja tržnega in regulatornega razvoja v zadnjih letih ter stalne potrebe po sektorskih pravilih je v členu 2(4) ponovno opredeljen pojem „elektronske komunikacijske storitve“. Vsebuje tri vrste kategorij storitev: (i) storitev dostopa do interneta, (ii) medosebno komunikacijsko storitev, ki vključuje dve podkategoriji: prvo, ki je številčno neodvisna, in (iii) storitve, v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov, kot so storitve prenosa, ki se uporabljajo za komunikacijo stroj-stroj in radiodifuzijo. Številne določbe o končnih uporabnikih bodo veljale le za storitve dostopa do interneta in za medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke.

Za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve bodo obveznosti veljale le, kadar je v interesu javnih politik treba uporabljati posebne regulativne obveznosti za vse vrste medosebnih komunikacijskih storitev, ne glede na to, ali uporabljajo številke. To velja zlasti za določbe o varnosti (člen 40). Poleg tega lahko Komisija v primeru grožnje za povezljivost med končnimi uporabniki ali učinkovit dostop do storitev v sili ugotovi, da obstaja potreba po ukrepih za zagotovitev interoperabilnosti, na primer z vzpostavitvijo postopka standardizacije. Take standarde lahko po potrebi naložijo nacionalni regulativni organi (člen 59)

S predlogom se zmanjšuje regulativno breme, in sicer z odpravo regulativnih obveznosti, če te niso več potrebne ali pa so ustrezno zajete v splošni zakonodaji o varstvu potrošnikov. Eden glavnih primerov je ukinitev pooblastila nacionalnih regulativnih organov, na podlagi katerega lahko operaterjem s pomembno tržno močjo neposredno naložijo obveznost ureditve maloprodajnih cen (razveljavitev člena 17 direktive o univerzalnih storitvah). Prav tako so bile racionalizirane ali delno črtane nekatere določbe o pogodbah, preglednosti, enakovrednem dostopu uporabnikov invalidov, imeniških storitvah in interoperabilnosti potrošniške digitalne televizijske opreme, saj se prekrivajo s horizontalnimi pravili ali pa so odvečne (členi 95–98, 103–105).

Predvideno je omejeno število novih določb za spopadanje z novimi izzivi, kot na primer za boljšo berljivost pogodb s kratkim povzetkom glavnih informacij o pogodbi, za orodje za spremljanje porabe, s katerim so končni uporabniki obveščeni o sprotni porabi komunikacijskih storitev, za boljša orodja za primerjavo cene in kakovosti, za pravila za zamenjavo pri hitro naraščajočem številu paketov, da se preprečijo učinki vezave (ključne sektorske določbe, kot so najdaljši možni čas trajanja pogodb in pravica do prekinitve pogodbe, bi veljale za celotni paket), in določba, ki prepoveduje diskriminacijo na podlagi državljanstva ali države prebivališča (členi 92, 95, 96, 98 in 100).

Čeprav se pogodba za storitve na splošno sklene za največ 2 leti, pa so dovoljene daljše ločene pogodbe s končnimi uporabniki, kot način za lažje povračilo prispevkov za uvedbo fizične povezave ter za podporo postavitvi omrežja prek obročnih prispevkov za stroške kapitala omrežja (pristop „združevanja odjema“ ), (člen 98).

Spremembe številčenja določb:

Za obravnavo vprašanj glede konkurence na trgu stroj-stroj (predvsem vezanost na določenega operaterja) ta predlog nacionalnim regulativnim organom omogoča, da dodeljujejo številke podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij, vendar jih k temu ne zavezuje (člen 88). Ta člen tudi določa, da morajo nacionalni regulativni organi določiti nekatere številčne vire za ekstrateritorialno uporabo nacionalnih številk znotraj EU, da se zadovolji vse večje povpraševanje po tovrstni ekstrateritorialni uporabi številčnih virov, zlasti za aplikacije stroj-stroj.

Glede pravil za usklajene številke za storitve z družbeno vrednostjo je poudarek še vedno na učinkovitem izvajanju številke za prijavo pogrešanih otrok (člen 90), medtem ko skupni okvir za številke 116 še naprej temelji na Odločbi Komisije 2007/116/ES. Zaradi pomanjkanja povpraševanja po evropskem telefonskem številskem prostoru v zadnjih letih je bila črtana tudi ustrezna določba (člen 27 direktive o univerzalnih storitvah).

Spremembe določb o komunikaciji v sili:

Pri dostopu do storitev v sili vseh ponudnikov medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke je izpostavljena pravna varnost. Predlagane določbe nadomeščajo obstoječo pristojnost Komisije za uvajanje tehničnih izvedbenih ukrepov s pooblastilom za sprejemanje delegiranih aktov, da se zagotovi učinkovit dostop do enotne evropske številke za klic v sili 112 v zvezi z lokacijo kličočega, preusmerjanjem klica v center za obveščanje in dostopom za končne uporabnike invalide na usklajen način po vsej EU. Tak pristop zagotavlja čezmejno uvedbo in delovanje tehničnih rešitev za komunikacije v sili (člen 102).

Spremembe upravljanja:

Členi 5, 6 in 8 krepijo vlogo neodvisnih nacionalnih regulatorjev z določitvijo minimalnega nabora kompetenc zanje po vsej Uniji in večajo njihove zahteve po neodvisnosti, in sicer z določitvijo zahtev glede imenovanja in obveznosti poročanja.

Člen 12 uvaja nekaj sprememb glede postopka za splošno odobritev. Ponudniki bi morali predložiti uradno obvestilo BEREC-u, ki bi moral delovati kot enotna kontaktna točka in uradna obvestila posredovati zadevnim nacionalnim regulativnim organom. BEREC bi moral vzpostaviti register na ravni EU.

V členu 27 je določen postopek za reševanje čezmejnih sporov med podjetji, vloga BEREC-a pa je okrepljena z uvajanjem zahteve, da se morajo nacionalni regulativni organi posvetovati z BEREC-om.

Člen 33 določa „dvostopenjski“ sistem, kadar se BEREC in Komisija strinjata v svojem stališču do osnutka ukrepov, ki jih je predlagal nacionalni regulator in so bili uradno sporočeni Komisiji in BEREC-u v skladu s členom 32. V takih primerih Komisija lahko zahteva, da regulativni organ spremeni ali umakne osnutek ukrepa in po potrebi ponovno priglasi svojo analizo trga.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

2016/0288 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah

(Prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti Ö o delovanju Evropske unije Õ in zlasti člena 95 Ö 114 Õ Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 12 ,

ob upoštevanju mnenja Odbora regij 13 ,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

ê

(1)Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta 14 , Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta 15 , Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES 16 ter Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta 17 so bile bistveno spremenjene. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo zaradi jasnosti treba navedene direktive prenoviti.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 1 (prilagojeno)

Z zdajšnjim regulativnim okvirom za telekomunikacije so bile ustvarjene razmere za učinkovito konkurenco v telekomunikacijskem sektorju v času prehoda z monopola na popolno konkurenco.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 2 (prilagojeno)

Dne 10. novembra 1999 je Komisija predložila Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij sporočilo z naslovom „K novemu regulativnemu okviru za elektronsko komunikacijsko infrastrukturo in pripadajoče storitve – poročilo o komunikacijah 1999“. V tem sporočilu je Komisija vnovič pregledala veljavni regulativni okvir za telekomunikacije v skladu s svojo obveznostjo po členu 8 Direktive Sveta 90/387/EGS z dne 28. junija 1990 o vzpostavitvi notranjega trga za telekomunikacijske storitve z uvedbo zagotavljanja odprtosti omrežij 18 . Komisija je predložila tudi več predlogov politike za novi regulativni okvir za elektronsko komunikacijsko infrastrukturo in pripadajoče storitve, namenjenih javni razpravi.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 3 (prilagojeno)

Dne 26. aprila 2000 je Komisija predložila Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij sporočilo o rezultatih javne razprave o poročilu o komunikacijah 1999 in o smernicah za novi regulativni okvir. V sporočilu je povzeta javna razprava, določene pa so tudi nekatere ključne smernice za pripravo novega regulativnega okvira za elektronsko komunikacijsko infrastrukturo in pripadajoče storitve.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 4 (prilagojeno)

Evropski svet je dne 23. in 24. marca 2000 na srečanju v Lizboni opozoril, da preusmeritev k digitalnemu gospodarstvu, ki temelji na znanju, ustvarja možnost za rast, konkurenčnost in odpiranje novih delovnih mest. Poudaril je zlasti, kako pomemben je za evropska podjetja in državljane dostop do cenovno ugodne komunikacijske infrastrukture svetovnih razsežnosti in velike izbire storitev.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 1 (prilagojeno)

ð novo

(2)Delovanje petih direktiv, ki predstavljajo Ö so delÕ obstoječegai regulativnegai okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) 19 , Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) 20 , Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) 21 , Direktiva 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) 22 in Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta(Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) 23  (navedene direktive v nadaljnjem besedilu: „Okvirna direktiva in posebne direktive“)), je predmet rednih preverjanj Komisije, zlasti zaradi določanja potrebe po spremembi ob upoštevanju tehnološkega in tržnega razvojað  24  ï .

ò novo

(3)Komisija je v Strategiji za enotni digitalni trg navedla, da bo pregled telekomunikacijskega okvira osredotočen na ukrepe, katerih namen je spodbujanje naložb v visokohitrostna širokopasovna omrežja, vzpostavitev bolj usklajenega pristopa enotnega trga k politiki in upravljanju spektra, vzpostavitev pogojev za pravi enotni trg z odpravljanjem regulativne razdrobljenosti, zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev za vse udeležence na trgu, dosledna uporaba predpisov in vzpostavitev učinkovitejšega regulativnega institucionalnega okvira.

(4)Ta direktiva spada v okvir preverjanja ustreznosti predpisov, ki vključuje štiri direktive (okvirna direktiva ter direktive o odobritvi, dostopu in univerzalni storitvi) in uredbo (Uredba BEREC 25 ). Vsaka od direktiv vsebuje ukrepe, ki se nanašajo na ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, kar je v skladu s preteklo ureditvijo sektorja, ko so bila podjetja vertikalno integrirana, tj. so ponujala tako omrežja kot tudi storitve. Pregled ponuja priložnost prenovitve vseh štirih direktiv za poenostavitev obstoječe strukture, da bo bolj usklajena in dostopna v skladu s ciljem programa REFIT. Prav tako daje možnost prilagoditve strukture novim tržnim razmeram, v katerih ponujanje komunikacijskih storitev ni več nujno povezano z zagotavljanjem omrežja. V skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov pravni akt, ki se ponovno sprejme, vključuje hkrati bistvene spremembe k prejšnjemu aktu in njegove nespremenjene določbe. Predlog za prenovitev vključuje bistvene spremembe k predhodnemu aktu, na sekundarni ravni pa tudi kodifikacijo nespremenjenih določb predhodnega akta s temi bistvenimi spremembami.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 3 (prilagojeno)

(5)Cilj TaTe direktivae je oblikovati Ö bi morala oblikovati Õ pravni okvir za zagotovitev proste ponudbe elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, vendar samo ob upoštevanju pogojev, ki so določeni v tej direktivi, in vseh omejitev v skladu s členom 46 Ö 52 Õ (1) Pogodbe, zlasti ukrepov glede javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 7 (prilagojeno)

ð novo

(6)Določbe te direktive in posebnih direktiv ne posegajo v možnost nobene od držav članic, da sprejme potrebne ukrepe ð , ki so upravičeni na podlagi razlogov iz členov 87 in 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije ï, s katerimi zaščiti svoje temeljne varnostne interese, poskrbi za javni red ð, javno moraloï in javno varnost ter dovoli preiskavo, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 5 (prilagojeno)

ð novo

(7)Zbliževanje telekomunikacijskega sektorja, sektorja sredstev javnega obveščanja in sektorja informacijske tehnike in tehnologije pomeni, da je bi bilo treba vsa prenosna ð elektronska komunikacijska ï omrežja in storitve Ö v čim večji možni meri Õ vključiti v Ö enoten Evropski zakonik o elektronskih komunikacijah, določen z eno samo direktivo, razen zadev, ki jih je bolje obravnavati z neposredno veljavnimi pravili, določenimi z uredbami. Õ en regulativni okvir. Regulativni okvir sestavljajo ta direktiva in štiri posebne direktive: Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o avtorizaciji za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Direktiva o avtorizaciji) 26 , Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovem medsebojnem povezovanju (Direktiva o dostopu) 27 , Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalni storitvi) 28 , Direktiva 97/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o obdelavi osebnih podatkov in varovanju zasebnosti v telekomunikacijskem sektorju 29 (v nadaljevanju „posebne direktive“). Zakonsko ureditev za področje prenosa ð elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ï je treba ločiti od zakonske ureditve za področje vsebin. Ta okvir Ö zakonik Õ zato ne zajema vsebine storitev, ki se zagotavljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev, kot so radiodifuzijske vsebine, finančne storitve in nekatere storitve informacijske družbe, zato ne posega v ukrepe, ki so bili za take storitve sprejeti na ravni Skupnosti Ö Unije Õ ali na nacionalni ravni v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ, da bi spodbujali kulturno in jezikovno raznolikost ter zagotovili ohranitev pluralnosti medijev. Vsebina televizijskih programov je zajeta v Direktivi Sveta 89/552/EGS z dne 3. oktobra 1989 o usklajevanju nekaterih določb, predpisanih z zakoni ali drugimi predpisi v državah članicah za izvajanje dejavnosti televizijske radiodifuzije 30  Direktivi 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta 31 . ð Namen zakonske ureditve avdiovizualne politike in vsebine je doseganje ciljev v splošnem interesu, kot so svoboda izražanja, pluralnost medijev, nepristranskost, kulturna in jezikovna raznolikost, socialna vključenost, varstvo potrošnikov in varstvo mladoletnikov. ï Ločitev zakonske ureditve za področje prenosa  ð elektronskih komunikacij ï od zakonske ureditve za področje vsebin ne posega v upoštevanje povezav med njima, zlasti zato, da se zagotovijo pluralnost medijev, kulturna raznolikost in varstvo porabnikov.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 8

ð novo

(8)Ta direktiva ne vključuje opreme, ki spada v področje uporabe Direktive 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju njihove skladnosti 32  ð vpliva na uporabo Direktive 2014/53/EU za radijsko opremo ï, vključuje pa porabniško opremo, ki se uporablja za digitalno televizijo.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 11 (prilagojeno)

ð novo

(9) Da bi nacionalnim regulativnim organom omogočili doseganje ciljev, določenih v Okvirni Ö tej Õ direktivi in posebnih direktivah, zlasti v zvezi s celovito medobratovalnostjointeroperabilnostjo, bi bilo treba Ö moralo Õ področje uporabe Okvirne dDirektive razširiti, da bi vključevala Ö vključevati Õ tudi nekatere vidike radijske opreme in telekomunikacijske terminalske opreme, kot je opredeljena v Direktivi 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme 33  Ö Direktivi 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta 34  Õ , pa tudi porabniško opremo, ki se uporablja za digitalno televizijo, s čimer bi poenostavili dostop za uporabnike invalide. ð Pomembno je, da regulativni organi spodbujajo omrežne operaterje in proizvajalce opreme k sodelovanju, da bi uporabnikom invalidom olajšali dostop do elektronskih komunikacijskih storitev. Predmet te direktive bi morala biti tudi neizključna uporaba spektra za lastno uporabo radijske terminalske opreme, čeprav ni povezana z gospodarsko dejavnostjo, da se zagotovi usklajen pristop glede režima splošne odobritve. ï

ê 2002/21/ES uvodna izjava 6 (prilagojeno)

Avdiovizualna politika in zakonska ureditev vsebin se izvajata v prizadevanju za cilje v splošnem interesu, kot so svo boda izražanja, pluralnost medijev, nepristranskost, kulturna in jezikovna raznolikost, socialna vključenost, varstvo porabnikov in varstvo mladoletnikov. V sporočilu Komisije „Načela in smernice za avdiovizualno politiko Skupnosti v digitalni dobi“ in sklepih Sveta z dne 6. junija 2000, v katerih Svet pozdravlja to sporočilo, so določeni ključni ukrepi, ki jih mora sprejeti Skupnost za izvajanje svoje avdiovizualne politike.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 50 (prilagojeno)

Določbe te direktive ne preprečujejo državi članici, da sprejme ukrepe, ki so utemeljeni na podlagi členov 30 in 46 Pogodbe in zlasti na podlagi javne varnosti, javnega reda in javne morale.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 9 (prilagojeno)

Storitve informacijske družbe so zajete v Direktivi 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja, na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) 35 .

ê 2002/21/ES uvodna izjava 10 (prilagojeno)

ð novo

(10)Opredelitev „storitve informacijske družbe“ v členu 1 Direktive 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998, ki določa postopek za zagotavljanje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov ter predpisov o storitvah informacijske družbe 36 , obsega široko področje gospodarskih dejavnosti, ki potekajo sprotno (on-line). Večina teh dejavnosti ni vključena v področje uporabe te direktive, ker dejavnosti niso v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih. ð Nekatere elektronske komunikacijske storitve v skladu s to direktivo bi lahko ustrezale tudi opredelitvi storitev informacijske družbe iz člena 1 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe. Določbe, ki urejajo storitve informacijske družbe, se uporabljajo za te elektronske komunikacijske storitve, če v tej direktivi ali drugih aktih Unije ni bolj specifičnih določb, ki bi se uporabljale zanje. ï Ö Vendar so elektronske komunikacijske storitve, na primer Õ Sstoritve prenosa govorne telefonije, ð storitve sporočanja ï in elektronskeea poštea, so vključene v to direktivo. Eno podjetje, na primer ponudnik internetnih storitev, lahko ponudi elektronsko komunikacijsko storitev, kot je dostop do interneta, in storitve, ki niso zajete v tej direktivi, kot je zagotavljanje internetnih vsebin ð in ne vsebin, povezanih s komunikacijami ï.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 20

(11)Eno podjetje, na primer obratovalec operater kabelskega omrežja, lahko ponudi elektronsko komunikacijsko storitev, na primer prenos televizijskih signalov, in storitve, ki niso zajete v to direktivo, na primer komercializacijo ponudbe storitev zvočnih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin, zato se lahko temu podjetju naložijo dodatne obveznosti v zvezi z njegovo dejavnostjo ponudnika ali distributerja vsebin v skladu z drugimi določbami, ne z določbami iz te direktive, ne da bi to posegalo v seznam pogojev iz pPriloge I k tej direktivi.

ò novo

(12)Regulativni okvir bi moral zajemati uporabo radiofrekvenčnega spektra s strani vseh elektronskih komunikacijskih omrežij, vključno s pojavljajočo se lastno uporabo radiofrekvenčnega spektra s strani novih vrst omrežij, ki jih sestavljajo izključno avtonomni sistemi mobilne radijske opreme, ki so povezani prek brezžičnih povezav brez centraliziranega upravljanja ali centraliziranega omrežnega operaterja, tudi če ne gre za izvajanje gospodarske dejavnosti. V okviru razvoja pete generacije mobilnega komunikacijskega okolja bodo taka omrežja verjetno nastajala zlasti pred stavbami in na cestah za uporabo v prometu, energetiki, pri raziskavah in razvoju, ezdravju, civilni zaščiti in pomoči pri nesrečah, internetu stvari, komunikacijah stroj–stroj in povezanih avtomobilih. Zato bi morale države članice v skladu s členom 7 Direktive 2014/53/EU pri uporabi dodatnih nacionalnih zahtev glede dajanja v uporabo in/ali uporabe take radijske opreme zaradi dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in izogibanja škodljivemu motenju upoštevati načela notranjega trga.

(13)Zahteve glede zmogljivosti elektronskih komunikacijskih omrežij se stalno povečujejo. Medtem ko je bil v preteklosti poudarek na povečevanju pasovne širine, ki je bila na voljo na splošno in za posamezne uporabnike, postajajo vedno bolj pomembni drugi parametri, na primer latenca, razpoložljivost in zanesljivost. V odgovor na te zahteve je tehnologija optičnih vlaken vedno bolj dostopna uporabnikom, v prihodnje pa bodo morali biti parametri delovanja zelo visokozmogljivih omrežij ekvivalentni s tistimi, ki se zahtevajo za omrežja, ki temeljijo na elementih optičnih vlaken vsaj do razdelilne točke na kraju, kjer se storitev izvaja. Pri fiksnih povezavah to ustreza zmogljivosti omrežja, ki je primerljiva z zmogljivostjo optične povezave do večstanovanjske stavbe kot kraja, kjer se storitev izvaja, pri mobilnih povezavah pa zmogljivosti omrežja, ki je podobna zmogljivosti optične povezave do bazne postaje kot kraja, kjer se storitev izvaja. Pri ugotavljanju, ali je zmogljivost brezžičnega omrežja podobna, se ne bi smele upoštevati različne izkušnje končnih uporabnikov, ki so posledica narave medija, s katerim je omrežje povezano z omrežno priključno točko. V skladu z načelom tehnološke nevtralnosti druge tehnologije in prenosni mediji ne bi smeli biti izključeni, če je njihova zmogljivost primerljiva z osnovnim scenarijem. Z uvajanjem takih zelo visokozmogljivih omrežij se bodo zmogljivosti omrežij še povečale, omogočilo pa se bo tudi uvajanje prihodnjih generacij mobilnih omrežij na podlagi izpopolnjenih zračnih vmesnikov in bolj zgoščene omrežne arhitekture.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 13 (prilagojeno)

ð novo

(14)Opredelitve pojmov bi bilo treba prilagoditi, da bi se uskladili z načelom tehnološke nevtralnosti in razvojem tehnologije. ð S tehnološkim in tržnim razvojem so omrežja prevzela tehnologijo internetnega protokola, končni uporabniki pa lahko izbirajo med številnimi konkurenčnimi ponudniki govornih storitev. Zato bi bilo treba izraz „javno dostopna telefonska storitev“, ki se uporablja samo v Direktivi 2002/22/ES in pod katerim se na splošno razumejo tradicionalne analogne telefonske storitve, nadomestiti s sodobnejšim in tehnološko bolj nevtralnim izrazom „govorna komunikacija“. ï Zlasti bi bilo treba pPogoje za zagotavljanje storitev Ö bi bilo treba Õ ločiti od dejanskih elementov opredelitve javno dostopne telefonske storitve Ö govorne komunikacije Õ, tj. elektronske komunikacijske storitve, ki je na voljo javnosti za neposredne ali posredne odhodne ali dohodne nacionalne ali nacionalne in mednarodne klice neposredno ali posredno izviranje in sprejemanje nacionalnih ali nacionalnih in mednarodnih klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja, na glede na to, čeali takšna storitev temelji na tehnologiji vodovne ali paketne komutacije. Narava takšne storitve je, da je dvosmerna, kar omogoča, da lahko komunicirata obe strani. Storitev, ki ne izpolnjuje vseh teh pogojev, kot je aplikacija „na klik“ na spletni strani za pomoč strankam, ni Ö taka Õ javno dostopna telefonska storitev. Javno dostopne telefonske sStoritve Ö govorne komunikacije Õ zajemajo tudi sredstva za komuniciranje, posebej namenjena končnim uporabnikom invalidom, ki uporabljajo storitve prenosa besedila ali celotnega pogovora.

ò novo

(15)Storitve, ki se uporabljajo v komunikacijske namene, in tehnična sredstva za njihovo izvajanje so doživeli izjemen razvoj. Končni uporabniki namesto tradicionalne govorne telefonije, besedilnih sporočil (SMS) in elektronske pošte vedno bolj uporabljajo funkcionalno ekvivalentne spletne storitve, na primer VoIP, storitve sporočanja in spletno elektronsko pošto. Za zagotovitev učinkovite in enakovredne zaščite končnih uporabnikov pri uporabi funkcionalno ekvivalentnih storitev v prihodnost usmerjena opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev ne bi smela temeljiti izključno na tehničnih parametrih, ampak na funkcionalnem pristopu. Obseg potrebne ureditve bi moral zadostovati za doseganje njenih ciljev splošnega interesa. Medtem ko je prenos signalov še vedno pomemben parameter za opredeljevanje storitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive, pa bi morala opredelitev vključevati tudi druge storitve, ki omogočajo komunikacijo. S stališča končnega uporabnika ni pomembno, ali ponudnik omogoča prenos signalov ali poteka komunikacija prek storitve dostopa do interneta. Spremenjena opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev bi morala zato obsegati tri vrste storitev, ki se lahko deloma prekrivajo, in sicer storitev dostopa do interneta v skladu z opredelitvijo iz člena 2(2) Uredbe (EU) 2015/2120, medosebne komunikacijske storitve, kot so opredeljene v tej direktivi, in storitve, ki obsegajo v celoti ali pretežno prenos signalov. Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev bi morala odpraviti neskladnosti, ki so bile ugotovljene pri uporabi dosedanje opredelitve, in omogočiti umerjeno uporabo posebnih pravic in obveznosti iz okvira za različne vrste storitev, ki bi ustrezala posameznim določbam. Obdelava osebnih podatkov z elektronskimi komunikacijskim storitvami za namene plačila ali druge namene, mora biti skladna z Direktivo 95/46/ES, ki bo 25. maja 2018 nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/679 (Splošna uredba o varstvu podatkov) 37 . 

(16)Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev zajema storitve, ki se običajno izvajajo za plačilo. V digitalnem gospodarstvu tržni udeleženci podatkom o uporabnikih vedno bolj pripisujejo denarno vrednost. Elektronske komunikacijske storitve so namesto za plačilo pogosto na voljo v zameno za protistoritev, na primer za dostop do osebnih ali drugih podatkov. Pojem plačila bi moral zato zajemati primere, ko ponudnik storitve od končnega uporabnika zahteva osebne podatke, na primer ime, elektronski naslov ali druge podatke, končni uporabnik pa te podatke neposredno ali posredno aktivno zagotovi. Zajemati bi moral tudi primere, ko ponudnik zbira podatke, ne da bi jih končni uporabnik aktivno posredoval, na primer osebne podatke, vključno z naslovom IP, ali druge podatke, ki se generirajo samodejno, kot so podatki, ki jih zbirajo in posredujejo piškotki. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije glede člena 57 PDEU 38 gre za plačilo v smislu Pogodbe tudi v primeru, ko ponudnik storitve dobi plačilo od tretje osebe in ne od prejemnika storitve. Pojem plačil bi moral zato zajemati tudi primere, ko je končni uporabnik izpostavljen oglasnim sporočilom kot pogoj za pridobitev dostopa do storitve, in primere, ko ponudnik storitve prodaja osebne podatke, ki jih je pridobil.

(17)Medosebne komunikacijske storitve so storitve, ki omogočajo medosebno in interaktivno izmenjavo informacij, obsegajo pa storitve, kot so običajni govorni klici med dvema posameznikoma, pa tudi vse vrste elektronske pošte, storitve sporočanja in skupinski klepet. Medosebne komunikacijske storitve obsegajo samo komunikacijo med končnim – torej ne potencialno neskončnim – številom posameznikov, te posameznike pa izbere pobudnik komunikacije. Komunikacija med pravnimi osebami bi morala spadati v opredelitev, kadar fizične osebe delujejo v imenu teh pravnih oseb ali so udeležene vsaj na eni strani komunikacije. Interaktivna komunikacija vključuje možnost, da prejemnik informacij odgovori. Storitve, ki ne ustrezajo tem pogojem, na primer linearna radiodifuzija, video na zahtevo, spletna mesta, družabna omrežja, blogi ali izmenjava podatkov med napravami, se ne bi smele šteti za medosebne komunikacijske storitve. V izjemnih okoliščinah se kot medosebne komunikacijske storitve ne bi smele šteti storitve, pri katerih je možnost medosebne in interaktivne komunikacije zgolj spremljevalna lastnost druge storitve in iz objektivnih tehničnih razlogov ne more uporabljati brez navedene glavne storitve, njena vključitev v storitev pa ni namenjena izogibanju pravil, ki urejajo elektronske komunikacijske storitve. Primer take izjeme bi bili lahko glede na lastnosti komunikacijskega mehanizma komunikacijski kanali pri spletnih igrah.

(18)Medosebne komunikacijske storitve, ki uporabljajo številke iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja, so povezane z javnim (paketno- ali vodovno-) komutiranim telefonskim omrežjem. Te medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke obsegajo tako storitve, ki so jim dodeljene številke končnih uporabnikov, da se zagotovi povezljivost med koncema, kot tudi storitve, ki končnim uporabnikom omogočajo, da stopijo v stik z osebami, ki so jim te številke dodeljene. Uporaba številke kot identifikatorja ne bi smela biti enakovredna uporabi številke za povezavo z javnim komutiranim telefonskim omrežjem, zato sama po sebi ne bi smela zadoščati za opredelitev medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke. Za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve bi se morale obveznosti uporabljati samo, kadar je uporaba posebnih regulativnih obveznosti za vse vrste medosebnih komunikacijskih storitev v javnem interesu, ne glede na to, ali za izvajanje storitev uporabljajo številke. Številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve je treba obravnavati ločeno, saj potekajo v javno zagotovljenem interoperabilnem sistemu in imajo torej koristi od njega.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 6

ð novo

(19)Za regulativne namene pomeni omrežna priključna točka mejo med regulativnim okvirom za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter pravno ureditvijo telekomunikacijske terminalske opreme. Za opredelitev lokacije omrežne priključne točke je odgovoren nacionalni regulativni organ., po potrebi na podlagi predloga zadevnih podjetij.  ð Glede na prakso nacionalnih regulativnih organov in množico fiksnih in brezžičnih topografij bi moral Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (v nadaljnjem besedilu: BEREC) v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejeti smernice za določanje omrežnih priključnih točk v skladu s to direktivo v različnih konkretnih okoliščinah. ï

ò novo

(20)Tehnični razvoj omogoča končnim uporabnikom dostop do služb za pomoč v sili prek govornih klicev, pa tudi prek drugih medosebnih komunikacijskih storitev. Pojem komunikacije v sili bi moral zato obsegati vse medosebne komunikacijske storitve, ki omogočajo dostop do služb za pomoč v sili. Temelji na elementih sistema klica v sili, ki so že določeni v zakonodaji Unije, in sicer centrih za obveščanje (PSAP) in najprimernejših centrih za obveščanje 39 ter službah za ukrepanje ob nesrečah 40 .

ê 2002/21/ES uvodna izjava 16 (prilagojeno)

ð novo

(21)Nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï naj ravnajo bi morali ravnati po usklajenih skupnih ciljih in načelih za podporo Ö svojemu delu Õ svojih ukrepov in naj pri izvajanju svojih nalog po tem regulativnem okviru te ukrepe po potrebi uskladijo uskladiti z regulativnimi organi drugih držav članic ð in z BERECom ï.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 17 (prilagojeno)

ð novo

(22)Dejavnosti nacionalnih regulativnih ð pristojnih ï organov, ustanovljenih po tej direktivi in posebnih direktivah, prispevajo k izpolnjevanju širšega političnega okvira na področju kulture, zaposlovanja, okolja, socialne povezanostikohezije in prostorskega načrtovanja.

ò novo

(23)Da bi politične cilje strategije za enotni digitalni trg pretvorili v predpise, bi si moral okvir poleg izpolnjevanja obstoječih treh primarnih ciljev spodbujanja konkurence, notranjega trga in interesov končnih uporabnikov prizadevati tudi za dodaten cilj glede povezljivosti, izražen glede na učinek: širok dostop do in uporaba zelo visokozmogljive fiksne in mobilne povezljivosti za vse državljane in podjetja Unije na podlagi razumne cene in izbire, ki sta mogoči zaradi učinkovite in poštene konkurence, učinkovitih naložb in odprtih inovacij, učinkovite uporabe spektra, skupnih pravil in predvidljivih regulativnih pristopov na notranjem trgu ter potrebnih sektorskih pravil za zaščito interesov državljanov. Za države članice, nacionalne regulativne organe, druge pristojne organe in zainteresirane strani ta cilj glede povezljivosti na eni strani pomeni prizadevanja za gospodarsko vzdržna omrežja in storitve s čim večjo možno zmogljivostjo na določenem območju in na drugi strani prizadevanja za teritorialno kohezijo v smislu združevanja zmogljivosti, ki so na voljo na različnih območjih.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 18 (prilagojeno)

ð novo

(24)Dolžnost Ö Načelo, da bi morale države članice Õ držav članic, da zagotovijo, da nacionalni regulativni organi dosledno upoštevajo zahtevo po tehnološko nevtralni zakonski ureditvi ð uporabljati pravo Unije na tehnološko nevtralen način ï, kar pomeni, da Ö nacionalni regulativni Õ ð ali drugi pristojni ï Ö organ določene tehnologije niti ne predpisuje niti njeni uporabi ne daje Õ določena tehnologija ni niti predpisana niti njena uporaba nima prednosti pred drugimi tehnologijami, ne izključuje sprejetja sorazmernih ukrepov za pospeševanje nekaterih posebnih storitev, kadar je to upravičeno ð za doseganje ciljev regulativnega okvira ï, na primer digitalne televizije kot sredstva za povečanje učinkovitosti spektra. ð Poleg tega ne izključuje upoštevanja dejstva, da imajo nekateri mediji za prenos podatkov fizične in arhitekturne lastnosti, ki so lahko boljše v smislu kakovosti storitve, zmogljivosti, stroškov vzdrževanja, energijske učinkovitosti, prožnosti pri uporabi, zanesljivosti, vzdržljivosti in nadgradljivosti, pa tudi v smislu delovanja, kar se lahko odraža pri ukrepih, sprejetih za izpolnjevanje različnih regulativnih ciljev. ï 

ê 2009/140/ES uvodna izjava 53

(25)Učinkovite naložbe in konkurenco bi bil treba spodbujati skupaj, da se povečajo gospodarska rast, inovacije in možnosti izbire za potrošnike.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 54

(26)Konkurenca se lahko najbolje spodbuja z ekonomsko učinkovito ravnijo vlaganj v novo in obstoječo infrastrukturo, ki so po potrebi dopolnjena z urejanjem, da se doseže učinkovita konkurenca maloprodajnih storitev. Učinkovita raven konkurence, ki temelji na infrastrukturi, je stopnja podvajanja infrastrukture, pri kateri se lahko ob upoštevanju razumnih pričakovanj glede razvoja tržnih deležev, razumno pričakuje, da bodo vlagatelji dobili pošteno povračilo.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 8 (prilagojeno)

ð novo

(27)Za doseganje ciljev lizbonske agende je treba zagotoviti Ö Zagotoviti je treba Õ ustrezne spodbude za naložbe v nova Ö zelo Õ visokohitrostna ð visokozmogljiva ï omrežja, ki bodo podpirale inovacije v internetnih storitvah z bogato vsebino in okrepile mednarodno konkurenčnost Evropske unije. Taka omrežja lahko zelo koristijo potrošnikom in podjetjem v celotni Evropski uniji. Zato je bistveno spodbujati trajne naložbe v razvoj teh novih omrežij, pri tem pa je treba zagotoviti regulativno predvidljivost in skladnost ter tako varovati konkurenco in povečevati možnost izbire za potrošnike.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 5 (prilagojeno)

(28)Cilj je, da bi ob razvoju konkurence na trgu postopno odpravili ex antepredhodna pravila, specifična za ta sektor, tako da bi elektronske komunikacije nazadnje urejalo le konkurenčno pravo. Zaradi močne konkurenčne dinamike na trgih elektronskih komunikacij v zadnjih letih je nujno zagotoviti, da se ex antepredhodne regulativne obveznosti naložijo le, če ni učinkovite in trajnostne konkurence Ö na zadevnih maloprodajnih trgih Õ.

ò novo

(29)Elektronske komunikacije postajajo za vedno več sektorjev nepogrešljive. Internet stvari kaže, kako se prenos radijskih signalov, na katerem temeljijo elektronske komunikacije, še naprej razvija in oblikuje družbeno in poslovno realnost. Da bi v čim večji možni meri izkoristili ta razvoj, je treba uvesti in usmerjati nove brezžične komunikacijske tehnologije in aplikacije na področju upravljanja spektra. Ker se povečuje tudi povpraševanje po drugih tehnologijah in aplikacijah, ki so odvisne od radiofrekvenčnega spektra, in ker je te tehnologije in aplikacije mogoče izboljšati z integracijo elektronskih komunikacij ali kombiniranjem z njimi, bi se moral pri upravljanju spektra po potrebi uporabljati medsektorski pristop, da se izboljša učinkovitost uporabe spektra.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 28 (prilagojeno)

ð novo

(30)Čeprav so za upravljanje spektra še vedno pristojne države članice, lahko sStrateško načrtovanje, koordinacija in po potrebi usklajevanje na ravni Skupnosti Ö Unije Õ lahko prispevajo k temu, da uporabniki frekvencspektra do konca izkoristijo notranji trg in da so lahko interesi Evropske uUnije po vsem svetu učinkovito zaščiteni. Za te namene bi bilo treba Ö se lahko Õ, kjer je to primerno, določiti večletne zakonodajne programe Ö določijo večletni zakonodajni programi Õ za politiko radijskega Ö radiofrekvenčnega Õ spektra, da se določijo politične usmeritve in cilji ð , pri čemer bi prvi, ki je opredeljen s Sklepom št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta 41 , ï Ö določil politične usmeritve in cilje Õ za strateško načrtovanje in usklajevanje uporabe radijskega radiofrekvenčnega spektra v Skupnosti Ö Uniji Õ. Te politične usmeritve in cilji se lahko Ö v skladu s to direktivo Õ nanašajo na razpoložljivost in učinkovito uporabo radijskega radiofrekvenčnega spektra, ki je potreben za vzpostavitev in delovanje notranjega trga , ko je to primerno pa se lahko nanašajo tudi na usklajevanje postopkov za dodelitev splošnih odobritev ali posameznih pravic uporabe radijskih frekvenc, kjer je to potrebno za premostitev ovir za notranji trg. Te politične usmeritve in cilji bi morali biti v skladu s to direktivo in posebnimi direktivami..

ê 2009/140/ES uvodna izjava 32 (prilagojeno)

ð novo

(31)Sedanje upravljanje spektra in distribucijski sistem na splošno temeljita na upravnih odločitvah, ki niso dovolj prožne za sledenje tehnološkemu in gospodarskemu razvoju, zlasti hitremu razvoju brezžične tehnologije in vedno večjemu povpraševanju po širokopasovnih storitvah. Ö Nacionalne meje so vedno manj pomembne pri določanju optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra. Õ Zaradi nepotrebne razdrobljenosti nacionalnih politik ð v zvezi z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra, vključno z neupravičeno različnimi pogoji za dostop do radiofrekvenčnega spektra in njegovo uporabo glede na vrsto operaterja, so lahko ï so za uporabnike spektra stroški višji, njihove priložnosti na trgu za uporabnike spektra pa izgubljene., Ö Lahko se tudi upočasnijo Õ inovacije pa upočasnjene, ð omejijo naložbe, zmanjša ekonomija obsega za proizvajalce in operaterje ter pojavijo napetosti med imetniki pravic in odstopanja pri stroških dostopa do spektra. Ta razdrobljenost lahko na splošno izkrivlja delovanje ï vse na škodo notranjega trga, Ö ter škodi potrošnikom in celotnemu gospodarstvu Õ potrošnikov in celotnega gospodarstva. Poleg tega se lahko pogoji za dostop do radijskih frekvenc in za njihovo uporabo razlikujejo glede na vrsto operaterja, medtem ko se elektronske storitve, ki jih zagotavljajo ti operaterji, vedno bolj prekrivajo, kar ustvarja napetosti med imetniki pravic in odstopanja pri stroških dostopa do spektra ter lahko ogrozi delovanje notranjega trga.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 33 (prilagojeno)

Nacionalne meje so vedno manj pomembne pri določanju optimalne uporabe radijskega spektra. Razdrobljenost upravljanja s pravicami o dostopu do spektra omejuje naložbe in inovacije ter operaterjem in proizvajalcem opreme ne omogoča, da bi uresničevali ekonomijo obsega, zaradi česar je oviran razvoj notranjega trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki uporabljajo radijski spekter.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 30 (prilagojeno)

(32)Določbe o upravljanju spektra iz te direktive bi morale biti skladne z delom mednarodnih in regionalnih organizacij, ki se ukvarjajo z upravljanjem radijskega radiofrekvenčnega spektra, kot sta Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) in Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT), da se zagotovi učinkovito upravljanje in usklajevanje uporabe spektra v vsej Skupnosti Ö Uniji Õ ter med državami članicami in drugimi člani ITU.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 11 (prilagojeno)

ð novo

(33)V skladu z načelom ločevanja regulativnih in obratovalnih funkcij naj bi morale države članice zajamčijo zajamčiti neodvisnost nacionalnega regulativnega organa ali ð in drugih pristojnih ï organov, da bi zagotovile nepristranskost njihovih sklepov odločitev. Ta zahteva po neodvisnosti ne posega v institucionalno avtonomijo in ustavne obveznosti držav članic niti v načelo nevtralnosti v zvezi s predpisi v državah članicah o ureditvi lastninskopravnih razmerij iz člena 295 Pogodbe. Nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï naj imajo bi morali imeti pri izvajanju svojih nalog na voljo vse potrebne vire glede zaposlovanja, strokovnega znanja in izkušenj ter finančnih sredstev.

ò novo

(34)Treba je določiti seznam nalog, ki jih lahko države članice dodelijo samo telesom, ki jih določijo za nacionalne regulativne organe in ki imajo zagotovljeno politično neodvisnost in regulativno sposobnost, za razliko od drugih regulativnih nalog, ki jih lahko naložijo nacionalnim regulativnim organom ali drugim pristojnim organom. Kadar je torej v tej direktivi določeno, da bi morala država članica dodeliti nalogo ali pooblastiti pristojni organ, lahko država članica dodeli nalogo nacionalnemu regulativnemu organu ali drugemu pristojnemu organu.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 13 (prilagojeno)

ð novo

(35)Treba bi bilo okrepiti nNeodvisnost nacionalnih regulativnih organov Ö je bila v pregledu leta 2009 okrepljena Õ, da bi se zagotovila učinkovitejša uporaba regulativnega okvira ter povečala njihova pooblastila in predvidljivost njihovih odločitev. V ta namen bi Ö je Õ bilo treba v nacionalni zakonodaji dodati izrecno določbo, s katero bo zagotovljeno Ö se je zagotovilo Õ, da je nacionalni regulativni organ, pristojen za ex ante urejanje trga ali za reševanje sporov med podjetji, pri opravljanju svojih nalog zavarovan pred zunanjimi posegi ali političnim pritiskom, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava. Zaradi takšnega zunanjega vpliva nacionalni zakonodajni organ ni primeren za delovanje v vlogi nacionalnega regulativnega organa v okviru regulativnemga okvirua. V ta namen bi Ö je Õ bilo treba vnaprej določiti pravila o razlogih za razrešitev vodje nacionalnega regulativnega organa, da Ö bi Õ se odpravi Ö odpravil Õkakršen koli razumen dvom v neodvisnost tega organa in v njegovo neodvisnost od zunanjih dejavnikov. ð Da bi se izognili arbitrarnim razrešitvam, bi moral imeti razrešeni član pravico, da zahteva, da pristojna sodišča preverijo, ali obstajajo utemeljeni razlogi za razrešitev, kot so določeni v tej direktivi. Razrešitev bi se morala nanašati samo na osebne ali poklicne kvalifikacije vodje ali člana. ï Pomembno je, da imajo nacionalni regulativni organi, pristojni za ex ante urejanje trga, svoj proračun, ki jim omogoča predvsem zaposlitev zadostnega števila usposobljenega osebja. Da bo zagotovljena preglednost, bi bilo treba ta proračun vsako leto objaviti. ð V okviru svojega proračuna bi morali imeti avtonomijo pri upravljanju svojih finančnih sredstev in človeških virov. Za zagotovitev nepristranskosti bi morale države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki prispevajo v proračun nacionalnih regulativnih organov ali drugih pristojnih organov prek upravnih pristojbin, poskrbeti za učinkovito strukturno ločevanje dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem lastništva ali nadzora, in dejavnosti, ki so povezane z nadzorom proračuna. ï

ò novo

(36)Treba je nadalje okrepiti neodvisnost nacionalnih regulativnih organov, da bi zagotovili neodvisnost njihovega vodstva in članov od zunanjih pritiskov, in sicer z določitvijo minimalnih kvalifikacij, potrebnih za imenovanje, in minimalnega trajanja njihovega mandata. Poleg tega bi z omejitvijo možnosti podaljšanja mandata na največ enkrat in zahtevo po ustreznem sistemu rotacije za upravni odbor in višje vodstvo zmanjšali tveganje regulativne zlorabe, zagotovili kontinuiteto in spodbujali neodvisnost.

(37)Nacionalni regulativni organi bi morali odgovarjati za to, kako izvajajo svoje naloge, in o tem poročati. Poročati bi morali letno in ne na podlagi ad hoc zahtevkov za poročanje, ki bi lahko omejevali neodvisnost organov ali jih ovirali pri izvajanju njihovih nalog, če bi bili nesorazmerni. V skladu z nedavno sodno prakso Sodišča 42 lahko obsežne ali brezpogojne obveznosti poročanja posredno vplivajo na neodvisnost organa.

(38)Države članice bi morale nacionalne regulativne organe in druge pristojne organe sporočiti Komisiji. Za organe, ki podeljujejo pravice do poti, zadošča navedba enotne informacijske točke, vzpostavljene v skladu s členom 7(1) Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta 43 .

ê 2002/20/ES uvodna izjava 4

Ta direktiva vključuje odobritve za vsa elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ne glede na to, ali so na voljo javnosti ali ne. To je pomembno zato, da se obema skupinama izvajalcev zagotovi, da lahko izkoristita objektivne, transparentne, nediskriminacijske in sorazmerne pravice, pogoje in postopke.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 5

Ta direktiva se uporablja samo za podelitev pravic uporabe radijskih frekvenc, kadar taka uporaba vključuje zagotavljanje elektronskega komunikacijskega omrežja ali storitve, navadno za plačilo. Lastna uporaba radijske terminalske opreme, ki temelji na uporabnikovi neekskluzivni uporabi posebnih radijskih frekvenc in ni povezana z gospodarsko dejavnostjo, na primer uporaba občanskega pasu (CB) s strani radioamaterjev, ne pomeni zagotavljanja elektronskega komunikacijskega omrežja ali storitve in zato ni zajeta v to direktivo. Taka uporaba je zajeta v direktivo 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter medsebojnem priznavanju njihove skladnosti 44 .

ê 2002/20/ES uvodna izjava 6 (prilagojeno)

Določbe glede prostega pretoka sistemov s pogojnim dostopom in proste ponudbe zaščitenih storitev, ki temeljijo na takih sistemih, so predpisane v direktivi 98/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 1998 o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali so njegov sestavni del 45 . Zato odobritve za take sisteme in storitve ni treba urejati s to direktivo.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 7

(39)Za odobritev zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev naj se uporablja bi se moral uporabljati najmanj zahteven sistem izdajanja odobritev, da bi se pospešil razvoj novih elektronskih komunikacijskih storitev ter vseevropskih komunikacijskih omrežij in storitev, ponudnikom storitev in potrošnikom pa omogočilo, da izkoristijo ekonomijo obsega na enotnem trgu.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 8

ð novo

(40)Ti cilji ð Koristi enotnega trga ï se lahko ð za ponudnike storitev in končne uporabnike ï se lahko najbolje dosežejo s splošno odobritvijo za ð elektronska komunikacijska omrežja in elektronske komunikacijske storitve, razen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev ï vsa elektronska komunikacijska omrežja in storitve , za katero se ne zahteva ne da bi se zahtevala posebna odločba ali upravni akt nacionalnega regulativnega organa, vse postopkovne zahteve pa so omejene ter z omejitvijo postopkovnih zahtev samo na ð deklaratorno ï uradno obvestilo. Kadar države članice od ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zahtevajo uradno obvestilo o začetku izvajanja njihove dejavnosti, ð je treba to uradno obvestilo predložiti BERECu, ki deluje kot enotna kontaktna točka. Zaradi takih uradnih obvestil ne bi smeli nastati upravni stroški za ponudnike, predložila pa bi se lahko prek vstopne točke na spletnem mestu nacionalnih regulativnih organov. BEREC bi moral uradna obvestila pravočasno posredovati nacionalnim regulativnim organom vseh držav članic, kjer nameravajo ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja ali storitve. Države članice lahko tudi zahtevajo dokazilo o uradnem obvestilu z zakonsko priznanim poštnim ali elektronskim potrdilom o prejemu tega obvestila s strani BEREC-a. Potrdilo o prejemu v nobenem primeru ne bi smelo biti upravni akt nacionalnega regulativnega organa ali katerega koli drugega organa, niti se tak akt ne bi smel zahtevati za to potrdilo ï lahko zahtevajo tudi dokazilo o uradnem obvestilu z zakonsko priznanim poštnim ali elektronskim potrdilom o prejemu tega obvestila. Tako potrdilo prejema obvestila naj nikakor ne bo upravni akt nacionalnega regulativnega organa, ki mu je treba poslati uradno obvestilo, niti naj se ta akt za tako obvestilo ne zahteva.

ò novo

(41)Obvestilo BEREC-u bi moralo vsebovati samo izjavo o namenih ponudnika, da bo začel zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja in storitve. Od ponudnika se lahko zahteva samo, da taki izjavi priloži informacije iz člena 12 te direktive. Države članice ne bi smele naložiti dodatnih ali ločenih zahtev o uradnem obveščanju.

(42)Za razliko od drugih kategorij elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, kot so opredeljeni v tej direktivi, se za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve ne uporabljajo javni številski vir, prav tako pa tudi ne potekajo v javno zagotovljenem interoperabilnem sistemu. Zato ni primerno, da bi se za take vrste storitev uporabljal režim splošne odobritve.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 21 (prilagojeno)

ð novo

(43)Pri podelitvi pravic do uporabe radijskih frekvenc ð radiofrekvenčnega spektra ï, številk ali pravic do vgradnje naprav lahko ustrezni Ö bi morali pristojni Õ organi obvestijo podjetja, katerim take pravice podeljujejo, Ö obvestiti Õ o ustreznih pogojih v splošni odobritvi.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 18 (prilagojeno)

ð novo

(44)Splošna odobritev naj vsebuje bi morala vsebovati samo pogoje, ki so značilni za področje elektronskih komunikacij. Zanjo naj ne bi smeli vejati veljajo pogoji, ki se že uporabljajo na podlagi druge obstoječe nacionalne zakonodaje, ki ni značilna za področje elektronskih komunikacij. Vendar lahko nNacionalni regulativni organi lahko obvestijo obratovalce omrežne operaterje omrežij in ponudnike storitev obvestijo o ð veljavnih okoljskih zahtevah in zahtevah prostorskega načrtovanja ï drugi zakonodaji, ki je povezana z njihovo poslovno dejavnostjo, na primer z napotili na svojih spletnih straneh.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 73

(45)Pogoji, ki se lahko navezujejo na odobritve, bi morali vsebovati posebne pogoje o dostopnosti za uporabnike invalide in o zahtevi glede potrebi po medsebojnemga obveščanjua javnih organov in služb za pomoč v sili in njihovem obveščanjua širše javnosti s strani javnih organov in služb za nujno ukrepanja pred in med večjimi nesrečami ter po njih. Glede na pomen tehničnih inovacij bi morale države članice imeti tudi možnost izdati odobritve za uporabo spektra v poskusne namene pod posebnimi omejitvami in pogoji, ki jih izrecno utemeljuje poskusna narava takšnih pravic.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 9 (prilagojeno)

(46)V take odobritve je treba izrecno vključiti pravice in obveznosti podjetij iz splošnih odobritev, da se v celotni Skupnosti Ö Uniji Õ zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in omogočijo čezmejna pogajanja o medomrežnem povezovanju javnih komunikacijskih omrežij.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 10 (prilagojeno)

(47)Splošna odobritev daje podjetjem, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve za javnost, pravico, da se pogajajo o medsebojnem povezovanju pod pogoji iz Ö te Õdirektive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medsebojnem povezovanju (Direktiva o dostopu) 46 . Podjetja, ki ne zagotavljajo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za javnost temveč za druge uporabnike, se lahko pogajajo o medsebojnem medomrežnem povezovanju pod komercialnimi pogoji.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 11 (prilagojeno)

Podelitev posebnih pravic utegne biti še naprej potrebna za uporabo radijskih frekvenc in številk iz državnega načrta številčenja, vključno s skrajšanimi kodami. Pravice uporabe številk se lahko razdelijo tudi na podlagi evropskega načrta številčenja, vključno na primer z virtualno deželno kodo „3883“, ki je bila dodeljena državam članicam Evropske konference poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT). Te pravice uporabe naj bodo omejene samo, kadar je to neizogibno z vidika pomanjkanja radijskih frekvenc in potrebe po zagotovitvi njihove učinkovite uporabe.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 16

(48)Pri elektronskih komunikacijskih omrežjih in storitvah, ki se ne zagotavljajo za javnost, je primerno, da je pogojev, ki se določijo, manj in da so manj strogi v primerjavi s pogoji, utemeljenimi ki so upravičeni za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki se zagotavljajo za javnost.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 17 (prilagojeno)

ð novo

(49)Posebne obveznosti, ki se lahko naložijo ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij in ð elektronskih komunikacijskih storitev, razen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih ï storitev, v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ zaradi njihove znatne tržne moči, kot je opredeljeno v Ö tej Õ direktivi, 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) 47 , naj se naložijo bi se morale naložiti ločeno od splošnih pravic in obveznosti iz splošne odobritve.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 25

ð novo

(50)Ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev utegnejo potrebovati potrdilo o svojih pravicah v okviru splošne odobritve za medsebojno medomrežno povezovanje in o pravicah do poti, zlasti zato, da si olajšajo pogajanja z drugimi, regionalnimi ali lokalnimi, vladnimi službami ali ponudniki storitev v drugih državah članicah. Zato naj bi moral nacionalni regulativni organi izdajo ð BEREC, ki prejema uradna obvestila o zagotavljanju javnih ali zasebnih komunikacijskih omrežij ali storitev, ï podjetjem ð izdajati ï izjave, bodisi na zahtevo ali kako drugače, kot avtomatski odziv na uradno obvestilo po splošni odobritvi. Take izjave naj same po sebi ne pomenijo bi smele pomeniti upravičenosti do pravic, niti naj ne bodo prav tako nobene pravice po splošni odobritvi ali pravice do uporabe ali uveljavljanje takih pravic bi smeli biti odvisni od izjave.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 30

ð novo

(51)Ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev se lahko naložijo upravne pristojbine za financiranje dejavnosti nacionalnega regulativnega organa ð ali drugega pristojnega organa ï pri upravljanju odobritvenega sistema in za podeljevanje pravic do uporabe. Take pristojbine naj bodo bi morale biti omejene na zneske za kritje dejanskih upravnih stroškov za te dejavnosti. Zato naj se bi bilo treba pri prihodkih in izdatkih nacionalnih regulativnih organov ð in drugih pristojnih organov ï poskrbi za transparentnost zagotoviti preglednost z vsakoletnim poročanjem o skupni vsoti zbranih pristojbin in nastalih upravnih stroškov. Tako bodo lahko podjetja preverila uravnoteženost upravnih stroškov in pristojbin.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 31

ð novo

(52)Sistemi za upravne pristojbine naj ne izkrivljajo ne bi smeli izkrivljati konkurence ali ustvarjajo ustvarjati ovir za vstop na trg. S splošnim odobritvenim sistemom ne bo več mogoče posameznim podjetjem nalagati upravnih stroškov in s tem pristojbin, razen za podelitev pravic do uporabe številk, radijskih frekvenc ð radiofrekvenčnega spektra ï in pravic do vgradnje naprav. Vse veljavne upravne pristojbine naj bodo bi morale biti v skladu z načeli sistema splošne odobritve. Primer pravične, preproste in transparentnepregledne alternative za merila določanja pristojbin bi lahko bil prihodkovno naravnani delitveni ključ. Kadar so upravne pristojbine zelo nizke, bi lahko bile primerne tudi pavšalne dajatve ali dajatve, ki so sestavljene na podlagi pavšala in prometa. ð Če se sistem splošne odobritve uporablja tudi za podjetja z zelo majhnim tržnim deležem, na primer lokalne ponudnike omrežnih storitev ali ponudnike storitev, katerih poslovni model ustvarja zelo omejene dohodke, tudi v primeru večjega prodora na trg v smislu obsega, bi morale države članice proučiti možnost določitve ustreznega praga de minimis za zaračunavanje upravnih pristojbin. ï 

ê 2002/20/ES uvodna izjava 33

ð novo

(53)Države članice lahko spremenijo pravice, pogoje, postopke, dajatve in pristojbine, ki so povezani s splošnimi odobritvami in pravicami do uporabe, če je to objektivno utemeljeno. O teh dajatvah je bi bilo treba pravilno in pravočasno obvestiti vse zainteresirane stranke, ki naj dobijo strani, da se jim zagotovi ustrezna priložnost, da izrazijo svoja stališča o takih spremembah. ð Ob upoštevanju potrebe po zagotovitvi pravne varnosti in spodbujanju regulativne predvidljivosti bi morale kakršne koli omejitve ali odvzemi obstoječih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali vgradnje naprav temeljiti na predvidljivih in preglednih postopkih; lahko bi se določile strožje zahteve ali mehanizem za obveščanje, če so bile pravice do uporabe dodeljene na podlagi konkurenčnih ali primerjalnih postopkov. V primeru manjših sprememb obstoječih pravic do vgradnje naprav ali uporabe spektra bi se bilo treba izogibati nepotrebnim postopkom, če take spremembe ne vplivajo na interese tretjih strani. Sprememba uporabe spektra na podlagi uporabe načel tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev ne bi smela biti zadosten razlog za odvzem pravic, saj ne pomeni dodelitve nove pravice. ï 

ê 2002/20/ES uvodna izjava 34

Za transparentnost se zahteva, da imajo ponudniki storitev, potrošniki in druge zainteresirane stranke preprost dostop do vseh informacij o pravicah, pogojih, postopkih, dajatvah, pristojbinah in odločitvah glede zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev, pravic uporabe radijskih frekvenc in številk, pravic do vgradnje naprav, državnih načrtov uporabe frekvenc in državnih načrtov številčenja. Nacionalni regulativni organi imajo pomembno nalogo pri zagotavljanju takih informacij in njihovem sprotnem dopolnjevanju. Kadar take pravice urejajo druge vladne službe, naj si nacionalni regulativni organi prizadevajo ustvariti uporabniku prijazen instrument za dostop do informacij glede takih pravic.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 35

Komisija naj nadzoruje pravilno delovanje enotnega trga na podlagi državnih režimov odobritev po tej direktivi.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 36

Za dosego sočasnega začetka uporabe vseh elementov novega regulativnega okvira za področje elektronskih komunikacij je pomembno, da proces prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo in usklajevanje obstoječih licenc z novimi predpisi potekata hkrati. Vendar lahko države članice v posebnih primerih, v katerih bi se zaradi zamenjave odobritev, ki veljajo na datum začetka veljavnosti te direktive, s splošno odobritvijo in individualnimi pravicami uporabe v skladu s to direktivo povečale obveznosti za ponudnike storitev, ki obratujejo po veljavni odobritvi, ali zmanjšale njihove pravice, izkoristijo možnost dodatnih devet mesecev od datuma začetka uporabe te direktive za uskladitev takih licenc, če to nima negativnega učinka na pravice in obveznosti drugih podjetij.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 37

V določenih okoliščinah bi lahko odprava pogoja za odobritev glede dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij povzročila resne težave za eno ali več podjetij, ki so imela korist od tega pogoja. V takih primerih lahko Komisija na zahtevo države članice odobri nadaljnje prehodne ureditve.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 38

Ker države članice ne morejo v celoti doseči ciljev predlaganih ukrepov, in sicer uskladitve in poenostavitve predpisov in pogojev glede odobritve za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, in se zato ti cilji zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev –

ê 2009/140/ES uvodna izjava 70

(54)Manjše spremembe pravic in obveznosti so tiste spremembe, ki so večinoma upravne, ne spreminjajo narave splošnih odobritev in individualnih pravic do uporabe in zato ne morejo povzročiti primerjalne prednosti do v primerjavi z drugimih podjetjiij.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 13 (prilagojeno)

ð novo

(55)Nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï morajo pridobiti informacije od udeležencev na trgu, da bi lahko učinkovito izvajali svoje naloge. Take informacije bo morda treba zbirati tudi v imenu Komisije ð ali BEREC-a ï, da bi tako lahko izpolnila svoje obveznosti po zakonodaji Skupnosti Ö v skladu s pravom Unije Õ. Prošnje za informacije naj bodo sorazmerne Zahtevki za informacije bi morali biti sorazmerni in naj ne bodo ne bi smeli biti preveliko breme za podjetja. Informacije, ki jih zbirajo nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï , naj bodo bi morale biti dostopne javnosti, razen če so zaupne po notranjih predpisih o javnem dostopu do informacij ter zanje veljata zakonodaja Skupnosti in notranja zakonodaja Ö pravo Unije in nacionalna zakonodaja Õ o poslovni tajnosti.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 16

ð novo

(56)Da bi lahko nacionalni regulativni organi učinkovito opravljali svoje regulativne naloge, bi morali podatki, ki jih morajo ti organi zbrati, vključevati računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani z veleprodajnimi trgi, na katerih ima operater pomembno tržno moč in ki jih kot take ureja nacionalni regulativni organ. Podatki bi morali vključevati tudi podatke, ki nacionalnim regulativnim organom omogočajo oceno ð skladnosti s pogoji, vezanimi na pravice do uporabe, ï možnega učinka načrtovanih posodobitev ali sprememb topologije omrežja na razvoj konkurence ali na proizvode za veleprodajoveleprodajne izdelke, ki so dostopni drugim strankam stranem. ð Informacije v zvezi s skladnostjo z obveznostmi glede pokritosti, povezanimi s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra, so ključnega pomena za zagotovitev celovitosti geografskih raziskav uvedbe omrežja, ki jih izvedejo nacionalni regulativni organi. V tem oziru bi morali imeti možnost, da zahtevajo, da se informacije predložijo na lokalni ravni s stopnjo podrobnosti, ki omogoča geografsko raziskavo omrežij. ï 

ê 2002/20/ES uvodna izjava 28 (prilagojeno)

ð novo

(57)Zavezovanje ponudnikov storitev k ð Za olajšanje obveznosti ponudnikov omrežij in storitev in pristojnega nacionalnega organa glede ï poročanjau in obveščanjau lahko pomeni oviro za podjetje in za zadevni nacionalni regulativni organ. bi morale biti Ttake obveznosti naj bodo zato sorazmerne, objektivno utemeljene in omejene na tisto, kar je nujno potrebno. ð Zlasti se je treba izogibati podvajanju zahtevkov za informacije s strani pristojnega organa in BEREC-a ï Ni treba zahtevati Ö ter Õ sistematičnemuga in rednemuga dokazovanjua skladnosti z vsemi pogoji iz splošne odobritve ali pripadajočih pravice do uporabe. Podjetja ð bi morala ï imajo pravico vedeti, za kakšen namen se bodo Ö naj bi se Õ uporabljale informacije, ki Ö se zahtevajo Õ naj bi jih podjetja posredovala. Posredovanje informacij naj ne bo ne bi smelo biti pogoj za dostop na trg. Za statistične namene se lahko uradno obvestilo zahteva od ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ko prenehajo opravljati svojo dejavnost.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 29 (prilagojeno)

ð novo

(58)Ta direktiva naj ne posega v Ö Na Õ obveznosti držav članic po zagotavljanju katerih koli informacij, ki so potrebne za varovanje interesov Skupnosti v smislu mednarodnih sporazumov Ö Unije v skladu z mednarodnimi sporazumi ter Õ. Ta direktiva naj tudi ne posega v obveznosti poročanja po zakonodaji, ki ni specifična za področje elektronskih komunikacij, na primer konkurenčno pravo Ö , se ne bi smelo vplivati Õ.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 14 (prilagojeno)

ð novo

(59)Informacije, ki jih nacionalni regulativni ð pristojni ï organ obravnava kot zaupne v skladu s predpisi Skupnosti Ö Unije Õ in nacionalnimi predpisi o poslovni tajnosti ð in varstvu osebnih podatkov ï, se lahko Ö izmenjajo Õ s Komisijo in, drugimi nacionalnimi regulativnimi organi ð in BERECom ï izmenjajo samo, če je taka izmenjava nujno potrebna za izvajanje določb te direktive ali posebnih direktiv. Izmenjane informacije naj bodo bi morale biti omejene na obseg, ki ustreza namenu take izmenjave in je sorazmeren z njim.

ò novo

(60)Širokopasovna elektronska komunikacijska omrežja so vedno bolj raznovrstna kar zadeva tehnologijo, topologijo, uporabljeni medij in lastništvo, zato se morajo regulativni posegi zanašati na podrobne informacije in napovedi glede uvajanja omrežja, da bodo učinkoviti in usmerjeni na področja, kjer so potrebni. Te informacije bi morale vključevati načrte glede uvajanja zelo visokozmogljivih omrežij ter večjih nadgradenj ali razširitev obstoječih bakrenih in drugih omrežij, ki niso nujno v vseh pogledih enako zmogljiva kot zelo visokozmogljiva omrežja (npr. postavitev optike do omarice v povezavi z aktivnimi tehnologijami, kot je vektorizacija). Stopnja podrobnosti in ozemeljska razdrobljenost informacij, ki bi jih morali zbirati nacionalni regulativni organi, bi morali ustrezati posebnemu regulativnemu cilju in biti prilagojeni regulativnim namenom, katerim služita. Zato se bo tudi velikost ozemeljske enote razlikovala od države do države glede na regulativne potrebe, ki nastanejo v nacionalnih okoliščinah, in razpoložljivost lokalnih podatkov. Raven 3 v Nomenklaturi statističnih teritorialnih enot (NUTS) v večini okoliščin verjetno ne bo dovolj majhna ozemeljska enota. Nacionalni regulativni organi bi se morali ravnati po smernicah BEREC-a za najboljšo prakso pri izvajanju takih nalog, te smernice pa bodo lahko temeljile na obstoječih izkušnjah nacionalnih regulativnih organov pri izvajanju geografskih raziskav o postavitvi omrežij. Nacionalni regulativni organi bi morali dati končnim uporabnikom na voljo orodja v zvezi s kakovostjo storitev, da bi prispevali k povečanju njihove seznanjenosti z razpoložljivimi storitvami povezljivosti.

(61)V primeru specifičnih in natančno opredeljenih območij digitalne izključenosti bi morali nacionalni regulativni organi imeti možnost organizacije razpisov za prijavo interesa, da bi lahko poiskali podjetja, ki so pripravljena vlagati v zelo visokozmogljiva omrežja. Da bi se zagotovili predvidljivi naložbeni pogoji, bi morali nacionalni regulativni organi imeti možnost, da podjetjem, ki so zainteresirana za uvedbo zelo visokozmogljivih omrežij, posredujejo informacije o tem, ali so na zadevnem območju prisotne ali predvidene druge vrste nadgradnje omrežja, vključno s tistimi, ki imajo hitrost prenosa v smeri proti uporabniku manj kot 100 Mbps.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 15 (prilagojeno)

ð novo

(62)Pomembno je, da se nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï posvetujejo z vsemi zainteresiranimi strankami stranmi o predlaganih sklepih odločitvah, ð jim glede na zahtevnost zadeve zagotovijo dovolj časa za predložitev pripomb ï in upoštevajo njihova stališča, preden sprejmejo končnoi sklep odločitev. Da bi nacionalni regulativni organi zagotovili, da sklepi odločitve na nacionalni ravni ne bodo negativno vplivalei na enotni trg ali druge cilje Pogodbe, naj bi morali Komisijo in druge nacionalne regulativne organe obvestijo obvestiti tudi o nekaterih osnutkih sklepov odločitev, s čimer bi jim omogočijo omogočili, da izrazijo svoja stališča. Primerno je, da se Nnacionalni regulativni organi naj se posvetujejo z zainteresiranimi strankami stranmi o vseh osnutkih ukrepov, ki vplivajo na trgovino med državami članicami. V tej direktivi in v posebnih direktivah so opredeljeni primeri, pri katerih se uporabljajo postopki iz členov 6 Ö 24 Õ in 7 Ö 34 Õ.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 49 (prilagojeno)

(63)Države članice bi zaradi premagovanja obstoječih pomanjkljivosti glede posvetovanja s potrošniki in ustreznega obravnavanja interesov državljanov morale vzpostaviti ustrezen mehanizem posvetovanja. Tak mehanizem bi lahko imel obliko organa, ki bi, neodvisno od nacionalnih regulativnih organov in ponudnikov storitev, opravljal raziskave o potrošniških temah, kot so vedenje potrošnikov in mehanizmi za zamenjavo ponudnika, in ki bi deloval na pregleden način ter prispeval k obstoječim mehanizmom za posvetovanje zainteresiranih strani. Poleg tega bi se lahko vzpostavil mehanizem, ki bi omogočil ustrezno sodelovanje glede vprašanj, povezanih s spodbujanjem zakonite vsebine. Postopki sodelovanja, sprejeti v skladu s tem mehanizmom, pa ne bi smeli dopuščati sistematičnega nadzora nad uporabo interneta.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 32 (prilagojeno)

ð novo

(64)Pri sporih med podjetji v eni državi članici na področju, ki ga zajemajo Ö zajema Õ ta direktiva ali posebne direktive, na primer glede obveznosti za dostop in medomrežno povezovanje ali glede sredstev za prenos seznamov naročnikov ð končnih uporabnikov ï , naj ima bi morala imeti oškodovana stranka, ki se je pogajala v dobri veri, vendar ji ni uspelo doseči soglasja, možnost pozvati nacionalni regulativni organ, naj reši spor. Nacionalni regulativni organi bi morali biti zmožni določiti rešitev za stranke strani. Če nacionalni regulativni organ posreduje pri reševanju spora med podjetji, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve v državi članici, naj poskuša zagotoviti skladnost bi si moral prizadevati za zagotovitev skladnosti z obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive ali posebnih direktiv.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 33 (prilagojeno)

ð novo

(65)Poleg pravice do pritožbe, ki jo daje notranja določa nacionalna zakonodaja ali zakonodaja Skupnosti Ö pravo Unije Õ , je za rešitev čezmejnih sporov, ki ne sodijo v pristojnost samo enega nacionalnega regulativnega organa, ð med podjetji, ki zagotavljajo ali so pooblaščena za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v različnih državah članicah ï, potreben preprost postopek ki se sproži na zahtevo katerekoli stranke v sporu.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 50

ð novo

(66)Ena od pomembnih nalog, dodeljenih BEREC-u, je sprejemanje mnenj o čezmejnih sporih, kjer je to potrebno. Nacionalni regulativni organi bi zato v takih primerih morali ð pri ukrepih, ki podjetjem nalagajo kakršne koli obveznosti ali razrešujejo spor, v polni meri ï upoštevati morebitna mnenja BERECa mnenja BEREC-a.

ò novo

(67)Zaradi pomanjkanja usklajevanja med državami članicami pri organizaciji uporabe spektra na njihovem ozemlju lahko nastanejo obsežne težave z motenjem, ki imajo velik učinek na razvoj enotnega digitalnega trga. Države članice bi morale v medsebojnem sodelovanju sprejeti vse potrebne ukrepe za izogibanje čezmejnemu in škodljivemu motenju. Na zahtevo ene ali več držav članic ali Komisije bi morala biti skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra zadolžena za podporo potrebnemu čezmejnemu usklajevanju. Na podlagi rešitve, ki jo je predlagala skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra, se lahko v nekaterih okoliščinah zahteva izvedbeni ukrep za dokončno odpravo čezmejnega motenja ali uveljavljanje usklajene rešitve v okviru prava Unije, o kateri se dogovorijo dve ali več držav članic v dvostranskih pogajanjih.

(68)Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra je svetovalna skupina Komisije na visoki ravni, ki je bila ustanovljena s Sklepom Komisije 2002/622/ES 48 , da bi prispevala k razvoju notranjega trga in podpirala razvoj politike radiofrekvenčnega spektra na ravni Unije ob upoštevanju gospodarskih, političnih, kulturnih, strateških, zdravstvenih in socialnih vprašanj ter tehničnih parametrov. Sestavljati bi jo morali vodje teles, ki so na splošno politično odgovorni za strateško politiko spektra. Komisiji bi morala svetovati pri pripravi strateških ciljev, prednostnih nalog in načrtov za politiko spektra. Na ta način bi se morala še bolj povečati vidnost politike spektra na različnih področjih politike EU, pripomoglo pa naj bi se tudi k zagotavljanju medsektorske usklajenosti na nacionalni ravni in ravni Unije. Skupina bi morala tudi svetovati Evropskemu parlamentu in Svetu na njuno zahtevo. Poleg tega bi morala biti skupina tudi forum, prek katerega bi države članice usklajevale izvajanje svojih obveznosti v povezavi z radiofrekvenčnim spektrom v skladu s to direktivo, imela pa naj bi tudi osrednjo vlogo na področjih, ki so ključnega pomena za notranji trg, na primer pri čezmejnem sodelovanju ali standardizaciji. Ustanavljale bi se lahko tudi tehnične ali strokovne delovne skupine za pomoč na plenarnih sejah, kjer visoki predstavniki držav članic in Komisije oblikujejo strateško politiko.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 47 (prilagojeno)

ð novo

(69)V smislu konkurenčnega okolja naj bi morali nacionalni regulativni organi pri obravnavi vprašanj v zvezi s pravicami končnih uporabnikov upoštevajo upoštevati vidike zainteresiranih strank strani, vključno z vidiki uporabnikov in potrošnikov. ð Izvensodni postopki za reševanje sporov lahko predstavljajo hiter in stroškovno učinkovit način za uveljavljanje pravic končnih uporabnikov, zlasti potrošnikov ter mikro in malih podjetij. Z Direktivo 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta 49  so že zagotovljeniï Na voljo naj bodo učinkoviti ð , nediskriminatorni in stroškovno ugodni ï postopki za reševanje sporov med potrošniki na eni strani in podjetji, ki zagotavljajojavno dostopne komunikacijske storitve , na drugi strani Ö in ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev Õ ð , če gre za relevantne pogodbene spore in če ima potrošnik v Uniji dejansko prebivališče, podjetje pa sedež. Ker so mnoge države uvedle postopke reševanja sporov tudi za končne uporabnike, ki niso potrošniki, za katere se Direktiva 2013/11/EU ne uporablja, je ustrezno postopek reševanja sporov, specifičen za ta sektor, ohraniti tako za potrošnike kot tudi za druge končne uporabnike, če se države članice tako odločijo, zlasti mikro in mala podjetja. ï Države članice naj v celoti upoštevajo Priporočilo Komisije 98/257/ES z dne 30. marca 1998 o načelih, ki veljajo za organe, odgovorne za izvensodne poravnave sporov potrošnikov 50 . ð Glede na obsežno sektorsko strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov bi jim morale države članice omogočiti, da delujejo kot subjekti za reševanje sporov, in sicer prek ločenega telesa znotraj nacionalnega regulativnega organa, ki ne bi smelo prejemati nobenih navodil. Za postopke reševanja sporov v skladu s to direktivo, v katere so vključeni potrošniki, bi se morale uporabljati zahteve glede kakovosti, določene v Poglavju II Direktive 2013/11/EU. ï 

ê 2009/140/ES uvodna izjava 72 (prilagojeno)

ð novo

(70)Nacionalni regulativni ð Pristojni ï organi bi morali imeti možnost, da spremljajo in zagotavljajo skladnost sprejemati učinkovite ukrepe za spremljanje in zagotavljanje skladnosti s pogoji splošne odobritve in pravicami do uporabe ali pravic uporabe ð ter zlasti da zagotavljajo dejansko in učinkovito uporabo spektra in skladnost z obveznostmi pokritosti in kakovosti storitev, in sicer z nalaganjem ï , vključno s pristojnostjo za naložitev učinkovitih denarnih ali upravnih kazni v primeru kršitev teh pogojev ð , vključno s sodnimi odredbami in preklicem pravic do uporabe. Podjetja bi morala pristojnim organom zagotoviti čim natančnejše in popolnejše informacije, da bi jim omogočila izvajanje nadzornih nalog. Da bi se izognili ustvarjanju ovir za vstop na trg, na primer s protikonkurenčnim kopičenjem, je treba izboljšati izvrševanje pogojev, ki jih države članice določijo za pravice do uporabe spektra, sodelovati pa bi morali vsi pristojni organi poleg nacionalnih regulativnih organov. Pogoji izvrševanja bi morali za protiutež dolgotrajnim pravicam vključevati uporabo načela izgube v primeru neuporabe. V ta namen bi bilo treba trgovanje s spektrom in njegov zakup razumeti kot načina za zagotovitev učinkovite uporabe s strani prvotnega imetnika pravic. Za zagotovitev pravne varnosti v zvezi z morebitno izpostavljenostjo sankcijam zaradi neuporabe spektra je treba vnaprej določiti pragove za uporabo, med drugim glede časa, količine in opredelitve spektra. ï

ê 2002/20/ES uvodna izjava 15 (prilagojeno)

(71)Pogoji, ki so lahko povezani s splošno odobritvijo Ö splošnimi odobritvami Õ in posebnimi Ö individualnimi Õ pravicami do porabe, naj bodo bi morali biti omejeni na tisto, kar je nujno potrebno za zagotovitev skladnosti z zahtevami in obveznostmi po zakonodaji Skupnosti in državni zakonodaji, usklajeni z zakonodajo Skupnosti Ö v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom Unije Õ.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 12 (prilagojeno)

ð novo

(72)Vsaka stranka stran, za katero velja sklep odločitev nacionalnega regulativnega ð pristojnega ï organa, mora bi morala imeti pravico do pritožbe pri organu, neodvisnem od udeleženih strank strani ð ter zavarovanem pred zunanjimi posegi ali političnim pritiskom, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava ï. Ta organ je lahko sodišče. Poleg tega naj ima bi moralo imeti vsako podjetje, ki meni, da njegove vloge za odobritev pravic do vgradnje naprav niso bile obravnavane v skladu z načeli iz te direktive, pravico do pritožbe zoper take sklepe odločitve. Ta pritožbeni postopek ne posega Ö bi smel posegati Õ niti v delitev pristojnosti v okviru pravosodnih sistemov posameznih držav niti v pravice, ki jih imajo pravne ali fizične osebe po notranji nacionalni zakonodaji. ð V vsakem primeri bi morale države članice zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred takimi odločitvami. ï

ê 2009/140/ES uvodna izjava 14

ð novo

(73)Da se zagotovi pravna varnost za vse udeležence na trgu, bi morali pritožbeni organi svoje naloge opravljati učinkovito, zlasti pa pritožbeni postopki ne bi ne smeli trajati pretirano dolgo. Začasni ukrepi, ki odložijo učinkovanje odločitve nacionalnega regulativnega ð pristojnega ï organa, bi se morali sprejeti le v nujnih primerih, da se prepreči resnao in nepopravljivao škodao za stranko stran, ki zahteva te ukrepe, in če je to potrebno zaradi zahteve po ravnovesju zagotavljanja ravnovesja interesov.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 15 (prilagojeno)

ð novo

(74)Pritožbeni organi uporabljajo začasne ukrepe za odložitev izvršitve odločitev nacionalnih regulativnih organov na zelo različne načine. Za večjo doslednost pristopa bi bilo treba uporabiti skupne standarde v skladu s sodno prakso Skupnosti Ö Unije Õ. Pritožbeni organi bi prav tako morali imeti pravico, da zahtevajo informacije, ki jih objavi BEREC. Glede na pomembnost pritožb za splošno delovanje regulativnega okvira bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za zbiranje informacij o pritožbah in odločitvah o odložitvi izvršitve odločitev, ki jih sprejmejo ð pristojni ï regulativni organi v vseh državah članicah ter za sporočanje teh informacij Komisiji ð in BEREC-u ï. ð S takim mehanizmom bi se zagotovilo, da lahko Komisija in BEREC od držav članic pridobita besedila odločitev in sodb ter ustvarita podatkovno bazo. ï

ê 2002/21/ES uvodna izjava 15 (prilagojeno)

ð novo

(75)Po posvetovanju z odborom za komunikacije naj bi imela Komisija ð bi morala po tem, ko v polni meri upošteva mnenje BEREC-a, imeti ï možnost zahtevati od nacionalnega regulativnega organa, da umakne osnutek ukrepa, če ta zadeva opredelitev ustreznih upoštevnih trgov ali (ne)določitev podjetij s pomembno tržno močjo in če bi takei sklepi odločitve pomenilei oviro za enotni trg ali bilei nezdružljivei z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ in zlasti s političnimi cilji, ki bi jih morali upoštevati nacionalni regulativni organi. Ta postopek ne posega v notifikacijskipriglasitvenipostopek, predviden določen v Direktivi 98/34/ES2015/1535/EU, in posebne pravice Komisije po Pogodbi v zvezi s kršitvami zakonodaje Skupnosti Ö prava Unije Õ.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 17 (prilagojeno)

(76)Posvetovanje na nacionalni ravni v skladu s členom Ö 24 Õ 6 Direktive 2002/21/ES (Okvirne direktive) bi bilo treba opraviti pred posvetovanjem na ravni Skupnosti , predvidenim Ö Unije, določenim Õ v členih 7 Ö 34 Õ in 7a Ö 35 Õ navedene Ö te Õ direktive, da bi se lahko mnenja zainteresiranih strani vključila v posvetovanje na ravni Skupnosti Ö Unije Õ. Tako bi se izognili drugemu posvetovanju na ravni Skupnosti Ö Unije Õ, ki bi bilo potrebno, če bi bil načrtovani ukrep spremenjen na podlagi nacionalnega posvetovanja.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 20 (prilagojeno)

(77)Pomembno je, da se regulativni okvir izvede pravočasno. Kadar Komisija sprejme odločitev, s katero od nacionalnega regulativnega organa zahteva umik načrtovanega ukrepa, bi ji moral nacionalni regulativni organ predložiti spremenjeni ukrep. Treba bi bilo določiti rok, v katerem je treba Komisijo obvestiti o spremenjenem ukrepu po členu 7 Ö 34 Õ Direktive 2002/21/ES (Okvirne direktive), da bi bili akterji na trgu seznanjeni s trajanjem pregleda trga in da bi se povečala pravna varnost.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 19 (prilagojeno)

ð novo

(78)Mehanizem Skupnosti Ö Unije Õ, ki Komisiji omogoča, da od nacionalnih regulativnih organov zahteva umik načrtovanih ukrepov v zvezi z opredelitvijo trga in določitvijo operaterjev, ki imajo pomembno tržno moč, je bistveno prispeval k enotnemu pristopu pri določanju razmer, v katerih je mogoče uporabiti ex ante ureditev predhodno urejanje in v katerih ta ureditev velja za operaterje. Na podlagi Komisijinega spremljanja trga in izkušenj s postopkom  Ö postopki Õ iz člena 7 Ö in člena 7a Direktive 2002/21/ES Õ (Okvirnae direktivae) je bilo ugotovljeno, da bi lahko neskladja pri uporabi pravnih sredstev za izboljšanje položaja s strani nacionalnih regulativnih organov, celo pod podobnimi tržnimi pogoji, ogrozila notranji trg na področju elektronskih komunikacij. Zato lahko ð bi morala ï Komisija ð in BEREC sodelovati pri ï k zagotavljanju ð , v okviru svojih pristojnosti, ï boljše skladnosti pri uporabi pravnih sredstev prispeva s sprejemanjem mnenj o osnutku Ö glede osnutkov Õ ukrepov, ki so jih predlagali nacionalni regulativni organi. ð Če BEREC soglaša s pomisleki Komisije, bi morala Komisija tudi imeti možnost, da od nacionalnega regulativnega organa zahteva, da umakne osnutek ukrepa. ï Da bi izkoristili strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov o tržni analizi, bi se morala Komisija pred sprejetjem odločitve in/ali mnenja posvetovati z BEREC-om.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 21 (prilagojeno)

(79)Zaradi kratkih rokov v posvetovalnem mehanizmu Skupnosti Ö Unije Õ bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila, da zaradi racionalizacije postopkov v nekaterih primerih sprejme priporočila in/ali smernice za poenostavitev postopkov za izmenjavo informacij med Komisijo in nacionalnimi regulativnimi organi, npr. v zadevah v zvezi s stabilnimi trgi ali le manjšimi spremembami predhodno sporočenih ukrepov. Komisiji bi bilo prav tako treba podeliti pooblastila za uvedbo izjem od obveznosti sporočanja iz razloga obveščanja zaradi poenostavitve postopkov v nekaterih primerih.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 37 (prilagojeno)

ð novo

(80)Od nacionalnih regulativnih organov je bi bilo treba zahtevati, naj da sodelujejo med seboj, ð z BEREC-om ï in s Komisijo na pregleden način, da bi v vseh državah članicah zagotovili dosledno uporabo določb te direktive in posebnih direktiv. To sodelovanje bi lahko med drugim potekalo v odboru za komunikacije ali v skupini, ki jo sestavljajo evropski regulatorji. Države članice naj odločijo, kateri organi so nacionalni regulativni organi za namen te direktive in posebnih direktiv.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 18

(81)Diskrecijsko pravico nacionalnih regulativnih organov je treba uskladiti z razvojem skladnih regulativnih praks in skladno uporabo pravnega okvira, da bi učinkovito prispevali k razvoju in dokončnem oblikovanju notranjega trga. Nacionalni regulativni organi bi zato morali podpreti dejavnosti, ki jih na področju notranjega trga izvajata Komisija in BEREC.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 38

(82)Ukrepi, ki bi lahko negativno vplivali na trgovino med državami članicami, so ukrepi, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplivajo na strukturo trgovanja med državami članicami na način, ki utegne ustvariti oviro za enotni trg. Vsebujejo Vključujejo ukrepe, ki znatno vplivajo na operaterje ali uporabnike v drugih državah članicah, med drugim so to: ukrepi, ki vplivajo na cene za uporabnike v drugih državah članicah, ukrepi, ki zmanjšajo možnost podjetja s sedežem v drugi državi članici, da ponudi elektronsko komunikacijsko storitev, zlasti pa ukrepi, ki zmanjšajo možnost čeznacionalne ponudbe storitev na nadnacionalni podlagi, in ukrepi, ki vplivajo na strukturo trga ali dostop do njega, kar ima negativne posledice za podjetja v drugih državah članicah.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 6 (prilagojeno)

(83)Pri pregledu delovanja Ö te Õ Okvirne direktive in posebnih direktiv bi Komisija morala oceniti, ali so ob upoštevanju razvoja trga in glede na konkurenco in varstvo potrošnikov še potrebne določbe o ex ante urejanju predhodnem urejanju , specifičnem za ta sektor iz členov 8 do 13a Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) ter člena 17 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), ali pa bi bilo navedene določbe treba spremeniti ali razveljaviti.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 40

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti skladno s sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih poooblastil 51 .

ò novo

(84)Nacionalni regulativni organi bi morali na podlagi svojega strokovnega znanja s področja ekonomije in trga ter objektivne in tehnične narave svojih ocen ter za zagotovitev skladnosti z drugimi svojimi nalogami urejanja trga določiti elemente za izbirne postopke in pogoje, vezane na pravice do uporabe spektra, ki imajo največji učinek na tržne pogoje in konkurenčne razmere, vključno s pogoji za vstop in širitev. To vključuje na primer parametre za ekonomsko vrednotenje spektra v skladu s to direktivo, določitev regulativnih ukrepov in ukrepov za prilagoditev trga, kot so uporaba spektrskih kapic, rezervacija spektra ali nalaganje obveznosti veleprodajnega dostopa, ali sredstva za opredeljevanje pogojev pokritosti, vezanih na pravice do uporabe. Bolj usklajeni uporabi in opredelitvi takih elementov bi bil naklonjen mehanizem usklajevanja, s katerim bi BEREC, Komisija in nacionalni regulativni organi drugih držav članic pregledali osnutke ukrepov, preden bi države članice sočasno z nacionalnim javnim posvetovalnim postopkom podelile pravice do uporabe. Ukrep, ki ga določi nacionalni regulativni organi, je lahko le del širšega nacionalnega ukrepa, ki lahko v širšem pomenu vključuje podeljevanje, prodajo ali zakup, trajanje, podaljšanje ali spremembo pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, in izbirnega postopka ali pogojev,vezanih na pravice do uporabe. Zato lahko nacionalni regulativni organi pri priglasitvi osnutka ukrepa posredujejo informacije o drugih osnutkih nacionalnih ukrepov, povezanih z relevantnim izbirnim postopkom za omejitev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katere se ne uporablja mehanizem medsebojnega pregleda.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 24

(85)Kadar se na evropski ravni sprejme dogovor o usklajeni dodelitvi radijskih frekvenc določenim podjetjem, naj bi morale države članice take dogovore dosledno izvajajo s podeljevanjem izvajati pri podeljevanju pravic do uporabe radijskih frekvenc iz državnega načrta uporabe frekvenc.

ò novo

(86)Države članice bi bilo treba spodbujati, da pri dodeljevanju pravic do uporabe razmislijo o možnosti skupnih odobritev, če pričakovana uporaba vključuje čezmejne primere.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 58

(87)Vse odločitve Komisije v skladu s členom 19(1)40(1) Direktive 2002/21/ES (Okvirne direktive) bi morale biti omejene na regulativna načela, pristope in metodologije. Da ne bi bilo dvomov, takšna odločitev ne bi smela predpisovati podrobnosti, ki bi praviloma morale odražati nacionalne okoliščine, in ne bi smela prepovedovati alternativnih pristopov, za katere se lahko razumno pričakuje, da bodo imeli enakovreden učinek. Takšna odločitev bi morala biti sorazmerna in ne bi smela vplivati na odločitve, ki jih sprejemajo nacionalni regulativni organi in ki ne predstavljajo ovir za notranji trg. 

ê 2002/21/ES uvodna izjava 29 (prilagojeno)

(88)Skupnost Ö Unija Õ in države članice so prevzele obveznosti v zvezi s standardi ter regulativnim okvirom telekomunikacijskih omrežij in storitev v Svetovni trgovinski organizaciji.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 30 (prilagojeno)

(89)Standardizacija naj ostane bi morala ostati predvsem tržno usmerjen proces. Vendar se lahko vseeno pojavijo razmere, v katerih je primerno zahtevati skladnost s posebnimi standardi na ravni Skupnosti Ö Unije Õ, da bi se zagotovila medobratovalnost interoperabilnost na enotnem trgu. Na nacionalni ravni morajo države članice upoštevati določbe Direktive 98/34/ES 2015/1535/EU. V Direktivi 95/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o uporabi standardov za prenos televizijskih signalov 52 nista bila predpisana niti poseben digitalni televizijski prenosni sistem niti posebna zahteva glede storitev. Udeleženci na evropskem trgu so s Skupino za digitalno video radiodifuzijo razvili družino televizijskih prenosnih sistemov, ki jih je standardiziral Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) in so postali priporočila Mednarodne telekomunikacijske zveze. Pred sprejetjem odločitve o obvezni uporabi takih standardov je potrebna obsežna javna razprava. Postopki standardizacije po tej direktivi ne posegajo v določbe Direktive 1999/5/ES, Direktive Sveta 73/23/EGS z dne 19. februarja 1973 o usklajevanju zakonov držav članic glede električne opreme, namenjene uporabi znotraj določenih napetostnih mej 53 , in Direktive Sveta 89/336/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z elektromagnetno združljivostjo 54  Direktive 2014/53/EU o radijski opremi, Direktive 2014/35/EU o nizki napetosti in Direktive 2014/30/EU o elektromagnetni združljivosti.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 31

Spodbujati je treba medobratovalnost digitalnih interaktivnih televizijskih storitev in zmogljivejše digitalne televizijske opreme na ravni porabnikov, da bi bili zagotovljeni prost pretok informacij, pluralnost medijev in kulturna raznolikost. Zaželeno je, da bi porabniki lahko sprejemali vse digitalne interaktivne televizijske storitve, ne glede na način prenosa, pri čemer bi se upoštevali tehnološka nevtralnost, prihodnji tehnološki napredek, potreba po spodbujanju uveljavitve digitalne televizije ter konkurenčne razmere na trgih za digitalne televizijske storitve. Operaterji digitalne interaktivne televizijske platforme naj si prizadevajo za izvedbo odprtega vmesnika aplikacijskih programov (API), usklajenega s standardi ali specifikacijami, ki jih je sprejela ena od evropskih organizacij za standarde. Prehod z obstoječih vmesnikov aplikacijskih programov na nove odprte vmesnike aplikacijskih programov je treba spodbujati in organizirati, na primer z memorandumi o soglasju med vsemi zadevnimi udeleženci na trgu. Odprti vmesniki aplikacijskih programov omogočajo medobratovalnost, to je prenosljivost interaktivnih vsebin med mehanizmi prenosa, in popolno funkcionalnost teh vsebin pri zmogljivejši digitalni televizijski opremi. Vendar je treba upoštevati potrebo po brezhibnem delovanju sprejemne opreme in po zavarovanju te opreme pred zlonamernimi napadi, na primer pred virusi.

ò novo

(90)Ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev bi morali biti obvezani, da sprejmejo ukrepe za zagotavljanje varnosti svojih omrežij oziroma storitev. Glede na najnovejši razvoj bi morali ti ukrepi zagotoviti raven varnosti omrežij in storitev, ki ustreza obstoječim tveganjem. Pri varnostnih ukrepih bi bilo treba upoštevati vsaj vse relevantne vidike naslednjih elementov: glede varnosti omrežij in naprav: fizično in okoljsko varnost, zanesljivost oskrbe, nadzor dostopa do omrežij in ter celovitost omrežij; glede obvladovanja incidentov: postopke za obvladovanje incidentov, zmogljivost zaznavanja incidentov, poročanje in obveščanje o incidentih; glede upravljanja neprekinjenega poslovanja: strategijo za neprekinjenost storitve in načrte izrednih ukrepov, sanacijske zmogljivosti po incidentih ter glede spremljanja, revidiranja in preskušanja: politike spremljanja in vodenja evidenc, izvajanje načrtov izrednih ukrepov, preskušanje omrežij in storitev, ocene varnosti in spremljanje izpolnjevanja zahtev ter skladnosti z mednarodnimi standardi.

(91)Glede na vedno večji pomen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev je treba zagotoviti, da se zanje uporabljajo tudi ustrezne varnostne zahteve v skladu z njihovo posebno naravo in gospodarskim pomenom. Ponudniki takih storitev bi morali zato zagotoviti raven varnosti, ki ustreza stopnji tveganja za varnost elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih zagotavljajo. Ker ponudniki številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev običajno nimajo dejanskega nadzora nad prenosom signalov prek omrežja, je mogoče raven tveganja za take storitve v nekaterih pogledih šteti za manjšo kot pri tradicionalnih elektronskih komunikacijskih storitvah. Zato bi morale biti varnostne zahteve za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve manj stroge, kadar to upravičuje dejanska ocena varnostnih tveganj. Ponudniki bi se morali tako sami odločiti, kateri ukrepi se jim zdijo primerni za obvladovanje tveganj za varnost njihovih storitev. Enak pristop bi se moral smiselno uporabljati za medosebne komunikacijske storitev, ki uporabljajo številke in nimajo dejanskega nadzora nad prenosom signala.

(92)Pristojni organi bi morali zagotoviti ohranitev integritete in razpoložljivosti javnih komunikacijskih omrežij. Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) bi morala prispevati k višji ravni varnosti elektronskih komunikacij, med drugim z zagotavljanjem strokovnega znanja in svetovanja ter spodbujanjem izmenjave najboljših praks. Pristojni organi bi morali imeti na voljo sredstva, potrebna za opravljanje svojih nalog, vključno s pooblastitvijo, da lahko zahtevajo informacije, ki so potrebne za oceno ravni varnosti omrežij ali storitev. Pooblaščeni bi morali biti tudi za to, da zahtevajo izčrpne in zanesljive podatke o dejanskih varnostnih incidentih, ki so znatno vplivali na delovanje omrežij ali storitev. Po potrebi bi jim morale pomagati skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (v nadaljnjem besedilu: skupine CSIRT), ustanovljene na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2016/1148 55 . Od skupin CSIRT se lahko zahteva zlasti, da pristojnim organom zagotovijo informacije o tveganjih in incidentih, ki vplivajo na javna komunikacijska omrežja in javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ter priporočijo, kako jih reševati.

(93)Če je izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev odvisno od javnih sredstev, za uporabo katerih je potrebno posebno dovoljenje, lahko države članice v skladu s postopki iz te direktive organu, ki je pristojen za podeljevanje tega dovoljenja, podelijo pravico, da naloži pristojbine, da se zagotovi optimalna uporaba teh sredstev. V skladu s sodno prakso Sodišča države članice ne morejo naložiti dajatev ali pristojbin za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, razen tistih, ki so določene v tej direktivi. V tem pogledu bi morale države članice skladno pristopati k določanju teh dajatev ali pristojbin, da ne bi ustvarile nepotrebnega finančnega bremena v povezavi s postopkom izdaje splošne odobritve ali pravicami do uporabe za podjetja, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 32

ð novo

(94)ð Da bi zagotovili optimalno uporabo virov, bi morale pristojbine odražati gospodarske in tehnične razmere zadevnega trga ter vse druge pomembne dejavnike, ki določajo njihovo vrednost. Hkrati bi morale biti pristojbine določene na način, ki podpira inovacije pri zagotavljanju omrežij in storitev in konkurenco na trgu. Države članice bi morale zato zagotoviti, da se pristojbine za pravice do uporabe določajo na podlagi mehanizma, ki zagotavlja ustrezna varovala pred tem, da bi bila vrednost pristojbin izkrivljena zaradi politike čim višjih prihodkov, protikonkurenčnih ponudb in podobnega ravnanja. ï  Poleg upravnih pristojbin se lahko zaračunavajo tudi pristojbine za uporabo radijskih frekvenc in številk, s čimer bi se zagotovila optimalna uporaba takih virov. Take pristojbine naj ne ovirajo razvoja inovativnih storitev in konkurence na trgu.Ta direktiva ne posega v namen, za katerega se uporabljajo pristojbine za pravice do uporabe ð in pravice do vgradnje naprav ï. Te pristojbine se lahko na primer uporabljajo za financiranje dejavnosti nacionalnih regulativnih organov ð in pristojnih organov ï, ki jih ni mogoče kriti z upravnimi pristojbinami. Kadar so pri konkurenčnih ali primerjalnih izbiralnih postopkih pristojbine za pravice do uporabe radijskih frekvenc ð radiofrekvenčnega spektra ï sestavljene izključno ali delno iz enkratnega zneska, naj bi se moralo z režimom plačevanja zagotovi zagotoviti, da se zaradi teh pristojbin v praksi ne izbira na podlagi meril, ki niso povezana s ciljem zagotavljanja optimalne uporabe radijskih frekvenc ð radiofrekvenčnega spektra ï. Komisija lahko redno objavlja primerjalne študije ð in po potrebi druge smernice ï v zvezi z najboljšo prakso za dodeljevanje radijskih frekvenc ð radiofrekvenčnega spektra ï, dodeljevanje številk ali podeljevanje pravic do poti.

ò novo

(95)Pristojbine za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra lahko v skladu s svojo vlogo zagotavljanja optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra vplivajo na odločitve glede uveljavljanja takih pravic in uporabe virov radijskega spektra. Države članice bi zato morale pri določanju pridržanih cen kot sredstva za določitev minimalnega vrednotenja za zagotavljanje optimalne uporabe zagotoviti, da te cene ne glede na vrsto izbirnega postopka odražajo tudi dodatne stroške v povezavi z izpolnjevanjem pogojev odobritve, naloženih za spodbujanje ciljev politike, za katere ni razumno pričakovati, da bodo izpolnjeni v skladu z običajnimi komercialnimi standardi, na primer pogoji ozemeljske pokritosti. Pri tem je treba upoštevati tudi konkurenčne razmere na zadevnih trgih.

(96)Optimalna uporaba virov radiofrekvenčnega spektra je odvisna od razpoložljivosti ustreznih omrežij in pripadajočih naprav. Zato bi bilo treba pri pristojbinah za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra in vgradnje naprav upoštevati potrebo po stalnem razvoju infrastrukture, da se doseže najbolj učinkovita uporaba virov. Države članice bi morale zato določiti načine plačila pristojbin za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra v povezavi z dejansko razpoložljivimi viri na način, ki podpira naložbe, potrebne za spodbujanje takega razvoja. Načini plačila bi morali biti določeni na objektiven, pregleden, sorazmeren in nediskriminatoren način pred začetkom postopkov za podelitev pravic do uporabe spektra.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 22

(97) Za odobritev pravic za vgradnjo naprav je bi bilo treba zagotoviti pravočasne, nepristranske nediskriminatorne in pregledne postopke, da se zajamčijo pogoji za pošteno in učinkovito konkurenco. Ta direktiva ne posega v nacionalne predpise, ki urejajo razlastitev ali uporabo zemljišč, normalno običajno uresničevanje lastninskih pravic, normalno običajno uporabo javne domene, ali v načelo nevtralnosti v zvezi s predpisi v državah članicah, ki urejajo lastninskopravna razmerja.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 42

(98)Dovoljenja, izdana podjetjem, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki jim omogočajo dostop do javne ali zasebne lastnine, so ključni dejavniki za vzpostavitev elektronskih komunikacijskih omrežij ali novih omrežnih elementov. Nepotrebna zapletenost in zamude v postopkih podeljevanja pravic do poti lahko zato pomenijo pomembno oviro za razvoj konkurence. Zato bi bilo treba poenostaviti način, na katerega pooblaščena podjetja pridobivajo pravice do poti. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da usklajujejo pridobivanje pravic do poti in na svojih spletnih straneh mestih omogočiti dostop do ustreznih informacij.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 43 (prilagojeno)

ð novo

(99)Treba je okrepiti pristojnosti držav članic do imetnikov pravic do poti, da bi se na pošten, učinkovit in okoljsko odgovoren način ter neodvisno od obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo zagotovila uvedba ali vzpostavitev novega omrežja, ki bo zagotovilo dostop do njegovega elektronskega komunikacijskega omrežja. Izboljšanje souporabe infrastrukture lahko občutno izboljša konkurenčnost podjetij in zniža njihove skupne finančne in okoljske stroške postavitve uvedbe elektronske komunikacijske infrastrukture, zlasti novih dostopovnih omrežij ð ter služi javnemu zdravju, javni varnosti in izpolnjuje cilje prostorskega načrtovanja ï. Nacionalni regulativni ð Pristojni ï organi bi morali biti pooblaščeni, da lahko od imetnikov Ö podjetij, ki so bila deležna Õ pravic za vgradnjo naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, po primerno dolgem javnem posvetovanju, v katerem bi morale imeti vse zainteresirane stranike priložnost izraziti svoje stališče, zahtevajo souporabo naprav ali zemljišč (vključno s fizično kolokacijo), s čimer spodbudijo učinkovito vlaganje v infrastrukturo in podpirajo inovacije ð na posebnih območjih, kjer je zaradi splošnega interesa takšna souporaba potrebna. Gre za primere, kadar je na primer podtalje prezasičeno ali kadar je treba prečkati naravno mejo. ï Taka ureditev souporabe ali usklajevanja lahko vključuje pravila za razdelitev stroškov za souporabo zmogljivosti ali zemljišč in zagotovitev, da se tveganje ustrezno porazdeli med zadevna podjetja. Nacionalni regulativni ð Pristojni ï organi bi zlasti lahko odredili souporabo omrežnih elementov in pripadajočih naprav, kot so cevni vodi, kanali, drogovi, vstopni jaški, priključne omarice, antene, stolpi in druge podporne konstrukcije, zgradbe ali vhodi v zgradbe, ter boljše usklajevanje javnih del ð na okoljevarstvenih temeljih ali temeljih javnega reda . Nasprotno pa bi morali nacionalni regulativni organi opredeliti pravila za razdelitev stroškov za souporabo zmogljivosti ali zemljišč in zagotovitev, da se tveganje ustrezno porazdeli med zadevna podjetja.ï Ö Ob upoštevanju obveznosti iz Direktive 2014/61/EU Õ bi morali Ppristojni organi, zlasti lokalni organi, bi morali v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi vzpostaviti tudi ustrezne postopke usklajevanja v zvezi z javnimi deli ter drugimi zmogljivostmi ali zemljišči; ti lahko vključujejo postopke, s katerimi se zagotovi, da imajo zainteresirane stranike dostop do informacij o ustreznih javnih zgradbah ali zemljiščih ter javnih delih, ki so v teku oziroma načrtovana, da so pravočasno obveščene o teh delih ter da je souporaba omogočena v največji možni meri.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 23

ð novo

Souporaba naprav je lahko koristna iz urbanističnih, javnozdravstvenih ali okoljskih razlogov in nacionalni regulativni organi naj jo spodbujajo na podlagi prostovoljnih dogovorov. Kadar je podjetjem odvzeta pravica do dostopa do drugih izvedljivih možnosti, utegne biti primerna obvezna souporaba naprav ali zemljišča. Med drugim zajema fizično kolokacijo ter souporabo vodov, zgradb, drogov, anten ali antenskih sistemov. Obvezna souporaba naprav ali zemljišč naj se za podjetja odredi samo po temeljiti javni razpravi.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 24

ð novo

(100)Kadar morajo mobilni operaterji souporabljati stolpe ali drogove iz okoljevarstvenih razlogov, lahko taka predpisana souporaba povzroči zmanjšanje najvišjih prenesenih močnostnih nivojev, ki jih sme vsak operater uporabljati zaradi javnega zdravja, to pa spet utegne zahtevati, da operaterji postavijo več oddajnih postaj, in tako zagotovijo pokritost vse države. ð Pristojni organi bi si morali prizadevati uskladiti zadevne okoljevarstvene in javnozdravstvene dejavnike, ob upoštevanju previdnostnega pristopa iz Priporočila Sveta št. 1999/519/ES. ï

ê 2002/20/ES uvodna izjava 29

Ta direktiva naj ne posega v obveznosti držav članic po zagotavljanju katerih koli informacij, ki so potrebne za varovanje interesov Skupnosti v smislu mednarodnih sporazumov. Ta direktiva naj tudi ne posega v obveznosti poročanja po zakonodaji, ki ni specifična za področje elektronskih komunikacij, na primer konkurenčno pravo.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 19 (prilagojeno)

ð novo

(101)Radijske frekvence so ð Radiofrekvenčni spekter je redek javni vir, ki ima pomembno javno in tržno vrednost. ï Ö Je Õ temeljni pogoj za storitve radioelektronskaih komunikacijska Ö omrežja in Õ storitve, zato naj ga jih nacionalni regulativni organi, če se uporabljajo za takae Ö omrežja in Õ storitve, ð učinkovito ï razporedijo in dodelijo po usklajenih skupnih ciljih in načelih, ki urejajo njegovo njihovo delovanje, ter v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi nepristranskimi merili, pri čemer upoštevajo demokratične, socialne, jezikovne in kulturne interese, povezane z uporabo frekvenc. Pomembno je, da razporejanje in dodeljevanje radijskih frekvenc potekata čim bolj učinkovito. Prenos radijskih frekvenc je lahko uspešen način za učinkovitejšo uporabo spektra, dokler je na voljo dovolj ukrepov za zaščito javnega interesa, zlasti pa je treba zagotoviti preglednost in regulativni nadzor takih prenosov. Odločba 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o pravnemregulativnem okviru za politiko radijskega spektra v Evropski skupnosti (Odločba o radijskem spektru) 56 vzpostavlja okvir za usklajevanje ð radiofrekvenčnega spektra ï radijskih frekvenc, ukrepi, sprejeti po tej direktivi, pa naj bi olajšali delo v okviru te odločbe.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 25 (prilagojeno)

ð novo

(102)Dejavnosti v zvezi s politiko radiofrekvenčnega spektra radijskega spektra v Ö Uniji Õ Skupnosti ne bi smele posegati v ukrepe, sprejete na ravni Skupnosti Ö Unije Õ ali na nacionalni ravni v skladu s pravom Skupnosti Ö Unije Õ za namen doseganja ciljev splošnega interesa, zlasti v zvezi z ureditvijo vsebin ter avdiovizualno in medijsko politiko in pravico držav članic, da organizirajo in uporabljajo svoj radiofrekvenčni radijski spekter za namene javniega reda, javnoe varnosti in obramboe. ð Glede na to, da uporaba spektra za vojaške in druge namene nacionalne javne varnosti vpliva na dostopnost spektra za notranji trg, bi morala politika radiofrekvenčnega spektra upoštevati vse sektorje in vidike politike Unije ter uravnavati njihove potrebe ob spoštovanju pravic držav članic. ï

ò novo

(103)Zagotavljanje vseprisotne povezljivosti v vsaki državi članici je bistvenega pomena za gospodarski in socialni razvoj, sodelovanje v javnem življenju ter socialno in teritorialno kohezijo. Glede na to, da povezljivost postaja sestavni element evropske družbe in blaginje, bi se pri doseganju pokritosti po vsej EU morali opreti na to, da bodo države članice uvedle ustrezne zahteve glede pokritosti, ki bi morale biti prilagojene vsakemu pokritemu območju in omejene sorazmerno bremenu, da ponudnike storitev ne bi ovirale pri uvajanju. Ozemeljsko pokritost in povezljivost med državami članicami bi bilo treba čim bolj povečati in zagotoviti zanesljivost, da bi spodbudili storitve in aplikacije znotraj in prek meja, kot so povezani avtomobili in e-zdravje. Da bi torej povečali regulativno varnost in predvidljivost naložbenih potreb ter zagotovili sorazmerno in pravično povezljivost za vse državljane, bi bilo treba uresničevanje obveznosti glede pokritosti s strani pristojnih organov koordinirati na ravni Unije. Ob upoštevanju nacionalnih specifičnosti bi bilo treba takšno koordinacijo omejiti na splošna merila, ki bi se uporabila pri opredeljevanju in merjenju obveznosti glede pokritosti, kot so gostota prebivalstva ali topografske in topološke značilnosti.

(104)Po vsej Uniji bi bilo treba dosledno zagotavljati, da državljani niso izpostavljeni elektromagnetnemu polju v meri, ki bi ogrožala javno zdravje, ob posebnem upoštevanju previdnostnega pristopa iz Priporočila Sveta št. 1999/519/ES 57 , da bi zagotovili skladne uvedbene pogoje.

(105)Potrebe po usklajevanju in koordinaciji spektra ter regulaciji opreme, ki jo spremlja standardizacija, se dopolnjujejo; da bi uspešno dosegli njihov skupen cilj, jih je treba tesno usklajevati in pri tem sodelovati s skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra. Vsebinska koordinacija in časovno načrtovanje mandatov v Evropski konferenci poštnih in telekomunikacijskih uprav v okviru Odločbe o radijskem spektru ter zahteve za standardizacijo organom za standardizacijo, kot je Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, vključno glede parametrov radijskih sprejemnikov, bi morala lajšati uvajanje prihodnjih sistemov, podpirati možnosti souporabe spektra ter zagotavljati učinkovito upravljanje spektra.

(106)Zahteva po usklajenem radijskem spektru ni enotna v vseh delih Unije. V primerih, kjer ni povpraševanja po usklajenem pasu na regionalni ali nacionalni ravni, bi države članice lahko izjemoma imele možnost, da bi dopustile alternativne uporabe pasu, dokler ni povpraševanja in ob upoštevanju, da alternativna uporaba ne posega v usklajeno uporabo navedenega pasu s strani drugih držav članic ter da se to preneha, ko pride do povpraševanja po usklajeni uporabi.

 

ê 2009/140/ES uvodna izjava 34 (prilagojeno)

(107)S tehnološko in storitveno nevtralnimi odobritvami Ö je bila omogočena Õ bi bilo treba povečati prožnost upravljanja in dostopa do spektra, da bodo lahko uporabniki spektra izbrali najboljše tehnologije in storitve za uporabo v frekvenčnih pasovih, ki so opredeljeni kot razpoložljivi za elektronske komunikacijske storitve v ustreznih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu s pravom Ö Unije Õ Skupnosti („načeli tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev“). Upravna določitev tehnologij in storitev bi se morala uporabljati Ö samo Õ, ko gre za cilje splošnega interesa, in morala bi biti jasno utemeljena, treba pa bi jo bilo tudi redno pregledovati.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 35 (prilagojeno)

(108)Omejitve načela tehnološke nevtralnosti bi morale biti ustrezne in utemeljene s potrebo po preprečevanju škodljivega motenja, na primer z uvedbo emisijskih mask in ravni moči, po zagotovitvi varovanja javnega zdravja z omejitvijo izpostavljenosti javnosti elektromagnetnim poljem, pravilnega delovanja storitev z ustrezno ravnjo tehnološke kakovosti storitev, pri čemer ni nujno izključena možnost uporabe več kot ene storitve v istem frekvenčnem pasu, pravilne souporabe spektra, zlasti tam, kjer je njegova uporaba dovoljena samo na podlagi splošnih odobritev, in učinkovite uporabe spektra, ali s potrebo po uresničitvi cilja splošnega interesa v skladu s pravom z zakonodajo Skupnosti Ö Unije Õ.

ê 2009/140/ES uvodni izjavi 36 in 37 (prilagojeno)

(109)Uporabnikom spektra bi morali omogočiti tudi svobodno izbiro storitev, ki jih želijo ponuditi prek spektra ob upoštevanju prehodnih ukrepov zaradi uskladitve s predhodno pridobljenimi pravicami. Po drugi strani bi morali biti dopuščeni ukrepi, ki zahtevajo zagotovitev posebne storitve za izpolnitev jasno opredeljenih ciljev splošnega interesa, kot sta varovanje življenja, potreba po spodbujanju socialne, regionalne in teritorialne kohezije ali preprečevanje neučinkovite uporabe spektra, če so potrebni in sorazmerni. Med temi cilji bi morali biti spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti ter pluralnosti medijev, kot so jih opredelile države članice v skladu s pravom z zakonodajo Skupnosti Ö Unije Õ. Razen kadar je to nujno za varovanje življenja ali izjemoma zaradi izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, kakor jih opredelijo države članice v skladu s pravom Skupnosti Ö Unije Õ, odstopanja ne bi smela povzročiti izključne uporabe določenih storitev, temveč bi jim morala dajati prednost, tako da lahko druge storitve ali tehnologije hkrati obstajajo v istem pasu, če je to mogoče. Za opredelitev področja uporabe in narave vsakega odstopanja za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in pluralnosti medijev so pristojne države članice.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 38

(110)Ker je razporeditev spektra posameznim tehnologijam ali storitvam odstopanje od načel tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev ter zmanjšuje svobodo izbire ponujenih storitev ali uporabljenih tehnologij, bi moral biti vsak predlog za tako razporeditev pregleden, poleg tega pa bi se bilo treba o njem javno posvetovati.

ò novo

(111)V izjemnih primerih, kadar se države članice odločijo omejiti prosto ponudbo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev na podlagi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, bi morale razloge za takšno omejitev obrazložiti.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 31

ð novo

(112)Radijske frekvence ð Radiofrekvenčni spekter ï bi bilo treba upravljati, da se prepreči škodljivo motenje. Ta osnovni pojem škodljivega motenja bi bilo treba zato pravilno opredeliti ter tako omejiti regulativne posege in preprečiti take motnje, ð ob upoštevanju potrebe, da se v omrežno opremo in naprave končnih uporabnikov vgradi odporna sprejemniška tehnologija. Prevoz ima močan čezmejni element in njegova digitalizacija prinaša izzive. Vozila (podzemna železnica, avtobusi, avtomobili, tovornjaki, vlaki itd.) postajajo čedalje bolj samostojni in povezani. Na enotnem trgu EU vozila lažje potujejo prek nacionalnih meja. Zanesljiva komunikacija in izogibanje škodljivemu motenju sta bistvena za varno in dobro opravljanje vozil in njihovih komunikacijskih postaj. ï

ò novo

(113)Ob naraščajočem povpraševanju po spektru in novih različnih aplikacijah in tehnologijah, zaradi katerih je potreben prožnejši dostop in uporaba spektra, bi države članice morale spodbujati souporabo spektra z določanjem najprimernejših režimov odobritve za različne scenarije ter opredelitvijo ustreznih in preglednih pravil in njihovih pogojev. Souporaba spektra čedalje bolj zagotavlja njegovo uspešno in učinkovito uporabo, s tem da številnim neodvisnim uporabnikom ali uporabam dopušča, da v okviru različnih pravnih ureditev dostopajo do istega frekvenčnega pasu, tako da omogočajo dostopnost dodatnih virov spektra, povečujejo učinkovitost uporabe in lajšajo dostop do spektra za nove uporabnike. Souporaba lahko temelji na splošni odobritvi ali dovoljenja oproščeni uporabi, ki pod posebnimi pogoji souporabe številnim uporabnikom omogoča dostop do istega spektra in njegovo uporabo v različnih geografskih območjih ali v različnih obdobjih. Temelji lahko tudi na individualni pravici uporabe v okviru ureditve, kot je licencirani sodostop, kjer se vsi uporabniki (z obstoječim uporabnikom in novimi uporabniki) strinjajo s pogoji sodostopa, pod nadzorom pristojnih organov in na način, ki zagotavlja najnižjo zagotovljeno kakovost radiofrekvenčnega prenosa. Kadar je na voljo souporaba pod različnimi režimi odobritve, države članice ne bi smele določati zelo različnih obdobij za takšne uporabe pod različnimi režimi odobritve.

(114)Za zagotovitev predvidljivosti in zaščito pravne varnosti in naložbene stabilnosti bi države članice morale vnaprej opredeliti ustrezna merila za določitev skladnosti s cilji učinkovite uporabe spektra s strani imetnikov pravic, kadar izvajajo pogoje, vezane na individualne pravice uporabe in splošne odobritve. Zainteresirane strani bi bilo treba vključiti v opredelitev takšnih pogojev in jih na pregleden način obvestiti o načinu ocenjevanja izpolnjevanja njihovih obveznosti.

(115)Glede na pomen tehničnih inovacij bi morale države članice imeti tudi možnost zagotoviti pravice uporabe spektra v poskusne namene pod posebnimi omejitvami in pogoji, ki jih izrecno utemeljuje poskusna narava takšnih pravic.

(116)Souporaba infrastrukture omrežja in v nekaterih primerih souporaba spektra lahko omogočata uspešnejšo in učinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra ter zagotavljata hitro uvedbo omrežij, zlasti v manj gosto poseljenih območjih. Pristojni organi bi pri opredeljevanju pogojev, ki se navezujejo na pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, morali razmisliti tudi o dopustitvi oblik souporabe ali koordinacije med podjetji, ki bi zagotovile uspešne in učinkovite uporabe spektra ali skladnost z obveznostmi pokritosti, ob upoštevanju načel konkurenčnega prava.

(117)Tržni pogoji kot tudi relevantnost in število akterjev se lahko med državami razlikujejo. Potreba in priložnost, da se določijo pogoji za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, so lahko predmet nacionalnih specifikacij, ki jih je treba ustrezno upoštevati. Načine uresničevanja takšnih obveznosti pa bi bilo treba koordinirati na ravni EU s pomočjo izvedbenih ukrepov Komisije in tako zagotoviti usklajen pristop pri obravnavanju podobnih izzivov po vsej EU.

ê 2002/20/ES uvodni izjavi 12 in 13 (prilagojeno)

ð novo

(118)ð Zahteve po nevtralnosti storitev in tehnološki nevtralnosti pri dodeljevanju pravic do uporabe skupaj z možnostjo za prenos pravic med podjetji povečujejo svobodo in sredstva za zagotavljanje storitev elektronskih komunikacij javnosti, s čimer pospešujejo tudi doseganje ciljev splošnega interesa. ï Ta direktiva ne posega v odločitev o tem, ali se ð radiofrekvenčni spekter ï radijske frekvence dodelijo neposredno ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali subjektom, ki ta omrežja ali storitve uporabljajo. Taki subjekti so lahko ponudniki radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin. Brez poseganja v posebna merila in postopke, ki so jih sprejele države članice za podelitev pravic uporabe radijskih frekvenc ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin, da bi izpolnile cilje v splošnem interesu v skladu z zakonodajo Skupnosti, naj bo postopek za dodelitev radijskih frekvenc vedno objektiven, transparenten, nediskriminacijski in sorazmeren. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropskih skupnosti naj bodo vse nacionalne omejitve pravic, ki jih zagotavlja člen 49 Pogodbe, objektivno utemeljene, sorazmerne in naj ne presegajo tistega, kar je potrebno za dosego ciljev v splošnem interesu, kot so to opredelile države članice v skladu z zakonodajo Skupnosti. Odgovornost za skladnost s pogoji, povezanimi nas pravice  do uporabe radijske frekvence, in ustreznimi pogoji, povezanimi s splošno odobritvijo, naj ima v vsakem primeru podjetje, ki mu je bila pravica uporabe ð radiofrekvenčnega spektra ï radijske frekvence podeljena. ð Določene obveznosti, naložene radiodifuzijskim hišam za zagotavljanje avdiovizualnih medijskih storitev, lahko zahtevajo uporabo posebnih meril in postopkov za dodeljevanje pravic do uporabe spektra, da se izpolni posebni cilj splošnega interesa, ki ga določijo države članice v skladu s pravom Unije. ï Ö Vendar pa bi moral biti postopek za dodelitev takšnih pravic vedno objektiven, pregleden, nediskriminatoren in sorazmeren. Sodna praksa Sodišča Evropske unije zahteva, da so vse nacionalne omejitve pravic, ki jih zagotavlja člen 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije, objektivno utemeljene, sorazmerne in naj ne presegajo tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev. Õ ð Poleg tega se spekter, ki ni bil dodeljen na podlagi odprtega razpisnega postopka, ne bi smel uporabljati v druge namene, kot za cilje splošnega interesa, za kar je bil dodeljen. V takem primeru bi bilo treba zainteresiranim stranem dati možnost, da v razumnem času izrazijo svoje stališče. ï Države članice lahko Ö bi morale Õ kot del postopka reševanja vloge za podelitev pravic uporabe radijske frekvence preveritijo, ali bo prosilec lahko izpolnil pogoje, ki so Ö bodo Õ s takimi pravicami povezani. ð Ti pogoji bi se morali odražati v merilih za upravičenost, določenih na objektiven, pregleden, sorazmeren in nediskriminatoren način pred začetkom vsakega konkurenčnega izbirnega postopka. ï Zato Ö Za namene uporabe teh meril se Õ lahko od prosilca zahtevajo, da predloži potrebne informacije, s katerimi dokaže svojo sposobnost izpolnjevanja teh pogojev. Če prosilec teh informacij ne predloži, se lahko vloga za podelitev pravic uporabe radijske frekvence zavrne.

ò novo

(119)Države članice bi morale pred dodelitvijo pravice naložiti preverjanje tistih elementov, ki jih skrbni vlagatelj lahko razumno ponazori, ob upoštevanju, da je radiofrekvenčni spekter redek javni vir s pomembno javno in tržno vrednostjo. To ne posega v možnost naknadnega preverjanja izpolnjevanja meril za upravičenost, na primer tistih mejnikov, kjer meril na začetku ne bi bilo mogoče razumno izpolniti. Da bi zaščitile dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra, države članice ne bi smele podeliti pravic, kadar njihovo preverjanje pokaže vlagateljevo nesposobnost izpolnjevanja pogojev, brez poseganja v možnost dopustitve časovno omejene poskusne uporabe. Dovolj dolgo trajanje odobritve uporabe spektra bi moralo povečati naložbeno predvidljivost, s čimer bi se pospešila postavitev omrežja in boljše storitve, ter stabilnost, ki bi spodbudila trgovanje s spektrom in njegov zakup. Kadar spekter ni odobren za nedoločen čas, bi moralo takšno trajanje upoštevati želene cilje in biti dovolj dolgo, da omogoči povrnitev naložbe. Medtem ko daljše trajanje lahko zagotovi naložbeno predvidljivost, bodo ukrepi za zagotovitev dejanske ali učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, kot je pooblastilo pristojnega organa, da spremeni ali odvzame pravico v primeru neizpolnjevanja pogojev, vezanih na pravice do uporabe, ali pospeševanje trgovanja in zakupovanja radiofrekvenčnega spektra, služili preprečevanju nepravičnega kopičenja radiofrekvenčnega spektra in podpirali večjo prožnost pri distribuciji virov spektra. Tudi večja uporaba letnih provizij je eden od načinov, kako zagotoviti stalno ocenjevanje uporabe spektra s strani imetnika pravice.

(120)Pri odločanju, ali obnoviti že odobrene pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, bi pristojni organi morali upoštevati, v kolikšnem obsegu bi obnovitev prispevala k izpolnitvi cilja regulativnega okvira in drugih ciljev v okviru nacionalnega prava ali prava Unije. Vsaka tovrstna odločitev bi morala biti predmet odprtega, nediskriminatornega in preglednega postopka ter bi morala temeljiti na pregledu, kako so izpolnjeni pogoji, vezani na zadevne pravice. Države članice bi morale pri ocenjevanju potrebe po obnovitvi pravic do uporabe tehtati konkurenčni učinek podaljšanja že dodeljenih pravic in spodbujanje učinkovitejšega izkoriščanja ali inovativnih novih uporab, ki bi lahko bile posledica pasu, odprtega za nove uporabnike. Pristojni organi lahko glede tega sami določajo in dopustijo samo omejeno razširitev, da bi preprečili resno motnjo uveljavljene uporabe. Medtem ko bi odločitve o tem, ali razširiti pravice, dodeljene pred veljavnostjo te direktive, morale spoštovati vsa že veljavna pravila, bi morale države članice zagotoviti tudi, da ne posegajo v cilje te direktive.

(121)Pri obnavljanju obstoječih pravic do uporabe bi države članice morale skupaj z oceno potrebe po obnovitvi pravice pregledati zadevne pristojbine, z namenom zagotovitve, da bi navedene pristojbine tudi v prihodnje spodbujale optimalno uporabo, pri čemer bi med drugim upoštevale tehnološki in tržni razvoj. Za namene pravne varnosti je za vsakršno prilagoditev obstoječih pristojbin primerno, da je osnovana na enakih načelih kot to velja za odobritev novih pravic do uporabe.

(122)Spodbujanje nadaljnje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki je že bila dodeljena, lahko zagotavlja učinkovito upravljanje spektra. Da bi imetnikom pravic zagotovili pravno varnost, bi bilo treba možnost obnovitve pravic do uporabe obravnavati pravočasno pred prenehanjem zadevnih pravic. V interesu nepretrganega upravljanja virov bi moralo biti pristojnim organom omogočeno, da obnovitev pravic obravnavajo na svojo lastno pobudo ali na zahtevo imetnika. Obnovitev pravic do uporabe se ne sme podeliti proti volji imetnika.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 39 (prilagojeno)

ð novo

(123)ð Prenos pravic do uporabe spektra je lahko uspešen način za učinkovitejšo uporabo spektra. ï Zaradi prožnosti in učinkovitosti ð ter da bi omogočili tržno ovrednotenje spektra ï nacionalni regulativni organi lahko  ð bi morale države članice same po sebi ï uporabnikom spektra dovolitijo, da prosto prenašajo ali dajo v zakup svoje pravice do uporabe ð spektra ï tretjim osebam ð , in sicer po preprostem postopku in pod pogoji, vezanimi na take pravice in konkurenčna pravila, pod nadzorom odgovornih nacionalnih regulativnih organov ï. To bi omogočilo tržno ovrednotenje spektra. Glede na njihovo pristojnost za zagotovitev učinkovite uporabe spektra ð Da bi omogočili takšne prenose in zakupe, ob spoštovanju harmonizacijskih ukrepov iz Odločbe o radijskem spektru, ï bi moralei ð države članice ï Ö tudi Õ ð obravnavati zahteve, da se pravice do spektra porazdelijo ali razčlenijo, pogoji uporabe pa pregledajo ï nacionalni regulativni organi ukrepati z namenom, da zagotovijo, da trgovanje ne povzroča izkrivljanja konkurence, kjer je spekter neizkoriščen.

ò novo

(124)O ukrepih, ki so ob podeljevanju in obnavljanju pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra posebej sprejeti, da bi spodbujali konkurenco, bi morali odločati nacionalni regulativni organi, ki imajo potrebno ekonomsko, tehnično in tržno znanje. Pogoji za dodelitev spektra lahko vplivajo na konkurenčne razmere na trgih elektronskih komunikacij in pogoje za vstop. Omejen dostop do spektra, zlasti kadar je ta redek, lahko ustvarja ovire za vstop na trg ali naložbe, uvajanje omrežja, ponudbo novih storitev ali aplikacij, inovacije in konkurenco. Tudi nove pravice do uporabe, vključno s tistimi, ki so pridobljene s prenosom ali zakupom, ter uvedba novih prožnejših meril za uporabo spektra lahko vplivajo na obstoječo konkurenco. Kadar se nekateri pogoji za spodbujanje konkurence neupravičeno uporabljajo, lahko ravno obratno učinkujejo. Spektrumska kapica in rezervacija spektra lahko na primer ustvarjata umetno pomanjkanje spektra, obveznosti veleprodajnega dostopa lahko ob pomanjkanju tržne moči neupravičeno omejujejo poslovne modele, omejitve prenosov pa preprečujejo razvoj sekundarnih trgov. Zato je za določitev takih pogojev potrebno dosledno in objektivno preverjanje konkurence, ki bi ga bilo treba dosledno uporabljati. Uporaba takih ukrepov bi zato morala temeljiti na poglobljeni in objektivni oceni trga in konkurenčnih pogojev na trgu s strani nacionalnih regulativnih organov.

(125)Na podlagi mnenja skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra je lahko sprejetje skupnega roka za dovolitev uporabe pasu, ki je bil usklajen v okviru Odločbe o radijskem spektru, nujno, če se želimo izogniti čezmejnim motnjam, ter koristno, da bi lahko do konca izkoristili povezane tehnične harmonizacijske ukrepe za trg opreme ter uvedbo zelo visokozmogljivega elektronskega komunikacijskega omrežja in storitev. Za večji prispevek k ciljem tega okvira in za lažjo koordinacijo bi morala take skupne roke določiti Komisija s svojimi izvedbenimi akti.

ê 2002/20/ES uvodni izjavi 21 in 22 (prilagojeno)

ð novo

(126)Kadar je povpraševanje po Ö pasu radiofrekvenčnega spektra Õ radijskih frekvencah v določenem območju večje od njihove razpoložljivosti, ð država članica pa posledično sklene, da je pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra treba omejiti, ï naj se upoštevajo Ö bi bilo treba uporabiti Õ ustreznei in preglednetransparentne postopkei za dodelitev Ö podelitev Õ takih Ö pravic Õ frekvenc, da bi se preprečila vsaka diskriminacija in optimizirala uporaba teh omejenegapičlih viraov. ð Takšna omejitev bi morala biti upravičena, sorazmerna in osnovana na poglobljeni oceni tržnih pogojev, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati skupne koristi za uporabnike ter nacionalne cilje in cilje notranjega trga. Cilji, ki vodijo kakršen koli postopek omejitve bi morali biti vnaprej jasno opredeljeni. Države članice bi se morale pri obravnavi najustreznejšega izbirnega postopka ter v skladu z usklajevalnimi ukrepi, sprejetimi na ravni Unije, pravočasno in pregledno posvetovati z zainteresiranimi stranmi o upravičenosti, ciljih in pogojih postopka. ï Države članice lahko za dodelitev ð radiofrekvenčnega spektra ï radijskih frekvenc in tudi Ö ali Õ številk z izjemno gospodarsko vrednostjo med drugim uporabijo konkurenčne ali primerljive izbirne postopke. Pri upravljanju takih postopkov naj nacionalni regulativni organi upoštevajo določbe člena 8 ð cilje te direktive ï. ð Če država članica meni, da lahko da na voljo nadaljnje pravice v pasu, bi morala začeti temu namenjen postopek. ï

ê 2002/20/ES uvodna izjava 23

Nacionalni regulativni organi naj zagotovijo, da se pri določitvi meril za konkurenčne ali primerjalne izbirne postopke izpolnijo cijli iz člena 8 direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Zato ne bi bilo v nasprotju s to direktivo, če bi uporaba objektivnih, nediskriminacijskih in sorazmernih izbiralnih meril za pospeševanje razvoja konkurence povzročila izključitev nekaterih podjetij iz konkurenčnega ali primerjalnega izbiralnega postopka za določeno radijsko frekvenco. Država članica lahko meni, da so v pasu lahko na voljo nadaljnje pravice. V takem primeru bi morala začeti postopek za dajanje na voljo takšnih pravic.

ò novo

(127)Močna rast povpraševanja po radiofrekvenčnem spektru in povpraševanja končnih uporabnikov po širokopasovnih zmogljivostih zahteva rešitve, ki omogočajo alternativne, dopolnilne in spektrsko učinkovite rešitve za dostop, vključno z brezžičnimi dostopovnimi sistemi majhne moči, ki obratujejo v majhnem dosegu, kot so radijska lokalna omrežja (RLAN) in omrežja majhnih celičnih dostopovnih točk majhne moči. Takšni dopolnilni brezžični dostopovni sistemi, zlasti javno dostopne dostopovne točke RLAN, končnim uporabnikom omogočajo boljši dostop do interneta, mobilnim operaterjem pa razbremenitev mobilnega prometa. Omrežja RLAN uporabljajo harmoniziran radiofrekvenčni spekter, ne da bi za to potrebovala individualno odobritev ali pravico do uporabe radiofrekvenčnega spektra. Večino dostopovnih točk RLAN zaenkrat uporabljajo zasebni uporabniki kot lokalno brezžično podaljšanje njihove širokopasovne povezave. Končnim uporabnikom se v okviru omejitev naročniškega razmerja za dostop do interneta ne bi smelo preprečevati delitve dostopa do njihovega omrežja RLAN z drugimi, zato da bi se povečalo število razpoložljivih dostopovnih točk, zlasti na gosto poseljenih območjih, čim bolj povečala zmogljivost brezžičnega podatkovnega prenosa s ponovno uporabo radiofrekvenčnega spektra in vzpostavila stroškovna učinkovita dopolnilna brezžična širokopasovna infrastruktura, ki bi bila dostopna drugim končnim uporabnikom. Zato bi bilo treba odpraviti nepotrebne omejitve za uvedbo in medsebojno povezovanje dostopovnih točk RLAN. Javni organi ali ponudniki javnih storitev, ki uporabljajo omrežja RLAN v svojih prostorih za svoje osebje, obiskovalce ali stranke, npr. za olajšanje dostopa do storitev e-uprave, informacije o javnem prevozu ali upravljanje s cestnim prometom, bi lahko tudi zagotavljali dostop do takšnih dostopovnih točk za splošno rabo s strani državljanov, in sicer kot pomožne storitve ob storitvah, ki jih v takšnih prostorih ponujajo javnosti, do obsega, ki ga dopuščajo pravila o konkurenci in javnem naročanju. Poleg tega lahko za ponudnika takšnega lokalnega dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij na zasebnem zemljišču ali v njegovi bližini ali omejenem javnem območju ali v njegovi bližini na nekomercialni osnovi ali v primeru pomožne storitve za drugo dejavnost, ki ni odvisna od takšnega dostopa (kot so točke RLAN, dane na voljo strankam drugih komercialnih dejavnosti ali splošni javnosti na tem območju), veljajo zahteve glede skladnosti s splošnimi odobritvami za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, vendar zanje ne bi smeli veljati drugi pogoji ali zahteve dodatno k splošnim odobritvam, ki se uporabljajo za ponudnike javnih komunikacijskih omrežij ali storitev, ali dodatno k obveznostim za končne uporabnike ali medomrežno povezovanje. Vendar bi za takšnega ponudnika morala še naprej veljati pravila v zvezi z odgovornostjo iz člena 12 Direktive 2000/31/ES o elektronskem poslovanju 58 . Pojavljajo se nove tehnologije, kot je LiFi, ki bodo dopolnile zmogljivosti sedanjega radiofrekvenčnega spektra omrežij RLAN in brezžične dostopovne točke z vključitvijo optičnih vidnih svetlobnih dostopovnih točk ter vodile k hibridnim lokalnim omrežjem, ki omogočajo optično brezžično komunikacijo. 

(128)Ker so maloobmočne brezžične dostopovne točke majhne moči zelo majhne in se zanje uporablja nevsiljiva oprema, podobna tisti za domače usmerjevalnike RLAN, in upoštevajoč njihov pozitivni učinek na uporabo spektra in razvoj brezžičnih komunikacij, bi bilo treba njihove tehnične specifikacije, kot je izhodna moč, določiti na ravni Unije na način, ki je sorazmeren za lokalno uvedbo, njihova uporaba pa bi morala biti pogojena samo s splošnimi odobritvami, razen za omrežja RLAN, za katere ne bi smele veljati zahteve v zvezi z odobritvijo, ki bi presegale to, kar je potrebno za uporabo radiofrekvenčnega spektra, vsake dodatne omejitve v okviru individualnega načrtovanja ali drugih dovoljenj pa bi morale biti čim manjše.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 1 (prilagojeno)

(129)Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) 59 določa cilje regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve v Skupnosti, vključno s fiksnimi in mobilnimi telekomunikacijskimi omrežji, omrežji kabelske televizije, omrežji, ki se uporabljajo za prizemno radiodifuzijo, satelitskimi omrežji in internetnimi omrežji, bodisi za prenos govora, faksimilov, podatkov ali slik. Avtorizacijo za zagotavljanje takih omrežij so lahko izdale države članice po direktivi 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o avtorizaciji za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o avtorizaciji) 60 ali pa je bilo dovoljenje izdano po prejšnjih regulativnih ukrepih. Določbe te direktive Ö v zvezi z dostopom in medsebojnim povezovanjem Õ veljajo za omrežja, ki se uporabljajo za zagotavljanje javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. Ta direktiva vključuje ureditev dostopa in medomrežnega povezovanja med izvajalci storitev. Za nejavna omrežja ne veljajo obveznosti Ö dostopa in medsebojnega povezovanja Õ po tej direktivi, razen kadar pri izkoriščanju dostopa do javnih omrežij zanje utegnejo veljati pogoji, ki jih določajo države članice.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 2

Storitve, ki zagotavljajo vsebine, kot je ponudba za prodajo paketa z zvočno ali televizijsko radiodifuzijsko vsebino, niso zajete v skupni regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 3 (prilagojeno)

(130)Pojem „dostop“ ima več pomenov, zato je treba natančno opredeliti, kako se ta pojem uporablja v tej direktivi, ne da bi to posegalo v uporabo pojma v drugih aktih Skupnosti Ö Unije Õ. OperaterObratovalec je lahko lastnik osnovnega podrejenega omrežja ali naprav ali pa lahko omrežje ali naprave delno ali v celoti najame.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 5

ð novo

(131)Na odprtem in konkurenčnem trgu naj ne bo omejitev, ki bi preprečile podjetjem, da se dogovorijo o ureditvi dostopa in medomrežnega povezovanja, zlasti pri čezmejnih sporazumih, pri čemer upoštevajo pravila o konkurenci iz Pogodbe. V smislu doseganja učinkovitejšega, pravega vseevropskega trga z učinkovito konkurenco, večjo izbiro in konkurenčnimi storitvami za porabnike naj ð končne uporabnike, ï bi morala podjetja, ki prejemajo zahteve za dostop ali medomrežno povezovanje ð od drugih podjetij, ki so predmet splošne odobritve, da javnosti zagotovijo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ï, načeloma sklenitiejo take sporazume na komercialni podlagi in se pogajatijo v dobri veri.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 6

ð novo

(132)Na trgih, kjer še naprej obstajajo velike razlike v pogajalski moči med podjetji in kjer so nekatera podjetja pri izvajanju svojih storitev odvisna od infrastrukture, ki jo zagotavljajo drugi, je primerno vzpostaviti okvir, ki omogoča učinkovito delovanje trga. Kadar so komercialna pogajanja neuspešna, naj bodo nacionalni regulativni organi pooblaščeni za zagotovitev primernega dostopa do storitev, medomrežnega povezovanja in interoperabilnosti medobratovalnosti storitev v interesu končnih uporabnikov. Zlasti lahko zagotovijo povezljivost med koncema z naložitvijo sorazmernih obveznosti podjetjem, ki ð so predmet splošne odobritve in ï nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov. Nadzor nad sredstvi za dostop lahko pomeni lastništvo ali nadzor fizične povezave (fiksne ali mobilne) do končnega uporabnika in/ali zmožnost spremembe ali odvzema nacionalne številke ali številk, ki so potrebne za dostop do omrežne priključne točke končnega uporabnika. To bi se na primer zgodilo, če bi operaterjiobratovalci omrežja neutemeljeno omejili izbiro končnega uporabnika pri dostopu do internetnih portalov in storitev.

ò novo

(133)Nacionalni regulativni organi bi morali ob upoštevanju načela nediskriminacije zagotoviti, da se lahko vsi operaterji, ne glede na njihovo velikost ali poslovni model, vertikalno integriranost ali ločenost, medsebojno povezujejo pod razumnimi pogoji, da bi zagotovili povezljivost med koncema in dostop do svetovnega spleta.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 7

(134)Nacionalni zakoni ali drugi predpisi, s katerimi so določila in pogoji za dostop ali medomrežno povezovanje vezani na dejavnosti stranike, ki zaprosi za medomrežno povezovanje, zlasti pa na višino njene naložbe v omrežno infrastrukturo in ne na opravljene storitve medomrežnega povezovanja ali dostopa, lahko povzročajo izkrivljanje razmer na trgu in so tako lahko nezdružljivi s pravili o konkurenci.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 8

ð novo

(135)OperaterjiObratovalci omrežja, ki nadzorujejo dostop do svojih lastnih strank, nadzor izvajajo na podlagi enotnih številk ali naslovov iz objavljenega območja številčenja ali naslavljanja. Drugi operaterjiobratovalci omrežja morajo imeti možnost, da do teh strank posredujejo klice, torej morajo imeti možnost neposrednega ali posrednega medomrežnega povezovanja drug z drugim. Obstoječe ð Zato je primerno določiti ï pravice in obveznosti glede pogajanj o medomrežnem povezovanju je zato treba ohraniti. Prav tako je primerno ohraniti obveznosti, ki so bile predhodno že določene v Direktivi 95/47/ES o zahtevi po povsem digitalnih elektronskih komunikacijskih omrežjih, ki se uporabljajo za prenos televizijskih storitev in so dostopne javnosti, s čimer se omogoči distribucija širokozaslonskih televizijskih storitev in programov, da lahko uporabniki sprejemajo take programe v formatu, v katerem se oddajajo.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 9

(136)Od interoperabilnosti medobratovalnosti imajo korist končni uporabniki in je pomemben cilj tega regulativnega okvira. Spodbujanje interoperabilnosti medobratovalnosti je eden od ciljev nacionalnih regulativnih organov, kot je določeno v tem okviru, kjer je tudi predvideno, da Komisija kot podlago za spodbujanje usklajevanja na področju elektronskih komunikacij objavi seznam standardov in/ali specifikacij, ki vključujejo zagotavljanje storitev, tehničnih vmesnikov in/ali omrežnih funkcij. Države članice naj spodbujajo uporabo objavljenih standardov in/ali specifikacij v obsegu, ki je nujno potreben za zagotovitev interoperabilnosti medobratovalnosti storitev in izboljšanje proste izbire za uporabnike.

ò novo

(137)Trenutno sta povezljivost med koncema in dostop do storitev v sili odvisna od končnih uporabnikov, ki sprejmejo številčne medosebne komunikacijske storitve. Prihodnji tehnološki razvoj ali povečana uporaba številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev bi lahko privedla k nezadostni interoperabilnosti med komunikacijskimi storitvami. Posledično bi se lahko pojavile znatne ovire za vstop na trg ali prepreke za prihodnje inovacije, ki bi občutno ogrozile učinkovito povezljivost med koncema med končnimi uporabniki in učinkovit dostop do storitev v sili.

(138)V primerih, ko se pojavijo takšne težave v interoperabilnosti, lahko Komisija zahteva poročilo BEREC, ki bi moralo vsebovati dejansko oceno položaja na trgu na ravni Unije in držav članic. Komisija bi na podlagi poročila BEREC in drugih razpoložljivih dokazov ter upoštevajoč učinke na notranji trg morala sprejeti odločitev, ali obstaja potreba po regulativnem posegu nacionalnih regulativnih organov. V kolikor Komisija meni, da bi nacionalni regulativni organi morali razmisliti o takšnem regulativnem posegu, lahko sprejme izvedbene ukrepe, ki opredeljujejo vrsto in obseg možnih regulativnih posegov nacionalnih regulativnih organov, zlasti skupaj z ukrepi za uvedbo obvezne uporabe standardov ali specifikacij za vse ali določene ponudnike. Pojma „evropski standard“ in „mednarodni standard“ sta opredeljena v členu 2 Uredbe (EU) št. 1025/2012. 61 Nacionalni regulativni organi bi morali z vidika posebnih nacionalnih okoliščin oceniti, ali je potreben in utemeljen kakršen koli poseg, da se zagotovi povezljivost med koncema ali dostop do storitev v sili, ter bi v takšnem primeru morali uvesti sorazmerne obveznosti v skladu z izvedbenimi ukrepi Komisije.

(139)V primerih, ko je podjetjem onemogočen dostop do ustreznih alternativ za nepodvojljiva sredstva do prve razdelilne točke, bi morali biti nacionalni regulativni organi pooblaščeni za naložitev obveznosti dostopa vsem operaterjem, brez posega v njihovo tržno moč. V tem smislu bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati vse tehnične in ekonomske ovire za prihodnje podvajanje omrežij. Samo dejstvo, da že obstaja več kot ena takšna infrastruktura, se ne bi smelo razumeti kot dokaz, da so ta sredstva podvojljiva. Prvo razdelilno točko bi bilo treba določiti na podlagi objektivnih meril.

(140)Razširitev obveznosti dostopa na napeljave in kable onstran prve koncentracijske točke na območjih z majhno gostoto poseljenosti bi lahko bila upravičena ob hkratni omejitvi takšnih obveznosti na točke, ki so čim bližje končnim uporabnikom, ko se dokaže, da bi tudi podvajanje bilo neizvedljivo onstran navedene prve koncentracijske točke.

(141)V takšnih primerih je za izpolnjevanje načela sorazmernosti lahko za nacionalne regulativne organe ustrezno, da določene kategorije lastnikov ali podjetij ali oboje izločijo iz obveznosti onstran prve razdelilne točke, če bi obveznost dostopa, ki ne temelji na pomembni tržni moči, ogrozila njihov poslovni model za nedavno vzpostavljene omrežne elemente. Strukturno ločena podjetja ne bi smela biti podvržena takšnim obveznostim dostopa, če ponudijo učinkovit alternativni dostop do zelo visokozmogljivih omrežij na komercialni osnovi.

(142)Souporaba pasivne ali aktivne infrastrukture, ki se uporablja pri zagotavljanju brezžičnih elektronskih komunikacijskih storitev, ali skupna postavitev takšne infrastrukture v skladu z načeli konkurenčnega prava je lahko zlasti uporabna za čim večjo zelo zmogljivo povezljivost v Uniji, zlasti na manj gosto poseljenih območjih, kjer je podvajanje neizvedljivo, končni uporabniki pa tvegajo prikrajšanost za takšno povezljivost. Nacionalni regulativni organi bi izjemoma morali imeti možnost naložiti takšno souporabo ali skupno postavitev ali lokaliziran dostop do gostovanja v skladu s pravom Unije, če dokažejo koristi takšne souporabe ali dostopa v smislu premagovanja zelo velikih ovir za podvajanje in v smislu obravnavanja resnih omejitev glede izbire končnega uporabnika ali kakovosti storitev ali oboje ali glede ozemeljske pokritosti, pri čemer upoštevajo več elementov, zlasti skupaj s potrebo po ohranjanju pobud za postavitev.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 65 (prilagojeno)

(143)Čeprav je v določenih okoliščinah sicer primerno, da nacionalni regulativni organ naloži obveznosti operaterjemobratovalcem, ki nimajo pomembne tržne moči, da bi se dosegli cilji, kot je povezljivost ali medobratovalnost storitev med koncema, pa je treba zagotoviti tudi, da se take obveznosti naložijo v skladu z regulativnim okvirom EU in zlasti njegovimi postopki priglašanja.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 10 (prilagojeno)

ð novo

(144)Sama pravila o konkurenci morda ne zadostujejo za zagotovitev kulturne raznolikosti in medijskega pluralizma na področju digitalne televizije. Z Direktivo 95/47/ES je bil ustvarjen izhodiščni regulativni okvir za nastajajočo digitalno televizijsko industrijo, ki ga je treba ohraniti, zlasti vključno z obveznostjo zagotavljanja pogojnega dostopa pod pravičnimi, primernimi in nediskriminacijskimi pogoji, da se zagotovi široka izbira programov in storitev. Zaradi tehnološkega in tržnega razvoja mora te obveznosti ð zagotavljanja pogojnega dostopa pod pravičnimi, primernimi in nediskriminatornimi pogoji ï redno preverjati bodisi država članica za svoj domači trg bodisi Komisija za Skupnost Ö Unijo Õ, zlasti zato, da ugotovita, ali je utemeljeno razširiti obveznosti na nove prehode, kot so elektronska programska vodila (EPG) in vmesnikei aplikacijskih programov (API), v obsegu, ki je potreben za zagotovitev dostopnosti do posebnih digitalnih radiodifuzijskih storitev za končne uporabnike. Države članice lahko opredelijo digitalne radiodifuzijske storitve, do katerih morajo imeti končni uporabniki zagotovljen dostop, z zakoni ali drugimi predpisi, za katere menijo, da so potrebni.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 11

(145)Države članice lahko svojemu nacionalnemu regulativnemu organu dovolijo pregledati obveznosti v zvezi s pogojnim dostopom do digitalnih radiodifuzijskih storitev, da bi s tržno analizo ocenili, ali naj prekličejo ali spremenijo pogoje za operaterjeobratovalce, ki nimajo pomembne tržne moči na upoštevnem zadevnem trgu. Tak preklic ali sprememba naj ne bi negativno vplivala na dostop končnih uporabnikov do takih storitev ali možnosti za učinkovito konkurenco.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 12 (prilagojeno)

Zaradi zagotovitve nadaljnje veljave obstoječih sporazumov in preprečitve pravne praznine je treba zagotoviti, da se obveznosti za dostop in medomrežno povezovanje, določene v členih 4, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 Direktive 97/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 1997 o medomrežnem povezovanju v telekomunikacijah v zvezi z zagotavljanjem univerzalne storitve in medobratovalnosti z uporabo načel zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) 62 , obveznosti o posebnem dostopu, določene v členu 16 Direktive 98/10/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 1998 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) pri govorni telefoniji in o univerzalnih storitvah za telekomunikacije v konkurenčnem okolju 63 , ter obveznosti glede zagotavljanja kapacitete prenosa zakupljenih vodov po Direktivi Sveta 92/44/EGS z dne 5. junija 1992 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij pri zakupljenih vodih 64 najprej prenesejo v novi regulativni okvir, vendar jih je treba takoj pregledati z vidika prevladujočih pogojev na trgu. Tak pregled naj se razširi tudi na tiste organizacije, ki so zajete v Uredbo (ES) št. 2887/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o razvezanem dostopu do krajevne zanke 65 .

ê 2002/19/ES uvodna izjava 13 (prilagojeno)

Pregled je treba opraviti z uporabo ekonomske tržne analize, ki temelji na metodologiji konkurenčnega prava. Cilj tega je, da se z naraščanjem tržne konkurence postopno odpravijo ex ante posebni predpisi, ki so značilni za sektor. Pri postopku pa se upoštevajo tudi prehodne težave na trgu, na primer tiste, ki so povezane z mednarodnim sledenjem, in možnost nastanka novih ozkih grl zaradi tehnološkega razvoja, ki lahko zahtevata ex ante zakonsko ureditev, na primer na področju širokopasovnih dostopovnih omrežij. Lahko se zgodi, da se konkurenca v različnih tržnih segmentih in v različnih državah članicah razvija različno hitro, nacionalni regulativni organi pa bi morali biti sposobni sprostiti regulativne obveznosti na trgih, kjer daje konkurenca želene rezultate. Komisija bi morala biti sposobna zagotoviti usklajeno uporabo določb te direktive, da bi omogočila, da se tržni dejavniki v različnih državah članicah v podobnih okoliščinah obravnavajo na podoben način. Nacionalni regulativni organi in nacionalni organi, ki so pooblaščeni za izvajanje konkurenčnega prava, naj, kjer je to primerno, uskladijo svoje ukrepe, da bi zagotovili uporabo najprimernejšega pravnega sredstva. Skupnost in njene države članice so prevzele obveznosti o medomrežnem povezovanju telekomunikacijskih omrežij v smislu sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o osnovnih telekomunikacijah in te obveznosti je treba spoštovati.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 14 (prilagojeno)

V Direktivi 97/33/ES je določenih več obveznosti, ki jih je treba naložiti podjetjem s pomembno tržno močjo, in sicer so to: preglednost, nediskriminacija, ločeno računovodstvo, dostop, in cenovni nadzor vključno s stroškovno naravnanostjo. Vse te možne obveznosti je treba ohraniti, vendar jih je treba poleg tega določiti kot največje število obveznosti, ki lahko veljajo za podjetja, da se prepreči prekomerno zakonsko urejanje. Izjemoma je lahko zaradi izpolnjevanja mednarodnih obveznosti ali zakonodaje Skupnosti smiselno določiti obveznosti za dostop ali medomrežno povezovanje za vse akterje na trgu, kot to trenutno velja za sisteme s pogojnim dostopom za digitalne televizijske storitve.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 25 (prilagojeno)

ð novo

(146)V posebnih okoliščinah se zahtevajo predhodne ex ante obveznosti, da se zagotovi razvoj konkurenčnega trga ð , katerega pogoji spodbujajo uvedbo in uporabo zelo zmogljive povezljivosti in potrošnikom zagotavljajo čim večje ugodnosti ï. Opredelitev pomembne tržne moči iz Direktive 97/33/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. junija 1997 o medomrežnem povezovanju v telekomunikacijah glede zagotavljanja univerzalne storitve in medobratovalnosti z uporabo načel zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) 66  se je pokazala za učinkovito v začetnih fazah odpiranja trga kot merilo za ex ante obveznosti, vendar jo je zdaj treba prilagoditi kompleksnejšim in bolj dinamičnim trgom. Zato je opredelitev, ki se uporablja v tej direktivi, je enaka pojmu prevladujočega položaja, kot je opredeljen v sodni praksi Sodišča Ö Evropske unije Õ Evropskih skupnosti in Prvostopenjskega sodišča Evropskih skupnosti.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 26

(147)Dve podjetji se lahko štejeta ali več podjetij se lahko šteje za podjetja, ki skupaj uživajo prevladujoči položaj ne samo, kadar med njimi obstajajo strukturne ali druge povezave, temveč tudi, kadar struktura upoštevnegazadevnega trga prispeva k usklajenim učinkom, kar pomeni, da spodbuja vzporedno ali usklajeno protikonkurenčno obnašanje na trgu.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 27 (prilagojeno)

ð novo

(148) Bistveno je, da se ex ante regulativne obveznosti naložijo samo ð za veleprodajni trg ï , če ni učinkovite konkurence, to pomeni na trgih, kjer je eno ali več podjetij s pomembno tržno močjo, ðda bi se zagotovila trajnostna konkurenca na povezanem maloprodajnem trgu ï, pravna sredstva nacionalnega konkurenčnega prava zakonodaje in zakonodaje Ö konkurenčnega prava Unije Õ Skupnosti na področju konkurence pa ne zadostujejo za reševanje težave. Zato je nujno, da Komisija Ö je Õ pripravila smernice na ravni Skupnosti Ö Unije Õ v skladu z načeli konkurenčnega prava, ki jih bodo morali upoštevati nacionalni regulativni organi pri ocenjevanju učinkovitosti konkurence na danem trgu in pri ocenjevanju pomembne tržne moči. Nacionalni regulativni organi naj analizirajo, ali na posameznem trgu izdelkovproizvodov ali storitev na nekem geografskem območju vlada učinkovita konkurenca, pri čemer lahko to območje zajema celotno ozemlje zadevne države članice ali del njenega ozemlja ali dele sosednjih ozemelj držav članic, ki se obravnavajo kot celota. Analiza učinkovite konkurence naj vključuje to, ali je trg potencialno konkurenčen, in s tem tudi, ali je pomanjkanje učinkovite konkurence trajno. V teh smernicah je Ö bi bilo Õ treba obravnavati tudi vprašanje o trgih, ki na novo nastajajo in na katerih bi utegnil vodilni na trgu dejansko imeti znatni tržni delež, vendar naj se mu ne bi naložile neprimerne obveznosti. Komisija bi morala naj smernice redno pregledovatiuje, ð zlasti kadar pregleduje obstoječo zakonodajo, ob upoštevanju nastajajoče sodne prakse, ekonomskega razmišljanja in dejanskih tržnih izkušenj, da bi ï s čimer zagotovila njihovo dolgoročno ustreznost hitro razvijajočemu se trgu. Nacionalni regulativni organi bodo morali med seboj sodelovati, kadar se upoštevni zadevni trg obravnava kot nadčeznacionalni trg.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 28 (prilagojeno)

(149)Nacionalni regulativni organi naj pri ugotavljanju, ali ima podjetje pomembno tržno moč na specifičnem trgu, ravnajo v skladu Ö s pravom Unije Õ z zakonodajo Skupnosti in dosledno upoštevajo smernice Komisije Ö za tržno analizo in presojo pomembne tržne moči Õ.

ò novo

(150)Nacionalni regulativni organi bi morali opredeliti upoštevne geografske trge na svojem ozemlju ob kar največjem upoštevanju Priporočila Komisije o upoštevnih trgih izdelkov in storitev, ki je bilo sprejeto v skladu s to direktivo, ter ob upoštevanju nacionalnih in lokalnih razmer. Zato bi morali analizirati najmanj trge, ki jih vsebuje Priporočilo, vključno s trgi, ki so navedeni, a se jih ne ureja več v specifičnem nacionalnem ali lokalnem kontekstu. Nacionalni regulativni organi bi morali analizirati tudi trge, ki jih Priporočilo ne vsebuje, a se jih ureja na ozemlju njihove jurisdikcije na podlagi predhodnih analiz trga, ali druge trge, če imajo zadostne razloge, da menijo, da bi lahko prestali preizkus treh meril iz te direktive.

(151)Čeznacionalni trgi se lahko opredelijo, kadar to utemeljuje opredelitev geografskega trga, ob upoštevanju vseh dejavnikov na strani ponudbe in povpraševanja v skladu z načeli konkurenčnega prava. BEREC je najustreznejši organ za izvedbo takšne analize, saj se lahko pri opredeljevanju trgov na nacionalni ravni opre na obsežne kolektivne izkušnje nacionalnih regulativnih organov. Če so čeznacionalni trgi opredeljeni in je regulativno ukrepanje upravičeno, bi morali zadevni nacionalni regulativni organi opredeliti ustrezen regulativni odziv, vključno s priglasitvijo Komisiji. Na enak način lahko sodelujejo tudi, kadar čeznacionalni trgi niso opredeljeni, a so na njihovih ozemljih tržni pogoji dovolj enotni, da bi imel usklajen regulativni pristop prednosti, npr. v smislu podobnih stroškov, tržnih struktur ali operaterjev ali v primeru čeznacionalnega ali primerljivega povpraševanja končnih uporabnikov.

(152)V nekaterih razmerah so geografski trgi opredeljeni kot nacionalni ali podnacionalni, npr. zaradi nacionalne ali lokalne narave postavitve omrežja, ki določa meje potencialne tržne moči podjetij glede veleprodajne ponudbe, vendar še vedno obstaja znatno čeznacionalno povpraševanje ene ali več kategorij končnih uporabnikov. Za takšen primer gre pri povpraševanju poslovnih končnih uporabnikov z operacijami na več mestih v različnih državah članicah. Če dobavitelji čeznacionalnega povpraševanja ne pokrivajo zadovoljivo, ker so na primer razdrobljeni vzdolž državnih meja ali lokalno, se lahko pojavi ovira na notranjem trgu. BEREC bi zato moral biti pooblaščen za pripravo smernic nacionalnim regulativnim organom o skupnih regulativnih pristopih za zagotovitev, da se lahko čeznacionalno povpraševanje zadovoljivo pokriva ter je mogoča učinkovitost in ekonomija obsega, kljub razdrobljeni dobavi. Kadar se nacionalni regulativni organi zaradi uresničevanja notranjega trga odločijo, da bodo na nacionalni ravni operaterjem s pomembno tržno močjo naložili regulativne obveznosti, bi morali upoštevati smernice BEREC-a.

(153)Če nacionalni regulativni organi niso upoštevali skupnega pristopa, ki ga BEREC priporoča za pokrivanje opredeljenega čeznacionalnega povpraševanja, zaradi česar čeznacionalno povpraševanje končnih uporabnikov ni zadovoljivo krito in se pojavijo ovire na notranjem trgu, ki jih je mogoče preprečiti, bi bilo morda treba uskladiti tehnične specifikacije veleprodajnih dostopovnih izdelkov, ki lahko pokrivajo določeno čeznacionalno povpraševanje, ob upoštevanju smernic BEREC-a.

(154)Končni cilj kakršnega koli predhodnega regulativnega ukrepanja je končnim uporabnikom zagotoviti prednosti v smislu cene, kakovosti in izbire na podlagi maloprodajnih trgov, ki so učinkovito konkurenčni in trajnostni. Verjetno je, da bodo nacionalni regulativni organi postopoma številne maloprodajne trge opredelili kot konkurenčne, tudi ob odsotnosti veleprodajne ureditve, zlasti ob upoštevanju pričakovanih izboljšav na področju inovacij in konkurence.

(155)Izhodišče, na podlagi katerega lahko nacionalni regulativni organi opredelijo veleprodajne trge, ki so lahko predmet predhodnega urejanja, je analiza ustreznih maloprodajnih trgov. Analiza učinkovite konkurence na malo- in veleprodajni ravni je izvedena iz v prihodnost usmerjene perspektive za določen časovni okvir, pri čemer se upošteva konkurenčno pravo, vključno po potrebi z zadevno sodno prakso Sodišča. Če se ugotovi, da bi bil maloprodajni trg učinkovito konkurenčen ob odsotnosti predhodne veleprodajne ureditve zadevnih upoštevnih trgov, bi moral nacionalni regulativni organ skleniti, da na zadevni veleprodajni ravni ureditev ni več potrebna.

(156)Med postopnim prehodom na deregulirane trge bodo poslovni sporazumi med operaterji postopoma pogostejši, ter če bodo trajnostni in bodo izboljševali konkurenčno dinamiko, bodo lahko prispevali k ugotovitvi, da za določen veleprodajni trg predhodna ureditev ni upravičena. Podobna logika bi se uporabljala v nasprotnem primeru, če bi prišlo do nepredvidene prekinitve poslovnih sporazumov na dereguliranem trgu. Pri analizi takšnih sporazumov bi bilo treba upoštevati, da je možnost ureditve za lastnike omrežja lahko razlog, da začnejo poslovna pogajanja.Da bi zagotovili ustrezno upoštevanje vpliva ureditve, ki se uvede za povezane trge, ob ugotavljanju, ali je za določeni trg upravičena predhodna ureditev, bi morali regulativni organi zagotoviti, da so trgi analizirani koherentno, in če je to mogoče, obenem ali s čim manjšim časovnim razmikom.

(157)Ob ocenjevanju, kako bi veleprodajna ureditev lahko rešila probleme na maloprodajni ravni, bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati, da lahko več veleprodajnih trgov zagotavlja veleprodajne vložke, ki so višje v prodajni verigi, za določen maloprodajni trg in obratno, da lahko en veleprodajni trg zagotavlja veleprodajne vložke, ki so višje v prodajni verigi, za več maloprodajnih trgov. Poleg tega lahko na konkurenčno dinamiko na določenem trgu vplivajo trgi, ki so sosednji, a niso v vertikalnem razmerju, primer tega so lahko nekateri trgi fiksne in mobilne telefonije. Nacionalni regulativni organi bi morali izvesti zadevno oceno posameznega veleprodajnega trga, pri katerem se preučuje možnost ureditve, začenši s sredstvi za dostop do gradbeniške infrastrukture, saj takšna sredstva običajno spodbujajo bolj trajnostno konkurenco, vključno s konkurenco na področju infrastrukture, temu pa naj bi sledila analiza vseh veleprodajnih trgov, za katere velja, da bi bili lahko predmet predhodne ureditve, zaradi verjetne primernosti za reševanje opredeljenih problemov na področju konkurence na maloprodajni ravni. Nacionalni regulativni organi bi morali pri odločanju o specifičnem sredstvu, ki naj bi se uvedlo, oceniti njegovo tehnično izvedljivost in izvesti analizo stroškov in koristi ob upoštevanju stopnje primernosti za reševanje opredeljenih problemov na področju konkurence na maloprodajni ravni. Nacionalni regulativni organi bi morali upoštevati posledice uvedbe specifičnega sredstva, saj bi to – če bi bilo izvedljivo le na nekaterih omrežnih topologijah – lahko odvračalo od uvedbe zelo visokozmogljivih omrežij v interesu končnih uporabnikov. Nacionalni regulativni organ bi moral na vsaki stopnji ocene, preden določi, ali je treba operaterju s pomembno tržno močjo naložiti dodatno sredstvo, ugotoviti, ali bi bil zadevni maloprodajni trg učinkovito konkurenčen ob upoštevanju zadevnih poslovnih sporazumov ali drugih razmer veleprodajnega trga, vključno z drugimi vrstami že obstoječe ureditve, na primer obveznostmi splošnega dostopa do nepodvojljivih sredstev ali obveznostmi, naloženimi v skladu z Direktivo 2014/61/EU, in katero koli ureditvijo, za katero nacionalni regulativni organ že meni, da je ustrezna za operaterja s pomembno tržno močjo. Čeprav zaradi takšnih razlik niso opredeljeni ločeni geografski trgi, lahko te razlike upravičijo razlikovanje ustreznih sredstev, naloženih ob upoštevanju različne intenzivnosti konkurenčnih omejitev.

(158)Predhodna ureditev, uvedena na veleprodajni ravni, ki je načeloma manj invazivna kot ureditev na maloprodajni ravni, velja za zadostno za reševanje možnih problemov na področju konkurence na povezanem maloprodajnem trgu ali trgih na koncu prodajne verige. Napredek na področju delovanja konkurence od uvedbe regulativnega okvira za elektronske komunikacije je razviden iz postopne deregulacije maloprodajnih trgov v Uniji. Poleg tega je treba predpise, ki se nanašajo na naložitev predhodnih sredstev na podjetja s pomembno tržno močjo, poenostaviti in, če je mogoče, preoblikovati tako, da so bolj predvidljivi. Zato je treba uvedbo predhodnega regulativnega nadzora na podlagi pomembne tržne moči na maloprodajnih trgih razveljaviti.

(159)Če nacionalni regulativni organ prekliče ureditev na veleprodajni ravni, bi moral opredeliti ustrezno obdobje za obveščanje, da bi zagotovil trajnostni prehod na deregulirani trg. Nacionalni regulativni organ bi moral pri določanju takega obdobja upoštevati obstoječe sporazume, ki so jih ponudniki in prosilci za dostop sklenili na podlagi naloženih regulativnih obveznosti. Taki sporazumi lahko prosilcem za dostop zlasti zagotovijo pogodbeno pravno varstvo za določeno časovno obdobje. Nacionalni regulativni organ bi moral poleg tega upoštevati dejansko možnost, da tržni udeleženci sprejmejo ponudbe poslovnega veleprodajnega dostopa ali ponudbe o sovlaganju, ki so lahko prisotne na trgu, in se pri tem izogniti daljšemu obdobju možne regulativne arbitraže. Pri predhodnih ureditvah, ki jih je uvedel nacionalni regulativni organ, bi bilo treba upoštevati obseg in časovni razpored regulativnega nadzora predobstoječih ureditev, potem ko se začne obdobje obveščanja.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 48

(160)Da se udeležencemakterjem na trgu zagotovi predvidljivost regulativnih pogojev, je treba določiti roke za preglede trga. Analizo trga je treba izvajati redno ter v razumnem in ustreznem časovnem okviru. Ta časovni okvir bi moral upoštevati, ali je bil določen trg že predmet analize trga in ustrezno priglašen. Če nacionalni regulativni organ trga ne uspe analizirati v roku, lahko to ogrozi notranji trg, običajni postopki za ugotavljanje kršitev pa morda ne bodo pravočasno prinesli želenega učinka. Po drugi strani pa bi moral zadevni nacionalni regulativni organ imeti možnost, da od BEREC-a zahteva pomoč pri dokončni pripravi analize trga. Ta pomoč je na primer lahko tudi v obliki posebne delovne skupine, v kateri so predstavniki drugih nacionalnih regulativnih organov.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 49 (prilagojeno)

(161)Zaradi visoke ravni tehnoloških inovacij in zelo dinamičnih trgov v sektorju elektronskih komunikacij bi morali na ravni Skupnosti Ö Unije Õ ureditev hitro in usklajeno prilagoditi, saj izkušnje kažejo, da bi razlike med nacionalnimi regulativnimi organi pri izvajanju regulativnega okvira EU lahko ovirale razvoj notranjega trga.

ò novo

(162)Vendar je treba zaradi večje stabilnosti in predvidljivosti regulativnih ukrepov najdaljše obdobje, dovoljeno med analizami trga, s treh razširiti na pet let, če zaradi sprememb na trgu v vmesnem obdobju ni potrebna nova analiza. Pri ugotavljanju, ali je nacionalni regulativni organ izpolnil svoje obveznosti glede analize trgov in priglasil ustrezni osnutek ukrepa najmanj vsakih pet let, se bo za začetek novega petletnega tržnega cikla štelo le obvestilo, ki vsebuje novo oceno opredelitve trga in pomembne tržne moči. Ta obveznost ne bo izpolnjena zgolj s priglasitvijo novih ali spremenjenih regulativnih sredstev, naloženih na podlagi predhodne in nerevidirane tržne analize.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 15

ð novo

(163)Naložitev posebne obveznosti podjetju s pomembno tržno močjo ne zahteva dodatne tržne analize, temveč utemeljitev, da je zadevna obveznost primerna in sorazmerna glede na naravo ugotovljenega problema ð na zadevnem trgu in povezanem maloprodajnem trgu ï .

ê 2009/140/ES uvodna izjava 56

ð novo

(164)Pri ocenjevanju sorazmernosti obveznosti in pogojev, ki bodo naloženi, bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati razlike v konkurenčnih pogojih, ki obstajajo med različnimi območji v njihovi državi članici ð , predvsem glede na rezultate geografske raziskave, izvedene v skladu s to direktivo ï .

ê 2009/140/ES uvodna izjava 57 (prilagojeno)

(165)Pri Ö preučevanju, ali naj Õ naložijoaganju ukrepeov za nadzor nad cenami, Ö in če da, v kakšni obliki, Õ bi si morali nacionalni regulativni organi prizadevati, da vlagateljemi omogočijo pošteno povračilo pri posameznem novem naložbenem projektu. Zlasti lahko obstajajo tveganja, povezana z naložbenimi projekti za nova dostopovna omrežja, ki podpirajo izdelkeproizvode, po katerih je v času naložbe povpraševanje negotovo.

ò novo

(166)Pregledi obveznosti, naloženi operaterjem, ki so bili določeni kot operaterji s pomembno tržno močjo med časovnim okvirom analize trga, bi morali nacionalnim regulativnim organom omogočiti, da upoštevajo vpliv konkurenčnih pogojev novega razvoja, na primer na novo sklenjenih prostovoljnih sporazumov med operaterji, na primer sporazumov o dostopu in sovlaganju, ter tako zagotoviti prožnost, ki je posebej potrebna v kontekstu daljših regulativnih ciklov. Podobno logiko bi bilo treba uporabiti v primeru nepredvidene prekinitve poslovnih sporazumov. Če do takšne prekinitve pride na dereguliranem trgu, bi bila lahko potrebna nova analiza trga.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 16 (prilagojeno)

(167)Preglednost določil in pogojev za dostop in medomrežno povezovanje, vključno s cenami, je namenjena pospešitvi pogajanj, preprečevanju sporov in daje udeležencemakterjem na trgu zaupanje, da se storitve zagotavljajo brez diskriminacije. Odprtost in preglednost tehničnih vmesnikov je lahko pomembna zlasti za zagotovitev interoperabilnostimedobratovalnosti. Kadar nacionalni regulativni organ določi obveznosti za objavo informacij v javnosti, lahko opredeli tudi način, kako je treba zagotoviti dostop do informacij, to pa lahko na primer zajema vrsto objave (na papirju in/ali v elektronski obliki) in odločitev o tem, ali je objava brezplačna ali ne, pri čemer se upoštevata narava in namen zadevnih informacij.

ò novo

(168)Glede na raznolikost omrežnih topologij, dostopovnih izdelkov in tržnih razmer, ki so se pojavile od leta 2002, je mogoče cilje Priloge II k Direktivi 2002/19/ES, ki zadevajo razvezavo krajevne zanke in dostopovne izdelke za ponudnike digitalnih televizijskih in radijskih storitev, doseči lažje in na bolj prožen način s pripravo smernic o minimalnih merilih za referenčno ponudbo, ki jo pripravi in redno posodablja BEREC. Priloga II k Direktivi 2002/19/ES bi bilo zato treba črtati.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 17

(169)Načelo nediskriminacije zagotavlja, da podjetja s tržno močjo ne izkrivljajo konkurence, zlasti kadar so to vertikalno integrirana podjetja, ki opravljajo storitve za podjetja, s katerimi so v konkurenci na trgih na koncu prodajne verige.

ò novo

(170)Da bi odpravili in preprečili diskriminatorno ravnanje, ki ni povezano s ceno, je enakovrednost vložkov načeloma najzanesljivejši način za dosego učinkovitega varstva pred diskriminacijo. Na drugi strani pa je verjetno, da bo zagotavljanje reguliranih veleprodajnih vložkov na podlagi enakovrednosti vložkov povzročilo višje stroške zagotavljanja skladnosti s predpisi kot druge oblike obveznosti nediskriminacije. Višje stroške zagotavljanja skladnosti bi bilo treba meriti glede na koristi živahnejše konkurence navzdol po prodajni verigi in pomen jamstev nediskriminacije v razmerah, ko operater s pomembno tržno močjo ni predmet neposrednega nadzora nad cenami. Zlasti bi lahko nacionalni regulativni organi menili, da je verjetneje, da bo zagotavljanje veleprodajnih vložkov v novih sistemih na podlagi enakovrednosti vložkov ustvarilo zadostne čiste koristi in bo zato sorazmerno, saj so dodatni stroški zagotavljanja, da so na novo zgrajeni sistemi skladni z načelom enakovrednosti vložkov, razmeroma nižji. Nacionalni regulativni organi bi na drugi strani morali upoštevati tudi možne odvračilne dejavnike za uvedbo novih sistemov glede na več dodatnih posodobitev, če bi zanje veljale bolj omejujoče regulativne obveznosti. V državah članicah z velikim številom manjših operaterjev s pomembno tržno močjo je lahko uvedba načela enakovrednosti vložkov za vse takšne operaterje nesorazmerna.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 18

(171)Ločeno računovodstvo omogoča pregled nad notranjimi cenovnimi prenosi, ki jih je treba izkazati, nacionalni regulativni organi pa imajo možnost, da preverijo skladnost z obveznostmi glede nediskriminacije, kadar je to primerno. V zvezi s tem je Komisija objavila Priporočilo 98/322/ES z dne 8. aprila 1998 o medomrežnem povezovanju na liberaliziranem telekomunikacijskem trgu (Del 2 — ločeno računovodstvo in stroškovno računovodstvo) 67  2005/698/ES z dne19. septembra 2005 o ločenem računovodstvu in sistemih stroškovnega računovodstva.

ò novo

(172)Gradbeniška infrastruktura, ki lahko gosti elektronsko komunikacijsko omrežje, je ključna za uspešno postavitev novih zelo visokozmogljivih omrežij zaradi visokih stroškov njenega podvajanja in precejšnjih prihrankov, kadar se lahko ponovno uporabi. Zato je poleg predpisov o fizični infrastrukturi iz Direktive 2014/61/EU potreben poseben ukrep v tistih okoliščinah, kadar je gradbeniška infrastruktura v lasti operaterja, ki je določen kot operater s pomembno tržno močjo. Kadar gradbeniška infrastruktura obstaja in jo je moč ponovno uporabiti, so pozitivni učinki doseganja učinkovitega dostopa do nje pri postavitvi konkurenčne infrastrukture zelo visoki, zato je treba zagotoviti, da je dostop do takšne infrastrukture mogoče uporabiti kot samostojen ukrep za izboljšanje konkurenčne dinamike in dinamike uvedbe na vseh prodajnih trgih in da ga je treba upoštevati, preden se oceni, ali je treba naložiti druge potenciale ukrepe, ter da ne velja zgolj za pomožen ukrep za druge veleprodajne izdelke ali storitve ali za ukrep, ki je omejen na podjetja, ki uporabljajo druge veleprodajne izdelke ali storitve. Nacionalni regulativni organi bi morali oceniti obstoječo gradbeniško infrastrukturo, ki se lahko ponovno uporabi, na podlagi regulativne knjigovodske vrednosti, zmanjšane za skupno vrednost amortizacije v času izračuna, popravljene z ustreznim indeksom cen, kot je indeks maloprodajnih cen, in ob izključitvi infrastrukturnih sredstev, ki so v celoti amortizirana v obdobju najmanj 40 let, a se še vedno uporabljajo.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 55 (prilagojeno)

ð novo

(173)Nacionalni regulativni organi bi morali pri določanju obveznosti za dostop do novih in izboljšanih infrastruktur zagotoviti, da pogoji dostopa odražajo okoliščine, na katerih temelji naložbena odločitev, in da se pri tem med drugim upoštevajo stroški za postavitev, pričakovana hitrost uveljavitve novih izdelkovproizvodov in storitev ter pričakovane ravni maloprodajnih cen. Poleg tega bi morali nacionalni regulativni organi, da bi zagotovili gotovost načrtovanja za vlagatelje, imeti možnost, da po potrebi določijo pogoje za dostop, ki ostanejo koherentni v ustreznih obdobjih pregleda. ð Če nadzor nad cenami velja za primeren, ï tTi pogoji lahko vključujejo dogovore o cenah, ki so odvisne od obsega ali dolžine pogodbe, v skladu s pravom Skupnosti Ö Unije Õ in pod pogojem, da nimajo diskriminatornega učinka. Vsi naloženi pogoji za dostop bi morali spoštovati potrebo po ohranitvi učinkovite konkurence pri storitvah za uporabnike in podjetja.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 19

(174)Obveznost dodelitve dostopa do omrežne infrastrukture se lahko utemelji kot sredstvo za povečanje konkurence, vendar morajo nacionalni regulativni organi uravnotežiti pravice lastnika infrastrukture do izkoriščanja svoje infrastrukture za lastne namene in pravice drugih izvajalcev storitev do dostopa do naprav, ki jih potrebujejo za opravljanje konkurenčnih storitev.

ò novo

(175)Na geografskih območjih, kjer je mogoče predvideti dve dostopovni omrežji, je verjetneje, da bodo končni uporabniki imeli koristi zaradi izboljšav kakovosti omrežja zaradi konkurence na področju infrastrukture, kot pa na območjih z le enim omrežjem. Verjetno je, da bo ustrezna konkurenca pri drugih parametrih, kot sta cena in izbira, odvisna od nacionalnih in lokalnih konkurenčnih razmer. Kadar vsaj eden od omrežnih operaterjev ponuja veleprodajni dostop vsem zainteresiranim podjetjem pod razumnimi poslovnimi pogoji, ki omogočajo trajnostno konkurenco na maloprodajnem trgu, je malo verjetno, da bodo nacionalni regulativni organi morali naložiti ali ohraniti obveznosti veleprodajnega dostopa na podlagi pomembne tržne moči, ki presega dostop do gradbene infrastrukture, zato se je mogoče zanašati na uporabo splošnih pravil konkurence. To še toliko bolj velja, če oba omrežna operaterja ponujata primeren poslovni veleprodajni dostop. V obeh primerih je lahko primerneje, da se nacionalni regulativni organi zanašajo na specifično naknadno spremljanje. Kadar so na podlagi predvidevanj za prihodnost trije operaterji dostopovnih omrežij prisotni ali se pričakuje, da so prisotni in trajnostno konkurirajo na istih maloprodajnih in veleprodajnih trgih (na primer v primeru omrežja mobilne telefonije ali na nekaterih geografskih območjih omrežja fiksne telefonije, zlasti kadar obstaja učinkovit dostop do gradbeniške infrastrukture in/ali sovlaganja, tako da imajo trije ali več operaterjev učinkovit nadzor nad infrastrukturo za dostopovno omrežje, ki je potrebna za pokrivanje maloprodajnega povpraševanja), je manj verjetno, da bodo nacionalni regulativni organi opredelili operaterja kot operaterja s pomembno tržno močjo, razen če ugotovijo skupni prevladujoči položaj ali če ima vsako od zadevnih podjetij pomembno tržno moč na ločenih veleprodajnih trgih, na primer trgih zaključevanja govornih klicev. Uporaba splošnih pravil konkurence na takšnih trgih, za katere je značilna trajnostna in učinkovita konkurenca na področju infrastrukture, bi morala zadostovati.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 19 (prilagojeno)

ð novo

(176)Obveznost dodelitve dostopa do omrežne infrastrukture se lahko utemelji kot sredstvo za povečanje konkurence, vendar morajo nacionalni regulativni organi uravnotežiti pravice lastnika infrastrukture do izkoriščanja svoje infrastrukture za lastne namene in pravice drugih izvajalcev storitev do dostopa do naprav, ki jih potrebujejo za opravljanje konkurenčnih storitev. Kadar se obveznosti naložijo obratovalcem operaterjem, ki jih potrebujejo za izpolnjevanje utemeljenih zahtev za dostop do omrežnih elementov in pripadajočih naprav ter njihovo uporabo, naj se take zahteve zavrnejo samo na podlagi objektivnih meril, kot je tehnična izvedljivost ali potreba po ohranitvi celovitosti omrežja. Kadar se dostop zavrne, lahko oškodovana stranka predloži zadevo v postopek reševanja sporov iz členov 2027 in 2128 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Od obratovalca operaterja, ki mora dodeliti dostop, se ne more zahtevati, da zagotovi vrste dostopa, za zagotovitev katerih nima pooblastila. Če nacionalni regulativni organi odredijo obveznost dodelitve dostopa, ki kratkoročno poveča konkurenco, naj to ne zmanjša spodbud za konkurente, da bi vlagali v alternativne naprave, ki bodo dolgoročno zagotavljale večjo ð trajnostno ï konkurenco Ö in/ali večjo zmogljivost in koristi za končne uporabnike Õ . Komisija je objavila obvestilo o uporabi pravil o konkurenci za sporazume o dostopu v telekomunikacijskem sektorju 68 , ki obravnava ta vprašanja. Nacionalni regulativni organi lahko odredijo tehnične in operativne pogoje za izvajalca in/ali upravičence dodeljenega dostopa v skladu s pravomz zakonodajo Skupnosti Ö Unije Õ . Zlasti naložitev tehničnih standardov naj bo v skladu z Direktivo 1535/2015/EU98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998, ki določa postopek za zagotavljanje informacij na področju tehničnih standardov in predpisov ter predpisov o storitvah informacijske družbe 69 .

ê 2002/19/ES uvodna izjava 20 (prilagojeno)

ð novo

(177)Cenovni nadzor utegne biti potreben, kadar tržna analiza pokaže, da je na določenem trgu konkurenca neučinkovita. Regulativni poseg je lahko sorazmerno blag, primerljiv na primer z obveznostjo o primernosti cen za izbiro obratovalca, kot je določeno v Direktivi 97/33/ES, lahko pa je bolj temeljit in primerljiv na primer z obveznostjo stroškovne naravnanosti cen za zagotovitev popolne upravičenosti teh cen, kadar konkurenca ni dovolj močna, da bi preprečila oblikovanje previsokih cen. Zlasti obratovalcioperaterji s pomembno tržno močjo najbi morali preprečitijo cenovne škarjerazkorak cen, pri čemer razlika med njihovimi maloprodajnimi cenami in cenami za medomrežno povezovanje Ö in/ali dostop Õ, ki se zaračunavajo konkurentom, ki zagotavljajo podobne storitve na maloprodajni ravni, ni primerna za zagotovitev trajnostne konkurence. Kadar nacionalni regulativni organ izračuna stroške, ki nastanejo pri uvedbi storitve, določene po tej direktivi, je primerno predvideti ustrezno donosnost vloženega kapitala, vključno z ustreznimi stroški dela in gradnje, pri čemer se naredi popravek vrednosti kapitala, kadar je to potrebno, da bi se odražala tekoče vrednotenje sredstev in učinkovitost operacij. Metoda pokrivanja stroškov naj bo v skladu z okoliščinami, pri čemer se upošteva potreba po pospeševanju učinkovitosti, in trajnostne konkurence ð in uvedbe zelo visokozmogljivih omrežij ï ter Ö s tem Õ doseganju čim večjih ugodnosti za potrošnika ð končnega uporabnika ï , ð upoštevati pa bi se morala tudi potreba po predvidljivih in stabilnih veleprodajnih cenah v korist vseh operaterjev, ki želijo uvesti nova in izboljšana omrežja v skladu s smernicami Komisije 70 . ï 

ò novo

(178)Zaradi negotovosti glede stopnje uresničitve povpraševanja za zagotavljanje širokopasovnih storitev naslednje generacije, je pomembno spodbujati učinkovite naložbe in inovacije, da bi operaterjem, ki vlagajo v nova ali nadgrajena omrežja, omogočili določeno stopnjo prožnosti pri oblikovanju cen. Da bi preprečili pretirane cene na trgih, na katerih so prisotni operaterji, ki so bili določeni kot operaterji s pomembno tržno močjo, bi morali prožnost pri določanju cen spremljati dodatni ukrepi za varstvo konkurence in interesov končnih uporabnikov, kot so stroge obveznosti nediskriminacije, ukrepi za zagotavljanje tehnične in ekonomske ponovljivosti izdelkov na koncu prodajne verige ter dokazljiva omejitev maloprodajne cene, ki izhaja iz konkurence na področju infrastrukture, ali cenovno sidro, ki izhaja iz drugih regulativnih dostopovnih izdelkov, ali oboje. Navedeni ukrepi za varstvo konkurence ne posegajo v opredelitev drugih okoliščin s strani nacionalnih regulativnih organov, v katerih ne bi bilo primerno, da se za nekatere veleprodajne vložke naložijo regulirane cene dostopa, kadar je na primer zaradi velike cenovne elastičnosti povpraševanja končnih uporabnikov za operaterja s pomembno tržno močjo nedobičkonosno, da bi cene znatno dvignil nad konkurenčno raven.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 21

(179)Kadar nacionalni regulativni organ naloži obveznosti za izvedbouporabo sistema stroškovnega računovodstva, das čimer bi podprl cenovni nadzor, lahko, če ima potrebno usposobljeno osebje, sam prevzame letno revizijo, s kateroda zagotovi skladnost s sistemom stroškovnega računovodstva, lahko pa zahteva, da revizijo opravi drugi usposobljeni organ, ki je neodvisen od zadevnega operaterjaobratovalca.

ò novo

(180)Sistem zaračunavanja v Uniji za veleprodajno zaključevanje govornih klicev temelji na načelu „plača tisti, ki kliče“. Analiza zamenljivosti povpraševanja in ponudbe kaže, da zdaj ali v bližnji prihodnosti na veleprodajni ravni še ni nadomestil, ki bi lahko omejevala določanje stroškov za zaključevanje klicev na določenem omrežju. Če upoštevamo dvostransko naravo trgov zaključevanja klicev, je druga morebitna težava na področju konkurence med drugim navzkrižno subvencioniranje med operaterji. Te morebitne težave na področju konkurence so značilne tako za trge zaključevanja govornih klicev v fiksnih kot tudi mobilnih omrežjih. Ker lahko operaterji, ki zaključujejo klice, cene dvignejo bistveno nad raven stroškov, velja stroškovna naravnanost za najprimernejši srednjeročni odziv na ta problem.

(181)Da bi po vsej Uniji usklajeno zmanjšali regulativno breme pri reševanju problemov na področju konkurence v zvezi z veleprodajnim zaključevanjem govornih klicev, bi moral biti v tej direktivi določen skupni pristop kot podlaga za določanje obveznosti nadzora nad cenami, ki bi ga dopolnjevala zavezujoča skupna metodologija, določena s strani Komisije in na podlagi tehničnih smernic, ki jih oblikuje BEREC.

(182)Da bi poenostavili določitev stroškov veleprodajnega zaključevanja govornih klicev na trgih fiksne in mobilne telefonije v Uniji in po potrebi olajšali njihovo uvedbo, se ti določijo z delegiranim aktom. V tej direktivi bi morala biti določena podrobna merila in parametri, na podlagi katerih se določijo vrednosti stroškov zaključevanja govornih klicev. Komisija bi morala pri določanju tega nabora meril in parametrov med drugim upoštevati, da je treba kriti le dodatne stroške zagotavljanja veleprodajnega zaključevanja klicev; da so pristojbine radiofrekvenčnega spektra odvisne od naročnikov in ne od prometa in bi morale biti zato izključene ter da se dodatni radiofrekvenčni spekter dodeljuje predvsem za podatke in ga zato ni moč pripisati prirasti zaključevanja klicev; da je priznano, da čeprav se najmanjši učinkoviti obseg v mobilnih omrežjih ocenjuje na najmanj 20-odstotni tržni delež, lahko manjši operaterji v fiksnih omrežjih dosežejo enako učinkovitost in proizvajajo po enakih stroških na enoto kot učinkoviti operater, neodvisno od svoje velikosti. Komisija bi morala pri določanju natančne največje cene vključiti ustrezne ponderje, s katerimi bi upoštevala skupno število končnih uporabnikov v posamezni državi članici, kadar je to potrebno zaradi preostalih razlik v cenah. Potem ko Komisija določi to ceno, so izkušnje BEREC-a in nacionalnih regulativnih organov pri oblikovanju primernih stroškovnih modelov neprecenljive in bi jih bilo treba upoštevati.

(183)Ta direktiva določa najvišje veleprodajne cene zaključevanja govornih klicev za fiksna in mobilna omrežja, pod katerimi se v prvotnem delegiranem aktu določi natančna cena, ki jo uporabljajo nacionalni regulativni organi. Začetna cena se posodablja. Na podlagi modelov čistih dolgoročnih prirastnih stroškov „od spodaj navzgor“, ki jih zdaj uporabljajo nacionalni regulativni organi, in ob uporabi navedenih meril cene zaključevanja klicev trenutno znašajo od 0,4045 eurocenta na minuto do 1,226 eurocenta na minuto v mobilnih omrežjih in od 0,0430 eurocenta na minuto do 0,1400 eurocenta na minuto v fiksnih omrežjih na čim bolj lokalni ravni medomrežnega povezovanja (izračunano kot tehtano povprečje med višjimi in nižjimi tarifami). Razlike v cenah izvirajo iz različnih lokalnih razmer in obstoječih relativnih cenovnih struktur, pa tudi iz različnih časovnih razporeditev izračunov modelov v različnih državah članicah. Poleg tega je v fiksnih omrežjih raven stroškovno učinkovitih cen zaključevanja klicev odvisna tudi od omrežne plasti, kjer se zagotavlja storitev zaključevanja. 

(184)Zaradi trenutne negotovosti glede stopnje uresničitve povpraševanja po zelo visokozmogljivih širokopasovnih storitvah ter splošne ekonomije obsega in ekonomije gostote, ponujajo sporazumi o sovlaganju znatne koristi v smislu združevanja stroškov in tveganj, ki manjšim operaterjem omogočajo naložbe na podlagi gospodarsko razumnih pogojev in tako spodbujajo trajnostno dolgoročno konkurenco, tudi na območjih, kjer konkurenca na področju infrastrukture morda ni učinkovita. Če se operater s pomembno tržno močjo prijavi na javni razpis za sovlaganje pod poštenimi, razumnimi in nediskriminatornimi pogoji pri novih omrežnih elementih, ki znatno prispevajo k uvedbi zelo visokozmogljivih omrežij, bi se moral nacionalni regulativni organ običajno vzdržati nalaganja obveznosti v skladu s to direktivo o novih omrežnih elementih, ob upoštevanju nadaljnjega pregleda v poznejših tržnih analizah. Če se ustrezno upoštevajo morebitni za konkurenčnost pozitivni učinki sovlaganja na vele- in maloprodajni ravni, lahko nacionalni regulativni organi še vedno menijo, da je primerno, da se glede na obstoječo tržno strukturo in dinamiko, oblikovano na podlagi pogojev reguliranega veleprodajnega dostopa, in ob odsotnosti poslovne ponudbe, ki bi imela takšen učinek, zaščitijo pravice prosilcev za dostop, ki ne sodelujejo pri danem sovlaganju z vzdrževanjem obstoječih dostopovnih izdelkov, ali če so obstoječi omrežni elementi pravočasno opuščeni, z uvedbo dostopovnih izdelkov s primerljivimi funkcijami, kot so bile prej na voljo pri obstoječi infrastrukturi.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 61

(185)Namen funkcionalne ločitve, pri kateri mora vertikalno integriran operaterobratovalec ustanoviti operativno ločene poslovne subjekte, je zagotoviti popolnoma enakovredne dostopovne izdelke vsem podoperaterjempodobratovalcem, vključno z lastnimi podenotami vertikalno integriranega operaterjaobratovalca. Funkcionalna ločitev lahko izboljša konkurenco na več upoštevnih trgih, in sicer z zmanjšanjem spodbud za diskriminacijo ter z olajšanjem preverjanja in uveljavljanja skladnosti z obveznostmi nediskriminacije. V izjemnih primerih je funkcionalno ločitev mogoče upravičeno uporabiti kot sredstvo za izboljšanje položaja, kadar nikakor ni mogoče doseči dejanske nediskriminacije na mnogih zadevnih trgih in kadar obstaja majhna možnost ali pa je sploh ni za konkurenco na področju infrastrukture v razumnem časovnem obdobju po uporabi enega ali več teh sredstev, ki so se prej zdeli primerni. Vendar je zelo pomembno zagotoviti, da uvedba funkcionalne ločitve ne odvrne zadevnega podjetja od naložb v svoje omrežje in nima neugodnega učinka na blaginjo potrošnika. Uvedba funkcionalne ločitve zahteva usklajeno analizo različnih upoštevnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom analize trga, določenim v členu 6716 Direktive 2002/21/ES (Okvirne direktive). Nacionalni regulativni organi bi morali biti pri izvajanju analize trga in oblikovanju podrobnosti tega ukrepa posebej pozorni na izdelke, ki naj jih upravljajo ločeni poslovni subjekti, ob upoštevanju obsega postavitverazvoja omrežja in stopnje tehnološkega napredka, ki lahko vplivata na zamenljivost fiksnih in brezžičnih storitev. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence na notranjem trgu, bi morala predloge za funkcionalno ločitev predhodno odobriti Komisija.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 62

(186)Funkcionalno ločevanje ne bi smelo preprečiti ustreznih mehanizmov usklajevanja med različnimi ločenimi poslovnimi subjekti za zagotovitev varstva pravic gospodarskega in upravljavskega nadzora matičnega podjetja.

ê 2009/140/ES uvodna izjava 64 (prilagojeno)

ð novo

(187)Če se vertikalno integrirano podjetje odloči, da bo prodalo znatni del ali vsa sredstva krajevnega dostopnega omrežja ločeni pravni osebi z drugim lastnikom ali z ustanovitvijo ločenega poslovnega subjekta za upravljanje izdelkov z dostopom, bi moral nacionalni regulativni organ oceniti učinek načrtovane transakcije, ð tudi vseh obvez glede dostopa, ki jih ponuja to podjetje ï , na vse obstoječe regulativne obveznosti, naložene vertikalno integriranemu operaterju za zagotovitev združljivosti nove ureditve sz Ö to Õ dDirektivo 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) in Direktivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah). Zadevni nacionalni regulativni organi bi morali izvesti novo analizo trgov, na katerih deluje ločena pravna oseba, in skladno s tem uvesti, ohraniti, spremeniti ali odpraviti obveznosti. Zaradi tega bi moral biti nacionalni regulativni organ sposoben, da od podjetja zahteva informacije.

ò novo

(188)Zavezujoče obveze lahko postopku prostovoljne ločitve vertikalno integriranega podjetja, ki je bilo opredeljeno kot podjetje s pomembno tržno močjo na enem ali več upoštevnih trgih, dodajo predvidljivost in preglednost, in sicer z določitvijo izvajanja načrtovane ločitve, na primer s pripravo časovnega načrta za izvajanje, ki vsebuje jasno opredeljene mejnike in predvidljive posledice, če nekateri od mejnikov ne bi bili doseženi. Nacionalni regulativni organi bi morali upoštevati obveze, sprejete na podlagi v prihodnost usmerjene perspektive, ki temelji na trajnosti, zlasti pri izbiri obdobja, za katerega naj bi bile obveze zavezujoče; prav tako bi morali upoštevati vrednost, ki jo zainteresirane strani v javnih posvetovanjih dajejo stabilnim in predvidljivim tržnim pogojem.

(189)Te obveze lahko vključujejo imenovanje nadzornega skrbnika, katerega identiteto in mandat bi moral odobriti nacionalni regulativni organ, in obveznost operaterja, da mu predlaga redna poročila o izvajanju.

(190)Lastniki omrežja, ki nimajo maloprodajnih tržnih dejavnostih in katerih poslovni model je zato omejen na zagotavljanje veleprodajnih storitev drugim, lahko pozitivno vplivajo na vzpostavljanje uspešnega veleprodajnega trga s pozitivnimi učinki na maloprodajno konkurenco nižje v prodajni verigi. Poleg tega je lahko njihov poslovni model privlačen za potencialne finančne vlagatelje v manj nestanovitna infrastrukturna sredstva z dolgoročnejšimi perspektivami na uvedbo zelo visokozmogljivih omrežij. Vendar prisotnost operaterja, ki je dejaven le na veleprodajnem trgu, ne vodi nujno v učinkovite konkurenčne maloprodajne trge. Operaterje, ki so dejavni le na veleprodajnem trgu, je mogoče opredeliti kot operaterje s pomembno tržno močjo na določenem trgu izdelkov ali geografskem trgu. Tveganja za konkurenco, ki izhajajo iz ravnanja operaterjev z izključno veleprodajnimi poslovnimi modeli, so lahko manjša kot pri vertikalno integriranih operaterjih, če je pristen izključno veleprodajni model, med ponudniki, ki so nižje v prodajni verigi, pa ni spodbud za diskriminacijo. Regulativni odziv bi zato moral biti sorazmerno manj invaziven. Po drugi strani bi moralo biti nacionalnim regulativnim organom omogočeno, da ukrepajo, če se pojavijo problemi na področju konkurence v škodo končnim uporabnikom.

(191)Za lažji prehod z obstoječih bakrenih omrežij na omrežja naslednje generacije, ki je v interesu končnih uporabnikov, bi morali biti nacionalnim regulativnim organom omogočeno, da spremljajo pobude omrežnih operaterjev na tem področju in po potrebi določijo ustrezen proces migracije, na primer s predhodnim obveščanjem, preglednostjo in sprejemljivimi primerljivimi dostopovnimi izdelki, potem ko lastnik omrežja jasno pokaže namen in pripravljenost za odklop bakrenega omrežja. Da bi preprečili neupravičene zamude pri migraciji, bi morali nacionalni regulativni organi imeti pooblastila za preklic obveznosti dostopa v zvezi z bakrenim omrežjem, potem ko je bil določen ustrezen proces migracije.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 1 (prilagojeno)

(192) Liberalizacija telekomunikacijskega sektorja ter naraščajoča konkurenca in izbira pri komunikacijskih storitvah gredo v korak z vzporednimi ukrepi za oblikovanje usklajenega regulativnega okvira, ki zagotavlja izvajanje univerzalne storitve. Koncept univerzalne storitve naj se naprej razvija tako, da bo odražal napredek v tehnologiji in tržni razvoj ter spremembe povpraševanja uporabnikov. V regulativnem okviru, ki je bil določen za popolno liberalizacijo telekomunikacijskega trga leta 1998 v Skupnosti, je opredeljen minimalni obseg obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev, določena pa so tudi pravila za obračun stroškov in financiranje univerzalne storitve.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 2 (prilagojeno)

(193)Po členu 153 Ö 169 Õ Pogodbe Ö o delovanju Evropske unije Õ mora Skupnost Ö Unija Õ prispevati k varstvu potrošnikov.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 3 (prilagojeno)

Skupnost in njene države članice so prevzele obveznosti glede regulativnega okvira telekomunikacijskih omrežij in storitev v zvezi s sporazumom Svetovne trgovinske organizacije (WTO) o osnovnih telekomunikacijah. Vsak član Svetovne trgovinske organizacije ima pravico opredeliti vrsto obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, ki jo želi ohraniti. Take obveznosti se same po sebi ne bodo štele za protikonkurenčne, če se bodo obravnavale na transparenten, nediskriminacijski in konkurenčno nevtralen način ter ne bodo povzročale večjega bremena, kot je potrebno za vrsto univerzalne storitve, ki jo opredeli članica.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 51 (prilagojeno)

Ker države članice ne morejo v celoti doseči ciljev predlaganih ukrepov in sicer ne morejo določiti skupne ravni univerzalne storitve v telekomunikacijah za vse evropske uporabnike in uskladiti pogojev za dostop do javnih telefonskih omrežij na fiksni lokaciji in njihove uporabe ter pripadajočih javno dostopnih telefonskih storitev, niti doseči usklajenega regulativnega okvira za elektronske komunikacijske storitve, elektronska komunikacijska omrežja in pripadajoče naprave, in ker se lahko ti cilji zaradi obsega učinkov bolje dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načeli subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 5

Na konkurenčnem trgu naj veljajo nekatere obveznosti za vsa podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne telefonske storitve na fiksnih lokacijah, druge obveznosti pa naj veljajo samo za podjetja, ki uživajo znatno tržno moč ali so bila določena za operaterja univerzalne storitve.

ò novo

(194)Univerzalna storitev je varnostna mreža, ki zagotavlja, da je nabor minimalnih storitev na voljo vsem končnim uporabnikom po dostopni ceni, kadar tveganje socialne izključenosti zaradi odsotnosti takšnega dostopa državljanom preprečuje polno družbeno in gospodarsko udeležbo v družbi.

(195)Osnovni širokopasovni dostop do interneta je na voljo tako rekoč po vsej Uniji in se uporablja za najrazličnejše dejavnosti. Vendar je delež skupne uporabe širokopasovnega dostopa nižji od njegove razpoložljivosti zaradi tistih, ki dostopa nimajo zaradi stroškov, pomanjkanja osveščenosti ali veščin ter po lastni izbiri. Cenovno dostopni funkcionalni dostop do interneta je postal ključen za družbo in širše gospodarstvo. Zagotavlja osnovo za udeležbo v digitalnem gospodarstvu in družbi na podlagi osnovnih internetnih storitev.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 8 (prilagojeno)

ð novo

(196)Temeljna zahteva univerzalne storitve je zagotoviti Ö , da imajo vsi končni uporabniki dostop do razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve po dostopni ceni Õ uporabnikom na njihovo zahtevo priključek na javno telefonsko omrežje na fiksni lokacijipo dostopni ceni. ð Države članice bi morale imeti tudi možnost zagotoviti cenovno dostopnost storitev, ki se ne zagotavljajo na fiksni lokaciji, ampak mobilnim državljanom, če menijo, da je to potrebno za zagotovitev njihove polne družbene in gospodarske udeležbe v družbi. ï Ta zahteva je omejena na en sam ozkopasovni omrežni priključek, ki ga lahko države članice omejijo na primarno lokacijo/primarno prebivališče končnega uporabnika in ne vključuje digitalnega omrežja z integriranimi storitvami (ISDN), ki zagotavlja dva ali več priključkov z možnostjo sočasne uporabe. Ne sme biti omejitev za tehnična sredstva, s katerimi se izvede priključitev, kar dopušča žične ali brezžične tehnologije, niti omejitev za sredstva, s katerimi Ö kategorijo Õ operaterjev,obratovalci ki zagotavljajo del obveznosti ali vse obveznosti univerzalnih storitev. Priključki na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji naj bi omogočili podporo govorni in podatkovni komunikaciji s hitrostjo, ki bi zadostovala za dostop do takih sprotnih storitev, kot so tiste, ki se zagotavljajo po javnem internetu. Hitrost dostopa do interneta, ki jo ugotavlja posamezni uporabnik, je lahko odvisna od številnih dejavnikov, vključno z internetno povezljivostjo ponudnika(-ov) in tudi s posamezno aplikacijo, kateri je priključek namenjen. Podatkovna hitrost, ki jo lahko podpira en sam ozkopasovni priključek na javno telefonsko omrežje, je odvisna od zmogljivosti naročnikove terminalske opreme in tudi od priključka. Zato na ravni Skupnosti ni primerno določiti posebne podatkovne ali bitne hitrosti. Modemi za govorni pas, ki so trenutno na voljo, navadno zagotavljajo podatkovno hitrost 56 kbit/s in podatkovno hitrost avtomatično prilagodijo spremenljivi kakovosti vodov, kar pomeni, da je podatkovna hitrost lahko nižja od 56 kbit/s. Na eni strani se zahteva prožnost, ki omogoča državam članicam sprejemati ukrepe, kadar so ti potrebni, da z njimi zagotovijo priključke, ki lahko podpirajo tako podatkovno hitrost, na drugi strani pa prožnost, ki omogoči državam članicam zmanjšati podatkovno hitrost pod to zgornjo mejo 56 kbits/s zato, da na primer izrabijo zmogljivosti brezžičnih tehnologij (vključno s celičnimi brezžičnimi omrežji), s čimer bi večjemu delu prebivalstva zagotovile univerzalno storitev. To je lahko pomembno predvsem v nekaterih državah v pristopu, kjer ostaja gostota običajnih telefonskih priključkov v gospodinjstvih sorazmerno nizka. V posebnih primerih, kjer priključek na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji očitno ne zadostuje za zadovoljivo podporo dostopa do interneta, naj imajo države članice možnost zahtevati, da se priključek nadgradi do ravni, ki je na voljo večini naročnikov, s čimer se omogoči podpora podatkovnim hitrostim, ki zadostujejo za dostop do interneta. Če taki posebni ukrepi zadevnim potrošnikom povzročijo breme neto stroškov, se lahko neto učinek vključi v vsak izračun neto stroškov za obveznost zagotavljanja univerzalnih storitev.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 5

ð novo

(197)Podatkovni priključki z javnim komunikacijskim omrežjem na fiksni lokaciji bi morali omogočiti podporo podatkovnim komunikacijam s hitrostmi, ki bi zadostovale za dostop do spletnih storitev, ki se zagotavljajo po javnem internetu. Hitrost, s katero posamezni uporabnik dostopa do interneta, je lahko odvisna od številnih dejavnikov, vključno z internetno povezljivostjo ponudnika/ponudnikov in tudi s posamezno aplikacijo, za katero je priključek uporabljen. Podatkovna hitrost, ki jo lahko podpira priključek na javno komunikacijsko omrežje, je odvisna od zmogljivosti naročnikove terminalske opreme in tudi od priključka. Zato ni primerno, da se posebne podatkovne ali bitne hitrosti določijo na ravni Skupnosti. ð Cenovno dostopna storitev funkcionalnega dostopa do interneta bi morala zadostovati za dostop in uporabo minimalnega nabora osnovnih storitev, ki ustrezajo storitvam, ki jih uporablja večina končnih uporabnikov. Države članice bi morale minimalni seznam storitev podrobneje opredeliti, da bi na svojem ozemlju omogočile zadostno raven socialne vključenosti in udeležbe v digitalni družbi in gospodarstvu. ï Prožnost je potrebna, da se državam članicam omogoči, da po potrebi sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da podatkovni priključek lahko zadovoljivo podpira podatkovne hitrosti, ki omogočajo funkcionalen dostop do interneta, kot to določijo države članice, ob tem pa se ustrezno upoštevajo posebne razmere na nacionalnih trgih, na primer pasovne širine, ki jih naročniki v državi članici najpogosteje uporabljajo, in tehnično izvedljivost, če ti ukrepi vplivajo na zmanjšanje popačenja trga. V primerih, ko ti ukrepi povzročijo zgolj veliko in nepravično breme za določeno podjetje, se lahko ob ustreznem upoštevanju stroškov in prihodkov, prav tako pa tudi nematerialnih koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja zadevne storitve, vključijo v vsak izračun neto stroškov za obveznost zagotavljanja univerzalne storitve. Uporabi se lahko tudi alternativno financiranje osnovne omrežne infrastrukture, kar vključuje sredstva Skupnosti ali nacionalne ukrepe v skladu z zakonodajo Skupnosti.

ò novo

(198)Končni uporabniki ne bi smeli biti obvezani dostopati do storitev, ki jih ne želijo, zato bi moralo biti mogoče, da upravičeni končni uporabniki na zahtevo omejijo univerzalno storitev po dostopni ceni samo na govorno komunikacijsko storitev.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 17

(199)Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost spremljati razvoj in višino maloprodajnih tarif za storitevve, ki spadajo v okvir obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, tudi če država članica ni določila podjetja za zagotavljanje univerzalne storitve.. V tem primeru bi bilo treba sSpremljanje bi bilo treba izvajati tako, da ne bi povzročilo pretirane upravne obremenitve za nacionalne regulativne organe ali za podjetja, ki zagotavljajo takšne storitve.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 10 (prilagojeno)

ð novo

(200)Dostopna cena pomeni ceno, ki jo določijo države članice na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih nacionalnih pogojev in lahko vključuje določitev enotnih tarif ne glede na lokacijo ali pa posebne tarifne opcije ð ali pakete ï, s katerimi se zadosti potrebam uporabnikov z nizkimi dohodki Ö ali uporabnikov s posebnimi socialnimi potrebami, vključno s starejšimi, invalidi in končnimi uporabniki, ki živijo na podeželskih ali geografsko odročnih območjih. Te ponudbe bi morale vključevati osnovne funkcije, da bi se preprečilo izkrivljanje delovanja trga. Õ Cenovna Ddostopnost za posamezne potrošnike ð končne uporabnike bi morala temeljiti na njihovi ï ð pravici do sklepanja pogodb s podjetjem, razpoložljivosti številke, neprekinjeni povezanosti storitve in njihovi ïsposobnostjoi spremljanja in nadzorovanja svojih izdatkov.

ò novo

(201)Končnim uporabnikom se ne bi več smelo zavrniti dostopa do minimalnega nabora povezljivostnih storitev. Pravica sklepanja pogodb s podjetjem bi morala pomeniti, da bi morali imeti končni uporabniki, ki bi bili morda zavrnjeni, zlasti tisti z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami, možnost skleniti pogodbo za zagotavljanje cenovno dostopne storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve vsaj na fiksni lokaciji s katerim koli podjetjem, ki zagotavlja take storitve na navedeni lokaciji. Da bi čim bolj zmanjšali finančna tveganja, kot so neplačevanje računov, bi morala imeti podjetja možnost sklenitve pogodbe pod pogoji predplačil, na podlagi cenovno dostopnih posameznih predplačanih enot.

(202)Da bi državljanom omogočili, da so dosegljivi po govornih komunikacijskih storitvah, bi morale države članice zagotoviti razpoložljivost telefonske številke v razumnem obdobju, tudi med obdobji neuporabe govorne komunikacijske storitve. Podjetja bi morala imeti možnost vzpostaviti mehanizem za preverjanje, ali ima končni uporabnik stalen interes za ohranjanje razpoložljivosti številke.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 4 (prilagojeno)

(203)Zagotavljanje univerzalne storitve (to pomeni zagotavljanje opredeljenega minimalnega nabora storitev za vse končne uporabnike po dostopni ceni) lahko vključuje zagotavljanje nekaterih storitev za nekatere končne uporabnike po cenah, ki odstopajo od tistih, ki izhajajo iz normalnih tržnih pogojev. Vendar nNi nujno, da plačilo nadomestil podjetjem, ki so določena za zagotavljanjejo takihe storitevve v takih okoliščinah, povzroča izkrivljanje konkurence, če ta Ö taka Õ podjetja prejmejo nadomestilo za nastale specifične neto stroške in če se breme neto stroškov povrne na konkurenčno nevtralen način.

ò novo

(204)Da bi se ocenila potreba po ukrepih za cenovno dostopnost, bi morali imeti nacionalni regulativni organi možnost nadzorovati razvoj in podrobnosti ponudb tarifnih opcij ali paketov za končne uporabnike z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami.

(205)Kadar so dodatni ukrepi poleg osnovnih tarifnih opcij ali paketov, ki jih ponujajo podjetja, nezadostni za zagotavljanje cenovne dostopnosti za končne uporabnike z nizkimi dohodki ali posebnimi potrebami, je lahko neposredna podpora, kot so na primer boni za take končne uporabnike, primerna alternativa, ki upošteva potrebo po čim manjšem izkrivljanju trga.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 9 (prilagojeno)

ð novo

(206)Države članice bi morale uvesti ukrepe za spodbujanje oblikovanja trga za Ö cenovno dostopne Õ široko razpoložljive proizvodeizdelke in storitve, ki vsebujejo zmogljivosti za končne uporabnike invalideÖ , vključno z opremo za podporne tehnologije Õ. Med drugim se to lahko doseže s sklicevanjem na evropske standarde Ö ali z Õ , ki uvajajo uvedbo zahteve glede elektronske dostopnosti (e-dostopnost) Ö v skladu z Direktivo xxx/YYYY/EU Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zahtevami glede dostopnosti proizvodovizdelkov in storitev 71  Õ v postopke javnih naročil in javne razpise v zvezi z zagotavljanjem storitev, ter z izvajanjem zakonodaje, ki podpira pravice končnih uporabnikov invalidov. ð Države članice bi morale opredeliti primerne ukrepe v skladu z nacionalnimi razmerami, kar daje državam članicam prilagodljivost pri sprejemanju posebnih ukrepov, denimo v primeru, če trg ne zagotavlja cenovno dostopnih izdelkov in storitev, ki vključujejo zmogljivosti za končne uporabnike invalide v običajnih gospodarskih pogojih. ï 

ò novo

(207)Za podatkovno komunikacijo s podatkovnimi hitrostmi, ki so dovolj velike za zagotavljanje funkcionalnega dostopa do interneta, so fiksne internetne povezave skoraj univerzalno dostopne in jih uporablja večina državljanov v Uniji. Standardna pokritost s fiksnimi širokopasovnimi povezavami in njihova razpoložljivost je bila leta 2015 v domovih v Uniji 97-odstotna, povprečna uporaba je znašala 72 %, storitve, ki temeljijo na brezžičnih tehnologijah, pa imajo še večji doseg. Vendar pa so med državami članicami razlike v razpoložljivosti in cenovni dostopnosti fiksnih širokopasovnih povezav v mestih in na podeželju.

(208)Trg ima pri zagotavljanju razpoložljivosti širokopasovnega dostopa do interneta z nenehnim večanjem zmogljivosti vodilno vlogo. Na področjih, kjer trg ne dosega želenih rezultatov, so na voljo druga orodja javne politike za podpiranje razpoložljivosti funkcionalnih internetnih povezav, načeloma bolj stroškovno učinkovite obveznosti, ki manj izkrivljajo trg kot obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, na primer uporaba finančnih instrumentov, kot so tisti, ki so na voljo v okviru sklada EFSI in instrumenta CEF, uporaba javnih sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, določanje obveznosti glede pokritosti za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, da bi se podprla uvedba širokopasovnih omrežij na redko naseljenih območjih in javne naložbe v skladu s pravili o državni pomoči v Uniji.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 4

ð novo

(209)Temeljna zahteva univerzalne storitve je uporabnikom na njihovo zahtevo zagotoviti priključek na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji po dostopni ceni. ð Če se pri ustrezni oceni, v kateri se upoštevajo rezultati geografske raziskave uvedbe omrežij, ki jo je izvedel nacionalni regulativni organ, pokaže, da najverjetneje niti trg niti mehanizmi javne intervencije ne bodo mogli končnim uporabnikom na nekaterih območjih zagotoviti povezave, ki bi omogočala storitev funkcionalnega dostopa do interneta, kot so jo opredelile države članice v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da izjemoma določijo različna podjetja ali skupine podjetij, ki bi zagotavljala te storitve v posameznih zadevnih delih nacionalnega ozemlja. ï Ta zahteva velja za zagotavljanje lokalnih, državnih in mednarodnih telefonskih klicev ter faksimilnih in podatkovnih komunikacij, ki jih  ð Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v podporo razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta ï lahko države članice lahko omejijo na primarno lokacijo ali primarno prebivališče končnega uporabnika. Omejitev za tehnična sredstva, s katerimi se izvede priključitev ð zagotovi storitev funkcionalnega dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji ï, kar dopušča žične ali brezžične tehnologije, ter omejitev glede tegaza sredstva, s katerimi operaterji zagotavljajo del ali vse obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, ne bi smelo biti.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 16

(210)V skladu z načelom subsidiarnosti so države članice tiste, ki morajo na podlagi objektivnih meril odločiti, katera podjetja so določena za zagotavljanje univerzalne storitve, pri čemer ustrezno upoštevajo zmožnost in pripravljenost podjetij, da sprejmejo vse ali del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. To državam članicam ne preprečuje, da bi pri postopku določitve postavile posebne pogoje, utemeljene zaradi učinkovitosti, vključno, med drugim v zvezi z združevanjem geografskih območij ali komponent ali z določitvijo najkrajšega obdobja določitve.

ò novo

(211)Treba bi bilo oceniti stroške zagotavljanja razpoložljivosti povezave, ki omogoča storitev funkcionalnega dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji po dostopni ceni v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, zlasti z oceno pričakovane finančne obremenitve podjetij in uporabnikov v sektorju elektronskih komunikacij.

(212)Zahteve za zagotovitev vsenacionalne ozemeljske pokritosti v postopku določitve že vnaprej najverjetneje izključujejo ali odvračajo nekatera podjetja, da bi se prijavila za izvajalce univerzalne storitve. Določanje izvajalcev z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve za predolgo ali nedoločeno obdobje lahko privede tudi do vnaprejšnje izključenosti nekaterih podjetij.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 9

Določbe te direktive ne preprečujejo državam članicam, da določijo različna podjetja za zagotavljanje omrežnih in storitvenih elementov univerzalne storitve. Od podjetij, določenih za zagotavljanje omrežnih elementov, se lahko zahteva, da zagotovijo konstrukcijo in vzdrževanje v potrebnem in sorazmernem obsegu, s čimer se izpolnijo vse utemeljene zahteve za priključitev na javno telefonsko omrežje na fiksni lokaciji ter za dostop do javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 11 (prilagojeno)

Imeniške informacije in imeniška storitev so temeljno orodje za dostop do javno dostopnih telefonskih storitev in tvorijo del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Uporabniki in potrošniki želijo izčrpne imenike in imeniško storitev, ki zajema vse registrirane telefonske naročnike in njihove številke (vključno s številkami fiksnih in mobilnih telefonov), in želijo, da so te informacije prikazane brez prednostne obravnave. Direktiva 97/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. decembra 1997 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti v telekomunikacijskem sektorju 72 zagotavlja pravico naročnikov do zasebnosti v zvezi z vključitvijo njihovih osebnih podatkov v javni imenik.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 12 (prilagojeno)

Za državljane je pomembno, da je na voljo zadostno število javnih telefonov, za uporabnike pa, da lahko kličejo telefonske številke za klic v sili, zlasti enotno evropsko številko za klic v sili („112“), brezplačno z vsakega telefona, vključno z javnimi telefoni, brez uporabe vsakršnega plačilnega sredstva. Zaradi nezadostne obveščenosti o obstoju številke „112“ so državljani prikrajšani za dodatno varnost, ki je zagotovljena z obstojem te številke na evropski ravni, zlasti kadar potujejo v drugih državah članicah.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 13

Države članice naj sprejmejo primerne ukrepe, da bi zagotovile dostop do vseh javno dostopnih telefonskih storitev in njihovo razpoložljivost na fiksni lokaciji za uporabnike invalide in uporabnike s posebnimi socialnimi potrebami. Posebni ukrepi za uporabnike invalide bi lahko, kjer je to primerno, vključevali zagotovitev dostopnih javnih telefonov, javnih besedilnih telefonov ali enakovredne ukrepe za gluhe ali govorno prizadete osebe, zagotavljanje brezplačnih storitev za slepe ali slabovidne, kot so imeniške storitve ali enakovredni ukrepi, in tudi zagotavljanje razčlenjenih računov v alternativnem formatu za slepe ali slabovidne, če se to zahteva. Posebni ukrepi utegnejo biti tudi potrebni, da se uporabnikom invalidom in uporabnikom s posebnimi socialnimi potrebami omogoči dostop do storitev v nuji na številki „112“ ter da se jim ponudi podobna priložnost za izbiro med različnimi operaterji ali ponudniki storitev kot drugim potrošnikom. Za številne parametre so bili razviti standardi kakovosti storitev za ocenjevanje kakovosti storitev, izvajanih za naročnike, in za ocenjevanje, kako učinkovito podjetja, določena za izpolnjevanje obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev, te standarde izpolnjujejo. Za uporabnike invalide standardi kakovosti storitev še ne obstajajo. Razviti je treba standarde zmogljivosti in ustrezne parametre za uporabnike invalide, predvideni pa so v členu 11 te direktive. Poleg tega bi morali imeti nacionalni regulativni organi možnost zahtevati objavo podatkov o kakovosti opravljanja storitev, če in ko bodo taki standardi in parametri razviti. Izvajalec univerzalne storitve ne sme sprejemati ukrepov, s katerimi bi preprečil uporabnikom, da bi v celoti izkoristili storitve, ki jih ponujajo različni operaterji ali izvajalci storitev, v kombinaciji s svojimi lastnimi storitvami, ki jih ponuja kot del univerzalne storitve.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 14

Dostop do in uporaba javnega telefonskega omrežja na fiksni lokaciji sta tako pomembna, da bi morala biti na voljo vsakomur, ki to upravičeno zahteva. Države članice morajo v skladu z načelom subsidiarnosti na podlagi objektivnih meril odločiti, katera podjetja imajo obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve za namene te direktive, pri čemer ustrezno upoštevajo možnost in pripravljenost podjetij, da sprejmejo vse ali del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Pomembno je, da so obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izpolnjene na najučinkovitejši način, tako da uporabniki na splošno plačajo cene, ki ustrezajo stroškom učinkovitega zagotavljanja storitve. Prav tako je pomembno, da operaterji univerzalne storitve ohranijo celovitost omrežja ter stalnost in kakovost storitev. Razvoj večje konkurence in možnost izbire zagotavljata večje možnosti, da vse ali del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izvajajo podjetja, ki niso podjetja z znatno tržno močjo. Zato bi lahko obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v nekaterih primerih razporedili na operaterje, ki dokazujejo, da zagotavljajo dostop in storitve na stroškovno najugodnejši način, vključno s konkurenčnimi ali primerjalnimi izbiralnimi postopki. Ustrezne obveznosti bi lahko bile vključene kot pogoji v dovoljenjih za izvajanje javnosti dostopnih storitev.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 10 (prilagojeno)

(213)Kadar se podjetje, ki mu je v skladu s členom 4 81 Ö te Õ Ddirektive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) naložena obveznost zagotavljanja univerzalne storitveÖ razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta ali govorneih komunikacijskeih storitveev na fiksni lokaciji Õ, odloči vsa svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja na nacionalnem ozemlju ali znaten del teh sredstev glede nazaradi obveznost zagotavljanja univerzalne storitve prenesti na ločeno pravno osebo pod drugim končnim lastništvom, bi moral nacionalni regulativni organ oceniti učinke prenosa, da se zagotovi zveznost kontinuiteta obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na vsem nacionalnem ozemlju ali na posameznih območjih. V ta namen bi moralo zadevno podjetje o takšnem prenosu vnaprej obvestiti nacionalni regulativni organ, ki mu je naložil obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Ocena nacionalnega regulativnega organa ne sme posegati v izvedbo prenosa.

ò novo

(214)Da bi se zagotovila stabilnost in podprl postopen prenos, bi morale države članice na svojem ozemlju še naprej poskrbeti za zagotavljanje univerzalnih storitev, ki niso storitev funkcionalnega dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji ter so vključene v obseg obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na podlagi Direktive 2002/22/ES ob začetku veljavnosti te direktive, če storitve ali primerljive storitve niso na voljo pod normalnimi komercialnimi pogoji. Če bi se omogočilo nadaljnje zagotavljanje javnih telefonskih govorilnic, imenikov in imeniških storitev v okviru režima univerzalnih storitev, dokler se potreba še vedno kaže, bi se države članice lahko prilagodile in tako ustrezno upoštevale spremenljive nacionalne razmere. Vendar pa bi bilo treba take storitve financirati iz javnih sredstev, kot velja za druge obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 15

ð novo

(215)Države članice naj bi morale nadzorujejoovati položaj potrošnikov ð končnih uporabnikovï glede na njihovo uporabo ð storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve ï javno dostopnih telefonskih storitev in zlasti glede (cenovne) dostopnosti. Cenovna Ddostopnost ð storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve  ï telefonske storitve je povezana z informacijami, ki jih uporabniki dobijo o stroških uporabe telefona in tudi o relativnih stroških uporabe telefona v primerjavi z drugimi storitvami, povezana pa je tudi z njihovo sposobnostjo nadzora stroškov. Cenovna Ddostopnost zato pomeni, da potrošniki dobijo pravice s tem, ko se podjetjem, ki so določena za izvajalce obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, naložijo obveznosti. Te obveznosti vključujejo določeno stopnjo razčlenjenega obračunavanja, možnost za potrošnike, da selektivno blokirajo nekatere klice (drage klice premijskih storitev), možnost za potrošnike, da nadzorujejo stroške s predplačili, in možnost za potrošnike, da vnaprej poravnajo priključnino. Po potrebi je treba take ukrepe ponovno pregledati in spremeniti z vidika tržnega razvoja. Pod sedanjimi pogoji se od operaterjev z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve ne zahteva, da opozorijo naročnike, kdaj presežejo predhodno določeno višino izdatkov ali kdaj se pojavi nenormalen klicni vzorec. V prihodnje naj se pri ponovnem pregledu ustreznih zakonskih določb presodi, ali bi bilo treba iz teh razlogov naročnike morda opozoriti.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 16 (prilagojeno)

ð novo

(216)Razen v primerih nenehnih zamud pri plačilu ali neplačevanju računov jebi bilotreba potrošnikeð, ki so upravičeni do cenovno dostopnih tarif, ï zaščititi pred takojšnjim odklopom z omrežja zaradi neplačanega računa, zlasti pa naj imajo  bi morali imeti v primeru sporov zaradi visokih računov za premijske storitve še naprej dostop do osnovnih telefonskih Ö govornih komunikacijskih Õstoritev, dokler se spor ne reši. Države članice lahko odločijo, da se tak dostop še naprej zagotavlja samo, če naročnik še naprej plačuje najemnino za vod.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 17

Kakovost in cena sta ključna dejavnika na konkurenčnem trgu in nacionalni regulativni organi naj imajo možnost nadzora dosežene kakovosti storitve v podjetjih, ki so bila določena za podjetja z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve. V zvezi s kakovostjo storitve, ki so jo dosegla ta podjetja, naj imajo nacionalni regulativni organi možnost sprejeti ustrezne ukrepe, kadar menijo, da je to potrebno. Nacionalni regulativni organi naj imajo tudi možnost nadzorovanja dosežene kakovosti storitev drugih podjetij, ki zagotavljajo javna telefonska omrežja in/ali javno dostopne telefonske storitve za uporabnike na fiksnih lokacijah.

ò novo

(217)Kadar se zaradi zagotavljanja storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve ali zagotavljanja drugih univerzalnih storitev v skladu s členom 85 neupravičeno obremeni podjetje, se lahko to neupravičeno breme ob ustreznem upoštevanju stroškov in prihodkov, prav tako pa tudi nematerialnih koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja zadevnih storitev, vključi v vsak izračun neto stroškov za obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 18 (prilagojeno)

(218)Države članice najbi morale po potrebi vzpostavijoti mehanizme za financiranje neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, če se pokaže, da se lahko obveznosti zagotovijo samo z izgubo ali z neto stroški, ki presegajo normalneobičajne komercialne standarde. Pomembno je zagotoviti, da se neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izračunajo pravilno in da vsako financiranje povzroča minimalno izkrivljanje na trgu in za podjetja ter da je združljivo z določbami členov 87Ö 107 Õ in 88Ö 108 Õ Pogodbe Ö o delovanju Evropske unije Õ.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 19

(219)Pri vsakem izračunu neto stroškov univerzalne storitve naj sebi se morali ustrezno upoštevajoti stroški in prihodki, prav tako pa tudi nematerialne koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja univerzalne storitve, vendar naj to ne bi smelo ovirati splošnega cilja, po katerem naj bi cenovne strukture odražale stroške. Vsi neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve naj bodo bi se morali izračunaniti na podlagi transparentnih preglednih postopkov.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 20

(220)Upoštevanje nematerialnih koristi pomeni, da se v monetarnem smislu ocenijo posredne koristi, ki jih podjetje pridobi zaradi svojega položaja izvajalca ponudnika univerzalne storitve, in pri določitvi celotnega stroškovnega bremena odštejejo od neposrednih neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 21

ð novo

(221)Kadar obveznost zagotavljanja univerzalne storitve pomeni neupravičeno breme za podjetje, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da vzpostavijo mehanizme za učinkovito povračilo neto stroškov. ð Neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve bi bilo treba povrniti iz javnih sredstev. Funkcionalni dostop do interneta prinaša koristi ne samo za sektor elektronskih komunikacij, ampak tudi za širše digitalno gospodarstvo in družbo kot celoto. Zagotavljanje povezave, ki podpira hitrosti širokopasovnega omrežja, vse večjemu številu končnih uporabnikov omogoča, da uporabljajo spletne storitve in da aktivno sodelujejo v digitalni družbi. Zagotavljanje takih povezav na podlagi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je v javnem interesu in v interesu ponudnikov elektronskih komunikacij. Zato bi morale države članice povrniti neto stroške takih povezav, ki podpirajo hitrosti širokopasovnega omrežja, kot dela univerzalne storitve iz javnih sredstev, kar bi bilo treba razumeti, da zajema financiranje iz javnofinančnih proračunov. ï Povračilo z javnimi sredstvi je ena od metod povračila neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Prav tako je sprejemljivo, da določene neto stroške povrnejo vsi uporabniki na transparenten način z dajatvami na podjetja. Države članice naj imajo možnost financiranja neto stroškov različnih elementov univerzalne storitve z različnimi mehanizmi in/ali možnost financiranja neto stroškov nekaterih ali vseh elementov s katerim koli mehanizmom ali s kombinacijo obeh. Pri povračilu stroškov z dajatvami na podjetja naj države članice zagotovijo, da metoda razporeditve med njimi temelji na objektivnih in nediskriminacijskih merilih ter je v skladu z načelom sorazmernosti. To načelo ne preprečuje državam članicam, da bi izvzele nove ponudnike, ki še niso dosegli večje prisotnosti na trgu. Vsak mehanizem financiranja mora zagotavljati, da udeleženci na trgu prispevajo samo k financiranju obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in ne k drugim dejavnostim, ki niso neposredno povezane z zagotavljanjem obveznosti univerzalne storitve. Pri povračilnih mehanizmih naj se v vseh primerih upoštevajo načela prava Skupnosti, v primeru mehanizmov delitve pa zlasti načela nediskriminacije in sorazmernosti. Vsak mehanizem financiranja mora zagotavljati, da uporabniki v eni državi članici ne prispevajo za stroške univerzalne storitve v drugi državi članici, na primer kadar kličejo iz ene države članice v drugo.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 22

Kadar se države članice odločijo financirati neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve iz javnih sredstev, naj se razume, da to zajema financiranje iz javnofinančnih proračunov, vključno z drugimi finančnimi viri, kot so na primer državne loterije.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 23

Neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve se lahko razdelijo med vse ali nekatere posebne skupine podjetij. Države članice naj zagotovijo, da se pri mehanizmu delitve upoštevajo načela transparentnosti, najmanjšega izkrivljanja na trgu, nediskriminacije in sorazmernosti. Najmanjše izkrivljanje razmer na trgu pomeni, naj se prispevki povrnejo na način, ki čim bolj zmanjša vpliv finančnega bremena, ki ga nosijo končni uporabniki, na primer s čim širšo razporeditvijo prispevkov.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 24 (prilagojeno)

ð novo

(222)Nacionalni regulativni organi naj se sami prepričajo, da pPodjetja, ki imajo korist od financiranja univerzalne storitve, Ö bi morala Õ Ö nacionalnim regulativnim organom Õ dovolj natančno opredelijoti specifične elemente, za katere se zahteva tako financiranje, da bi utemeljilia svojo zahtevo. ProjektiSheme držav članic za obračunavanje stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in njihovo financiranje naj se  bi bilo treba sporočijoti Komisiji, ki preveri združljivost s Pogodbo. Za določene operaterje obstajajo pobude za povečanje ocenjenih neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Zato naj dDržave članice bi morale zagotovijoti učinkovito transparentnostpreglednost in nadzor zneskov, ki se zaračunavajo za financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. ð Izračun neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve bi moral temeljiti na objektivni in pregledni metodologiji, da se omogoči najučinkovitejše zagotavljanje univerzalne storitve in spodbujajo enaki konkurenčni pogoji za udeležence na trgu. Z vnaprejšnjim razkritjem metodologije za izračun neto stroškov posameznih elementov univerzalne storitve še pred dejanskim izračunom bi se lahko dosegla večja preglednost. ï 

ê 2002/22/ES uvodna izjava 25

Trgi komunikacij se še naprej razvijajo v smislu uporabljenih storitev in tehničnih sredstev, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev uporabnikom. Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, ki so opredeljene na ravni Skupnosti, naj se občasno pregledajo, da bi se lahko predlagale spremembe ali nove opredelitve obsega. Pri takem pregledu naj se upošteva razvoj socialnih, komercialnih in tehnoloških pogojev ter dejstvo, naj bo vsaka sprememba obsega predmet dvojnega preizkusa storitev, ki so na voljo večini prebivalstva, s posledičnim tveganjem socialne izključenosti za tiste, ki si teh storitev ne morejo privoščiti. Pri vsaki spremembi obsega obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve naj se zagotovi, da se določene tehnološke izbire ne spodbujajo umetno bolj kot druge, da se podjetjem v tem sektorju ne naložijo nesorazmerna finančna bremena (s čimer bi bili ogroženi tržni razvoj in inovacije) ter da se finančno breme neupravičeno ne naloži potrošnikom z nižjimi dohodki. Vsaka sprememba obsega avtomatično pomeni, da se lahko vsak neto strošek financira z metodami, ki jih dovoljuje ta direktiva. Državam članicam ni dovoljeno akterjem na trgu naložiti finančnih prispevkov za ukrepe, ki niso del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Posamezne države članice se lahko prosto odločijo, ali bodo uvedle posebne ukrepe (zunaj okvira obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve) in jih financirale v skladu s pravom Skupnosti, vendar ne s prispevki akterjev na trgu.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 26

Učinkovitejša konkurenca na vseh dostopnih in storitvenih trgih bo uporabnikom zagotovila večjo izbiro. Obseg učinkovite konkurence in izbire niha znotraj Skupnosti in niha tudi v državah članicah med geografskimi območji ter med dostopnimi in storitvenimi trgi. Nekateri uporabniki utegnejo biti popolnoma odvisni od zagotavljanja dostopa in storitev podjetja z znatno tržno močjo. Na splošno je zaradi učinkovitosti in za spodbujanje učinkovite konkurence pomembno, da storitve, ki jih zagotavlja podjetje z znatno tržno močjo, odražajo stroške. Zaradi učinkovitosti in socialnih razlogov naj tarife končnih uporabnikov odražajo pogoje povpraševanja in tudi stroškovne pogoje, če to ne povzroča izkrivljanja konkurence. Obstaja tveganje, da podjetje z znatno tržno močjo utegne ravnati na različne načine, da bi oviralo dostop na trg ali izkrivljalo konkurenco, na primer z zaračunavanjem previsokih cen, določanjem oderuških cen, obveznim združevanjem maloprodajnih storitev ali neupravičeno prednostno obravnavo nekaterih potrošnikov. Zato naj imajo nacionalni regulativni organi pooblastila, da kot zadnjo možnost in po ustrezni presoji naložijo podjetju z znatno tržno močjo regulativne ukrepe v maloprodaji. Zamejevanje cen, geografsko porazdeljevanje ali podobni instrumenti kot tudi neregulativni ukrepi, kot so javno dostopne primerjave maloprodajnih tarif, se lahko uporabljajo za dosego dveh ciljev hkrati: pospeševanje učinkovite konkurence ob hkratnem izpolnjevanju javnega interesa, kot je ohranitev cenovne dostopnosti javno dostopnih telefonskih storitev za nekatere potrošnike. Dostop do ustreznih podatkov o stroškovnem računovodstvu je potreben, da lahko nacionalni regulativni organi izpolnijo svoje regulativne dolžnosti na tem področju, vključno z naložitvijo kakršnega koli tarifnega nadzora. Vendar naj se regulativni nadzor maloprodajnih storitev naloži samo, kadar nacionalni regulativni organi menijo, da z ustreznimi ukrepi v veleprodaji ali ukrepi glede izbire ali predizbire obratovalca ne bi dosegli cilja zagotovitve učinkovite konkurence in javnega interesa.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 27

Kadar nacionalni regulativni organ naloži obveznosti za izvedbo sistema stroškovnega računovodstva, da bi podprl cenovni nadzor, lahko, če ima potrebno usposobljeno osebje, sam prevzame letno revizijo, s katero zagotovi skladnost s sistemom stroškovnega računovodstva, lahko pa zahteva, da revizijo opravi drugi usposobljeni organ, ki je neodvisen od zadevnega operaterja.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 29

Nacionalni regulativni organi lahko na podlagi analize ustreznega trga zahtevajo od mobilnih operaterjev z znatno tržno močjo tudi, da omogočijo svojim naročnikom dostop do storitev katerega koli medomrežnega ponudnika javno dostopnih telefonskih storitev na podlagi „klica za klicem“ ali s predizbiro.

ò novo

(223)Da bi učinkovito podprli prosti pretok blaga, storitev in oseb v Uniji, bi moralo biti mogoče uporabiti nekatere nacionalne številčne vire, zlasti nekatere negeografske številke, ekstrateritorialno, torej zunaj ozemlja države članice, ki jih dodeli, na celotnem ozemlju Unije. Zaradi znatnega tveganja goljufije pri medosebnih komunikacijah bi morala biti taka ekstrateritorialna uporaba dovoljena za elektronske komunikacijske storitve z izjemo medosebnih komunikacijskih storitev. Države članice bi zato morale zagotoviti, da se ustrezna nacionalna zakonodaja, zlasti pravila za varstvo potrošnikov in druga pravila, povezana z uporabo številk, izvršuje neodvisno od države članice, v kateri so bile pravice do uporabe številk podeljene. To bi moralo pomeniti, da so nacionalni regulativni in drugi pristojni organi tistih držav članic, v katerih se številka uporablja, pristojni za uporabo svoje nacionalne zakonodaje za podjetje, ki mu je bila številka dodeljena. Poleg tega bi morali imeti nacionalni regulativni organi navedenih držav članic možnost zaprositi za podporo nacionalnega regulativnega organa, pristojnega za dodelitev številke, pri izvrševanju pravil, ki veljajo v navedenih državah članicah, v katerih se številka uporablja. Taki podporni ukrepi bi morali vključevati odvračilne sankcije, zlasti v primeru resne kršitve odvzem pravice do ekstrateritorialne uporabe številk, dodeljenih zadevnemu podjetju. Zahteve po ekstrateritorialni uporabi ne bi smele posegati v pristojnost držav članic, da v posameznih primerih blokirajo dostop do številk ali storitev, kadar je to upravičeno zaradi goljufije ali zlorabe. Ekstrateritorialna uporaba številk ne bi smela posegati v pravila Unije, povezana z zagotavljanjem storitev gostovanja, tudi tista, ki se nanašajo na preprečevanje nepravilne uporabe ali zlorabe storitev gostovanja, za katere velja ureditev maloprodajnih cen in za katere se uporabljajo regulirane veleprodajne cene gostovanja. Državam članicam bi moralo biti še naprej omogočeno, da sklepajo posebne sporazume o ekstrateritorialni uporabi številčnih virov s tretjimi državami.

(224)Države članice bi morale spodbujati zagotavljanje številčnih virov po zraku, da bi olajšale zamenjavo ponudnikov elektronskih komunikacij. Zagotavljanje številčnih virov po zraku omogoča ponovno programiranje identifikatorjev telekomunikacijske opreme brez fizičnega dostopa do zadevnih naprav. Ta funkcija je zlasti relevantna za storitve stroj–stroj, torej storitve, ki vključujejo samodejen prenos podatkov in informacij med napravami ali aplikacijami s programsko opremo z omejeno človeško interakcijo ali brez nje. Ponudniki takih storitev stroj–stroj morda nimajo fizičnega dostopa do svojih naprav zaradi njihove uporabe na daljavo ali zaradi velikega števila uporabljenih naprav ali njihovih vzorcev uporabe. Glede na nastajajoči trg storitev stroj–stroj in nove tehnologije bi si morale države članice prizadevati za zagotovitev tehnološke nevtralnosti pri spodbujanju zagotavljanja storitev po zraku.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 20 (prilagojeno)

ð novo

(225)Dostop do številskih številčnih virov na podlagi preglednih, objektivnih in nepristranskih nediskriminatornih meril je temeljni pogoj za konkurenco podjetij v elektronskem komunikacijskem sektorju. ð Države članice bi morale imeti možnost podeliti pravice do uporabe številk podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, glede na vse večji pomen številk za različne storitve interneta stvari. ï Vse elemente nacionalnih načrtov oštevilčenja najbi morali upravljajoti nacionalni regulativni organi, vključno s točkovnimi kodami, ki se uporabljajo pri omrežnem naslavljanju. Kadar je v SkupnostiÖUnijiÕ potrebna uskladitev številskih številčnih virov zaradi podpore razvoja vseevropskih storitevð ali čezmejnih storitev, zlasti novih storitev stroj–stroj, kot so povezani avtomobili, in kadar povpraševanja ni bilo mogoče zadovoljiti na podlagi obstoječih številčnih virov ï, lahko Komisija v okviru svojih izvršilnih pooblastil sprejme tehnične izvedbene ukrepe ð ob pomoči BEREC-a ï . Kadar je to primerno za zagotovitev popolne globalne medobratovalnosti storitev, naj države članice v skladu s Pogodbo uskladijo svoja nacionalna stališča v mednarodnih organizacijah in forumih, kjer sprejemajo odločitve o številčenju. Določbe te direktive ne uvajajo nikakršnih novih področij odgovornosti za nacionalne regulativne organe v zvezi z dodeljevanjem imen in naslovov na internetu.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 19 (prilagojeno)

(226)Zahteva za objavo odločbitev o podelitvi pravic ÖdoÕ uporabe frekvenc ali številk se lahko izpolni tako, da so odločbitve dostopne javnosti na spletniem stranimestu.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 43 (prilagojeno)

ð novo

(227) Glede na posebne vidike, povezane s prijavo pogrešanih otrok, in trenutno omejene razpoložljivosti te storitve bi države članice morale Ö biti še naprej zavezane Õne samo rezervirati telefonsko številko, ampak tudi kar najbolje zagotoviti, da bo omenjena ð dobro delujoča ï storitev za prijavo pogrešanih otrok na njihovem ozemlju dejansko nemudoma na voljo na številki „116000“. Zato bi morale države članice med drugim po potrebi organizirati postopke javnih razpisov, da bi povabile strani, ki so zainteresirane za ponujanje te storitve.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 46 (prilagojeno)

ð novo

(228)Enotni trg pomeni, da imajo končni uporabniki v Uniji dostop do vseh številk v nacionalnih načrtih oštevilčenja drugih držav članic in dostop do storitev z uporabo negeografskih številk v Skupnosti ÖUnijiÕ, Ö , vključno s številkami brezplačnih telefonskih klicev in številkami premijskih storitev, Õmed drugim vključno z drugimi številkami brezplačnih telefonskih klicev in številkami premijskih storitevð razen kjer se je klicani končni uporabnik iz komercialnih razlogov odločil za omejitev dostopa z nekaterih geografskih območij ï. Končni uporabniki bi morali imeti tudi možnost dostopa do številk iz evropskega telefonskega številskega prostora (ETNS) in enotnih mednarodnih številk brezplačnih telefonskih klicev (UIFN). Čezmejnega dostopa do številskih številčnih virov in z njimi povezanih storitev se ne bi smelo preprečevati, razen v objektivno utemeljenih primerih, kot na primer, ko je to potrebno zaradi boja proti goljufijam inali zlorabam (npr. v zvezi z nekaterimi premijskimi storitvami), ko se številka uporablja samo v določeni državi (npr. nacionalna številka skrajšanega izbiranja), ali ko je to tehnično ali gospodarsko neizvedljivo. ðTarife, zaračunane strankam, ki od zunaj kličejo v zadevno državo članico, niso nujno enake tarifam za stranke, ki kličejo znotraj te države članice. ï Uporabniki bi morali biti vnaprej in jasno obveščeni o vseh stroških, ki se nanašajo na številke brezplačnih telefonskih klicev, kot so stroški mednarodnih klicev za številke, dostopne prek standardnih mednarodnih izbirnih kod.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 38

ð novo

Dostop končnih uporabnikov do vseh številskih virov v Skupnosti je temeljni predpogoj za enotni trg. Vključuje naj številke brezplačnih telefonskih klicev, številke premijskih storitev in druge negeografske številke, razen kadar se klicani naročnik odloči, da bo iz komercialnih razlogov omejil dostop iz nekaterih geografskih območij. Tarife, zaračunavane strankam, ki od zunaj kličejo v zadevno državo članico, niso nujno enake tarifam za stranke, ki kličejo znotraj te države članice.

ò novo

(229)Dokončna vzpostavitev enotnega trga elektronskih komunikacij zahteva, da se odpravijo ovire in končnim uporabnikom tako omogoči čezmejen dostop do elektronskih komunikacijskih storitev po vsej Uniji. Ponudniki elektronskih komunikacij javnosti ne bi smeli preprečevati ali omejevati dostopa oz. diskriminirati končnih uporabnikov na podlagi njihovega državljanstva ali države članice prebivališča. Razlikovati pa bi moralo biti mogoče na podlagi objektivno upravičenih razlik v stroških in tveganjih, ki lahko presegajo ukrepe iz Uredbe 531/2012 glede zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja.

(230)Zaradi različnega izvajanja pravil o varstvu končnih uporabnikov so nastale znatne ovire na notranjem trgu, ki vplivajo tako na ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev kot tudi na končne uporabnike. Te ovire bi bilo treba zmanjšati z uporabo istih pravil, ki zagotavljajo visoko skupno raven varstva v Uniji. Umerjena popolna harmonizacija pravic končnega uporabnika, zajetih v tej direktivi, bi morala znatno povečati pravno varnost za končne uporabnike in ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev ter znatno zmanjšati ovire za vstop na trg ter nepotrebna bremena zagotavljanja skladnosti, ki izhajajo iz razdrobljenosti pravil. S popolno harmonizacijo bi se odpravile ovire za enotni trg, ki so posledica takih nacionalnih določb o končnih uporabnikih in ki hkrati varujejo nacionalne ponudnike pred konkurenco iz drugih držav članic. Da bi se dosegla visoka skupna raven varstva, bi bilo treba v tej direktivi ustrezno izboljšati več določb o končnih uporabnikih glede na najboljšo prakso v državah članicah. S popolno harmonizacijo pravic končnih uporabnikov bi se povečalo njihovo zaupanje v notranji trg, saj bi pridobili enako visoko raven varstva pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev, ne le v matični državi članici, ampak tudi med bivanjem, pri zaposlitvi ali med potovanjem v drugih državah članicah. Državam članicam bi se moralo še naprej omogočati, da uvedejo višjo raven varstva končnih uporabnikov, kadar je v tej direktivi dovoljeno izrecno odstopanje, in ukrepajo na področjih, ki niso zajeta v tej direktivi.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 30 (prilagojeno)

(231)Pogodbe so pomembno orodje za Ö končne Õ uporabnike in potrošnike, da se zagotovi minimalna raven transparentnosti preglednost informacij in pravnea varnosti. Večina izvajalcev ponudnikov storitev bo v konkurenčnem okolju sklepala pogodbe s svojimi strankami, ker je to iz gospodarskih razlogov zaželeno. Poleg določb te direktive se za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi Ö komunikacijskimi Õ omrežji in storitvami uporabljajo zahteve veljavne zakonodaje Skupnosti Ö Unije Õo varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami, zlasti Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v pogodbah s potrošniki 73 in Direktiva 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 1997 o varstvu potrošnikov pri sklepanju pogodb pri prodaji na daljavo 74 Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov 75 in Direktiva Sveta 93/13/EEC z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Potrošniki naj predvsem uživajo minimalno raven pravne varnosti v pogodbenih razmerjih s svojim neposrednim ponudnikom telefonske storitve, tako da so pogodbena določila, pogodbeni pogoji, kakovost storitve, pogoj za prekinitev pogodbe in prenehanje opravljanja storitve, ukrepi glede nadomestil ter reševanje sporov določeni v njihovih pogodbah. Kadar izvajalci storitev, razen neposredni ponudniki telefonske storitve, sklepajo pogodbe s potrošniki, je treba v te pogodbe prav tako vključiti iste informacije. Ukrepi za zagotovitev transparentnosti cen, tarif in pogojev bodo povečali možnost potrošnikov, da optimizirajo svojo izbiro in tako v polni meri izkoristijo konkurenco.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 21 (prilagojeno)

ð novo

(232)Določbe o pogodbah Ö v tej direktivi Õ ð bi se morale uporabljati ne glede na višino katerega koli plačila potrošnika. ï Določbe o pogodbah se ne biNe bi se smele uporabljati le za potrošnike, temveč tudi za druge končne uporabnike, predvsem za mikro podjetja ter zain mala in srednje velika podjetja (MSP)Ö, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES, Õki jim morda bolj ustreza pogodba, prilagojena potrebam potrošnika ð katerih pogajalski položaj je primerljiv s položajem potrošnikov in za katera bi se morala uporabljata enaka raven varstva ï. Da bi se izognili nepotrebnim upravnim bremenom za ponudnike in zapletenosti, povezani z opredelitvijo MSP, se dDoločbe o pogodbahÖ , vključno z določbami iz Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov,  Õne bi se smele morale avtomatično uporabljati za Ö navedena podjetja Õdruge končne uporabnike, ampak samo, kadar ti tako zahtevajo ð razen če se ta želijo pogajati o individualnih pogodbenih pogojih s ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev ï. ð Za razliko od mikropodjetij in malih podjetij imajo večja podjetja po navadi večjo pogajalsko moč in zato niso odvisna od istih zahtev glede pogodbenih informacij kot potrošniki. Druge določbe, kot je prenosljivost številk, ki so pomembne tudi za večja podjetja, bi se morale še naprej uporabljati za vse končne uporabnike. ï Države članice bi morale sprejeti ustrezne ukrepe, da bi se med MSP dvignila ozaveščenost o tej možnosti.

ò novo

(233)Zaradi posebnosti sektorja elektronskih komunikacij je potrebno omejeno število dodatnih določb o varstvu končnih potrošnikov, poleg horizontalnih pogodbenih pravil. Končni uporabniki bi med drugim morali biti obveščeni o vsaki ponujeni kakovosti storitev, pogojih za posebne ponudbe/promocije in prekinitev pogodb, veljavnih tarifnih shemah in tarifah za storitve, za katere veljajo določeni pogoji oblikovanja cen. Navedene informacije so pomembne za večino javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ne pa za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve. Da bi končnim uporabnikom omogočili, da se odločajo na podlagi popolnih informacij, je nujno, da se jim pred sklenitvijo pogodbe predložijo zahtevane ustrezne informacije v jasnem in razumljivem jeziku. Iz istega razloga bi morali ponudniki predložiti povzetek bistvenih pogodbenih pogojev. Da bi olajšali primerljivost in zmanjšali stroške zagotavljanja skladnosti, bi moral BEREC izdati predlogo za take skrajšane pogodbe.

(234)Po sprejetju Uredbe (EU) 2015/2120 so določbe iz te direktive glede informacij o pogojih, ki omejujejo dostop do storitev in aplikacij in/ali njihovo uporabo, ter glede oblikovanja podatkovnega prometa zastarele in bi jih bilo treba razveljaviti.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 24

ð novo

(235) Glede terminalske opreme bi morale biti v potrošniški pogodbi podrobno navedene vse omejitve, ki jih ponudnik potrošniku naloži v zvezi z uporabo te opreme, na primer z zaklenitvijo SIM-kartice mobilnega telefona, če takšne omejitve niso prepovedane z nacionalno zakonodajo, navesti pa bi bilo treba tudi vse stroške, povezane s ob prekinitvijo pogodbe pred oziroma na dogovorjeni dan izteka pogodbe, vključno z vsemi stroški, ki se naložijo v primeru, da se oprema obdrži. ð Vse stroške ob predčasni prekinitvi pogodbe za terminalsko opremo in druge prednosti posebnih ponudb bi bilo treba izračunati na podlagi posebnih metod amortizacije oziroma na podlagi časovne porazdelitve. ï 

ê 2009/136/ES uvodna izjava 25 (prilagojeno)

ð novo

(236)Ö Brez poseganja v bistveno Õ Ne da bi se ponudniku naložila obveznost ponudnika, ð povezano z varnostjo na podlagi te direktive ï da z ukrepi preseže zahteve iz prava Skupnosti, bi bilo treba v potrošniških pogodbah podrobno navesti tudi vrsto morebiti obstoječega ukrepa, ki ga lahko ponudnik uporabi v primeru incidentov v zvezi z varnostjo ali integriteto ali v primeru groženj ali ranljivosti.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 32 (prilagojeno)

ð novo

(237) Razpoložljivost preglednih, ažuriranih in primerljivih informacij o ponudbah in storitvah je ključnega pomena za potrošnike na konkurenčnih trgih, kjer je več ponudnikov storitev. Končnim uporabnikom in potrošnikom elektronskih komunikacijskih storitev bi morala biti omogočena enostavna primerjava cen različnih storitev, ki so na voljo na trgu, na podlagi informacij, objavljenih v preprosto dostopni obliki. Da bi jim omogočili enostavno primerjavo cenð in storitev ï, bi morali nacionalni regulativni organi imeti pristojnost, da od podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali ð elektronske komunikacijske ï storitve, ð ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ï zahtevajo večjo preglednost v zvezi z informacijami (vključno s tarifami, ð kakovostjo storitev, omejitvami glede zagotovljene terminalske opreme, ï vzorci porabe in drugimi statističnimi podatki). ð Pri vseh takih zahtevah bi se morale ustrezno upoštevati značilnosti navedenih omrežij ali storitev. ï Ö Prav tako bi morali Õ  in da zagotovijoti, da imajo tretje osebe pravico brezplačno uporabljati javno dostopne informacije, ki jih objavijo takšna podjetjað , da bi se zagotovila orodja primerjave ï. Prav tako bi se moralo nacionalnim regulativnim organom omogočiti, da dajo na voljo vodila o cenah, zlasti če jih trg ni priskrbel brezplačno ali po razumni ceni. Podjetja ne bi smela biti upravičena do nadomestila za uporabo informacij, ki so že bile objavljene in so tako v javni uporabi. Poleg tega bi morali biti končni uporabniki in potrošniki pred nakupom storitve ustrezno obveščeni o cenah in vrsti ponujene storitve, zlasti, če se številke brezplačnih telefonskih klicev dodatno zaračunavajo. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost zahtevati, da se takšne informacije dajo na voljo na splošno, za nekatere vrste storitev, ki jih določijo sami, pa neposredno pred vzpostavitvijo klica, razen če nacionalno pravo ne določa drugače. Pri določanju kategorij klicev, za katere se zahteva informacija o ceni pred vzpostavitvijo, bi morali nacionalni regulativni organi ustrezno upoštevati naravo storitve, cenovne pogoje, ki se uporabljajo zanjo, in vprašanje, ali storitev ponuja ponudnik, ki ni ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev. Brez poseganja v Direktivo 2000/31/ES (Direktiva o elektronskem poslovanju) bi morala podjetja na zahtevo držav članic naročnikom zagotavljati informacije javnega interesa, ki jih pripravijo ustrezni javni organi, med drugim o najpogostejših kršitvah in njihovih pravnih posledicah.

ò novo

(238)Končni uporabniki se pogosto ne zavedajo stroškov svojih vzorcev porabe ali le s težavo ocenijo porabljen čas ali količino prenesenih podatkov pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev. Da bi se povečala preglednost in končnim uporabnikom omogočil boljši nadzor nad porabljenimi sredstvi za komunikacije, je pomembno, da se jim zagotovijo načini za sprotno spremljanje porabe.

(239)Neodvisna orodja za primerjavo, kot so spletna mesta, so za končne uporabnike učinkovit način, da ocenijo prednosti različnih ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, in da pridobijo nepristranske informacije s primerjavo cen, tarif in parametrov kakovosti na enem mestu. S takimi orodji bi se morale zagotoviti jasne, jedrnate, popolne in izčrpne informacije. Zajeti bi morala čim več ponudb, da bi omogočila reprezentativen pregled in pokrila znaten del trga. Informacije iz takih orodij bi morale biti zanesljive, nepristranske in pregledne. Končni uporabniki bi morali biti obveščeni o razpoložljivosti takih orodij. Države članice bi morale zagotoviti, da imajo končni uporabniki brezplačen dostop do vsaj enega takega orodja na njihovem ozemlju.

(240)Neodvisna orodja za primerjavo bi morala biti operativno neodvisna od ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. Upravljajo jih lahko zasebna podjetja ali pristojni organi oziroma se upravljajo v imenu pristojnih organov, vendar v skladu z določenimi merili kakovosti, vključno z zahtevo po zagotavljanju podrobnosti o njihovih lastnikih, točnih in najnovejših informacij, datuma in časa zadnje posodobitve, jasnih in objektivnih meril, na katerih bo temeljila primerjava, ter širokega nabora ponudb javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, s katerim se zajame znaten del trga. Države članice bi morale imeti možnost, da določijo, kako pogosto morajo orodja za primerjavo pregledati in posodobiti informacije, ki jih zagotavljajo končnim uporabnikom, pri čemer se upošteva, kako pogosto ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, na splošno posodabljajo svoje tarife in informacije o kakovosti. Kadar je v državi članici na voljo le eno orodje, ki preneha delovati ali izpolnjevati merila kakovosti, bi morala država članica zagotoviti, da imajo končni uporabniki v razumnem roku dostop do drugega orodja za primerjavo na nacionalni ravni.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 26 (prilagojeno)

ð novo

(241)Da bi obravnavali vprašanja javnega interesa v zvezi z uporabo ð javno dostopnih elektronskih ïkomunikacijskih storitev ter spodbudili varstvo pravic in svoboščin drugih, bi morali zadevni nacionalni ð pristojni ïorgani imeti možnost, da pripravijo in razširjajo ob pomoči ponudnikov informacije javnega interesa, povezane z uporabo teh storitev. To bi lahko zajemalo informacije javnega interesa ð glede najpogostejših kršitev in njihovih pravnih posledic, na primer ïglede kršitev avtorskih pravic, drugih nezakonitih načinov uporabe in razširjanja škodljivih vsebin, ter nasvete in možnosti zaščite pred tveganji za osebno varnost, ki lahko na primer izhajajo iz razkritja osebnih podatkov v določenih okoliščinah, za zasebnost in osebne podatke ter razpoložljivost programske opreme, ki je preprosta za uporabo, in nastavitev ali njenih različic, ki dopuščajo zaščito otrok ali ranljivih oseb. Informacije bi bilo mogoče usklajevati s postopkom sodelovanja iz člena 33(3) Ö te ÕDdirektive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah). Takšne informacije javnega interesa bi bilo treba po potrebi posodabljati ter jih predstaviti v lahko razumljivi natisnjeni in elektronski obliki, kot to določi posamezna država članica, ter na spletnih stranehmestih nacionalnega javnega organa. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti pristojnost, da ponudnikom naložijo obveznost, da te standardizirane informacije posredujejo vsem svojim uporabnikom na način, ki se zdi nacionalnim regulativnim organom primeren. Kadar to zahtevajo države članice, bi bilo treba te informacije vključiti tudi v pogodbe. Širjenje teh informacij ne bi smelo povzročati prehudega bremena za podjetja. Države članice bi morale zahtevati, da se to širjenje informacij opravi s sredstvi, ki jih podjetja uporabljajo za komuniciranje z naročniki ð s končnimi uporabniki ï med običajnim opravljanjem dejavnosti.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 31 (prilagojeno)

(242)Če ni ustreznih pravil prava Skupnosti Ö Unije Õ, se vsebina, aplikacije in storitve opredelijo za zakonite ali škodljive glede na nacionalno materialno in procesno pravo. Države članice, in ne ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, imajo nalogo, da v skladu z ustreznim postopkom odločijo, ali so vsebina, aplikacije ali storitve zakonite ali škodljive. Okvirna Ö Ta Õdirektiva in Ö Direktiva 2002/58/EC o zasebnosti na področju elektronskih komunikacij Õ posebne direktive ne posegajota v Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskegam poslovanjau na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) 76 , ki med drugim vključuje pravilo o izključnem prenosu podatkov za posredne ponudnike storitev, kot so določeni v navedeni direktivi.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 31 (prilagojeno)

ð novo

(243)Končni uporabniki naj imajo dostop do javno dostopnih informacij o komunikacijskih storitvah. Države članice naj imajo možnost nadzorovanja kakovosti storitev, ki se ponujajo na njihovih ozemljih. Nacionalni regulativni organi naj imajo možnost Ö bi morali biti pooblaščeni za spremljanje kakovosti storitev Õ sistematičnega Ö in Õ Ö sistematično Õ zbiranjae informacij o kakovosti storitev, Ö vključno z informacijami o zagotavljanju storitev končnim uporabnikom invalidom. Õ Ö Te informacije bi bilo treba zbirati Õ na podlagi meril, ki omogočajo primerljivost med izvajalci storitev in državami članicami. Podjetja, ki zagotavljajo Ö elektronske Õ komunikacijske storitve in obratujejo v konkurenčnem okolju, verjetno sporočajo javnosti ustrezne in najnovejše informacije o svojih storitvah zaradi gospodarskih prednosti. Nacionalni regulativni organi pa naj imajobi vseeno morali imeti možnost zahtevati objavo takih informacij, kadar se pokaže, da te informacije javnosti niso dostopne v zadostnem obsegu. ð Nacionalni regulativni organi bi morali tudi določiti metode merjenja, ki bi jih uporabljali ponudniki storitev, da bi se izboljšala primerljivost zagotovljenih podatkov. Da bi se olajšala primerljivost po Uniji in zmanjšali stroški zagotavljanja skladnosti, bi moral BEREC sprejeti smernice o zadevnih parametrih kakovosti storitev, ki bi jih morali v največji možni meri upoštevati nacionalni regulativni organi. ï 

ê 2009/136/ES uvodna izjava 47 (prilagojeno)

ð novo

(244)Da bi potrošniki lahko v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na podlagi informacij in zamenjati ponudnika, če je to v njihovem interesu. Bistvenega pomena je zagotoviti, da jih pri tem ne ovirajo pravne, tehnične ali praktične ovire, vključno s pogodbenimi pogoji, postopki, stroški itd. To Ö podjetjem Õ ne izključuje določitve Ö preprečuje, da bi določila Õ razumnegao najkrajšega pogodbenegao obdobjae ð največ 24 mesecev ï v potrošniških pogodbah. ð Vendar bi morale države članice imeti možnost, da skrajšajo najdaljše pogodbeno obdobje glede na nacionalne razmere, kot sta raven konkurence in stabilnost naložb v omrežja. Neodvisno od pogodbe za elektronske komunikacijske storitve pa bi potrošnikom morda bolj ustrezalo in koristilo daljše obdobje za povračilo stroškov fizičnih povezav. Take obveznosti potrošnikov so lahko pomemben dejavnik pri spodbujanju uvedbe zelo visokozmogljivih povezljivostnih omrežij do prostorov končnega uporabnika ali v njihovi neposredni bližini, vključno prek shem za združevanje povpraševanja, ki vlagateljem v omrežja omogočajo zmanjšanje začetnih tveganj pri uporabi. Vendar pa pravic potrošnikov, da zamenjajo ponudnika elektronskih komunikacijskih storitev, kot so opredeljene v tej direktivi, ne bi smela omejevati taka obdobja za povračilo stroškov v pogodbah o fizičnih povezavah. ï

Prenosljivost številk bistveno olajšuje izbiro potrošnikov in učinkovito konkurenco na konkurenčnih trgih elektronskih komunikacij in bi jo bilo treba izvesti brez odlašanja, tako da začne številka funkcionalno delovati v enem delovnem dnevu in da uporabnik ni brez storitve več kot en delovni dan. Pristojni nacionalni organi lahko določijo celovit postopek prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnološki razvoj. Izkušnje v nekaterih državah članicah so pokazale obstoj tveganja, da se potrošniku zamenja ponudnika brez njegove privolitve. Kljub temu, da bi te primere morali obravnavati predvsem organi pregona, pa bi morale imeti države članice možnost, da uveljavijo minimalne sorazmerne ukrepe, vključno z ustreznimi sankcijami, glede postopka zamenjave ponudnika, saj so ti potrebni za zmanjševanje takih tveganj in za zagotovitev zaščite potrošnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika, ne da bi postopek s tem postal za njih manj zanimiv.

ò novo

(245)Potrošniki bi morali imeti možnost prekiniti pogodbo brez stroškov, tudi v primerih samodejnega podaljšanja po poteku izhodiščnega pogodbenega obdobja.

(246)Vsake spremembe pogodbenih pogojev, ki jih določijo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, v škodo končnega uporabnika, na primer v zvezi s stroški, tarifami, omejitvami količine podatkov, hitrostmi prenosa podatkov, pokritostjo ali obdelavo osebnih podatkov, bi bilo treba obravnavati kot razloge, zaradi katerih ima končni uporabnik pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli stroškov, tudi če so te spremembe povezane z nekaterimi spremembami v korist uporabnikov.

(247)Možnost zamenjave ponudnikov je ključna za učinkovito konkurenco v konkurenčnem okolju. Zaradi razpoložljivosti preglednih, točnih in pravočasnih informacij o zamenjavi bi morali končni uporabniki bolj zaupati v zamenjavo in biti bolj pripravljeni aktivno sodelovati v konkurenčnem postopku. Ponudniki storitev bi morali zagotoviti neprekinjenost storitev, tako da bi lahko končni uporabniki zamenjali ponudnike, ne da bi jih oviralo tveganje izgube storitve.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 40 (prilagojeno)

ð novo

(248)Prenosljivost številk potrošnikom ključno olajšuje izbiranje in učinkovito konkurenco v na konkurenčnemih telekomunikacijskem okolju ð trgih elektronskih komunikacij. ï tako da imajo kKončni uporabniki, ki to zahtevajo, bi morali imeti možnost, da zadržijo svojo(-e) številko(-e) v javnem telefonskem omrežju neodvisno od organizacijeÖ podjetja Õ, ki storitev izvaja. Ta direktiva pa ne zajema zagotavljanja prenosljivosti številk med priključki na javno telefonsko omrežje na fiksnih in nefiksnih lokacijah. Vendar lahko države članice uporabijo določbe o prenašanju številk med omrežji, ki zagotavljajo storitve na fiksni lokaciji, in mobilnimi omrežji.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 41

(249)Učinek prenosljivosti številk se bistveno poveča, če obstajajo transparentnepregledne informacije o tarifah za končne uporabnike, ki prenesejo svoje številke, in tudi za končne uporabnike, ki kličejo tiste, ki so svoje številke prenesli. Nacionalni regulativni organi najbi morali, kadar je izvedljivo, omogočijoti ustrezno transparentnostpreglednost tarif kot del izvedbe prenosljivosti številk.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 42

(250)Kadar nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so cene za medomrežno povezovanje v zvezi z zagotavljanjem prenosljivosti številk stroškovno naravnane, lahko upoštevajo tudi cene, ki so veljavne na primerljivih trgih.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 47 (prilagojeno)

ð novo

(251)Da bi potrošniki lahko v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na podlagi informacij in zamenjati ponudnika, če je to v njihovem interesu. Bistvenega pomena je zagotoviti, da jih pri tem ne ovirajo pravne, tehnične ali praktične ovire, vključno s pogodbenimi pogoji, postopki, stroški itd. To ne izključuje določitve razumnega najkrajšega pogodbenega obdobja v potrošniških pogodbah. Prenosljivost številk bistveno olajšuje izbiro potrošnikov in učinkovito konkurenco na konkurenčnih trgih elektronskih komunikacij in bi jo bilo treba izvesti brez odlašanja, tako da začne številka funkcionalno delovati v enem delovnem dnevu in da uporabnik ni brez storitve več kot en delovni dan. Ö Da bi se spodbujala ureditev „vse na enem mestu“, ki bi končnim uporabnikom omogočala nemoteno zamenjavo, bi moral postopek zamenjave voditi sprejemni ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev javnosti. Õ  Pristojni nNacionalni ð regulativni ï organi lahko določijo celovit postopek prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnološki razvoj. Izkušnje v nekaterih državah članicah so pokazale obstoj tveganja, da se potrošniku zamenja ponudnika brez njegove privolitve. Kljub temu, da bi te primere morali obravnavati predvsem organi pregona, pa bi morale imeti države članice možnost, da uveljavijo minimalne sorazmerne ukrepe, vključno z ustreznimi sankcijami, glede postopka zamenjave ponudnika, saj so ti potrebni za zmanjševanje takih tveganj in za zagotovitev zaščite potrošnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika, ne da bi postopek s tem postal za njih manj zanimiv.

ò novo

(252)Paketi, ki sestavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, in druge storitve, kot so linearna radiodifuzija, ali blago, kot so naprave, so postale vse bolj razširjene in so pomemben element konkurence. Sicer pogosto prinašajo koristi za končne uporabnike, po drugi strani pa lahko otežijo ali podražijo zamenjavo ponudnika ter povečajo tveganje pogodbene vezanosti na ponudnika. Medtem ko za različne storitve in vse pogodbene obveznosti glede pridobitve izdelkov, ki so del paketa, veljajo različna pogodbena pravila o prekinitvi pogodbe in zamenjavi ponudnika, pa se potrošniki srečujejo z ovirami pri uveljavljanju svojih pravic na podlagi te direktive do zamenjave ponudb s konkurenčnimi ponudbami za cel paket ali njegov del. Določbe te direktive o pogodbah, preglednosti, trajanju pogodbe in njeni prekinitvi ter zamenjavi ponudnika bi bilo zato treba uporabljati za vse elemente paketa, razen če so druga pravila, ki se uporabljajo za neelektronske komunikacijske elemente paketa, ugodnejša za potrošnika. Druga pogodbena vprašanja, kot je, katera pravna sredstva se uporabljajo v primeru neskladnosti s pogodbo, bi se morala urejati s pravili, ki se uporabljajo za ustrezen element paketa, na primer s pravili pogodb o prodaji blaga ali dobavi digitalne vsebine. Iz istega razloga potrošniki ne bi smeli biti vezani na ponudnika s pogodbenim dejanskim podaljšanjem izhodiščnega pogodbenega obdobja.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 23 (prilagojeno)

ð novo

(253)Ponudniki elektronskih ð medosebnih ïkomunikacijskih storitev,ð na podlagi številke ï ki omogočajo klice ð imajo obveznost zagotavljati dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacije v sili. ï ð V izjemnih okoliščinah, in sicer zaradi pomanjkanja tehnične izvedljivosti, morda niso zmožni zagotoviti dostopa do služb za pomoč v sili ali lokacije kličočega oziroma do obojega. V takih primerih bi morali v pogodbi ustrezno obvestiti svoje stranke. ï bi morali zagotoviti, da so njihove stranke ustrezno obveščene, ali je zagotovljen dostop do storitev v sili in o vseh omejitvah teh storitev (na primer omejitev zagotavljanja informacij o lokaciji kličočega ali usmerjanja klicev v sili). Taki ponudniki bi morali prav tako zagotoviti, da njihove stranke dobijo jasne in pregledne informacije v izhodiščni pogodbi, ter ð jih posodabljati ïnato v primeru vsake spremembe pri zagotavljanju dostopað do služb za pomoč v sili ï, denimo preko Ö računov Õ informacij na računih. Te informacije bi morale vključevati vse omejitve glede ozemeljske pokritosti na podlagi načrtovanih tehničnih operativnih kazalcev parametrovð komunikacijske ï storitve in razpoložljive infrastrukture. Če se storitev ne zagotavlja prek komutiranega telefonskega omrežja ð povezave, ki omogoča določeno kakovost storitve ï, bi morale informacije vključevati tudi raven zanesljivosti dostopa in informacije o lokaciji kličočega v primerjavi s storitvijo, ki se zagotavlja prek Ö take Õ komutiranega telefonskega omrežja ð povezave, ï ob upoštevanju trenutnihsedanjih tehnoloških in kakovostnih standardov, pa tudi kazalcev parametrov kakovosti storitve, ki so opredeljeni v Ö tej Õ Ddirektivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah).

ê 2009/140/ES uvodna izjava 22 (prilagojeno)

(254)V skladu s cilji Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov bi moral regulativni okvir zagotoviti, da imajo vsi uporabniki, tudi končni uporabniki invalidi, starejši uporabniki in uporabniki s posebnimi socialnimi potrebami, enostaven dostop do cenovno ugodnihdostopnih visokokakovostnih storitev. Izjava 22, priložena k Ssklepni listini Amsterdamske Ppogodbe iz Amsterdama, določa, da morajo institucije Skupnosti Ö Unije Õ pri pripravi ukrepov iz člena 95 Pogodbe Ö 114 PDEU Õ upoštevati potrebe invalidov.

ò novo

(255)Končni uporabniki bi morali imeti možnost brezplačnega dostopa do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili in brez uporabe kakršnega koli plačilnega sredstva, in sicer prek katere koli naprave, ki omogoča medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, tudi pri uporabi storitev gostovanja v državi članici. Komunikacije v sili so komunikacijska sredstva, ki vključujejo ne samo govorne komunikacije, ampak tudi kratka sporočila SMS, sporočanje, video- ali druge vrste komunikacij, prek katerih je v državi članici omogočen dostop do služb za pomoč v sili. Komunikacija v sili se lahko začne v imenu osebe prek sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot je opredeljen v Uredbi 2015/758/EU Evropskega parlamenta in Sveta 77 .

(256)Države članice bi morale poskrbeti, da podjetja, ki končnim uporabnikom zagotavljajo medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, omogočijo zanesljiv in natančen dostop do služb za pomoč v sili ob upoštevanju nacionalnih specifikacij in meril. Kadar se medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke ne zagotavlja prek povezave, ki omogoča določeno kakovost storitve, ponudnik storitev morda ne bo mogel zagotoviti, da so klici v sili, opravljeni prek njegove storitve, usmerjeni na najprimernejši center za obveščanje z enako stopnjo zanesljivosti. Za taka podjetja, neodvisna od omrežja, tj. podjetja, ki niso povezana s ponudnikom javnega komunikacijskega omrežja, zagotavljanje informacij o lokaciji kličočega morda ni vedno tehnično izvedljivo. Države članice bi morale zagotoviti, da se standardi za točno in zanesljivo usmerjanje in povezavo do služb za pomoč v sili izvajajo čim prej, da se od omrežja neodvisnim ponudnikom medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke omogoči, da izpolnijo obveznosti v zvezi z dostopom do služb za pomoč v sili in določbo o informacijah o lokaciji kličočega na ravni, primerljivi z ravnjo, ki se zahteva od drugih ponudnikov takih komunikacijskih storitev.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 36 (prilagojeno)

Pomembno je, da lahko uporabniki pokličejo enotno evropsko številko za klic v sili „112“ in vse druge nacionalne telefonske številke za klic v sili brezplačno po vsakem telefonu, vključno z javnimi plačilnimi telefoni, brez uporabe kakršnega koli plačilnega sredstva. Države članice bi že morale sprejeti vse potrebne organizacijske ukrepe, ki so najprimernejši za nacionalno delovanje sistemov klica v sili, da bi zagotovile ustrezno odgovarjanje na klice na to številko in ustrezno obravnavo teh klicev. Informacija o lokaciji kličočega, ki mora biti na voljo dežurnim službam, bo izboljšala raven zaščite in varnost uporabnikov storitev „112“ in pomagala dežurnim službam, kolikor je to tehnično izvedljivo, pri izpolnjevanju njihovih dolžnosti, če je zagotovljeno, da se klici in pripadajoči podatki pošljejo zadevnim dežurnim službam. Sprejemanje in uporaba takih podatkov naj bo v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti o obdelavi osebnih podatkov. Stalne izboljšave informacijske tehnologije bodo postopno omogočile sočasno uporabo več jezikov v omrežjih po sprejemljivih cenah. To pa bo evropskim državljanom, ki uporabljajo številko za klic v sili „112“, zagotovilo dodatno varnost.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 37 (prilagojeno)

Preprost dostop do mednarodnih telefonskih storitev je bistvenega pomena za evropske državljane in evropska podjetja. „00“ je bila že določena kot standardna mednarodna telefonska dostopovna koda za Skupnost. Za klicanje med sosednimi kraji v čezmejnem prometu med državami članicami se lahko vzpostavi ali ohrani posebna ureditev. Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) je v skladu s priporočilom ITU E.164 dodelila evropskemu telefonskemu številskemu prostoru (ETNS) kodo „3883“. Za zagotovitev povezave klicev z ETNS naj podjetja, ki upravljajo obratovanje javnih telefonskih omrežij, zagotovijo, da se klici s kodo „3883“ neposredno ali posredno povežejo z oskrbovalnimi omrežji ETNS-a, ki so opredeljena v ustreznih standardih Evropskega instituta za telekomunikacijske standarde (ETSI). Take dogovore o medomrežnem povezovanju naj urejajo določbe Direktive 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) 78 .

ê 2009/136/ES uvodna izjava 41

(257) Države članice bi morale sprejeti posebne ukrepe za zagotovitev, da so storitveslužbe za pomoč v sili, vključno s številko „112“, enako dostopne za končne uporabnike invalide, zlasti gluhe, slušno prizadete, govorno prizadete in gluho-slepe uporabnike. To bi lahko vključevalo zagotovitev posebnih terminalskih naprav za slušno prizadete uporabnike, storitve prenosa besedil ali drugo posebno opremo.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 39 (prilagojeno)

ð novo

(258)Končni uporabniki bi morali imeti možnost klicati in imeti dostop do storitev v sili z uporabo vsake telefonske storitve, ki lahko odpravlja govorne klice z uporabo številke ali številk iz nacionalnih načrtov telefonskega oštevilčenja. Države članice, ki poleg številke „112“ uporabljajo tudi druge nacionalne številke za klic v sili, lahko podjetjem naložijo podobne obveznosti za dostop do teh nacionalnih številk klica v sili. Službe za storitve v sili bi morale imeti možnost obravnavati klice na številko „112“ in nanje odgovarjati vsaj tako hitro in učinkovito kot na klice na nacionalne številke za klic v sili. Da se izboljša raven zaščite in varnosti državljanov, ki potujejo v Evropski uniji, bi bilo treba povečati osveščenost ozaveščenost o številki „112“. V ta namen bi bilo treba državljane v celoti seznaniti, zlasti preko informacij na mednarodnih avtobusnih terminalih, železniških postajah, pristaniščih ali na letališčih ter v telefonskih imenikih, v javnih telefonskih govorilnicah, v gradivu za naročnike ð končne uporabnike ïin na računih, da se, ko potujejo po kateri koli državi članici, številka „112“ lahko uporablja kot enotna številka za klic v sili v vsej SkupnostiÖ Uniji Õ . Za to so v prvi vrsti odgovorne države članice, vendar bi morala Komisija še naprej podpirati in dopolnjevati pobude držav članic za povečanje osveščenosti ozaveščenosti glede številke „112“ in redno ocenjevati javno osveščenost ozaveščenost o številki „112“. Treba bi bilo okrepiti obveznost sporočanja informacij o lokaciji kličočega, da se poveča zaščita državljanov. Zlasti bi morala podjetja informacije o lokaciji kličočega dati na voljo službam za storitve v sili, takoj ko ta služba sprejme klic, ne glede na uporabljeno tehnologijo. Kot odziv na tehnološki razvoj, vključno z razvojem, ki omogoča vedno večjo natančnost informacije o lokaciji kličočega, bi morala imeti Komisija pristojnost, da sprejme tehnične izvedbene ukrepe za zagotovitev učinkovite uporabe številke „112“ v Skupnosti v korist državljanov. Ti ukrepi ne bi smeli posegati v organizacijo služb za storitve v sili držav članic.

ò novo

(259)Z informacijami o lokaciji kličočega se izboljšuje raven zaščite in varnosti končnih uporabnikov, pomagajo pa tudi pri izvajanju nalog služb za pomoč v sili, če prenos komunikacije v sili in povezanih podatkov zadevnim službam za pomoč v sili zagotavlja nacionalni sistem centra za obveščanje. Sprejemanje in uporaba informacij o lokaciji kličočega bi morala biti v skladu z ustrezno zakonodajo Unije o obdelavi osebnih podatkov. Podjetja, ki zagotavljajo lokacijo iz omrežja, bi morala informacije o lokaciji kličočega dati na voljo službam za pomoč v sili, takoj ko ta služba sprejme klic, ne glede na uporabljeno tehnologijo. Vendar pa se je pokazalo, da so lokacijske tehnologije v mobilnih napravah znatno natančnejše in stroškovno učinkovitejše zaradi razpoložljivosti podatkov, ki jih zagotavljajo EGNOS in satelitski sistem Galileo ter drugi globalni satelitski navigacijski sistemi, ter podatkov Wi-Fi. Zato bi morale informacije o lokaciji kličočega, pridobljene iz mobilnih naprav, dopolnjevati informacije o lokaciji iz omrežja, tudi če je lokacija, pridobljena iz mobilne naprave, na voljo šele po vzpostavitvi komunikacije v sili. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko centri za obveščanje pridobijo in upravljajo razpoložljive informacije o lokaciji kličočega. Pridobitev in prenos informacij o lokaciji kličočega bi morala biti brezplačna za končnega uporabnika in organ, ki obravnava komunikacijo v sili, ne glede na način pridobitve, na primer prek mobilne naprave ali omrežja, ali način prenosa, na primer prek govornega kanala, kratkega sporočila SMS ali na podlagi internetnega protokola.

(260)Da bi se odzvala na tehnološki razvoj na področju natančnih informacij o lokaciji kličočega, enakovrednega dostopa za končne uporabnike invalide in usmerjanja klicev na najprimernejši center za obveščanje, bi morala biti Komisija pooblaščena za sprejetje ukrepov, potrebnih za zagotovitev združljivosti, interoperabilnosti, kakovosti in stalnosti komunikacij v sili v Uniji. Med navedene ukrepe lahko spadajo funkcionalne določbe o vlogi različni strani v komunikacijski verigi, na primer ponudnikov medosebnih komunikacijskih storitev, operaterjev elektronskih komunikacijskih omrežij in centrov za obveščanje, ter tehnične določbe o tehničnih sredstvih za izpolnjevanje funkcionalnih določb. Ti ukrepi ne bi smeli posegati v organizacijo služb za pomoč v sili držav članic.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 36 (prilagojeno)

ð novo

(261)Da bi se končnim uporabnikom invalidom zagotovila možnost izkoriščanja prednosti konkurence in ponudbe ponudnikov storitev, kot jih ima večina končnih uporabnikov, bi morali pristojni nacionalni organi, če je to primerno in ob upoštevanju nacionalnih pogojev, opredeliti zahteve glede varstva potrošnikovð v primeru končnih uporabnikov invalidov ï, ki jih morajo izpolniti podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve. Takšne zahteve lahko vključujejo zlasti zahtevo, da morajo podjetja končnim uporabnikom invalidom zagotoviti, da lahko uporabljajo njihove storitve pod enakimi pogoji, vključno s cenami, in tarifamið in kakovostjo ï, kot jih imajo drugi končni uporabniki, ne glede na kakršne koli dodatne stroške, ki jih imajo Ö ta podjetja Õ . Druge zahteve se lahko nanašajo tudi na grosističneveleprodajne dogovore med podjetji. ð Da bi preprečili nalaganje prevelikih bremen ponudnikom storitev, bi morali nacionalni regulativni organi preveriti, ali je cilja enakovrednega dostopa in ponudbe mogoče doseči brez takih ukrepov. ï 

ò novo

(262)Poleg ukrepov za cenovno dostopnost za uporabnike invalide, ki so določeni v tej direktivi, tudi Direktiva xxx/YYYY/EU Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zahtevami glede dostopnosti izdelkov in storitev določa več obveznih zahtev za harmonizacijo številnih funkcij dostopnosti za uporabnike invalide elektronskih komunikacijskih storitev in povezane terminalske opreme za potrošnike. Zato je ustrezna obveznost iz te direktive, ki določa, da morajo države članice spodbujati razpoložljivost terminalske opreme za uporabnike invalide, zastarela in bi jo bilo treba razveljaviti.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 35 (prilagojeno)

(263)Na področju zZagotavljanjea imeniških storitev in imenikovÖ , med drugim v skladu s členom 5 Direktive Komisije 2002/77/ES 79 , ÕÖ je že prisotna učinkovita konkurenca Õ. je že odprto za konkurenco. Določbe te direktive dopolnjujejo določbe Direktive 97/66/ES z dajanjem pravice naročnikom do vključitve svojih osebnih podatkov v tiskani ali elektronski imenik. Ö Da bi se ohranila ta učinkovita konkurenca, Õ bi morali vVsi izvajalci storitev, ki dodeljujejo telefonske številke svojim naročnikom,Ö končnim uporabnikom, še naprej Õmorajo zagotavljati razpoložljivost ustreznih informacij na pravičen, stroškovno naravnan in nediskriminacijski nediskriminatoren način.

ò novo

(264)Končne uporabnike bi bilo treba obvestiti o njihovi pravici, da se sami odločijo, ali želijo biti vključeni v imenik. Ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev na podalgi številke bi morali spoštovati odločitev končnih uporabnikov pri posredovanju podatkov ponudnikom imeniških storitev. Člen 12 Direktive 2002/58/ES zagotavlja, da imajo končni uporabniki pravico do zasebnosti pri vključitvi svojih osebnih podatkov v javni imenik.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 32 (prilagojeno)

(265)Končnim uporabnikom naj sebi bilo treba za sprejem digitalne televizije zajamči medobratovalnost zazagotoviti interoperabilnost vsoe opremoe, ki se prodaja v SkupnostiÖ Uniji Õ. Države članice naj imajobi morale imeti možnost zahtevati minimalne usklajene standarde za tako opremo. Taki standardi bi se lahko občasno prilagajali glede na tehnološki in tržni razvoj.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 33 (prilagojeno)

ð novo

(266)Zaželeno je omogočiti potrošnikom, da dosežejo čim boljšo možno povezljivost digitalnih televizijskih sprejemnikov. MedobratovalnostInteroperabilnost je razvijajoči se koncept na dinamičnih trgih. Organi za standarde naj storijobi morali storiti vse potrebno za zagotovitev nadaljnjega razvoja ustreznih standardov skupaj z zadevnimi tehnologijami. Prav tako je pomembno, da so na ð digitalnih ï televizijskih sprejemnikih na voljo konektorji, ki lahko prenašajo vse potrebne elemente digitalnega signala, vključno s pretakanjem zavdio- in videovsebin podatki, informacije o pogojnem dostopu, informacije o storitvah, informacije o vmesniku za aplikacijskegao programairanje (API) in informacije o zaščiti pred kopiranjem. Ta direktiva Ö bi Õ zato Ö morala Õzagotavljati, da operaterji omrežja, ponudniki storitev ali proizvajalci opreme ne omejujejo funkcionalnostið , povezane s konektorji in/ali uporabljene v konektorjih ï odprtega vmesnika za digitalne televizijske sprejemnike in se ta še naprej razvija v skladu s tehnološkim razvojem. Za prikaz in predstavitev digitalnih interaktivnih televizijskih storitev ð povezane televizije ï pomeni oblikovanje skupnega standarda s tržno usmerjenim mehanizmom korist za potrošnika. Države članice in Komisija lahko sprejmejo politične pobude, skladne s Pogodbo, da spodbudijo ta razvoj.

ê 2009/136/ES uvodna izjava 38 (prilagojeno)

(267)Imeniške storitve bi se morale zagotavljati – in pogosto tudi se – pod konkurenčnimi tržnimi pogoji v skladu s členom 5 Direktive Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve 80 . Ukrepi na veleprodajni ravni, ki zagotavljajo vključitev podatkov končnih uporabnikov (stacionarnega in mobilnega omrežja) v podatkovne bazezbirke, bi morali spoštovati zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkovÖ na podlagi Direktive 95/46/ES, ki bo 25. maja 2018 nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/697 81 , Õ, vključno s členom 12 Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Stroškovno naravnano zagotavljanje takšnih podatkov za ponudnike storitev z možnostjo, da države članice uvedejo centraliziran mehanizem za posredovanje celovitih zbranih informacij ponudnikom imenikov, in zagotavljanje dostopa do omrežja pod razumnimi in preglednimi pogoji bi moralo biti vzpostavljeno, da bi končni uporabniki lahko v celoti uživali prednosti konkurence, s končnim ciljem,Ö ki je v veliki meri Õ  da se omogočila odstranitevodpravo regulacije na maloprodajni ravni za te storitve in zagotavljanje imeniških storitev v okviru razumnih in preglednih pogojev.

ò novo

(268)Po odpravi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve za imeniške storitve in zaradi obstoja delujočega trga za take storitve pravica do dostopa do imeniških storitev ni več nujna. Vendar pa bi morali imeti nacionalni regulativni organi še vedno možnost naložitve obveznosti in pogojev podjetjem, ki nadzirajo dostop do končnih uporabnikov, da bi se ohranila dostop in konkurenca na tem trgu.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 43 (prilagojeno)

ð novo

(269)Zdaj države članice nalagajo nekatere obveznosti prenosa v omrežjih za distribucijo radijskih ali televizijskih oddaj za javnost. Države članice naj imajobi morale imeti možnost, da za podjetja, ki so v njihovi pristojnosti, določijo sorazmerne obveznosti v interesu zakonitih javnih političnih stališč, vendar naj sebi se morale take obveznosti naložijoti samo, kadar je to potrebno za izpolnitev ciljev splošnega interesa, ki jih države članice jasno opredelijo v skladu s pravom SkupnostiÖ Unije Õ, cilji pa naj bodobi morali biti sorazmerniÖ in Õ , transparentnipregledni in naj se redno pregledujejo. Obveznosti prenosa Ö se lahko uporabljajo za določene radijske in televizijske radiodifuzijske kanale in dopolnilne storitve, ki jih zagotavlja določen ponudnik medijskih storitev. Õ Obveznosti prenosa, naložene državam članicam, naj bodobi morale biti sprejemljive, to pomeni, naj bododa bi morale biti sorazmerne in transparentnepregledne z vidika jasno opredeljenih ciljev splošnega interesa. ðDržave članice bi morale v svojem nacionalnem pravu zagotoviti objektivno utemeljitev obveznosti prenosa, ki jih naložijo, za zagotovitev, da so take obveznosti pregledne, sorazmerne in jasno opredeljene. Obveznosti bi morale biti določene tako, da zagotavljajo zadostne spodbude za učinkovite naložbe v infrastrukturo. Obveznosti bi bilo treba redno pregledovati vsaj vsakih pet let, da se uskladijo s tehnološkim in tržnim razvojem ter s čimer se zagotovi, da so še naprej sorazmerne s cilji, ki jih je treba doseči. ï , in zanje Ö Obveznosti Õ bi lahko bilo, kadar je to primerno, vključevale zagotovljeno sorazmerno poplačilo. Take obveznosti prenosa lahko vključujejo prenos storitev, ki so namenjene zlasti ustreznemu dostopu uporabnikov invalidov.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 44 (prilagojeno)

ð novo

(270)Omrežja, ki se uporabljajo za distribucijo radijskih ali televizijskih oddaj v javnosti, vključujejo kabelska, Ö IPTV, Õ satelitska in prizemna radiodifuzijska omrežja. Vključujejo lahko tudi druga omrežja, če znatno število končnih uporabnikov uporablja taka omrežja kot svoje glavno sredstvo za sprejemanje radijskih in televizijskih oddaj. ðObveznosti prenosa lahko vključujejo prenos storitev, ki so namenjene zlasti omogočanju ustreznega dostopa uporabnikov invalidov. Dopolnilne storitve med drugim vključujejo storitve, ki izboljšujejo dostopnost za končne uporabnike invalide, kot so videotekst, podnaslavljanje, zvočni opis in znakovni jezik. Zaradi vse večjega zagotavljanja in sprejema storitev povezane televizije ter stalnega pomena elektronskih programskih vodnikov za izbiro uporabnikov je prenos programskih podatkov, ki podpirajo te funkcionalnosti, mogoče vključiti v obveznosti prenosa. ï 

ê 2002/22/ES uvodna izjava 39

(271)Naprave za tonsko izbiranje in identifikacijo kličočega so navadno na voljo v sodobnih telefonskih centralah in se tako lahko vse pogosteje zagotavljajo po nizki ceni ali brezplačno. Tonsko izbiranje se vse bolj uporablja za interakcijo uporabnikov s posebnimi storitvami in napravami, vključno s storitvami z dodano vrednostjo, če pa te možnosti ni, uporabnik takih storitev ne more uporabljati. Od držav članic se ne zahteva, da naložijo obveznosti za zagotovitev teh naprav, če so naprave že na voljo. Z Direktivo 97/66/ES  2002/58/ES se varuje zasebnost uporabnikov pri razčlenjenem obračunavanju z zagotovitvijo možnosti za zaščito njihove pravice do zasebnosti, kadar se uporablja prikaz identitete kličočega. Razvoj teh storitev na vseevropski ravni bi koristil potrošnikom in ga ta direktiva spodbuja.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 22

(272)Države članice bodo z objavo informacij zagotovile, da bodo akterji udeleženci na trgu in potencialni novi udeleženci na trgau razumeli svoje pravice in obveznosti ter vedeli, kje bodo našli ustrezne podrobne informacije. Objava v nacionalnem uradnem listu pomaga zainteresiranim strankam v drugih državah članicah, da najdejo ustrezne informacije.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 23

(273)Komisija naj nadzoruje in objavi bi morala nadzorovati in objaviti informacije o pristojbinah, ki prispevajo k določanju cen za končne uporabnike, s čimer bi se zagotovila razpoložljivost in učinkovitost vseevropskega trga elektronskih komunikacij.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 24

Razvoj trga elektronskih komunikacij bi lahko s svojo pripadajočo infrastrukturo imel škodljiv vpliv na okolje in krajino. Države članice naj zato ta proces nadzorujejo in po potrebi ukrepajo, da bi take učinke čim bolj zmanjšale z ustreznimi sporazumi in drugimi dogovori z zadevnimi organi.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 25 (prilagojeno)

(274)Komisija mora vedeti, katera podjetja so bila določena kot podjetja s pomembno tržno močjo in katere obveznosti so nacionalni regulativni organi naložili akterjem udeležencem na trgu, da bi lahko presodila o pravilni uporabi zakonodaje Skupnosti Ö prava Unije Õ. Zato morajo države članice poleg objave v svoji državi poslati te informacije tudi Komisiji. Kadar se od držav članic zahteva, da pošljejo informacije Komisiji, lahko to storijo v elektronski obliki, vendar ob upoštevanju ustreznega dogovora o postopkih avtentifikacije.

ò novo

(275)Da bi se upošteval tržni, družbeni in tehnološki razvoj, obravnavala tveganja za varnost omrežij in storitev ter zagotovil učinkovit dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacije v sili, bi bilo treba Komisiji v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije podeliti pooblastilo za sprejetje aktov o določitvi ukrepov za obravnavo varnostnih tveganj; o prilagoditvi pogojev za dostop do digitalnih televizijskih in radijskih storitev; določitvi enotnih veleprodajnih cen zaključevanja govornih klicev na trgih fiksne in mobilne telefonije; sprejemu ukrepov, povezanih s komunikacijo v sili v Uniji in prilagoditvi prilog II, IV, V, VI, VIII, IX in X te direktive. Zlasti je pomembno, da se Komisija pri pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Zlasti morata Evropski parlament in Svet zaradi zagotovitve enake udeležbe pri pripravi delegiranih aktov vse dokumente prejeti istočasno kot strokovnjaki držav članic, njuni strokovnjaki pa morajo imeti sistematično zagotovljen dostop do srečanj strokovnih skupin Komisije, ki obravnavajo pripravo delegiranih aktov.

(276)Da bi se zagotovili enaki pogoji za izvajanje te direktive, bi bilo treba Komisiji podeliti izvedbena pooblastila za sprejetje sklepov o odpravi čezmejnega škodljivega motenja med državami članicami; za določitev obvezne uporabe standardov ali črtanje standardov in/ali specifikacij z obveznega dela seznama standardov; za odločanje, ali bo za pravice v usklajenem pasu veljala splošna odobritev ali individualne pravice do uporabe; za določitev načinov uporabe meril, pravil in pogojev v zvezi z usklajenim radiofrekvenčnim spektrom; za določitev načinov uporabe pogojev, ki jih lahko države članice vežejo na odobritve uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra; za opredelitev pasov, za katere je dovoljen prenos ali zakup pravic do uporabe radijskih frekvenc med podjetji; za določitev skupnih skrajnih datumov, do katerih se odobri uporaba posebnih usklajenih pasov radiofrekvenčnega spektra; za sprejetje prehodnih ukrepov glede trajanja pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra; za določitev meril za koordinacijo izvajanja nekaterih obveznosti; za določitev tehničnih značilnosti zasnove, uvedbe in obratovanja maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk; za obravnavanje nepokritega čezmejnega ali vseevropskega povpraševanja po številkah; ter za določitev narave in obsega obveznosti zagotavljanja učinkovitega dostopa do služb za pomoč v sili ali do povezljivosti med koncema med končnimi uporabniki v eni ali več državah članicah ali v celotni Evropski uniji. Navedena pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije.

(277)ð Komisija pa bi morala imeti tudi možnost, da ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a po potrebi sprejme priporočila v zvezi z opredelitvijo zadevnih trgov izdelkov in storitev, uradnih obvestilih po postopku za krepitev notranjega trga in harmonizirano uporabo določb regulativnega okvira. ï

ê 2002/21/ES uvodna izjava 39

(278)Določbe te direktive bi biloje treba občasno pregledati, zlasti da se ugotovi, ali jih je treba spremeniti glede na spreminjajoče se tehnološke ali tržne razmere.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 42

(279)Nekatere direktive in odločbe s tega področja bi biloje treba razveljaviti.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 43 (prilagojeno)

(280)Komisija naj spremlja bi morala spremljati prehod z obstoječega okvira na novi okvir in lahko v primernem času predlaga zlasti razveljavitev Uredbe (ES) št. 2887/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o razvezanem dostopu do krajevne zanke 82 .

ê 2002/21/ES uvodna izjava 34

„Odbor ONP“, določen s členom 9 Direktive 90/387/EGS, in odbor za dovoljenja (licence), določen s členom 14 Direktive 97/13/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. aprila 1997 o skupnem okviru za splošne avtorizacije in posamična dovoljenja na področju telekomunikacijskih storitev 83 , naj zamenja en sam odbor.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 35

Nacionalni regulativni organi in nacionalni organi za konkurenco naj si med seboj izmenjajo informacije, potrebne za uporabo določb te direktive in posebnih direktiv, da bi lahko polno sodelovali. Pri izmenjavi informacij naj organ, ki informacije prejme, zagotovi enako raven zaupnosti kot organ, ki je informacije izdal.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 36

Komisija je sporočila, da namerava ustanoviti skupino evropskih regulatorjev za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki bi bila primeren mehanizem za spodbujanje sodelovanja in usklajevanja nacionalnih regulativnih organov, s čimer bi se pospešil razvoj notranjega trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter poskušala doseči dosledna uporaba določb iz te direktive in posebnih direktiv v vseh državah članicah, zlasti na področjih, na katerih daje notranja zakonodaja, s katero se izvaja zakonodaja Skupnosti, nacionalnim regulativnim organom precej neomejena pooblastila pri uporabi ustreznih določb.

ê 2002/21/ES uvodna izjava 41 (prilagojeno)

ð novo

(281)Ker države članice ne morejo v celoti doseči ciljev predlaganih ukrepov, in sicer vzpostavitve usklajenega ð in poenostavljenega ïokvira za urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in pripadajočih storitev, ð pogojev za odobritev omrežij in storitev, uporabe spektra in številk, dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovega medomrežnega povezovanja ter varstva končnih uporabnikov, ï in se zato ti cilji zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni SkupnostiÖ Unije Õ, lahko SkupnostÖ Unija Õ sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 1 (prilagojeno)

Rezultati javnega posvetovanja o pregledu regulativnega okvira za elektronske komunikacije iz leta 1999, kot se odražajo v sporočilu Komisije z dne 26. Aprila 2000, in ugotovitve, o katerih je poročala Komisija v svojih sporočilih o petem in šestem poročilu o izvajanju paketa telekomunikacijske regulative, so potrdili potrebo po bolj usklajeni in manj zahtevni ureditvi dostopa do trga za elektronska komunikacijska omrežja in storitve v celotni Skupnosti.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 2

Konvergenca različnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ter njihovih tehnologij zahteva vzpostavitev sistema odobritve, ki bo na podoben način veljal za vse primerljive storitve, ne glede na uporabljene tehnologije.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 14

Od držav članic se niti ne zahteva niti se jim ne prepreči, da podelijo pravice uporabe številk iz državnega načrta številčenja ali pravice do vgradnje naprav v podjetjih, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 26

Kadar podjetja menijo, da njihove vloge za pridobitev pravic do vgradnje naprav niso bile obravnavane v skladu z načeli, določenimi v direktivi 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ali kadar njihove odločbe neupravičeno zamujajo, morajo imeti pravico do pritožbe zoper odločbe ali zamude takih odločb v skladu s to direktivo.

ê 2002/20/ES uvodna izjava 27

Kazni za neizpolnjevanje pogojev iz splošne odobritve naj bodo sorazmerne s kršitvijo. Razen v izjemnih okoliščinah ne bi bilo sorazmerno, da bi se podjetju, ki ne izpolnjuje enega ali več pogojev iz splošne odobritve, začasno ali stalno odvzela pravica izvajanja elektronskih komunikacijskih storitev ali pravica uporabe radijskih frekvenc ali številk. To ne posega v nujne ukrepe, ki jih ustrezni organi držav članic morda morajo sprejeti v primeru resne ogrozitve javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja ali ekonomskih in obratovalnih interesov drugih podjetij. Ta direktiva naj tudi ne posega v nobene odškodninske zahtevke, ki jih podjetja po domači zakonodaji vložijo eno proti drugemu.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 4 (prilagojeno)

V Direktivi 95/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o uporabi standardov za prenos televizijskih signalov 84 nista bila predpisana niti poseben digitalni televizijski prenosni sistem niti zahteva glede storitev, kar je omogočilo tržnim dejavnikom, da prevzamejo pobudo in razvijejo primerna omrežja. Evropski tržni dejavniki so prek skupine za digitalno videoradiodifuzijo razvili družino televizijskih prenosnih sistemov, ki so jih prevzele radiodifuzne hiše po vsem svetu. Te prenosne sisteme je standardiziral Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI) in so postali priporočila Mednarodne telekomunikacijske zveze. Pri širokozaslonski digitalni televiziji je slikovno razmerje 16:9 referenčni format za širokozaslonske televizijske storitve in programe, ki se je zdaj uveljavil na trgih držav članic na podlagi Sklepa Sveta 93/424/EGS z dne 22. julija 1993 o akcijskem načrtu za uvajanje izpopolnjenih televizijskih storitev v Evropi 85 .

ê 2002/19/ES uvodna izjava 26 (prilagojeno)

Z upoštevanjem tehnološkega in tržnega razvoja naj se izvajanje te direktive oceni v treh letih od datuma začetka njene uporabe, da bi se ugotovilo, ali izpolnjuje zastavljene cilje.

ê 2002/19/ES uvodna izjava 27 (prilagojeno)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti skladno s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil 86 .

ê 2002/19/ES uvodna izjava 28 (prilagojeno)

Ker države članice ne morejo v celoti doseči ciljev predlaganih ukrepov, in sicer vzpostavitve usklajenega okvira za zakonsko urejanje dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovega medomrežnega povezovanja, in se zato ti cilji zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Skupnosti, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz tega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev –

ê 2002/22/ES uvodna izjava 7 (prilagojeno)

Države članice naj še naprej zagotavljajo, da so storitve iz Poglavja II z opredeljeno kakovostjo na voljo vsem končnim uporabnikom na njihovem ozemlju, ne glede na njihovo zemljepisno lokacijo in ob upoštevanju posebnih nacionalnih pogojev po dostopni ceni. Države članice lahko v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev in ob upoštevanju nacionalnih pogojev sprejmejo posebne ukrepe za potrošnike na podeželju ali geografsko odročnih območjih, da jim zagotovijo dostop do storitev iz Poglavja II in da si lahko privoščijo te storitve ter da podenakimi pogoji zagotovijo ta dostop zlasti za starejše, invalide in ljudi s posebnimi socialnimi potrebami. Taki ukrepi lahko vključujejo tudi ukrepe, ki so neposredno namenjeni potrošnikom s posebnimi socialnimi potrebami in zagotavljajo podporo določenim potrošnikom, na primer s posebnimi ukrepi, sprejetimi po preučitvi posameznih zahtev, kot je odplačilo dolgov.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 45 (prilagojeno)

Storitve, ki zagotavljajo vsebino, kot je ponudba za prodajo paketa z zvočno ali televizijsko radiodifuzijsko vsebino, niso zajete v skupni regulativni okvir za elektronska komunikacijska omrežja in storitve. Za izvajalce takih storitev naj ne veljajo obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v zvezi s temi dejavnostmi. Ta direktiva ne posega v ukrepe, sprejete na nacionalni ravni v skladu s pravom Skupnosti v zvezi s takimi storitvami.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 46 (prilagojeno)

Kadar država članica želi zagotoviti opravljanje drugih posebnih storitev na svojem celotnem nacionalnem ozemlju, naj se take obveznosti izvajajo na stroškovno učinkoviti podlagi in zunaj okvira obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Temu primerno lahko države članice sprejmejo dodatne ukrepe (kot je omogočanje razvoja infrastrukture ali storitev v primerih, ko se na trgu zahteve končnih uporabnikov ali potrošnikov ne rešujejo v zadovoljivem obsegu) v skladu s pravom Skupnosti. Kot odziv na pobudo Komisije „e-Europe“ je Evropski svet v Lizboni dne 23. in 24. marca 2000 pozval države članice, da zagotovijo vsem šolam dostop do interneta in do večpredstavnostnih virov.

ê 2002/22/ES uvodna izjava 52 (prilagojeno)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, je treba sprejeti skladno s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil 87 ,

ò novo

(282)Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih 88 zavezale, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos.

ê

(283)Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi s predhodnimia direktivamia. Obveznost prenosa določb, ki so nespremenjene, izhaja iz predhodnih direktiv.

(284)Ta direktiva ne bi smelasme posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo in datumov začetka njihove uporabe, določenih v delu B Priloge XI, –

ê 2009/140/ES (prilagojeno)

STA SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Del I. OKVIR (splošna pravila za organizacijo sektorja)

Naslov 1I: Področje uporabe, cilji in opredelitve

POGLAVJE I

Ö PREDMET UREJANJA Õ PODROČJE UPORABE, CILJI IN OPREDELITVE

Člen 1

Področje uporabe Ö Predmet urejanja Õ in cilji

ê 2009/140/ES člen 1(1)(a) (prilagojeno)

ð novo

1. Ta direktiva vzpostavlja usklajeni okvir za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev ter nekaterih vidikov terminalske opreme za poenostavitev dostopa za uporabnike invalide. Določa naloge nacionalnih regulativnih organov in ð drugih pristojnih organov terï tudi vrsto postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni Skupnosti ÖUnijiÕ.

ê 2002/20/ES

Člen 1

Cilj in področje uporabe

12. Cilj te direktive je Öpo eni straniÕ vzpostavitev notranjega trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev z uskladitvijo in poenostavitvijo predpisov in pogojev za odobritve, s čimer bi se omogočilo zagotavljanje teh omrežij in storitev v celotni Skupnosti.

2. Ta direktiva se uporablja za odobritve za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 1

Področje uporabe in cilji 

1. V okviru, določenem z Direktivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ta direktiva usklajuje način, s katerim države članice urejajo dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovo medomrežno povezovanje. Cilj je, da se v skladu z načeli notranjega trga vzpostavi regulativni okvir za odnose med obratovalci omrežij in ponudniki storitev, ki bo omogočil ðuvedbo in uporabo zelo visokozmogljivih omrežij,ï trajnostno konkurenco, medobratovalnost interoperabilnost elektronskih komunikacijskih storitev in koristi za potrošnike ðkončnega uporabnikaï.

2. Ta direktiva določa pravice in obveznosti za obratovalce in podjetja, ki zaprosijo za medomrežno povezovanje in/ali dostop do svojih omrežij ali pripadajočih naprav. Navaja tudi cilje za nacionalne regulativne organe v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem ter določa postopke, s katerimi se zagotovi pregled obveznosti, ki jih naložijo nacionalni regulativni organi, in kadar je primerno, preklic teh obveznosti, ko so želeni cilji doseženi. Dostop v tej direktivi ne vključuje dostopa končnih uporabnikov.

ê 2009/136/ES člen 1(1) (prilagojeno)

ð novo

Člen 1

Vsebina in področje uporabe

1. V okviru Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) ta direktiva obravnava zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za končne uporabnike. Cilj je Ö Po drugi strani je treba Õ v celotni Skupnosti ÖUnijiÕ zagotoviti razpoložljivost  ð ponudbo ï zelo kakovostnih ð , cenovno ugodnih ï , javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro, ter obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikovð , vključno z uporabniki invalidi, ï niso izpolnjene v zadovoljivem merilu na trgu ð , ter določiti potrebne pravice končnih uporabnikov ï. Ta direktiva vključuje tudi določbe o nekaterih vidikih terminalske opreme, vključno z določbami za olajšanje dostopa končnim uporabnikom invalidom.

2. V tej direktivi so določene pravice končnih uporabnikov in ustrezne obveznosti podjetij pri zagotavljanju javno dostopnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. V zvezi z zagotavljanjem univerzalne storitve v okolju odprtih in konkurenčnih trgov ta direktiva opredeljuje minimalni nabor storitev določene kakovosti, do katerih imajo z vidika specifičnih nacionalnih pogojev vsi končni uporabniki dostop po dostopni ceni, ne da bi se s tem izkrivljala konkurenca. V tej direktivi so določene tudi obveznosti glede zagotavljanja nekaterih obveznih storitev.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

23. Ta direktiva in posebne direktive ne posegajo v: 

– obveznosti, določene z notranjo zakonodajo, ki je uskaljena z zakonodajo Skupnosti Ö v skladu s pravom Unije Õ, ali z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ v zvezi s storitvami, opravljenimi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. ;

3. Ta direktiva in posebne direktive ne posegajo – v ukrepe, sprejete na ravni Skupnosti Ö Unije Õ ali nacionalni ravni v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ za izpolnitev ciljev, ki so v splošnem interesu, zlasti v zvezi z urejanjem vsebin in avdiovizualne politike.; 

4. Ta direktiva in posebne direktive ne posegajo – v določbe Direktive 2014/53/EU1999/5/ES.;

ê 544/2009 člen 2 (prilagojeno)

5. Ta direktiva in posebne direktive ne posegajo v posebne ukrepe, sprejete za regulacijo mednarodnega gostovanja v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Skupnosti Ö – Uredbo (EU) št. 531/2012 in Uredbo (EU) 2015/2120 Õ.

ê 2009/136/ES (prilagojeno)

3. Direktiva niti ne dovoljuje niti prepoveduje pogojev, ki jih določijo ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacij in storitev, ki končnim uporabnikom omejujejo dostop do storitev in aplikacij oziroma njihovo uporabo, če to dovoljuje nacionalna zakonodaja in je v skladu z zakonodajo Skupnosti, vendar pa določa obveznost dajanja informacij o teh pogojih. Nacionalni ukrepi glede dostopa končnih uporabnikov do storitev in aplikacij ali njihove uporabe prek elektronskih komunikacijskih omrežij morajo spoštovati temeljne pravice in svoboščine fizičnih oseb, vključno glede zasebnosti in predpisanega postopka, v skladu s členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. 

4. Določbe te direktive, ki urejajo pravice končnih uporabnikov, se uporabljajo brez poseganja v predpise Skupnosti Ö Unije Õ o varstvu potrošnikov, zlasti v direktivah 93/13/EGS, 97/7/ES in Ö 2011/83/EU Õ, ter brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ.

ê 2002/21/ES

Člen 2

Opredelitve pojmov

Za namene te direktiveV tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

ê 2009/140/ES člen 1(2)(a)

ð novo

(1a) „elektronsko komunikacijsko omrežje“ pomeni prenosne sisteme, ð ne glede na to, ali temeljijo na stalni infrastrukturi ali centralizirani upravni zmogljivosti, ï in, kjer je primerno, komutacijsko ali usmerjalno opremo ter druge vire, vključno z omrežnimi elementi, ki niso aktivni, ki omogočajo prenos signalov po žicah, z radijskimi valovi, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutiranimi, vključno z internetom) in mobilnimi prizemnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji, ki se uporabljajo za radijsko in televizijsko radiodifuzijo, ter z omrežji kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij;

ò novo

(2) „zelo visokozmogljivo omrežje“ pomeni elektronsko komunikacijsko omrežje, ki je v celoti sestavljeno iz elementov iz optičnih vlaken vsaj do razdelilne točke na končni lokaciji ali ki v običajnih razmerah največje obremenjenosti omogoča podobno zmogljivost omrežja glede razpoložljive navzdolnje in navzgornje pasovne širine, odpornosti, z napakami povezanih parametrov ter latence in njenih variacij. Zmogljivost omrežja se lahko šteje za podobno ne glede na to, ali se izkušnja končnega uporabnika razlikuje zaradi različnih lastnosti medija, prek katerega je omrežje na kocu povezano z omrežno priključno točko.

ê 2009/140/ES člen 1(2)(b) (prilagojeno)

(3b) „nadnacionalni trgi“ pomenijo trge, ki so opredeljeni v skladu s členom 15(4)63 in pokrivajo Skupnost Ö Unijo Õ ali njen znatni del v več kot eni državi članici;

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

(c4) „elektronska komunikacijska storitev“ pomeni storitev, ki se navadno opravlja za plačilo Ö preko elektronskih komunikacijskih omrežij Õ in je ð zajema „storitev dostopa do interneta“, kakor je opredeljena v členu 2(2) Uredbe (EU) 2015/2120; in/ali „medosebno komunikacijsko storitev“ ter/ali storitve ï , v celoti ali pretežno sestavljenea iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih ter vključuje telekomunikacijske storitve in Ö , kot so Õ storitve prenosa po omrežjih, ki se uporabljajo za ð opravljanje storitev stroj–stroj in za ï radiodifuzijo, izključuje pa storitve, s katerimi se zagotavljajo vsebine ali izvaja redakcijski nadzor nad vsebinami, ki se pošiljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih in z elektronskimi komunikacijskimi storitvami; ne vključuje storitev informacijske družbe, opredeljenih v členu 1 Direktive 98/34/ES, ki niso v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih;

ò novo

(5) „medosebna komunikacijska storitev“ pomeni storitev, ki se navadno opravlja za plačilo in omogoča neposredno medosebno in interaktivno izmenjavo informacij preko elektronskih komunikacijskih omrežij med omejenim številom oseb, pri čemer osebe, ki začnejo ali sodelujejo v komunikaciji, določajo prejemnike; ne vključuje storitev, katerih medosebna in interaktivna komunikacija je zgolj manjši pomožni del storitve, ki je dejansko povezan z drugo storitvijo;

(6) „medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke“ pomeni medosebno komunikacijsko storitev, ki povezuje javno komutirano telefonsko omrežje bodisi z dodeljenimi številčnimi viri, tj. številka ali številke v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja, bodisi z omogočanjem komunikacije s številko ali številkami v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja;

(7) „številčno neodvisna medosebna komunikacijska storitev“ pomeni medosebno komunikacijsko storitev, ki ni povezana z javnim komutiranim telefonskim omrežjem bodisi z dodeljenimi številčnimi viri, tj. številka ali številke v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja, bodisi z omogočanjem komunikacije s številko ali številkami v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja;

ê 2009/140/ES člen 1(2)(c)

(d8) „javno komunikacijsko omrežje“ pomeni elektronsko komunikacijsko omrežje, ki se v celoti ali pretežno uporablja za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, dostopnih javnosti, ki podpirajo prenos informacij med omrežnimi priključnimi točkami;

ê 2009/140/ES člen 1(2)(d) (prilagojeno)

ð novo

(da9) „omrežna priključna točka“ (NTP) Ö ali NTP Õ pomeni fizično točko, na kateri ima naročnik ð končni uporabnik ï dostop do javnega komunikacijskega omrežja; kadar omrežja vključujejo komutacijo ali usmerjanje, se omrežna priključna točka določi s posebnim omrežnim naslovom, ki je lahko povezan s številko ali imenom naročnika ð končnega uporabnika ï;

ê 2009/140/ES člen 1(2)(e)

(e10) „pripadajoče naprave“ pomenijo tiste pripadajoče storitve, fizično infrastrukturo in druge naprave oziroma elemente, povezane z elektronskim komunikacijskim omrežjem in/ali elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogočajo in/ali podpirajo zagotavljanje storitev po tem omrežju in/ali s to storitvijo ali pa imajo možnosti za to in med drugim vključujejo zgradbe, vhode v zgradbe in napeljavo v njih, antene, stolpe in druge podporne konstrukcije, cevne vode, kanale, drogove, vstopne jaške in priključne omarice;

ê 2009/140/ES člen 1(2)(f)

ð novo

(ea11) „pripadajoče storitve“ pomenijo storitve, povezane z elektronskim komunikacijskim omrežjem in/ali elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogočajo in/ali podpirajo zagotavljanje storitev, ð zagotavljanje z lastnimi zmogljivostmi ali avtomatizirano zagotavljanje ï po tem omrežju in/ali s to storitvijo ali pa imajo možnosti za to in med drugim vključujejo sisteme za pretvorbo številk ali sisteme, ki zagotavljajo enakovredno delovanje, sisteme s pogojnim dostopom in elektronske programske vodnike, ð glasovno opravljanje, večjezičnost ali prevod jezika ï ter druge storitve, kot so storitve za ugotavljanje identitete, lokacije in prisotnosti;

ê 2002/21/ES

ð novo

(f12) „sistem s pogojnim dostopom“ pomeni vsak tehnični ukrep, ð avtentifikacijski sistem ï in/ali ureditev, pri katerem je dostop do zaščitene radijske ali televizijske radiodifuzijske storitve v nekodirani obliki pogojen z naročnino ali drugo obliko predhodne individualne avtorizacije;

(g) „nacionalni regulativni organ“ pomeni organ ali organe, ki jih država članica zadolži za opravljanje katerekoli regulativne naloge, dodeljene v tej direktivi in v posebnih direktivah;

(h13) „uporabnik“ pomeni pravno ali fizično osebo, ki uporablja ali zaprosi za elektronsko komunikacijsko storitev, dostopno javnosti;

(n14) „končni uporabnik“ pomeni uporabnika, ki ne zagotavlja javnih komunikacijskih omrežij ali javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev;

(i15)„potrošnikporabnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki uporablja ali zaprosi za elektronsko komunikacijsko storitev, dostopno javnosti, za namene, ki ne sodijo v njeno dejavnost, poslovanje ð obrt ï ali stroko;

(j) „univerzalna storitev“ pomeni minimalni nabor storitev določene kakovosti, opredeljen v Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi), ki je dostopen vsem uporabnikom ne glede na njihovo zemljepisno lego in, z vidika specifičnih nacionalnih pogojev, po dostopni ceni;

(k) „naročnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki je z izvajalcem javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev sklenila pogodbo za zagotavljanje takih storitev;

ê 2009/140/ES člen 1(2)(g)

„(l)‚posebne direktive‘ pomenijo Direktivo 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi), Direktivo 2002/19/ES (Direktiva o dostopu), Direktivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi) in Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) 89 ;

ê 2002/21/ES

(m16) „zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja“ pomeni vzpostavitev, obratovanje, upravljanje ali zagotavljanje dostopnosti takega omrežja;

(o17) „zmogljivejša digitalna televizijska oprema“ pomeni bokse, ki se lahko postavijo na televizijske sprejemnike in priključijo nanje, ali integrirane digitalne televizijske sprejemnike, ki lahko sprejemajo digitalne interaktivne televizijske storitve;

(p18) „vmesnik aplikacijskega programa (API)“ pomeni programske vmesnike med aplikacijami, ki jih zagotavljajo radiodifuzijske hiše ali izvajalci storitev, in viri v zmogljivejši digitalni televizijski opremi za digitalne televizijske in radijske storitve;

ê 2009/140/ES člen 1(2)(h) (prilagojeno)

ð novo

q19) „razporeditev spektra“ pomeni določitev danega frekvenčnega pasu eni ali več vrstam radiokomunikacijskih storitev, kjer je to primerno, pod določenimi pogoji;

(r20)„škodljivo motenje“ pomeni motenje, ki ogroža delovanje radionavigacijske storitve ali drugih varnostnih storitev ali kako drugače resno ogroža, ovira ali ponavljajoče prekinja radiokomunikacijsko storitev, ki deluje v skladu z veljavnimi mednarodnimi predpisi, predpisi Skupnosti Ö Unije Õ ali nacionalnimi predpisi;

(s21)‚klic‘ pomeni zvezo, vzpostavljeno s pomočjo javno razpoložljive elektronske ð medosebne ï komunikacijske storitve, ki omogoča dvosmerno govorno komunikacijo;.

ò novo

(22) „varnost“ omrežij in storitev pomeni zmožnost elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, da na določeni ravni zaupanja preprečijo vse dogodke, ki ogrožajo razpoložljivost, avtentičnost, celovitost ali zaupnost shranjenih, prenesenih ali obdelanih podatkov ali pripadajočih storitev, ki jih navedena omrežja in storitve zagotavljajo ali so prek njih dostopni;

ê 2009/140/ES člen 3(1) (prilagojeno)

2. Uporablja se tudi naslednja opredelitev:

(23) „splošna odobritev“ pomeni pravni okvir, ki ga določi država članica in ki v skladu s to direktivo zagotavlja pravice do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in določa sektorsko specifične obveznosti, ki lahko veljajo za vse ali določene vrste elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev;.

ò novo

(24) „maloobmočna brezžična dostopovna točka“ pomeni brezžično omrežno dostopovno opremo majhne moči in velikosti, ki deluje v majhnem dosegu, ki uporablja licencirani radiofrekvenčni spekter ali dovoljenja oproščeni radiofrekvenčni spekter ali kombinacijo obeh, ki je lahko del javnega prizemnega mobilnega komunikacijskega omrežja ali ne in opremljena z eno ali več antenami z majhnim vizualnim učinkom, ki uporabnikom omogoča brezžični dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij ne glede na osnovno omrežno topologijo, ki je lahko bodisi mobilna bodisi fiksna;

(25) „radijsko lokalno omrežje“ (RLAN) pomeni brezžični dostopovni sistem majhne moči, ki obratuje v majhnem dosegu, z majhnim tveganjem motenja za druge take sisteme, ki jih v neposredni bližini uporabljajo drugi uporabniki, in ki uporablja radiofrekvenčni spekter na neizključni podlagi, pri katerem so pogoji za razpoložljivost in učinkovito uporabo za ta namen harmonizirani na ravni Unije;

(26) „souporaba radiofrekvenčnega spektra“ pomeni dostop dveh ali več uporabnikov do uporabe istih frekvenc v določeni ureditvi souporabe spektra, ki jo dovoli nacionalni regulativni organ na podlagi splošne odobritve, individualnih pravic do uporabe ali kombinacije obojega, vključno z regulativnimi pristopi, kot je licencirani sodostop zaradi lažje souporabe frekvenčnega pasu po zavezujočem dogovoru vseh udeleženih strank v skladu s pravili souporabe, vključenimi v njihove pravice do uporabe, da se vsem uporabnikom zajamči predvidljiva in zanesljiva ureditev soouporabe brez poseganja v uporabo konkurenčnega prava;

(27) „usklajeni radiofrekvenčni spekter“ pomeni radiofrekvenčni spekter, za katerega so bili s tehničnim izvedbenim ukrepom v skladu s členom 4 Odločbe št. 676/2002/ES (Odločba o radijskem spektru) določeni harmonizirani pogoji za razpoložljivost in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra;

ê 2009/140/ES člen 2(1)(a)

ð novo

(a28)‚dostop‘ pomeni zagotovitev razpoložljivosti naprav in/ali storitev drugemu podjetju pod določenimi pogoji, bodisi na izključni ali neizključni podlagi, za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, tudi kadar se uporabljajo za dobavo storitev informacijske družbe ali storitev radiodifuzijskih vsebin. Med drugim zajema dostop do omrežnih elementov in pripadajočih naprav, ki lahko vključuje tudi priključitev opreme s fiksnimi ali nefiksnimi sredstvi (zlasti dostop do krajevne zanke ter naprav in storitev, ki so potrebne za zagotavljanje storitev prek krajevne zanke); dostop do fizične infrastrukture, vključno z zgradbami, kanali in drogovi; dostop do ustreznih sistemov programske opreme, vključno s sistemi za obratovalno podporo; dostop do informacijskih sistemov ali podatkovnih zbirk za prednaročanje, zagotavljanje, naročanje, vzdrževanje in zahteve za popravilo ter zaračunavanje; dostop do pretvorbe številk ali do sistemov, ki zagotavljajo enakovredno delovanje; dostop do fiksnih in mobilnih omrežij, ð vključno s programsko emuliranimi omrežji, ï zlasti za gostovanja; dostop do sistemov s pogojnim dostopom za digitalne televizijske storitve; dostop do virtualnih omrežnih storitev;

   ê 2002/19/ES

(b29) „medomrežno povezovanje“ pomeni fizično in logično povezovanje javnih komunikacijskih omrežij, ki jih uporablja isto ali drugo podjetje, da omogoči uporabnikom iz enega podjetja komunikacijo z uporabniki iz istega ali drugega podjetja ali dostop do storitev, ki jih zagotavlja drugo podjetje. Storitve lahko zagotavljajo udeležene stranke ali druge stranke, ki imajo dostop do omrežja. Medomrežno povezovanje je posebna vrsta dostopa, ki se uporablja med obratovalci operaterji javnih omrežij;

(c30) „obratovalecoperater“ pomeni podjetje, ki zagotavlja ali je pooblaščeno za zagotavljanje javnega komunikacijskega omrežja ali pripadajoče naprave;

(d) „širokozaslonska televizijska storitev“ pomeni televizijsko storitev, v celoti ali delno sestavljeno iz programov, ki so izdelani in pripravljeni za prikazovanje v širokozaslonskem formatu v polni višini. Format 16: 9 je referenčni format za širokozaslonske televizijske storitve;

ê 2009/140/ES člen 2(1)(b) (prilagojeno)

(e31) „krajevna zanka“ pomeni Ö fizično pot elektronskih komunikacijskih signalov Õ fizični vod, ki povezuje omrežno priključno točko z razdelilnikom ali enakovredno napravo v fiksnem javnem elektronskem komunikacijskem omrežju.

ê 2002/22/ES člen 2

„javni plačilni telefon“ pomeni telefon, ki je na voljo najširši javnosti in za katerega uporabo so lahko plačilno sredstvo kovanci in/ali kreditne/bančne plačilne kartice in/ali predplačilne kartice, vključno s karticami za uporabo z izbiralnimi kodami;

ê 2009/136/ES člen 1(2)(b) (prilagojeno)

ð novo

(c32) ‚javno dostopna telefonska storitev‘ ð„govorna komunikacija“ï pomeni storitev, ki je na voljo javnosti za neposredno ali posredno odpravljanje in sprejemanje nacionalnih ali nacionalnih in mednarodnih klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja;

(d33) ‚geografska številka‘ pomeni številko iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, pri kateri ima en del njene števčne strukture geografski pomen, ki se uporablja za usmerjanje klicev na fizično lokacijo omrežne priključne točke (NTP);

ê 2009/136/EC člen 1(2)(d) (prilagojeno)

(f34) ‚negeografska številka‘ pomeni številko iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, ki ni geografska številka. Med drugim vključuje Ö , kot so Õ številke mobilnih telefonov, številke brezplačnih telefonskih klicev in številke premijskih storitev;.

ò novo

(35) „center za obveščanje“ (PSAP) pomeni fizično lokacijo, v kateri se najprej prejme komunikacija v sili in za katero je odgovoren javni organ ali zasebna organizacija, ki ju priznava država članica;

(36) „najprimernejši center za obveščanje“ pomeni center za obveščanje, ki ga odgovorni organi vnaprej določijo za sprejemanje komunikacije v sili s kakega območja ali nekatere vrste komunikacije v sili;

(37) „komunikacija v sili“ pomeni komunikacijo z uporabo medosebnih komunikacijskih storitev med končnim uporabnikom in centrom za obveščanje z namenom zahtevanja in pridobitve nujne pomoči od službe za pomoč v sili;

(38) „služba za pomoč v sili“ pomeni službo, ki jo priznava država članica in ki v skladu z nacionalno zakonodajo daje takojšnjo in hitro pomoč v razmerah, ko je predvsen neposredno ogroženo življenje ali ud, zdravje ali varnost posameznika ali javnosti, zasebna ali javna lastnina ali okolje.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

POGLAVJE II

CILJI

Člen 83

Politični Ö Splošni Õ cilji in regulativna načela

1. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni ð in drugi pristojni ï organi pri opravljanju regulativnih nalog, opredeljenih v tej direktivi in v posebnih direktivah, sprejmejo vse primerne ukrepeÖ, ki so potrebni in sorazmerniÕ za dosego ciljev iz odstavkaov 2, 3 in 4. Taki ukrepi naj bodo sorazmerni s temi cilji. ð Države članice in BEREC prispevajo k doseganju teh ciljev. ï

ê 2009/140/ES člen 1(8)(a)

Če v členu 9 v zvezi z radijskimi frekvencami ni drugače določeno, države članice v največji možni meri upoštevajo, da je zaželeno, da se zagotovi tehnološko nevtralnost zakonske ureditve, in zagotovijo, da pri opravljanju regulativnih nalog, določenih v tej direktivi in posebnih direktivah, zlasti tistih, ki so namenjene zagotovitvi učinkovite konkurence, nacionalni regulativni organi ravnajo enako.

ê 2002/21/ES

ð novo

Nacionalni regulativni ðin drugi pristojniï organi lahko v okviru svojih pristojnosti prispevajo k zagotovitvi uresničevanja usmeritev, ki so namenjene spodbujanju kulturne in jezikovne raznolikosti ter tudi pluralnosti medijev.

2. Nacionalni regulativni organi podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev in pripadajočih naprav ter storitev med drugim tako, da:

ê 2009/140/ES člen 1(8)(b)

(a) zagotovijo, da uporabniki, vključno z uporabniki invalidi, starejšimi uporabniki in uporabniki s posebnimi socialnimi potrebami, izkoristijo ugodnosti v smislu izbire, cene in kakovosti;  

(b) zagotovijo, da v sektorju elektronskih komunikacij, vključno s prenosom vsebin, ni izkrivljanja ali omejevanja konkurence;

ê 2002/21/ES

spodbujajo učinkovito uporabo radijskih frekvenc in številskih virov ter zagotovijo njihovo učinkovito upravljanje.

ò novo

2. Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi ter BEREC:

(a) spodbujajo dostop do zelo visokozmogljive fiksne in mobilne podatkovne povezljivosti in njeno uporabo za vse državljane in podjetja Unije;

(b) podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav, vključno z učinkovito konkurenco, ki temelji na infrastrukturi, ter pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev in povezanih storitev;

(c) prispevajo k razvoju notranjega trga z odpravljanjem preostalih ovir in omogočanjem usklajenih pogojev za naložbe in zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev ter elektronskih komunikacijskih storitev po vsej Uniji, z oblikovanjem skupnih pravil in predvidljivih regulativnih pristopov, z dajanjem prednosti dejanski, učinkoviti in koordinirani uporabi spektra, odprtim inovacijam, vzpostavitvi in razvoju vseevropksih omrežij, interoperabilnosti vseevropskih storitev ter povezljivosti med koncema;

(d) podpirajo interese državljanov Unije, tudi dolgoročno, z zagotavljanjem splošnega dostopa do zelo visokozmogljive fiksne in mobilne povezljivosti in njene uporabe ter medsebojnih komunikacijskih storitev, z omogočanjem čim večjih ugodnosti pri izbiri, ceni in kakovosti na podlagi učinkovite konkurence, z ohranjanjem varnosti omrežij in storitev, z zagotavljanjem visoke in skupne stopnje zaščite končnih uporabnikov s potrebnimi sektorskimi pravili ter z reševanjem potreb, kot so dostopne cene, za posebne družbene skupine, zlasti uporabnike invalide, starejše uporabnike in uporabnike s posebnimi socialnimi potrebami.

ê 2002/21/ES

3. Nacionalni regulativni organi prispevajo k razvoju notranjega trga med drugim tako, da:

(a) odpravijo preostale ovire pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev ter elektronskih komunikacijskih storitev na evropski ravni;

(b) spodbujajo graditev in razvoj vseevropskih omrežij, medobratovalnost vseevropskih storitev ter povezljivost med koncema;

ê 2009/140/ES člen 1(8)(e)

(d) sodelujejo med seboj, s Komisijo in BERECom na pregleden način, da bi zagotovili razvoj skladne regulativne prakse in skladno uporabo te direktive in posebnih direktiv.

ê 2002/21/ES

4. Nacionalni regulativni organi podpirajo interese državljanov Evropske unije med drugim tako, da:

(a) zagotovijo, da imajo vsi državljani dostop do univerzalne storitve, opredeljene v Direktivi 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi);

(b) poskrbijo za visoko raven varstva porabnikov pri njihovem poslovanju z dobavitelji, zlasti z zagotovitvijo možnosti preprostih in ne predragih postopkov reševanja sporov, ki jih izvaja organ, neodvisen od udeleženih strank;

(c) prispevajo k zagotovitvi visoke ravni varstva osebnih podatkov in zasebnosti;

(d) pospešujejo zagotavljanje jasnih informacij, zlasti tako, da zahtevajo preglednost tarif in pogojev za uporabo javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev;

ê 2009/140/ES člen 1(8)(f)

(e) obravnavajo potrebe posebnih družbenih skupin, zlasti uporabnikov invalidov, starejših uporabnikov in uporabnikov s posebnimi socialnimi potrebami;

ê 2002/21/ES

(f) poskrbijo za ohranitev integritete in varnosti javnih komunikacijskih omrežij;

ê 2009/140/ES člen 1(8)(g)

(g) spodbujajo sposobnost končnih uporabnikov, da dostopajo do informacij in jih razširjajo ali uporabljajo programe in storitve po lastni izbiri;

ê 2009/140/ES člen 1(8)(h) (prilagojeno)

ð novo

35. Nacionalni regulativni ðin drugi pristojniï organi pri uresničevanju političnih ciljev politik iz odstavkaov 2, 3 in  4  Ö , opredeljenimi v tem odstavku, Õ uporabijo objektivna, pregledna, nediskriminatorna in sorazmerna regulativna načela, med drugim s:

(a) spodbujanjem regulativne predvidljivosti z zagotavljanjem doslednega regulativnega pristopa v zaporednih obdobjih pregleda ð ter z medsebojnim sodelovanjem, s sodelovanjem z BEREC in Komisijo ï;

(b) zagotavljanjem, da v podobnih razmerah ni diskriminacije pri obravnavi podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve;

(c) zaščito konkurence v korist potrošnikov in po potrebi s spodbujanjem konkurence na področju infrastrukture;

ò novo

(c) uporabo prava EU na tehnološko nevtralen način, kolikor je to skladno z doseganjem ciljev iz odstavka 1;

ê 2009/140/ES člen 1(8)(h) (prilagojeno)

ð novo

(d) spodbujanjem učinkovitega vlaganja in inovacij na področju novih in izboljšanih infrastruktur, vključno z zagotavljanjem, da vse obveznosti dostopa ustrezno upoštevajo tveganja, ki ga sprejmejo podjetja, ki vlagajo, in z omogočanjem različnih dogovorov o sodelovanju med vlagatelji in strankami, ki iščejo dostop, da razpršijo naložbeno tveganje, ter hkrati zagotovijo, da se ohranita konkurenčnost na trgu in načelo nediskriminacije;

(e) ustreznim upoštevanjem različnih pogojev glede ð infrastrukture, ï konkurence in potrošnikov, ki obstajajo na različnih geografskih območjih države članice;

(f) nalaganjem predhodnih regulativnih obveznosti samo, če ni ð ,kolikor je to potrebno za zaščito ï učinkovite in trajnostne konkurence Ö na zadevnem maloprodajnem trgu Õ, ter omilitvijoev in odpravoa teh obveznosti, takoj ko je ta pogoj izpolnjen.

ê 2009/140/ES člen 1(9) (prilagojeno)

ð novo

Člen 8a 4

Strateško načrtovanje in usklajevanje politike radiofrekvenčnega radijskega spektra

1. Države članice sodelujejo med seboj in s Komisijo pri strateškem načrtovanju, koordinaciji in usklajevanju uporabe radiofrekvenčnega radijskega spektra v Evropski skupnosti ÖUnijiÕ. Zato med drugim upoštevajo gospodarske vidike in vidike varnosti, zdravja, javnega interesa, ð javne varnosti in obrambe ï , svobode izražanja ter kulturne, znanstvene, socialne in tehnične vidike v zvezi s politikami EU ter različne interese uporabnikov radiofrekvenčnega radijskega spektra, da bi optimizirali uporabo radiofrekvenčnega radijskega spektra in se izognili škodljivemu motenju.

2. Države članice s sodelovanjem med seboj in s Komisijo spodbujajo koordinacijo pristopov na področju politike radiofrekvenčnega radijskega spektra v Evropski skupnosti Ö Uniji Õ in po potrebi usklajene pogoje glede razpoložljivosti in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega radijskega spektra, ki so potrebni za vzpostavitev in delovanje notranjega trga na področju elektronskih komunikacij.

3. Države članice sodelujejo s skupino za politiko radijskega spektra, ustanovljeno s Sklepom Komisije 2002/622/ES, med seboj in s Komisijo ter z Evropskim parlamentom in Svetom na njuno zahtevo pri podpori strateškemu načrtovanju in koordinaciji pristopov na področju politike radiofrekvenčnega spektra v Uniji.

34. Komisija ob kar največjem upoštevanju mnenja Sskupine za politiko radijskega spektra (RSPG), ki je bila ustanovljena z Odločbo Komisije 2002/622/ES z dne 26. julija 2002 o ustanovitvi Skupine za politiko radijskega spektra, 90 Evropskemu parlamentu in Svetu lahko predloži zakonodajne predloge za vzpostavitev večletnih programov na področju politike radiofrekvenčnega radijskega spektra. Ti programi določajo usmeritve in cilje za strateško načrtovanje in usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega radijskega spektra v skladu z določbami te direktive in posebnih direktiv.

4. Komisija lahko ob kar največjem upoštevanju mnenja RSPG Evropskemu parlamentu in Svetu predloži skupne politične cilje, če je to potrebno za učinkovito koordinacijo interesov Evropske skupnosti v mednarodnih organizacijah, pristojnih za vprašanja radijskega spektra.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

Ö Naslov II: Institucionalna ureditev in upravljanje Õ

POGLAVJE II I 

Nacionalni regulativni Ö in drugi pristojni Õ organi

Člen 3 5

Nacionalni regulativni Ö in drugi pristojni Õ organi

1. Države članice poskrbijo, da vsako nalogo, dodeljeno nacionalnim regulativnim organom s to ðdoločeno v tejï direktivio ali posebnimi direktivami, prevzame pristojni organ.

ò novo

Nacionalni regulativni organ je odgovoren vsaj za naslednje naloge:

–izvajanje predhodnega urejanja trga, vključno z uvedbo obveznosti dostopa in medomrežnega povezovanja;

–izvedba geografske raziskave iz člena 22;

–zagotavljanje reševanja sporov med podjetji ter med podjetji in potrošniki;

–odločitve o elementih oblikovanja trga, konkurence in ureditve nacionalnih postopkov za podeljevanje, spreminjanje ali obnovitev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s to direktivo;

–podeljevanje splošne odobritve;

–zagotavljanje varstva potrošnikov in pravic končnih uporabnikov v sektorju elektronskih komunikacij;

–določanje mehanizmov za ureditev financiranja kot tudi ocenjevanje neupravičenega bremena in izračunavanje neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve;

–obravnava vprašanj pri dostopu do odprtega interneta;

–dodeljevanje številčnih virov in upravljanje načrtov oštevilčenja;

–zagotavljanje prenosljivosti številk;

–opravljanje vseh drugih nalog, ki jih ta direktiva določa za nacionalne regulativne organe.

Države članice lahko nacionalnim regulativnim organom dodelijo še druge naloge iz te direktive.

2. Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi iste države članice ali različnih držav članic imajo pravico med seboj skleniti dogovor o sodelovanju, da bi spodbudili regulativno sodelovanje.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

43. Države članice objavijo naloge, ki jih morajo opraviti nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï, v preprosto dostopni obliki, zlasti kadar so te naloge dodeljene več kot enemu organu. Države članice pri zadevah v skupnem interesu zagotovijo, kadar je to primerno, posvetovanje in sodelovanje med temi organi ter med temi organi in nacionalnimi organi, pooblaščenimi za izvajanje konkurenčnega prava, in nacionalnimi organi, pooblaščenimi za izvajanje prava varstva potrošnikov. Kadar je več kot en organ pristojen za reševanje takih zadev, države članice zagotovijo objavo zadevnih nalog vsakega organa v preprosto dostopni obliki.

64. Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh nalogah, dodeljenih nacionalnim regulativnim organom ð in drugim pristojnim organom ï po tej direktivi in posebnih direktivah, ter o njihovih nalogah, Ö kakor tudi o vseh spremembah Õ.

Člen 6

Ö Neodvisnost Õ Nnacionalnih regulativnih Ö in drugih pristojnih Õ organov i 

21. Države članice zajamčijo neodvisnost nacionalnih regulativnih organov ð in drugih pristojnih organov ï tako, da zagotovijo njihovo pravno ločenost in funkcijsko neodvisnost od vseh organizacij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve. Države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, zagotovijo dejansko strukturno ločitev regulativne funkcije od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom.

ê 2009/140/ES člen 1(3)(a) (prilagojeno)

ð novo

32. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï izvajajo svoje pristojnosti neodvisno, pregledno in pravočasno. Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni organi ustrezne finančne in človeške vire za opravljanje dodeljenih nalog.

ò novo

Člen 7

Imenovanje in razrešitev članov nacionalnih regulativnih organov

1. Vodjo nacionalnega regulativnega organa, ali kjer je to ustrezno, člane kolektivnega organa, ki v nacionalnem regulativnem organu opravljajo funkcijo vodje, ali njihove namestnike so z javnim natečajem imenovani za dobo vsaj štirih let med ljudmi z ugledom in poklicnimi izkušnjami ter na podlagi dosežkov, spretnosti, znanja in izkušenj. Funkcijo smejo opravljati največ dva mandata, zaporedna ali nezaporedna. Države članice zagotovijo zveznost odločanja s primernim sistemom rotacije za člane kolegijskega organa ali višjega vodstva, kot je imenovanje prvega člana kolegijskega organa za različna obdobja, da se njihovi mandati in mandati njihovih naslednikov ne bi iztekli ob istem času.

ê 2009/140/ES člen 1(3)(b) (prilagojeno)

ð novo

23a. Države članice zagotovijo, da se lahko vodja nacionalnega regulativnega organa, ali, kjer je to ustrezno, člani kolektivnega organa, ki v okviru nacionalnega regulativnega organa iz prvega pododstavka opravljajo funkcijo vodje, ali njihovi namestniki v Ö času svojega mandata Õ razrešijo samo, če ne izpolnjuje/izpolnjujejo več pogojev, potrebnih za opravljanje njegovih/njihovih dolžnosti, ki so vnaprej določene v skladu z nacionalno zakonodajo ð iz tega člena ï.

3. Sklep o razrešitvi vodje nacionalnega regulativnega organa, ali, kjer to ustrezno, članov kolektivnega organa, ki opravljajo njegovo funkcijo, se ob razrešitvi objavi. Razrešeni vodja nacionalnega regulativnega organa, ali, kjer to ustrezno, člani kolektivnega organa, ki opravljajo njegovo funkcijo, prejme/prejmejo utemeljitev razlogov za razrešitev in ima/imajo pravico zahtevati objavo utemeljitve, če do tega sicer ne bi prišlo, in ta se v takem primeru tudi objavi. ð Države članice zagotovijo, da je ta sklep podvržen nadzoru sodišča tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. ï

Člen 8

Ö Politična neodvisnost in odgovornost nacionalnih regulativnih organov Õ

3a1. Brez poseganja v določbe odstavkov 4 in 5 Ö člena 10 Õ nacionalni regulativni organi, ki so v skladu s členom 20 ali 21 te direktive pristojni za ex ante urejanje trga ali reševanje sporov med podjetji, delujejo neodvisno in ð objektivno ter ï ne prosijo nobenega drugega organa za navodila v zvezi z opravljanjem nalog, ki so jim bile dodeljene po nacionalni zakonodaji, s katero se izvaja zakonodaja Skupnosti Ö pravo Unije Õ, oziroma tovrstnih navodil ne sprejemajo. Te organe je mogoče nadzirati v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Samo pritožbeni organi, ustanovljeni v skladu s členom 431, so pristojni, da odložijo izvršitev ali razveljavijo odločitev nacionalnih regulativnih organov.

ò novo

2. Nacionalni regulativni organi med drugim letno poročajo o stanju trga elektronskih komunikacij, sklepih, ki jih izdajo, svojih človeških in finančnih virih in kako jih razporejajo ter prihodnjih načrtih. Poročila se objavijo.

ê 2009/140/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 9

Ö Regulativna sposobnost nacionalnih regulativnih organov Õ

1. Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni organi iz prvega pododstavka ločene letne proračune ð in so samostojni pri njihovi porabi ï. Proračuni se objavijo.

ò novo

2. Brez poseganja v obveznost zagotavljanja, da imajo nacionalni regulativni organi ustrezne finančne in človeške vire za opravljanje dodeljenih nalog, finančna neodvisnost ne preprečuje nadzora in kontrole v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Vsakršna kontrola proračuna nacionalnih regulativnih organov se izvaja pregledno in se objavi.

ê 2009/140/ES (prilagojeno)

3. Države članice zagotovijo tudi, da imajo nacionalni regulativni organi ustrezne finančne in človeške vire zato, da dejavno sodelujejo in prispevajo pri Organu evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) 91 .

Člen 10

Ö Sodelovanje nacionalnih regulativnih organov v BEREC Õ

3b1. Države članice zagotovijo, da ustrezni nacionalni regulativni organi dejavno podpirajo cilje BEREC pri spodbujanju boljšega regulativnega usklajevanja in večje skladnosti.

3c2. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi ob sprejemanju odločitev o svojih nacionalnih trgih v največji možni meri upoštevajo mnenja in skupna stališča BEREC.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 11

Ö Sodelovanje z nacionalnimi organi Õ

51. Nacionalni regulativni organi ð , drugi pristojni organi po tej direktivi ï in nacionalni organi za konkurenco si izmenjujejo informacije, ki so potrebne za uporabo določb te direktive in posebnih direktiv. Pri izmenjavi informacij organ, ki informacije prejme, zagotovi enako raven zaupnosti kot organ, ki je informacije izdal.

ê 2002/20/ES

Člen 1

Cilj in področje uporabe

1. Cilj te direktive je vzpostavitev notranjega trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev z uskladitvijo in poenostavitvijo predpisov in pogojev za odobritve, s čimer bi se omogočilo zagotavljanje teh omrežij in storitev v celotni Skupnosti.

2. Ta direktiva se uporablja za odobritve za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

POGLAVJE II

Splošna odobritev

Oddelek 1 Splošni del

Člen 3 12

Splošna odobritev za elektronska komunikacijska omrežja in storitve

1. Države članice zagotavljajo prosto ponudbo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ob upoštevanju pogojev iz te direktive. Zato države članice ne preprečijo podjetju zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, razen kadar je to potrebno iz razlogov, ki so določeni v členu 46 Ö 52 Õ(1) Pogodbe. ð Vsako tovrstno omejevanje svobode zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev se ustrezno obrazloži in se o tem uradno obvesti Komisijo. ï

2. Za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali elektronskih komunikacijskih storitev ð , ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ï lahko velja samo splošna odobritev, ne da bi to posegalo v posebne obveznosti iz člena6 13 (2) ali v pravice uporabe iz člena 5 členov 46 in 88.

3. ðKadar država članica meni, da je zahteva glede uradnega obvestila utemeljena, navedena država članica lahko od podjetja zahtevaï Od zadevnega podjetja se lahko zahteva, da predloži uradno obvestilo ð BEREC-u ï, ne zahteva pa se, da pred uveljavljanjem pravic, ki izhajajo iz te odobritve, od nacionalnega regulativnega organa ð ali katerih koli drugih organov ï pridobi izrecno odločbo ali drugi upravni akt. Podjetje lahko po uradnem obvestilu ð BEREC-u ï, če se to zahteva, začne z opravljanjem dejavnosti, po potrebi ob upoštevanju določb o pravicah uporabe iz Ö te direktive Õ členov 5, 6 in 7. ð BEREC z eletronskimi sredstvi in nemudoma vsako uradno obvestilo posreduje nacionalnemu regulativnemu organu v vseh državah članicah, v katerih poteka zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali elektronskih komunikacijskih storitev. ï 

ð Informacije v skladu z odstavkom o uradnih obvestilih, ki so bila na dan prenosa te direktive že posredovana nacionalnemu regulativnemu organu se BEREC-u posredujejo najpozneje [dan prenosa]. ï 

ê 2009/140/ES člen 3(2)

Od podjetij, ki zagotavljajo čezmejne elektronske komunikacijske storitve podjetjem, ki imajo sedež v več državah članicah, se zahteva samo eno uradno obvestilo na zadevno državo članico.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

3.4. V uradnem obvestilu iz odstavka 2 Ö 3 Õ se zahtevata samo ena izjava, ki jo da pravna ali fizična oseba nacionalnemu regulativnemu organu ð BEREC-u ï o tem, da namerava začeti z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, in predložitev minimalnih informacij, ki so potrebne, da lahko ð BEREC in ï nacionalni regulativni organ vodi vodita evidenco ali seznam ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Te informacije morajo biti omejene na tiste, ki so potrebne za identifikacijo ponudnika, to so na primer matične številke podjetij, kontaktne osebe ponudnika, naslov ponudnika, kratek opis omrežja ali storitve in predvideni datum začetka opravljanja dejavnosti.:

ò novo

(1)ime ponudnika;

(2)pravni status, pravna oblika in številka vpisa v register ponudnika, če je ponudnik vpisan v trgovinski ali podoben javni register v EU;

(3)naslov glavnega sedeža ponudnika v EU, in če obstajajo, vseh podružnic v državah članicah;

(4)kontaktno osebo in kontaktne podatke;

(5)kratek opis omrežij in storitev, ki jih namerava opravljati;

(6)zadevne države članice ter

(7)predvideni datum začetka dejavnosti.

Države članice ne smejo naložiti dodatnih ali ločenih zahtev o uradnem obveščanju.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Člen 6 13

Pogoji, ki veljajo za splošno odobritev in za pravice do uporabe radijskih frekvenc Ö radiofrekvenčnega spektra Õ in številk, ter posebne obveznosti

ê 2009/140/ES člen 3(4)(a) (prilagojeno)

ð novo

1. Za splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ter pravice do uporabe ð radiofrekvenčnega spektra ï radijskih frekvenc in pravice do uporabe številk lahko veljajo samo pogoji iz Priloge Ö I Õ. Taki pogoji so nediskriminatorni, sorazmerni in pregledni ter v primeru pravic do uporabe ð radiofrekvenčnega spektra ï radijskih frekvenc skladni s členoma 945 in 51 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) ð ter v primeru pravic do uporabe številk skladni s členom 88 ï .

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

è1 2009/140/EC člen 3(4)(b)

2. Posebne obveznosti, ki se lahko naložijo ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev po členih 13, 36, 546(1), 5 48(2), 6 in 8 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) in  è1 členu 17 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) ç ali tistim, ki so imenovani za zagotavljanje univerzalne storitve po omenjeni Ö tej Õ direktivi, se pravno ločijo od pravic in obveznosti po splošni odobritvi. V splošni odobritvi se navedejo merila in postopki za naložitev takih posebnih obveznosti posameznim podjetjem, da se za podjetja doseže transparentnost.

3. Splošna odobritev vsebuje samo pogoje, ki so značilni za to področje in določeni v delih Delu A, B in C priloge Priloge I, niso pa prevzeti pogoji, ki veljajo za podjetja na podlagi druge nacionalne zakonodaje.

4. Države članice ne prevzemajo pogojev splošne odobritve, kadar podelijo pravico uporabe radijskih frekvenc ali številk.

ê 2002/20/ES

ð novo

Člen 9 14

Izjave za lažje uveljavljanje pravic do vgradnje naprav in pravic medsebojnega povezovanja

Na zahtevo podjetja izdajo nacionalni regulativni organi ð BEREC ï v enem tednu standardizirane izjave, s katerimi potrdijo, kadar je to primerno, da je podjetje predložilo uradno obvestilo po členu 312(2), in podrobno navedejo, v kakšnih okoliščinah lahko podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja ali storitve po splošni odobritvi, zaprosi za pravice do vgradnje naprav, do pogajanja o medsebojnem povezovanju in/ali za pridobitev dostopa ali medsebojnega povezovanja, da bi mu omogočili uveljavljanje teh pravic, na primer na drugih državnih ravneh ali v odnosu do drugih podjetij. Kadar je to primerno, se lahko take izjave izdajo tudi kot avtomatični odgovor na uradno obvestilo iz člena 312(2).

Oddelek 2 Pravice in obveznosti splošne odobritve

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Člen 4 15

Minimalni seznam pravic, ki izhajajo iz splošne odobritve

1. Podjetja, pooblaščena v skladu s členom 312, imajo pravico, da:

(a) zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve;

(b) zahtevajo obravnavo svoje vloge glede pravic, ki so potrebne za vgradnjo naprav, v skladu s členom 11 43 Ö te direktive Õ Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).;

ò novo

(c) uporabljajo radiofrekvenčni spekter v povezavi z elektronskimi komunikacijskimi storitvami in omrežji ob upoštevanju členov 13, 46 in 54;

(d) zahtevajo obravnavo svoje vloge za potrebne pravice do uporabe številk v skladu s členom 88.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

2. Če taka podjetja zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve za javnost, imajo s splošno odobritvijo tudi pravico, da:

(a) se pod pogoji Ö te direktive Õ Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) in v skladu z njo z drugimi ponudniki javnosti dostopnih komunikacijskih omrežij in storitev, zajetih v splošni odobritvi, izdani kjer koli v Skupnosti Ö Uniji Õ, pogajajo o medsebojnem povezovanju ,in, če je to primerno, od njih pridobijo dostop ali medsebojno povezavo;

   (b) da v skladu Ö s členom 81 ali 82 Õ z Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov do elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o univerzalni storitvi)  92 dobijo priložnost, da so imenovana za zagotavljanje različnih elementov univerzalne storitve in/ali pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja.

ê 2002/20/ES

ð novo

Člen 12 16

Upravne pristojbine

1. Vse upravne pristojbine, naložene podjetjem, ki zagotavljajo storitev ali omrežje na podlagi splošne odobritve, ali podjetjem, ki jim je bila dodeljena pravica uporabe:

(a) skupaj pokrivajo samo upravne stroške, ki bodo nastali z upravljanjem, nadzorom in uveljavitvijo sheme splošnih odobritev in pravic do uporabe ter posebnih obveznosti iz člena 613(2), ki lahko vključujejo stroške mednarodnega sodelovanja, usklajevanja in standardizacije, analize trga, nadzorovanja izpolnjevanja in drugega tržnega nadzora in tudi stroške regulativnih dejavnosti, ki vključujejo pripravo in uveljavitev sekundarne zakonodaje in upravnih odločb, na primer odločb o dostopu in medsebojnem povezovanju, ter

(b) se naložijo posameznim podjetjem objektivno, transparentno in sorazmerno, kar zmanjša dodatne stroške upravljanja in pripadajoče dajatve na najmanjši možni obseg. ðDržave članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile upravnih pristojbin za podjetja, katerih promet je nižji od določene meje ali katerih dejavnosti ne dosežejo najnižjega tržnega deleža ali imajo zelo omejen ozemeljski obseg.ï

2. Kadar nacionalni regulativni organi ð in drugi pristojni organi ï naložijo upravne pristojbine, objavijo letni pregled svojih upravnih stroškov in skupne vsote zbranih dajatev. Na podlagi razlike med skupno vsoto dajatev in upravnih stroškov se izvedejo ustrezne prilagoditve.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 13 17

Ločeno računovodstvo in finančna poročila

1. Države članice zahtevajo od podjetij, ki ponujajo javna komunikacijska omrežja ali javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve in imajo posebne ali izključne pravice za opravljanje storitev v drugih sektorjih v isti ali drugi državi članici, da:

(a) vodijo ločeno računovodstvo za dejavnosti, povezane z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, v obsegu, ki bi bil potreben, če bi te dejavnosti opravljale pravno neodvisne družbe, da bi se opredelili vsi elementi odhodkov in prihodkov v zvezi z njihovimi dejavnostmi, povezanimi z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, z osnovo za njihovo izračunavanje in uporabljenimi podrobnimi postopki razporeditve, vključno z razčlenitvijo osnovnih sredstev in strukturnih stroškov po postavkah, ali

(b) opravijo strukturno ločitev za dejavnosti, povezane z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev.

Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile zahtev iz prvega pododstavka za podjetja, katerih letni promet iz dejavnosti, povezanih z elektronskimi komunikacijskimi omrežji ali storitvami v državah članicah, znaša manj kot 50 milijonov EUR.

2. Kadar za podjetja, ki ponujajo javna komunikacijska omrežja ali javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve, ne veljajo zahteve prava gospodarskih družb ter ta podjetja ne izpolnjujejo meril računovodskih predpisov iz zakonodaje Skupnosti Ö prava Unije Õ, ki veljajo za mala in srednja podjetja, se njihova finančna poročila sestavijo in predložijo v neodvisno revizijo ter se objavijo. Revizija se izvede v skladu z ustreznimi predpisi Skupnosti Ö Unije Õ in nacionalnimi predpisi.

To velja tudi za ločeno računovodstvo, ki se zahteva po odstavku 1(a).

Oddelek 3 Spremembe in preklic

ê 2009/140/ES člen 3(8)

ð novo

Člen 14 18

Spremembe pravic in obveznosti

1. Države članice zagotovijo, da se lahko pravice, pogoji in postopki v zvezi s splošnimi odobritvami in pravicami do uporabe ð radiofrekvenčnega spektra ali številk ï ali pravicami do vgradnje naprav spremenijo le v objektivno utemeljenih primerih in na sorazmeren način, pri čemer se po potrebi upoštevajo posebni pogoji, ki veljajo za prenosljive pravice do uporabe ð radiofrekvenčnega spektra in številk ï radijskih frekvenc.

2. Razen če so predlagane manjše spremembe in se je z njimi strinjal imetnik pravic ali splošne odobritve ð ter brez poseganja v člen 35 ï, se namen o izvedbi takih sprememb napove na ustrezen način, zainteresirane stranke, vključno z uporabniki in potrošniki, pa imajo na voljo dovolj dolg rok, da izrazijo svoja stališča o predlaganih spremembah, ta rok pa ni krajši od štirih tednov, razen v izjemnih okoliščinah.

ò novo

Objavi se vsaka sprememba in razlog zanjo.

ê 2009/140/ES člen 3(8) (prilagojeno)

ð novo

Člen 19

Ö Omejitev ali odvzem pravic Õ

21. Države članice ne omejijo ali odvzamejo pravic do vgradnje naprav ali pravic do uporabe Ö radiofrekvenčnega spektra Õ radijskih frekvenc ð ali številk ï pred iztekom roka, za katerega so bile podeljene, razen kadar je to utemeljeno Ö v skladu z odstavkom 2 Õ in primerno v skladu s Prilogo Ö I Õ in ustreznimi nacionalnimi določbami o odškodninah za odvzem pravic.

ò novo

2. V skladu s potrebo po zagotovitvi dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ali izvajanja harmoniziranih pogojev, sprejetih v skladu z Direktivo št. 676/2002/ES, države članice lahko po vnaprej določenih postopkih dopustijo odvzem pravic, vključno s tistimi z najmanj 25-letnim trajanjem, v skladu z načeli sorazmernosti in nediskriminacije.

3. Sprememba uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki je posledica uporabe odstavka 4 ali 5 člena 45, samo po sebi ne upravičuje odvzema pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra.

4. Glede namere, da se omeji ali odvzame odobritve ali posamezne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številk, je v skladu s členom 23 potrebno javno posvetovanje.

ê 2002/21/ES člen 5 (prilagojeno)

POGLAVJE III

Zagotavljanje informacij, raziskav in mehanizma posvetovanja

Člen 5 20

Zagotavljanje informacij Ö Zahteva po informacijah za podjetja Õ

ê 2009/140/ES člen 1(5) (prilagojeno)

ð novo

1. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki ponujajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ð pripadajoče naprave ali pripadajoče storitve, ï dajo na voljo vse informacije, vključno s finančnimi podatki, ki jih potrebujejo nacionalni regulativni organi, ð druge pristojne organizacije in BEREC ï za zagotovitev skladnosti z določbami te direktive in posebnih direktiv ali z odločbami, sprejetimi na podlagi teh direkteiv. Predvsem imajo nacionalni regulativni organi pristojnost, da od teh podjetij zahtevajo, da predložijo informacije o prihodnjem razvoju omrežja ali storitev, ki bi lahko vplival na veleprodajne storitve, ki jih dajo na voljo konkurentom. ðZahtevajo lahko tudi informacije o elektronskih komunikacijskih omrežjih in pripadajočih napravah, ki so razčlenjene na lokalni ravni in so dovolj natančne, da lahko nacionalni regulativni organ izvede geografsko raziskavo in imenuje območja digitalne izključenosti v skladu s členom 22. V skladu s členom 29 lahko nacionalni regulativni organi sankcionirajo podjetja, ki namenoma dajejo zavajajoče, napačne in netočne informacije. ï 

Od podjetij s pomembno tržno močjo na veleprodajnih trgih se lahko zahteva tudi, da predložijo računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani s temi veleprodajnimi trgi.

ò novo

Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi lahko zahtevajo informacije od skupnega informativnega mesta, vzpostavljenega v skladu z Direktivo 2014/61/EU o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti.

ê 2009/140/ES člen 1(5)

ð novo

Podjetja predložijo take informacije na zahtevo nemudoma ter v časovnih presledkih in v zahtevani podrobnosti, kot jih zahteva nacionalni regulativni organ. Zahtevane informacije Informacije, ki jih zahteva nacionalni regulativni organ, morajo biti sorazmerne z opravljanjem te naloge. Nacionalni regulativni ð Pristojni ï organ navede razloge, ki utemeljujejo njegovo zahtevo po informacijah in informacije obravnava v skladu z odstavkom 3.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

2. Države članice poskrbijo, da nacionalni regulativni organi in Ö drugi pristojni organi Õ Komisiji na obrazloženo zahtevo predložijo informacije, ki jih Komisija potrebuje za izvajanje svojih nalog po Pogodbi. Informacije, ki jih zahteva Komisija, morajo biti sorazmerne z izvajanjem teh nalog. Kadar se predložene informacije nanašajo na informacije, ki so jih pred tem zagotovila podjetja na zahtevo nacionalnega regulativnega organa, je treba ta podjetja o tem obvestiti. Komisija da posredovane informacije na voljo drugemu organu v drugi državi članici, če je to potrebno in če organ, ki informacije zagotavlja, izrecno ne zahteva nasprotno.

Države članice ob upoštevanju zahtev iz odstavka 3 zagotovijo, da se lahko informacije, predložene enemu nacionalnemu regulativnemu organu, dajo na voljo drugemu organu v isti ali drugi državi članici ð in BEREC-u ï na obrazloženo zahtevo, da lahko oba organa ð ali BEREC ï po potrebi izpolnita izpolnijo svoje odgovornosti po zakonodaji Skupnosti Ö pravu Unije Õ.

3. Kadar nacionalni regulativni Ö ali drugi pristojni Õ organ v skladu s predpisi Skupnosti Ö Unije Õ in nacionalnimi predpisi o poslovni tajnosti ali ð o varstvu osebnih podatkov ï meni, da so informacije zaupne, Komisija ð , BEREC ï in zadevni nacionalni regulativni organi zagotovijo tako zaupnost. ð V skladu z načelom lojalnega sodelovanja nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi ne nasprotujejo predložitvi zahtevanih informacij Komisiji, BEREC-u ali drugemu pristojnemu organu zaradi zaupnosti ali potrebe po posvetovanju s strankami, ki so jim informacije predložile. Kadar se Komisija, BEREC in pristojni organ obvežejo, da bodo spoštovali zaupnost informacij, ki jih kot zaupne opredeli organ, ki informacije poseduje, slednji organ na zahtevo deli informacije za navedeni namen brez nadaljnjega posvetovanja s strankami, ki so informacije predložile. ï 

4. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni ð in drugi pristojni ï organi objavijo informacije, ki bi prispevale k odprtemu in konkurenčnemu trgu, v skladu z nacionalnimi predpisi o javnem dostopu do informacij ter ob upoštevanju predpisov Skupnosti Ö Unije Õ in ter nacionalnih predpisov o poslovni tajnosti ð in varstvu osebnih podatkov ï.

5. Nacionalni regulativni ð in drugi pristojni ï organi objavijo pogoje javnega dostopa do informacij iz odstavka 4, vključno s postopki za pridobitev takega dostopa.

ê 2002/20/ES

ð novo

Člen 11 21

Informacije, ki se zahtevajo po splošni odobritvi, za pravice do uporabe in za posebne obveznosti

1. Brez poseganja v obveznosti obveščanja in poročanja po nacionalni zakonodaji, razen po splošni odobritvi, lahko nacionalni regulativni ð in drugi pristojni ï organi od podjetij zahtevajo samo, da v okviru splošne odobritve, za pravice do uporabe ali posebne obveznosti iz člena 613(2) posredujejo informacije, ki so sorazmerne in objektivno utemeljene za:

ê 2009/140/ES člen 3(7)(a) (prilagojeno)

(a) sistematično ali posamično preverjanje izpolnjevanja pogojaev 1 in 2 dela A, pogojev 2 in 6 dela B Ö D Õ ter pogojev 2 in 7 dela C Ö E Õ Priloge Ö I Õ ter izpolnjevanja obveznosti iz člena 136 (2);

ê 2002/20/ES (prilagojeno) (adapted) (prilagojeno)

ð novo

(b) posamično preverjanje izpolnjevanja pogojev iz priloge Priloge I, če je prispela pritožba ali če nacionalni regulativni ð pristojni ï organ iz drugih razlogov predvideva, da pogoj ni izpolnjen, ali če nacionalni regulativni ð pristojni ï organ na lastno pobudo opravi preiskavo;

(c) postopke za zahteve ali presojo zahtev za dodelitev pravic do uporabe;

(d) objavo primerjalnih pregledov kakovosti in cen storitev v korist potrošnikov;

(e) jasno opredeljene statistične namene;

(f) tržno analizo za namene te Ö direktive Õ Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) ali Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi);

ê 2009/140/EC člen 3(7)(b)

ð novo

(g) varovanje učinkovite uporabe radijskih frekvenc ð radiofrekvenčnega spektra in številčnih virov ï in zagotavljanje njihovega učinkovitega upravljanja;

(h) oceno prihodnjega razvoja omrežja ali storitev, ki bi lahko vplival na veleprodajne storitve, ki so na voljo konkurentom ð , o povezljivosti, ki je na voljo končnim uporabnikom, ali o imenovanju območij digitalne izključenosti ï.

ê 2009/140/ES člen 3(7)(c)

Informacij iz točk (a), (b), (d), (e), (f), (g) in (h) prvega odstavka ni mogoče zahtevati pred dostopom na trg ali kot pogoj zanjpred ali kot pogoj za dostop na trg.

ò novo

2. V zvezi s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra se takšne informacije nanašajo zlasti na dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ter na izpolnjevanje obveznosti glede pokritosti in kakovosti storitev, povezanih s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra in njihovim preverjanjem.

ê 2002/20/ES

ð novo

23. Kadar nacionalni regulativni ð in drugi pristojni ï organi od podjetij zahtevajo, da posredujejo informacije, omenjene v odstavku 1, jih obvestijo o posebnem namenu, za katerega je treba te informacije uporabiti.

ò novo

4. Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi ne smejo podvajati zahtev za informacije, ki jih je BEREC v skladu s členom 30 Uredbe [xxxx/xxxx/ES (Uredba BEREC) 93 že vložil.

Člen 22

Geografske raziskave o uvedbi omrežij

1. Nacionalni regulativni organ izvedejo geografsko raziskavo o dosegu elektronskih komunikacijskih omrežij, ki lahko zagotavljajo storitve širokopasovnega dostopa („širokopasovno omrežje“), v treh letih od [rok za prenos Direktive] in jo posodobijo vsaj vsake tri leta.

Ta geografska raziskava zajema:

a) raziskavo trenutnega geografskega dosega širokopasovnih omrežij na njihovem ozemlju, zlasti za izvajanje nalog, ki jih zahtevajo členi 62, 65 in 81, ter za nalaganje obveznosti v skladu s členom 66 in za raziskave, ki so potrebne za uporabo pravil o državni pomoči; ter

b) triletno napoved o dosegu širokopasovnih omrežij na njihovem ozemlju, ki temelji na informacijah, zbranih v skladu s točko (a), če so na voljo in ustrezne.

Ta napoved mora biti odsev ekonomske perspektive sektorja elektronskih komunikacijskih omrežij in predvidenih naložb operaterjev v času, ko so podatki zbrani, da se lahko omogoči opredelitev razpoložljive povezljivosti v različnih območjih. Napoved mora vključevati informacije o načrtovanih uvedbah s strani vseh podjetij ali javnih organov, zlasti mora vključevati zelo visokozmogljiva omrežja ter nadgraditve ali podaljšanja širokopasovnih omrežij na vsaj zmogljivost dostopovnih omrežij naslednje generacije. V ta namen nacionalni regulativni organi od podjetij zahtevajo zagotovitev, da posredujejo informacije o načrtovanih uvedbah takšnih omrežij.

V preiskavi zbrane informacije vsebujejo ustrezno raven lokalnih podrobnosti in vključujejo dovolj informacij o kakovosti storitve in parametrov o tem.

2. Nacionalni regulativni organi lahko imenujejo „območje digitalne izključenosti“, ki ustreza območju z jasnimi ozemeljskimi omejitvami, kadar je na podlagi zbranih informacij v skladu z odstavkom 1 ugotovljeno, da v ustreznem predvidenem obdobju nobeno podjetje ali javni organ ni uvedel ali ne namerava uvesti zelo visokozmogljivega omrežja ali da ni znatno nadgradil ali razširil svojega omrežja na zmogljivost vsaj 100Mb/s hitrosti prenosa podatkov ali da tega ne namerava. Nacionalni regulativni organi objavijo imenovana območja digitalne izključenosti.

3. Nacionalni regulativni organi lahko znotraj območij digitalne izključenosti objavijo razpis za vsako podjetje, ki pokaže namero po uvedbi zelo visokozmogljivega omrežja v ustreznem predvidenem obdobju. Nacionalni regulativni organ podrobno opredeli informacije, ki jih mora vsebovati takšna ponudba, da bi zagotovil vsaj podobno raven podrobnosti, ki je bila upoštevana v napovedi iz odstavka 1(b). Vsa podjetja, ki izrazijo interes, obvesti, ali je imenovano območje digitalne izključenosti pokrito ali bo najbrž pokrito z dostopovnim omrežjem naslednje generacije, ki ponujajo nižjo hitrosti prenosa pod 100 Mb/s na osnovi informacij, zbranih v skladu z odstavkom 1(b).

4. Kadar nacionalni regulativni organi sprejmejo ukrepe v skladu z odstavkom 3, to storijo z učinkovitim, objektivnim, preglednim in nediskriminatoren postopkom, pri čemer nobeno podjetje vnaprej ni izključeno. Opustitev predložitve informacij v skladu z odstavkom 1(b) ali neodziv na razpis v skladu z odstavkom 3 se lahko šteje za zavajajoče podatke v skladu s členom 20 ali 21.

5. Države članice zagotovijo, da lokalni, regionalni in nacionalni organi, ki so odgovorni za razporeditev javnih sredstev, uvedbo elektronskih komunikacijskih omrežij, oblikovanje nacionalnih načrtov za širokopasovne povezave, opredelitev obveznosti glede pokritosti, povezanih s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra, ter za preverjanje razpoložljivosti storitev, ki na svojem ozemlju spadajo v obveznost zagotavljanja univerzalne storitve, upoštevajo rezultate raziskav in imenovanih območij digitalne izključenosti, izvedenih v skladu z odstavki 1, 2 in 3, ter da nacionalni regulativni organi sporočijo takšne rezultate, namenjene organu prejemniku, ter zagotovijo enako raven zaupnosti in zavarovanja poslovnih skrivnosti kot organ, ki je informacije izdal. Ti rezultati morajo biti na njuno zahtevo in pod enakimi pogoji na voljo tudi BEREC-u in Komisiji.

6. Nacionalni regulativni organi lahko končnim uporabnikom omogočijo dostop do informacijskih orodij in jim tako pomagajo ugotoviti razpoložljivost povezljivosti na različnih območjih, in sicer v podrobnostih, ki jim lahko pomagajo pri izbiri glede povezljivostnih storitev, v skladu z obveznostmi nacionalne regulativne organizacije glede varstva zaupnosti informacij in poslovnih skrivnosti.

7. Da bi BEREC prispeval k dosledni uporabi geografskih raziskav in napovedi, po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in v tesnem sodelovanju s Komisijo do [datum] izda smernice, ki bodo v pomoč nacionalnim regulativnim organom pri njihovem skladnem izvajanju obveznosti iz tega člena.

ê 2009/140/ES člen 1(6) (prilagojeno)

ð novo

Člen 623

Mehanizem za posvetovanja in preglednost

Razen v primerih iz členov 732(9), 2026, or 2127 države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi Ö ali drugi pristojni organi Õ, kadar nameravajo sprejeti ukrepe v skladu s to direktivo ali posebnimi direktivami ali kadar nameravajo določitizagotoviti omejitve v skladu s členom9(3)45(4) in 9(4)45(5), ki imajo znaten vpliv na upoštevni trg, dajo zainteresiranim strankam možnost, da v primernem roku izrazijo svoje stališče o osnutku ukrepov ð v primerenm roku, ki upošteva kompleksnost zadeve in ni krajši od 30 dni, razen v posebih okoliščinah ï.

Nacionalni regulativni Öin drugi pristojni Õ organi objavijo svoje nacionalne posvetovalne postopke.

Države članice zagotovijo ureditev skupnega informativnega mesta, na katerem so dostopne vse tekoče razprave.

Nacionalni regulativni organ omogoči, da so Rrezultati posvetovalnega postopka so dostopni javnosti, razen kadar veljajo informacije za zaupne v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ in nacionalno zakonodajo o poslovni tajnosti.

ê 2002/22/ES

Člen 3324

Posvetovanje z zainteresiranimi strankami

ê 2009/136/ES člen 1(23)(a)

1. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi, kolikor je to primerno, upoštevajo stališča končnih uporabnikov, potrošnikov (predvsem potrošnikov invalidov), proizvajalcev in podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, o vprašanjih v zvezi z vsemi pravicami končnih uporabnikov in potrošnikov glede javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, zlasti, kadar imajo pomemben vpliv na trg.

Države članice zlasti zagotovijo, da nacionalni regulativni organi vzpostavijo mehanizem posvetovanja, ki zagotavlja, da so v njihovih odločitvah o vprašanjih v zvezi s pravicami končnih uporabnikov in potrošnikov glede javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ustrezno upoštevani interesi potrošnikov na področju elektronskih komunikacij.

ê 2002/22/ES

2. Zainteresirane stranke lahko, kadar je to primerno, pod vodstvom nacionalnih regulativnih organov razvijejo mehanizme, ki vključujejo potrošnike, skupine uporabnikov in izvajalce storitev, da bi izboljšale splošno kakovost zagotavljanja storitev, med drugim z razvijanjem in nadzorovanjem pravil o ravnanju in obratovalnih standardov.

ê 2009/136/ES člen 1(23)(b) (prilagojeno)

3. Brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ in ki spodbujajo cilje kulturne in medijske politike, kot so kulturna in jezikovna raznolikost ter pluralnost medijev, lahko nacionalni regulativni organi in drugi zadevni organi spodbujajo sodelovanje med podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, in med sektorji, ki so zainteresirani za spodbujanje zakonitih vsebin v okviru elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. To sodelovanje lahko vključuje tudi usklajevanje informacij javnega interesa, ki se predložijo v skladu s členom 96(3) in drugim pododstavkom člena 95(1).

ê 2002/22/ES

Člen 34 25

Izvensodno reševanje sporov

ê 2009/136/ES člen 1(24) (prilagojeno)

ð novo

1. Države članice zagotovijo, da so Ö potrošnikom Õ na voljo pregledni, nediskriminatorni, preprosti, Ö hitri, pravični Õ in cenovno dostopni izvensodni postopki za obravnavo Ö njihove Õ nerešeneih sporeov v zvezi s to direktivo med potrošniki in Ö s Õ podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali ð javno dostopne elektronske komunikacijske ï storitve, ð ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ï v zvezi s pogodbenimi pogoji in/ali izvajanjem pogodb o zagotavljanju takih omrežij in/ali storitev. Države članice sprejmejo ukrepe, s katerimi zagotovijo, da Ö omogočijo nacionalnim regulativnim organom, da delujejo kot organi za reševanje sporov. Õ tTaki postopki Ö so v skladu z zahtevami glede kakovosti iz Poglavja II Direktive 2013/11/EU. Õ omogočajo pravično in hitro reševanje sporov, in lahko, če je upravičeno, sprejmejo sistem povračila ali nadomestila. Taki postopki omogočajo nepristransko reševanje sporov in potrošnikom ne jemljejo pravice pravnega varstva na podlagi nacionalne zakonodaje. Države članice lahko ð odobrijo dostop do takih postopkov ï te obveznosti razširijo na spore, ki vključujejo drugeim končneim uporabnikeom ð , zlasti mikro- in malim podjetjem. ï 

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

ð novo

2. Države članice zagotovijo, da njihova zakonodaja ne ovira ustanovitve uradov za pritožbe in izvajanja sprotnih storitev na ustrezni ozemeljski ravni, da bi omogočile potrošnikom in Ö drugim Õ končnim uporabnikom dostop do reševanja sporov. ð Za spore, ki vključujejo potrošnike in spadajo na področje uporabe Uredbe (EU) 524/2013, se uporabljajo določbe navedene uredbe, če so bili zadevni organi za reševanje sporov priglašeni Komisiji v skladu s členom 20 Direktive 2013/11/EU. ï 

3. Ö Brez poseganja v določbe Direktive 2013/11/EU, Õ Kkadar taki spori vključujejo stranke v različnih državah članicah, države članice uskladijo svoja prizadevanja za rešitev spora.

4. Ta člen ne posega v postopke nacionalnih sodišč.

ê 2002/21/ES

Člen 20 26

Reševanje sporov med podjetji

ê 2009/140/ES člen 1(22) (prilagojeno)

ð novo

1. V primeru spora med podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve v državi članici, v zvezi z obstoječimi obveznostmi iz te direktive ali posebnih direktiv ali med takšnimi podjetji in drugimi podjetji v državi članici, ki imajo koristi iz obveznosti glede dostopa in/ali povezave ð , ali med podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve v državi članici, in ponudniki pripadajočih naprav, ï ki izhajajo iz te direktive oziroma posebne direktive, izda zadevni nacionalni regulativni organ na zahtevo katerekoli stranke in brez poseganja v določbe odstavekka 2 zavezujočo odločitev za rešitev spora brez odlašanja, najkasneje pa v štirih mesecih, razen v izjemnih primerih. Zadevna država članica zahteva, da vse stranke tesno sodelujejo z nacionalnim regulativnim organom.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

2. Države članice lahko od nacionalnih regulativnih organov zahtevajo, da zavrnejo rešitev spora z zavezujočo odločbo, kadar obstajajo drugi mehanizmi, vključno z mediacijo, ki bi bolje prispevali k pravočasni rešitvi spora v skladu z določbami s členaom 38. Nacionalni regulativni organ o tem takoj obvesti stranke. Če spor po štirih mesecih ni rešen in če tožeča stranka ni predložila zadeve sodišču, nacionalni regulativni organ na zahtevo katerekoli stranke izda zavezujočo odločbo za rešitev spora v najkrajšem možnem času, vsekakor pa v štirih mesecih.

3. Nacionalni regulativni organ pri reševanju spora sprejema odločbe, namenjene doseganju ciljev iz člena 38. Vse obveznosti, ki jih lahko nacionalni regulativni organ naloži podjetju pri reševanju spora, morajo biti v skladu z določbami te direktive in posebnih direktiv.

4. Odločba nacionalnega regulativnega organa je dostopna javnosti, vendar ob upoštevanju zahtev poslovne tajnosti. Zadevne stranke prejmejo natančno obrazložitev razlogov, na katerih odločba temelji.

5. Postopek iz odstavkov 1, 3 in 4 ne preprečuje nobeni stranki, da bi vložila tožbo pri sodišču.

ê 2009/140/ES člen 1(23) (prilagojeno)

ð novo

Člen 2127

Reševanje čezmejnih sporov

1. Pri čezmejnem sporu, ki nastane po tej direktivi ali posebnih direktivah med strankami Ö podjetji Õ v različnih državah članicah in za katerega so pristojni nacionalni regulativni organi iz več kot ene države članice, se uporabljajo določbe iz odstavkov 2, 3 in 4. ð Navedene določbe se ne uporabljajo za spore, povezane s koordinacijo radiofrekvenčnega spektra, ki jo zajema člen 28. ï

2. Vsaka stranka lahko spor predloži zadevnim nacionalnim regulativnim organom Ö ali zadevnim organom Õ. Pristojni nacionalni regulativni Ö organi ali Õ organi usklajujejo svoja prizadevanja in imajo pravico, da se posvetujejo z ðo sporih uradno obvestijoï BERECom, da bi dosledno rešili spor v skladu s cilji iz člena 83.

Vsak nacionalni regulativni organ, ki je pristojen v takem sporu, lahko od BERECa zahteva, da sprejme mnenje o ukrepu, ki naj se sprejme v skladu z določbami Okvirne direktive in/ali posebnih direktiv za rešitev spora.

ò novo

3. BEREC objavi mnenje, v katerem navede, ali nacionalni regulativni organi ali zadevni organi sprejmejo posebne ukrepe za rešitev spora ali ne ukrepajo, in sicer v najkrajšem možnem roku, v vsakem primeru – razen v izjemnih okoliščinah – pa v štirih mesecih.

ê 2009/140/ES člen 1(23)

Če BEREC prejme tako zahtevo, nacionalni regulativni organ s pristojnostjo za kateri koli vidik spora počaka na mnenje BERECa, preden sprejme ukrep za rešitev spora. To ne posega v možnost nacionalnih regulativnih organov, da po potrebi sprejmejo nujne ukrepe.

ò novo

4. Nacionalni regulativni organ ali zadevni organi počakajo na mnenje BEREC-a, preden sprejmejo ukrep za rešitev spora. V izjemnih okoliščinah, če je treba takoj ukrepati, da bi zagotovili konkurenco in zaščitil interese končnih uporabnikov, lahko kateri koli pristojni nacionalni regulativni organ bodisi na zahtevo strank bodisi na svojo lastno pobudo sprejme začasne ukrepe.

ê 2009/140/ES člen 1(23) (prilagojeno)

ð novo

Vse obveznosti, ki jih podjetjem naložijo nacionalni regulativni organi pri reševanju spora, so v skladu s to direktivo in posebnimi direktivami.

5. Vse obveznosti, ki jo podjetju naloži nacionalni regulativni organ Ö kot del reševanja Õ pri reševanju spora, upoštevajo Ö so v skladu Õ določbe te direktive s to direktivo ali posebnih direktiv  in v največji možni meri upoštevajo mnenje, ki ga je sprejel BEREC ð , ter se sprejmejo v enem mesecu od takšnega mnenja ï.

ê 2009/140/ES člen 1(23), spremenjeno s popravkom, UL L 241, 10.9.2013, str. 8

3. Države članice lahko predvidijo možnost, da pristojni nacionalni regulativni organi skupaj zavrnejo reševanje spora, če obstajajo drugi mehanizmi, vključno z mediacijo, ki bi bolje prispevali k pravočasni rešitvi spora v skladu z določbami člena 8.

ê 2009/140/ES člen 1(23)

O tem takoj obvestijo stranke. Če spor po štirih mesecih ni rešen in če stranka, ki zahteva rešitev spora, ni predložila zadeve sodišču in če katera koli stranka to zahteva, nacionalni regulativni organi uskladijo svoja prizadevanja za rešitev spora v skladu z določbami člena 8 in ob kar največjem upoštevanju morebitnih mnenj, ki jih je sprejel BEREC.

46. Postopek iz odstavka 2 ne preprečuje nobeni stranki, da bi predložilavložila zadevo sodišču.

ò novo

Člen 28

Koordinacija radiofrekvenčnega spektra med državami članicami

1. Države članice in njihovi pristojni organi zagotovijo, da je uporaba radiofrekvenčnega spektra na njihovem ozemlju organizirana tako, da ne ovira drugih držav članic, zlasti zaradi čezmejnega škodljivega motenja med državami članicami, pri uporabi usklajenega radiofrekvenčnega spektra na svojih ozemljih v skladu z zakonodajo Unije.

Glede tega sprejmejo vse potrebne ukrepe brez poseganja v svoje obveznosti po mednarodnem pravu in ustreznih mednarodnih sporazumih, kot je Pravilnik o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze.

2. Države članice medsebojno sodelujejo v skupini za politiko radijskega spektra v čezmejni koordinaciji uporabe radiofrekvenčnega spektra, da bi:

(a)zagotovile skladnost z odstavkom 1;

(b)rešile morebitne težave ali spore glede čezmejne koordinacije ali čezmejnega škodljivega motenja.

3. Katera koli zadevna država članica in Komisija lahko od skupine za politiko radijskega spektra zahteva, da uporabi svoje službe za mediacijo, ter kadar je to primerno, predlaga koordinirano rešitev v obliki mnenja, da bi državam članicam pomagala pri izpolnjevanju odstavka 1 in 2.

4. Na zahtevo države članice ali na lastno pobudo lahko Komisija ob čim večjem upoštevanju mnenja skupine za politiko radijskega spektra sprejme izvedbene ukrepe, da bi rešila čezmejno škodljivo motenje med dvema ali več državami članicami, ki jim onemogoča, da na svojem ozemlju uporabljajo usklajeni radiofrekvenčni spekter. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

Naslov III: Izvajanje

ê 2009/140/ES člen 1(24) (prilagojeno)

ð novo

Člen 21 a 29

Kazni

Države članice določijo sistem kazni ð , glob in periodičnih denarnih kazni ï vključno s kazenskimi sankcijami, kadar je to primerno, za kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive ð , ali katerih koli relevantnih pravno zavezujočih odločitev nacionalnega regultativnega ali drugega pristojnega organa ï in sprejmejo vse potrebne ukrepe za njihovo izvajanje. ð Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi so pooblaščeni, da v mejah nacionalnega ustavnega prava naložijo takšne kazni. ï Predpisane kazni morajo biti ustrezne, učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Države članice o teh določbah uradno obvestijo Komisijo do 25. maj 2011 Ö [datum prenosa] Õ in ji takoj sporočijo vse poznejše spremembe, ki vplivajo na te določbe.

ê 2002/20/ES člen 10

Člen 10 30

Skladnost s pogoji splošne odobritve ali pravic do uporabe in s posebnimi obveznostmi

ê 2009/140/ES člen 3(6)(a) (prilagojeno)

ð novo

1. ð Države članice zagotovijo, da njihovi nacionalni regulativni in drugi pristojni organi ï Nacionalni regulativni organi v skladu s členom 11 spremljajo in nadzorujejo skladnost s pogoji splošne odobritve ali s pravicami do uporabe ð radiofrekvenčnega spektra in številk ï in s posebnimi obveznostmi iz člena 613(2) ð ter z obveznostjo dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členoma 4 in 45 ter členom 47(1) in (2) ï.

Nacionalni regulativni ð in drugi pristojni ï organi lahko od podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve , za katera veljajo na podlagi splošne odobritve ali imajo pravice do uporabe ð radiofrekvenčnega spektra ï radijskih frekvenc ali številk, zahtevajo, da v skladu s členom 1121 posredujejo vse informacije, ki so potrebne za preverjanje izpolnjevanja pogojev iz splošne odobritve ali pravic do uporabe ali izpolnjevanja posebnih obveznosti iz člena 613(2) Ö ali člena 47(1) in (2) Õ.

2. Kadar nacionalni regulativni ð pristojni ï organ ugotovi, da podjetje ne izpolnjuje enega ali več pogojev iz splošne odobritve ali pravic do uporabe ali ne izpolnjuje posebnih obveznosti iz člena 613(2), podjetje uradno obvesti o teh ugotovitvah in mu da primerno priložnost, da v razumnem roku izrazi svoja stališča.

3. Zadevni organ lahko zahteva ustavitev kršitve iz odstavka 2 takoj ali pa v razumnem roku ter sprejme ustrezne in sorazmerne ukrepe za zagotavljanje skladnosti.

V zvezi s tem države članice pooblastijo ustrezne organe, da naložijo:

(a) odvračilne denarne kazni, kadar je to primerno, ki lahko vključujejo periodične kazni z retroaktivnim učinkom; ter

(b) ukaz, da se prekine ali odloži zagotavljanje storitve ali paketa storitev, ki bi lahko, v kolikor bi se nadaljevale, zelo škodile konkurenci, dokler niso izpolnjene obveznosti dostopa na podlagi analize trga, ki se izvede v skladu s členom 16 65 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

Ukrepi in razlogi zanje se takoj sporočijo zadevnemu podjetju, določi pa se tudi razumen rok, v katerem se mora uskladiti z ukrepom.

ê 2009/140/ES člen 3(6)(b) (prilagojeno)

ð novo

4. Ne glede na določbe odstavkaov 2 in 3 lahko države članice pooblastijo ustrezni organ, da naloži podjetjem, kadar je to primerno, denarne kazni, ker niso posredovala informacij v skladu z obveznostmi na podlagi člena 1121(1)(a) ali (b) te direktive ali člena 9 67 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) v razumnem roku, ki ga je določil nacionalni regulativni ð pristojni ï organ.

ê 2009/140/ES člen 3(6)(c) (prilagojeno)

5. Pri resnih Ö kršitvi Õ ali ponavljajočih se kršitvah pogojev iz splošne odobritve, pravic do uporabe ali posebnih obveznosti iz člena 613(2) Ö ali člena 47(1) ali (2) Õ Ö države članice zagotovijo, da Õ lahko nacionalni regulativni Ö in drugi pristojni Õ organi podjetju preprečijo nadaljnje zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali začasno ali stalno odvzamejo pravice do uporabe, če ukrepi iz odstavka 3 tega člena, namenjeni zagotovitvi skladnosti, niso dosegli namena. Ö Države članice pooblastijo ustrezni organ, da naloži Õ Ssankcije in kazni, ki so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Ö Takšne sankcije in kazni Õ se lahko uporabijo za obdobje kršitve, četudi je bila kršitev nato odpravljena.

ê 2009/140/ES člen 3(6)(d) (prilagojeno)

6. Ne glede na določbe odstavkov 2, 3 in 5 lahko ustrezni organ, če ima dokaze o kršitvi pogojev iz splošne odobritve, Ö ali Õ pravic do uporabe ali posebnih obveznosti iz člena 613(2) Ö ali člena 47(1) in (2) Õ, ki predstavlja neposredno in resno grožnjo za javni red, javno varnost ali javno zdravje ali bo drugim ponudnikom ali uporabnikom elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali drugim uporabnikom radijskega spektra povzročila resne gospodarske ali obratovalne težave, pred sprejetjem končne odločitve sprejme nujne začasne ukrepe za odpravo tega stanja. Zadevno podjetje potem dobi ustrezno priložnost, da izrazi svoje stališče in predlaga rešitve. Če je primerno, lahko ustrezni organ potrdi začasne ukrepe, ki veljajo največ 3 mesece, ki pa se lahko v primeru, da izvršilni postopki niso bili zaključeni, podaljšajo za nadaljnje obdobje do treh mesecev.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

7. Podjetja imajo v skladu s postopkom iz člena4 31 Ö te direktive Õ Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) pravico do pritožbe zoper ukrepe, sprejete po tem členu.

ê 2002/21/ES

Člen 4 31

Pravica do pritožbe

ê 2009/140/ES člen 1(4)(a)

ð novo

1. Države članice zagotovijo, da so na nacionalni ravni na voljo učinkoviti mehanizmi, po katerih ima vsak uporabnik ali podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve ter je prizadet z odločitvijobo nacionalnega regulativnega ð pristojnega ï organa, pravico do pritožbe zoper odločitevbo pri pritožbenem organu, ki je ð popolnoma ï neodvisen od udeleženih strank ð ter od zunanjih posegov ali političnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava ï. Ta organ, ki je lahko sodišče, mora imeti ustrezno strokovno znanje in izkušnje, da lahko učinkovito izpolni svoje naloge. Države članice zagotovijo, da se vsebina same zadeve primerno upošteva in da je na voljo učinkovit pritožbeni mehanizem.

Odločitevba ð pristojnega ï nacionalnega regulativnega organa velja, dokler ni znan rezultat pritožbe, razen če so v skladu z nacionalno zakonodajo sprejeti začasni ukrepi.

ê 2002/21/ES

2. Kadar pritožbeni organ iz odstavka 1 nima sodnega značaja, se razlogi za njegovo odločitev vedno obrazložijo v pisni obliki. Poleg tega njegovo odločitev v takem primeru preveri sodišče v smislu člena 267 Pogodbe.

ê 2009/140/EC člen 1(4)(b)

ð novo

3. Države članice zbirajo informacije o splošnem predmetu pritožb, številu pritožb, trajanju pritožbenih postopkov in o številu odločitev o začasnih ukrepih, ki so jih sprejele države članice, in o razlogih za take odločitve. Države članice te informacije ð ter odločitve ali sodbe ï posredujejo na utemeljeno zahtevo Komisiji in BEREC-u.

Naslov IV: Postopki na notranjem trgu

ê 2009/140/ES člen 1(6) (prilagojeno)

Člen 732

Konsolidacija notranjega trga za elektronske komunikacije

1. Nacionalni regulativni organi pri izvajanju svojih nalog v skladu s to direktivo in posebnimi direktivami v največji možni meri upoštevajo cilje iz člena 8 3, vključno kolikor ti zadevajo delovanje notranjega trga.

2. Nacionalni regulativni organi prispevajo k razvoju notranjega trga tako, da med seboj in ter s Komisijo in BEREC-om vsakič sodelujejo na pregleden način, da bi v vseh državah članicah zagotovili skladno uporabo določb te direktive in posebnih direktiv. V ta namen sodelujejo zlasti s Komisijo in BEREC-om pri določanju najprimernejših vrst instrumentov in pravnih sredstev za reševanje posebnih razmer na trgu.

3. Če namerava nacionalni regulativni organ – razen če je v priporočilih in/ali smernicah, sprejetih v skladu s členom 7b 34, določeno drugače – po zaključku posvetovanj iz člena 6 23 sprejeti ukrep, ki:

(a) sodi v področje uporabe člena Ö 59, 62, 65 ali 66 Õ 15 ali 16 te direktive ali člena 5 ali 8 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) in

(b) bi vplival na trgovino med državami članicami,

zagotovi, da so osnutek ukrepa in razlogi, na katerih ta ukrep temelji, dostopni Komisiji, BEREC-u in nacionalnim regulativnim organom v drugih državah članicah istočasno, v skladu s členom 520(3) in o tem obvesti Komisijo, BEREC in druge nacionalne regulativne organe. Nacionalni regulativni organi, BEREC in Komisija lahko zadevnemu nacionalnemu regulativnemu organu predložijo pripombe samo v roku enega meseca. Enomesečnega roka ni mogoče podaljšati.

4. Če je predvideni ukrep iz odstavka 3 namenjen:

(a) opredelitvi upoštevnega trga, ki se razlikuje od trgov, opredeljenih v priporočilu v skladu s členom 15 62(1), ali

(b) odločitvi, ali naj se določi podjetje, ki bi imelo bodisi samo ali skupaj z drugimi pomembno tržno moč po členu 1665(3), (5) ali (4),

in bi negativno vplival na trgovino med državami članicami ter Komisija sporoči nacionalnemu regulativnemu organu, da meni, da bi osnutek ukrepa ustvaril oviro za enotni trg, ali če resno dvomi o njegovi združljivosti z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ in zlasti s cilji iz člena 83, se osnutek ukrepa v naslednjih dveh mesecih ne sprejme. Tega roka ni mogoče podaljšati. V tem primeru Komisija obvesti ostale nacionalne regulativne organe o svojih pridržkih.

5. V roku dveh mesecev iz odstavka 4 lahko Komisija:

(a) sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa zahteva, da osnutek ukrepa umakne, in/ali

(b) sprejme odločitev, s katero umakne pridržke v zvezi z osnutkom ukrepa iz odstavka 4.

Komisija pred sprejemom odločitve v največji možni meri upošteva mnenje BEREC-a. Odločitvi je priložena podrobna in objektivna analiza o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, istočasno pa se predložijo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa.

6. Kadar Komisija sprejme odločitev v skladu z odstavkom 5, na podlagi katere mora nacionalni regulativni organ umakniti osnutek ukrepa, nacionalni regulativni organ osnutek ukrepa spremeni ali umakne v šestih mesecih po izdaji odločitve Komisije. Če je osnutek ukrepa spremenjen, začne nacionalni regulativni organ v skladu s postopki iz člena 623 javno posvetovanje in Komisijo v skladu z določbami odstavka 3 ponovno uradno obvesti o osnutku ukrepa.

7. Zadevni nacionalni regulativni organ v največji možni meri upošteva pripombe drugih nacionalnih regulativnih organov, BEREC-a in Komisije ter lahko, razen v primerih iz odstavkov 4 in 5(a), sprejme na podlagi pripomb pripravljen osnutek ukrepa in ga, če ga sprejme, sporoči Komisiji.

8. Nacionalni regulativni organ Komisiji in BEREC-u sporoči vse sprejete končne ukrepe, ki spadajo pod pogoje iz člena 7 Ö odstavka Õ (3)(a) in (b) Ö tega člena Õ.

9. Če nacionalni regulativni organ v izjemnih okoliščinah meni, da je nujno treba ukrepati z odstopanjem od postopka iz odstavkov 3 in 4, lahko nemudoma sprejme sorazmerne in prehodne ukrepe, da bi zagotovil konkurenco in zaščitil interese uporabnikov. Komisiji, drugemu nacionalnemu regulativnemu organu in BEREC-u nemudoma sporoči te ukrepe s popolno navedbo razlogov. Za odločitev nacionalnega regulativnega organa o tem, da bi taki ukrepi postali stalni ali da bi se podaljšal čas njihove uporabe, veljajo določbe odstavkov 3 in 4;. 

ê 2009/140/ES člen 1(7) (prilagojeno)

Člen 7a33

Postopek za dosledno uporabo pravnih sredstev

1. Kadar je cilj nameravanega ukrepa, predvidenega v iz členau 732(3), naložitev, sprememba ali umik obveznosti za obratovalcaoperaterja pri uporabi člena 16 65 v povezavi s členi 5 59 in 967 do 13 74 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) in člena 17 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), lahko Komisija v obdobju enega meseca, določenega v členu 732(3) te direktive, pristojni nacionalni regulativni organ in BEREC uradno obvesti o razlogih, zaradi katerih meni, da bi osnutek ukrepa ustvaril oviro za enotni trg, ali o resnih pomislekih o združljivosti ukrepa s pravom Skupnosti Ö Unije Õ. V takšnem primeru se osnutek ukrepa ne sprejme še tri mesece po uradnem obvestilu Komisije.

V odsotnosti takšnega uradnega obvestila lahko zadevni nacionalni regulativni organ sprejme osnutek ukrepa, pri tem pa v največji možni meri upošteva vse pripombe, ki jih je predložila Komisija, BEREC ali drugi nacionalni regulativni organ.

2. V obdobju treh mesecev iz odstavka 1 Komisija, BEREC in zadevni nacionalni regulativni organ tesno sodelujejo, da se opredeli najbolj ustrezen in učinkovit ukrep glede na cilje iz člena 83, pri tem pa ustrezno upoštevajo mnenja udeležencev na trgu in potrebo, da se zagotovi razvoj dosledne regulativne prakse.

3. V šestih tednih od začetka trimesečnega obdobja iz odstavka 1 BEREC z večino glasov svojih članov izda mnenje o uradnem obvestilu Komisije iz odstavka 1, v katerem navede, ali meni, da bi bilo treba osnutek ukrepa spremeniti ali umakniti, in, kjer je to primerno, v ta namen poda posebne predloge. To mnenje je obrazloženo in na voljo javnosti.

4. Če v svojem mnenju BEREC soglaša z resnimi pomisleki Komisije, tesno sodeluje z zadevnim nacionalnim regulativnim organom, da se določi najprimernejši in najučinkovitejši ukrep. Pred koncem trimesečnega obdobja iz odstavka 1 lahko nacionalni regulativni organ:

(a) spremeni ali umakne osnutek ukrepa, pri tem pa v največji možni meri upošteva uradno obvestilo Komisije iz odstavka 1 ter mnenje in nasvet BEREC-a;

(b) ohrani osnutek ukrepa.

5. Če BEREC ne soglaša z resnimi pomisleki Komisije ali ne da mnenja ali če nacionalni regulativni organ spremeni ali ohrani osnutek ukrepa v skladu z odstavkom 4, lahko Komisija lahko v enem mesecu po koncu trimesečnega obdobja iz odstavka 1 ter ob kar največjem upoštevanju morebitnega mnenja BEREC-a:

(a) izda priporočilo, da naj zadevni nacionalni regulativni organ spremeni ali umakne osnutek ukrepa, ki vsebuje konkretne predloge za dosego tega ter obrazložitev priporočila, zlasti če BEREC ne soglaša z resnimi pomisleki Komisije;

(b) sklene, da umakne pridržke, navedene v skladu z odstavkom 1;.

ò novo

(c) sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa zahteva, da umakne osnutek ukrepa, kadar BEREC soglaša z resnimi pomisleki Komisije. Odločitvi je priložena podrobna in objektivna analiza o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, hkrati pa se predložijo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa. V tem primeru se smiselno uporablja postopek iz člena 32(6).

ê 2009/140/ES člen 1(7) (prilagojeno)

6. V enem mesecu zatem, ko Komisija izda priporočilo iz odstavka 5(a) ali umakne pridržke v skladu z odstavkom 5(b) Ö tega člena Õ, zadevni nacionalni regulativni organ sporoči Komisiji in BEREC-u končni ukrep, ki ga je sprejel.

To obdobje se lahko podaljša, da se omogoči nacionalnemu regulativnemu organu, da opravi javno posvetovanje iz člena 623.

7. Če nacionalni regulativni organ sklene, da ne bo spremenil ali umaknil osnutka ukrepa na podlagi priporočila iz odstavka 5(a), o tem izda obrazložitev.

8. Nacionalni regulativni organ lahko v kateri koli fazi postopka umakne predlagani osnutek ukrepa.

Člen 7b34

Izvedbene določbe

1. Komisija lahko po javnem posvetovanju, posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi in ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a sprejme priporočila in/ali smernice v zvezi s členom 732, v katerih so opredeljene oblika, vsebina in podrobne informacije, ki jih je treba navesti v uradnih obvestilih v skladu s členom 732(3), okoliščine, v katerih uradna obvestila niso potrebna, in štetjeizračun rokov.

2. Ukrepi iz odstavka 1 se sprejmejo v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 22(2).

ò novo

POGLAVJE II

Dosledna dodelitev spektra

Člen 35

Postopek medsebojnega strokovnega pregleda

1. Kar zadeva upravljanje radiofrekvenčnega spektra, se nacionalnim regulativnim organom podeli pooblastilo za sprejetje vsaj naslednjih ukrepov:

(a)če gre za individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, izbirnega postopka v povezavi s členom 54;

(a)meril za izbiro ponudnika, če je primerno, v povezavi s členom 48(4);

(b)parametrov ukrepov za ekonomsko vrednotenje spektra, kot je pridržana cena, v povezavi s členom 42;

(c)trajanja pravic do uporabe in pogojev za obnovitev v skladu s členoma 49 in 50;

(d)po potrebi vseh ukrepov za spodbujanje konkurence v skladu s členom 52;

(e)pogojev v zvezi z dodelitvijo, prenosom, vključno s prodajo in dajanjem v zakup, pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra v povezavi s členom 51, souporabo spektra ali brezžične infrastrukture v povezavi s členom 59(3) ali kopičenjem pravic do uporabe v povezavi s členom 52(2)(c) in (e) ter

(f)parametrov pogojev pokritosti v skladu s splošnimi cilji politik držav članic na tem področju v povezavi s členom 47.

Pri sprejemanju teh ukrepov nacionalni regulativni organ upošteva ustrezne nacionalne cilje politik, ki jih določijo države članice, ter druge ustrezne nacionalne ukrepe v zvezi z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra v skladu s pravom Unije, podlaga za njegov ukrep pa je temeljita in objektivna ocena konkurenčnih, tehničnih in gospodarskih razmer na trgu.

2. Kadar namerava nacionalni regulativni organ sprejeti ukrep, ki spada na področje uporabe odstavka 1(a) do (g), zagotovi, da so osnutek ukrepa in razlogi, na katerih ta ukrep temelji, hkrati dostopni BEREC-u, Komisiji in nacionalnim regulativnim organom v drugih državah članicah.

3. V enem mesecu ali v daljšem obdobju, če nacionalni regulativni organ privoli v podaljšanje roka, BEREC izda obrazloženo mnenje o osnutku ukrepa, v katerem analizira, ali je navedeni ukrep najprimernejši za:

(a)spodbujanje razvoja notranjega trga in konkurence ter zagotavljanje čim večjih koristi za potrošnika ter na splošno doseganje ciljev in načel iz členov 3 in 45(2);

(b)zagotovitev dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ter

(c)zagotovitev stabilnih in predvidljivih naložbenih pogojev za obstoječe in potencialne uporabnike radiofrekvenčnega spektra pri uvedbi omrežij za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki temeljijo na radiofrekvenčnem spektru.

V obrazloženem mnenju je navedeno, ali bi bilo treba osnutek ukrepa spremeniti ali umakniti. BEREC po potrebi za ta namen pripravi posebna priporočila. Nacionalni regulativni organi in Komisija lahko prav tako predložijo pripombe k osnutku sklepa za zadevni nacionalni regulativni organ.

4. BEREC in nacionalni regulativni organi pri izvajanju svojih nalog v skladu s tem členom upoštevajo zlasti:

(a)cilje in načela iz te direktive; vse ustrezne izvedbene sklepe Komisije, sprejete v skladu s to direktivo ter Odločbo 676/2002/ES in Sklepom 243/2012/ES;

(a)vse posebne nacionalne cilje, ki jih je določila država članica v skladu s pravom Unije;

(b)potrebo po preprečevanju izkrivljanja konkurence pri sprejemanju takih ukrepov;

(c)rezultate najnovejših geografskih raziskav omrežij v skladu s členom 22;

(d)potrebo zagotoviti skladnost z najnovejšimi in še nedokončanimi postopki za dodelitev spektra v drugih državah članicah ter mogoče učinke na trgovino med državami članicami in

(e)vsako zadevno mnenje Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

5. Zadevni nacionalni regulativni organ v največji možni meri upošteva mnenje BEREC-a ter pripombe Komisije in drugih nacionalnih regulativnih organov, preden sprejme končno odločitev. Sprejeto končno odločitev sporoči BEREC-u in Komisiji.

Če nacionalni regulativni organ sklene, da ne bo spremenil ali umaknil osnutka ukrepa na podlagi obrazloženega mnenja, izdanega v skladu z odstavkom 2 tega člena, o tem izda utemeljeno obrazložitev.

Zadevni nacionalni regulativni organ lahko v kateri koli fazi postopka umakne svoj osnutek ukrepa.

6. Nacionalni regulativni organi lahko pri pripravi svojega osnutka ukrepa na podlagi tega člena za pomoč zaprosijo BEREC.

7. BEREC, Komisija in zadevni nacionalni regulativni organ tesno sodelujejo, da se opredeli najustreznejša in najučinkovitejša rešitev glede na regulativne cilje in načela iz te direktive, pri tem pa ustrezno upoštevajo mnenja udeležencev na trgu in potrebo, da se zagotovi razvoj dosledne regulativne prakse.

8. Končna odločitev, ki jo sprejme nacionalni regulativni organ, se objavi.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Člen 836

Usklajeno dodeljevanje radijskih frekvenc

Če je uporaba radijskih frekvenc usklajena, pogoji in postopki dostopa dogovorjeni, podjetja, ki se jim dodelijo radijske frekvence, pa izbrana v skladu z mednarodnimi sporazumi in predpisi Skupnosti Ö pravili Unije Õ, države članice na podlagi tega podelijo pravico do uporabe radijskih frekvenc. Če so v skupnem izbirnem postopku izpolnjeni vsi nacionalni pogoji, povezani sna pravico do uporabe zadevnih radijskih frekvenc, države članice ne naložijo nadaljnjih pogojev, dodatnih meril ali postopkov, ki bi omejevali ali spreminjali pravilno izvedbo skupne dodelitve takih radijskih frekvenc ali povzročili njeno zamudo.

ò novo

Člen 37

Skupni postopek odobritve za podelitev individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. Dve ali več držav članic lahko medsebojno ter s Komisijo in BEREC-om sodelujejo, da bi izpolnile svoje obveznosti iz členov 13, 46 in 54, in sicer s skupno določitvijo skupnih vidikov postopka odobritve ter skupnim izvajanjem izbirnega postopka za podelitev individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu, kjer je primerno, s katerim koli skupnim časovnim načrtom, določenim v skladu s členom 53. Pri skupnem postopku odobritve morajo biti izpolnjena naslednja merila:

(a)ð posamezne nacionalne odobritvene postopke ï sprožijo in izvajajo pristojni organi v skladu s skupno dogovorjenim načrtom;

(b)v njem so, kadar je primerno, določeni skupni pogoji in postopki za izbiro ter podelitev individualnih pravic med zadevnimi državami članicami;

(c)v njem so, kadar je primerno, določeni skupni ali primerljivi pogoji, vezani na individualne pravice do uporabe, med zadevnimi državami članicami, med drugim z omogočanjem, da se uporabnikom dodelijo podobni bloki radiofrekvenčnega spektra;

(d)dokler ni izveden postopek odobritve mora biti vseskozi odprt drugim državam članicam.

2. Kadar spadajo ukrepi, sprejeti zaradi izpolnjevanja meril iz odstavka (1), na področje uporabe člena 35(1), zadevni nacionalni regulativni organi hkrati izvajajo postopek iz navedenega člena.

POGLAVJE III

Postopki usklajevanja

ê 2009/140/ES člen 1(21) (prilagojeno)

ð novo

Člen 1938

Postopki usklajevanja

1. Brez poseganja v členÖ e Õ 9 Ö 37, 45, 46(3), 47(3), 53 Õ te direktive ter v člena 6 in 8 Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi) lahko Komisija ob ugotovitvi, da bi lahko razlike v tem, kako nacionalni regulativni organi ð ali drugi pristojni organi ï izvajajo regulativne naloge, določene v tej direktiviin posebnih direktivah, predstavljale oviro za notranji trg, in ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a izda priporočilo ali odločitev o usklajeni uporabi določb te direktive in posebnih direktiv za pospešitev doseganja ciljev iz člena 38.

2. Če Komisija izda priporočilo v skladu z odstavkom 1, deluje v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 22(2).

Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni ð in drugi pristojni ï organi pri opravljanju svojih nalog v največji možni meri upoštevajo ta priporočila Ö na podlagi odstavka 1 Õ. Kadar se nacionalni regulativni organ ð ali drug pristojni organ ï odloči, da priporočila ne bo upošteval, o tem obvesti Komisijo z navedbo razlogov za svoje stališče.

3. Odločitve, sprejete v skladu z odstavkom 1, lahko vključujejo le identifikacijo usklajenega ali koordiniranega pristopa za obravnavo naslednjih zadev:

(a)nedoslednega izvajanja splošnih regulativnih pristopov za ureditev trgov elektronske komunikacije Öelektronskih komunikacijÕ za uporabo členov 15 62 in 16 65 s strani nacionalnih regulativnih organov, če to predstavlja oviro za notranji trg. Take odločitve se ne nanašajo na posamične priglasitve, ki jih izdajo nacionalni regulativni organi v skladu s členom 7a33.

V takšnem primeru Komisija predlaga osnutek sklepa le:

–po najmanj dveh letih po sprejetju priporočila Komisije, ki obravnava isto vprašanje, in

–ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a o sprejetju take odločitve, ki ga BEREC izda v treh mesecih od zahteve Komisije;

(b)(b) oštevilčenja, vključno s številčnimiskimi območji, prenosljivostjo številk in identifikatorjev, sistemi za prevajanje številk in naslovov ter dostopom do služb za pomoč v silistoritev v sili 112.

4. Odločitev iz odstavka 1, ki je namenjen spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejme v skladu z regulativnim s postopkom ð pregleda ï s pregledom iz člena 22(3)110(4).

5. BEREC lahko na lastno pobudo Komisiji svetuje, ali bi bilo treba sprejeti ukrep v skladu z odstavkom 1.

ê 2002/21/ES

è1 2009/140/ES člen 1(19)(a)

Člen 1739

Standardizacija

1. Komisija v skladu s postopkom iz člena 22(2) sestavi seznam è1 neobveznih standardov ç in/ali specifikacij, ki bi bili podlaga za spodbujanje usklajenega zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev ter pripadajočih naprav in storitev, ter jih objavi v Uradnem listu Evropskeih skupnostiunije. Po potrebi lahko Komisija v skladu s postopkom iz člena 22(2) in po posvetovanju z odborom, ustanovljenim z Direktivo 2015/1535/EU 98/34/ES, zahteva, da te standarde sestavijo evropske organizacije za standarde (Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (CENELEC) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI)).

2. Države članice spodbujajo uporabo standardov in/ali specifikacij iz odstavka 1 za zagotavljanje storitev, tehničnih vmesnikov in/ali omrežnih funkcij, kadar je to nujno potrebno za zagotovitev medobratovalnostiinteroperabilnosti storitev in boljšo izbiro za uporabnike.

Dokler se standardi in/ali specifikacije ne objavijo v skladu z odstavkom 1, države članice spodbujajo uporabo standardov in/ali specifikacij, ki so jih sprejele evropske organizacije za standarde.

ê 2009/140/ES člen 1(19)(b)

Če takšnih standardov in/ali specifikacij ni, države članice spodbujajo uvedbo uporabo mednarodnih standardov ali priporočil, ki jih sprejme Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT), Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) ali Mednarodna komisija za elektrotehniko (IEC).

ê 2002/21/ES

Če mednarodni standardi obstajajo, države članice spodbujajo evropske organizacije za standarde, da te standarde ali njihove ustrezne dele uporabljajo kot podlago za standarde, ki jih same razvijajo, razen kadar bi bili taki mednarodni standardi ali njihovi ustrezni deli neučinkoviti.

3. Če standardi in/ali specifikacije iz odstavka 1 niso ustrezno uporabljeni in zato ni mogoče zagotoviti medobratovalnostiinteroperabilnosti storitev v eni ali več državah članicah, se lahko uporaba takih standardov in/ali specifikacij predpiše kot obvezna po postopku iz odstavka 4, kolikor je to nujno potrebno za zagotovitev medobratovalnostiinteroperabilnosti in izboljšanje izbire za uporabnike.

ê 2009/140/ES člen 1(19)(c)

4. Kadar namerava Komisija predpisati obvezno uporabo nekaterih standardov in/ali specifikacij, obvestilo o tem objavi v Uradnem listu Evropske unije in vse zadevne stranke pozove, naj javno izrazijo svoja stališča. Komisija sprejme ustrezne izvedbene ukrepe in predpiše obvezno uporabo zadevnih standardov tako, da jih na seznamu standardov in/ali specifikacij, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije, navede kot obvezne standarde.

5. Kadar Komisija meni, da standardi in/ali specifikacije iz odstavka 1 ne prispevajo več k zagotavljanju usklajenih elektronskih komunikacijskih storitev ali ne izpolnjujejo več potreb porabnikov potrošnikov ali ovirajo tehnološki razvoj, jih v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 22(2) črta s seznama standardov in/ali specifikacij iz odstavka 1.

ê 2002/21/ES

è1 2009/140/ES člen 1(19)(d)

6. Kadar Komisija meni, da standardi in/ali specifikacije iz odstavka 4 ne prispevajo več k zagotavljanju usklajenih elektronskih komunikacijskih storitev ali ne izpolnjujejo več potreb porabnikov potrošnikov ali ovirajo tehnološki razvoj, è1 sprejme primerne izvedbene ukrepe in črta navedene standarde in/ali specifikacije s seznama standardov in/ali specifikacij iz odstavka 1 ç.

ê 2009/140/ES člen 1(19)(e) (prilagojeno)

ð novo

6a7. Izvedbeni ukrepi iz odstavkov 4 in 6, namenjeni spremembi nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu zs regulativnim postopkom ð pregleda ï s pregledom iz člena 110(4)22(3).

ê 2002/21/ES

78. Ta člen se ne uporablja za nobeno od bistvenih zahtev, specifikacij vmesnika ali usklajenih harmoniziranih standardov, za katere veljajo določbe Direktive 2014/53/EU 1999/5/ES.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Člen 18

Medobratovalnost digitalnih interaktivnih televizijskih storitev

1. Da bi države članice okrepile prosti pretok informacij, pluralnost medijev in kulturno raznolikost, v skladu z določbami člena 17(2) spodbujajo:

   (a) ponudnike digitalnih interaktivnih televizijskih storitev, namenjenih za oddajanje na digitalnih interaktivnih televizijskih platformah za javnost v Skupnosti, da ne glede na način prenosa uporabijo odprti vmesnik aplikacijskega programa (API);

   (b) ponudnike celotne zmogljivejše digitalne televizijske opreme, namenjene sprejemanju digitalnih interaktivnih televizijskih storitev na interaktivnih televizijskih platformah, da izpolnijo minimalne zahteve ustreznih standardov ali specifikacij za odprti vmesnik aplikacijskega programa (API);

   (c) ponudnike digitalnih televizijskih storitev in digitalne televizijske opreme, da sodelujejo pri zagotavljanju medobratovalnih televizijskih storitev za končne uporabnike invalide.

2. Države članice brez poseganja v člen 5(1)(b) Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) spodbujajo imetnike vmesnikov aplikacijskih programov (API-jev), da pod pravičnimi, primernimi in nediskriminacijskimi pogoji ter za ustrezno plačilo dajo na voljo vse informacije, ki jih potrebujejo ponudniki digitalnih interaktivnih televizijskih storitev, da lahko izvajajo vse z vmesnikom aplikacijskega programa (API) podprte storitve v funkcijsko brezhibni obliki.

Naslov V: Varnost in celovitost

ê 2009/140/ES člen 1(15) (prilagojeno)

ð novo

Člen 13 a40

Varnostin celovitost Ö omrežij in storitev Õ

1. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, sprejmejo ustrezne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganja za varnost omrežij in storitev. Ob upoštevanju stanja ti ukrepi zagotovijo raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju. Ti ukrepi se sprejmejo zlasti za preprečitev in zmanjšanje učinka varnostnih incidentov na uporabnike inter medsebojno povezana ð na druga ï omrežja ð in storitve ï.

2. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja, sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev celovitosti svojih omrežij ter tako zagotovijo omogočijo neprekinjeno zagotavljanje storitev prek teh omrežij.

3. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, pristojni nacionalni regulativni organ ð brez nepotrebnega odlašanja uradnoïobvestijo o vseh kršitvah varnosti ali celovitosti, ki so pomembno vplivale na delovanje omrežij ali storitev.

Da bi določili, kako pomemben je vpliv incidenta, se upoštevajo zlasti naslednji parametri:

(a)število uporabnikov, ki jih je prizadela kršitev,

(b)trajanje kršitve,

(c)geografska razširjenost območja, ki ga je prizadela kršitev,

(d)v kolikšnem obsegu je moteno delovanje storitve,

(e)učinek na gospodarske in družbene dejavnosti.

Po potrebi zadevni nacionalni regulativni ð pristojni ï organ obvesti nacionalne regulativne ð pristojne ïorgane v drugih državah članicah in Evropsko aAgencijo Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA). Če zadevni regulativni ð pristojni ï organ ugotovi, da je razkritje kršitve v javnem interesu, lahko o tem obvesti javnost ali to zahteva od podjetja.

Zadevni nacionalni regulativni ð pristojni ï organ enkrat letno Komisiji in agenciji ENISA predloži kratko poročilo o prejetih prijavahuradnih obvestilih in ukrepih, ki so bili sprejeti v skladu s tem odstavkom.

4. Komisija, ki v največji možni meri upošteva mnenje ENISA, lahko sprejme ustrezne tehnične izvedbene ukrepe za uskladitev ukrepov iz odstavkov 1, 2 in 3, vključno z ukrepi, ki opredeljujejo okoliščine, obliko in postopke, ki se uporabljajo za obveznosti glede prijave. Ti tehnični izvedbeni ukrepi v največji možni meri temeljijo na evropskih in mednarodnih standardih, države članice pa lahko kljub temu sprejmejo še dodatne zahteve v zvezi z izpolnjevanjem ciljev iz odstavkov 1 in 2.

Ti izvedbeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 22(3).

ò novo

4. Ta člen ne posega v Uredbo (EU) št. 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter Direktivo 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij.

5. Komisiji se podeli pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 109 zaradi določitve ukrepov iz odstavkov 1 in 2, vključno z ukrepi, ki opredeljujejo okoliščine, obliko in postopke, ki se uporabljajo za obveznosti glede uradnega obveščanja. Delegirani akti v največji možni meri temeljijo na evropskih in mednarodnih standardih, države članice pa lahko kljub temu sprejmejo še dodatne zahteve v zvezi z izpolnjevanjem ciljev iz odstavkov 1 in 2.

ê 2009/140/ES člen 1(15) (prilagojeno)

ð novo

Člen 13b41

Izvajanje in izvrševanje

1. Države članice zagotovijo, da so pristojni nacionalni regulativni organi, da lahko izvajajo člen 13a40, pooblaščeni za izdajanje obvezujočih navodil, vključno s tistimi, ki zadevajo ð ukrepe za odpravo kršitve in ï časovne roke za izvajanje, podjetjem, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve.

2. Države članice zagotovijo, da so pristojni nacionalni regulativni organi pooblaščeni, da od podjetij, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, zahtevajo, da:

(a) predložijo informacije, potrebne za oceno varnosti in/ali celovitosti njihovih storitev in omrežij, vključno z dokumentiranimi varnostnimi politikami, in

(b) privolijo v revizijo varnosti, ki jo izvede usposobljen neodvisen organ ali pristojen nacionalni organ, rezultate revizije pa posredujejo nacionalnemu regulativnemu ð pristojnemu ï organu. Stroške revizije poravna podjetje.

3. Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni ð pristojni ï organi vsa potrebna pooblastila za preiskavo primerov neskladnosti, pa tudi njihovih učinkov na varnost in celovitost omrežij Ö in storitev Õ .

ò novo

4. Države članice zagotovijo, da so pristojni organi za izvajanje člena 40 pooblaščeni za pridobitev pomoči skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (skupine CSIRT) na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2016/1148/EU v zvezi z vprašanji, ki spadajo med naloge skupin CSIRT v skladu s točko 2 Priloge I k navedeni direktivi.

5. Pristojni organi se, kadar je to primerno in v skladu z nacionalnim pravom, posvetujejo in sodelujejo z zadevnimi nacionalnimi organi kazenskega pregona, pristojnimi organi, kot so opredeljeni v členu 8(1) Direktive (EU) 2016/1148, in nacionalnimi organi za varstvo podatkov.

ê 2009/140/ES člen 1(15)

4. Te določbe ne posegajo v člen 3 te direktive.

ê 2002/20/ES

Člen 13

Pristojbine za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav

Države članice lahko ustreznemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentne, nediskriminacijske in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilje iz člena 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

Ö Del II. OMREŽJA Õ

Ö Naslov I: Vstop na trg in uvedba Õ

Člen 13 42

Pristojbine za pravice do uporabe Ö radiofrekvenčnega spektra Õ in pravice do vgradnje naprav

Države članice lahko ustreznemu Ö pristojnemu Õ organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice do uporabe radijskihofrekvenčnega frekvenc ð spektra ï ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščemð, ki se uporabljajo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij, in pripadajočih naprav, ï ki odražajo potrebo po zagotovitviavljajo optimalneo uporabeo teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentnepregledne, nediskriminatornecijske in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilje iz členaov 3, 4 in 45(2)8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Ö  ter: Õ

ò novo

(a)zagotavljajo nevtralnost storitev in tehnološko nevtralnost, za te storitve pa veljajo samo omejitve v skladu s členom 45(4) in (5), pri čemer spodbujajo dejansko in učinkovito uporabo spektra ter skušajo čim bolj povečati družbene in gospodarske koristi spektra;

(b)upoštevajo potrebo po spodbujanju razvoja inovativnih storitev in

(c)upoštevajo morebitne alternativne uporabe virov.

2. Države članice v skladu z odstavkom 1 zagotovijo, da pridržane cene, določene kot minimalne pristojbine za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, odražajo dodatne stroške, ki so posledica pogojev, vezanih na te pravice, nastale pri doseganju ciljev iz členov 3, 4 in 45(2), kot so obveznosti glede pokritosti, ki ne spadajo k običajnim komercialnim standardom.

3. Države članice uporabijo načine plačila, povezane z dejansko razpoložljivostjo zadevnega radiofrekvenčnega spektra, ki ne pomenijo nepotrebnih bremen za morebitne dodatne naložbe v omrežja in pripadajoče naprave, potrebne za učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra in zagotavljanje povezanih storitev.

4. Države članice zagotovijo, da v primeru, ko pristojni organi naložijo pristojbine, ti upoštevajo druge pristojbine ali upravne pristojbine, povezane s splošno odobritvijo ali pravicami do uporabe, kot so določene na podlagi te direktive, da ne bi ustvarili nepotrebnih finančnih bremen za podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ter da bi spodbudili optimalno uporabo dodeljenih virov.

5. Uvedba pristojbin na podlagi tega člena je v skladu z zahtevami iz člena 23 in, kjer je primerno, členov 35, 48(6) in 54.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

POGLAVJE I

Ö DOSTOP DO ZEMLJIŠČA Õ

ê 2002/21/ES

Člen 1143

Pravice do poti

1. Države članice zagotovijo, da pristojni organ pri obravnavi:

–vloge za odobritev pravic zado vgradnjeo naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, podjetju, pooblaščenemu za zagotavljanje javnih komunikacijskih omrežij, ali

–vloge za odobritev pravic zado vgradnjeo naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, podjetju, pooblaščenemu za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, ki niso namenjena javnosti,

stori naslednje:

ê 2009/140/ES člen 1(13)(a)

–deluje na podlagi enostavnih, učinkovitih, preglednih in javnosti dostopnih postopkov, ki se uporabljajo brez diskriminacije in brez odlašanja, in v vsakem primeru svojo odločitev sprejme v šestih mesecih od prejema vloge, razen v primerih razlastitve, ter

ê 2002/21/ES

–upošteva načela preglednosti in nediskriminacije, kadar zadevne pravice veže na pogoje.

Prej navedeni postopki se lahko razlikujejo glede na to, ali vlagatelj zagotavlja javna komunikacijska omrežja ali ne.

ê 2009/140/ES člen 1(13)(b)

2. Države članice zagotovijo učinkovito strukturno ločitev funkcije za podeljevanje pravic iz odstavka 1 od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom, kadar javni ali lokalni organi ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo obratovanje javnih elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev.

ê 2002/21/ES

3. Države članice zagotovijo obstoj učinkovitih mehanizmov, s katerimi se lahko podjetja pritožijo zoper odločbe o podelitvi pravic za vgradnjo naprav organu, ki je neodvisen od udeleženih strank.

ê 2009/140/ES člen 1(14)

Člen 12

Kolokacija in souporaba omrežnih elementov in pripadajočih naprav za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij

1. Kadar ima podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja, po nacionalni zakonodaji pravico vgraditi naprave na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, ali lahko uporabi postopek za razlastitev ali uporabo zemljišča, nacionalni regulativni organi ob polnem upoštevanju načela sorazmernosti odredijo souporabo takih naprav ali zemljišč, med drugim tudi zgradb, vhodov v zgradbe in napeljave v njih, drogov, anten, stolpov in drugih podpornih konstrukcij, pa tudi cevnih vodov, kanalov, vstopih jaškov in priključnih omaric.

2. Države članice lahko za imetnike pravic iz odstavka 1 odredijo souporabo naprav ali zemljišč (vključno s fizično kolokacijo) ali sprejmejo ukrepe, s katerimi omogočijo usklajevanje javnih del zaradi potrebe po varstvu okolja, javnem zdravju, javni varnosti ali izpolnjevanju ciljev prostorskega načrtovanja, in to šele po primerno dolgem javnem posvetovanju, v katerem morajo vse zainteresirane stranke imeti priložnost izraziti svoja stališča. Taka ureditev souporabe ali usklajevanja lahko vključuje pravila za razdelitev stroškov za souporabo zmogljivosti ali zemljišč.

3. Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni organi tudi pristojnost, da po primernem obdobju javnega posvetovanja, v katerem je vsem zainteresiranim stranem dana možnost, da izrazijo svoje stališče, naložijo obveznost souporabe napeljave v stavbah ali do prve koncentracijske ali razdelilne točke, če je ta zunaj stavbe, imetnikom pravic iz odstavka 1 in/ali lastnikom te napeljave, če je to utemeljeno z dejstvom, da bi bilo podvajanje te infrastrukture gospodarsko neučinkovito ali fizično neizvedljivo. Takšni dogovori o souporabi ali usklajevanju lahko vključujejo pravila za razdelitev stroškov za souporabo naprav ali zemljišč, ki so prilagojeni tveganju, kjer je to primerno.

4. Države članice zagotovijo, da lahko pristojni nacionalni organi od podjetij zahtevajo, da dajo na voljo vse potrebne informacije, če jih ti zahtevajo, da bi lahko skupaj z nacionalnimi regulativnimi organi pripravili natančen popis narave, razpoložljivosti in geografske lokacije naprav iz odstavka 1 in jih dali na voljo zainteresiranim strankam.

ò novo

Člen 44

Kolokacija in souporaba omrežnih elementov in pripadajočih naprav za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij

1. Kadar je operater uveljavil pravico na podlagi nacionalne zakonodaje do vgradnje naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim ali je uporabil postopek za razlastitev ali uporabo zemljišča, lahko nacionalni regulativni organi odredijo kolokacijo in souporabo omrežnih elementov in nameščenih pripadajočih naprav zaradi zaščite okolja, javnega zdravja, javne varnosti ali izpolnjevanja ciljev prostorskega načrtovanja. Kolokacija ali souporaba omrežnih elementov in nameščenih naprav ter souporaba zemljišča se lahko odredita samo po primernem obdobju javnega posvetovanja, med katerim se vsem zainteresiranim stranem da priložnost, da izrazijo svoja mnenja, ter samo na posebnih območjih, kjer se taka souporaba šteje za nujno zaradi izpolnjevanja ciljev iz tega člena. Pristojni organi lahko odredijo souporabo takih naprav ali zemljišča, vključno s samim zemljiščem, zgradbami, vhodi v zgradbe in napeljavo v njih, drogovi, antenami, stolpi in drugimi podpornimi konstrukcijami, kanali, vodi, vstopnimi jaški, priključnimi omaricami ali ukrepi, ki olajšujejo usklajevanje javnih del. Po potrebi nacionalni regulativni organi določijo pravila za razdelitev stroškov souporabe naprav ali zemljišč in usklajevanja javnih del.

ê 2009/140/ES člen 1(14)

ð novo

52. Ukrepi, ki jih sprejme nacionalni regulativni ð pristojni ï organ v skladu s tem členom, so objektivni, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni. Ti ukrepi se, kjer je to primerno, izvršijo v sodelovanju z lokalnimi ð nacionalnimi regulativnimi ï organi.

POGLAVJE II

DOSTOP DO RADIOFREKVENČNEGA SPEKTRA

Oddelek 1 Odobritve

ê 2009/140/ES člen 1(10) (prilagojeno)

ð novo

Člen 945

Upravljanje radijskihofrekvenčnega Ö spektra Õ frekvenc za elektronske komunikacijske storitve

1. Države članice poskrbijo za učinkovito upravljanje radijskihofrekvenčnega frekvenc ð spektra ï za elektronske komunikacijske storitve ð in omrežja ï na svojem ozemlju v skladu s členoma 83 in 4 8a, pri čemer je treba upoštevati, da soje radijskeofrekvenčni frekvence ð spekter ï javna dobrina z visoko socialno, kulturno in gospodarsko vrednostjo. Države članice zagotavljajo, da pristojni nacionalni organi razporedijo take radijskeofrekvenčni frekvence spekter, ki se uporabljajo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev ð in omrežij ï, in podelijo splošne odobritve ali individualne pravice do uporabe radijskihofrekvenčnega frekvenc ð spektra ï na podlagi objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in sorazmernih meril.

Pri uporabi tega člena države članice spoštujejo ustrezne mednarodne sporazume, vključno s Pravilnikom o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU) ð in druge sporazume, sprejete v okviru ITU ï, ter lahko upoštevajo javne interese.

2. Države članice pospešujejo spodbujajo usklajevanje uporabe radijskihofrekvenčnega frekvenc ð spektra ïv Skupnosti Ö Uniji Õ, da bi zagotovilie njihovoegovo dejansko in učinkovito uporabo in koristi potrošnikom, kot denimo ekonomijo obsega in medobratovalnost interoperabilnost storitev Ö in omrežij Õ. Pri tem ravnajo v skladu s členom 8a4 in Odločbo št. 676/2002/ES (Odločba o radijskem spektru)ð, med drugim z  ï: .

ò novo

(a)zagotavljanjem pokritosti svojega nacionalnega ozemlja in prebivalstva z visokokakovostnimi in hitrimi povezavami, tako v stavbah kot tudi na prostem, tudi ob glavnih prometnih poteh, vključno z vseevropskim prometnim omrežjem;

(b)zagotavljanjem, da za območja s podobnimi značilnostmi, zlasti glede uvedbe omrežja ali gostote prebivalstva, veljajo skladni pogoji pokritosti;

(c)olajšanjem hitrega razvoja novih brezžičnih komunikacijskih tehnologij in aplikacij v Uniji, vključno z medsektorskim pristopom, kjer je primerno;

(d)omogočanjem preprečevanja čezmejnega ali nacionalnega škodljivega motenja v skladu s členoma 28 in 46 ter sprejetjem primernih preventivnih in popravnih ukrepov v ta namen;

(e)spodbujanjem souporabe radiofrekvenčnega spektra med podobnimi in/ali različnimi uporabami spektra na podlagi primernih določenih pravil in pogojev souporabe, vključno z zaščito obstoječih pravic do uporabe, v skladu s pravom Unije;

(f)uporabo najustreznejšega in najpreprostejšega sistema odobritev v skladu s členom 46 na način, ki zagotavlja kar največjo stopnjo prožnosti, souporabe in učinkovitosti uporabe radiofrekvenčnega spektra;

(g)zagotavljanjem, da so pravila podelitve, prenosa, obnovitve, spremembe in odvzema pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra jasno in pregledno opredeljena in se tako tudi uporabljajo, da se zagotovi regulativna varnost, doslednost in predvidljivost;

(h)zagotavljanjem doslednosti in predvidljivosti v Uniji v zvezi z načinom odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra zaradi varovanja javnega zdravja pred škodljivimi elektromagnetnimi polji.

Pri sprejemanju tehničnih usklajevalnih ukrepov na podlagi Odločbe št. 676/2002/ES lahko Komisija ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra sprejme izvedbeni ukrep, ki določa, ali se v skladu s členom 46 te direktive za pravice v usklajenem pasu uporablja splošna odobritev ali individualne pravice do uporabe. Navedeni izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

Kadar Komisija namerava določiti ukrepe v skladu s členom 39, lahko zaprosi za mnenje Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra v zvezi s posledicami katerih koli takih standardov ali specifikacij na koordinacijo, usklajevanje in razpoložljivost radiofrekvenčnega spektra. Komisija pri nadaljnjem ukrepanju kar v največji možni meri upošteva mnenje Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

3. V primeru manjšega povpraševanja na trgu na nacionalni ali regionalni ravni po uporabi usklajenega pasu in v primeru uporabe usklajevalnega ukrepa, sprejetega na podlagi Odločbe št. 676/2002/ES, lahko države članice dovolijo alternativno uporabo celotnega pasu ali njegovega dela, vključno z obstoječo uporabo, v skladu z odstavkoma 4 in 5, če:

(a)temelji ugotovitev, da je povpraševanje na trgu po uporabi usklajenega pasu manjše, na javnem posvetovanju v skladu s členom 23;

(b)taka alternativna uporaba ne preprečuje ali ovira razpoložljivosti ali uporabe usklajenega pasu v drugih državah članicah ter

(c)zadevna država članica ustrezno upošteva dolgoročno razpoložljivost ali uporabo usklajenega pasu v Uniji in ekonomijo obsega za opremo, ki je posledica uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra v Uniji.

Alternativna uporaba se dovoli samo izjemoma. Pregleda se vsaka tri leta ali na zahtevo potencialnega uporabnika, naslovljeno na pristojni organ, za uporabo pasu v skladu z usklajevalnim ukrepom. Država članica obvesti Komisijo in druge države članice o sprejeti odločitvi ter o rezultatu vsakega pregleda, skupaj z obrazložitvijo.

ê 2009/140/ES člen 1(10) (prilagojeno)

ð novo

34. Razen če v drugem pododstavku ni določeno drugače, države članice zagotovijo, da se vse vrste tehnologij, ki se uporabljajo za elektronske komunikacijske storitve ð ali omrežja ï, lahko uporabljajo v radiofrekvenčnih pasovihem ð spektru ï, ki so je opredeljeni  kot razpoložljivi za elektronske komunikacijske storitve v njihovih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ.

Vendar pa lahko države članice zagotovijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vrste tehnologij radijskega omrežja ali tehnologij za brezžični dostop, ki se uporabljajo za storitve elektronskih komunikacij, če je to potrebno zaradi:

(a) preprečevanja škodljivega motenja;

(b) varovanja javnega zdravja pred elektromagnetnimi polji Ö , pri čemer se v največji možni meri upošteva Priporočilo Sveta št. 1999/519/ES 94 ; Õ

(c) zagotovitve tehnične kakovosti storitve;

(d) zagotovitve največje souporabe radijskih frekvenc ð virov radiofrekvenčnega spektra v skladu s pravom Unije; ï

(e) varovanja učinkovite uporabe ð radiofrekvenčnega ï spektra ali

(f) uresničitve cilja splošnega interesa v skladu z odstavkom 54.

45. Razen če v drugem pododstavku ni določeno drugače, države članice zagotovijo, da se vse vrste elektronskih komunikacijskih storitev izvajajo v radiofrekvenčnih pasovihem ð spektru ï, ki so je opredeljeni kot razpoložljivi za elektronske komunikacijske storitve v njihovih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ. Vendar pa lahko države članice določijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vse vrste elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih je treba zagotoviti, vključno z izpolnitvijo zahteve na podlagi Pravilnika o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU), če je to potrebno.

Ukrepi, ki zahtevajo zagotavljanje elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, ki je na voljo elektronskim komunikacijskim storitvam, so upravičeni z namenom uresničitve cilja splošnega interesa, kakor so ga opredelile države članice v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ, kot na primer, vendar ne omejeno na:

(a) varovanje življenja;

(b) spodbujanje socialne, regionalne ali teritorialne kohezije;

(c) preprečevanje neučinkovite uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï ali

(d) spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti ter medijskega pluralizma, na primer z zagotovitvijo storitev radijske in televizijske radiodifuzije.

Ukrep, ki prepoveduje zagotavljanje katere koli druge elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, se uporablja samo, če je upravičen s potrebo po storitvi varovanja življenja. Države članice lahko izjemoma takšen ukrep tudi razširijo zaradi izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, kakor gajih opredeljujejo države članice v skladu s pravom Skupnosti Ö Unije Õ.

65. Države članice redno preverjajo nujnost omejitev in ukrepov iz odstavkov 34 in 45 ter objavljajo rezultate navedenih preverjanj.

ò novo

7. Omejitve, določene pred 25. majem 2011, morajo biti v skladu z odstavkoma 4 in 5 do datuma začetka uporabe te direktive.

ê 2009/140/ES člen 1(10)

6. Odstavka 3 in 4 se uporabljata za razporeditev spektra za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, izdajo splošnih odobritev ter podeljevanje individualnih pravic uporabe radijskih frekvenc po 25. maju 2011.

Za razporeditve spektra, splošne odobritve in individualne pravice uporabe, ki so obstajale do 25. maja 2011, velja člen 9a.

7. Brez poseganja v določbe posebnih direktiv in ob upoštevanju ustreznih nacionalnih razmer, lahko države članice določijo pravila, da bi preprečile kopičenje spektra, zlasti z določitvijo strogih rokov za učinkovito izrabo pravic do uporabe s strani imetnika pravic ter z uporabo kazni, vključno z denarnimi kaznimi ali odvzemom pravic uporabe v primeru neupoštevanja rokov. Ta pravila se oblikujejo in uporabljajo na sorazmeren, nediskriminatoren in pregleden način.

ê 2009/140/ES člen 3(3 ) (prilagojeno)

ð novo

Člen 5 46 

Pravice uporabe radijskih frekvenc in številk Ö Odobritev uporabe radiofrekvenčnega spektra Õ

1. Države članice spodbujajo uporabo radijskihofrekvenčnega ð spektra, vključno z njegovo souporabo, ï frekvenc v okviru splošnih odobritev ð ter omejijo podeljevanje individualnih pravic ali pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra na primere, kadar so take pravice nujne za povečanje učinkovitosti uporabe zaradi povpraševanja in ob upoštevanju meril iz drugega pododstavka ï . ð V vseh drugih primerih določijo pogoje za uporabo radiofrekvenčnega spektra pri splošni odobritvi.  ï

ð Zato države članice določijo najprimernejši režim za odobritev uporabe radiofrekvenčnega spektra, ob upoštevanju ï Države članice lahko po potrebi podelijo posamezne pravice uporabe zaradi:

ò novo

(a)posebnih značilnosti zadevnega radiofrekvenčnega spektra;

ê 2009/140/ES člen 3(3)

ð novo

(b)    ð potrebe po zaščiti pred ï preprečevanja škodljivegaim motenjaem,;

ò novo

(c)zahtev po zanesljivi ureditvi souporabe, kjer je primerno;

ê 2009/140/ES člen 3(3) (prilagojeno)

ð novo

(d)ð primerne ravni odpornosti sprejemnika za ï zagotavljanjae tehnične kakovosti ð komunikacij ali ï storitve ,;

varovanja učinkovite uporabe spektra ali

(e)izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, kakor jih opredelijo države članice skladno z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ.

ò novo

Države članice skušajo pri uporabi splošne odobritve ali individualnih pravic ob upoštevanju ukrepov, sprejetih na podlagi Odločbe št. 676/2002/ES, v primeru, kadar je bil zadevni pas radiofrekvenčnega spektra usklajen, čim bolj zmanjšati težave zaradi škodljivega motenja, tudi pri souporabi radiofrekvenčnega spektra, na podlagi kombinacije splošne odobritve in individualnih pravic do uporabe. Pri tem upoštevajo potrebo:

–po ohranitvi spodbud za vključitev odpornih sprejemniških tehnologij v napravah;

–po preprečevanju ovir, ki jih povzročijo alternativni uporabniki;

–da se v največji možni meri izognejo uporabi načela nemotenja in nezaščite v režimih splošne odobritve, in

–v primerih, kjer se to načelo še vedno uporablja, po zaščiti pred zunajpasovnimi motnjami.

2. Pristojni organi pri sprejemanju odločitve v skladu z odstavkom 1 zaradi olajšanja souporabe radiofrekvenčnega spektra zagotovijo, da so pravila in pogoji za souporabo radiofrekvenčnega spektra jasno določeni in konkretno opredeljeni v aktih o odobritvi.

3. Komisija lahko ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra sprejme izvedbene ukrepe o načinih uporabe meril, pravil in pogojev iz odstavkov 1 in 2 v zvezi z usklajenim radiofrekvenčnim spektrom. Te izvedbene ukrepe sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

Člen 47

Pogoji, vezani na splošno odobritev in pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. Pristojni organi določijo pogoje za individualne pravice in splošne odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 13(1), tako da upravičencem do splošne odobritve ali imetnikom individualnih pravic ali kateri koli tretji osebi, ki je kupila ali zakupila individualno pravico ali njen del, zagotovijo dejansko in najučinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra. Vse take pogoje v zvezi s to obveznostjo jasno opredelijo, vključno z zahtevano ravnjo uporabe in možnostjo prodaje ali dajanja v zakup, da zagotovijo uporabo navedenih pogojev v skladu s členom 30. Pogoji, vezani na obnovitev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, ne smejo prinašati neupravičenih prednosti obstoječim imetnikom navedenih pravic.

Da bi se čim bolj povečala učinkovita uporaba radiofrekvenčnega spektra, pristojni organ pri določanju količine in vrste radiofrekvenčnega spektra za dodelitev zlasti upošteva naslednje:

a. možnost združitve dopolnilnih pasov v en postopek dodelitve; in

b. pomen velikosti blokov radiofrekvenčnega spektra ali možnost združitve takih blokov glede na njihove morebitne uporabe, ob upoštevanju zlasti potreb novih razvijajočih se komunikacijskih sistemov.

Pristojni organi se pravočasno posvetujejo z zainteresiranimi stranmi in jih obveščajo o pogojih, vezanih na individualne pravice do uporabe in splošne odobritve, še pred njihovo uvedbo. Vnaprej določijo merila za oceno izpolnjevanja teh pogojev in o njih na pregleden način obvestijo zainteresirane strani.

2. Pri določanju pogojev za individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra lahko pristojni organi odobrijo souporabo pasivne ali aktivne infrastrukture ali radiofrekvenčnega spektra ter tudi poslovne dogovore o dostopu do gostovanja ali skupno postavitev infrastrukture za zagotavljanje storitev ali omrežij, ki temeljijo na uporabi radiofrekvenčnega spektra, zlasti da bi zagotovili dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ali izboljšali pokritost. Pogoji, vezani na pravice do uporabe, ne preprečujejo souporabe radiofrekvenčnega spektra. Kako podjetja uresničujejo pogoje na podlagi tega odstavka, ostaja predmet konkurenčnega prava.

3. Komisija lahko sprejme izvedbene ukrepe, da določi načine uresničevanja pogojev, ki jih države članice določijo za odobritve uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra v skladu z odstavkoma 1 in 2, z izjemo pristojbin na podlagi člena 42.

Kar zadeva zahteve za pokritost iz dela D Priloge I, se vsak izvedbeni ukrep omeji na določitev meril, ki jih uporablja pristojni organ za opredelitev in odmero obveznosti glede pokritosti, ob upoštevanju podobnosti regionalnih geografskih značilnosti, gostote prebivalstva, gospodarskega razvoja ali razvoja omrežja za določene vrste elektronskih komunikacij in razvoja povpraševanja. Izvedbeni ukrepi se ne razširijo na opredelitev posebnih obveznosti glede pokritosti.

Navedeni izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4), ob kar največjem upoštevanju vsakega mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

ê 2009/140/ES člen 3(3) (prilagojeno)

ð novo

Ö Oddelek 2 Pravice do uporabe Õ

Člen 48

Ö Podelitev individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra Õ

21. Če je treba podeliti individualne pravice do uporabe za radijske frekvence in številkeofrekvenčnega ð spektra ï, države članice take pravice na zahtevo podelijo vsakemu podjetju, ki zagotavlja omrežja ali storitve na podlagi splošne odobritve iz člena 312, vendar ob upoštevanju določb členov 613, 754 in 1121(1)(c) te direktive in vseh drugih predpisov, ki zagotavljajo učinkovito uporabo teh virov v skladu z s Ö to Õ Ddirektivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

2. Brez poseganja v posebna merila in postopke, ki jih države članice sprejmejo za podelitev pravic do uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin za izpolnjevanje ciljev splošnega interesa v skladu z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ, se pravice do uporabe radijskih frekvenc in številkofrekvenčnega ð spektra ï podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki, v primeru radijskih frekvenc pa v skladu z določbami člena 945Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

3. Izjema glede zahtev po odprtem postopku se lahko uporablja v primerih, kjer je podelitev posameznih individualnih pravic do uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin potrebna za doseganje cilja splošnega interesa, kakor ga opredelijo države članice skladno z zakonodajo Skupnosti Ö s pravom Unije Õ. 

ò novo

4. Pristojni organi se o vlogah za individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra odločajo v okviru izbirnih postopkov na podlagi objektivnih, preglednih, sorazmernih in nediskriminatornih meril za upravičenost, ki so vnaprej določena in odražajo pogoje, vezane na take pravice. Od vlagateljev lahko zahtevajo vse potrebne informacije, da lahko na podlagi navedenih meril ocenijo zmožnost vlagatelja za izpolnjevanje pogojev. Kadar organ pri oceni ugotovi, da vlagatelj nima potrebne zmožnosti, predloži ustrezno utemeljeno odločbo.

ê 2009/140/ES člen 3(3) (prilagojeno)

ð novo

5. Pri podeljevanju pravice do uporabe države članice določijo, ali lahko imetnik pravic te pravice prenese ð ali jih da v zakup ï in pod kakšnimi pogoji. V primeru radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï je ta določba skladna s členoma 945 in 9b51 te Ddirektive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

Kadar države članice podelijo pravice uporabe za določeno časovno obdobje, je trajanje za zadevno storitev primerno glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb.

Kadar se individualna pravica uporabe radijskih frekvenc podeli za deset let ali več in se med podjetji ne more prenašati ali dajati v zakup v skladu s členom 9b Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), pristojni nacionalni organi zagotovijo, da veljajo merila za dodelitev individualnih pravic ter se spoštujejo ves čas trajanja dovoljenja, zlasti na utemeljeno zahtevo imetnika pravice. Če ta merila ne veljajo več, se individualna pravica uporabe spremeni v splošno odobritev za uporabo radijskih frekvenc, ob predhodnem obvestilu in po razumnem roku, ali pa postane prosto prenosljiva ali na voljo za zakup med podjetji v skladu s členom 9b Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

36. Nacionalni regulativni organ sprejme, sporoči in objavi odločbe o podelitvi pravic do uporabe čim prej po prejemu popolne vloge, in sicer v treh tednih za številke, ki so bile razporejene za posebne namene v okviru nacionalnega načrta oštevilčenja, in v šestih tednih za radijske frekvenceofrekvenčni ð spekter ï, ð ki je bil opredeljen kot razpoložljiv za ï ki so bile razporejene za namene uporabe s strani elektronskihe komunikacijskihe storitevve v okviru nacionalnegam načrtau za razporeditev frekvenc. Slednji Ö Ta Õ rok je brez poseganja v morebitni veljavni mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï ali orbitalnih leg.

ê 2009/140/ES člen 3(3) (prilagojeno)

ð novo

Člen 49

Ö Trajanje pravic Õ

Kadar države članice ð odobrijo uporado radiofrekvenačnega spektra prek individualnih ï podelije pravice do uporabe za določeno časovno obdobje, ð zagotovijo, da je odobritev podeljena za obdobje, ki je ï je trajanje za zadevno storitev primerno glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebnoa ð zagotoviti dejansko in učinkovito uporabo in spodbujati učinkovite naložbe, vključno z ï ustreznoim obdobjem za amortizacijo naložb.

ò novo

2. Kadar države članice podelijo pravice do uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra za omejeno časovno obdobje, veljajo navedene pravice do uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra vsaj 25 let, razen v primeru začasnih pravic, začasnega podaljšanja pravic v skladu z odstavkom 3 in pravic za sekundarno uporabo v usklajenih pasovih.

3. Države članice lahko podaljšajo trajanje pravic do uporabe za kratko obdobje, da zagotovijo sočasen iztek pravic v enem ali več pasovih.

Člen 50

Obnovitev pravic

1. Pristojni organi sprejmejo odločitev o obnovitvi individualnih pravic do uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra vsaj 3 leta pred iztekom navedenih pravic. O obnovitvi se odločajo na lastno pobudo ali na zahtevo imetnika pravic, vendar v tem primeru ne prej kot 5 let pred iztekom zadevnih pravic. To ne vpliva na določbe o obnovitvi, ki se uporabljajo za obstoječe pravice.

2. Pri sprejemanju odločitve v skladu z odstavkom 1 pristojni organi upoštevajo naslednje:

(a) izpolnjevanje ciljev iz členov 3, 45(2) in 48(2) ter ciljev javne politike v skladu z nacionalnim pravom ali pravom Unije;

(b) izvajanje ukrepa, sprejetega na podlagi člena 4 Odločbe št. 676/2002/ES;

(c) pregled ustreznega izvajanja pogojev, vezanih na zadevno pravico;

(d) potrebo po spodbujanju ali preprečevanju izkrivljanja konkurence v skladu s členom 52;

(e) povečanje učinkovitosti uporabe radiofrekvenčnega spektra zaradi tehnološkega ali tržnega razvoja;

(f) potrebo po preprečevanju hudih motenj pri zagotavljanju storitev.

3. Pristojni organi pri odločanju o morebitni obnovitvi individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katerega je število pravic do uporabe omejeno, izvedejo odprt, pregleden in nediskriminatoren postopek za pregled meril iz odstavka 2, zlasti pa

(a) dajo vsem zainteresiranim stranem, vključno z uporabniki in potrošniki, priložnost, da izrazijo svoja stališča na javnem posvetovanju v skladu s členom 23, in

(b) jasno navedejo razloge za tako morebitno obnovitev.

Če se na posvetovanju na podlagi prvega pododstavka izkaže, da obstaja povpraševanje na trgu s strani podjetij, ki niso imetniki pravic do uporabe spektra v zadevnem pasu, pristojni organ podeli pravice v skladu s členom 54.

4. Odločitvi za obnovitev pravic se priloži pregled pristojbin v ta namen. Po potrebi lahko pristojni organi prilagodijo pristojbine za pravice do uporabe v skladu z načeli iz člena 42(1) in (2).

ê 2009/140/ES člen 1(11) (prilagojeno)

Člen 9 a

Pregled omejitev obstoječih pravic

1. Za obdobje petih let, ki se začne 25. maja 2011, države članice lahko dovolijo, da imetniki pravic uporabe radijskih frekvenc, ki so bile podeljene pred navedenim datumom in ki bodo veljavne vsaj pet let po navedenem datumu, pri pristojnem nacionalnem organu vložijo zahtevek za ponovno presojo omejitev njihovih pravic v skladu s členom 9(3) in (4).

Pristojni nacionalni regulativni organ pred sprejetjem odločitve uradno obvesti imetnika pravice o ponovni presoji omejitev in navede obseg pravic po ponovni presoji ter mu da na voljo primeren rok za umik zahtevka.

Če imetnik pravic umakne svoj zahtevek, ostane pravica nespremenjena do izteka veljavnosti oziroma do konca petletnega obdobja, kar nastopi prej.

2. Po izteku petletnega obdobja iz odstavka 1 države članice sprejmejo vse primerne ukrepe, da zagotovijo, da se člen 9(3) in (4) uporablja za vse preostale splošne odobritve/individualne pravice uporabe in razporeditve spektra za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki so obstajale na dan 25. maja 2011.

3. Za uporabo tega člena države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za spodbujanje poštene konkurence.

4. Z ukrepi, sprejetimi v skladu s tem členom, se ne podeljujejo nove pravice uporabe, zato zanj ne veljajo zadevne določbe iz člena 5(2) Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi).

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Člen 17

Obstoječe odobritve

ê 2009/140/ES člen 3(10) (prilagojeno)

1. Države članice brez poseganja v člen 9a Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) splošne odobritve in individualne pravice uporabe, ki že obstajajo 31. decembra 2009, uskladijo s členi 5, 6 in 7 ter Prilogo k tej direktivi najpozneje do 19. decembra 2011.

2. Če je posledica uporabe odstavka 1 zmanjšanje pravic ali razširitev splošnih odobritev in individualnih pravic uporabe, ki že obstajajo, lahko države članice podaljšajo veljavnost teh pravic in obveznosti do najpozneje 30. septembra 2012, pod pogojem, da to ne vpliva na pravice drugih podjetij po zakonodaji Skupnosti. Države članice takšno podaljšanje veljavnosti sporočijo Komisiji in navedejo razloge zanj.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

3. Kadar lahko zadevna država članica dokaže, da odprava pogoja za odobritev v zvezi z dostopom do elektronskih komunikacijskih omrežij, ki je veljal pred datumom začetka uporabe te direktive, ustvarja prevelike težave za podjetja, ki so imela odobren dostop do drugega omrežja, in če ta podjetja pred datumom začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 18(1) ne morejo skleniti novih sporazumov pod sprejemljivimi komercialnimi pogoji, lahko države članice zahtevajo začasno podaljšanje zadevnega(-ih) pogoja(-ev). Take zahteve se predložijo najkasneje do datuma začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 18(1) z opredelitvijo pogoja(-ev) in roka, za katere se začasno podaljšanje zahteva.

Država članica obvesti Komisijo o razlogih za zahtevano podaljšanje. Komisija obravnava tako zahtevo, pri čemer upošteva posebne okoliščine v zadevni državi članici in v zadevnem(-ih) podjetju(-jih) ter potrebo po zagotovitvi skladnega regulativnega okvira na ravni Skupnosti. Odloči o tem, ali bo ugodila zahtevi ali jo bo zavrnila, v primeru odločitve za ugoditev zahteve pa tudi o obsegu in trajanju podaljšanja, ki se odobri. Komisija posreduje svojo odločbo zadevni državi članici v šestih mesecih po prejemu vloge za podaljšanje. Take odločbe se objavijo v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

ê 2009/140/ES člen 1(11) (prilagojeno)

 ð novo

Člen 9b51

Prenos ali dajanje v zakup individualnih pravic do uporabe radijskihofrekvenčnega frekvencÖ spektra Õ

1. Države članice zagotovijo, da lahko podjetja prenesejo ali dajo v zakup drugim podjetjem v skladu s pogoji, vezanimi na pravice do uporabe radijskihofrekvenčnega frekvenc ð spektra ï, in v skladu z nacionalnimi postopki individualne pravice do uporabe radijskihofrekvenčnega frekvenc ð spektra ï v pasovih, za katere je to določeno v izvedbenih ukrepih, sprejetih v skladu z odstavkom 3 4, ð ali v katerih koli ukrepih Unije, kot je program za politiko radiofrekvenčnega spektra, sprejet v skladu s členom 4(4) ï.

V drugih pasovih lahko države članice prav tako sprejmejo določbo, ki podjetjem omogoča prenos ali dajanje v zakup individualnih pravic do uporabe radijskih frekvenc drugim podjetjem v skladu z nacionalnimi postopki.

Ö Brez poseganja v odstavek 3 se Õ Ppogoji, povezani zna individualnimie pravicamie do uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï, se po prenosu ali dajanju v zakup še naprej uporabljajo, razen če pristojni nacionalni organ ne določi drugače.

Države članice lahko tudi določijo, da določbe tega odstavka ne veljajo, ko je bila individualna pravica podjetja do uporabe radijskih frekvenc na začetku pridobljena brezplačno.

2. Države članice zagotovijo, da jesta o nameri podjetja, da prenese pravice do uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï, ter o njihovem dejanskem prenosu v skladu z nacionalnimi postopki uradno obveščena ð nacionalni regulativni organ in ï nacionalni regulativni pristojni organ, odgovoren za podelitev individualnih pravic do uporabe, če sta različna, in da so podatki o tem prenosu objavljeni. Če je bila uporaba radiofrekvenčnega jske frekvence ð spektra ï usklajena z uporabo Odločbe št. 676/2002/ES (Odločba o radijskem spektru) ali z drugimi ukrepi Skupnosti Ö Unije Õ, tak prenos ustreza usklajeni uporabi.

ò novo

3. Države članice dovolijo prenos ali dajanje v zakup pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, kadar so ohranjeni prvotni pogoji, vezani na pravice do uporabe. Brez poseganja v potrebo po zagotovitvi, da se konkurenca ne izkrivlja, zlasti v skladu s členom 52 te direktive, države članice:

(a) za prodajo in dajanje v zakup pravic uporabijo najmanj zahteven postopek;

(b) po prejemu uradnega obvestila od zakupodajalca ne zavrnejo dajanja v zakup pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, razen če zakupodajalec ni več odgovoren za izpolnjevanje prvotnih pogojev, vezanih na pravice do uporabe;

(c) po tem, ko stranke predložijo zahtevo, odobrijo prenos pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, razen če novi imetnik ni zmožen izpolnjevati prvotnih pogojev za pravico do uporabe.

Točke (a) do (c) ne posegajo v pristojnost držav članic, da uveljavljajo skladnost s pogoji, vezanimi na pravice do uporabe, in sicer kadar koli ter v zvezi z zakupodajalcem in zakupnikom v skladu z njihovim nacionalnim pravom.

Pristojni organi olajšajo prenos ali dajanje v zakup pravic do uporabe radiofrekvenčneg spektra, tako da pravočasno obravnavajo vsako zahtevo za spremembo pogojev, vezanih na pravico, in zagotovijo, da je mogoče pravice ali radiofrekvenčni spekter, povezan z njimi, v največji možni meri razdeliti ali razčleniti.

Pri katerem koli prenosu ali zakupu pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra pristojni organi javno objavijo vse podatke o individualnih pravicah, s katerimi je mogoče trgovati, v standardiziranem elektronskem formatu, ko so pravice ustvarjene, in te podatke hranijo, dokler obstajajo pravice.

ê 2009/140/ES (prilagojeno)

ð novo

43. Komisija lahko sprejme ustrezne izvedbene ukrepe za opredelitev pasov, za katere je dovoljen prenos ali zakup pravic do uporabe radijskih frekvenc med podjetji. Ti ukrepi se ne nanašajo na frekvence, ki se uporabljajo za radiodifuzijo.

Ti tehnični izvedbeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu zs  regulativnim postopkom ð pregleda ï s pregledom iz člena Ö 110(4) Õ22(3).

ò novo

Člen 52

Konkurenca

1. Nacionalni regulativni organi pri odločanju o podelitvi, spremembi ali obnovitvi pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra za elektronske komunikacijske storitve in omrežja v skladu s to direktivo spodbujajo učinkovito konkurenco in preprečujejo izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

2. Kadar države članice podelijo, spremenijo ali obnovijo pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, lahko njihovi nacionalni regulativni organi sprejmejo ustrezne ukrepe, kot so:

(a) omejitev količine radiofrekvenčnega spektra, za katerega so pravice do uporabe podeljene vsakemu podjetju, ali določanje pogojev za take pravice do uporabe, kot so zagotavljanje veleprodajnega dostopa, nacionalno ali regionalno gostovanje, v nekaterih pasovih ali v nekaterih skupinah pasov s podobnimi značilnostmi;

(b) rezerviranje določenega dela frekvenčnega pasu ali skupine pasov za dodelitev novim udeležencem na trgu, če je to potrebno ob upoštevanju izjemnih razmer na nacionalnem trgu;

(c) zavrnitev podelitve novih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali dopustitve novih uporab radiofrekvenčnega spektra v nekaterih pasovih ali določitev pogojev za podelitev novih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali za odobritev novih uporab radiofrekvenčnega spektra, da z nobeno dodelitvijo, prenosom ali kopičenjem pravic do uporabe ne bi prišlo do izkrivljanja konkurence;

(d) prepoved prenosov pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katere se na nacionalni ravni ali na ravni Unije ne opravlja nadzor nad združevanjem, ali uvedba pogojev zanje, če obstaja verjetnost, da bi taki prenosi znatno škodovali konkurenci;

(e) sprememba obstoječih pravic v skladu s to direktivo, če je to potrebno za naknadno odpravo izkrivljanja konkurence zaradi prenosa ali kopičenja pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra.

Nacionalni regulativni organi ob upoštevanju tržnih razmer in razpoložljivih referenčnih meril sprejmejo svojo odločitev na podlagi objektivne in v prihodnost usmerjene ocene konkurenčnih tržnih pogojev in nujnosti takih ukrepov za ohranjanje ali doseganje učinkovite konkurence ter verjetnih učinkov takih ukrepov na obstoječe in prihodnje naložbe udeležencev na trgu, zlasti za postavitev omrežja.

3. Nacionalni regulativni organi pri uporabi odstavka 2 ravnajo v skladu s postopki iz členov 18, 19, 23 in 35 te direktive.

Oddelek 3 Postopki

Člen 53

Koordinirani časovni načrt dodelitev radiofrekvenčnega spektra

Da bi koordinirala uporabo usklajenega radiofrekvenčnega spektra v Uniji in upoštevala različne tržne razmere v posameznih državah, lahko Komisija z izvedbenim ukrepom:

(a) določi enega ali, kadar je primerno, več skupnih skrajnih datumov, do katerih je dovoljena uporaba določenih usklajenih pasov radiofrekvenčnega spektra;

(b) za zagotovitev učinkovite koordinacije po potrebi sprejme katere koli prehodne ukrepe v zvezi s trajanjem pravic v skladu s členom 49, kot je na primer podaljšanje ali skrajšanje trajanja, da prilagodi obstoječe pravice ali odobritve takemu usklajenemu datumu.

Navedeni izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4), ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Člen 7 54

Ö Postopek za omejitev števila pravic do uporabe, ki se podelijo za radiofrekvenčni spekter Õ

ê 2009/140/ES člen 3(5)(a) (prilagojeno)

ð novo

1. Ö Brez poseganja v kateri koli izvedbeni akt, sprejet na podlagi člena 53, Õ kadarČe država članica ð sklene, da pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ni mogoče podeliti na podlagi člena 46, ï Ö in Õ razmišlja o omejitvi števila pravic do uporabe, ki se podelijo za radiofrekvenčni ð spekter ï jske frekvence, oziroma o podaljšanju trajanja obstoječih pravic, ki ni v skladu s pogoji, določenimi v takih pravicah, mora med drugim:

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

(a) ð jasno navesti razloge za omejitev pravic do uporabe, zlasti ï Ö tako, da Õ skrbno pretehta potrebo po maksimiranjudoseganju kar največjih koristi za uporabnike in olajšanju razvoja konkurenceð , ter redno ali na razumno zahtevo zadevnih podjetij pregledovati omejitve ï;

(b) dati vsem zainteresiranim strankam, vključno z uporabniki in potrošniki, priložnost, da v skladu s členom 23 6 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva); Ö prek javnega posvetovanja Õ izrazijo svoja stališča o vsaki omejitvið . Ko gre za usklajeni radiofrekvenčni spekter, se to javno posvetovanje začne v šestih mesecih po sprejetju izvedbenega ukrepa na podlagi Odločbe št. 676/2002/ES, razen če je zaradi tehničnih razlogov potreben daljši rok ï ;

ò novo

2. Kadar država članica sklene, da je število pravic do uporabe treba omejiti, jasno določi in utemelji cilje, ki naj bi se dosegli z izbirnim postopkom, ter jih po možnosti količinsko opredeli, pri čemer ustrezno upošteva potrebo po izpolnitvi nacionalnih ciljev in ciljev notranjega trga. Cilji, ki jih lahko države članice določijo, da bi pripravile poseben izbirni postopek, so omejeni na enega ali več od naslednjih ciljev:

(a) spodbujanje pokritosti;

(b) zahtevana kakovost storitev;

(c) spodbujanje konkurence;

(d) spodbujanje inovacij in razvoja podjetij in

(e) zagotavljanje, da se s pristojbinami doseže optimalna uporaba radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 42;

Nacionalni regulativni organ jasno predeli in utemelji izbiro izbirnega postopka, vključno z morebitno predhodno fazo za dostop do izbirnega postopka. Prav tako jasno navede rezultat katere koli povezane ocene konkurenčnih, tehničnih in gospodarskih razmer na trgu ter razloge za morebitno uporabo in izbiro ukrepov v skladu s členom 35.

ê 2009/140/ES člen 3(5)(a) (prilagojeno)

ð novo

3. (c) Ö Države članice Õ objavitijo vsako odločitev ð o izbranem izbirnem postopku in povezanih elementih ï o omejitvi podeljevanja pravic uporabe ali o obnovitvi pravic uporabe z Ö jasno Õ navedbo razlogov za to; ð , ter pojasnijo, kako so upoštevale ukrep, ki ga je sprejel nacionalni regulativni organ v skladu s členom 35. Prav tako objavijo pogoje, vezane na pravice do uporabe. ï

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

4. (d) Ppo določitvi postopka Ödržave članiceÕ pozovejo k predložitvi vlog za podelitev pravic do uporabe. in

(e) pregleda omejitev v primernih časovnih presledkih ali na utemeljeno zahtevo prizadetih podjetij.

52. Kadar država članica ugotovi, da se lahko podelijo nadaljnje pravice do uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï ð ali kombinacija različnih vrst pravic, ï ð pri čemer upošteva napredne metode zaščite pred škodljivim motenjem ï, to objavi in ð začne postopek za ï pozove k predložitvi vlog za podelitev takih pravic.

ê 2009/140/ES člen 3(5)(b) (prilagojeno)

ð novo

63. Kadar je treba omejiti podeljevanje pravic do uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï, države članice podelijo take pravice na podlagi izbirnih meril ð in postopka, ki ga določijo njihovi nacionalni regulativni organi v skladu s členom 35 ï, ki ta merila in postopek pa morajo biti objektivnai, preglednai, nediskriminatornai in sorazmernai. Pri vseh izbirnih merilih je treba upoštevati uresničitev ciljev člena 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) in zahtev iz členaov 3, 4, 28 in 459te direktive.

ò novo

7. Komisija lahko sprejme izvedbene ukrepe, s katerimi določi merila za koordiniranje izvajanja obveznosti držav članic iz odstavkov 1 do 3. Izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 110(4) in ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

ê 2002/20/ES

è1 2009/140/ES člen 3(5)(c)

ð novo

84. Če morajo države članice uporabiti konkurenčne ali primerjalne izbirne postopke, lahko podaljšajo najdaljši rok šest tednov iz člena 48(6)5(3) za toliko časa, kot je potrebno, vendar največ za osem mesecev, da za vse zainteresirane stranke zagotovijo pravilnepravične, primerne, odprte in transparentnepregledne postopke ð , v skladu s katerim koli posebnim časovnim načrtom, določenim na podlagi člena 53 ï.

Ti roki ne posegajo v noben veljavni mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï in satelitsko koordinacijo.

95. Ta člen ne posega v prenos pravic do uporabe radijskih frekvencofrekvenčnega ð spektra ï po è1 členu 519b ç te Ddirektive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ò novo

POGLAVJE III

UVEDBA IN UPORABA BREZŽIČNE OMREŽNE OPREME

Člen 55

Dostop do radijskih lokalnih omrežij

1. Pristojni organi dovolijo, da se dostop do javnih komunikacijskih omrežij zagotovi prek radijskih lokalnih omrežij ter da se za to uporabi usklajeni radiofrekvenčni spekter, za kar se uporabljajo samo veljavni pogoji za splošno odobritev.

Kadar tako zagotavljanje nima komercialnega značaja ali je pomožna dejavnost za drugo komercialno dejavnost ali javno storitev, ki ni odvisna od prenosa signalov po takih omrežjih, se za podjetje, javni organ ali končnega uporabnika, ki zagotavljajo tak dostop, ne uporablja nobena splošna odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v skladu s členom 12 niti zanje ne veljajo obveznosti v zvezi s pravicami končnih uporabnikov v skladu z naslovom III dela III direktive ali obveznosti medsebojne povezave njihovih omrežij v skladu s členom 59(1).

2. Pristojni organi ponudnikom javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ne preprečujejo, da javnosti prek radijskih lokalnih omrežij, ki se lahko nahajajo v prostorih končnih uporabnikov, dovolijo dostop do svojih omrežij, če ti izpolnjujejo veljavne pogoje za splošno odobritev in se je s tem predhodno strinjal končni uporabnik.

3. V skladu zlasti s členom 3(1) Uredbe 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta 95 pristojni organi zagotovijo, da ponudniki javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev enostransko ne omejijo:

a) pravice končnih uporabnikov do dostopa do radijskih lokalnih omrežij po njihovi izbiri, ki ga zagotavljajo tretje osebe;

b) pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom prek radijskih lokalnih omrežij dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do omrežij takih ponudnikov, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

V ta namen dajo ponudniki javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev na voljo ter na jasen in pregleden način aktivno ponudijo izdelke ali posebne ponudbe, tako da lahko končni uporabniki tretjim osebam zagotovijo dostop prek radijskega lokalnega omrežja.

4. Pristojni organi ne omejijo pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do svojih radijskih lokalnih omrežij, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

5. Pristojni organi ne omejujejo zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij:

(a) javnim organom ali v neposredni bližini prostorov, ki jih zasedajo taki javni organi, kadar je tako zagotavljanje pomožna dejavnost za javne storitve, ki se zagotavljajo v navedenih prostorih;

(b) nevladnim organizacijam ali javnim organom pri pobudah za združitev radijskih lokalnih omrežij različnih končnih uporabnikov oziroma zagotavljanje njihovega vzajemnega ali splošnejšega dostopa, vključno po potrebi do radijskih lokalnih omrežij, do katerih se javni dostop zagotavlja v skladu s točko (a).

Člen 56

Uvedba in obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk

1. Pristojni organi dovolijo uvedbo, povezovanje in obratovanje nemotečih maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk po režimu splošne odobritve in neupravičeno ne omejujejo uvedbe, povezovanja ali obratovanja s posameznimi urbanističnimi dovoljenji ali na kakšen drug način, če je taka uporaba v skladu z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi na podlagi odstavka 2. Za maloobmočne brezžične dostopovne točke se ne zaračunavajo nobene pristojbine ali dajatve, višje od upravnih pristojbin, ki so lahko povezane s splošno odobritvijo v skladu s členom 16.

Ta odstavek ne posega v odobritveni režim za radiofrekvenčni spekter, ki se uporablja za obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk.

2. Da se zagotovi enotno izvajanje režima splošne odobritve za uvedbo, povezovanje in obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, lahko Komisija z izvedbenim aktom določi tehnične lastnosti za načrtovanje, uvedbo in obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, ki morajo izpolnjevati vsaj zahteve iz Direktive 2013/35/EU 96 in upoštevati pragove, določene v Priporočilu Sveta št. 1999/519/ES. 97 Komisija določi te tehnične lastnosti glede na največjo velikost, moč, elektromagnetne lastnosti in vizualni učinek uvedenih maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk. Z upoštevanjem določenih lastnosti se zagotovi, da so maloobmočne brezžične dostopovne točke nemoteče, ko se uporabljajo v različnih lokalnih okoljih.

Tehnične lastnosti, ki se določijo, da se lahko pri uvedbi, povezovanju in obratovanju maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk uporabijo določbe iz odstavka 1, ne posegajo v bistvene zahteve iz Direktive 2014/53/EU. 98

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

Ö Naslov II: Dostop Õ

POGLAVJE III

SPLOŠNE DOLOČBE Ö , NAČELA DOSTOPA Õ

Člen 357

Splošni okvir za dostop in medomrežno povezovanje

1. Države članice zagotovijo, da ni omejitev, ki bi preprečevale podjetjem v eni državi članici ali v različnih državah članicah, da v skladu s pravomz zakonodajo Skupnosti Ö Unije Õ sklepajo medsebojne sporazume o tehnični in komercialni ureditvi dostopa in/ali medomrežnega povezovanja. Podjetje, ki zaprosi za dostop ali medomrežno povezovanje, ne potrebuje pooblastila za obratovanje v državi članici, v kateri je bila vložena zahteva za dostop ali medomrežno povezovanje, če v tej državi članici ne izvaja storitev in ne obratuje omrežja.

2. Brez poseganja v člen 10631 Direktive 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalni storitvi) 99 , države članice ne ohranijo zakonov ali drugih predpisov, ki zavezujejo obratovalceoperaterje, da pri odobritvi dostopa ali medomrežnega povezovanja različnim podjetjem ponudijo različne pogoje za enakovredne storitve, in/ali zakonov ali drugih predpisov, ki jim nalagajo obveznosti, ki niso povezane z dejansko opravljenimi storitvami dostopa in medomrežnega povezovanja brez poseganja v pogoje, določene v pPrilogi I k Ö tej Õ Ddirektivie 2002/20/ES (Direktiva o avtorizaciji).

Člen 458

Pravice in obveznosti za podjetja

ê 2009/140/ES člen 2(2) (prilagojeno)

1. ObratovalciOperaterji javnih komunikacijskih omrežij imajo pravico in, kadar tako zahtevajo druga podjetja, ki so za to pooblaščena v skladu s členom 415 Ö te Õ Ddirektive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi), obveznost, da se pogajajo o medomrežnem povezovanju drug z drugim, da bi zagotovili javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve, s čimer bi zagotovili tudi medobratovalnostinteroperabilnost storitev v celotni Skupnosti Ö Uniji Õ. ObratovalciOperaterji ponudijo drugim podjetjem dostop in medomrežno povezovanje pod pogoji, skladnimi z obveznostmi, ki jih naloži nacionalni regulativni organ v skladu s členi 59, 60 in 665 do 8.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

2. Javna elektronska komunikacijska omrežja, zgrajena za distribucijo digitalnih televizijskih storitev, morajo biti primerna za distribucijo širokozaslonskih televizijskih storitev in programov. Obratovalci omrežja, ki sprejemajo in preporazdeljujejo širokozaslonske televizijske storitve ali programe, morajo zadržati ta širokozaslonski format.

23. Brez poseganja v člen 1121 Ö te Õ Ddirektive 2002/20/ES (Direktiva o avtorizaciji), države članice zahtevajo, da podjetja, ki pridobijo informacije od drugega podjetja pred, med in po pogajanjih o ureditvi dostopa ali medomrežnega povezovanja, te informacije uporabijo samo za namen, za katerega so jih dobile, in vedno spoštujejo zaupnost poslanih ali shranjenih informacij. Prejete informacije se ne smejo pošiljati nobeni drugi stranki, zlasti pa ne drugim oddelkom, podružnicam ali partnerjem, za katere bi lahko pomenile konkurenčno prednost.

POGLAVJE II

DOSTOP IN MEDOMREŽNO POVEZOVANJE

Člen 559

Pooblastila in odgovornosti nacionalnih regulativnih organov v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem

ê 2009/140/ES člen 2(3)(a)

ð novo

1. Nacionalni regulativni organi pri izpolnjevanju ciljev iz člena 38 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) spodbujajo in, kjer je primerno, zagotovijo primeren dostop in medomrežno povezovanje ter medobratovalnostinteroperabilnost storitev v skladu z določbami te direktive, svojo pristojnost pa izvajajo na način, ki pospešuje učinkovitost, trajnostno konkurenco, ð uvedbo zelo visokozmogljivih omrežij ï , učinkovite naložbe in inovacije, končnim uporabnikom pa omogoča največje možne koristi. ð Pripravijo smernice in javno objavijo postopke, ki se uporabljajo za pridobitev dostopa in medomrežnega povezovanja, ter s tem zagotovijo, da lahko mala in srednja podjetja ter operaterji z omejenim geografskim dosegom izkoristijo prednosti, ki jih prinašajo naložene obveznosti. ï

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

ð novo

Nacionalni regulativni organi lahko brez poseganja v ukrepe, ki utegnejo biti sprejeti v skladu s členom 866 v zvezi s podjetji s pomembno tržno močjo, naložijo zlasti:

(a) obveznosti za podjetja, ð za katera velja splošna odobritev ï Ö in Õ ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, v utemeljenih primerih vključno z obveznostjo medomrežnega povezovanja svojihnjihovih omrežij, če to še ni bilo storjeno, v obsegu, ki je potreben za zagotovitev povezljivosti med obema koncema;

ê 2009/140/ES člen 2(3)(a), spremenjen s Popravkom, UL L 241, 10.9.2013, str. 8

ð novo

(ab) v utemeljenih primerih ter v obsegu, ki je za to potreben, obveznosti za podjetja, ð za katera velja splošna odobritev in ï ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, da naredijo svoje storitve medobratovalneinteroperabilne;

ò novo

(c) v utemeljenih primerih obveznosti za ponudnike številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev, da naredijo svoje storitve interoperabilne, in sicer kadar sta dostop do služb za pomoč v sili ali povezljivost med obema koncema med končnimi uporabniki ogrožena zaradi pomanjkanja interoperabilnosti med medosebnimi komunikacijskimi storitvami;

ê 2002/19/ES

(db) obveznosti za operaterjeobratovalce, da zagotovijo dostop do drugih naprav iz Ddela II Priloge II pod pravičnimi, primernimi in nediskriminatorniminediskriminacijskimi pogoji, v obsegu, ki je potreben, da se končnim uporabnikom zagotovi dostopnost digitalnih radijskih in televizijskih radiodifuzijskih storitev, ki jih je določila država članica.

ò novo

Obveznosti iz točke (c) drugega pododstavka se lahko naložijo le:

 (i) v obsegu, ki je potreben za zagotovitev interoperabilnosti medosebnih komunikacijskih storitev in lahko vključuje obveznosti, ki se nanašajo na uporabo in izvajanje standardov ali specifikacij iz člena 39(1) ali drugih ustreznih evropskih ali mednarodnih standardov, in

(ii) kadar je Komisija na podlagi poročila, za katerega je zaprosila pri BEREC-u, ugotovila, da sta znatno ogrožena učinkovit dostop do služb za pomoč v sili ali povezljivost med obema koncema med končnimi uporabniki v eni ali več državah članicah ali po vsej Evropski uniji, in je sprejela izvedbene ukrepe, v katerih je opredelila naravo in področje uporabe obveznosti, ki se lahko naložijo, v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

ò novo

2. Nacionalni regulativni organi na utemeljeno zahtevo po odobritvi dostopa do napeljav in kablov znotraj stavb ali do prve koncentracijske ali razdelilne točke, če je ta točka zunaj stavbe, naložijo obveznosti lastnikom napeljav in kablov ali podjetjem, ki imajo pravico uporabljati te napeljave in kable, če je to utemeljeno z dejstvom, da bi bilo podvajanje takšnih omrežnih elementov gospodarsko neučinkovito ali fizično neizvedljivo. Naloženi pogoji dostopa lahko vključujejo posebna pravila o dostopu, preglednosti in nediskriminaciji ter za porazdelitev stroškov dostopa, ki so po potrebi prilagojeni, da se upoštevajo dejavniki tveganja.

Nacionalni regulativni organi lahko za navedene lastnike ali podjetja naložitev takšnih obveznosti dostopa po pravičnih in primernih pogojih razširijo onstran prve koncentracijske ali razdelilne točke na koncentracijsko točko, ki je čim bližje končnim uporabnikom, v obsegu, ki je nujno potreben za odpravo nepremostljivih gospodarskih ali fizičnih ovir za podvajanje na območjih z manjšo gostoto prebivalstva.

Nacionalni regulativni organi ne naložijo obveznosti v skladu z drugim pododstavkom:

(a) kadar je izvedljiv in podoben alternativen način dostopa do končnih uporabnikov dan na voljo kateremu koli podjetju, če dostop po pravičnih in primernih pogojih do zelo visokozmogljivega omrežja ponuja podjetje, ki izpolnjuje merila iz odstavkov (a) in (b) člena 77, in

(b) kadar bi v primeru nedavno uvedenih omrežnih elementov, zlasti v okviru manjših lokalnih projektov, odobritev takšnega dostopa ogrozila ekonomsko ali finančno sposobnost njihove uvedbe.

3. Države članice zagotovijo, da so nacionalni regulativni organi pristojni, da podjetjem, ki zagotavljajo ali so pooblaščeni za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, v skladu s pravom Unije naložijo obveznosti v zvezi s souporabo pasivne ali aktivne infrastrukture, obveznosti sklenitve lokaliziranih sporazumov o dostopu do gostovanja ali obveznosti skupne postavitve infrastrukture, ki je neposredno potrebna za lokalno zagotavljanje storitev, ki so odvisne od uporabe spektra, če je to utemeljeno z dejstvom,

(a) da bi bilo podvajanje takšne infrastrukture gospodarsko neučinkovito ali fizično neizvedljivo in

(b) da bi bila povezljivost na zadevnem območju, vključno vzdolž njegovih glavnih prometnih poti, zelo pomanjkljiva ali bi imelo lokalno prebivalstvo zelo omejeno izbiro ali kakovost storitve ali oboje.

Nacionalni regulativni organi upoštevajo:

(a) potrebo po čim večji povezljivosti po vsej Uniji in zlasti na teritorialnih ozemljih;

(b) učinkovito uporabo radijskega spektra;

(c) tehnično izvedljivost souporabe in z njo povezane pogoje;

(d) stanje konkurence na področju infrastrukture in konkurence na področju storitev;

(e) možnost znatnega povečanja izbire in večje kakovosti storitve za končne uporabnike;

(f) tehnološke inovacije;

(g) nujnost podpreti spodbudo gostitelja, da sploh postavi infrastrukturo.

Takšne obveznosti souporabe, dostopa ali usklajevanja urejajo sporazumi, sklenjeni na podlagi pravičnih in primernih pogojev. V primeru reševanja sporov lahko nacionalni regulativni organi med drugim upravičencu obveznosti souporabe ali dostopa naložijo obveznost, da svoj spekter souporablja z gostiteljem infrastrukture na zadevnem območju.

ê 2009/140/ES člen 2(3)(b)

ð novo

42. Obveznosti in pogoji, naloženi v skladu z odstavkiodstavkom 1 ð , 2 in 3 ï , so objektivni, pregledni, sorazmerni in nediskriminatorni, izvajati pa se morajo v skladu s postopki iz členov 236, 732 in 7a33Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). ð Nacionalni regulativni organi ocenijo rezultate takšnih obveznosti in pogojev v petih letih od sprejetja predhodnega ukrepa, ki je bil sprejet v zvezi z istimi operaterji, ter ocenijo, ali bi jih bilo ustrezno preklicati ali spremeniti glede na spreminjajoče se razmere. Nacionalni regulativni organi priglasijo izid svoje ocene v skladu z enakimi postopki ï.

ê 2009/140/ES člen 2(3)(d)

53. Države članice v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem iz odstavka 1 zagotovijo, da je nacionalni regulativni organ v utemeljenih primerih pooblaščen za posredovanje na lastno pobudo, da bi zavaroval cilje politik iz člena 38 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) v skladu z določbami te direktive in postopki iz členov 236 in 327, 2620 in 21 27Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ò novo

6. Da bi prispeval k usklajeni opredelitvi lokacije omrežnih priključnih točk s strani nacionalnih regulativnih organov, BEREC po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in v tesnem sodelovanju s Komisijo do [začetek veljavnosti + 18 mesecev sprejme smernice o skupnih pristopih k opredelitvi omrežnih priključnih točk v različnih omrežnih topologijah. Nacionalni regulativni organi ob opredeljevanju lokacije omrežnih priključnih točk v največji možni meri upoštevajo te smernice.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

Člen 660

Sistemi za pogojni dostop in druge naprave

1. Države članice zagotovijo, da Ö pogoji, določeni v delu I Priloge II, veljajo Õ v zvezi s pogojnim dostopom do digitalnih televizijskih in radijskih storitev, ki se oddajajo gledalcem in poslušalcem v Skupnosti Ö Uniji Õ, ne glede na način prenosa veljajo pogoji, določeni v Delu I Priloge I.

ê 2009/140/ES člen 2(4) (prilagojeno)

ð novo

2. Komisija lahko Ö je pooblaščena, da Õ zaradi tržnega in tehnološkega razvoja sprejme izvedbene ukrepe ð delegirane akte v skladu s členom 109 ï za spremembo Priloge II. Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 14(3).

ê 2002/19/ES

3. Ne glede na določbe odstavka 1 lahko države članice dovolijo svojemu nacionalnemu regulativnemu organu, da čim prej po začetku veljavnosti te direktive, potem pa v rednih časovnih presledkih pregleda pogoje, ki se uporabljajo v skladu s tem členom, tako, da opravi analizo trga v skladu s prvim odstavkom člena 6516 Direktive 2002/21/ES (Okvirne direktive), da bi odločil o tem, ali naj se uporabljeni pogoji ohranijo, spremenijo ali prekličejoodpravijo.

Kadar na podlagi te analize trga nacionalni regulativni organ meni, da na upoštevnemzadevnem trgu eden ali več operaterjevobratovalcev nima pomembne tržne moči, lahko spremeni ali prekličeodpravi pogoje za te operaterjeobratovalce v skladu s postopki iz členov 6 23 in 327 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) samo, če:

(a) taka sprememba ali preklicodprava ne bi imela škodljivih vplivov na dostopnost končnih uporabnikov do radijskih in televizijskih oddajprenosov ter radiodifuzijskih kanalov in storitev, opredeljenih v skladu s členom 106 31 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi), in

(b) taka sprememba ali preklic ne bi imel škodljivih vplivov na možnosti za učinkovito konkurenco na trgih za:

(i) digitalne televizijske in radijske radiodifuzijske storitve v manjšem obsegu in

(ii) sisteme za pogojni dostop in druge pripadajoče naprave,

taka sprememba ali odprava ne bi imela škodljivih vplivov.

StraniStranke, ki jih zadeva taka sprememba ali preklic pogojev, je treba o tem obvestiti v primernem roku.

4. Pogoji, ki se uporabljajo v skladu s tem členom, ne posegajo v zmožnost držav članic, da naložijo obveznosti v zvezi s predstavitvenim vidikom elektronskih programskih vodnikov ter podobnih pripomočkov za izpis in orientacijo.

POGLAVJE III

TRŽNA ANALIZA IN POMEMBNA TRŽNA MOČ

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Člen 1461

Podjetja s pomembno tržno močjo

1. Kadar morajo nacionalni regulativni organi na podlagi posebnih Ö te Õ direktive po postopku iz člena 1665 ugotoviti, ali imajo operaterji pomembno tržno moč, veljata odstavka 2 in 3 tega člena.

2. Podjetje se šteje za podjetje s pomembno tržno močjo, če bodisi samostojno ali skupaj z drugimi uživa položaj, ki je enakovreden prevladujočemu položaju, to pomeni položaj gospodarske moči, ki mu omogoča, da ravna v precejšnji meri neodvisno od konkurentov, strank in končno tudi od potrošnikovporabnikov.

Kadar nacionalni regulativni organi ocenjujejo, alida imata dve ali več podjetij skupaj prevladujoči položaj na trgu, morajo ravnati zlasti v skladu s pravomz zakonodajo Skupnosti Ö Unije Õ in dosledno upoštevati smernice za tržno analizo in ocenjevanje pomembne tržne moči, ki jih je objavila Komisija po členu 1562. Merila za tako presojo so določena v Prilogi II.

ê 2009/140/ES člen 1(16)

3. Kadar ima podjetje na določenem trgu (prvi trg) pomembno tržno moč, se lahko to podjetje določi za podjetje s pomembno tržno močjo tudi na trgu, ki je tesno povezan s prvim trgom (drugi trg), če povezave med obema trgoma omogočajo, da se tržna moč s prvega trga prenese na drugega in se s tem okrepi tržna moč podjetja. Na drugem trgu se tako lahko uporabijo sredstva za preprečevanje takega prenosa v skladu s členi 9, 10, 11 in 13 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu), če pa ta ne zadoščajo, so lahko naložena sredstva iz člena 17 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah).

ê 2002/21/ES člen 15

Člen 15 62

ê 2009/140/ES člen 1(17)(a)

Postopek identifikacije in opredelitve trgov

ê 2009/140/ES člen 1(17)(b) (prilagojeno)

1. Komisija po javni razpravi, vključno z nacionalnimi regulativnimi organi, ter ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a v skladu s svetovalnim postopkom iz člena 22(2) sprejme priporočilo o upoštevnih trgih izdelkov in storitev (v nadaljnjem besedilu: „priporočilo“). V priporočilu so opredeljeni trgi izdelkovi in storiteve v sektorju elektronskih komunikacij, katerih značilnosti lahko utemeljujejo uvedbo naložitev regulativnih obveznosti iz posebnih Ö te Õ direktive, vendar brez poseganja v trge, ki se lahko v posebnih primerih opredelijo po konkurenčnem pravu. Komisija opredeli trge v skladu z načeli konkurenčnega prava.

ò novo

Komisija v priporočilo vključi trge izdelkov in storitev, pri katerih po opazovanju splošnih trendov v Uniji ugotovi, da so izpolnjena vsa merila iz odstavka 1 člena 65.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Komisija redno pregleduje priporočilo.

2. Komisija objavi smernice za tržno analizo in ocenitev pomembne tržne moči (v nadaljnjem besedilu:nadaljevanju „ smernice Ö glede pomembne tržne moči Õ“), ki morajo biti v skladu z načeli konkurenčnega prava, najpoznejenajkasneje na dan začetka veljavnosti te direktive.

ê 2009/140/ES člen 1(17)(c) (prilagojeno)

ð novo

3. Nacionalni regulativni organi ob kar največjem upoštevanju priporočila in smernic Ö glede pomembne tržne moči Õ opredelijo upoštevne trge glede na razmere v državi, zlasti upoštevne geografske trge na svojem ozemlju, v skladu z načeli konkurenčnega prava. Nacionalni regulativni organi ð upoštevajo rezultate geografske raziskave, izvedene v skladu s členom 22(1). ï Predpred opredelitvijo trgov, ki niso trgi, opredeljenih v priporočilu, uporabijo postopke iz členov 623 in 732.

ò novo

Člen 63

Postopek identifikacije čeznacionalnih trgov

1. BEREC lahko po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejme odločitev o opredelitvi čeznacionalnih trgov v skladu z načeli konkurenčnega prava ter ob kar največjem upoštevanju priporočila in smernic glede pomembne tržne moči, sprejetih v skladu s členom 62. BEREC izvede analizo možnega čeznacionalnega trga, če Komisija ali vsaj dva zadevna nacionalna regulativna organa predložita utemeljeno zahtevo z ustreznimi dokazili.

ê 2009/140/ES člen 1(18)(b) (prilagojeno)

ð novo

52. Pri nadčeznacionalnih trgih, opredeljenih v odločitvi iz člena 15(4) ð v skladu z odstavkom 1 ï, zadevni nacionalni regulativni organi skupaj izvedejo analizo trga, pri čemer v največji možni meri upoštevajo smernice Ö glede pomembne tržne moči Õ, in se sporazumno odločijo o naložitvi, ohranitvi, spremembi ali preklicu regulativnih obveznosti iz odstavka 2 tega člena 65(4). ð Zadevni nacionalni regulativni organi skupaj priglasijo Komisiji osnutke ukrepov v zvezi s tržno analizo in vse regulativne obveznosti v skladu s členoma 32 in 33. ï

ò novo

Dva ali več nacionalnih regulativnih organov lahko skupaj priglasi osnutke ukrepov v zvezi s tržno analizo in vse regulativne obveznosti ob odsotnosti čeznacionalnih trgov, če menijo, da so tržne razmere v njihovih jurisdikcijah dovolj homogene.

Člen 64

Postopek identifikacije čeznacionalnega povpraševanja

1. BEREC izvede analizo čeznacionalnega povpraševanja končnih uporabnikov po izdelkih in storitvah, ki se zagotavljajo v Uniji na enem ali več trgih, navedenih v priporočilu, če od Komisije ali vsaj dveh zadevnih nacionalnih regulativnih organov prejme utemeljeno zahtevo z ustreznimi dokazili, v kateri je navedeno, da je treba rešiti resen problem glede povpraševanja. BEREC lahko takšno analizo izvede tudi, če od udeležencev na trgu prejme utemeljeno zahtevo z zadostnimi dokazili in meni, da je treba rešiti resen problem glede povpraševanja. Analiza BEREC-a ne posega v ugotovitve glede čeznacionalnih trgov v skladu s členom 63(1) ali ugotovitve glede nacionalnih ali podnacionalnih geografskih trgov, ki jih podajo nacionalni regulativni organi v skladu s členom 62(3).

Navedena analiza čeznacionalnega povpraševanja končnih uporabnikov lahko vključuje izdelke in storitve, ki se dobavljajo na trgih izdelkov ali storitev, ki so jih na različne načine opredelili eden ali več nacionalnih regulativnih organov ob upoštevanju nacionalnih okoliščin, če so ti izdelki in storitve nadomestljivi s tistimi, ki se dobavljajo na enem od trgov, navedenih v priporočilu.

Če BEREC ugotovi, da obstaja čeznacionalno povpraševanje končnih uporabnikov ter je to znatno in ga ponudba na komercialni ali regulirani osnovi ne krije zadovoljivo, po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in v tesnem sodelovanju s Komisijo izda smernice o skupnih pristopih za nacionalne regulativne organe, da bi ti lahko krili opredeljeno čeznacionalno povpraševanje, po potrebi tudi kadar naložijo obveznosti v skladu s členom 66. Nacionalni regulativni organi v največji možni meri upoštevajo te smernice, ko izvajajo regulativne naloge v svoji jurisdikciji.

2. Komisija lahko na podlagi smernic BEREC-a iz odstavka 1 sprejme odločitev v skladu s členom 38, da bi uskladila tehnične specifikacije veleprodajnih dostopovnih izdelkov, ki lahko krijejo opredeljeno čeznacionalno povpraševanje, kadar jih naložijo nacionalni regulativni organi na operaterje, ki so v skladu z nacionalnimi okoliščinami določeni kot operaterji s pomembno tržno močjo na trgih, kjer se dobavljajo takšni dostopovni izdelki. Prva alinea drugega pododstavka člena 38(3)(a) se v takem primeru ne uporablja.

ê 2002/21/ES

Člen 16 65

Postopek analize trga

ê 2009/140/ES člen 1(18)(a)

ð novo

1. Nacionalni regulativni organi

izvedejo analizo upoštevnih trgov, pri čemer upoštevajo trge, navedene v priporočilu, in v največji možni meri upoštevajo smernice. ð ugotovijo, ali je upoštevni trg, opredeljen v skladu s členom 62(3), lahko takšen, da upravičuje naložitev regulativnih obveznosti, določenih v tej direktivi ï. Države članice zagotovijo, da se analiza, kjer je to primerno, izvede v sodelovanju z nacionalnimi organi za konkurenco. ð Nacionalni regulativni organi v največji možni meri upoštevajo smernice glede pomembne tržne moči in pri izvajanju analize ravnajo v skladu s postopki iz členov 23 in 32. ï

ò novo

Trg je lahko takšen, da upravičuje naložitev regulativnih obveznosti, določenih v tej direktivi, če so obenem izpolnjena naslednja tri merila:

(a) prisotne so visoke in stalne strukturne, pravne ali regulativne ovire za vstop na trg;

(b) obstaja tržna struktura, ki se ne nagiba k učinkoviti konkurenci v ustreznem časovnem obdobju, ob upoštevanju stanja konkurence na področju infrastrukture in drugih virov konkurence za ovirami za vstop na trg;

(c) konkurenčno pravo samo ne zadošča za primerno odpravljanje ugotovljenega tržnega nedelovanja.

Kadar nacionalni regulativni organ izvede analizo trga, ki je vključen v priporočilo, upošteva, da so bile točke (a), (b) in (c) drugega pododstavka izpolnjene, razen če nacionalni regulativni organ ugotovi, da v specifičnih nacionalnih okoliščinah eden ali več takšnih meril ni izpolnjenih.

ê 2009/140/ES člen 1(18)(a)

2. Kadar mora nacionalni regulativni organ v skladu z odstavkoma 3 ali 4 tega člena, členom 17 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah) ali členom 8 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) odločiti, ali je treba za podjetja uvesti, ohraniti, spremeniti ali odpraviti obveznosti, na podlagi svoje analize trga iz odstavka 1 tega člena ugotovi, ali je upoštevni trg učinkovito konkurenčen.

ò novo

2. Kadar nacionalni regulativni organ izvede analizo, zahtevano v odstavku 1, upošteva razvoj iz v prihodnost usmerjene perspektive ob odsotnosti predpisov, naloženih na podlagi tega člena, na upoštevnem trgu in ob upoštevanju:

(a) razvoja trga, ki lahko poveča verjetnost tega, da se upoštevni trg nagiba k učinkoviti konkurenci, npr. sporazumov med operaterji o poslovnem sovlaganju ali dostopu, ki trajnostno doprinašajo k dinamiki konkurence;

(b) vseh relevantnih konkurenčnih omejitev, vključno na maloprodajni ravni, ne glede na to, ali velja, da so viri takšnih omejitev elektronska komunikacijska omrežja, elektronske komunikacijske storitve ali druge vrste storitev ali programov, ki so primerljive z vidika končnega uporabnika, in ne glede na to, ali so takšne omejitve del upoštevnega trga;

(c) drugih vrst predpisov ali ukrepov, ki so uvedeni in vplivajo na upoštevni trg ali povezani maloprodajni trg ali trge v vsem zadevnem obdobju, vključno z vsakršnimi obveznostmi, naloženimi v skladu s členi 44, 58 in 59, in

(d) predpisov, uvedenih na druge upoštevne trge na podlagi tega člena.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

ð novo

3. Če nacionalni regulativni organ ugotovi, da ð upoštevni trg morda ni takšen, da bi upravičeval naložitev regulativnih obveznosti v skladu s postopkom iz odstavkov 1 in 2 tega člena, ali če pogoji iz odstavka 4 tega člena niso izpolnjeni ï na trgu vlada dejanska konkurenca, niti ne uvede naloži niti ne ohrani nobene od posebnih regulativnih obveznosti iz odstavka 2 tega členaÖ v skladu s členom 66 Õ . Kadar Ö so Õ že obstajajo regulativne obveznosti, ki so značilne za sektor, Ö že uvedene naložene v skladu s členom 66, Õ jih za podjetja na upoštevnem trgu prekliče. Stranke, ki jih zadeva preklic obveznosti, je treba o tem prej obvestiti v primernem roku.

ò novo

Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so strani, ki jih tak preklic obveznosti zadeva, o tem obveščene v primernem roku, pri čemer se upoštevajo potreba po zagotavljanju trajnostnega prehoda za upravičence teh obveznosti in končne uporabnike, izbira končnih uporabnikov in potreba po tem, da zakonska ureditev ne presega tistega, kar je potrebno. Pri določanju roka za obveščanje lahko nacionalni regulativni organi v zvezi z obstoječimi sporazumi o dostopu določijo posebne pogoje in roke za obveščanje.

ê 2009/140/ES člen 1(18)(b) (prilagojeno)

ð novo

4. Če nacionalni regulativni organ ugotovi, da Ö je Õ na upoštevnem trgu ni učinkovite konkurence ð uvedba regulativnih obveznosti v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena upravičena ï, opredeli Ö vsa Õ podjetja, ki imajo sama ali skupaj z drugimi pomembno tržno moč na tem Ö upoštevnem Õ trgu v skladu s členom 14 61. in nNacionalni regulativni organ tem podjetjem naloži ustrezne posebne regulativne obveznosti iz odstavka 2 tega členaÖ v skladu s členom 66 Õ ali ohrani ali spremeni take obveznosti, kjer že obstajajo ð , če meni, da eden ali več maloprodajnih trgov ob odsotnosti teh obveznosti ne bi bilo učinkovito konkurenčnih ï .

56. Za ukrepe, sprejete v skladu z določbami odstavkov 3 in 4 tega člena, se uporabljajo postopki iz členov 623 in 732. Nacionalni regulativni organi izvedejo analizo upoštevnega trga ter v skladu s členom 327 priglasijo zadevni osnutek ukrepa:

(a) v roku treh ð petih ï let od sprejetja prejšnjega ukrepa, ð če je nacionalni regulativni organ opredelil upoštevni trg in določil podjetja s pomembno tržno močjo ï ki se nanaša na ta trg. To Ö petletno Õ obdobje se lahko izjemoma podaljša za največ tri ð eno ï dodatnoa letoa, če nacionalni regulativni organ priglasi Komisiji predlagano podaljšanje z utemeljitvijo ð najpozneje štiri mesece pred iztekom petletnega obdobja ïin če Komisija temu v roku enega meseca od prejetja obvestila o podaljšanju ni nasprotovala;

(b) za trge, o katerih Komisija predhodno ni bila obveščena, v roku dveh let od sprejetja revidiranega priporočila o upoštevnih trgih, ali

(c) za države članice, ki so na novo pristopile k Evropski uniji, v roku dveh ð treh ï let od njihovega pristopa.

ê 2009/140/ES člen 1(18)(c) (prilagojeno)

ð novo

76. Če nacionalni regulativni organ ð meni, da analize upoštevnega trga, določenega v priporočilu, morda ne bo dokončal v roku iz odstavka 6, ali če ï je v tem roku ni dokončal analize upoštevnega trga, določenega v priporočilu, v roku iz odstavka 6, mu BEREC na njegovo prošnjo pomaga zaključiti analizo specifičnega trga in specifičnih obveznosti, ki jih je treba naložiti. Zadevni Nnacionalni regulativni organ ob taki pomoči v skladu s členom 732 v šestih mesecih Ö od roka iz odstavka 5 Õ Komisijo uradno obvesti o osnutku ukrepa.

ê 2002/19/ES    člen 8 (prilagojeno)

è1 2009/140/ES člen 2(6)(a)

è2 2009/140/ES člen 2(6)(b)

ð novo

POGLAVJE IV

Ö SREDSTVA ZA DOSTOP IN POMEMBNA TRŽNA MOČ Õ

Člen 866

Naložitev, sprememba ali preklic obveznosti

1. Države članice zagotovijo, da so nacionalni regulativni organi pooblaščeni za naložitev obveznosti, ki so opredeljene v è1 členih 967 do 13a78 ç.

2. Če je obratovalecoperater na podlagi analize trga, ki je bila opravljena v skladu s členom 16 65 te Ddirektive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), določen kot obratovalecoperater s pomembno tržno močjo na določenem trgu, mu nacionalni regulativni organi ð lahko ï naložijo, kot je to primerno, ð katero koli od ï obveznosti iz členov 9 67 do 13 75 in 77 te direktive.

3. Brez poseganja v:

–določbe è2 členov 595(1) in 6 60 ç,

–določbe členov 12 44 in 1317 te Ddirektive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), Pogoj 7 v D delu B D Priloge I k Direktivi 2002/20/ES (Direktiva o avtorizaciji), kot se uporablja na podlagi člena 613(1) te direktive, členae 27, 28 91 in 3099 te Ddirektive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi) ter v ustrezne določbe è2 Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) 100  ç, ki vsebuje obveznosti za podjetja, z izjemo tistih, ki se štejejo zaso bila določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, ali

–potrebo po izpolnitvi mednarodnih obveznosti,

nacionalni regulativni organi obratovalcemoperaterjem, ki niso bili določeni v skladu z odstavkom 2, ne naložijo obveznosti, določenih v členih 967 do 1375 Ö in 77 Õ .

ê 2009/140/ES člen 2(6)(b) (prilagojeno)

ð novo

V izjemnih okoliščinah, kadar nacionalni regulativni organ namerava obratovalcemoperaterjem s pomembno tržno močjo naložiti druge obveznosti za dostop ali medomrežno povezovanje, kot so tiste iz členov 967 do 1375 Ö in 77 Õ te direktive, to zahtevo predloži Komisiji. Komisija v največji možni meri upošteva mnenje Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC-a). Komisija ob upoštevanju ð postopka iz ï člena 14(2) Ö 110(3) Õ sprejme odločitev o tem, ali bo nacionalnemu regulativnemu organu dovolila ali mu preprečila, da sprejme take ukrepe.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

ð novo

4. Obveznosti, naložene v skladu s tem členom, morajo temeljititemeljijo na naravi ugotovljenega problema, ð  zlasti na maloprodajni ravni in po potrebi ob upoštevanju identifikacije čeznacionalnega povpraševanja v skladu s členom 64. Obveznosti ï bitiso sorazmerne ð , upoštevajo stroške in koristi ï inter so utemeljene glede na cilje, ki so določeni v členu 83 Ö te Õ Ddirektive 2002/21/EC (Okvirna direktiva). Take obveznosti se naložijo samo po posvetovanju v skladu s členoma 6 23 in 732 prej omenjene direktive.

5. V zvezi s tretjo alineo prvega pododstavka odstavka 3 nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo v skladu s postopkom iz člena 732 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) o odločitvi, da bodo naložilei, spremenilei ali razveljavilepreklicalei obveznosti za akterje na trgu.

ò novo

6. Nacionalni regulativni organi upoštevajo vpliv novega razvoja trga, npr. v zvezi s poslovnimi sporazumi, tudi sporazumi o sovlaganju, ki so bili sklenjeni ali nepredvideno kršeni ali prekinjeni, kar vpliva na dinamiko konkurence. Če ta razvoj ni dovolj pomemben, da bi bilo treba izvesti novo analizo trga v skladu s členom 65, nacionalni regulativni organ oceni, ali je treba pregledati obveznosti, naložene operaterjem, ki so določeni kot operaterji s pomembno tržno močjo, za zagotovitev, da te obveznosti še vedno izpolnjujejo pogoje iz odstavka 4. Take spremembe se uvedejo samo po posvetovanju v skladu s členoma 23 in 32.

ê 2002/19/ES

Člen 9 67

Obveznost preglednosti

ê 2009/140/ES člen 2(7)(a) (prilagojeno)

1. Nacionalni regulativni organi lahko obratovalcemoperaterjem v skladu z določbami člena 866 naložijo obveznosti gledeza preglednosti glede na medomrežno povezovanje in/ali dostop, tako da od njih zahtevajo, da objavijo določene informacije, na primer računovodske informacije, tehnične specifikacije, značilnosti omrežja, določila in pogoje za zagotavljanje in uporabo, vključno z vsemi pogoji, ki omejujejo dostop do in/ali uporabo storitev in programov, ko te pogoje dovoljujejo države članice v skladu s pravomz zakonodajo Skupnosti Ö Unije Õ, ter cene.

ê 2002/19/ES

2. Zlasti če so obratovalcuoperaterju naložene obveznosti nediskriminacije, lahko nacionalni regulativni organi od njega zahtevajo, da objavi referenčno ponudbo, ki mora biti dovolj razčlenjena, da se zagotovi, da podjetjem ni treba plačati za zmogljivosti, ki niso nujno potrebne za zahtevano storitev, in v kateri so opisane ustrezne ponudbe storitev, razčlenjene na komponente v skladu s tržnimi potrebami, ter z njimi povezania določila in pogoji, vključno s cenami. Nacionalni regulativni organ mora imeti med drugim možnost predpisati spremembe referenčnih ponudb, s čimer bi bile obveznosti, naložene po tej direktivi, učinkovitejše.

3. Nacionalni regulativni organi lahko natančno opredelijo, katere informacije naj bodo na voljo, kako podrobne naj bodo in kako naj bodo objavljene.

ê 2009/140/ES člen 2(7)(b) (prilagojeno)

ð novo

4. ðDa bi prispeval k dosledni uporabi obveznosti glede preglednosti, BEREC najpozneje [eno leto po sprejetju te direktive po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in v tesnem sodelovanju s Komisijo izda smernice o minimalnih merilih za referenčno ponudbo in jih po potrebi revidira, da bi jih prilagodil tehnološkemu in tržnemu razvoju. BEREC pri zagotavljanju minimalnih meril upošteva cilje iz člena 3 ter potrebe upravičencev obveznosti dostopa in končnih uporabnikov, ki so dejavni v več kot eni državi članici, kot tudi vse smernice BEREC-a, v katerih je opredeljeno čeznacionalno povpraševanje v skladu s členom 64, in s tem povezane sklepe Komisije.ï

Kadar ima obratovalecoperater obveznosti po členu 12 Ö 70 ali 71 Õ v zvezi z dostopom do veleprodajne omrežne infrastrukture, vključno z razvezanim dostopom, nacionalni regulativni organi ne glede na odstavek 3 poskrbijo za objavo referenčne ponudbe, ki vsebuje najmanj elemente iz Priloge II ð pri čemer v največji možni meri upoštevajo smernice BEREC-a o minimalnih merilih za referenčno ponudbo ï.

ê 2009/140/ES člen 2(7)(c)

5. Komisija lahko sprejme potrebne spremembe Priloge II za njeno prilagoditev tehnološkemu in tržnemu razvoju. Ti ukrepi, namenjeni spremembam nebistvenih določb te direktive, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 14(3). Komisiji lahko pri izvajanju določb tega odstavka pomaga BEREC.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 10 68

Obveznost nediskriminacije

1. Nacionalni regulativni organ lahko v skladu z določbami člena 668 naloži obveznosti nediskriminacije v zvezi z medomrežnim povezovanjem in/ali dostopom.

2. Obveznosti nediskriminacije zagotavljajo zlasti, da operaterobratovalec uporablja enakovredne pogoje v enakih okoliščinah za druga podjetja, ki zagotavljajo enakovredne storitve, ter zagotavlja storitve in informacije za druge pod enakimi pogoji in na enaki kakovostni ravni kot za svoje storitve ali storitve svojih hčerinskih podjetij ali družbenikov. ðNacionalni regulativni organi lahko, zlasti kadar operater uvaja nove sisteme, zadevnemu operaterju naložijo obveznosti dobavljanja dostopovnih izdelkov in storitev vsem podjetjem, tudi sebi, po enakem časovnem razporedu in pod enakimi pogoji, vključno glede cen in ravni storitev, ter po enakih sistemih in postopkih, da se zagotovi enakovredni dostop.ï

Člen 11 69

Obveznost ločenega računovodstva

1. Nacionalni regulativni organ lahko v skladu z določbami člena 866 naloži obveznosti za ločeno računovodstvo v zvezi z natančno opredeljenimi dejavnostmi, ki se nanašajo na medomrežno povezovanje in/ali dostop.

Nacionalni regulativni organ lahko zlasti zahteva od vertikalno integriranega podjetja, da oblikuje svoje veleprodajne cene na in svoje interne transferneobračunske cene preglednotransparentno, da med drugim zagotovi skladnost, če se zahteva nediskriminacija po členu 6810, ali da se, kadar je potrebno, prepreči nepravično navzkrižnonotranje subvencioniranje. Nacionalni regulativni organi lahko opredelijo format in računovodsko metodologijo, ki ju je treba uporabiti.

2. Nacionalni regulativni organi lahko brez poseganja v člen 20 5 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) zahtevajo, da se računovodske evidence, vključno s podatki o prihodkih, prejetih od tretjih stranistrank, predložijo na zahtevo, da se lažje pregleda in potrdi skladnost z obveznostmi glede preglednostitransparentnosti in nediskriminacije. Nacionalni regulativni organi smejo objaviti podatke, ki bi prispevali k odprtemu in konkurenčnemu trgu, pri čemer naj upoštevajo nacionalne predpise in predpise Skupnosti Ö Unije Õ o poslovni tajnosti.

ò novo

Člen 70

Dostop do gradbeniške infrastrukture

1. Nacionalni regulativni organ lahko v skladu s členom 66 operaterjem naloži obveznosti, da izpolnijo utemeljene zahteve za dostop do gradbeniške infrastrukture in za njeno uporabo, vključno z vsakršnimi zgradbami ali vhodi v zgradbe, kabli, tudi napeljavami, antenami, stolpi in drugimi podpornimi konstrukcijami, drogovi, stebri, cevnimi vodi in kanali, revizijskimi in vstopnimi jaški ter omaricami, kadar analiza trga pokaže, da bi zavrnitev dostopa ali dostop pod neprimernimi pogoji s podobnim učinkom oviral razvoj trajnostnega konkurenčnega maloprodajnega trga in ne bi bil v interesu končnega uporabnika.

2. Nacionalni regulativni organi lahko operaterjem naložijo obveznosti, da zagotovijo dostop v skladu s tem členom, ne glede na to, ali so sredstva, na katera vpliva obveznost, del upoštevnega trga v skladu z analizo trga, če je obveznost potrebna in ustrezna za izpolnjevanje ciljev člena 3.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 1271

Obveznosti dostopa do posebnih omrežnih naprav in njihova uporaba

1. Ö Le kadar Õ N nacionalni regulativni organ ð ugotovi, da obveznosti, naložene v skladu s členom 70, same ne bi vodile v doseganje ciljev iz člena 3,ï lahko v skladu z določbami člena 866 naloži obratovalcem operaterjem naloži obveznosti, da izpolnijo utemeljene zahteve za dostop do posebnih omrežnih elementov in pripadajočih naprav ter za njihovo uporabo, med drugim takrat , kadar nacionalni regulativni organ meni, da bi zavrnitev dostopa ali neprimerni pogoji s podobnim učinkom ovirali razvoj trajnostnega konkurenčnega maloprodajnega trga Ö in Õ ali ne bi bili v interesu končnih uporabnikov.

Od obratovalcev operaterjev se lahko med drugim zahteva, da:

ê 2009/140/ES člen 2(8)(a), spremenjen s Popravkom, UL L 241, 10.9.2013, str. 8

ð novo

(a) omogočijo tretjim osebam dostop do določenih omrežnih elementov in/ali naprav, ð po potrebi ï vključno z dostopom do neaktivnih omrežnih elementov, ki so neaktivni ð ali fizični, ï in/ali z ð aktivnim ali virtualnim ïrazvezanim dostopom do krajevne zanke, da bi se med drugim omogočila izbira in/ali predizbira in/ali ponudbe za preprodajo naročniškega voda;

ê 2002/19/ES

(b) se pogajajo v dobri veri s podjetji, ki zahtevajo dostop;

(c) ne zavrnejoprekličejo že odobrenega dostopa do zmogljivosti;

(d) izvajajo določene storitve v večjem obsegu za prodajo s strani tretjih oseb;

(de) odobrijo odprti dostop do tehničnih vmesnikov, protokolov ali drugih ključnih tehnologij, ki so nujno potrebni za interoperabilnostmedobratovalnost storitev ali storitev virtualnih omrežij;

ê 2009/140/ES člen 2(8)(b)

(ef) zagotovijo kolokacijo ali druge oblike souporabe pripadajočih naprav;

ê 2002/19/ES

ð novo

(fg) opravijo določene storitve, potrebne za zagotovitev interoperabilnostimedobratovalnosti storitev med koncema za uporabnike, vključno z zagotovitvijo zmogljivosti za ð programsko emulirana omrežja, ï inteligentne omrežne storitve ali sledenjegostovanje v mobilnih omrežjih;

(gh) zagotovijo dostop do sistemov za podporo obratovanja ali podobnih sistemov programske opreme, ki so potrebni za zagotovitev pravične konkurence pri izvajanju storitev;

(hi) med seboj povezujejo omrežja ali omrežne zmogljivosti;

ê 2009/140/ES člen 2(8)(c)

(ij) zagotovijo dostop do pripadajočih storitev, kot so storitve za ugotavljanje identitete, lokacije in prisotnosti.

ê 2002/19/ES

Nacionalni regulativni organi lahko povežejo te obveznosti s pogoji v zvezi s pravičnostjo, sprejemljivostjo in pravočasnostjo.

ê 2009/140/ES člen 2(8)(d) (prilagojeno)

ð novo

2. Kadar nacionalni regulativni organi preučujejo ð ustreznost naložitve ï ðmožnih posebnih ï obveznosti iz odstavka 1, in zlasti, kadar Ö  v skladu z načelom sorazmernosti Õ presojajo, Ö ali in Õ kako Ö bi bilo treba Õ se take obveznosti naložitile sorazmerno s cilji iz člena 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ð analizirajo, ali bi druge oblike dostopa do veleprodajnih vložkov na istem ali povezanem veleprodajnem trgu že zadostovale za odpravo opredeljenega problema na maloprodajni ravni. Presoja vključuje obstoječe ali možne ponudbe komercialnega dostopa, regulirani dostop v skladu s členom 59 in obstoječi ali predvideni regulirani dostop do drugih veleprodajnih vložkov v skladu s tem členom. ï Uupoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

(a) tehnično in gospodarsko upravičenost uporabe ali namestitve konkurenčnih naprav z vidika stopnje tržnega razvoja, pri čemer se upoštevata narava in vrsta vključenega medomrežnega povezovanja in/ali dostopa, vključno z zmožnostjoizvedljivostjo drugih izdelkovproizvodov za dostop do nabavnega trga, kot je dostop do vodov;

ò novo

(b) pričakovan tehnološki razvoj, ki vpliva na snovanje in upravljanje omrežja;

ê 2002/19/ES

(cb) izvedljivost zagotovitve predlaganega dostopa v zvezi z razpoložljivo kapaciteto;

ê 2009/140/ES člen 2(8)(e)

ð novo

(dc) začetno vlaganje imetnika naprave, pri čemer se upoštevajo vsa javna vlaganja in tveganja v zvezi z vlaganjem ð , zlasti v zvezi z vlaganji v zelo visokozmogljiva omrežja in z njimi povezanimi ravnmi tveganja ï ;

(ed) potreboa po dolgoročnem varstvu konkurence, pri čemer se posebna pozornost posveti ekonomsko učinkoviti konkurenci na področju infrastrukture ð in trajnostni konkurenci na podlagi sofinanciranja omrežij ï ;

ê 2002/19/ES

(fe) vse zadevne pravice intelektualne lastnine, kadar je to primerno;

(gf) zagotavljanje vseevropskih storitev.

ê 2009/140/ES člen 2(8)(f)

3. Kadar nacionalni regulativni organi operaterjuobratovalcu naložijo obveznosti zagotavljanja dostopa v skladu z določbami tega člena, lahko določijo tehnične ali operativne pogoje, ki jih morajo ponudnik in/ali upravičenci do takšnega dostopa izpolnjevati, če je to potrebno, da se zagotovi normalno delovanje omrežja. Obveznosti upoštevanja posebnih tehničnih standardov ali specifikacij so skladne s standardi in specifikacijami, določenimi v skladu s členom 39 17 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2002/19/ES

Člen 1372

Obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva

ê 2009/140/ES člen 2(9) (prilagojeno)

ð novo

1. Nacionalni regulativni organ lahko v primerih, kadar analiza trga pokaže, da pomanjkanje učinkovite konkurence pomeni, da utegne zadevni obratovalecoperater zadržati cene na previsoki ravni ali uporabiti cenovne škarjerazkorak cen v škodo končnih uporabnikov, v skladu z določbami člena 668 naloži obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in cenovnim nadzorom, vključno z obveznostmi za stroškovno naravnanost cen in obveznostmi glede sistemov stroškovnega računovodstva, da se zagotovijo določene vrste medomrežnega povezovanja in/ali dostopa.

ð Nacionalni regulativni organi pri ugotavljanju, ali bi bile obveznosti cenovnega nadzora primerne ali ne, upoštevajo dolgoročne interese končnih uporabnikov v zvezi z uvedbo in uporabo omrežij naslednje generacije, zlasti zelo visokozmogljivih omrežij. ï Da bi spodbudili naložbe operaterjevobratovalcev, vključno v omrežja naslednje generacije, nacionalni regulativni organi ð zlasti ï upoštevajo naložbe obratovalcaoperaterja. ð Kadar nacionalni regulativni organi menijo, da je cenovni nadzor primeren, ï in mu Ö operaterju Õ zagotovijo primerno stopnjo donosnosti naložbe za ustrezno vložena sredstva, pri čemer se upoštevajo tveganja, povezana s posamičnim projektom novih naložb v omrežje.

ò novo

Nacionalni regulativni organi ne naložijo ali ohranijo obveznosti v skladu s tem členom, kadar ugotovijo, da obstaja dokazljiva omejitev maloprodajne cene in da vse obveznosti, naložene v skladu s členi 67 do 71, vključno zlasti s preverjanjem gospodarske ponovljivosti, uvedenim v skladu s členom 68, zagotavljajo učinkovit in nediskriminatoren dostop.

Kadar nacionalni regulativni organ meni, da je primerno uvesti cenovni nadzor nad dostopom do obstoječih omrežnih elementov, upoštevajo koristi predvidljivih in stabilnih veleprodajnih cen pri zagotavljanju učinkovitega vstopa in zadostne spodbude za vse operaterje za uvedbo novih in izboljšanih omrežij.

ê 2002/19/ES

ð novo

2. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da sta vsak predpisani mehanizem pokrivanja stroškov ali metodologija določanja cen namenjena pospeševanjuspodbujanju ð uvedbe novih in izboljšanih omrežij ï, učinkovitosti in trajnostne konkurence ter da čim bolj ð trajnostno ï koristita porabniku. Pri tem lahko nacionalni regulativni organi upoštevajo tudi cene, ki so na voljo na primerljivih konkurenčnih trgih.

3. Kadar mora operaterobratovalec pri svojih cenah upoštevati stroškovno naravnanost, mora zadevni operaterobratovalec dokazati, da so cene izračunane iz stroškov, vključno iz primerne stopnje donosnosti naložbe. Za izračunavanje stroškov učinkovitega opravljanja storitev lahko nacionalni regulativni organi uporabljajo metode stroškovnega računovodstva, ki so neodvisne od tistih, ki jih uporablja podjetje. Nacionalni regulativni organi lahko zahtevajo od operaterjaobratovalca, da jim popolnoma utemelji svoje cene, in lahko po potrebi zahtevajo prilagoditev cen.

4. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da je v primeru obvezne uporabe sistema stroškovnega računovodstva za podporo cenovnega nadzora javnosti na voljo opis sistema stroškovnega računovodstva, ki prikazuje vsaj glavne kategorije, po katerih so stroški razvrščeni v skupine, in pravila, ki se uporabljajo za razporeditev stroškov. Skladnost s stroškovnim računovodstvom preverja usposobljeni neodvisni organ. Izjava o skladnosti se objavi vsako leto.

ò novo

Člen 73

Cene zaključevanja klicev

1. Kadar nacionalni regulativni organ naloži obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in cenovnim nadzorom operaterjem, določenim kot operaterji s pomembno tržno močjo na trgu za veleprodajno zaključevanje govornih klicev, določi najvišje simetrične cene za zaključevanje klicev na podlagi stroškov, ki jih ima dejanski operater. Ocena dejanskih stroškov temelji na trenutnih stroškovnih vrednostih. Metodologija stroškov za izračun dejanskih stroškov temelji na modeliranju s pristopom od spodaj navzgor, pri čemer se uporabijo dolgoročni prirastni od prometa odvisni stroški veleprodajnega zaključevanja govornih klicev za tretje strani.

Podrobnosti metodologije stroškov so določene v odločitvi Komisije, sprejeti v skladu s členom 38.

2. Komisija do [datum] po posvetovanju z BEREC-om v skladu s členom 109 sprejme delegirane akte o enotni najvišji ceni zaključevanja klicev, ki jo nacionalni regulativni organi naložijo podjetjem, določenim kot podjetja s pomembno tržno močjo na trgih zaključevanja govornih klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih v Uniji.

Komisija pri sprejemanju delegiranih aktov upošteva načela, določena v prvem pododstavku odstavka 1, ter merila in parametre iz Priloge III.

4. Komisija pri uporabi odstavka 2 zagotovi, da enotna cena zaključevanja govornih klicev v mobilnih omrežjih ne presega 1,23 centa na minuto in enotna cena zaključevanja govornih klicev v fiksnih omrežjih ne presega 0,14 centa na minuto. Komisija ob prvem določanju enotne najvišje cene zaključevanja klicev upošteva ponderirano povprečje najvišjih cen zaključevanja klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih, določenih v skladu z načeli iz prvega pododstavka odstavka 1, ki se uporabljajo po vsej Uniji.

5. Komisija pri sprejemanju delegiranih aktov v skladu z odstavkom 2 upošteva skupno število končnih uporabnikov v posamezni državi članici, da zagotovi ustrezno ponderiranje najvišjih cen zaključevanja klicev, in nacionalne okoliščine, ki so vzrok znatnih razlik med državami članicami ob določanju najvišjih cen zaključevanja klicev v Uniji.

6. Komisija lahko od BEREC-a zahteva, da oblikuje gospodarski model, ki bi ji pomagal določiti najvišje cene zaključevanja klicev v Uniji. Komisija upošteva tržne informacije, ki jih zagotovijo BEREC, nacionalni regulativni organi ali neposredno podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve.

7. Komisija vsakih pet let pregleda delegirane akte, sprejete v skladu s tem členom.

Člen 74

Regulativna obravnava novih omrežnih elementov

1. Nacionalni regulativni organ ne naloži obveznosti v zvezi z novimi omrežnimi elementi, ki so del upoštevnega trga, na katerem namerava naložiti ali ohraniti obveznosti v skladu s členom 66 in členi 67 do 72, in ki jih je operater, določen kot operater s pomembno tržno močjo na zadevnem upoštevnem trgu, uvedel ali jih namerava uvesti, če so obenem izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) uvedba novih omrežnih elementov je odprta za ponudbe o sovlaganju v skladu s preglednim postopkom in pod pogoji, ki spodbujajo dolgoročno trajnostno konkurenco in med drugim vključujejo pravične, primerne in nediskriminatorne pogoje, ponujene potencialnim sovlagateljem; prožnost glede vrednosti in časovne razporeditve obveze posameznega sovlagatelja; možnost povečanja te obveze v prihodnosti; vzajemne pravice, ki jih sovlagatelj podeli po uvedbi sofinancirane infrastrukture;

(b) uvedba novih omrežnih elementov znatno prispeva k uvedbi zelo visokozmogljivih omrežij;

(c) iskalci dostopa, ki ne sodelujejo pri sovlaganju, lahko uživajo prednosti enake kakovosti, hitrosti, pogojev in dosega končnih uporabnikov, kot so bile na voljo pred uvedbo, na podlagi poslovnih sporazumov, ki temeljijo na pravičnih in primernih pogojih, ali z reguliranim dostopom, ki ga ohranja ali prilagaja nacionalni regulativni organ.

Nacionalni regulativni organi pri ocenjevanju ponudb in postopkov glede sovlaganja iz točke (a) prvega pododstavka zagotovijo, da te ponudbe in postopki izpolnjujejo merila iz Priloge IV.

ê 2009/140/ES člen 2(10)

è1 2009/140/ES člen 2(10) spremenjen s popravkom, UL L 241, 10.9.2013, str. 8

Člen 13a75

Funkcionalna ločitev

1. Kadar nacionalni regulativni organ ugotovi, da se z ustreznimi obveznostmi, naloženimi s členi 67 do 729 do 13, ni dosegla učinkovita konkurenca in da obstajajo pomembnei in trajnei težave glede konkurencekonkurenčni problemi/primeri nedelovanja trgatržna nepopolnost, ugotovljeni v zvezi z veleprodajnim zagotavljanjem dostopovnih izdelkovproduktov, lahko v skladu z določbami drugega pododstavka člena 866(3) vertikalno integriranemu podjetju izjemoma naloži obveznost, da dejavnosti, povezane z veleprodajnim zagotavljanjem ustreznih dostopovnih produktov, prenese na neodvisno delujočo poslovnoi enotosubjekt.

Ta poslovni subjekt dostopovne produkte in storitve dobavlja vsem podjetjem, tudi drugim poslovnim subjektom v okviru matičnega podjetja, po enakem časovnem razporedu in pod enakimi pogoji, vključno glede cen in kakovosti storitev, ter po enakih sistemih in postopkih.

2. Kadar namerava nacionalni regulativni organ naložiti obveznost za funkcionalno ločitev, Komisiji predloži predlog, ki vključuje:

(a) dokaze, ki utemeljujejo odločitve nacionalnega regulativnega organa iz odstavka 1;

(b) utemeljeno oceno, da obstaja majhna možnost, da bo v razumnem časovnem obdobju prišlo do učinkovite in trajnostne konkurence na področju infrastrukture, ali pa je sploh ni;

(c) analizo pričakovanega učinkavpliva na regulativni organ, na podjetje, zlasti na delovno silo ločenega podjetja in na sektor elektronskih komunikacij kot celoto, ter na spodbude za naložbe v celotni sektor, zlasti ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju socialne in teritorialne kohezije è1 , ter na druge zainteresirane strani, vključno zlasti s pričakovanim učinkom na konkurenco in možne posledične učinke na potrošnike  ç;

(d) analizo razlogov, zaradi katerih bi bila ta obveznost najbolj učinkovit način za uresničevanje sredstev, namenjenih obravnavanju ugotovljenih težav glede konkurence/primerov nedelovanjanepopolnega trga.

3. Osnutek ukrepa vsebuje naslednje elemente:

(a) natančno naravo in stopnjo ločitve ter zlasti podrobni opis pravnega statusa ločenega poslovnega subjektaenote;

(b) opredelitev sredstev ločene poslovne enote in izdelkov ali storitev, ki se bodo dobavljali tej enoti;

(c) ureditev vodenja za zagotovitev neodvisnosti osebja, ki je zaposleno v ločeni poslovni enoti, ter ustrezno strukturo spodbud;

(d) pravila za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti;

(e) pravila za zagotovitev preglednosti operativnih postopkov, zlasti za druge zainteresirane strani;

(f) program spremljanja, namenjen zagotavljanju izpolnjevanja obveznosti, vključno z objavo letnega poročila.

4. Po odločitvi Komisije o osnutku ukrepa, sprejeti v skladu s členom 866(3), nacionalni regulativni organ izvede usklajeno analizo različnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom iz člena 6516 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Nacionalni regulativni organ na podlagi svoje ocene naloži, ohrani, spremeni ali umakneprekliče obveznosti v skladu s členoma 236 in 327 te dDirektive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

5. Za podjetje, za katero je bila uvedena funkcionalna ločitev, lahko velja katera koli obveznost, opredeljena v členih 967 do 7213, na katerem koli posebnem trgu, na katerem je bilo določenooznačeno kot podjetje s pomembno tržno močjo v skladu s členom 6516Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ali pa katera koli obveznost, ki jo Komisija odobri po členu 866(3).

Člen 13b76

Prostovoljna ločitev vertikalno integriranega podjetja

1. Podjetja, ki so bila določenaoznačena kot operaterjiobratovalci s pomembno tržno močjo na enem ali na več upoštevnih trgih v skladu s členom 6516 te dDirektive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), nacionalni regulativni organ vnaprej in pravočasno obvestijo, da mu tako omogočijo oceno učinkov načrtovane transakcije, kadar nameravajo svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja ali znaten del teh sredstev prenesti na ločeno pravno osebo z drugim lastnikom ali ustanoviti ločen poslovni subjekt, da bi vsem maloprodajnim ponudnikom, tudi svojim maloprodajnim oddelkom, dobavljala popolnoma enakovredne dostopovne izdelke, kar bo nacionalnemu regulativnemu organu omogočilo oceno učinka načrtovane transakcije.

Podjetja prav tako obvestijo nacionalni regulativni organ o spremembi te namere in končnem izidu postopka ločitve.

ò novo

Podjetja lahko ponudijo tudi obveze v zvezi s pogoji dostopa, ki se bodo uporabljale za njihovo omrežje med obdobjem izvajanja in po uvedbi predlagane oblike ločitve, da bi tretjim stranem zagotovili učinkovit in nediskriminatoren dostop. Ponudba obvez vključuje zadostne podrobnosti, vključno s pogoji časovnega okvira izvajanja in trajanja, da lahko nacionalni regulativni organ izvaja svoje naloge v skladu z odstavkom 2 tega člena. Take obveze lahko presegajo najdaljše obdobje za preglede trga, določeno v členu 65(6).

ê 2009/140/ES člen 2(10) (prilagojeno)

ð novo

2. Nacionalni regulativni organ oceni učinek načrtovane transakcije ð in, kadar je to ustrezno, predlaganih obvez ï na obstoječe regulativne obveznosti po Ö tej Õ dDirektivi2002/21/ES (Okvirna direktiva).

V ta namen nacionalni regulativni organ izvede usklajeno analizo različnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom iz člena 6516 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ò novo

Nacionalni regulativni organ upošteva vse obveze, ki jih ponuja podjetje, pri čemer zlasti upošteva cilje iz člena 3. Pri tem se posvetuje s tretjimi stranmi v skladu s členom 23 in zlasti obravnava vse tretje strani, ki jih načrtovana transakcija neposredno zadeva.

ê 2009/140/ES člen 2(10)

ð novo

Nacionalni regulativni organ na podlagi svoje ocene naloži, ohrani, spremeni ali prekličeumakne obveznosti v skladu s členoma 236 in 32 7 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ð pri čemer uporabi določbe člena 77, če je to ustrezno. Nacionalni regulativni organ lahko pri svoji odločitvi obveze v celoti ali delno določi za zavezujoče. Z odstopanjem od člena 65(6) lahko nacionalni regulativni organ določi nekatere ali vse obveze za zavezujoče za celotno obdobje, za katero so ponujene. ï 

3. ð Brez poseganja v določbe člena 77 ï lahko Zaza pravno in/ali operativno ločen poslovni subjekt lahkoð , kakor je ustrezno, ïvelja katera koli obveznost, opredeljena v členih 679 do 1372, na katerem koli posebnem trgu, na katerem je bilo podjetje določenooznačeno kot podjetje s pomembno tržno močjo v skladu s členom 6516 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ali katera koli druga obveznost, ki jo Komisija odobri po členu 866(3) ð , kadar ponujene obveze ne zadoščajo za izpolnitev ciljev iz člena 3ï .

ò novo

4. Nacionalni regulativni organ spremlja izvajanje obvez, ki jih ponujajo podjetja in ki jih je sam določil za zavezujoče v skladu z odstavkom 2 tega člena, ter preuči možnost njihovega podaljšanja, kadar se je izteklo obdobje, za katero so bile najprej ponujene.

Člen 77

Vertikalno ločena podjetja

1. Nacionalni regulativni organ, ki določi podjetje, ki je odsotno z vseh maloprodajnih trgov za elektronske komunikacijske storitve, kot podjetje s pomembno tržno močjo na enem ali več veleprodajnih trgih v skladu s členom 65, preuči, ali ima to podjetje naslednje značilnosti:

(a) vse družbe in poslovne enote v podjetju, vključno z vsemi družbami, ki so pod nadzorom, vendar ne nujno v celoti v lasti istih končnih lastnikov, izvajajo le dejavnosti (trenutne in načrtovane v prihodnosti) na veleprodajnih trgih za elektronske komunikacijske storitve in zato ne izvajajo dejavnosti na nobenem maloprodajnem trgu za elektronske komunikacijske storitve, ki se zagotavljajo končnim uporabnikom v Uniji;

(b) podjetje ni sklenilo izključnega sporazuma ali sporazuma, ki dejansko pomeni izključni sporazum, z enim samim in ločenim podjetjem, ki posluje v spodnjem delu prodajne verige in je dejavno na maloprodajnem trgu za elektronske komunikacijske storitve, ki se zagotavljajo zasebnim ali poslovnim končnim uporabnikom.

2. Če nacionalni regulativni organ ugotovi, da so pogoji iz točk (a) in (b) odstavka 1 tega člena izpolnjeni, lahko zadevnemu podjetju naloži le obveznosti v skladu s členi 70 ali 71.

3. Nacionalni regulativni organ kadar koli pregleda obveznosti, naložene podjetju v skladu s tem členom, če ugotovi, da pogoji iz točk (a) in (b) odstavka 1 tega člena niso več izpolnjeni, in uporabi člene 65 do 72, kakor je ustrezno.

4. Nacionalni regulativni organ pregleda tudi obveznosti, naložene podjetju v skladu s tem členom, če na podlagi dokaza pogojev, ki jih podjetje ponuja strankam, ki so nižje v prodajni verigi, ugotovi, da so se pojavili problemi na področju konkurence v škodo končnim uporabnikom, zaradi katerih je treba naložiti eno ali več obveznosti iz člena 67, 68, 69 ali 72 ali spremeniti obveznosti, naložene v skladu z odstavkom 2.

5. Naložitev obveznosti in njihov pregled v skladu s tem členom se izvedeta v skladu s postopki iz členov 23, 32 in 33.

Člen 78

Migracija z obstoječe infrastrukture

1. Podjetja, ki so bila določena kot podjetja s pomembno tržno močjo na enem ali več upoštevnih trgih v skladu s členom 65, vnaprej pravočasno obvestijo nacionalni regulativni organ, kdaj nameravajo opustiti dele omrežja, vključno z obstoječo infrastrukturo, ki je nujna za delovanje bakrenega omrežja, za katere veljajo obveznosti v skladu s členi 66 do 77.

2. Nacionalni regulativni organ zagotovi, da proces opustitve vključuje pregleden časovni razpored in pogoje, vključno med drugim ustrezen rok za obveščanje in ustrezno obdobje prehoda, ter določi razpoložljivost alternativnih primerljivih izdelkov, ki zagotavljajo dostop do omrežnih elementov, ki nadomeščajo opuščeno infrastrukturo, če je to potrebno za varstvo konkurence in pravic končnih uporabnikov.

V zvezi s sredstvi, ki se predlagajo za opustitev, lahko nacionalni regulativni organ prekliče obveznosti, potem ko se je prepričal, da je:

(a) ponudnik dostopa dokazano določil ustrezne pogoje za migracijo, vključno z dajanjem na voljo alternativnega dostopovnega izdelka, ki je primerljiv s tistim, ki je bil na voljo pri uporabi obstoječe infrastrukture, in ki omogoča dosego istih končnih uporabnikov; in

(b) ponudnik dostopa upošteval pogoje in proces, ki jih je predložil nacionalnemu regulativnemu organu v skladu s tem členom.

Tak preklic se izvede v skladu s postopki iz členov 23, 32 in 33.

Del III. STORITVE

Naslov I: Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve

Člen 79

Cenovno dostopna univerzalna storitev

1. Države članice zagotovijo, da imajo vsi končni uporabniki na njihovem ozemlju dostop do razpoložljive storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve po dostopni ceni, ob upoštevanju specifičnih nacionalnih razmer, v kakovosti, določeni na njihovem ozemlju, vključno z osnovno priključitvijo, vsaj na fiksni lokaciji.

2. Države članice opredelijo storitev funkcionalnega dostopa do interneta iz odstavka 1, da bi ustrezno odražala storitve, ki jih uporablja večina končnih uporabnikov na njihovem ozemlju. V ta namen lahko storitev funkcionalnega dostopa do interneta podpira minimalen niz storitev iz Priloge V.

3. Na zahtevo končnega uporabnika je lahko priključitev iz odstavka 1 omejena le na podpiranje govornih komunikacij.

Člen 80

Zagotavljanje cenovno dostopne univerzalne storitve

1. Nacionalni regulativni organi spremljajo razvoj in raven maloprodajnih tarif za storitve, opredeljene v členu 79(1), ki so na voljo na trgu, zlasti v zvezi z nacionalnimi cenami in nacionalnimi dohodki končnega uporabnika.

2. Kadar države članice ugotovijo, da maloprodajne cene za storitve, opredeljene v členu 79(1), ob upoštevanju nacionalnih razmer niso cenovno dostopne, ker končni uporabniki z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami ne morejo dostopati do takšnih storitev, lahko od podjetij, ki zagotavljajo takšne storitve, zahtevajo, da zadevnim končnim uporabnikom ponudijo tarifne opcije ali pakete, ki se razlikujejo od tistih, ki se ponujajo pod običajnimi poslovnimi pogoji. V ta namen lahko države članice od takšnih podjetij zahtevajo, da na vsem ozemlju uporabljajo skupne tarife, vključno z geografskim povprečenjem. Države članice zagotovijo, da imajo končni uporabniki, ki so upravičeni do takšnih tarifnih opcij ali paketov, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem, ki zagotavlja storitve, opredeljene v členu 79(1), in da jim takšno podjetje zagotavlja ustrezno obdobje razpoložljivosti številke in prepreči neupravičeno prekinitev storitve.

3. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki ponujajo tarifne opcije ali pakete končnim uporabnikom z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami v skladu z odstavkom 2, nacionalne regulativne organe obveščajo o podrobnostih takšnih ponudb. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so pogoji, pod katerimi podjetja ponujajo tarifne opcije ali pakete v skladu z odstavkom 2, v celoti pregledni ter so objavljeni in se uporabljajo v skladu z načelom nediskriminacije. Nacionalni regulativni organi lahko zahtevajo, da se posebne sheme spremenijo ali ukinejo.

4. Države članice lahko ob upoštevanju nacionalnih razmer zagotovijo, da se končnim uporabnikom z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami zagotavlja podpora z namenom zagotavljanja cenovne dostopnosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve vsaj na fiksni lokaciji.

5. Države članice ob upoštevanju nacionalnih razmer zagotovijo, da se končnim uporabnikom invalidom zagotavlja ustrezna podpora ali da se sprejmejo drugi posebni ukrepi, s čimer zagotovijo, da so povezana terminalska oprema, posebna oprema in posebne storitve, ki izboljšujejo enakovreden dostop, cenovno dostopne.

6. Države članice skušajo pri uporabi tega člena čim bolj zmanjšati izkrivljanje trga.

ê 2002/22/ES

Člen 3

Razpoložljivost univerzalne storitve

1. Države članice zagotovijo, da so storitve iz tega poglavja na voljo z določeno kakovostjo vsem končnim uporabnikom na njihovem ozemlju, ne glede na zemljepisno lokacijo in ob upoštevanju posebnih nacionalnih pogojev po dostopni ceni.

2. Države članice določijo najučinkovitejši in najprimernejši pristop za zagotovitev izvedbe univerzalne storitve, pri čemer upoštevajo načela objektivnosti, transparentnosti, nediskriminacije in sorazmernosti. Poskušati morajo minimizirati izkrivljanje trga, še zlasti zagotavljanje storitev po cenah ali pod drugimi določili in pogoji, ki odstopajo od normalnih komercialnih pogojev, pri čemer pa varujejo javne interese.

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

Člen 8

Določitev podjetij

1. Države članice lahko določijo eno ali več podjetij za zagotavljanje izvajanja univerzalne storitve, kot je določeno v členih 4, 5, 6 in 7 in, kadar je to primerno, tudi v členu 9(2), da se lahko pokrije celotno nacionalno ozemlje. Države članice lahko določijo različna podjetja ali skupine podjetij za zagotavljanje različnih elementov univerzalne storitve in/ali pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja.

2. Kadar države članice določijo podjetja za opravljanje obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev na delu nacionalnega ozemlja ali na celotnem nacionalnem ozemlju, to storijo z učinkovitim, objektivnim, transparentnim in nediskriminacijskim mehanizmom določitve, pri čemer nobeno podjetje vnaprej ni izključeno iz določitve. Take metode določitve zagotavljajo, da se univerzalna storitev opravi na stroškovno učinkovit način in se lahko uporabijo kot sredstvo za določitev neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v skladu s členom 12.

3. Če namerava podjetje, določeno v skladu z odstavkom 1, prenesti znaten del ali celotna sredstva svojega krajevnega dostopovnega omrežja na ločeno pravno osebo pod drugim lastništvom, vnaprej pravočasno obvesti nacionalni regulativni organ, da lahko ta oceni učinke nameravane transakcije na zagotavljanje dostopa na fiksni lokaciji in telefonskih storitev na podlagi člena 4. Nacionalni regulativni organ lahko naloži, spremeni ali umakne posebne obveznosti v skladu s členom 6(2) Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi).

ò novo

Člen 81

Razpoložljivost univerzalne storitve

1. Kadar je država članica ob upoštevanju rezultatov geografske raziskave, izvedene v skladu s členom 22(1), ustrezno dokazala, da razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji ni mogoče zagotoviti v običajnih poslovnih okoliščinah ali prek drugih možnih orodij javne politike, lahko naloži ustrezne obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, da bi izpolnila vse utemeljene zahteve za dostop do teh storitev na svojem ozemlju. 

2. Države članice določijo najučinkovitejši in najprimernejši pristop za zagotavljanje razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, pri čemer upoštevajo načela objektivnosti, preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti. Skušati morajo minimizirati izkrivljanje trga, zlasti zagotavljanje storitev po cenah ali pod drugimi pogoji, ki odstopajo od običajnih poslovnih pogojev, pri čemer pa varujejo javne interese.

3. Kadar se države članice odločijo, da bodo naložile obveznosti za zagotavljanje razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, lahko določijo enega ali več podjetij za zagotavljanje razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji z namenom pokrivanja vsega nacionalnega ozemlja. Države članice lahko določijo različna podjetja ali skupine podjetij za zagotavljanje storitve funkcionalnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji in/ali za pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja.

4. Kadar države članice določijo podjetja na delu nacionalnega ozemlja ali na celotnem nacionalnem ozemlju kot podjetja z obveznostjo zagotavljanja razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, to storijo z učinkovitim, objektivnim, preglednim in nediskriminatornim mehanizmom določitve, pri čemer nobeno podjetje vnaprej ni izključeno iz določitve. Take metode določitve zagotavljajo, da se storitev funkcionalnega dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji zagotavljata na stroškovno učinkovit način ter se lahko uporabita kot sredstvo za določitev neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v skladu s členom 84.

5. Če namerava podjetje, določeno v skladu z odstavkom 3, prenesti znaten del ali celotna sredstva svojega krajevnega dostopovnega omrežja na ločeno pravno osebo pod drugim lastništvom, vnaprej pravočasno obvesti nacionalni regulativni organ, da lahko ta oceni učinke nameravane transakcije na zagotavljanje storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji. Nacionalni regulativni organ lahko naloži, spremeni ali prekliče posebne obveznosti v skladu s členom 13(2).

ê 2009/136/ES člen 1(3)

Člen 4

Zagotavljanje dostopa na fiksni lokaciji in zagotavljanje telefonskih storitev

1. Države članice zagotovijo, da vsaj eno podjetje izpolnjuje vse razumne zahteve za priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji.

2. Zagotovljena priključitev mora podpirati govorne, faksimilne in podatkovne komunikacije z dovolj velikimi podatkovnimi hitrostmi, da omogočajo funkcionalen dostop do interneta, pri čemer se upoštevajo prevladujoče tehnologije, ki jih uporablja večina naročnikov, in tehnična izvedljivost.

3. Države članice zagotovijo, da vsaj eno podjetje izpolnjuje vse smiselne zahteve za zagotavljanje telefonske storitve, javnosti dostopne prek omrežne priključitve iz odstavka 1, ki omogoča odpravljanje in sprejemanje nacionalnih in mednarodnih klicev. 

ê 2002/22/ES

Člen 5

Imeniške storitve in imeniki

1. Države članice zagotovijo, da:

(a) je končnim uporabnikom na voljo vsaj en izčrpen imenik v obliki, ki jo je odobril ustrezni organ, bodisi v tiskani bodisi v elektronski obliki ali v obeh, in se redno dopolnjuje, vendar vsaj enkrat na leto;

(b) je vsem končnim uporabnikom, vključno z uporabniki javnih plačilnih telefonov, na voljo vsaj ena izčrpna imeniška služba.

ê 2009/136/ES člen 1(4)

2. Imeniki iz odstavka 1 vključujejo vse naročnike javno dostopnih telefonskih storitev ob upoštevanju določb člena 12 Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) 101 .

ê 2002/22/ES

3. Države članice zagotovijo, da podjetje(-ja), ki zagotavlja(-jo) storitve iz odstavka 1, pri obravnavi informacij, ki jih je (so jih) prejelo(-a) od drugih podjetij, uporablja(-jo) načelo nediskriminacije.

Člen 6

ê 2009/136/ES člen 1(5)

Javni plačilni telefoni in druge dostopovne točke za govorno telefonijo

1. Države članice zagotovijo, da lahko nacionalni regulativni organi naložijo podjetjem obveznosti za zagotovitev, da so javni plačilni telefoni ali druge dostopovne točke za govorno telefonijo na voljo za izpolnitev razumnih potreb končnih uporabnikov v zvezi z geografsko pokritostjo, številom telefonov ali dostopnih točk do drugih vrst telekomunikacij, dostopnostjo uporabnikom invalidom in kakovostjo storitev.

ê 2002/22/ES

2. Država članica zagotovi, da lahko njen nacionalni regulativni organ na podlagi posvetovanja z zainteresiranimi strankami iz člena 33 odloči, da ne bo naložil obveznosti iz odstavka 1 na celotnem ozemlju ali njenem delu, če je prepričan, da so te zmogljivosti ali primerljive storitve v glavnem že na voljo.

3. Države članice zagotovijo, da so klici v sili mogoči iz javnih plačilnih telefonov, da so brezplačni in brez uporabe kakršnega koli plačilnega sredstva, z uporabo enotne evropske številke klica v sili „112“ in drugih nacionalnih številk klica v sili.

ê 2009/136/ES člen 1(6)

Člen 7

Ukrepi za končne uporabnike invalide

1. Razen če se v skladu s poglavjem IV določijo obveznosti, s katerimi se doseže enakovreden učinek, sprejmejo države članice posebne ukrepe, s katerimi končnim uporabnikom invalidom zagotovijo enakovredno raven dostopa do storitev, opredeljenih v členu 4(3) in členu 5, in njihove cenovne dostopnosti, kot se zagotavlja drugim končnim uporabnikom. Države članice lahko nacionalnim regulativnim organom naložijo, da ocenijo splošne potrebe in posebne zahteve, vključno z obsegom in konkretno obliko tovrstnih posebnih ukrepov za končne uporabnike invalide.

2. Države članice ob upoštevanju nacionalnih pogojev sprejmejo posebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da imajo tudi končni uporabniki invalidi možnost izbiranja med podjetji in izvajalci storitev, kot jo ima večina končnih uporabnikov.

3. Države članice pri izvajanju ukrepov iz odstavkov 1 in 2 spodbujajo skladnost z ustreznimi standardi ali specifikacijami, objavljenimi v skladu s členoma 17 in 18 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2002/22/ES

Člen 9

Dostopnost tarif

ê 2009/136/ES člen 1(8)

1. Nacionalni regulativni organi spremljajo razvoj in višino maloprodajnih tarif storitev, ki so v členih 4 do 7 opredeljene kot storitve v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in jih bodisi zagotavljajo določena podjetja ali pa so na voljo na trgu, če v zvezi s temi storitvami ni določenih podjetij, zlasti v zvezi s porabniškimi cenami in prihodki v državi.

2. Države članice lahko ob upoštevanju nacionalnih pogojev zahtevajo, da določena podjetja zagotovijo potrošnikom tarifne opcije ali pakete, ki se razlikujejo od tistih, ki so zagotovljeni pod normalnimi tržnimi pogoji, zlasti, da se tudi osebam z nižjimi prihodki ali posebnimi socialnimi potrebami zagotovita dostop do omrežja iz člena 4(1) ali uporaba storitev, ki so v členu 4(3) ter členih 5, 6 in 7 opredeljene kot storitve v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in jih zagotavljajo določena podjetja.

ê 2002/22/ES

3. Države članice lahko zunaj okvira predpisov za določena podjetja o zagotavljanju posebnih tarifnih opcij ali o upoštevanju zamejitve cen ali geografske porazdelitve ali drugih podobnih shem zagotovijo podporo potrošnikom z nizkimi prihodki ali posebnimi socialnimi potrebami.

4. Države članice lahko zahtevajo od podjetij z obveznostmi po členih 4, 5, 6 in 7, da glede na nacionalne pogoje na celotnem ozemlju uporabijo enotne tarife, vključno z geografsko porazdelitvijo, ali da ravnajo v skladu z zamejitvijo cen.

5. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so pogoji popolnoma transparentni ter da se objavijo in uporabljajo v skladu z načelom nediskriminacije, kadar mora določeno podjetje zagotoviti posebne tarifne opcije, enotne tarife, vključno z geografsko porazdelitvijo, ali upoštevati zamejitve cen. Nacionalni regulativni organi lahko zahtevajo, da se posebni sistemi spremenijo ali ukinejo.

Člen 11

Kakovost storitve določenih podjetij

1. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da vsa določena podjetja z obveznostmi po členih 4, 5, 6, 7 in 9(2), objavijo ustrezne in najnovejše informacije glede svojih zmogljivosti pri zagotavljanju univerzalne storitve po parametrih, definicijah in merilnih metodah za kakovost storitev iz Priloge III. Objavljene informacije je treba predložiti tudi nacionalnemu regulativnemu organu.

2. Nacionalni regulativni organi lahko med drugim opredelijo dodatne standarde kakovosti storitve, če so bili razviti ustrezni parametri, da se oceni zmogljivost podjetij pri izvajanju storitev za končne uporabnike invalide in potrošnike invalide. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da se objavijo in nacionalnemu regulativnemu organu dajo na voljo tudi informacije glede zmogljivosti podjetij v zvezi s temi parametri.

3. Nacionalni regulativni organi lahko poleg tega opredelijo vsebino, obliko in način objave informacij, da bi zagotovili končnim uporabnikom in potrošnikom dostop do izčrpnih, primerljivih in uporabnikom prijaznih informacij.

ê 2009/136/ES člen 1(9)

4. Nacionalni regulativni organi so sposobni določiti cilje uspešnosti za podjetja z obveznostjo zagotavljanja univerzalnih storitev. Pri tem nacionalni regulativni organi upoštevajo mnenja zainteresiranih strank, zlasti tistih iz člena 33.

ê 2002/22/ES

5. Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni organi možnost spremljati, kako določena podjetja te ciljne zmogljivosti upoštevajo.

6. Če podjetje daljše obdobje ne izpolnjuje ciljnih zmogljivosti, to utegne povzročiti sprejetje posebnih ukrepov v skladu z Direktivo 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o avtorizaciji elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o avtorizaciji) 102 . Nacionalni regulativni organi lahko odredijo neodvisne revizije ali podobne preglede podatkov o zmogljivosti, ki jih plača zadevno podjetje, s čimer zagotovijo točnost in primerljivost podatkov, ki jih dajo na voljo podjetja z obveznostmi zagotavljanja univerzalnih storitev.

ò novo

Člen 82

Status obstoječih univerzalnih storitev

Države članice lahko še naprej zagotavljajo razpoložljivost ali cenovno dostopnost storitev, ki niso storitev funkcionalnega dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, ki so bile veljavne pred [datum], če se ustrezno izkaže potreba po takšnih storitvah glede na nacionalne okoliščine. Kadar države članice določijo podjetja za zagotavljanje navedenih storitev na delu nacionalnega ozemlja ali na celotnem nacionalnem ozemlju, se uporablja člen 81. Financiranje teh obveznosti je skladno s členom 85.

Države članice pregledajo obveznosti, naložene na podlagi navedenega člena, najpozneje 3 leta po začetku veljavnosti te direktive in nato vsako leto.

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 1083

Nadzor izdatkov

1. Države članice zagotovijo, da določena podjetja pri zagotavljanju zmogljivosti in storitev poleg tistih iz členov 4, 5, 6, 7 in 9(2) Ö člena 79 Õ , Ö podjetja, ki zagotavljajo storitve v skladu s členi 79, 81 in 82, Õ določijo pogoje tako, da naročniku ð končnemu uporabniku ï ni treba plačati zmogljivosti ali storitev, ki niso potrebne ali se ne zahtevajo za zahtevano storitev.

2. Države članice zagotovijo, da določena podjetja z obveznostmi iz členov 4, 5, 6, 7 in 9(2) Ö , ki zagotavljajo govorne komunikacijske storitve iz člena 79, ki se izvajajo v skladu s členom 80, Õ zagotovijo posebne zmogljivosti in storitve, določene v delu A Priloge VI, da lahko naročniki ð končni uporabniki ï spremljajo in nadzorujejo izdatke ter ð vzpostavijo sistem za ï preprečevanje neupravičene prekinitve ð govorne komunikacijske ï storitve ð za končne uporabnike, ki so do nje upravičeni, vključno z ustreznim mehanizmom za preverjanje stalnega interesa za uporabo storitve ï.

3. Države članice zagotovijo, da lahko ustrezni ð pristojni ï organ opusti zahteve iz odstavka 2 na celotnem nacionalnem ozemlju ali delu tega ozemlja, če je prepričan, da je zmogljivost v veliki meri na voljo.

Člen 12 84

Obračun stroškov za obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve

1. Kadar nacionalni regulativni organi menijo, da lahko zagotavljanje univerzalne storitve, ð storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govornih komunikacijskih storitev, ï kot je določeno v členih Ö 79, 80 in 81, ali nadaljevanje obstoječih univerzalnih storitev, kot je določeno v členu 82 Õ 3 do 10, pomeni neupravičeno breme za podjetja, določena za zagotavljanje univerzalne storitve, ð ki zagotavljajo takšne storitve in zahtevajo nadomestilo ï , izračunajo neto stroške za zagotavljanje te storitve.

Za ta namen nacionalni regulativni organi:

(a) izračunajo neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v skladu z Delom A Priloge IV s Prilogo VII, pri čemer upoštevajo vsako tržno korist, ki jo pridobi podjetje, ð ki zagotavlja storitev funkcionalnega dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govornih komunikacijskih storitev; kot je določeno v členih 79, 80 in 81, ali nadaljevanje obstoječih univerzalnih storitev, kot je določeno v členu 82 ï določeno za zagotavljanje univerzalne storitve; ali

(b) uporabijo neto stroške zagotavljanja univerzalne storitve, določene z mehanizmom določanja v skladu s členom 8(2) 81(3), 81(4) in 81(5).

2. Računovodskie izkazie in/ali druge informacije, ki pomenijo podlago za izračun neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve po odstavku 1(a), revidira ali preveri nacionalni regulativni organ ali organ, ki je neodvisen od zadevnih strank in ga odobri nacionalni regulativni organ. Rezultati obračuna stroškov in ugotovitve revizije so dostopni javnosti.

Člen 1385

Financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve

1. Kadar nacionalni regulativni organi na podlagi izračuna neto stroškov iz člena 8412 ugotovijo, da je podjetje neupravičeno obremenjeno, države članice na zahtevo določenega Ö zadevnega Õ podjetja odločijo:,

(a) da bodo uvedle mehanizem za povračilo izračunanih neto stroškov podjetju iz javnih sredstev pod transparentnimi pogoji.; in/ali ð Lahko se financirajo le v skladu s členom 84 izračunani neto stroški obveznosti, ki so določene v členih 79, 81 in 82.  ï

(b) da bodo razdelile neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve med ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

2. Kadar se neto stroški razdelijo po odstavku 1(b), države članice vzpostavijo mehanizem delitve, ki ga upravlja nacionalni regulativni organ ali organ, ki je neodvisen od upravičencev in je pod nadzorom nacionalnega regulativnega organa. Lahko se financirajo le v skladu s členom 12 izračunani neto stroški obveznosti, ki so določene v členih 3 do 10.

3. V skladu z načeli Dela B Priloge IV se pri mehanizmu delitve upoštevajo načela transparentnosti, čim manjšega izkrivljanja trga, nediskriminacije in sorazmernosti. Države članice se lahko odločijo, da ne bodo zahtevale prispevkov od podjetij, katerih domači promet je pod določeno mejo.

4. Vse pristojbine, povezane z delitvijo stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, se razčlenijo in opredelijo za vsako podjetje posebej. Take pristojbine se ne naložijo ali zaračunavajo podjetjem, ki ne opravljajo storitev na ozemlju države članice, v kateri je bil uveljavljen mehanizem delitve.

Člen 1486

TransparentnostPreglednost

1. Če je vzpostavljen mehanizem delitve neto stroškov se neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve Ö izračunavajo Õ Ö v skladu s Õ iz odstavka 13 členom 85, nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so načela za delitev stroškov Ö neto izračun stroškov, vključno s podrobnostmi Õ in podrobnosti uporabljenega mehanizma Ö uporabljene metodologije Õ , dostopni dostopna javnosti.

2. Nacionalni regulativni organi ob upoštevanju predpisov Skupnosti Ö Unije Õin nacionalnih predpisov o poslovni tajnosti zagotovijo, da se objavi letno poročilo, v katerem so navedeni navedene Ö podrobnosti Õ obračunani stroški obračunanih stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, določeni prispevki vseh udeleženih podjetij in določene Ö vključno z Õ vse morebitne tržne koristi vsemi morebitnimi tržnimi koristmi podjetja(-ij), Ö v skladu z obveznostmi opravljanja Õ ki je (so) določeno(-a) za opravljanje univerzalne storitve Ö iz členov 79, 81 in 82 Õ, če je bil sklad dejansko ustanovljen in če ta sklad deluje.

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

POGLAVJE V

SPLOŠNE IN KONČNE DOLOČBE

Člen 32

Dodatne obvezne storitve

Države članice se lahko odločijo, da poleg storitev v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, opredeljenih v Poglavju II, dajo na svojem ozemlju javnosti na voljo še dodatne storitve, vendar se v takih primerih ne odredi nikakršen kompenzacijski mehanizem, ki bi vključeval določena podjetja.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Ö Naslov II: Številke Õ

Člen 1087

Številski viri

ê 2009/140/ES člen 1(12)(a) (prilagojeno)

1. Države članice poskrbijo, da nacionalni regulativni organi nadzorujejo podeljevanje pravic uporabe vseh nacionalnih številskih virov Ö za vse nacionalne številske vire Õ in upravljanje nacionalnih načrtov oštevilčenja. Države članice poskrbijo, Ö in Õ da Ö dajo na voljo Õ so ustrezne številke in območja oštevilčenja na voljo za vse javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve. Nacionalni regulativni organi določijo objektivne, pregledne in nediskriminatorne postopke za podeljevanje pravic uporabe za nacionalne številske vire.

ò novo

2. Nacionalni regulativni organi lahko podelijo pravice uporabe številk iz nacionalnih načrtov oštevilčenja za zagotavljanje posebnih storitev podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, če ta podjetja izkažejo sposobnost upravljanja z navedenimi številkami in če je dana na voljo zadostna količina ustreznih številskih virov za zadostitev trenutnega in predvidenega prihodnjega povpraševanja. Nacionalni regulativni organi lahko takšnim podjetjem prenehajo podeljevati številske vire, če se izkaže, da obstaja nevarnost izčrpanja številskih virov. Da bi prispeval k dosledni uporabi tega odstavka, BEREC do [začetek veljavnosti plus 18 mesecev] po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejme smernice o skupnih merilih za ocenjevanje sposobnosti upravljanja s številskimi viri in nevarnosti izčrpanja številskih virov.

ê 2009/140/ES člen 1(12)(a)

ð novo

23. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da se nacionalni načrti oštevilčenja in postopki uporabljajo tako, da za vse ponudnike javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ð in druga podjetja, če so upravičena v skladu z odstavkom 2, ï velja enaka obravnava. Države članice zagotovijo zlasti, da podjetje, ki mu je bila podeljena pravica uporabe za številsko območje, ne diskriminira drugih ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev glede številskih zaporedij, ki se uporabljajo za dostop do njihovih storitev.

ò novo

4. Vsaka država članica določi območje svojih negeografskih številskih virov, ki se lahko uporablja za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, na celotnem območju Unije, brez poseganja v Uredbo (EU) št. 531/2012 in izvedbene akte, ki temeljijo na njej, ter člen 91 (2) te direktive. Če so bile pravice uporabe številk v skladu z odstavkom 2 podeljene podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, se ta odstavek uporablja za posebne storitve, ki jih zagotavljajo ta podjetja. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da pogoji za pravico uporabe številk, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev zunaj države članice deželne kode, in njihovo izvrševanje niso manj strogi od pogojev in izvrševanja, ki se uporabljajo za storitve, ki se zagotavljajo znotraj države članice deželne kode. Nacionalni regulativni organi zagotovijo tudi, da ponudniki, ki uporabljajo številke svoje deželne kode v drugih državah članicah, upoštevajo predpise o varstvu potrošnikov in druge nacionalne predpise, povezane z uporabo številk, ki se uporabljajo v državah članicah, kjer se številke uporabljajo. Ta obveznost ne posega v izvršilna pooblastila pristojnih organov teh držav članic.

BEREC nacionalnim regulativnim organom pomaga usklajevati njihove dejavnosti, da se zagotovi učinkovito upravljanje številskih virov in ekstrateritorialna uporaba v skladu z regulativnim okvirom.

BEREC vzpostavi centralni register številk s pravico do ekstrateritorialne uporabe, v katerega nacionalni regulativni organi posredujejo ustrezne informacije.

5. Države članice zagotovijo, da je koda „00“ standardna mednarodna dostopovna koda. Za klicanje med sosednjimi kraji prek meje med državama članicama se lahko vzpostavi ali ohrani posebna ureditev. Končne uporabnike na zadevnih lokacijah je treba o taki ureditvi natančno obvestiti.

Države članice se lahko dogovorijo, da bodo uporabljale skupen načrt oštevilčenja za vse ali posebne kategorije številk.

6. Države članice spodbujajo radijsko zagotavljanje številskih virov, kadar je to tehnično izvedljivo, za lažjo zamenjavo ponudnika elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev za končne uporabnike, ki niso potrošniki, zlasti za ponudnike in uporabnike storitev stroj-stroj.

ê 2002/21/ES

37. Države članice poskrbijo, da se vsi nacionalni načrti številčenja in vse njihove nadaljnje dopolnitve ali spremembe objavijo, pri čemer veljajo le omejitve iz razlogov nacionalne varnosti.

ê 2009/140/ES člen 1(12)(b) (prilagojeno)

ð novo

48. Države članice podpirajo usklajevanje posebnih številk ali številskih območij v Skupnosti Ö Uniji Õ , kadar to spodbuja delovanje notranjega trga in razvoj vseevropskih storitev. Komisija ð še naprej spremlja razvoj na trgu in sodeluje v mednarodnih organizacijah in forumih, kjer se sprejemajo odločitve o številčenju. Če Komisija meni, da je upravičeno in primerno,  ï lahko v zvezi s tem sprejme ustrezne tehnične izvedbene ukrepe ð v interesu enotnega trga kot odziv na nepokrito čezmejno ali vseevropsko povpraševanje po številkah, ki bi sicer pomenilo oviro za trgovanje med državami članicami ï .

ð Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4). ï Ti ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 22(3).

ê 2002/21/ES

5. Države članice uskladijo svoja stališča v mednarodnih organizacijah in forumih, v katerih se sprejemajo odločitve o vprašanjih v zvezi s številčenjem, imenovanjem in naslavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, če je to primerno za zagotovitev popolne globalne medobratovalnosti storitev.

ê 2009/140/ES člen 3(3) (prilagojeno)

ð novo

Člen 88

Ö Podelitev Õ Pravicepravic uporaberadijskih frekvenc in številk

1. Države članice spodbujajo uporabo radijskih frekvenc v okviru splošnih odobritev. Države članice lahko po potrebi podelijo posamezne pravice uporabe zaradi:

–preprečevanja škodljivega motenja,

–zagotavljanja tehnične kakovosti storitve,

–varovanja učinkovite uporabe spektra ali

–izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, kakor jih opredelijo države članice skladno z zakonodajo Skupnosti.

21. Če je treba podeliti individualne pravice uporabe za radijske frekvence in številke, ð nacionalni regulativni organi ï države članice take pravice na zahtevo podelijo vsakemu podjetju, ki zagotavlja omrežja ali storitve Ö elektronskih komunikacij Õ na podlagi Ö zajetih v Õ splošni odobritvi iz člena 312, vendar ob upoštevanju določb členov 613, 7 in 1121(1)(c) te direktive in vseh drugih predpisov, ki zagotavljajo učinkovito uporabo teh virov v skladu zs to Ddirektivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva). ð Nacionalni regulativni organi lahko tudi podelijo pravico uporabe številk podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v skladu s členom 87(2). ï2. Brez poseganja v posebna merila in postopke, ki jih države članice sprejmejo za podelitev pravic uporabe radijskih frekvenc ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin za izpolnjevanje ciljev splošnega interesa v skladu z zakonodajo Skupnosti, se pPravice uporabe radijskih frekvenc in številk se podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki, v primeru radijskih frekvenc pa v skladu z določbami člena 9 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Izjema glede zahtev po odprtem postopku se lahko uporablja v primerih, kjer je podelitev posameznih pravic uporabe radijskih frekvenc ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin potrebna za doseganje cilja splošnega interesa, kakor ga opredelijo države članice skladno z zakonodajo Skupnosti.

Pri podeljevanju pravice uporabe ð številk ï ð nacionalni regulativni organi ï države članice določijo, ali lahko imetnik pravic te pravice prenese in pod kakšnimi pogoji. V primeru radijskih frekvenc je ta določba skladna s členoma 9 in 9b Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

Kadar ð nacionalni regulativni organi ï države članice podelijo pravice uporabe za določeno časovno obdobje, je trajanje za zadevno storitev primerno glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb.

Kadar se individualna pravica uporabe radijskih frekvenc podeli za deset let ali več in se med podjetji ne more prenašati ali dajati v zakup v skladu s členom 9b Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), pristojni nacionalni organi zagotovijo, da veljajo merila za dodelitev individualnih pravic ter se spoštujejo ves čas trajanja dovoljenja, zlasti na utemeljeno zahtevo imetnika pravice. Če ta merila ne veljajo več, se individualna pravica uporabe spremeni v splošno odobritev za uporabo radijskih frekvenc, ob predhodnem obvestilu in po razumnem roku, ali pa postane prosto prenosljiva ali na voljo za zakup med podjetji v skladu s členom 9b Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

3. Nacionalni regulativni organ sprejme, sporoči in objavi odločbe o podelitvi pravic uporabe ð številk ï čim prej po prejemu popolne vloge, in sicer v treh tednih za številke, ki so bile razporejene za posebne namene v okviru nacionalnega načrta oštevilčenja, in v šestih tednih za radijske frekvence, ki so bile razporejene za namene uporabe s strani elektronskih komunikacijskih storitev v okviru nacionalnega načrta za razporeditev frekvenc. Slednji rok je brez poseganja v morebitni veljavni mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radijskih frekvenc ali orbitalnih leg.

4. Kadar se po posvetovanju z zainteresiranimi strankami v skladu s členom 623 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) sklene, da je treba pravice uporabe številk z izrednim gospodarskim pomenom podeliti s konkurenčnimi ali primerjalnimi izbirnimi postopki, lahko ð nacionalni regulativni organi ï ð države članice  ï podaljšajo najdaljši rok treh tednov za največ nadaljnje tri tedne.

Za konkurenčne ali primerjalne izbirne postopke za radijske frekvence se uporablja člen 7.

5. Države članice ð Nacionalni regulativni organi ï ne omejijo števila pravic uporabe, ki se podelijo, razen kadar je to potrebno za zagotovitev učinkovite uporabe ð številskih virov ï radijskih frekvenc v skladu s členom 7.

6. Pristojni nacionalni organi zagotovijo, da se radijske frekvence uporabljajo smotrno in učinkovito v skladu s členoma 8(2) in 9(2) Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Prav tako zagotovijo, da se konkurenca ne izkrivlja zaradi prenosa ali kopičenja pravic uporabe radijskih frekvenc. V te namene lahko države članice sprejmejo ustrezne ukrepe, kot je pooblastitev za prodajo ali dajanje v zakup pravic uporabe radijskih frekvenc.

ò novo

6. Če pravica uporabe številk vključuje njihovo ekstrateritorialno uporabo znotraj Unije v skladu s členom 87(4), nacionalni regulativni organ pravico uporabe poveže s posebnimi pogoji, da se zagotovi skladnost z vsemi ustreznimi nacionalnimi predpisi o varstvu potrošnikov in nacionalno zakonodajo v zvezi z uporabo številk, ki se uporablja v državah članicah, v katerih se številke uporabljajo.

Na zahtevo nacionalnega regulativnega organa druge države članice, ki izkaže kršitev ustreznih predpisov o varstvu potrošnikov ali s številkami povezane nacionalne zakonodaje te države članice, nacionalni regulativni organ države članice, v kateri so bile podeljene pravice uporabe številk, uveljavi pogoje, povezane s pravico uporabe v skladu s pododstavkom 1, v skladu s členom 30, v resnih primerih vključno z odvzemom pravice ekstrateritorialne uporabe številk, ki je bila podeljena zadevnemu podjetju.

BEREC omogoča in usklajuje izmenjavo informacij med nacionalnimi regulativnimi organi različnih držav članic ter zagotavlja ustrezno usklajevanje dela med njimi.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

Člen 1389

Pristojbine za pravice uporabe številk

Države članice lahko ustreznemu ð nacionalnemu regulativnemu ï organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe radijskih frekvenc ali številk ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, transparentne, nediskriminacijskenediskriminatorne in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilje iz člena 3  8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2009/136/ES člen 1(17)

Člen 27

Evropske telefonske dostopovne kode

1. Države članice zagotovijo, da je koda „00“ standardna mednarodna dostopovna koda. Za klicanje med sosednjimi kraji prek meje med državama članicama se lahko vzpostavi ali ohrani posebna ureditev. Končne uporabnike na zadevnih lokacijah je treba o taki ureditvi natančno obvestiti.

2. Pravna oseba, ki je ustanovljena v Skupnosti in jo imenuje Komisija, ima izključno pristojnost za upravljanje, vključno z dodeljevanjem številk in promocijo evropskega telefonskega številskega prostora (ENTS). Komisija sprejme potrebna izvedbena pravila.

3. Države članice zagotovijo, da vsa podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne telefonske storitve, ki omogočajo mednarodne klice, obravnavajo vse klice v ENTS in iz njega po cenah, podobnim cenam za klice v drugo državo članico ali iz nje.

ê 2009/136/ES člen 1(18)

Člen 27 a

Usklajene številke za usklajene storitve družbenega pomena, vključno z dežurno telefonsko številko za pogrešane otroke

1. Države članice spodbujajo uvedbo posebnih številk v območju oštevilčenja, ki se začenja s „116“, kot je opredeljeno v Odločbi Komisije 2007/116/ES z dne 15. februarja 2007 o rezervaciji nacionalnega območja oštevilčenja, ki se začenja s „116“, za usklajene številke za usklajene storitve z družbeno vrednostjo 103 . Na svojem ozemlju spodbujajo zagotavljanje storitev, za katere so te številke rezervirane.

2. Države članice zagotovijo, da končni uporabniki invalidi lahko v največji možni meri uporabljajo storitve s telefonskimi številkami v območju oštevilčenja „116“. Ukrepi, sprejeti z namenom, da se končnim uporabnikom invalidom olajša dostop do teh storitev med potovanjem po drugih državah članicah, temeljijo na skladnosti z ustreznimi standardi ali specifikacijami, objavljenimi v skladu s členom 17 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

3. Države članice zagotovijo, da so državljani ustrezno obveščeni o obstoju in uporabi storitev s telefonskimi številkami v območju oštevilčenja „116“, zlasti prek posebnih pobud za osebe, ki potujejo med državami članicami.

4. Države članice si poleg splošnih ukrepov v zvezi s številkami v območju oštevilčenja „116“, sprejetimi v skladu z odstavki 1, 2 in 3, kar se da prizadevajo, da imajo državljani dostop do dežurne telefonske številke za prijavo pogrešanih otrok. Ta storitev je na voljo na številki 116000.

5. Komisija lahko po posvetovanju z BEREC sprejme tehnične izvedbene ukrepe, da bi zagotovila učinkovito uvedbo območja oštevilčenja „116“ v državah članicah, predvsem dežurno številko „116000“ za prijavo pogrešanih otrok, vključno z dostopom za končne uporabnike invalide, ko potujejo po drugih državah članicah. Vendar je treba te tehnične izvedbene ukrepe sprejeti brez poseganja v organizacijo navedenih storitev in ne smejo vplivati nanje, saj ostajajo v izključni odgovornosti držav članic.

Navedeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 37(2).

ò novo

Člen 90

Dežurna številka za prijavo pogrešanih otrok

1. Države članice zagotovijo, da imajo državljani dostop do dežurne telefonske številke za prijavo pogrešanih otrok. Ta storitev je na voljo na številki 116000.

2. Države članice zagotovijo, da končni uporabniki invalidi lahko v največji možni meri uporabljajo storitve s telefonskimi številkami v območju oštevilčenja „116000“. Ukrepi, sprejeti z namenom, da se končnim uporabnikom invalidom olajša dostop do teh storitev med potovanjem po drugih državah članicah, temeljijo na skladnosti z ustreznimi standardi ali specifikacijami, objavljenimi v skladu s členom 39.

ê 2009/136/ES člen 1(19) (prilagojeno)

ð novo

Člen 2891

Dostop do številk in storitev

1. Kjer je to tehnično in gospodarsko izvedljivo in razen v primerih, ko se je klicani naročnik ð končni uporabnik ï zaradi poslovnih razlogov odločil omejiti dostop kličočih, ki se nahajajo na določenem geografskem območju, države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo končni uporabniki možnost dostopa:

(a) do storitev in njihove uporabe z uporabo negeografskih številk na ozemlju Skupnosti Ö Unije Õ in

(b) do vseh številk, ki se zagotavljajo v Ö Uniji Õ, ne glede na to, katero tehnologijo ali napravo uporablja obratovalecoperater, vključno s številkami v nacionalnih načrtih oštevilčenja držav članic, številkami iz ENTS in enotnimi mednarodnimi številkami brezplačnih telefonskih klicev (UIFN).

2. Države članice zagotovijo, da lahko ustrezni ð nacionalni regulativni ïorgani od podjetij, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, zahtevajo, da za vsak primer posebej blokirajo dostop do številk ali storitev, če je to utemeljeno zaradi goljufije ali zlorabe, in da zahtevajo, da v teh primerih ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev zadržijo ustrezne prihodke iz medsebojnih povezav ali drugih storitev.

POGLAVJE III 

ê 2009/136/ES člen 1(10) (prilagojeno)

 REGULATIVNI NADZORI PODJETIJ S POMEMBNO TRŽNO MOČJO NA POSAMEZNIH MALOPRODAJNIH TRGIH

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

Člen 17

Regulativni nadzori maloprodajnih storitev

ê 2009/136/ES člen 1(12)(a) (prilagojeno)

1. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi naložijo podjetjem, ki so v skladu s členom 14 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) opredeljena kot podjetja s pomembno tržno močjo na zadevnem maloprodajnem trgu, ustrezne regulativne obveznosti:

   (a) če nacionalni regulativni organ na podlagi analize trga, opravljene v skladu s členom 16 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), ugotovi, da zadevni maloprodajni trg, opredeljen v skladu s členom 15 navedene direktive, ni učinkovito konkurenčen, in

   (b) če nacionalni regulativni organ ugotovi, da z obveznostmi, naloženimi v členih 9 do 13 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu), ne bi bilo mogoče doseči ciljev iz člena 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

2. Obveznosti, naložene po odstavku 1, morajo temeljiti na naravi ugotovljenega problema, biti sorazmerne in utemeljene glede na cilje, ki so določeni v členu 8 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva). Naložene obveznosti lahko vključujejo zahteve, naj opredeljena podjetja ne zaračunavajo previsokih cen, ne ovirajo dostopa na trg ali ne omejujejo konkurence z določitvijo oderuških cen, prednostno ne obravnavajo določenih končnih uporabnikov ali neutemeljeno ne združujejo storitev. Nacionalni regulativni organi lahko pri teh podjetjih uporabijo ustrezne ukrepe zamejevanja maloprodajnih cen, ukrepe za nadzor individualnih tarif ali ukrepe za približevanje tarif stroškom ali cenam na primerljivih trgih, da bi zavarovali interese končnih uporabnikov in hkrati pospeševali učinkovito konkurenco.

4. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da se uporabljajo potrebni in ustrezni sistemi stroškovnega računovodstva, kadar je podjetje podvrženo uravnavanju maloprodajnih tarif ali drugim ustreznim maloprodajnim nadzorom. Nacionalni regulativni organi lahko opredelijo format in računovodsko metodologijo, ki ju je treba uporabiti. Skladnost s sistemom stroškovnega računovodstva preverja usposobljeni neodvisni organ. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da se vsako leto objavi izjava o skladnosti.

5. Brez poseganja v člen 9(2) in člen 10 nacionalni regulativni organi ne uporabijo mehanizmov nadzora maloprodaje po odstavku 1 tega člena na geografskih trgih ali trgih uporabnikov, če so prepričani, da tam obstaja učinkovita konkurenca.

ò novo

Naslov III: Pravice končnega uporabnika

Člen 92

Nediskriminacija

Ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev pri končnih uporabnikih ne uporabljajo diskriminatornih zahtev ali pogojev za dostop ali uporabo na podlagi državljanstva ali kraja prebivališča končnega uporabnika, razen če so take razlike objektivno upravičene.

ê 2015/2120 člen 8 (prilagojeno)

Člen 93

Ö Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic Õ

31. Nacionalni ukrepi glede dostopa končnih uporabnikov do storitev in aplikacij prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali njihove uporabe morajo spoštovati temeljne pravice in svoboščine fizičnih oseb, tudi glede zasebnosti in predpisanega postopka, kot je določeno Ö jih zagotavlja Õ v členu 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Ö Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in splošna načela prava Unije Õ .

ê 2009/140/ES člen 1(1)(b) (prilagojeno)

ð novo

3a. Ukrepi, ki jih države članice sprejmejo glede dostopa do in uporabe storitev in aplikacij prek elektronskih komunikacijskih omrežij s strani končnih uporabnikov, spoštujejo temeljne pravice in svoboščine fizičnih oseb, zagotovljene z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter s splošnimi načeli prava Skupnosti.

2. Kateri koli izmed teh ukrepov glede dostopa do ali uporabe do storitev in aplikacij prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali njihove uporabe s strani končnih uporabnikov, ki bi lahko omejile omejili te temeljne pravice ali svoboščine, se lahko naložijo le, če ð so predpisani z zakonom in spoštujejo bistveno vsebino teh pravic ali svoboščin, ï so ustrezni, sorazmerni in potrebni v demokratični družbi, ð ter resnično dosegajo cilje v splošnem interesu, ki jih priznava Unija, ali potrebo, da se zaščitijo pravice in svoboščine drugih ï za njihovo izvajanje pa veljajo ustrezni postopkovni zaščitni ukrepi v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Ö  v skladu s členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah Õ ter v skladu s splošnimi načeli prava Skupnosti Ö Unije Õ, vključno z učinkovitim sodnim varstvom in predpisanim postopkom. Skladno s tem se ti ukrepi lahko sprejmejo le ob ustreznem spoštovanju načela domneve nedolžnosti in pravice do zasebnosti. Zagotovi se predhoden, pošten in nepristranski postopek, vključno s pravico do zaslišanja zadevne osebe ali zadevnih oseb, ob upoštevanju potrebe po ustreznih pogojih in postopkovnih ureditvah v ustrezno utemeljenih nujnih primerih skladno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Ö Listino Evropske unije o temeljnih pravicah  Õ. Zagotovi se pravica do učinkovitega in pravočasnega sodnega nadzora.

ò novo

Člen 94

Stopnja harmonizacije

Države članice v svoji nacionalni zakonodaji ne ohranijo ali vanjo ne uvedejo določb o zaščiti končnih uporabnikov na področjih, ki jih ureja ta direktiva, ki bi odstopale od določb iz te direktive, vključno z bolj ali manj strogimi določbami za zagotovitev drugačne ravni zaščite, razen če ta direktiva ne določa drugače.

ê 2009/136/ES člen 1(14)

Člen 20

Pogodbe

1. Države članice zagotovijo, da imajo potrošniki in drugi končni uporabniki, ki to zahtevajo, pri naročanju na storitve, s katerimi se zagotovi priključitev na javno elektronsko komunikacijsko omrežje in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem ali podjetji, ki takšno priključitev in/ali storitve zagotavljajo. V pogodbi se v jasni, razumljivi in lahko dostopni obliki navedejo najmanj naslednji podatki:

(a) ime in naslov podjetja;

(b) ponujene storitve, predvsem:

–ali se zagotavlja dostop do storitev v sili in informacije o lokaciji kličočega in vse omejitve v zvezi z zagotavljanjem storitev v sili iz člena 26,

–informacije o vseh drugih pogojih, ki omejujejo dostop do storitev in aplikacij in/ali njihovo uporabo, če so takšni pogoji dovoljeni v okviru nacionalne zakonodaje in v skladu z zakonodajo Skupnosti,

–minimalne ravni kakovosti ponujene storitve, vključno z rokom za začetno priključitev ter po potrebi drugimi kazalci kakovosti storitev, kot jih določijo nacionalni regulativni organi,

–informacije o vseh postopkih, ki jih vzpostavi podjetje za merjenje in oblikovanje prometa, da se tako izogne obremenitvi ali preobremenitvi omrežne povezave, in informacije o morebitnih vplivih teh postopkov na kakovost storitve,

–vrste ponujenih vzdrževalnih del in zagotovljene storitve pomoči uporabnikom ter načini za vzpostavitev stika s to službo,

–vse omejitve ponudnika glede uporabe zagotovljene terminalske opreme;

(c) če obstaja obveznost na podlagi člena 25, možnosti naročnika, ali bo vključil svoje osebne podatke v imenik, in zadevni podatki;

–    (d) podrobni podatki o cenah in tarifah, vključno z načini, na katere se lahko pridobijo ažurirane informacije o vseh veljavnih tarifah in dajatvah za vzdrževanje, možnimi načini plačila in vsemi razlikami v stroških glede na način plačila;

(e) trajanje pogodbe ter pogoji za podaljšanje in prekinitev izvajanja storitev in pogodbe, vključno:

–z vsako najkrajšo uporabo ali trajanjem, ki se zahteva za uporabo pogojev iz posebne ponudbe,

–z vsemi stroški glede prenosljivosti številk in drugih identifikatorjev,

z vsemi stroški, nastalimi zaradi prekinitve pogodbe, vključno z vsemi povračili stroškov glede terminalske opreme;(f) vsak dogovor o nadomestilu in povračilu, ki velja, če niso izpolnjene ravni kakovosti storitev iz pogodbe;

(g) način uvedbe postopkov za reševanje sporov v skladu s členom 34;

(h) vrsta ukrepov, ki so na voljo podjetju v primeru incidentov v zvezi z varnostjo in celovitostjo ali v primeru groženj in izpostavljenosti.

Države članice lahko zahtevajo tudi, da mora pogodba vključevati vse informacije, ki jih v ta namen lahko dajejo zadevni javni organi o uporabi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za izvajanje nezakonitih dejavnosti ali za razširjanje škodljive vsebine ter o načinih zaščite osebne varnosti, zasebnosti in osebnih podatkov iz člena 21(4) in ki se navezujejo na ponujeno storitev.

2. Države članice zagotovijo, da imajo naročniki pravico, da ob objavi sprememb pogodbenih pogojev, ki so jih predlagala podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, odstopijo od pogodbe brez pogodbene kazni. Naročnike je treba o vsaki takšni spremembi obvestiti v primernem roku, najmanj pa en mesec vnaprej, hkrati pa jih je treba obvestiti tudi o njihovi pravici do odstopa od takšnih pogodb brez pogodbene kazni, če novih pogojev ne sprejmejo. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi lahko določijo obliko takšnega obvestila.

ò novo

Člen 95

Zahteve po zagotavljanju informacij za pogodbe

1. Preden je potrošnik vezan s pogodbo ali ustrezno ponudbo, ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, dajo na razpolago informacije, zahtevane v skladu s členoma 5 in 6 Direktive 2011/83/EU, ne glede na višino katerega koli plačila, ki se opravi, in na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:

(a) v sklopu glavnih značilnosti vsake ponujene storitve:

(i) minimalne ravni kakovosti storitve v ponujenem obsegu in v skladu s smernicami BEREC, ki se sprejmejo po posvetovanju zainteresiranih strani in v tesnem sodelovanju s Komisijo, glede:

–za storitve dostopa do interneta: vsaj prehodnega časa, trepetanja, izgube paketov,

– za javno dostopne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke: vsaj roka za začetno priključitev, verjetnosti okvare, zamikov klicne signalizacije in

–za storitve, ki niso storitve dostopa do interneta v smislu člena 3(5) Uredbe 2015/2120/ES: zagotovljenih posebnih kazalcev kakovosti;

(ii) brez poseganja v pravico končnih uporabnikov do uporabe terminalske opreme po lastni izbiri v skladu s členom 3(1) Uredbe 2015/2120/ES, kakršne koli omejitve, ki jih naloži ponudnik, glede uporabe dobavljene terminalske opreme;

(b) kakršen koli dogovor o nadomestilu in povračilu, ki velja, če niso izpolnjene ravni kakovosti storitev iz pogodbe;

(c) v sklopu informacij o ceni:

(i) podrobnosti o tarifnih shemah v okviru pogodbe in, kjer je primerno, količini komunikacij (MB, minute, SMS-i), vključenih v obračunskem obdobju, in ceno dodatnih komunikacijskih enot,

(ii) informacije o tarifah glede številk ali storitev, ki so predmet posebnih pogojev oblikovanja cen; nacionalni regulativni organi lahko glede na posamezne kategorije storitev zahtevajo, da se takšne informacije posredujejo neposredno pred vzpostavitvijo klica,

(iii) za paketne storitve in pakete, ki vključujejo storitve in opremo, ceno posameznih elementov paketa, če se tržijo tudi posamično,

(iv) podrobnosti o poprodajnih storitvah in stroških vzdrževanja ter

(v) sredstva, prek katerih je mogoče pridobiti najnovejše podatke o vseh veljavnih tarifah in stroških vzdrževanja;

(d) v sklopu informacij o trajanju pogodbe ter pogojih za podaljšanje in prekinitev pogodbe:

(i) kakršno koli najkrajšo uporabo ali trajanje, ki je potrebno, da je mogoče uveljavljati pogoje iz posebne ponudbe,

(ii) kakršne koli pristojbine, povezane z menjavo in prenosljivostjo številk in drugih identifikacijskih oznak, ter dogovore o nadomestilu in povračilu v primeru zamude ali zlorabe menjave,

(iii) kakršne koli pristojbine, ki se plačajo ob predčasni prekinitvi pogodbe, vključno z vsemi povračili stroškov glede terminalske opreme in drugih prednosti posebnih ponudb;

(iv) pri paketnih storitvah: pogoje za prekinitev paketa ali njegovih elementov,

(e) podrobnosti o izdelkih in storitvah, namenjenih končnim uporabnikom invalidom, in kako pridobivati najnovejše informacije glede tega;

(f) način uvedbe postopkov za reševanje sporov v skladu s členom 25;

(g) vrsto ukrepov, ki jih lahko sprejme podjetje v primeru incidentov v zvezi z varnostjo in celovitostjo ali v primeru groženj in izpostavljenosti.

2. Poleg zahtevanega iz odstavka 1 ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke na jasen in razumljiv način zagotovijo naslednje informacije o:

–kakršni koli omejitvi dostopa do služb za pomoč v sili in/ali informacij o lokaciji kličočega zaradi tehnične neizvedljivosti;

–pravici končnega uporabnika, da se odloči, ali bo svoje osebne podatke vključil v imenik, in vrstah zadevnih podatkov v skladu s členom 12 Direktive 2002/58/ES.

3. Odstavka 1 in 2 se uporabljata tudi za mikro ali mala podjetja kot končne uporabnike, razen če so izrecno privolila, da se uporabi navedenih določb v celoti ali delno odpovedujejo.

4. Ponudniki storitev dostopa do interneta predložijo informacije iz odstavkov 1 in 2 poleg informacij, zahtevanih v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) 2015/2120.

5. Do [začetek veljavnosti + 12 mesecev] BEREC izda sklep o predlogi skrajšane pogodbe, v kateri so določeni glavni elementi zahtev glede informacij v skladu z odstavkoma 1 in 2. Ti glavni elementi vključujejo vsaj popolne podatke o:

(a)imenu in naslovu ponudnika,

(b)glavnih značilnostih posamezne ponujene storitve,

(c)posameznih cenah,

(d)trajanju pogodbe ter pogojih za njeno podaljšanje in prekinitev,

(e)tem, v kolikšnem obsegu so izdelki in storitve namenjeni končnim uporabnikom invalidom,

(f)glede storitev dostopa do interneta, informacije, zahtevane v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) 2015/2120.

Ponudniki, za katere veljajo obveznosti iz odstavkov 1 do 4, to predlogo skrajšane pogodbe ustrezno izpolnijo z zahtevanimi informacijami in jo dajo na razpolago potrošnikom ter mikro in malim podjetjem pred sklenitvijo pogodbe. Skrajšana pogodba postane sestavni del pogodbe.

6. Ponudniki storitev dostopa do interneta in ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke končnim uporabnikom ponudijo možnost spremljanja in nadzora uporabe vsake izmed navedenih storitev, ki se zaračunavajo na podlagi časovne ali količinske porabe. To vključuje dostop do pravočasnih informacij o ravni porabe storitev, ki so vključene v tarifno shemo.

ê 2009/136/ES člen 1(14)

Člen 21

Preglednost in objava informacij

1. Države članice zagotovijo, da lahko njihovi nacionalni regulativni organi naložijo podjetjem, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, obveznost objave preglednih, primerljivih, ustreznih in ažuriranih informacij o veljavnih cenah in tarifah, o vseh stroških, povezanih s prekinitvijo pogodbe, ter o standardnih pogojih za dostop do in uporabo storitev, ki jih zagotavlja končnim uporabnikom in potrošnikom v skladu s Prilogo II. Take informacije se objavijo v jasni, izčrpni in preprosto dostopni obliki. Nacionalni regulativni organi lahko določijo dodatne obveznosti glede načina objave teh informacij.

2. Nacionalni regulativni organi spodbujajo zagotavljanje primerljivih informacij, ki omogočijo končnim uporabnikom in potrošnikom, da neodvisno ocenijo stroške alternativnih vzorcev uporabe, na primer z interaktivnimi vodili ali podobnimi tehnikami. V primeru, da te možnosti na trgu niso dostopne brezplačno ali po razumni ceni, države članice zagotovijo, da jih nacionalni regulativni organi lahko dajo na voljo sami ali prek javnega naročila tretjim osebam. Tretje osebe imajo pravico do brezplačne uporabe informacij, ki jih objavijo podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, za prodajo ali dajanje na voljo takšnih interaktivnih vodil ali podobnih tehnik.

3. Države članice zagotovijo, da lahko nacionalni regulativni organi podjetjem, ki zagotavljajo javna elektronska komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, naložijo obveznost, da med drugim:

(a) zagotovijo naročnikom informacije o veljavnih tarifah glede katere koli številke ali storitve, ki je predmet posebnih pogojev oblikovanja cen; nacionalni regulativni organi lahko glede na posamezne kategorije storitev zahtevajo, da se takšne informacije posredujejo neposredno pred priključitvijo klica;

(b) obvestijo naročnike o vseh spremembah glede dostopa do storitev v sili ali do informacij o lokaciji kličočega v okviru storitve, na katero so naročeni;

(c) obvestijo naročnike o vseh spremembah glede pogojev, ki omejujejo dostop do storitev in aplikacij in/ali njihovo uporabo, če so takšni pogoji dovoljeni v okviru nacionalne zakonodaje in v skladu z zakonodajo Skupnosti;

(d) zagotovijo informacije o vseh postopkih, ki jih vzpostavi ponudnik za merjenje in oblikovanje prometa, da se tako izogne obremenitvi ali preobremenitvi omrežne povezave, in o morebitnih vplivih teh postopkov na kakovost storitve;

(e) obvestijo naročnike o njihovi pravici, da se odločijo, ali bodo svoje osebne podatke vključili v imenik, in o vrstah zadevnih podatkov v skladu s členom 12 Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah), in

(f) redno obveščajo naročnike invalide o podrobnostih njim namenjenih izdelkov in storitev.

Če se zdi potrebno, lahko nacionalni regulativni organi spodbujajo samoregulativne ali koregulativne ukrepe, preden naložijo kakršno koli obveznost.

4. Države članice lahko zahtevajo, da podjetja iz odstavka 3 brezplačno širijo informacije javnega interesa obstoječim in novim naročnikom, če je to primerno, prek enakih sredstev, kot jih ponavadi sama uporabljajo za komuniciranje z naročniki. V tem primeru takšne informacije zagotovijo zadevni javni organi v standardizirani obliki, med drugim pa zajemajo naslednje teme:

(a) najobičajnejše oblike uporabe elektronskih komunikacijskih storitev za izvajanje nezakonitih dejavnosti ali za širjenje škodljive vsebine, zlasti kjer bi to lahko škodovalo spoštovanju pravic in svoboščin drugih, vključno s kršenjem avtorskih pravic in sorodnih pravic, ter njihove pravne posledice, in

(b) načine zaščite pred tveganji za osebno varnost, zasebnost in osebne podatke pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev.

ò novo

Člen 96

Preglednost, primerjava ponudb in objava informacij

1. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ali nacionalni regulativni organi sami objavijo informacije iz Priloge VIII v jasni, razumljivi in lahko dostopni obliki. Nacionalni regulativni organi lahko določijo dodatne obveznosti glede načina objave teh informacij.

2. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da imajo končni uporabniki brezplačen dostop do najmanj enega neodvisnega orodja za primerjavo, s katerim lahko primerjajo in ocenjujejo cene in tarife ter kakovost opravljanja storitev različnih javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve.

Orodje za primerjavo:

(a)je operativno neodvisno in zagotavlja, da so ponudniki storitev deležni enake obravnave pri rezultatih iskanja;

(b)jasno razkriva svoje lastnike in upravljavce;

(c)določa jasna in objektivna merila, na katerih bo temeljila primerjava;

(d)uporablja preprost in nedvoumen jezik;

(e)zagotavlja točne in najnovejše informacije ter navaja čas zadnje posodobitve;

(f)zajema širok nabor ponudb, ki pokrivajo znaten del trga, kadar pa predložene informacije ne zagotavljajo popolnega pregleda trga, pa pred razkritjem rezultatov jasno navedbo glede tega;

(g)zagotavlja učinkovit postopek za poročanje o napačnih informacijah.

Orodja za primerjavo, ki izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (g), na zahtevo potrdijo nacionalni regulativni organi. Tretje osebe imajo pravico do brezplačne uporabe informacij, ki jih objavijo podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, za dajanje na voljo takšnih neodvisnih orodij za primerjavo.

3. Države članice lahko zahtevajo, da podjetja, ki zagotavljajo storitve dostopa do interneta ali javno dostopne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, brezplačno širijo informacije javnega interesa obstoječim in novim končnim uporabnikom, če je to primerno, prek enakih sredstev, kot jih ponavadi sama uporabljajo za komuniciranje s končnimi uporabniki. V tem primeru takšne informacije javnega interesa zagotovijo zadevni javni organi v standardizirani obliki, med drugim pa zajemajo naslednje teme:

(a)najpogostejše oblike uporabe storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, za izvajanje nezakonitih dejavnosti ali za širjenje škodljivih vsebin, zlasti kjer bi to lahko škodovalo spoštovanju pravic in svoboščin drugih, vključno s kršenjem avtorskih pravic in sorodnih pravic, ter njihove pravne posledice in

(b) načine zaščite pred tveganji za osebno varnost, zasebnost in osebne podatke pri uporabi storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke.

ê 2009/136/ES člen 1(14) (prilagojeno)

ð novo

Člen 9722

Kakovost storitev

1. Države članice zagotovijo, da nNacionalni regulativni organi ob upoštevanju stališč zainteresiranih strani lahko od podjetij, ki zagotavljajo Ö ponudnikov Õ ð storitev dostopa do interneta in ï javno dostopnaih elektronska ð medosebnih ï komunikacijskaih omrežja in/ali storitveev ð na podlagi številke ï , zahtevajo, da za končne uporabnike objavijo ð obsežne, ï primerljive, ustrezne ð zanesljive, uporabniku prijazne ï in ažuriranenajnovejše informacije o kakovosti svojih storitev in o ukrepih za zagotovitev enakovrednosti pri dostopu za končne uporabnike invalide. Na zahtevo se informacije pred objavo predložijo tudi nacionalnemu regulativnemu organu.

2. Nacionalni regulativni organi lahko med drugim opredelijo kazalceparametre kakovosti storitev, ki jih je treba meriti, ð in ustrezne metode merjenja, ï ter vsebino, obliko in način objave informacij, vključno z morebitnimi mehanizmi za potrjevanje kakovosti, da zagotovijo končnim uporabnikom, vključno s končnim uporabniki invalidi, dostop do izčrpnih, primerljivih, zanesljivih in uporabnikom prijaznih informacij ð pri čemer v največji možni meri upoštevajo smernice BEREC ï. Če je to primerno, bi se lahko uporabljali ð se uporabljajo ï kazalciparametri, opredelitve in merilne metode iz Priloge III IX.

3. Da bi preprečili poslabšanje storitev ter oviranje ali upočasnitev prometa v omrežjih, države članice omogočijo nacionalnim regulativnim organom, da lahko za podjetje ali podjetja, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja, določijo minimalne zahteve glede kakovosti.

Nacionalni regulativni organi pred določitvijo takšnih zahtev Komisiji pravočasno posredujejo povzetek razlogov za ukrepanje, predvidene zahteve in predlagan potek ukrepanja. Te informacije so na voljo tudi Organu evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC). Po pregledu informacij Komisija lahko pripravi opombe ali priporočila, zlasti da bi zagotovila, da predvidene zahteve ne bodo negativno vplivale na delovanje notranjega trga. Nacionalni regulativni organi pri odločanju glede zahtev v največji možni meri upoštevajo opombe in priporočila Komisije.

Da bi prispeval k dosledni uporabi tega odstavka, BEREC do [začetek veljavnosti plus 18 mesecev] po posvetovanju z zainteresiranimi stranmi in v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejme smernice o ustreznih parametrih kakovosti storitve, vključno z ustreznimi parametri za končne uporabnike invalide, veljavne merilne metode, vsebino in obliko objave informacij ter mehanizme za potrjevanje kakovosti.

ò novo

Člen 98

Trajanje in prekinitev pogodbe

1. Države članice zagotovijo, da pogoji in postopki za prekinitev pogodbe ne odvračajo od menjave ponudnika storitve in da pogodbe, sklenjene med potrošniki in podjetji, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ne zahtevajo začetnega zavezujočega obdobja, daljšega od 24 mesecev. Države članice lahko za začetno zavezujoče obdobje sprejmejo ali ohranijo nižjo omejitev najdaljšega možnega obdobja.

Ta odstavek se ne uporablja za trajanje pogodbe na obroke, pri kateri se je potrošnik v ločeni pogodbi zavezal k obročnim plačilom za uvedbo fizične povezave.

2. Če pogodba ali nacionalna zakonodaja predvideva samodejno podaljšanje pogodbe z omejenim trajanjem, država članica zagotovi, da po izteku začetnega obdobja, razen v primeru, da se je potrošnik izrecno strinjal s podaljšanjem pogodbe, potrošniki lahko kadar koli prekinejo pogodbo z enomesečnim odpovednim rokom in brez kakršnih koli stroškov, razen stroškov zagotavljanja storitve v odpovednem roku.

3. Končni uporabniki imajo pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli stroškov, ko so obveščeni o spremembah pogodbenih pogojev s strani ponudnika javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, razen če so predlagane spremembe izključno v korist končnega uporabnika ali so nujno potrebne za izvedbo zakonodajnih ali regulativnih sprememb. Ponudniki o vsaki takšni spremembi obvestijo končne uporabnike najmanj en mesec vnaprej in jih hkrati seznanijo s pravico do brezplačne prekinitve pogodbe, če novih pogojev ne sprejmejo. Države članice zagotovijo, da je obvestilo podano na jasen in razumljiv način na trajnem nosilcu podatkov in v obliki, ki jo izbere končni uporabnik ob sklenitvi pogodbe.

4. Če je možna predčasna prekinitev pogodbe o javno dostopni elektronski komunikacijski storitvi s strani končnega uporabnika v skladu s to direktivo, drugimi določbami prava Unije ali nacionalnim pravom, končni uporabnik ni dolžan plačati nobenega nadomestila, razen vrednosti subvencionirane opreme, povezane s pogodbo ob sklenitvi pogodbe, po načelu časovne porazdelitve, in povračila kakršnih koli prednosti posebnih ponudb, označenih kot takih ob sklenitvi pogodbe, po načelu časovne porazdelitve. Ponudnik najpozneje po plačilu takega nadomestila brezplačno odpravi vse omejitve uporabe terminalske opreme na drugih omrežjih.

ê 2009/136/ES člen 1(21) (prilagojeno)

Člen 3099

Zmogljivost Zzamenjava ponudnika Ö in prenosljivost številk Õ  

ò novo

1. V primeru zamenjave ponudnika storitev dostopa do interneta zadevni ponudniki končnemu uporabniku dajo na voljo ustrezne informacije pred postopkom zamenjave in med njim ter zagotovijo nepretrgan potek storitev. Sprejemni ponudnik zagotovi, da se storitve aktivirajo na dan, dogovorjen s končnim uporabnikom. Prenosni ponudnik zagotavlja svoje storitve po enakih pogojih še naprej do aktivacije storitev sprejemnega ponudnika. Prekinitev storitve med postopkom zamenjave ne sme biti daljša od enega delovnega dneva.

Učinkovitost postopka zamenjave za končnega uporabnika zagotovijo nacionalni regulativni organi.

ê 2009/136/ES člen 1(21)

ð novo

12. Države članice zagotovijo, da lahko vsi naročniki  ð končni uporabniki ï s številkami iz nacionalnih načrtov telefonskega oštevilčenja, ki to zahtevajo, ohranijo svojo(-e) številko(-e) neodvisno od podjetja, ki storitev izvaja, v skladu z določbami iz dela C Priloge IVI.

23. Nacionalni organi zagotovijo, da je oblikovanje cen med operaterji in/ali ponudniki storitev v zvezi z zagotavljanjem prenosljivosti številk stroškovno naravnano in da morebitne ð se ne uporabljajo nobene ïneposredne dajatve naročnikov ne odvračajo od spremembe ponudnika storitev.

34. Nacionalni regulativni organi ne naložijo maloprodajnih tarif za prenos številk na način, ki bi izkrivljal konkurenco, na primer z določitvijo posebnih ali skupnih maloprodajnih tarif.

45. Prenos številk in njihovo poznejše aktiviranje se izvede v najkrajšem možnem času. Za naročnike ð končne uporabnike ï, ki so podpisali pogodbo za prenos številke na novo podjetje, se številka v vsakem primeru aktivira v enem delovnem dnevu ð od sklenitve take pogodbe ï.

ð Postopek zamenjave in prenosa vodi sprejemni ponudnik. ï Pristojni nNacionalni ð regulativni ï organi lahko brez poseganja v prvi pododstavek določijo celovit postopek ð zamenjave in ï prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnični izvedljivosti ter dejstvo, da morajo naročnikom ð končnim uporabnikom ï zagotavljati neprekinjenost storitev. Prekinitev storitve med postopkom prenosa številke v vsakem nobenem primeru ne sme biti daljša od enega delovnega dneva. ð Če postopek prenosa ni uspešen, prenosni ponudnik ponovno aktivira številko končnega uporabnika, dokler prenos ni uspešen ï Pristojni nNacionalni ð regulativni ï organi po potrebi zagotovijo ð primerno informiranje in ï zaščito ð končnih uporabnikov ï v celotnem postopku zamenjave ponudnika in poskrbijo, da se ponudnik ne zamenja proti volji naročnika.

56. Države članice zagotovijo, da se podjetjem naložijo primerne sankcije, vključno z dolžnostjo, da v primeru, če podjetja ali kdo drug v njihovem imenu prepozno prenese številko ali zlorabi prenos, naročnikom ð končnim uporabnikom ï izplačajo nadomestilo.

5. Države članice zagotovijo, da se v pogodbah, sklenjenih med potrošniki in podjetji, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve, ne zahteva začetnega zavezujočega obdobja, ki presega 24 mesecev. Države članice zagotovijo tudi, da podjetja ponudijo uporabnikom možnost, da podpišejo pogodbo za največ 12 mesecev.

6. Brez poseganja v najkrajše pogodbeno obdobje države članice zagotovijo, da pogoji in postopki za prekinitev pogodbe ne odvračajo od zamenjave ponudnikov storitev.

ò novo

Člen 100

Paketne ponudbe

1. Če paket storitev ali paket storitev in blago, ki se ponudi končnemu uporabniku, vsebuje vsaj javno dosegljivo elektronsko komunikacijsko storitev, ki ne spada med številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, se za vse elemente paketa smiselno uporabljajo členi 95, 96 (1), 98 in 99 (1) , razen če so določbe, ki se uporabljajo za kakšen drug element paketa, ugodnejše za končnega uporabnika.

2. Naročnina na dodatne storitve ali blago, ki jih zagotavlja ali distribuira isti ponudnik javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ne pomeni, da začne ponovno teči pogodbeno obdobje prvotne pogodbe, razen če se dodatne storitve ali blago ponujajo po posebni promocijski ceni, ki je na voljo samo pod pogojem, da se obstoječe pogodbeno obdobje ponovno začne.

ê 2009/136/ES člen 1(14)

Člen 23101

Razpoložljivost storitev

Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo kar največjo možno razpoložljivost javno dostopnih telefonskih storitev, ki se zagotavljajo prek javnih komunikacijskih omrežij, v primerih izredno hude okvare na omrežju ali višje sile. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne telefonske storitve, sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev neprekinjenega dostopa do storitev služb za pomoč v sili.

ê 2009/136/ES člen 1(17) (prilagojeno)

ð novo

Člen 26102

Storitve Ö Komunikacije Õ v sili in enotna evropska številka za klic v sili

1. Države članice zagotovijo, da lahko vsi končni uporabniki storitev iz odstavka 2, vključno z uporabniki javnih plačilnih telefonov, ð prek komunikacije v sili ï brezplačno in brez uporabe plačilnih sredstev pokličejo ð dostopajo do ïslužbe za storitve pomoč v sili na enotno evropsko številko enotni evropski številki za klic v sili „112“ in na katero koli drugo nacionalno številko kateri koli drugi nacionalni številki za klic v sili, ki so jo določile države članice.

2. Države članice v posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi, Ö in Õ organi, odgovornimi za storitveslužbe za pomoč v sili, in ter ponudniki ð elektronskih komunikacijskih storitev ïzagotovijo, da podjetja, ki končnim uporabnikom zagotavljajo elektronsko komunikacijsko storitev ð medosebno komunikacijsko storitev na podlagi številke ï odpravljanja nacionalnih klicev na številko ali številke iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, zagotovijo dostop do storitev služb za pomoč v sili ð prek komunikacije v sili na najprimernejši center za obveščanje. Če je znatno ogrožen učinkovit dostop do služb za pomoč v sili, se lahko obveznosti podjetij razširi na vse medosebne komunikacijske storitve v skladu s pogoji in postopkom iz člena 59(1)(c).  ï

3. Države članice zagotovijo, da so ð vse komunikacije v sili ï klicina enotno evropsko številko za klic v sili „112“ ustrezno odgovorjeni odgovorjene in obravnavani obravnavane na način, ki je najprimernejši za delovanje njihovih sistemov klicev v sili. Na take klice ð komunikacije v sili ï se odgovarja in se jih obravnava vsaj tako hitro in učinkovito kot klice ð komunikacije v sili ï na drugo nacionalno številko oziroma številke za klic v sili, če se take številke še naprej uporabljajo.

4. Države članice zagotovijo, da imajo končni uporabniki invalidi dostop do storitev služb za pomoč v sili, ki je ð na voljo prek komunikacije v sili in ï ekvivalenten dostopu drugih končnih uporabnikov. Pri ukrepih, sprejetih z namenom, bi končnim uporabnikom invalidom zagotovili možnost dostopa do storitev v sili ð prek komunikacij v sili ïmed potovanjem po drugih državah članicah, se v kar največji meri upoštevajo evropski standardi in specifikacije, objavljeni v skladu z določbami člena 39 17 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva); ti ukrepi morajo državam članicam tudi omogočati, da lahko naložijo dodatne obveznosti, da bi uresničile cilje iz tega člena.

5. Države članice zagotovijo, da zadevna podjetja brezplačno dajo na voljo ð so ï informacije o lokaciji kličočega takoj ko organ sprejme klic ð na voljo centru za obveščanje takoj po vzpostavitvi komunikacije v sili. ï organu, ki je odgovoren za klice v sili. ð Države članice zagotovijo, da sta pridobivanje in prenos informacij o lokaciji kličočega za končnega uporabnika in organ, ki je odgovoren za komunikacijo v sili, brezplačna ï To velja Ö za Õ vse klice ð komunikacije v sili ï na enotno evropsko številko za klic v sili call 112. Države članice lahko določijo, da ta Ö navedena Õ obveznost velja tudi za klice ð komunikacije v sili ï na nacionalne številke za klic v sili. Pristojni regulativni organi določijo merila za natančnost in zanesljivost zagotovljenih informacij o lokaciji kličočega.

6. Države članice zagotovijo, da so državljani ustrezno obveščeni o obstoju in uporabi enotne evropske številke za klic v sili „112“, zlasti prek pobud, ki so posebej namenjene osebam, ki potujejo iz ene države članice v drugo.

7. Komisijai lahko po posvetovanju z BEREC Ö se podeli pooblastilo , da Õ sprejme tehnične izvedbene ukrepe ð delegirane akte v skladu s členom 109 o ukrepih, potrebnih za zagotovitev združljivih, interoperabilnih, kakovostnih, zanesljivih in nepretrganih komunikacij v sili v Uniji v zvezi z rešitvami za določanje lokacije kličočega, dostopom za invalidne končne uporabnike in preusmerjanje na najustreznejši center za obveščanje ï , da zagotovi učinkovit dostop ð do služb za pomoč v sili preko komunikacij v sili na številko ï 112 v državah članicah.

Ti tehnični izvedbeni Ö Ti Õ ukrepi se sprejmejo brez poseganja v organizacijo storitev služb za pomoč v sili ali vplivanja nanjo, saj ta ostaja v izključni pristojnosti držav članic.

Navedeni ukrepi, namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem, se sprejmejo v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 37(2).

ê 2009/136/ES člen 1(15) (prilagojeno)

ð novo

Člen 23 a103

Zagotavljanje enakovrednosti pri dostopu in izbiri Ö Enakovreden dostop in izbira Õza končne uporabnike invalide

1. Države članice omogočijo nacionalnim organom, da Ö zagotovijo, da pristojni organi Õ po potrebi določijo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati podjetja, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, da bi končnim uporabnikom invalidom zagotovila:

(a) dostop do elektronskih komunikacijskih storitev, ki je enakovreden dostopu, ki ga ima večina končnih uporabnikov, in

(b) možnost, da izbirajo med podjetji im storitvami, ki so na voljo večini končnih uporabnikov.

2. Države članice spodbujajo k razpoložljivosti terminalske opreme, ki omogoča potrebne storitve in funkcije, da bi se lahko sprejele in izvajale posebne ureditve za uporabnike invalide.

ò novo

2. Države članice pri izvajanju ukrepov iz odstavka 1 spodbujajo skladnost z ustreznimi standardi ali specifikacijami, objavljenimi v skladu s členom 39.

ê 2002/22/ES    člen 25

è1 2009/136/ES člen 1(16)(a)

Člen 25104

è1 Telefonske imeniške storitve ç

ê 2009/136/ES člen 1(16)(b)

1. Države članice zagotovijo, da imajo naročniki javno dostopnih telefonskih storitev pravico do vpisa v javno dostopni imenik iz člena 5(1)(a) in da so njihove informacije na voljo ponudnikom imeniških storitev in/ali imenikov v skladu z odstavkom 2 tega člena.

ê 2002/22/ES

ð novo

21. Države članice zagotovijo, da vsa podjetja, ki dodeljujejo telefonske številke naročnikom ð končnim uporabnikom ï, izpolnijo vse primerne zahteve, da za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov dajo na voljo ustrezne informacije v dogovorjeni obliki in pod pravičnimi, objektivnimi, stroškovno naravnanimi in nediskriminacijskiminediskriminatornimi pogoji.

ê 2009/136/ES člen 1(16)(c) (prilagojeno)

32. Države članice zagotovijo, da imajo vsi končni uporabniki, ki uporabljajo javno dostopno telefonsko storitev, dostop do imeniških storitev. Nacionalni regulativni organi lahko podjetjem, ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, naložijo obveznosti in pogoje za zagotavljanje imeniških storitev v skladu z določbami člena 59 5 Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu). Te obveznosti in pogoji morajo biti objektivni, pravični, nediskriminatorni in pregledni.

43. Države članice ne ohranijo nobenih regulativnih omejitev, ki preprečujejo končnim uporabnikom v eni državi članici neposreden dostop preko klica ali kratkega sporočila do imeniške storitve v drugi državi članici, in sprejmejo ukrepe za zagotovitev tega dostopa v skladu s členom 9128.

54. Odstavki 1 do 4 3 se uporabljajo ob upoštevanju zahtev zakonodaje Skupnosti Ö Unije Õ o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti ter zlasti člena 12 Direktive 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

ê 2002/22/ES

Člen 24105

MedobratovalnostInteroperabilnost potrošniške digitalne televizijske opreme

V skladu z določbami Priloge VIX države članice zagotovijo medobratovalnostinteroperabilnost potrošniške digitalne televizijske opreme, navedene v tej prilogi.

ê 2002/22/ES    člen 31

Člen 31106

Obveznosti prenosa

ê 2009/136/ES člen 1(22) (prilagojeno)

ð novo

1. Države članice lahko naložijo podjetjem, ki so v njihovi pristojnosti in zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, ki se uporabljajo za distribucijo radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih kanalov v javnosti, razumne obveznosti prenosa posebnih radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov in ð povezanih ï dopolnilnih storitev, zlasti za zagotovitev ustreznega dostopa končnim uporabnikom invalidom ð in podatkov, ki podpirajo storitve povezane televizije in elektronskih programskih vodnikov ï, kadar pomembno število končnih uporabnikov takih omrežij slednje uporablja kot svoje glavno sredstvo za sprejem radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov. Takšne obveznosti se naložijo samo, če so potrebne za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, kot jih jasno opredeli vsaka država članica, morajo pa biti sorazmerne in pregledne.

Države članice pregledajo obveznosti iz prvega pododstavka najpozneje v enem letu od 25. maja 2011 [ Ö datum začetka veljavnosti te direktive Õ , če države članice takšnega pregleda niso opravile že v predhodnih dveh Ö štirih Õ letih.

Države članice redno pregledujejo obveznosti prenosa Ö vsaj vsakih pet let Õ .

ê 2002/22/ES

2. Niti odstavek 1 tega člena niti odstavek 357(2) Direktive 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) ne posegata v možnost držav članic, da določijo morebitno ustrezno plačilo za ukrepe, sprejete v skladu s tem členom, pri čemer se zagotovi, da v podobnih okoliščinah ni diskriminacije pri obravnavi podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja. Kadar je plačilo predvideno, države članice zagotovijo, da se uporabi na sorazmeren in transparenten način.

ê 2002/22/ES

Člen 29107

Zagotavljanje dodatnih zmogljivosti

ê 2009/136/ES člen 1(20)(a)

ð novo

1. „Države članice brez poseganja v člen 8310(2) zagotovijo, da lahko nacionalni regulativni organi zahtevajo od vseh podjetij, ki zagotavljajo ð storitve dostopa do interneta ï javno dostopne telefonske storitve in/ali ð javno dostopne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke ï dostop do javnih komunikacijskih omrežij, da dajejo na voljo vse ali del dodatnih zmogljivosti, naštetih v delu B Priloge IVI, če je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, ter vse ali del dodatnih zmogljivosti, naštetih v delu A Priloge IVI.

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

2. Država članica se lahko odloči, da na delu svojega ozemlja ali na celotnem ozemlju ne bo upoštevala odstavka 1, če po upoštevanju mnenj zainteresiranih strank meni, da je dostop do teh zmogljivosti zadovoljiv.

ê 2009/136/ES člen 1(25)

ð novo

Člen 35108

Prilagoditev prilog

ð Komisiji se podeli pooblastilo, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 109 glede prilagoditev ï Ukrepe, namenjene spreminjanju nebistvenih določb te direktive in potrebne za prilagoditev prilog V, VI, II VIII, III IX, in VI X, ð potrebnih za upoštevanje ï tehnološkemuga ð in socialnega ï razvojua alispremembam tržnega povpraševanja sprejme Komisija v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 37(2)..

Del IV. KONČNE DOLOČBE

ê 2002/21/ES

Člen 22

Odbor

1. Komisiji pomaga odbor („Odbor za komunikacije“).

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

ê 2009/140/ES člen 1(25)(a)

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

POGLAVJE IV

POSTOPKOVNE DOLOČBE

Člen 14

Odbor

1. Komisiji pomaga Odbor za komunikacije, ki je bil ustanovljen s členom 22 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa. 

ê 2009/140/ES člen 2(11)(a)

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

ê 2009/136/ES člen 1(27)

Člen 37

Postopek z odborom

1. Komisiji pomaga Odbor za komunikacije, ki je bil ustanovljen s členom 22 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člen 5a(1) do (4) in člen 7 Sklepa 1999/468/ES, ob upoštevanju določb člena 8 Sklepa.

ò novo

Člen 109

Izvajanje prenosa pooblastila

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo iz členov 40, 60, 73, 102 in 108 Komisiji podeli za nedoločen čas od ... [datum začetka veljavnosti temeljnega zakonodajnega akta ali kateri koli drug datum, ki ga določita sozakonodajalca].

3. Pooblastilo iz členov 40, 60, 73, 102 in 108 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Preklic začne veljati dan po objavi sklepa v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njem določen. Preklic ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4. Pred sprejetjem delegiranega akta se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenuje vsaka država članica v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016.

5. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6. Delegirani akt, sprejet v skladu s členi 40, 60, 73, 102 in 108, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v [dveh mesecih] od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta Evropski parlament in Svet pred iztekom tega roka Komisijo obvestila, da ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za [dva meseca].

Člen 110

Odbor

1. Komisiji pomaga odbor („Odbor za komunikacije“), ustanovljen z Direktivo 2002/21/ES. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2. Za izvedbene ukrepe iz drugega pododstavka člena 45(2), se za odbor šteje Odbor za radijski spekter, ustanovljen v skladu s členom 3(1) Odločbe št. 676/2002/ES.

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011. Kadar se mnenje odbora pridobi s pisnim postopkom, se navedeni postopek zaključi brez izida, če v roku za predložitev mnenja tako odloči predsednik odbora ali to zahtevajo člani odbora. V takem primeru predsednik v razumnem času skliče sejo odbora.

4. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011 ob upoštevanju določb člena 8 Uredbe.

5. Kadar se mnenje odbora pridobi s pisnim postopkom, se navedeni postopek zaključi brez izida, če v roku za predložitev mnenja tako odloči predsednik odbora ali to zahtevajo člani odbora. V takem primeru predsednik v razumnem času skliče sejo odbora.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Člen 23111

Izmenjava informacij

1. Komisija predloži Odboru za komunikacije vse ustrezne informacije o rezultatih rednih posvetovanj s predstavniki obratovalcevoperaterjev omrežja, izvajalcev storitev, uporabnikov, porabnikov, proizvajalcev in sindikatov ter z državami nečlanicami in mednarodnimi organizacijami.

2. Odbor za komunikacije ob upoštevanju politike Skupnosti Ö Unije Õ o elektronskih komunikacijah pospešuje izmenjavo informacij med državami članicami ter med državami članicami in Komisijo o stanju in razvoju regulativnih dejavnosti v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Člen 24112

Objava informacij

1. Države članice poskrbijo, da se najnovejše informacije o uporabi te direktive in posebnih direktiv objavijo v javnosti tako, da je vsem zainteresiranim strankam zagotovljen preprost dostop do njih. Obvestilo o tem objavijo v svojem nacionalnem uradnem listu, iz katerega je razvidno, kako in kje so informacije objavljene. Prvo tako obvestilo se objavi pred datumom uporabe iz drugega pododstavka člena 11828(1), potem pa se obvestilo objavi po vsaki spremembi tam navedenih informacij.

2. Države članice pošljejo Komisiji ob objavi vsakega obvestila kopijo tega obvestila. Komisija predloži odboru za komunikacije informacije, kot je to primerno.

ê 2009/140/ES člen 3(9)

13. Države članice zagotovijo, da se vse ustrezne informacije o pravicah, pogojih, postopkih, dajatvah, pristojbinah in odločitvah glede splošnih odobritev, pravic uporabe in pravic do vgradnje naprav objavijo in posodabljajo na ustrezen način, s čimer se vsem zainteresiranim strankam zagotovi preprost dostop do teh informacij.

ê 2002/20/ES

24. Če se informacije iz odstavka 13 hranijo na različnih državnih ravneh, zlasti informacije glede postopkov in pogojev o pravicah do vgradnje naprav, si nacionalni regulativni organ po najboljših močeh prizadeva, da ob upoštevanju stroškov, ki pri tem nastanejo, izdela uporabnikom prijazen pregled vseh informacij, vključno z informacijami o ustreznih državnih ravneh in odgovornih organih, s čimer bi olajšal predložitev vlog za pridobitev pravic do vgradnje naprav.

ê 2002/19/ES

15. Države članice zagotovijo, da se določene obveznosti, naložene podjetjem po tej direktivi, objavijo ter da se opredelijo specifični trgi proizvodov/storitev in geografski trgi. Zagotovijo, da se najnovejše informacije, če informacije niso zaupne in zlasti ne zajemajo poslovnih tajnosti, objavijo na način, ki zagotavlja vsem zainteresiranim strankam preprost dostop do njih.

26. Države članice pošljejo Komisiji kopijo vseh objavljenih informacij. Te informacije so nato na voljo v neposredno dostopni obliki pri Komisiji, ki jih, kadar je to primerno, predloži Odboru za komunikacije.

ê 2002/22/ES

Člen 36113

Priglasitev in spremljanje

1. Nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo najpozneje do datuma začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 11838(1) in nemudoma v primeru kasnejših sprememb o imenih podjetij, ki so določena za zagotavljanje obveznosti univerzalne storitve po členuu 8(1) 84(1) ali členu 85.

Komisija da te informacije na voljo v preprosto dostopni obliki in jih posreduje Odboru za komunikacije iz člena 11137.

ê 2009/136/ES člen 1(26)

2. Nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo o obveznostih zagotavljanja univerzalne storitve, naloženih podjetjem, ki so določena za izvajalce obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Komisijo je treba takoj obvestiti o vseh spremembah, ki vplivajo na te obveznosti, ali o spremembah pri podjetjih, ki jih zadevajo določbe te direktive.

ê 2002/22/ES

3. Komisija redno pregleduje izvajanje te direktive ter o tem prvič poroča Evropskemu parlamentu in Svetu najpozneje tri leta po datumu začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 38(1). Države članice in nacionalni regulativni organi posredujejo Komisiji informacije, ki so v ta namen potrebne.

ê 2002/19/ES    člen 16

1. Države članice uradno obvestijo Komisijo najkasneje do datuma uporabe iz drugega pododstavka člena 18(1) o nacionalnih regulativnih organih, ki so odgovorni za naloge, določene v tej direktivi.

24. Nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo o imenih obratovalcevoperaterjev, ki jih štejejo za obratovalceoperaterje s pomembno tržno močjo v skladu z nameni te direktive, in o obveznostih, ki so jim naložene po tej direktivi. Komisijo je treba takoj uradno obvestiti o vseh spremembah, ki vplivajo na obveznosti, naložene podjetjem, ali o spremembah pri podjetjih, ki jih zadevajo določbe te direktive.

ê 2002/21/ES

ð novo

Člen 25114

Pregledovalni postopki

1. Komisija redno pregleduje uporabo te direktive ter o tem prvič poroča Evropskemu parlamentu in Svetu najkasneje tri leta ð pet let ï po datumu uporabe iz drugega pododstavka člena 115 28(1). Za ta namen lahko Komisija zahteva od držav članic informacije, ki jih morajo predložiti brez nepotrebnega odlašanja.

ê 2002/19/ES

2. Komisija redno pregleduje izvajanje te direktive ter o tem prvič poroča Evropskemu parlamentu in Svetu najkasneje tri leta po datumu uporabe iz drugega pododstavka člena 18(1). Za ta namen lahko Komisija zahteva od držav članic informacije, ki jih morajo predložiti brez nepotrebnega odlašanja.

ê 2002/20/ES

3. Komisija redno pregleduje delovanje nacionalnih sistemov izdajanja odobritev in razvoj čezmejnega opravljanja storitev v Skupnosti ter o tem prvič poroča Evropskemu parlamentu in Svetu najkasneje tri leta po datumu začetka uporabe te direktive, ki je naveden v drugem pododstavku člena 18(1). Za ta namen lahko Komisija zahteva od držav članic informacije, ki jih morajo le-te predložiti brez nepotrebnega odlašanja.

ê 2002/22/ES člen 15

ð novo

12. Komisija redno pregleduje obseg univerzalne storitve, zlasti zato, da bi predlagala Evropskemu parlamentu in Svetu, naj se obseg spremeni ali na novo opredeli. Prvič se pPregled se opravi v dveh letih po datumu začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 38(1), potem pa na tri ðpetï leta.

23. Ta pregled se opravi z vidika socialnega, ekonomskega in tehnološkega razvoja, pri čemer se med drugim upoštevajo mobilnost in podatkovne hitrosti z vidika prevladujočih tehnologij, ki jih uporablja večina naročnikov ð končnih uporabnikov ï. Pregledovalni postopek se opravi v skladu s Prilogo V. Komisija predloži Evropskemu parlamentu in Svetu poročilo o rezultatu pregleda.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Člen 26

Razveljavitev

Z datumom začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 28(1) se razveljavijo naslednje direktive in odločbe:

–Direktiva 90/387/EGS,

–Odločba Sveta 91/396/EGS z dne 29. julija 1991 o uvedbi enotne evropske številke klica v nuji 104 ,

–Direktiva Sveta 92/44/EGS z dne 5. junija 1992 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežja pri zakupljenih vodih 105 ,

–Odločba Sveta 92/264/EGS z dne 11, maja 1992 o uvedbi standardne mednardone telefonske dostopne kode v Skupnosti 106 ,

–Direktiva 95/47/ES,

–Direktiva 97/13/ES,

–Direktiva 97/33/ES,

–Direktiva 98/10/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 1998 o uporabi sistema zagotavljanja odprtosti omrežij (ONP) pri govorni telefoniji in o univerzalnih storitvah za telekomunikacije v konkurenčnem okolju 107 . 

ê 2009/140/ES člen 1(26)

–

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Člen 28

Prenos

1. Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 24. julija 2003. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Te ukrepe uporabljajo od 25. julija 2003 dalje.

2. Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Načine sklicevanja določijo države članice.

3. Države članice predložijo Komisiji besedila temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva, ter vse nadaljnje spremembe teh predpisov.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Člen 18

Prenos

1. Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 24. julija 2003. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Te ukrepe uporabljajo od 25. julija 2003 dalje.

Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice predložijo Komisiji besedilo predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva, in vse nadaljnje spremembe teh predpisov.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

Člen 18

Prenos

1. Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 24. julija 2003. O tem takoj obvestijo Komisijo.

Te ukrepe začnejo uporabljati od 25. julija 2003 dalje.

Države članice se v sprejetih ukrepih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2. Države članice predložijo Komisiji besedila predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva, in vse nadaljnje spremembe teh predpisov.

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

Člen 38

Prenos

1. Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 24. julija 2003. O tem takoj obvestijo Komisijo. Te predpise uporabljajo od 25. julija 2003 dalje.

2. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Načine sklicevanja določijo države članice.

3. Države članice sporočijo Komisiji besedilo predpisov nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva, ter vse nadaljnje spremembe teh predpisov.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

Člen 19

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 20

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Člen 19

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 20

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

ê 2002/21/ES (prilagojeno)

Člen 29

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 30

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

ê 2002/22/ES

Člen 39

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati na dan objave v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 40

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

ê 

Člen 115

Prenos

1.    Države članice do [day/month/year] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi [ …] ter Prilogami […]. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Te predpise uporabljajo od [day/month/year].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklici na direktive, razveljavljene s to direktivo, razlagajo kot sklici na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

2.    Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejete na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 116

Razveljavitev

Direktive 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES, 2002/22/ES, navedene v delu A priloge XI, so razveljavljene z učinkom od […], brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo in datumov uporabe Direktiv, ki so določeni v delu B Priloge XI, Part B.

Sklicevanja na razveljavljene direktive se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XII.

Člen 117

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 118

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Evropski parlament    Za Svet

Predsednik    Predsednik

(1) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij: Strategija za enotni digitalni trg za Evropo, Bruselj, 6.5.2015, COM(2015) 192.
(2) Ocena programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (v nadaljnjem besedilu: REFIT) je bila napovedana v delovnem dokumentu služb Komisije „REFIT: Initial results of the mapping of the acquis“ (Program REFIT: začetni rezultati evidentiranja pravnega reda) (SWD(2013) 401 final) in je del delovnega programa Komisije za leto 2015 (Priloga 3 (COM(2014) 910 final z dne 16. decembra 2014).
(3) Za več informacij o tem postopku, glej http://ec.europa.eu/dgs/legal_service/recasting_en.htm.
(4) http://berec.europa.eu/eng/document_register/subject_matter/berec/opinions/5577-berec-opinion-on-the-review-of-the-eu-electronic-communications-regulatory-framework
(5) http://rspg-spectrum.eu/wp-content/uploads/2013/05/RSPG16-001-DSM_opinion.pdf
(6) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. januarja 2016 z naslovom Aktu za enotni digitalni trg naproti ( 2015/2147(INI) ).
(7) Sklepi zasedanja Evropskega sveta z dne 28. junija 2016 (EUCO 26/16).
(8) Podrobnosti o strokovnjakih in poročilo o razpravi so predstavljeni v Prilogi 13 k oceni učinka.
(9) Skupno stališče skupine evropskih regulatorjev o telefoniji prek internetnega protokola (VoIP), december 2007.
(10) Poročila so na voljo na: https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/digital-scoreboard . 
(11) Vse informacije so na voljo na: https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/download-scoreboard-reports.
(12) UL C , , str. .
(13) UL C , , str. .
(14) Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL L 108, 24.4.2002, str. 7).
(15) Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL L 108, 24.4.2002, str. 21).
(16) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, 24.4.2002, str. 33).
(17) Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, 24.4.2002, str. 51).19UL L 192, 24.7.1990, str. 1. Direktiva, spremenjena z Direktivo 97/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 295, 29.10.1997, str. 23).
(18) UL L 192, 24.7.1990, str. 1. Direktiva, spremenjena z Direktivo 97/51/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 295, 29.10.1997, str. 23).
(19) UL L 108, 24.4.2002, str. 7.
(20) UL L 108, 24.4.2002, str. 21.
(21) UL L 108, 24.4.2002, str. 33.
(22) (UL L 108, 24.4.2002, str. 51)
(23) Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (OJ L 201, 31.7.2002, p. 37).
(24) V regulativni okvir Unije za elektronske komunikacije spadajo tudi Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 172, 30.6.2012, str. 10), Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 310, 26.11.2015, str. 1), Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti (UL L 155, 23.5.2014, str. 1) ter številni sklepi sozakonodajalcev in Komisije.
(25) Uredba (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada (UL L 337, 18.12.2009, str. 1).
(26) UL L 108, 24.4.2002, str. 21.
(27) UL L 108, 24.4.2002, str. 7.
(28) UL L 108, 24.4.2002, str. 51.
(29) UL L 24, 30.1.1998, str. 1.
(30) UL L 298, 17.10.1989, str. 23. Direktiva, spremenjena z Direktivo 97/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 202, 30.7.1997, str. 60).
(31) Direktiva 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. marca 2010 o usklajevanju nekaterih zakonov in drugih predpisov držav članic o opravljanju avdiovizualnih medijskih storitev (Direktiva o avdiovizualnih medijskih storitvah) (UL L 95, 15.4.2010, str. 1).
(32) UL L 91, 7.4.1999, str. 10.
(33) UL L 91, 7.4.1999, str. 10.
(34) Direktiva 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z dostopnostjo radijske opreme na trgu in razveljavitvi Direktive 1999/5/ES (UL L 153, 22.5.2014, str. 62).
(35) UL L 178, 17.7.2000, str. 1.
(36) UL L 204, 21.7.1998, str. 37. Direktiva, spremenjena z Direktivo 98/48/ES (UL L 217, 5.8.1998, str. 18).
(37) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov). UL L 119, 4.5.2016, str. 1.
(38) Sodba Sodišča z dne 26. aprila 1988 v zadevi Bond van Adverteerders in drugi proti Nizozemski državi (C-352/85, EU:C:1988:196).
(39) Oba pojma sta opredeljena v Uredbi (EU) 2015/758 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o zahtevah za homologacijo za uvedbo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112 in spremembi Direktive 2007/46/ES (UL L 123, 19.5.2015, str. 77) in Delegirani uredbi Komisije (EU) št. 305/2013 z dne 26. novembra 2012 o dopolnitvi Direktive 2010/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede usklajenega zagotavljanja medobratovalne vseevropske storitve eCall (UL L 91, 3.4.2013, str. 1).
(40) Kot so opredeljene v Uredbi (EU) 2015/758.
(41) UL L 81, 21.3.2012, str. 7.
(42) Sodba Sodišča z dne 16. oktobra 2012 v zadevi Evropska komisija proti Republiki Avstriji (C-614/10, EU:C:2012:631).
(43) Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti (UL L 155, 23.5.2014).
(44) UL L 91, 7.4.1999, str. 10.
(45) UL L 320, 28.11.1998, str. 54.
(46) Glej UL L 108, 24.4.2002, str. 7
(47) UL L 108, 24.4.2002, str. 33.
(48) Sklep Komisije 2002/622/ES z dne 26. julija 2002 o ustanovitvi skupine za politiko radijskega spektra (UL L 198, 27.7.2002, str. 49).
(49) Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) (UL L 165, 18.6.2013, str. 63).
(50) UL L 115, 17.4.1998, str. 31.
(51) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.
(52) UL L 281, 23.11.1995, str. 51.
(53) UL L 77, 26.3.1973, str. 29.
(54) UL L 139, 23.5.1989, str. 19.
(55) Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (UL L 194, 19.7.2016).
(56) Odločba št. 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o pravnemregulativnem okviru za politiko radijskega spektra v Evropski skupnosti (Odločba o radijskem spektru) (UL L 108, 24.4.2002).
(57) Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem (od 0 Hz do 300 GHz), (UL L 199, 30.7.1999, str. 59–70).
(58) Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).
(59) Glej str. 33 tega uradnega lista.
(60) Glej str. 21 tega uradnega lista..
(61) Uredba (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 364, 14.11.2012, str. 12).
(62) UL L 199, 26.7.1997, str. 32. Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 98/61/ES (UL L 268, 3.10.1998, str. 37).
(63) UL L 101, 1.4.1998, str. 24.
(64) UL L 165, 19.6.1992, str. 27. Direktiva, nazadnje spremenjena z Odločbo Komisije 98/80/EGS (UL L 14, 20.1.1998, str. 27).
(65) UL L 366, 30.12.2000, str. 4.
(66) UL L 199, 26.7.1997, str. 32. Direktiva, spremenjena z Direktivo 98/61/ES (UL L 268, 3.10.1998, str. 37).
(67) UL L 141, 13.5.1998, str. 6.
(68) UL C 265, 22.8.1998, str. 2.
(69) UL L 241, 17.9.2015, str. 1–15.
(70) Priporočilo Komisije 2013/466/EU z dne 11. septembra 2013 o doslednih obveznostih nediskriminacije ter metodologijah za izračun stroškov za spodbujanje konkurence in izboljšanje okolja za naložbe v širokopasovne povezave (UL L 251, 21.9.2013, str. 13).
(71) UL C […], […], str. […].
(72) UL L 24, 30.1.1998, str. 1.
(73) UL L 95, 21.4.1993, str. 29.
(74) UL L 144, 4.6.1997, str. 19.
(75) Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).
(76) UL L 178, 17.7.2000, str. 1.
(77) Uredba (EU) 2015/758 Evropskega parlamenta in Sveta o zahtevah za homologacijo za uvedbo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112 in spremembi Direktive 2007/46/ES (UL L 123, 19.5.2015, str. 77).
(78) Glej UL L 108, 24.4.2002, str. 7.
(79) Direktiva Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL L 249, 17.9.2002, str. 21).
(80) UL L 249, 17.9.2002, str. 21.
(81) Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov); UL L 119, 4.5.2016, str. 1.
(82) UL L 336, 30.12.2000, str. 4.
(83) UL L 117, 7.5.1997, str. 15.
(84) UL L 281, 23.11.1995, str. 51.
(85) UL L 196, 5.8.1993, str. 48.
(86) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.
(87) UL L 184, 17.7.1999, str. 23.
(88) UL C 369, 17.12.2011, str. 14.
(89) UL L 201, 31.7.2002, str. 37.
(90) UL L 198, 27.7.2002, str. 49.
(91) Uredba (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada.
(92) Glej str. 51 tega uradnega lista.
(93) Uredba (ES) št. xxxx/xxxx Evropskega parlamenta in Sveta z dne [] o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) (UL L []).
(94) Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem (od 0 Hz do 300 GHz), (UL L 1999, 30.7.1999, str. 59).
(95) Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, UL L 310, 26.11.2015, str. 1.
(96) Direktiva 2013/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev tveganjem, ki nastajajo zaradi fizikalnih dejavnikov (elektromagnetnih sevanj) (20. posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS), in razveljavitvi Direktive 2004/40/ES (UL L 179, 29.6.2013, str. 1).
(97) Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem (od 0 Hz do 300 GHz), (UL L 1999, 30.7.1999, str. 59).
(98) Direktiva 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z dostopnostjo radijske opreme na trgu in razveljavitvi Direktive 1999/5/ES (UL L 153, 22.5.2014, str. 62).
(99) Glej stran 51 tega Uradnega lista.
(100) UL L 201, 31.7.2002, str. 37.
(101) UL L 201, 31.7.2002, str. 37.
(102)

   Glej stran 21 tega Uradnega lista.

(103)

   UL L 49, 17.2.2007, str. 30.

(104) UL L 217, 6.8.1991, str. 31.
(105) UL L 165, 19.6.1992, str. 27. Direkitva, kakor je bila nazadnje spremenjena z Odločbo Komisije 98/80/ES (UL L 14, 20.1.1998, str. 27).
(106) UL L 137, 20.5.1992, str. 21.
(107) UL L 101, 1.4.1998, str. 24.

Bruselj, 12.10.2016

COM(2016) 590 final

PRILOGE

k

predlogu za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta

o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah

{SWD(2016) 303 final/2}
{SWD(2016) 304 final}
{SWD(2016) 305 final}
{SWD(2016) 313 final}


PRILOGE

k

predlogu za direktivo Evropskega parlamenta in Sveta

o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

PRILOGA I

Ö SEZNAM POGOJEV, KI SO LAHKO VEZANI NA SPLOŠNE ODOBRITVE, PRAVICE DO UPORABE RADIOFREKVENČNEGA SPEKTRA IN PRAVICE DO UPORABE ŠTEVILK Õ

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 1 Priloge (prilagojeno)

ð novo

Pogoji, našteti v tej prilogi, sestavljajo seznam vseh možnih pogojev, ki sose lahko vezaninavezujejo na splošne odobritve ð za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, razen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev, ï (Del A), ð elektronska komunikacijska omrežja (Del B), elektronske komunikacijske storitve, razen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev, (Del C), ï pravice do uporabe radijskih frekvenc (Del BD) in pravice do uporabe številk (Del CE) , kot so navedeni v členu 6(1) in členu 11(1)(a), v okviru omejitev, dovoljenih po členih 5, 6, 7, 8 in 9 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

A. Ö Splošni Õ pPogoji, ki sose lahko vezaninavezujejo na splošno odobritev

1. Finančni prispevki za financiranje univerzalne storitve v skladu z Direktivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi).

21. Upravne pristojbine v skladu s členom 12 16 te direktive.

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(b) Priloge

72. Varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, značilno za področje elektronskih komunikacij, v skladu z Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) 1

ê 2002/20/ES

è1 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(d) Priloge

103. Informacije, ki jih je treba zagotoviti po priglasitvenem postopku v skladu s členom 3(3) 12 te direktive in za druge namene, ki so navedeni v členu 11 21 te direktive.

114. Omogočanje zakonitega prestrezanja s strani pristojnih državnih organov v skladu z è1 Direktivo 2002/58/ES ç in Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov 2 .

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(e) Priloge

11a5. Pogoji za uporabo komunikacij javnih organov, namenjenih splošni javnosti, za opozarjanje javnosti pred neposredno nevarnostjo in za zmanjševanje posledic večjih katastrof.

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(f) Priloge

126. Pogoji za uporabo v času večjih nesreč ali nacionalnih nujnih primerov za zagotovitev komunikacij med dežurnimi službami za pomoč v sili in organi.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

147. Obveznosti dostopa, razen tistih, ki so predvidene v členu 6(2) 13 te direktive in veljajo za podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, v skladu z Direktivo 2002/19/ES (Direktiva o dostopu).

ê 2002/20/ES

188. Ukrepi, načrtovani za zagotovitev skladnosti s standardi in/ali specifikacijami iz člena 39 17 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(h) Priloge (prilagojeno)

199. Obveznosti ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij, ki zagotavljajo javnosti dostopne komunikacijske storitve, glede preglednosti, da bi zagotovili povezljivost med koncema v skladu s cilji in načeli iz člena 38 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), razkritje vseh pogojev, ki omejujejo dostop do in/ali uporabo storitev in programov, ko te pogoje dovoljujejo države članice v skladu z zakonodajo Skupnosti, in kjer je to potrebno in sorazmerno, dostop nacionalnih regulativnih organov do takšnih informacij, ki so potrebne za preveritev točnosti takšnega razkritja.

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

Ö B. Posebni pogoji, ki so lahko vezani na splošno odobritev za elektronska komunikacijska omrežja Õ

31. Medobratovalnost storitev in mMedsebojno povezovanje omrežij v skladu zs to Ddirektivo 2002/19/ES (Direktiva o dostopu).

ê 2002/20/ES

5. Okoljske zahteve in zahteve prostorskega načrtovanja ter zahteve in pogoji, povezani z dodelitvijo dostopa do javnega ali zasebnega zemljišča ali z njegovo uporabo, ter pogoji, povezani s kolokacijo in souporabo naprav v skladu z Direktivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva), vključno z, če je to primerno, vsemi finančnimi ali tehničnimi jamstvi, ki so potrebna za zagotovitev pravilnega izvajanja infrastrukturnih del.

62. Obveznosti „prenosa“ v skladu zs to Ddirektivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi).

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

133. Ukrepi ð za varovanje javnega zdravja pred ï glede omejevanja izpostavljenosti najširše javnosti elektromagnetnimi poljemi, ki jih povzročajo elektronska komunikacijska omrežja, v skladu s pravomz zakonodajo Skupnosti Ö Unije Õ ð ob upoštevanju Priporočila Sveta št. 1999/519/ES ï 

154. Ohranitev integritete javnih komunikacijskih omrežij v skladu zs to Ddirektivo 2002/19/ES (Direktiva o dostopu) in Direktivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi), vključno s pogoji za preprečevanje elektromagnetnega motenja med elektronskimi komunikacijskimi omrežji in/ali storitvami v skladu z Direktivo Sveta 89/336/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z elektromagnetno združljivostjo 3 .

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(g) Priloge

165. Varnost javnih omrežij pred nedovoljenim dostopom v skladu z Direktivo 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

ð novo

176. Pogoji za uporabo radijskih frekvenc ð radiofrekvenčnega spektra ï v skladu s členom 7(2) Direktive 1999/5/ES 2014/53/EU, če za uporabo ni treba pridobiti individualnih pravic do uporabe v skladu s členom 546(1) Ö in členom 48 Õ te direktive.

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(h) Priloge (prilagojeno)

197. Obveznosti ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij, ki zagotavljajo javnosti dostopne komunikacijske storitve, glede preglednosti, da bi zagotovili povezljivost med koncema v skladu s cilji in načeli iz člena 38 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), razkritje vseh pogojev, ki omejujejo dostop do in/ali uporabo storitev in programov, ko te pogoje dovoljujejo države članice v skladu z zakonodajo Skupnosti, in kjer je to potrebno in sorazmerno, dostop nacionalnih regulativnih organov do takšnih informacij, ki so potrebne za preveritev točnosti takšnega razkritja.

Ö C. Posebni pogoji, ki so lahko vezani na splošno odobritev za elektronske komunikacijske storitve, razen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev Õ

ò novo

1. Interoperabilnost storitev v skladu s to direktivo.

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(a) Priloge

42. Dostopnost končnih uporabnikov do številk iz nacionalnega načrta oštevilčenja, številk iz evropskega telefonskega številskega prostora (ETNS), univerzalne mednarodne brezplačne telefonske številke (UIFN), in, kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, načrtov oštevilčenja drugih držav članic, ter pogoji v skladu zs to Ddirektivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah).

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 2(c) Priloge (prilagojeno)

83. Predpisi o varstvu potrošnikov, značilni za področje elektronskih komunikacij, vključno s pogoji, ki so v skladu z Direktivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalnih storitvah), in pogoji o dostopnosti za uporabnike invalide v skladu s členom 7 navedene direktive.

ê 2002/20/ES

94. Omejitve v zvezi s prenosom nezakonitih vsebin v skladu z Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja, na notranjem trgu 4 , in omejitve v zvezi s prenosom škodljivih vsebin v skladu z Direktivo 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta s členom 2a(2) Direktive Sveta 89/552/EGS z dne 3. oktobra 1989 o uskladitvi nekaterih določb zakonov ali drugih predpisov v državah članicah v zvezi z opravljanjem dejavnosti televizijske radiodifuzije 5 .

ê 2002/20/ES (prilagojeno)

BD. Pogoji, ki sose lahko vezaninavezujejo na pravice do uporabe radijskih frekvenc Ö radiofrekvenčnega spektra Õ

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 3(a) (prilagojeno)

1. Obveznost zagotavljanja storitve ali uporabe vrste tehnologije Ö znotraj omejitev člena 45 te direktive Õ , za katero so bile podeljene pravice uporabe frekvence, vključno z zahtevami glede pokritosti in kakovosti Ö storitve Õ, če je to primerno.

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 3(b) Priloge

ð novo

2. Dejanska in učinkovita uporaba številk ð spektra ï v skladu zs to Ddirektivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

ê 2002/20/ES

ð novo

3. Tehnični in operativni pogoji, ki so potrebni za preprečevanje škodljivega motenja in za ð varovanje javnega zdravja pred ï omejitev izpostavljanja najširše javnosti elektromagnetnimi poljemi ð ob kar največjem upoštevanju Priporočila Sveta št. 1999/519/EC  6 ï , kadar se taki pogoji razlikujejo od tistih, ki so vključeni v splošno odobritev.

4. Najdaljši čas trajanja v skladu s členom 549 te direktive, ob upoštevanju vseh sprememb v državnem frekvenčnem načrtu.

5. Prenos ð ali zakup ï pravic na pobudo imetnika pravice in pogoji za tak prenos v skladu zs to Ddirektivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

6. Pristojbine za uporabo v skladu s členom 13 42 te direktive.

7. Vse obveze, ki jih je prevzelo podjetje, ki pridobiva pravico do uporabe, v ð okviru odobritve ali podaljšanja odobritve pred podelitvijo odobritve, ali če je to ustrezno, povabilom k predložitvi vlog za pridobitev pravic do uporabe ï konkurenčnem ali primerjalnem izbiralnem postopku.

ò novo

8. Obveznosti za združevanje ali souporabo radiofrekvenčnega spektra ali za omogočanje dostopa do radiofrekvenčnega spektra drugim uporabnikom v posebnih regijah ali na nacionalni ravni.

ê 2002/20/ES

89. Obveznosti po ustreznih mednarodnih sporazumih v zvezi z uporabo frekvenc.

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 3(c) Priloge

910. Obveznosti, značilne za poskusno uporabo radijskih frekvenc.

ê 2002/20/ES

CE. Pogoji, ki sose lahko vezaninavezujejo na pravice do uporabe številk

ê 2009/140/ES člen 3(11) in točka 4 Priloge

1. Določitev storitve, za katero se uporabi številka, vključno z vsemi zahtevami, povezanimi z zagotavljanjem te storitve, ter – v izogib dvomom – tarifnimi načeli in najvišjimi cenami, ki lahko veljajo v posebnem številčnem območju, da bi zagotovili varstvo potrošnikov v skladu s členom 8(4)(b) Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva)3(2)(d) te direktive.

ê 2002/20/ES

ð novo

2. Dejanska in učinkovita uporaba številk v skladu zs to Ddirektivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

3. Zahteve o prenosljivosti številk v skladu zs to Ddirektivo 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi).

4. Obveznost zagotavljanja informacij o naročnikih ð končnih uporabnikih ï v javnih imenikih za namene členov 5 in 25a 104 te Ddirektive 2002/22/ES (Direktiva o univerzalni storitvi).

5. Najdaljši čas trajanja v skladu s členom 546 te direktive, ob upoštevanju vseh sprememb državnega načrta številčenja.

6. Prenos pravic na pobudo imetnika pravice in pogoji za tak prenos v skladu zs to Ddirektivo 2002/21/ES (Okvirna direktiva).

7. Pristojbine za uporabo v skladu s členom 13 42 te direktive.

8. Vse obveze, ki jih je prevzelo podjetje, ki pridobiva pravice do uporabe, v konkurenčnem ali primerjalnem izbiralnem postopku.

9. Obveznosti po ustreznih mednarodnih sporazumih v zvezi z uporabo številk.

ò novo

10. Obveznosti v zvezi z ekstrateritorialno uporabo številk v Uniji za zagotovitev skladnosti z varstvom potrošnikov in drugimi predpisi držav članic glede številk, ki niso deželne kode.

ê 2002/19/ES (prilagojeno)

PRILOGA II

POGOJI ZA DOSTOP DO DIGITALNIH TELEVIZIJSKIH IN RADIJSKIH STORITEV, KI SE ODDAJAJO GLEDALCEM IN POSLUŠALCEM V SKUPNOSTI Ö UNIJI Õ

Del I: Pogoji za sisteme s pogojnim dostopom, ki jih je treba uporabljati v skladu s členom 660(1)

Države članice morajo v skladu s členom 6 60 zagotoviti, da v zvezi s pogojnim dostopom do digitalnih televizijskih in radijskih storitev, ki se oddajajo gledalcem in poslušalcem v Skupnosti Ö Uniji Õ, ne glede na način prenosa veljajo naslednji pogoji:

(a) sistemi s pogojnim dostopom, ki obratujejo na trgu v Skupnosti, morajo imeti potrebno tehnično zmogljivost za stroškovno učinkovit prenos krmilnih funkcij, kar omogoča obratovalcem omrežja na lokalni ali regionalni ravni popolni nadzor storitev, ki uporabljajo take sisteme s pogojnim dostopom;

(ba) vsi obratovalcioperaterji storitev s pogojnim dostopom, ki zagotavljajo storitve dostopa do digitalnih televizijskih in radijskih storitev in od čigar dostopovnih storitev so odvisne radiodifuzneradiodifuzijske hiše, da dosežejo katerokoli skupino potencialnih gledalcev ali poslušalcev, morajo ne glede na način prenosa:

–ponuditi vsem radiodifuznimradiodifuzijskim hišam na pravični, primerni in nediskriminacijskitorni podlagi, združljivi s konkurenčnim pravom Skupnosti Ö Unije Õ, tehnične storitve, ki omogočajo, da gledalci ali poslušalci, ki razpolagajo z dekodirniki, ki jih upravljajo ponudniki storitev, sprejemajo storitve radiodifuznihradiodifuzijskih hiš, ki se prenašajo digitalno, in ravnati v skladu s konkurenčnim pravom Skupnosti Ö Unije Õ,

–voditi ločene finančne račune za svojo dejavnost kot ponudniki pogojnega dostopa.

(cb) pri podeljevanju licenc proizvajalcem porabniške opreme morajo imetniki pravic industrijske lastnine za izdelkeproizvode in sisteme s pogojnim dostopom zagotoviti, da podeljevanje poteka pod pravičnimi, primernimi in nediskriminacijskimitornimi pogoji. Ob upoštevanju tehničnih in komercialnih dejavnikov ne smejo imetniki pravic pri podeljevanju licenc upoštevati pogojev, ki prepovedujejo, odvračajo od tega ali preprečujejo, da bi se v isti izdelekproizvod vgradil(-i):

–skupni vmesnik, ki omogoča povezavo s številnimi drugimi dostopovnimi sistemi, ali

–elementi, ki so značilni za drugi dostopovni sistem, če imetnik licence ravna v skladu z ustreznimi in sprejemljivimi pogoji, s čimer zase zagotovi varnost transakcij obratovalcevoperaterjev sistema s pogojnim dostopom.

Del II: Druge zmogljivostinaprave, pri katerih se lahko pogoji uporabljajo po členu 559(1)(b)

(a) Dostop do vmesnikov aplikacijskih programov (API);

(b) Dostop do elektronskih programskih vodnikovvodil (EPV).

ê 2009/140/ES člen 2(12)(a)

PRILOGA II

MINIMALNI SEZNAM POSTAVK, KI JIH JE TREBA VKLJUČITI V REFERENČNO PONUDBO ZA VELEPRODAJNO OMREŽNO INFRASTRUKTURO, VKLJUČNO Z DELJENIM ALI POVSEM RAZVEZANIM DOSTOPOM NA FIKSNI LOKACIJI, KI JO MORAJO OBJAVITI OBRATOVALCI S POMEMBNO TRŽNO MOČJO

ê 2002/19/ES

Za namene te priloge veljajo naslednje opredelitve:

ê 2009/140/ES člen 2(12)(b)

(a) „krajevna podzanka“ pomeni delno krajevno zanko, ki povezuje omrežno priključno točko v naročnikovih objektih s koncentracijsko točko ali določeno vmesno dostopovno točko v fiksnem javnem telefonskem omrežju;

ê 2002/19/ES

(b) „razvezani dostop do krajevne zanke“ pomeni povsem razvezani dostop do krajevne zanke in sodostop do krajevne zanke; za to ni potrebna sprememba lastništva krajevne zanke;

ê 2009/140/ES člen 2(12)(c)

(c) „povsem razvezani dostop do krajevne zanke“ pomeni zagotovitev dostopa upravičencu do krajevne zanke ali krajevne podzanke obratovalca s pomembno tržno močjo z dovoljenjem uporabe celotne zmogljivosti omrežne infrastrukture;

ê 2009/140/ES člen 2(12)(d)

(d) „sodostop do krajevne zanke“ pomeni zagotovitev dostopa upravičencu do krajevne zanke ali krajevne podzanke obratovalca s pomembno tržno močjo, ki omogoča uporabo celotne določenega dela zmogljivosti omrežne infrastrukture, kot je denimo del frekvence ali ekvivalenta.

ê 2002/19/ES

A. Pogoji za razvezani dostop do krajevne zanke

ê 2009/140/ES člen 2(12)(e)

1. Omrežni elementi, do katerih se ponuja dostop, ki vključujejo zlasti naslednje elemente z ustreznimi pripadajočimi napravami:

(a) razvezani dostop do krajevnih zank (povsem razvezani dostop ali sodostop);

(b) razvezani dostop do krajevnih podzank (povsem razvezani dostop ali sodostop), kjer je ustrezno vključno z dostopom do elementov omrežja, ki niso dejavni za vzpostavitev zalednih omrežij;

(c) kjer je ustrezno, dostop do vodov, ki omogoča razvitje dostopovnih omrežij.

2. Informacije v zvezi z lokacijami fizičnega dostopa, vključno s priključnimi omaricami in razdelilnimi okviri, razpoložljivostjo krajevnih zank, podzank in sistemov prenosa na točno določenih delih dostopovnega omrežja ter po potrebi informacije v zvezi z lokacijo vodov in razpoložljivostjo v vodih.

3. Tehnični pogoji v zvezi z dostopom in uporabo krajevnih zank in podzank, vključno s tehničnimi značilnostmi posukanega para in/ali optike in/ali enakovredne infrastrukture, razdelilcev za kabel, vodov in pripadajočih naprav in, kjer je ustrezno, tehnični pogoji v zvezi z dostopom do vodov.

ê 2002/19/ES

4. Postopki naročanja in zagotavljanja, omejitve uporabe.

B. Kolokacijske storitve

ê 2009/140/ES člen 2(12)(f)

1. Informacije o obstoječih ustreznih lokacijah obratovalca s pomembno tržno močjo ali lokacijah opreme ter načrtovane posodobitve teh lokacij 7 .

ê 2002/19/ES

2. Izbira kolokacij na lokacijah, navedenih pod točko 1 (vključno s fizično kolokacijo in, kadar je potrebno, oddaljeno kolokacijo in virtualno kolokacijo).

3. Značilnosti opreme: morebitne omejitve glede opreme, ki je lahko kolocirana.

4. Varnostna vprašanja: ukrepi priglašenih organov za zagotovitev varnosti njihovih lokacij.

5. Pogoji dostopa za osebje konkurenčnih obratovalcev.

6. Varnostni standardi.

7. Pravila za razporeditev prostora, če je kolokacijski prostor omejen.

8. Pogoji, pod katerimi lahko upravičenci pregledajo lokacije, na katerih je na voljo fizična kolokacija, ali lokacije, kjer je bila kolokacija zaradi pomanjkanja zmogljivosti zavrnjena.

C. Informacijski sistemi

Pogoji za dostop do sistemov za podporo obratovanja, informacijskih sistemov ali baz podatkov priglašenega obratovalca za zahteve in zaračunavanje v zvezi s prednaročanjem, zagotavljanjem, naročanjem, vzdrževanjem in popravilom.

D. Pogoji dobave

1. Rok za obdelavo vlog za zagotavljanje storitev in zmogljivosti; dogovori o ravni storitev, odpravljanju okvar, postopkih za ponovno vzpostavitev normalne ravni storitve in parametrih kakovosti storitve.

2. Standardni pogodbeni pogoji, vključno z morebitno odškodnino, predvideno za neizpolnitev roka obdelave.

3. Cene ali formule za oblikovanje cen za vsako zgoraj navedeno značilnost, funkcijo in napravo.

ò novo

PRILOGA III

Merila za določitev veleprodajnih cen zaključevanja klicev

Merila in parametri za določitev cen veleprodajnega zaključevanja klicev na trgih fiksne in mobilne telefonije iz člena 73(4):

(a)ustrezni prirastni stroški veleprodajne storitve zaključevanja govorih klicev se določijo kot razlika med skupnimi dolgoročnimi stroški operaterja, ko izvaja vse svoje storitve, in skupnimi dolgoročnimi stroški istega operaterja, ko tretjim stranem ne zagotavlja veleprodajne storitve zaključevanja govornih klicev;

(b)ustrezni prirasti zaključevanja klicev je treba dodeliti le tiste stroške, ki so odvisni od prometa in bi se jim lahko izognili, če se ne bi zagotavljala veleprodajna storitev zaključevanja govornih klicev;

(c)stroški, ki se nanašajo na dodatno zmogljivost omrežja, so vključeni le, če nastanejo zaradi potrebe po povečanju zmogljivosti, ki je potrebna za izvajanje dodatnega prometa veleprodajnega zaključevanja govornih klicev;

(d)pristojbine radiofrekvenčnega spektra so izključene iz prirasti zaključevanja klicev v mobilnih omrežjih;

(e)vključijo se le tisti veleprodajni stroški iz prodaje, ki nastanejo neposredno pri zagotavljanju veleprodajne storitve zaključevanja govornih klicev tretjim stranem;

(f)za vse omrežne operaterje fiksne telefonije ne glede na njihovo velikost velja, da zagotavljajo storitve zaključevanja govornih klicev po enakih stroških na enoto kot učinkoviti operater;

(g)za omrežne operaterje mobilne telefonije se za najmanjši učinkoviti obseg določi tržni delež, ki ni manjši od 20 %;

(h)ustrezen pristop za amortizacijo sredstev je ekonomska amortizacija ter

(i)tehnološka izbira modeliranih omrežij je usmerjena v prihodnost in temelji na jedrnem omrežju IP ob upoštevanju različnih tehnologij, za katere je verjetno, da se bodo uporabljale v obdobju veljavnosti najvišje cene. V primeru omrežij fiksne telefonije za klice velja, da so izključno paketno komutirani.

PRILOGA IV

MERILA ZA OCENJEVANJE PONUDB O SOVLAGANJU

Nacionalni regulativni organ pri ocenjevanju ponudbe o sovlaganju v skladu s členom 74(1)(d) preveri, ali so bila izpolnjena naslednja merila:

(a)Ponudba o sovlaganju je odprta za vsa podjetja v življenjski dobi omrežja, zgrajenega na podlagi ponudbe o sovlaganju na nediskriminatorni podlagi. Operater s pomembno tržno močjo lahko v ponudbo vključi primerne pogoje glede finančne zmogljivosti podjetja, tako da morajo morebitni sovlagatelji na primer dokazati, da so sposobni zagotavljati obročno odplačevanje, na podlagi katerega je načrtovana uvedba, sprejeti strateški načrt, na podlagi katerega so pripravljeni načrti srednjeročne uvedbe itd.

(b)Ponudba o sovlaganju je pregledna:

–ponudba je na voljo in enostavno prepoznavna na spletišču operaterja s pomembno tržno močjo;

–popolni podrobni pogoji morajo biti takoj na voljo vsem morebitnim ponudnikom, ki so izrazili zanimanje, vključno s pravno obliko sporazuma o sovlaganju in po potrebi vodji mandata pravil za upravljanje instrumenta sovlaganja, ter

–proces mora biti tako kot časovni načrt za vzpostavitev in razvoj projekta sovlaganja določen vnaprej ter vsem morebitnim sovlagateljem jasno pisno razložen, vsi pomembni mejniki pa se morajo jasno sporočiti vsem podjetjem brez kakršne koli diskriminacije.

(c)Ponudba o sovlaganju vključuje pogoje za morebitne sovlagatelje, ki dajejo prednost dolgoročni trajnostni konkurenci, zlasti:

–Vsem podjetjem je treba ponuditi pravične, primerne in nediskriminatorne pogoje za sodelovanje pri sporazumu o sovlaganju glede na čas njihove pridružitve, vključno glede finančnega nadomestila, ki se zahteva za pridobitev posebnih pravic, glede zaščite, ki se s temi pravicami dodeli sovlagateljem tako v fazi izgradnje kot v fazi izkoriščanja, npr. z dodelitvijo neodtujljivih pravic do uporabe za pričakovano življenjsko obdobje sofinanciranega omrežja, in glede pogojev za pridružitev in morebitno prekinitev sporazuma o sovlaganju. Nediskriminatorni pogoji v tem kontekstu ne pomenijo, da morajo biti vsem morebitnim sovlagateljem ponujeni natančno enaki pogoji, vključno finančni, temveč da morajo biti vse različice ponujenih pogojev utemeljene na podlagi enakih objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in predvidljivih meril, npr. števila vodov za končne uporabnike, za katere se daje obveza.

–Ponudba mora omogočati prožnost glede vrednosti in časovnega razporeda obveze, ki jo zagotovi posamezni sovlagatelj, npr. z dogovorjenim in potencialno vse večjim odstotkom skupnega števila vodov za končne uporabnike na določenem območju, za katerega se sovlagatelji lahko postopoma obvežejo in ki se določi na stopnji, ki manjšim sovlagateljem omogoča, da postopoma povečajo svoje sodelovanje ob zagotavljanju ustreznih ravni začetne obveze. Določitev finančnega nadomestila, ki ga zagotovi posamezni sovlagatelj, mora odražati dejstvo, da zgodnji vlagatelji sprejmejo večja tveganja in vložijo kapital prej.

–Premija, ki se sčasoma povečuje, mora veljati za upravičeno za obveze, ki se sprejmejo v poznejših fazah, in za nove sovlagatelje, ki se pridružijo sovlaganju po začetku projekta, da se upoštevajo manjša tveganja in preprečijo spodbude za zadrževanje kapitala v zgodnjih fazah.

–Sporazum o sovlaganju mora sovlagateljem omogočati, da pridobljene pravice dodelijo drugim sovlagateljem ali tretjim stranem, ki so se pripravljene pridružiti sporazumu o sovlaganju, če prevzemno podjetje izpolni vse izvirne obveznosti prenosnika na podlagi sporazuma o sovlaganju.

–Sovlagatelji morajo drug drugemu odobriti vzajemne pravice o pravičnih in primernih pogojih za dostop do sofinancirane infrastrukture za namene zagotavljanja storitev v spodnjem delu prodajne verige, vključno s končnimi uporabniki, v skladu s preglednimi pogoji, ki morajo biti pregledni v ponudbi o sovlaganju in poznejšem sporazumu, zlasti kadar so sovlagatelji posamezno in ločeno odgovorni za uvedbo posebnih delov omrežja. V primeru oblikovanja instrumenta sovlaganja mora ta zagotavljati neposredni ali posredni dostop do omrežja za vse sovlagatelje na podlagi enakovrednosti vložkov ter pravičnih in primernih pogojev, vključno s finančnimi pogoji, ki odražajo različne ravni tveganja, ki jih sprejmejo posamezni sovlagatelji.

(d)Ponudba o sovlaganju zagotavlja trajnostno naložbo, za katero je verjetno, da bo izpolnjevala prihodnje potrebe, z uvajanjem novih omrežnih elementov, ki znatno prispevajo k uvedbi zelo visokozmogljivih omrežij.

ò novo

PRILOGA V

SEZNAM STORITEV, KI JIH FUNKCIONALNA STORITEV DOSTOPA DO INTERNETA LAHKO PODPIRA V SKLADU S ČLENOM 79(2)

(1)Elektronska pošta,

(2)iskalniki, ki omogočajo iskanje vseh vrst informacij,

(3)spletna orodja za osnovno usposabljanje in izobraževanje,

(4)spletni časopisi/novice,

(5)nakup/naročilo blaga ali storitev prek spleta,

(6)iskanje zaposlitve in orodja za iskanje zaposlitve,

(7)poklicno mreženje,

(8)internetno bančništvo,

(9)uporaba storitev e-uprave,

(10)družbeni mediji in takojšnje sporočanje,

(11)klici in video klici (standardna kakovost).

ê 2009/136/ES člen 1(28) in Priloga I (prilagojeno)

ð novo

PRILOGA IVI

OPIS ZMOGLJIVOSTI IN STORITEV IZ ČLENA 1083 (NADZOR IZDATKOV), ČLENA 29107 (DODATNE ZMOGLJIVOSTI) IN ČLENA 3099 (OMOGOČANJE ZAMENJAVEA PONUDNIKA Ö IN PRENOSLJIVOST ŠTEVILK Õ )

Del A: Zmogljivosti in storitve iz člena 1083

(a) Razčlenjeno obračunavanje

Države članice morajo zagotoviti, da smejo nacionalni regulativni organi, ob upoštevanju zahtev ustrezne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti, določiti osnovno raven razčlenjenih računov, ki jih morajo podjetja zagotoviti naročnikom ð končnim uporabnikom ï brezplačno zato, da:

(i) omogočijo preverjanje in nadzorovanje stroškov, ki nastanejo pri uporabi javnega komunikacijskega omrežja na fiksni lokaciji in/ali pripadajočih javno dostopnih telefonskih ð govornih komunikacijskih ï storitev ð ali v primeru člena 107 medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke ï ; in

(ii) ustrezno spremljajo svojo porabo in izdatke ter imajo tako svoje račune pod primernim nadzorom.

Naročnikom ð Končnim uporabnikom ï se lahko za razumno ceno ali brezplačno ponudijo dodatne podrobnosti, če je to primerno.

Klici, ki so brezplačni za kličočega naročnika ð končnega uporabnika ï, vključno s klici na številko telefona za pomoč uporabnikom, se ne navajajo v razčlenjenem obračunu kličočega naročnika ð končnega uporabnika ï.

(b) Brezplačna selektivna zapora za izhodne klice, kratka sporočila premium SMS, večpredstavnostna sporočila MMS ali druge podobne aplikacije, kjer je to tehnično izvedljivo, ali večpredstavnostna sporočila MMS

torej zZmogljivost, pri kateri lahko naročnik ð končni uporabnik ï od določenega podjetja, ki zagotavlja telefonske ð govorne komunikacijske ï storitve ð ali v primeru člena 107 medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke ï , zahteva brezplačno zaporo določene vrste odhodnih klicev, kratkih sporočil premium SMS, večpredstavnostnih sporočil MMS ali drugih podobnih aplikacij ali določenih vrst številk.

(c) Sistemi predplačila

Države članice morajo zagotoviti, da lahko nacionalni regulativni organi zahtevajo od določenih podjetij, da ponudijo potrošnikom načine za plačevanje dostopa do javnega komunikacijskega omrežja in uporabe javno dostopnih telefonskih ð govornih komunikacijskih ï storitev ð ali v primeru člena 107 medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke ï pod pogoji predplačila.

(d) Obročno odplačevanje priključnine

Države članice morajo zagotoviti, da lahko nacionalni regulativni organi zahtevajo od določenih podjetij, da omogočijo potrošnikom odplačevanje priključitve na javno komunikacijsko omrežje na obroke, razporejene na daljše časovno obdobje.

(e) Neplačevanje računov

Države članice odobrijo in objavijo posebne, sorazmerne ukrepe, ki niso diskriminatorni, za kritje neplačil izdanih računov podjetij. S temi ukrepi je treba zagotoviti, da je naročnik ð končni uporabnik ï ustrezno in vnaprej obveščen o vsaki posledični prekinitvi storitve ali odklopu. Razen v primeru goljufije, stalnih zamud pri plačilu ali stalnega neplačevanja je treba s temi ukrepi zagotoviti, kolikor je to tehnično izvedljivo, da je vsaka prekinitev storitve omejena na zadevno storitev. Odklop z omrežja zaradi neplačevanja računov naj se opravi šele po ustreznem opozorilu naročnika ð končnega uporabnika ï . Države članice lahko pred popolnim odklopom odobrijo obdobje z omejenimi storitvami, v katerem so dovoljeni samo klici, ki naročniku ð končnemu uporabniku ï ne povzročajo stroškov (na primer klici na „112“).

(f) Nasvet glede tarif

Zmogljivost, prek katere lahko naročniki ð končni uporabniki ï od podjetja zahtevajo, da jim posredujejo informacije o morebitnih alternativnih nizko cenovnih tarifah, če so na voljo.

(g) Nadzor stroškov

Zmogljivost, prek katere podjetja nudijo druge načine, če nacionalni regulativni organi menijo, da so ustrezni, za nadzor stroškov za javno dostopne telefonske ð govorne komunikacijske ï storitve ð ali v primeru člena 107 medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke ï, vključno z brezplačnimi opozorili potrošnikom v primeru nenavadnih in prekomernih vzorcev porabe.

Del B: Zmogljivosti iz člena 29107

(a) Tonsko izbiranje ali DTMF (dvotonsko večfrekvenčno izbiranje)

Javno komunikacijsko omrežje in/ali javno dostopne telefonske storitve podpirajo uporabo tonov DTMF, kot je opredeljeno v ETSI ETR 207 (tehničnem poročilu Evropskega instituta za telekomunikacijske standarde) za signaliziranje med koncema v celotnem omrežju znotraj države članice in med državami članicami.

(b) Prikaz identitete kličočega

Klicanemu se prikaže številka kličočega še pred prevzemom klica.

Ta zmogljivost naj se zagotovi v skladu z ustrezno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti, zlasti v skladu z Direktivo 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

Operaterji naj, če je to tehnično izvedljivo, zagotovijo podatke in signale, s čimer bi omogočili identificiranje kličočega in tonsko izbiranje čez meje držav članic.

Del C: Izvajanje določb o prenosljivosti številk iz člena 3099

Zahteva, da lahko vsi naročniki ð končni uporabniki ï s številkami iz nacionalnih načrtov oštevilčenja, ki tako zahtevajo, ohranijo svojo(-e) številko(-e) neodvisno od podjetja, ki storitev izvaja, se uporablja:

(a) pri geografskih številkah na določeni lokaciji, in

(b) pri negeografskih številkah na vsaki lokaciji.

Ta del se ne uporablja za prenos številk med omrežji, ki zagotavljajo storitve na fiksni lokaciji, in mobilnimi omrežji.

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

ð novo

PRILOGA IVVII

IZRAČUN MOREBITNIH NETO STROŠKOV ZA OBVEZNOSTI ZAGOTAVLJANJA UNIVERZALNE STORITVE IN VZPOSTAVITEV MEHANIZMA ZA POVRAČILO ALI DELITEV STROŠKOV V SKLADU S ČLENOMA 1284 IN 1385

Del A: Izračun neto stroškov

Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve so tiste obveznosti, ki jih država članica naloži podjetju in zadevajo zagotavljanje ð univerzalne storitve iz členov 79, 81 in 82 ï omrežja in storitve na celotnem določenem zemljepisnem območju, vključno, kadar se tako zahteva, s povprečnimi cenami na tem geografskem območju za zagotavljanje te storitve ali zagotavljanje posebnih tarifnih opcij za potrošnike z nižjimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami.

Nacionalni regulativni organi morajo preučiti vsa sredstva za zagotovitev ustreznih spodbud za podjetja (določenih ali nedoločenih), da bi zagotovili stroškovno učinkovitost obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Pri izračunavanju je treba neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izračunati kot razliko med neto stroški določenega podjetja za obratovanje z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve in neto stroški za obratovanje brez obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. To velja ne glede na to, ali je omrežje v določeni državi članici razvito v celoti ali pa se še razvija in širi. Ustrezno je treba upoštevati pravilno ocenitev stroškov, ki bi se jim vsako določeno podjetje izognilo, če ne bi bilo obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Pri izračunu neto stroškov naj se ocenijo koristi za operaterja univerzalne storitve, vključno z nematerialnimi koristmi.

Izračun mora temeljiti na stroških, ki se lahko pripišejo:

(i) elementom določenih storitev, ki se lahko zagotavljajo le z izgubo ali pod takšnimi stroškovnimi pogoji, ki ne ustrezajo običajnim komercialnim standardom.

V to kategorijo so lahko vključeni elementi storitev, kot so dostop do telefonskih službstoritev za pomoč v silinuji, zagotavljanje določenih javnih plačilnih telefonov in nekaterih storitev ali opreme za invalidne osebe, itd.;

(ii) posebnim končnim uporabnikom ali skupinam končnih uporabnikov, za katere se lahko ob upoštevanju stroškov zagotavljanja posebnega omrežja in posebne storitve, ustvarjenega prihodka in geografske porazdelitve cen, ki jo določi država članica, storitve zagotavljajo le z izgubo ali pod takšnimi stroškovnimi pogoji, ki ne štejejo med običajne komercialne standarde.

V to kategorijo so vključeni tisti končni uporabniki ali skupine končnih uporabnikov, ki jih komercialni operater brez obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve ne bi oskrboval.

Neto stroške posebnih vidikov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je treba izračunati ločeno, da se prepreči dvojno štetje vseh neposrednih ali posrednih koristi in stroškov. Celotne neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je treba za vsako podjetje izračunati kot vsoto neto stroškov, ki izhajajo iz posebnih komponent obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, pri čemer se upoštevajo vse nematerialne koristi. Nacionalni regulativni organ je odgovoren za preverjanje neto stroškov.

Del B: Povračilo vseh neto stroškov iz obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve

Za povračilo ali financiranje vseh neto stroškov iz obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve se zahteva, da določena podjetja z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve prejmejo nadomestilo za storitve, ki jih opravljajo pod nekomercialnimi pogoji. Ker tako nadomestilo vključuje finančne prenose, morajo države članice zagotoviti, da se ti prenosi izvajajo objektivno, transparentno, nediskriminacijsko in sorazmerno. To pomeni, da naj prenosi povzročajo minimalno izkrivljanje konkurence in tržnega povpraševanja.

V skladu s členom 13(3) je treba pri mehanizmu delitve, ki temelji na skladu, uporabiti transparentno in nevtralno sredstvo za zbiranje prispevkov, ki preprečuje nevarnost dvojnega obračunavanja prispevkov, tako za vložke in tudi izložke podjetij.

Neodvisni organ, ki upravlja sklad, mora biti odgovoren za zbiranje prispevkov podjetij, ki v državi članici štejejo med podjetja, ki so dolžna prispevati svoj delež k neto stroškom obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, in mora nadzorovati prenos zapadlih vsot in/ali administrativnih plačil podjetjem, ki so upravičena do prejema plačil iz sklada.

PRILOGA IIVIII

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA OBJAVITI V SKLADU S ČLENOM 2196

(PREGLEDNOST IN OBJAVA INFORMACIJ)

Nacionalni regulativni organ morajo zagotoviti objavo informacij iz te priloge v skladu s členom 2196. Nacionalni regulativni organ mora odločiti, katere informacije morajo objaviti podjetja, ki zagotavljajo ð javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, razen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev ï javna komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne telefonske storitve, in katere informacije mora objaviti sam, da lahko potrošniki izbirajo na podlagi prejetih informacij. ð Če se zdi primerno, lahko nacionalni regulativni organi spodbujajo samoregulativne ali koregulativne ukrepe, preden naložijo kakršno koli obveznost. ï

1. Ime(-na) in naslov(-i) Ö Kontaktni podatki Õ podjetja(-ij)

To so imena in naslovi sedežev podjetij, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja in/ali javno dostopne telefonske storitve.

2. Opis ponujenih storitev

2.1 Obseg ponujenih storitev ð in glavne značilnosti posamezne ponujene storitve, vključno z minimalnimi ravnmi kakovosti ponujene storitve in omejitvami, ki jih naloži ponudnik na uporabo zagotovljene terminalske opreme ï 

2.2 Standardne tTarife ð ponujenih storitev, vključno z informacijami o komunikacijskem obsegu posebnih tarifnih shem in veljavnimi tarifami za dodatne komunikacijske enote, številke ali storitve, za katere veljajo posebni cenovni pogoji, ï z navedbo ponujenih storitev in vsebino posameznega tarifnega elementa (npr. dajatveami za dostop ð in vzdrževanje ï, vsemi vrsteami dajatev za uporabo, dajatve za vzdrževanje), vključno s podrobnostmi o uporabljenih standardnih popustih ter posebnihmi in ciljnihmi tarifnihmi shemahmi, pa tudi z vsemi dodatnimi dajatvami ter stroški, povezanimi s terminalsko opremo

2.3 Politika odškodnin/povračil, vključno s posebnimi podrobnostmi vseh ponujenih odškodninskih/povračilnih shem

2.43 Vrste ð Ponujene poprodajne storitve in ï ponujenega Ö storitve Õ vzdrževanja ð ter njihovi kontaktni podatki ï 

2.54 Standardni pogodbeni pogoji, vključno zs minimalnim pogodbenim rokom ð trajanjem pogodbe ï, ð pristojbinami zaradi predčasne ï prekinitvijoe pogodbe ð , pravicami v zvezi s prekinitvijo paketnih ponudb ali njihovih elementov ï in postopkovi ter neposrednimi dajatvami v zvezi s prenosljivostjo številk in drugih identifikatorjev, če je to primerno

ò novo

2.5 Če je podjetje ponudnik medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, informacije o dostopu do služb za pomoč v sili in informacije o lokaciji kličočega

2.6 Podrobnosti o izdelkih in storitvah, namenjenih uporabnikom invalidom

ê 2002/22/ES (prilagojeno)

ð novo

3. Mehanizmi reševanja sporov, vključno s tistimi, ki jih je razvilo podjetje

4. Informacije o pravicah glede univerzalne storitve, po potrebi vključno z zmogljivostmi in storitvami iz Priloge I

PRILOGA IIIIX

KAZALCIPARAMETRI KAKOVOSTI STORITEV

KazalciParametri, opredelitve in merilne metode za dobavni čas in kakovost storitev iz členaov 11 in 22 97

Za podjetja, ki zagotavljajo dostop do javnih komunikacijskih omrežij

KAZALECPARAMETER

(Opomba 1)

OPREDELITEV

MERILNA METODA

Dobavni čas za osnovni priključek

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Razmerje okvar na dostopovni vod

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Čas popravila okvare

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Za ð medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke ï podjetje, ki zagotavlja javno dostopne telefonske storitve

Ö PARAMETER

(Opomba 2) Õ

Ö OPREDELITEV Õ

Ö MERILNA METODA Õ

Čas vzpostavitve klica

(Opomba 2)

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Odzivni čas za imeniške storitve

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Delež delujočih javnih novčičnih in kartičnih telefonov

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Reklamacije računov

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

ð Kakovost govorne povezave ï

ð ETSI EG 202 057 ï

ð ETSI EG 202 057 ï

ð Delež opuščenih klicev ï

ð ETSI EG 202 057 ï

ð ETSI EG 202 057 ï

Delež neuspešnih klicev

(Opomba 2)

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

ð Verjetnost okvare ï

ð Zamude klicne signalizacije ï 

 

Številka različice ETSI EG 202 057-1 je 1.3.1 (julij 2008)

ò novo

Za storitve dostopa do interneta

PARAMETER

OPREDELITEV

MERILNA METODA

Latenca

Trepetanje

Izguba paketov

ê 2002/22/ES

Opomba 1

KazalciParametri bi morali omogočiti analizo rezultatov na regionalni ravni (to pomeni ne manj kot raven 2 v Nomenklaturi statističnih teritorialnih enot (NUTS), ki jo je določil Eurostat).

Opomba 2

Države članice se lahko odločijo, da ne bodo zahtevale sprotnega dopolnjevanja informacij glede rezultatov za ta dva kazalcaparametra, če so na voljo dokazi o tem, da so rezultati na teh dveh področjih zadovoljivi.

ê 2002/22/ES

PRILOGA V

POSTOPEK ZA PREGLED OBSEGA UNIVERZALNE STORITVE V SKLADU S ČLENOM 15

Kadar Komisija obravnava vprašanje, ali naj pregleda obseg obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, mora upoštevati naslednje elemente:

–socialni in tržni razvoj glede na storitve, ki jih uporabljajo potrošniki,

–socialni in tržni razvoj glede na razpoložljivost in izbiro storitev za potrošnike,

–tehnološki razvoj glede na način izvajanja storitev za potrošnike.

Kadar Komisija obravnava vprašanje, ali naj spremeni ali ponovno opredeli obseg obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, mora upoštevati naslednje elemente:

–ali so posebne storitve na voljo večini potrošnikov, jih večina potrošnikov uporablja in ali nezadostna razpoložljivost ali neuporaba s strani manjšine potrošnikov povzroča socialno izključenost, in

–ali prinašata razpoložljivost in uporaba posebnih storitev splošno skupno korist vsem potrošnikom, s čimer se zagotovi javno posredovanje, kadar se posebne storitve za javnost ne opravljajo pod normalnimi komercialnimi pogoji.

ê 2009/136/ES člen 1(28) in Priloga II (prilagojeno)

PRILOGA VI X

MEDOBRATOVALNOST INTEROPERABILNOST POTROŠNIŠKE DIGITALNE OPREME IZ ČLENA 24105

1. Enotni premešalni algoritem in nekodirani sprejem

Vsa potrošniška oprema, ki je namenjena sprejemanju konvencionalnih digitalnih televizijskih signalov (npr. radiodifuzijske storitve prek kopenskega, kabelskega ali satelitskega prenosa, ki so prvenstveno namenjene fiksnemu sprejemu, na primer za DVB-T, DVB-C ali DVB-S), za prodajo ali najem ali je kako drugače na voljo v Skupnosti Ö Uniji Õ in s katero se lahko razmešajo digitalni televizijski signali, mora imeti naslednje značilnosti:

–omogočiti mora razmešanje takih signalov v skladu z enotnim evropskim premešalnim algoritmom, kot ga upravlja priznana evropska organizacija za standardizacijo, zdaj je to ETSI (Evropski institut za telekomunikacijske standarde),

–prikazati mora signale, ki so se prenašali kot čisti signali, pod pogojem, da najemnik pri najemu take opreme ravna v skladu z ustrezno najemno pogodbo.

2. MedobratovalnostInteroperabilnost analognih in digitalnih televizijskih sprejemnikov

Vsak analogni televizijski sprejemnik z vgrajenim zaslonom, katerega vidnostna diagonala slike meri več kot 42 cm in je na trgu Skupnosti za prodajo ali najem, mora imeti v skladu s standardom priznane evropske organizacije za standardizacijo vsaj en priključek za odprte vmesnike, kar pomeni, da omogoča preprosto priključitev perifernih naprav, zlasti dodatnih dekodirnikov in digitalnih sprejemnikov, kot je določeno v standardu CENELEC EN 50 049-1:1997.

Vsak televizijski sprejemnik z vgrajenim zaslonom, katerega vidnostna diagonala slike meri več kot 30 cm, ki je na trgu Skupnosti Ö Unije Õ za prodajo ali najem, mora imeti vsaj en priključek za odprte vmesnike (bodisi ga je standardizirala priznana evropska organizacija za standardizacijo ali izpolnjuje standard, ki ga je ta organizacija sprejela, ali je v skladu z branžno specifikacijo), na primer enotni konektor vmesnika DVB, ki omogoča preprosto priključitev perifernih naprav in lahko prevaja vse Ö zadevne Õ elemente digitalnega televizijskega signala, vključno z informacijami o interaktivnih in pogojno dostopnih storitvah.

é

PRILOGA XI

Del A

Razveljavljene direktive
s [seznamom naknadnih sprememb direktiv]
(iz člena 116)

Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES

(UL L 108, 24.4.2002, str. 33)

Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 37)

člen 1

Uredba (ES) št. 544/2009 Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 167, 29.6.2009, str. 12)

člen 2

Uredba (ES) št. 717/2007 Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 171, 29.6.2007, str. 32)

člen 10

Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 108, 24.4.2002, str. 21)

Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 37)

člen 3 in Priloga

Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 108, 24.4.2002, str. 7)

Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 37)

člen 2

Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 108, 24.4.2002, str. 51)

Direktiva 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 11)

člen 1 in Priloga I

Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 310, 26.11.2015, str. 1)

člen 8

Del B

Roki za prenos v nacionalno pravo [in datumi uporabe]

(iz člena 116)

Direktiva

Rok za prenos

Datum uporabe

2002/19/ES

24. julij 2003

25. julij 2003

2002/20/ES

2002/21/ES

24. julij 2003

24. julij 2003

25. julij 2003

25. julij 2003

2002/22/ES

24. julij 2003

25. julij 2003

PRILOGA XII

Korelacijska tabela

Direktiva 2002/21/ES

Direktiva 2002/20/ES

Direktiva 2002/19/ES

Direktiva 2002/22/ES

Ta direktiva

člen 1(1), (2) in (3)

člen 1(1), (2) in (3)

člen 1(3a)

člen 1(4)

člen 1(4) in (5)

člen 1(5) in (6)

člen 2(a)

člen 2(1)

–

–

–

–

člen 2(2)

člen 2(b)

člen 2(3)

člen 2(c)

člen 2(4)

–

–

–

–

člen 2(5)

–

–

–

–

člen 2(6)

člen 2(7)

člen 2(d)

člen 2(8)

člen 2(da)

člen 2(9)

člen 2(e)

člen 2(10)

člen 2(ea)

člen 2(11)

člen 2(f)

člen 2(12)

člen 2(g)

–

člen 2(h)

člen 2(13)

člen 2(i)

člen 2(14)

člen 2(j)

–

člen 2(k)

–

člen 2(l)

–

člen 2(m)

člen 2(15)

člen 2(n)

člen 2(16)

člen 2(o)

člen 2(17)

člen 2(p)

člen 2(18)

člen 2(q)

člen 2(19)

člen 2(r)

člen 2(20)

člen 2(s)

člen 2(21)

–

–

–

–

člen 2(22)

člen 3(1)

člen 5(1)

–

–

–

–

člen 5(2)

člen 3(2)

člen 6(1)

člen 3(3)

člen 6(2)

prvi pododstavek člena 3(3a)

člen 8(1)

–

–

–

–

člen 8(2)

–

–

–

–

člen 7(1)

drugi pododstavek člena 3(3a)

člen 7(2) in (3)

tretji pododstavek člena 3(3a)

člen 9(1) in (3)

–

–

–

–

člen 9(2)

člen 3(3b)

člen 10(1)

člen 3(3c)

člen 10(2)

člen 3(4)

člen 5(3)

člen 3(5)

člen 11

člen 3(6)

člen 5(4)

člen 4

člen 31

člen 5

člen 20

–

–

–

–

člen 22

člen 6

člen 23

člen 7

člen 32

člen 7a

člen 33

–

–

–

–

člen 33(5)(c)

člen 8(1) in (2)

člen 3(1) in (2)

člen 8(5)

člen 3(3)

člen 8a(1) in (2)

člen 4(1) in (2)

–

–

–

–

člen 4(3)

člen 8a(3)

člen 4(4)

–

–

–

–

člen 29

člen 9(1) in (2)

člen 45(1) in (2)

–

–

–

–

člen 45(3)

člen 9(3)

člen 45(4)

člen 9(4) in (5)

člen 45(5) in (6)

člen 9(6) in (7)

–

člen 9a

–

člen 9b(1) in (2)

člen 51(1) in (2)

člen 9b(3)

člen 51(4)

–

–

–

–

člen 51(3)

člen 10(1)

člen 89(1)

člen 10(2)

člen 89(3)

–

–

–

–

člen 89(2)

–

–

–

–

člen 89(4)

–

–

–

–

člen 89(5)

–

–

–

–

člen 89(6)

člen 10(3)

člen 89(7)

člen 10(4)

člen 89(8)

člen 10(5)

–

člen 11

člen 43

člen 12(1)

člen 44(1)

člen 12(2)

–

člen 12(3)

člen 59(2)

člen 12(4)

–

člen 12(5)

člen 44(2)

člen 13

člen 17

člen 13a(1), (2) in (3)

člen 40(1), (2) in (3)

člen 13a(4)

–

–

člen 40(5)

–

–

–

–

člen 40(4)

člen 13b(1), (2) in (3)

člen 41(1), (2) in (3)

–

–

–

–

člen 41(4)

člen 13b(4)

člen 41(7)

–

–

–

–

člen 41(5)

–

–

–

–

člen 41(6)

člen 14

člen 61

člen 15(1), (2) in (3)

člen 15(4)(4)

člen 62(1), (2) in (3)

–

–

–

–

–

–

–

–

–

člen 64

člen 16

člen 65

člen 17

člen 39

člen 18

–

člen 19

člen 38

člen 20

člen 26

člen 21(1)

člen 27(1)

prvi in drugi pododstavek člena 21(2)

člen 27(2)

tretji pododstavek člena 21(2)

člen 27(3)

četrti in peti pododstavek člena 21(2)

člen 27(4)

–

člen 27(5)

člen 21(3)

–

člen 21(4)

člen 27(6)

člen 21a

člen 29

člen 22(1)

člen 110(1)

člen 22(2)

člen 110(3)

člen 22(3)

člen 110(4)

–

–

–

–

člen 11(2)

–

–

–

–

člen 110(5)

–

–

–

–

člen 109

člen 23

člen 111

člen 24

člen 112(1) in (2)

člen 25

člen 114(1)

člen 26

člen 116

člen 28

člen 115

člen 29

člen 117

člen 30

člen 118

Priloga II

–

člen 1

člen 1(1)

člen 2(1)

–

člen 2(2)

člen 2(22)

–

–

–

–

člen 2(23)

–

–

–

–

člen 2(24)

–

–

–

–

člen 2(25)

–

–

–

–

člen 2(26)

člen 3(1)

člen 12(1)

prvi stavek člena 3(2)

člen 12(2)

drugi, tretji in četrti stavek člena 3(2)

člen 12(3)

člen 3(3)

člen 12(4)

–

–

–

–

člen 4

člen 15

člen 5(1)

člen 46(1)

–

–

–

–

člen 46(2) in (3)

prvi pododstavek člena 5(2)

člen 48(1)

prvi stavek drugega pododstavka člena 5(2)

člen 48(2)

tretji pododstavek člena 5(2)

člen 48(5)

drugi stavek drugega pododstavka člena 5(2)

člen 48(3)

–

–

–

–

člen 48(4)

člen 5(3)

člen 48(6)

člen 5(4) in (5)

člen 87(4) in (5)

člen 5(6)

člen 52

–

–

–

–

člen 87

člen 6(1), (2), (3) in (4)

člen 13

–

–

–

–

člen 47

člen 7

–

–

člen 54

člen 8

člen 36

člen 9

člen 14

člen 10

člen 30

–

–

–

–

člen 11

člen 21

člen 12

člen 16

člen 13

člen 42

–

–

–

–

člen 88

člen 14(1)

člen 18

člen 14(2)

člen 19

člen 15

člen 112(3) in (4)

člen 16

–

člen 17

–

člen 18

–

člen 19

–

člen 20

–

Priloga

Priloga I

člen 1(1) in (2)

člen 1(2) in (3)

člen 2(a)

člen 2(28)

člen 2(b)

člen 2(29)

člen 2(c)

člen 2(30)

člen 2(d)

–

člen 2(e)

člen 2(31)

člen 3

člen 57

člen 4

člen 58

člen 5

člen 59

člen 6

člen 60

–

člen 8

člen 66

člen 9

člen 67

člen 10

člen 68

člen 11

člen 69

–

–

–

–

člen 70

člen 12

člen 71

člen 13

člen 72

–

–

–

–

člen 73

–

–

–

–

člen 74

člen 13a

člen 75

člen 13b

člen 76

–

–

–

–

člen 77

–

–

–

–

člen 78

člen 14

–

člen 15

člen 112(5)

člen 16(1)

–

člen 16(2)

člen 113(4)

člen 17

–

člen 18

–

člen 19

–

člen 20

–

Priloga I

Priloga II

Priloga II

–

–

–

–

–

Priloga III

člen 1

člen 1(4) in (5)

člen 2(a)

–

člen 2(c)

člen 2(32)

člen 2(d)

člen 2(33)

člen 2(f)

člen 2(34)

–

–

–

–

člen 2(35)

–

–

–

–

člen 2(36)

–

–

–

–

člen 2(37)

–

–

–

–

člen 2(38)

–

–

–

–

člen 79

–

–

–

–

člen 80

člen 3

člen 81(1) in (2)

člen 4

–

člen 5

–

člen 6

–

člen 7

–

člen 8(1)

člen 81(3)

člen 8(2)

člen 81(4)

člen 8(3)

člen 81(5)

člen 9

–

–

–

–

–

člen 82

člen 10

člen 83

člen 11

–

člen 12

člen 84

člen 13

člen 85

člen 14

člen 86

člen 15

člen 114(2) in (3)

člen 17

–

–

–

–

–

člen 92

–

–

–

–

člen 94

člen 20(1)

člen 95

člen 20(2)

člen 98(3)

člen 21

člen 96

člen 22

člen 97

člen 23

člen 101

člen 23a

člen 103

člen 24

člen 105

člen 25

člen 104

člen 26

člen 102

člen 27

–

člen 27a

člen 90

člen 28

člen 91

člen 29

člen 107

člen 30(1)

člen 99(2)

člen 30(2)

člen 99(3)

člen 30(3)

člen 99(4)

člen 30(4)

člen 99(5)

člen 30(5)

člen 98(1)

člen 31

člen 106

člen 32

–

člen 33

člen 24

člen 34

člen 25

člen 35

člen 108

člen 36

člen 113

člen 37

–

člen 38

–

člen 39

–

člen 40

–

Priloga I

Priloga V

Priloga II

Priloga VII

Priloga III

Priloga VIII

Priloga IV

Priloga VI

Priloga V

–

Priloga VI

Priloga IX

Priloga IV

_____________

(1) UL L 201, 31.7.2002, str. 37.
(2) UL L 281, 23.11.1995, str. 31.
(3) UL L 139, 23.5.1989, str. 19. Direktiva, nazadnje spremenjena z Direktivo 93/68/EGS (UL L 220, 30.8.1993, str. 1).
(4) UL L 178, 17.7.2000, str. 1.
(5) UL L 298, 17.10.1989, str. 23. Direktiva, dopolnjena z Direktivo 97/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 202, 30.7.1997, str. 60).
(6) Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem (od 0 Hz do 300 GHz), (UL L 1999, 30.7.1999, str. 59).
(7) Razpoložljivost teh informacij se lahko v interesu javne varnosti omeji samo na zainteresirane strani.