EVROPSKA KOMISIJA
Bruselj, 30.6.2016
COM(2016) 411 final
2016/0190(CNS)
Predlog
UREDBA SVETA
o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodni ugrabitvi otrok (prenovitev)
{SWD(2016) 207 final}
{SWD(2016) 208 final}
OBRAZLOŽITVENI MEMORANDUM
1.OZADJE PREDLOGA
•Razlogi za predlog in njegovi cilji
Ta predlog je prenovitev Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (v nadaljnjem besedilu: Uredba Bruselj IIa).
Uredba Bruselj IIa je temelj pravosodnega sodelovanja v družinskih zadevah v Evropski uniji. Določa enotna pravila o pristojnosti za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti in razveljavitev zakonske zveze ter za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo v čezmejnih primerih. Olajšuje prosti pretok sodnih odločb, javnih listin in dogovorov v Uniji, saj vsebuje določbe o njihovem priznavanju in izvrševanju v drugih državah članicah. Uporablja se od 1. marca 2005, in sicer za vse države članice 1 razen Danske 2 .
Deset let po začetku veljavnosti Uredbe je Komisija ocenila njeno delovanje v praksi, pri čemer je v svojem poročilu o uporabi, sprejetem aprila 2014 3 , menila, da jo je treba spremeniti. To je pobuda v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov. Poleg tega je Sodišče do sedaj izdalo 24 sodnih odločb glede razlage Uredbe, ki so bile prav tako upoštevane.
Cilj prenovitve je nadalje razviti evropsko območje pravice in temeljnih pravic na podlagi medsebojnega zaupanja z odpravo preostalih ovir za prosti pretok sodnih odločb v skladu z načelom vzajemnega priznavanja ter bolje zaščititi otrokovo korist s poenostavitvijo in povečanjem učinkovitosti postopkov.
V političnih usmeritvah Junckerjeve Komisije 4 je poudarjeno, da je treba glede na vse bolj mobilne državljane, ki se poročajo in imajo otroke po vsej Uniji, postopno izboljšati pravosodno sodelovanje med državami članicami EU, in sicer s premostitvijo razlik med pravosodnimi sistemi in vzajemnim priznavanjem sodnih odločb, da bodo državljani lažje uveljavljali svoje pravice po vsej Uniji.
Čeprav na splošno velja, da se Uredba dobro izvaja, pa se je na podlagi posvetovanj z zainteresiranimi stranmi in številnih študij pokazalo, da je v trenutnem izvajanju Uredbe več pomanjkljivosti, ki jih je treba odpraviti. Med področjema, ki ju zajema Uredba, tj. zakonskimi spori in spori v zvezi s starševsko odgovornostjo, je bilo za slednje ugotovljeno, da so povzročali pereče težave, ki jih je treba nujno odpraviti.
Kar zadeva zakonske spore, so bili za natančno opredelitev potrebe po posredovanju in obsega težav ter popolnoma ozaveščeno izbiro katere koli od obravnavanih možnosti v tej fazi na voljo le omejeni dokazi o obstoječih težavah (vključno s statističnimi podatki). Poleg tega so bili od sprejetja Uredbe Bruselj IIa sprejeti še trije instrumenti EU, ki olajšujejo obravnavo zakonskih sporov v primeru razveze mednarodnega para. Uredba Rim III 5 vsebuje pravila o pravu, ki se uporablja za razvezo, uredba o preživninskih obveznostih 6 pa obravnava pristojnost in pravo, ki se uporablja, na področju preživnin za zakonce in otroke. Poleg tega je Svet nedavno odobril okrepljeno sodelovanje glede premoženjskih vidikov mednarodnih parov 7 .
Kar zadeva spore v zvezi s starševsko odgovornostjo, je bilo v bistvu mogoče opredeliti šest glavnih pomanjkljivosti:
Postopek vrnitve otroka
V primerih ugrabitve otrok s strani staršev je za uspešno delovanje postopka vrnitve otroka iz Uredbe ključnega pomena pravočasnost. Vendar se je izkazalo, da takojšnje vrnitve otroka ni bilo mogoče zagotoviti v vseh primerih. Za neučinkovitost postopka vrnitve obstaja več razlogov. Šesttedenski rok za izdajo odločbe o vrnitvi se je v praksi izkazal za neustreznega, saj med sodniki in strokovnjaki obstajajo pomisleki glede tega, ali ta rok velja za posamezno stopnjo sodišča ter ali vključuje pravna sredstva ali celo izvrševanje odločbe o vrnitvi. Poleg tega sedanja uredba ne določa roka za obdelavo zahtevka s strani osrednjega organa prejemnika. Težave z upoštevanjem roka so predvsem posledica tega, da nacionalno pravo ne omejuje števila možnih pravnih sredstev zoper odločbo o vrnitvi. Do zamud pri obravnavi zadev je prihajalo tudi zaradi pomanjkanja specializacije sodišč, ki obravnavajo zahtevke za vrnitev, v več državah članicah. Ti primeri čezmejne ugrabitve so zapleteni in občutljivi, vendar se posamezni sodniki z njimi le redko soočajo, ko se obravnavajo na posameznih lokalnih družinskih sodiščih. Zato so manj seznanjeni z zadevnimi postopki in določbami ter imajo manj možnosti redno komunicirati z drugimi sodišči v EU na način, ki prispeva k vzpostavitvi medsebojnega zaupanja.
Poleg tega t. i. „mehanizem prevladujoče odločbe“ pomeni dodaten element k določbam Haaške konvencije iz leta 1980 8 in naj bi imel večji odvračilni učinek na starša, ki namerava ugrabiti otroka. Določa postopek, ki ga je treba upoštevati po tem, ko se v državi pribežališča na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980 izda odločba, da se otrok ne vrne. Praktična uporaba tega mehanizma se je izkazala za težavno, saj postopki v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje otroka ne potekajo v državi članici, v kateri se otrok nahaja, ter starš, ki je otroka ugrabil, pogosto ni pripravljen sodelovati. Pogosto je težko predvsem zaslišati otroka.
Namestitev otroka v drugo državo članico
Sodišče ali organ, ki razmišlja o namestitvi otroka v rejniško družino ali oskrbo zavoda v drugi državi članici, se mora, preden odredi namestitev, najprej posvetovati z organi navedene države. Osrednji organi, ki morajo pomagati sodiščem in organom pri pripravi čezmejnih namestitev, so redno poročali, da včasih traja več mesecev, preden se ugotovi, ali je v posamezni zadevi potrebno soglasje. Če je soglasje potrebno, mora slediti postopek posvetovanja, za katerega se poroča, da je prav tako dolgotrajen, saj ni roka za odgovor zaprošenih organov. Posledično v praksi veliko organov prosilcev odredi namestitev in pošlje otroka v državo sprejema, še preden se postopek posvetovanja zaključi ali celo ko se začne, ker menijo, da je namestitev nujna, in se zavedajo dolžine postopkov. Zato so se države sprejema pritožile, da se otroci pogosto namestijo še pred soglasjem, kar za otroke ustvarja pravno negotovost.
Zahteva glede eksekvature
Postopek razglasitve izvršljivosti odločbe, izdane v drugi državi članici (v nadaljnjem besedilu: eksekvatura), še naprej ovira prosti pretok odločb ter povzroča nepotrebne stroške in zamude za starše in njihove otroke v čezmejnih postopkih. Čas za pridobitev eksekvature se med državami članicami razlikuje, pri čemer lahko traja od nekaj dni do več mesecev, odvisno od pristojnosti in zapletenosti zadeve. Navedeni čas ne upošteva časa, ki je potreben za zbiranje dokumentov, potrebnih za zahtevek, in prevodov. Če se zoper odobritev ali zavrnitev eksekvature vloži pravno sredstvo, se ta zamuda znatno poveča, pri čemer lahko v nekaterih državah članicah pritožbeni postopki trajajo do dve leti. To je še posebej težavno za starše, ki pričakujejo, da odločbe glede otrok začnejo veljati brez nepotrebnih zamud.
Prihaja lahko tudi do kontradiktornih situacij, v katerih mora država članica izvrševati pravice do stikov z otrokom na podlagi Uredbe, hkrati pa se lahko v isti državi članici izpodbija in morda zavrne priznavanje in/ali izvrševanje pravic do varstva in vzgoje otroka, dodeljenih v isti odločbi, ker za odločbe o obeh pravicah trenutno veljajo različni postopki na podlagi Uredbe.
Zaslišanje otroka
Obstajajo razlike v razlagi razlogov za nepriznavanje odločb, izdanih v drugih državah članicah, zlasti v zvezi z zaslišanjem otroka. Uredba temelji na načelu, da je treba v zadevah, ki se nanašajo na otroke, upoštevati njihovo mnenje, če je to ustrezno glede na njihovo starost in zrelost ter če je v njihovo korist. Do težav prihaja, ker imajo države članice različna pravila o zaslišanju otroka. Države članice, ki imajo strožje standarde glede zaslišanja otroka kot država članica, v kateri je bila odločba izdana, se na podlagi trenutnih pravil spodbujajo k temu, da zavrnejo priznavanje in eksekvaturo, če zaslišanje otroka ne izpolnjuje njihovih standardov. Poleg tega pomen zaslišanja otroka v Uredbi ni poudarjen na splošno za vse zadeve v zvezi s starševsko odgovornostjo, temveč le za postopke vrnitve. Če se odločba izda brez zaslišanja otroka, obstaja nevarnost, da otrokova korist v odločbi ni dovolj upoštevana.
Dejansko izvrševanje odločb
Odločbe o starševski odgovornosti se pogosto izvršujejo v pozni fazi ali pa sploh ne. Učinkovito izvrševanje je odvisno od nacionalnih struktur, uvedenih za zagotavljanje izvrševanja. Pravni in praktični pristop k izvrševanju odločb v družinskih zadevah se med državami članicami razlikuje, zlasti kar zadeva sprejemanje izvršilnih ukrepov. Ko se izda odločba, je pomembno, da so na voljo učinkoviti ukrepi za njeno izvrševanje, vendar je treba upoštevati, da mora biti v primeru izvrševanja proti otrokom še vedno mogoče se hitro odzvati na morebitna začasna ali trajna tveganja za otrokovo korist, ki so lahko posledica izvrševanja.
Sodelovanje med osrednjimi organi
Sodelovanje med osrednjimi organi v posameznih zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo iz člena 55 je bistveno za učinkovito podporo staršem in otrokom v čezmejnih postopkih, ki se nanašajo na otroke. Težava, ki so jo opazile vse zainteresirane strani, vključno z državami članicami, je nejasno besedilo člena, ki določa pomoč osrednjih organov v posameznih zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo. To je povzročilo zamude, ki so škodile otrokovi koristi. Glede na rezultate posvetovanja člen ne predstavlja zadostne pravne podlage za ukrepanje nacionalnih organov v nekaterih državah članicah, saj njihovo nacionalno pravo zahteva izrecnejšo in avtonomno pravno podlago v Uredbi.
•Skladnost z veljavnimi predpisi s področja zadevne politike
Predlog upošteva druge instrumente, zlasti druge uredbe EU na področju družinskega prava ter mednarodne instrumente, kot sta haaški konvenciji iz leta 1980 9 in 1996 10 .
Kar zadeva spore v zvezi s starševsko odgovornostjo (varstvo in vzgoja otroka, stiki z otrokom, zaščita otroka), sodišča držav članic zavezujejo pravila o pristojnosti iz Uredbe. Tega vidika ne obravnava noben drug instrument EU. Cilj Haaške konvencije iz leta 1980 je zaščititi pristojnost države otrokovega običajnega prebivališča v primerih čezmejne ugrabitve otroka. Tako v primerih znotraj EU kot primerih v zvezi s tretjimi državami je pravo, ki se uporablja za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo, določeno s Haaško konvencijo iz leta 1996.
V zakonskih sporih Uredba Bruselj IIa ureja pristojnost sodišč držav članic za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti in razveljavitev zakonske zveze. Pravila za ugotovitev, katero pravo se uporablja za ta vprašanja, so določena v skladu z Uredbo Rim III, ki je bila vzpostavljena kot instrument za izvajanje okrepljenega sodelovanja v državah članicah, ki jo uporabljajo.
Priznavanje in izvrševanje odločb o zakonskih sporih ali sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdanih v drugi državi članici, ureja Uredba Bruselj IIa.
Obstaja posredna povezava z uredbo o preživninskih obveznostih, katere področje uporabe se nanaša na preživninske obveznosti, ki izhajajo iz družinskega razmerja, medtem ko je preživnina izključena s področja uporabe Uredbe Bruselj IIa. V skladu z uredbo o preživninskih obveznostih imajo sodišča s pristojnostmi na podlagi Uredbe Bruselj IIa običajno pomožno pristojnost tudi za preživnino.
2.PRAVNA PODLAGA, SUBSIDIARNOST IN SORAZMERNOST
•Pravna podlaga
Pravna podlaga za ukrepe Unije v družinskih zadevah je določena v členu 81(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije. Unija v skladu s členom 81(1) „razvija pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, ki temelji na načelu vzajemnega priznavanja sodnih odločb in odločb v izvensodnih zadevah“.
•Subsidiarnost (za neizključno pristojnost)
Unija ima na podlagi člena 81 PDEU deljeno pristojnost, ki jo je že izvedla s sprejetjem Uredbe Bruselj IIa. Različni elementi predloga izpolnjujejo zahteve glede subsidiarnosti. Mehanizem prevladujoče odločbe o vrnitvi iz Uredbe se uporablja izključno za primere čezmejne ugrabitve otroka. Za dosedanje izboljšave v posameznih državah članicah se je izkazalo, da niso imele učinka na celoten postopek vrnitve, saj nemoteno delovanje sistema zahteva učinkovitost, tesno sodelovanje in medsebojno zaupanje med državama članicama, vključenima v zadevo.
Kar zadeva odločbe o namestitvi, je Sodišče leta 2012 razsodilo, da morajo države članice „določiti jasna pravila in postopke za izdajo soglasja iz člena 56 Uredbe, tako da zagotovijo pravno varnost in hiter postopek. Postopki morajo med drugim omogočati sodišču, ki razmišlja o namestitvi, da zlahka opredeli pristojni organ, pristojnemu organu pa, da takoj poda ali zavrne soglasje.“ Kljub temu se v okviru različnih nacionalnih pravil določba o čezmejnih namestitvah ne izvaja na usklajen in enoten način, pri čemer se to v prihodnje verjetno ne bo spremenilo. Tudi če bi se spremenilo, potrebnega usklajevanja med nacionalnimi pravili na nacionalni ravni ne bi bilo mogoče doseči. Zato je to težavo mogoče odpraviti le z vzpostavitvijo avtonomnih minimalnih pravil v Uredbi, ki se bodo uporabljala za vse čezmejne namestitve na pobudo sodišča ali organa v državi članici.
Kar zadeva eksekvaturo, je države članice ne morejo same odpraviti, saj je bil postopek že usklajen z Uredbo Bruselj IIa in ga je zato mogoče spremeniti samo z uredbo. Ista logika velja za izboljšanje obstoječih pravil o sodelovanju med osrednjimi organi držav članic.
Kar zadeva izvrševanje, za kar so sicer pristojne države članice, je Sodišče navedlo, da uporaba nacionalnih pravil za izvrševanje ne bi smela vplivati na učinkovitost Uredbe 11 . Člen 81(2)(f) na ravni EU omogoča odpravo ovir za nemoten potek civilnih postopkov, po potrebi s spodbujanjem združljivosti predpisov o civilnih postopkih, ki veljajo v državah članicah. Poleg tega je minimalna uskladitev upravičena za dosego cilja vzajemnega priznavanja odločb. V primeru negativnih posledic zaradi neučinkovitih postopkov izvršitve je treba te posledice obravnavati na ravni EU, da se zagotovi uspešen rezultat v vseh državah članicah.
•Sorazmernost
V skladu z načelom sorazmernosti morajo biti sprejeti ukrepi sorazmerni glede na obseg težav.
Predlagani ukrep bo do neke mere vplival na nacionalna materialnopravna pravila, če bodo predlagani skupni standardi glede izvrševanja. Vendar je to upravičeno s ciljem zagotavljanja polne učinkovitosti Uredbe in dejstvom, da je treba odpraviti neskladnosti med pravosodnimi in upravnimi sistemi med državami članicami, da bi lahko posamezniki v celoti uveljavljali svoje pravice po vsej Uniji. Ocena je dejansko pokazala, da so lahko nacionalni razlogi za zavrnitev izvrševanja enaki obstoječim razlogom za zavrnitev na podlagi Uredbe. Vendar lahko nacionalni razlogi zaradi različnih standardov glede uporabe teh razlogov na podlagi Uredbe ali nacionalnega prava v resnici ovirajo enotno in nemoteno uporabo evropskih pravil. Zato je treba za zagotovitev enotnosti in posledično enakovrednih pogojev za vse državljane v Uniji uskladiti nacionalne razloge za zavrnitev, če se uveljavljajo zoper izvrševanje odločbe, izdane v drugi državi članici.
Čezmejni postopki, ki se nanašajo na otroke, neposredno in posredno vplivajo na vedno večje število državljanov EU. Stroški predloga so nizki, medtem ko so koristi zelo velike. Predlog krepi pravno varnost, povečuje prožnost ter zagotavlja dostop do sodnega varstva in učinkovite postopke, medtem ko države članice ohranijo popolno suverenost glede materialnega prava o starševski odgovornosti.
•Izbira instrumenta
Predlog ima obliko uredbe, ki s spremembami prenavlja in nadomešča obstoječo uredbo.
3.REZULTATI NAKNADNIH OCEN, POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCEN UČINKA
•Naknadne ocene/preverjanja ustreznosti obstoječe zakonodaje
Ocena Uredbe je bila izvedena glede na cilje programa ustreznosti in uspešnosti predpisov 12 . To je program Komisije za zagotavljanje, da je zakonodaja EU ustrezna svojemu namenu in dosega rezultate, ki so jih zakonodajalci EU načrtovali. Ocena Uredbe temelji na kvalitativni in kvantitativni analizi. Empirični podatki so bili zbrani z zunanjo študijo (glej končno poročilo o oceni in analitične priloge 13 ), da bi se ocenila ustreznost, usklajenost, uspešnost in učinkovitost Uredbe ter njena dodana vrednost EU in uporabnost. Leta 2015 sta se začeli tudi raziskavi za zbiranje specifičnih podatkov glede odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo.
Čeprav se na splošno šteje, da Uredba deluje dobro in zagotavlja vrednost za državljane EU, operativno delovanje instrumenta včasih ovira več pravnih vprašanj, pri čemer je trenutno pravno besedilo glede nekaterih točk nejasno ali nepopolno 14 . To velja zlasti za postopek vrnitve otroka in sodelovanje med osrednjimi organi v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo 15 .
Ocena je pokazala, da je bilo med glavnima področjema, ki ju zajema Uredba, tj. zakonskimi spori in spori v zvezi s starševsko odgovornostjo, za slednje ugotovljeno, da so povzročali pereče težave. Glede splošne učinkovitosti nekaterih vidikov postopkov, ki se nanašajo na otroka, so bili izraženi pomisleki 16 . Kar zadeva ugrabitev otrok s strani staršev, čezmejno namestitev otrok, priznavanje in izvrševanje odločb ter sodelovanje med (osrednjimi in drugimi) nacionalnimi organi, obstajajo prekomerne in neupravičene zamude, ki so posledica načina oblikovanja ali uporabe obstoječih postopkov 17 . To je negativno vplivalo na razmerja med starši in otroki ter otrokovo korist. Poleg tega je zaradi zahteve glede eksekvature v povprečju na zadevo prišlo do večmesečnih zamud, nastali stroški za državljane pa so znašali do 4 000 EUR 18 . Zaradi nejasnega opisa sodelovanja med osrednjimi organi je pogosto prišlo do večmesečnih zamud ali celo do neizpolnitve zahtev 19 , kar škodi dobrobiti otrok. Izvrševanje odločb, izdanih v drugi državi članici, je bilo opredeljeno kot težavno 20 , saj se odločbe pogosto ne izvršujejo ali pa se izvršujejo le z znatnimi zamudami. Poleg tega delo specializiranih odvetnikov ustvarja stroške za starše v višini od 1 000 do 4 000 EUR na zadevo 21 . Po drugi strani pa so imele države članice zaradi same Uredbe zelo omejene stroške, ki se večinoma nanašajo na delovanje osrednjih organov 22 .
•Posvetovanja z zainteresiranimi stranmi
Pred pripravo predloga je potekalo obsežno posvetovanje z zainteresirano javnostjo, državami članicami, institucijami in strokovnjaki o obstoječih težavah sedanjega sistema in možnih rešitvah zanje. Komisija je 15. aprila 2014 sprejela poročilo o uporabi Uredbe 23 in začela javno posvetovanje, v okviru katerega je predstavila predloge za revizijo in na katerega je prejela skupno 193 odgovorov 24 . Na podlagi postopka posvetovanja je mogoče sklepati, da zainteresirane strani podpirajo potrebo po premišljeno usmerjeni reformi obstoječe uredbe.
Kar zadeva ugrabitve otrok s strani staršev, večina udeležencev v javnem posvetovanju meni, da takojšnja vrnitev otroka v EU ni bila zagotovljena v vseh primerih. Glavni predlogi za izboljšanje so se nanašali na strožje upoštevanje rokov in uporabo sankcij v primerih, ko obveznost vrnitve otroka ni bila izpolnjena 25 .
Medtem ko so starši pred sodniki in odvetniki največji zagovorniki razširitve odprave eksekvature, so nekatere države članice navedle, da se eksekvatura ne bi smela odpraviti brez ohranitve nekaterih zaščitnih ukrepov. Priporočeno je bilo, da se v primeru odprave eksekvature uvedejo zaščitni ukrepi za področja, kot so pravice strank in otrok do zaslišanja ter ustrezno vročanje pisanj 26 .
Veliko število udeležencev je menilo, da je pomembno področje za izboljšanje izvrševanje odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdanih v drugi državi članici. Glavni predlog delavcev v pravni stroki se je nanašal na sprejetje skupnih minimalnih standardov, vključno z enotnim postopkom izvršitve, medtem ko so imele države članice pomisleke glede take rešitve 27 .
Starši so izrazili pomisleke zlasti glede sodelovanja med osrednjimi organi, katerih zakonska vloga je, da jim pomagajo v čezmejnih postopkih, ki se nanašajo na otroka. Glavna težava v večini odgovorov udeležencev je bilo pomanjkanje učinkovitega sodelovanja. Udeleženci za njeno odpravo priporočajo boljšo pojasnitev nalog, da bi se zagotovila boljša pomoč staršem. Podobno so udeleženci podprli vključitev organov za varstvo otrok v sistem sodelovanja, da bi se zagotovilo nemoteno delovanje Uredbe 28 .
Rezultat javnega posvetovanja na splošno potrjuje ugotovitve iz poročila Komisije o uporabi, sprejetega leta 2014.
•Zbiranje in uporaba strokovnih mnenj
Razpoložljivost in popolnost statističnih podatkov o uporabi Uredbe je omejena in se med državami članicami zelo razlikuje. Kvalitativna in kvantitativna analiza delovanja Uredbe je bila izvedena z zunanjo študijo. Poleg študije sta se leta 2015 začeli tudi raziskavi za zbiranje specifičnih podatkov glede odločb v zvezi s starševsko odgovornostjo, in sicer ena med osrednjimi organi, ustanovljenimi na podlagi Uredbe, in ena med državami članicami. Poleg tega je bila ustanovljena ločena skupina strokovnjakov za razpravo o težavah in morebitnih rešitvah za revizijo. O delovanju Uredbe se je tudi redno razpravljalo na več srečanjih osrednjih organov, organiziranih v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.
•Ocena učinka
V oceni učinka, ki je priložena temu predlogu, so bile možnosti politike in ocena njihovega učinka ločeno obravnavane za vsako vprašanje, ki je bilo v okviru ocene Uredbe opredeljeno kot problematično. Za vsa vprašanja so bili razviti izhodiščni scenarij in nadomestne možnosti. Za zakonske spore in spore v zvezi s starševsko odgovornostjo so bile obravnavane možnosti politike z različnimi stopnjami posredovanja. Za postopek v zvezi z ugrabitvijo otroka so bile obravnavane zgolj pojasnitve trenutnega mehanizma, vključno z možnostjo, ki predvideva sklop spremljevalnih ukrepov. Poleg tega sta bili razviti dve možnosti za oceno morebitnih korenitih sprememb mehanizma vrnitve (prehod nazaj na „haaški“ sistem in vzpostavitev edinstvenega foruma v državi članici izvora). Za mehanizem namestitve sta bili predlagani dve možnosti izbire med sistemom z implicitnim ali sistemom z izrecnim soglasjem. Kar zadeva priznavanje in izvrševanje, obe glavni možnosti politike predvidevata odpravo zahteve glede eksekvature ali predlagata nov postopek za najustreznejši odziv na težavo v zvezi z neučinkovitostjo. Novi predlagani sistem je bil dopolnjen s tremi nadomestnimi podmožnostmi, ki obravnavajo težavo v zvezi z zaslišanjem otroka. Poleg tega sta bili obravnavani dve dopolnilni možnosti za izboljšanje izvrševanja, in sicer prek okvirnega roka ali popolne uskladitve izvršilnega prava za odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo.
Na koncu ocene so navedene obsežne prednostne možnosti za vse težave, predstavljene v poročilu. Za zakonske spore je prednostna možnost politike ohranitev obstoječega stanja. To pomeni, da bodo imeli zakonci v mednarodni zakonski zvezi še naprej možnost konsolidirati različne postopke, ki jih trenutno dopušča Uredba, in druge instrumente s področja družinskega prava (kot je uredba o preživninskih obveznostih). Hkrati se bo ohranila prožnost za zakonce, da vložijo zahtevek za razvezo prek enega od forumov iz Uredbe. Koristi zmanjšanja ali odprave te prožnosti (kar zagovarjajo nekatere države članice) ne bi odtehtale slabosti obravnavanih možnosti za odziv na težavo v zvezi s pojavom „hitenja na sodišče“ (prenos pristojnosti ali hierarhija razlogov), na katere so opozorile druge države članice. Poleg tega se bodo zakonci, ki nimajo enakega državljanstva EU in živijo v tretji državi, vendar ohranijo povezave z določeno državo članico, v primeru razveze še naprej zanašali na nacionalna pravila, kar zadeva dostop do sodnega varstva v EU ali priznavanje odločbe (pridobljene v tretji državi) v EU.
Kar zadeva spore v zvezi s starševsko odgovornostjo, je prednostna možnost posredovanje EU glede na obseg in nujnost težave. Natančneje, postopek vrnitve otroka bi bilo treba izboljšati prek možnosti, ki pojasnjuje trenutni mehanizem in uvaja nove ukrepe, kot sta koncentracija pristojnosti in možnost sodišča države pribežališča, da odredi nujne ukrepe zavarovanja, ki lahko tudi „spremljajo“ otroka v državo običajnega prebivališča, če je to potrebno za varno vrnitev. Z novimi pravili bi bilo rok za vrnitev mogoče doseči z določitvijo ločenega roka za postopke pred sodišči na prvi in drugi stopnji. Postopki bi bili krajši, če bi se uvedel rok tudi za zaprošeni osrednji organ in če bi se število možnih pravnih sredstev zoper odločbo o vrnitvi ali odločbo, da se otrok ne vrne, omejilo na eno. V okviru prednostne možnosti bi bil sodnik izrecno pozvan, da preuči, ali bi morala biti odločba začasno izvršljiva.
Kar zadeva odločbe o namestitvi, bi bilo treba vzpostaviti avtonomen postopek pridobitve soglasja, ki bi se uporabljal za vse čezmejne namestitve, in rok za zaprošeno državo članico, da odgovori na zahtevo.
Eksekvatura bi bila odpravljena, ohranili pa bi se ustrezni zaščitni ukrepi (razlogi za nepriznavanje ter izpodbijanje samega izvrševanja ali posameznih izvršilnih ukrepov), ki bi jih lahko toženi starš skupaj uveljavljal v fazi izvrševanja v državi članici izvršitve, s čimer bi se skrajšalo skupno trajanje postopkov. Da bi se zmanjšale težave zaradi različnih nacionalnih praks glede zaslišanja otrok in odločb sodišč, ki v času izdaje odločbe niso v tesni povezavi z otrokom, ter posledičnih zavrnitev priznavanja odločbe, bi v okviru prednostne možnosti države članice morale medsebojno spoštovati nacionalna pravila, omogočiti otroku, da izrazi svoje mnenje, in to mnenje ustrezno upoštevati ter uskladiti pristojnost z vodilnim načelom povezanosti z otrokom tako, da prilagodijo načelo perpetuatio fori. Kar zadeva izvrševanje, bi prednostna možnost zagotovila, da se lahko izvrševanje zavrne le na podlagi enotnega in omejenega seznama razlogov za zavrnitev. Poleg tega bi bil določen rok za izvrševanje, vključno z obveznostjo poročanja v primeru njegovega izteka ter možnostjo sodišča izvora, da razglasi začasno izvršljivost odločbe ne glede na morebitno pravno sredstvo zoper njo, hkrati pa bi se zagotovilo dovolj manevrskega prostora za obravnavanje nujnih tveganj za otrokovo korist v fazi izvrševanja, s čimer bi se posledično znatno povečala učinkovitost postopkov in zaščita otrokove koristi.
Kar zadeva sodelovanje, bi moralo biti v okviru pojasnitve zadevnega člena določeno: (1) kdo lahko zaprosi za (2) kakšno pomoč ali informacije (3) od koga in (4) pod kakšnimi pogoji. Določen bi bil rok za odgovor zaprošenega organa. Pojasnjeno bi bilo, da lahko za pomoč osrednjih organov zaprosijo tudi sodišča in organi za varstvo otrok. Poleg tega bi se nadaljevali že uveljavljeni nezavezujoči ukrepi, da bi se zagotovila stalna podpora za osebe, ki obdelujejo zahtevke na podlagi Uredbe. Z uvedbo predlaganega člena o zadostnih virih bi trenutno implicitna zahteva, ki je trenutno izpolnjena za nekatere osrednje organe, vendar ne vse, postala eksplicitna, s čimer bi se povečalo medsebojno zaupanje.
S prednostnim svežnjem možnosti politike za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo bi se izpolnili cilji glede poenostavitve, saj bi se zmanjšale zamude pri vrnitvi otroka, odločbah o namestitvi in sodelovanju med osrednjimi organi ter odpravili nepotrebne zamude in stroški v zvezi z zahtevo glede eksekvature. Hkrati bi se s tem obravnavala nujna potreba po odpravi trenutnih težav na tem področju, na katerem je zelo pomembno ukrepati in postaviti temelje za spremembe ob upoštevanju položaja otrok in družin ter njihove koristi.
Izboljšala bi se učinkovitost postopkov, kar zadeva vrnitev otroka, saj bi se zmanjšalo število stopenj, na katerih je mogoče vložiti pravno sredstvo, pri čemer bi se po potrebi zagotovila začasna izvršljivost odločb, poleg tega pa bi se jasneje opredelile vloga in naloge osrednjih organov, države članice pa bi morale zagotoviti, da je pristojnost skoncentrirana na omejeno število sodišč, in sicer na način, ki je skladen s strukturo njihovega zadevnega pravnega sistema. Kar zadeva odločbe o namestitvi, se bodo zamude pri pridobitvi soglasja zmanjšale z vzpostavitvijo avtonomnega postopka pridobitve soglasja in rokom za zaprošeno državo članico, da odgovori na zahtevo (največ osem tednov namesto trenutnih šest mesecev in več). Kar zadeva priznavanje in izvrševanje, bodo odpravljene zamude pri pridobitvi eksekvature (ki trajajo do več mesecev). Ker bi lahko tožena stranka v fazi izvrševanja skupaj uveljavljala zaščitne ukrepe (razlogi za nepriznavanje ter izpodbijanje samega izvrševanja ali posameznih izvršilnih ukrepov), bi se skrajšalo skupno trajanje postopkov. Podobno bi se s prednostno možnostjo zmanjšale zamude pri dejanskem izvrševanju (ki v nekaterih primerih trajajo več kot eno leto), saj bi se vzpostavil rok največ šestih tednov. Poleg tega se bodo s pojasnitvijo vloge osrednjih organov na splošno zmanjšale zamude pri njihovem medsebojnem sodelovanju.
•Ustreznost in poenostavitev ureditve
Z uporabo pravne tehnike prenovitve, izboljšanjem operativnega delovanja instrumenta tako, da postane jasnejši in celovitejši, ter poenostavitvijo in povečanjem učinkovitosti se bo izboljšala tudi ustreznost ureditve. Zlasti se bodo z vzpostavitvijo avtonomnega postopka pridobitve soglasja in roka za zaprošeno državo članico, da odgovori na zahtevo, skrajšal čas za pridobitev soglasja v postopkih v zvezi z namestitvijo na največ osem tednov namesto trenutnih šest mesecev in več. S predlagano odpravo eksekvature se bodo odpravili tudi zamude (ki trajajo do več mesecev) in stroški (do 4 000 EUR) v zvezi z njeno pridobitvijo. S predlaganim spremenjenim postopkom za vrnitev otroka v primeru ugrabitve bi se znižali stroški specializiranega pravnega svetovanja za starše (med 1 000 in 4 000 EUR) 29 .
•Temeljne pravice
Vsi elementi reforme spoštujejo pravice iz Listine o temeljnih pravicah, zlasti pravico do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, ki jo zagotavlja člen 47 Listine. Glede na predmet urejanja Uredbe, zlasti razmerje med starši in njihovimi otroki, se bo s prednostnimi možnostmi politike za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo okrepila pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja (člen 7). Poleg tega se bodo s predlaganimi spremembami okrepile pravice otroka (člen 24), Uredba pa se bo dodatno uskladila s Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah, saj bodo določbe tesneje povezane s Konvencijo.
4.PRORAČUNSKE POSLEDICE
Predlog vključuje razmeroma nizke stroške zagotavljanja skladnosti. Z odpravo eksekvature in koncentracijo pristojnosti bi imele države članice stroške za usposabljanje, da bi se delavci v pravni stroki seznanili s predvidenimi novimi postopki. Vendar je usposabljanje potrebno že zdaj. Poleg tega bo treba usposabljati manj sodnikov, saj Uredba predvideva koncentracijo pristojnosti. Izkušnje v državah članicah s skoncentrirano pristojnostjo so pokazale, da je za sodnike, ki obravnavajo več primerov ugrabitve, verjetneje, da se bodo udeležili ponujenih usposabljanj, zoper odločbe specializiranih in izkušenih sodišč na prvi stopnji pa se redkeje vložijo pravna sredstva, kar zagotavlja prihranke pri stroških v posamezni zadevi in za pravosodje na splošno. Države članice morajo že zdaj določiti osrednje organe in zagotavljati njihovo pravilno delovanje, da bi lahko slednji izpolnjevali svoje obveznosti na podlagi te uredbe. Nadaljnja pojasnitev njihovih nalog bi lahko za nekatere države članice ustvarila dodatne stroške (zlasti za človeške vire), če njihovi osrednji organi niso dovolj opremljeni.
Druge predvidene spremembe so v bistvu razmeroma preproste spremembe obstoječih pravil, ki ne zahtevajo vzpostavitve novih postopkov, pri čemer bi jih morali biti organi zmožni uporabljati brez potrebe po posebnem usposabljanju.
5.DRUGI ELEMENTI
•Načrti za izvedbo ter ureditev spremljanja, ocenjevanja in poročanja
Za spremljanje učinkovite uporabe spremenjene uredbe bo Komisija pripravljala redna poročila in naknadne ocene ter posvetovanja z državami članicami, zainteresiranimi stranmi in zunanjimi strokovnjaki. Organizirana bodo tudi redna srečanja strokovnjakov, na katerih bodo potekale razprave o težavah pri uporabi Uredbe in izmenjava dobrih praks med državami članicami v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah. Sodelovanje z državami članicami bo še posebej koristno za določitev potrebe po zbiranju specifičnih podatkov, da bi se morebitni prihodnji predlogi podprli s statističnimi podatki.
•Natančnejša pojasnitev posameznih določb predloga
Uvedba ukrepov za povečanje učinkovitosti in izboljšanje delovanja „mehanizma prevladujoče odločbe“
Predlaganih je bilo več bistvenih sprememb za povečanje učinkovitosti vrnitve ugrabljenega otroka in odpravo težav glede zapletenosti „mehanizma prevladujoče odločbe“ na podlagi Uredbe.
Predlog pojasnjuje rok za izdajo izvršljive odločbe o vrnitvi v skladu z mnenjem, ki prevladuje med državami članicami, ki najhitreje obravnavajo primere vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980. Za postopke pred sodiščem na prvi stopnji oziroma pritožbenim sodiščem bi se uporabljal ločen šesttedenski rok. Poleg tega bi imeli v skladu s predlogom tudi osrednji organi na voljo šest tednov, da prejmejo in obdelajo zahtevek, ugotovijo, kje se nahajata nasprotna stranka in otrok, spodbujajo mediacijo in hkrati zagotovijo, da zaradi tega ne prihaja do zamud pri postopku, ter napotijo vlagatelja h kvalificiranemu odvetniku ali zadevo posredujejo sodišču (odvisno od nacionalnega pravnega sistema). Za zdaj za osrednje organe ni nobenega roka. Zato je v okviru tega novega roka „6+6+6“ predvideno obdobje največ 18 tednov za vse možne faze, medtem ko trenutno postopki v povprečju trajajo do 165 dni 30 . S tem bi bil rok za sodišča bolj realen, pri čemer je cilj, da se zaščiti pravica tožene stranke do poštenega sojenja in da je hkrati rok čim krajši.
Poleg tega predlagani ukrepi vključujejo obveznost držav članic, da zagotovijo, da je pristojnost za primere ugrabitve otroka skoncentrirana na omejeno število sodišč, ob upoštevanju strukture zadevnega pravnega sistema. S tem bi se zagotovilo, da bi o zahtevkih za vrnitev odločali sodniki, ki imajo izkušnje s to zelo specifično vrsto postopkov.
Predlog omejuje število možnih pravnih sredstev zoper odločbo o vrnitvi na eno, sodnik pa bi bil izrecno pozvan, da preuči, ali bi morala biti odločba o vrnitvi začasno izvršljiva.
Poleg tega predlog vključuje številne pojasnitve za boljše izvajanje trenutnih pravil. Tako morajo v skladu s predlogom države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, temeljito preučiti otrokovo korist pred končno odločitvijo o varstvu in vzgoji otroka, ki morda pomeni njegovo vrnitev. V tem okviru ima med preučevanjem otrokove koristi vsak otrok, ki lahko oblikuje svoje mnenje, pravico biti zaslišan, tudi če ni fizično prisoten, in sicer prek drugih načinov, kot je videokonferenca, če je to ustrezno.
Olajšati bi bilo treba sodelovanje med osrednjimi organi ali neposredno komunikacijo med sodnikom in ustreznim sodiščem v državi članici izvora, da se ocenijo ukrepi („potrebni ukrepi“), ki so bili izvedeni v državi članici, v katero naj bi se otrok vrnil.
Kadar bi lahko bil otrok v resni nevarnosti ali pa bi se lahko znašel v neugodnem položaju, če bi se vrnil v državo običajnega prebivališča brez kakršnih koli zaščitnih ukrepov, bi moralo biti mogoče tudi, da sodišče države članice pribežališča odredi nujne ukrepe zavarovanja, ki so tam potrebni in lahko po potrebi tudi „spremljajo“ otroka v državo običajnega prebivališča, kadar je treba sprejeti končno odločitev o vsebini. Tak nujen ukrep bi bil zakonito priznan v državi članici, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, vendar bi se iztekel takoj, ko bi sodišča navedene države sprejela ukrepe, ki jih zahteva situacija. Sodišče, pred katerim poteka postopek vrnitve, bo lahko na primer enemu od staršev dodelilo pravice do stikov z otrokom, ki bodo izvršljive tudi v državi članici otrokovega običajnega prebivališča, dokler sodišče navedene države ne sprejme končne odločitve o stikih z otrokom.
Vzpostavitev avtonomnega postopka pridobitve soglasja, ki bi se uporabljal za vse čezmejne namestitve, in osemtedenskega roka za zaprošeno državo članico, da odgovori na zahtevo
Kar zadeva čezmejne namestitve, predlog predvideva uvedbo naslednjih novih pravil:
–obvezno soglasje države sprejema za vse čezmejne namestitve na pobudo sodišča ali organa v državi članici;
–uvedba enotnih zahtev za dokumente, ki se predložijo z zahtevo za soglasje: organ prosilec mora predložiti poročilo o otroku in navesti razloge za nameravano čezmejno namestitev;
–uvedba pravila o zahtevah po prevodu: zahtevi je treba priložiti prevod v jeziku zaprošene države članice;
–pošiljanje vseh zahtev prek osrednjih organov;
–uvedba osemtedenskega roka za zaprošeno državo, da sprejme odločitev o zahtevi.
Odprava eksekvature ob ohranitvi ustreznih zaščitnih ukrepov, ki se lahko uveljavljajo v fazi izvrševanja, tj. izpodbijanje priznavanja ali izvrševanja odločbe države izvora ali izpodbijanje posameznih izvršilnih ukrepov, ki jih odredi država, v kateri se zahteva izvršitev, v istem postopku v državi, v kateri se zahteva izvršitev
Danes sta pravosodno sodelovanje in raven zaupanja med državami članicami dozorela, kar omogoča premik k preprostejšemu in cenejšemu sistemu pretoka odločb, ki odpravlja obstoječe formalnosti med državami članicami. Taka odprava eksekvature je bila že izvedena na številnih področjih, vključno z družinskim pravom (pravice do stikov z otrokom, določene odločbe o vrnitvi in preživninske obveznosti). Bistvena sprememba, ki jo uvaja predlog, je torej odprava postopka eksekvature za vse odločbe, ki jih zajema področje uporabe Uredbe. Odpravo eksekvature bodo spremljala ustrezna procesna jamstva, ki zagotavljajo ustrezno varstvo pravice tožene stranke do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja, ki jo zagotavlja člen 47 Listine EU o temeljnih pravicah. Odprava eksekvature bi omogočila, da evropski državljani v čezmejnih sporih prihranijo velik del trenutnih stroškov postopka (v povprečju 2 200 EUR za obdelavo zahtevka), in preprečila zamude, ki v nekaterih primerih trajajo več mesecev.
Toženi starš bi imel na voljo pravna sredstva, s katerimi bi lahko v izjemnih okoliščinah preprečil, da bi odločba, izdana v eni državi članici, začela veljati v drugi državi članici. V primeru pomisleka, da bi se lahko uporabil eden od razlogov za nepriznavanje ali izpodbijanje izvršilnih ukrepov, bi lahko tožena stranka vložila zahtevek za izpodbijanje priznavanja in/ali izvrševanja v državi članici izvršitve v istem postopku.
Predlog vključuje enotna pravila za opredelitev situacij, v katerih se lahko nasprotuje tako čezmejni izvršljivosti kot tudi samemu izvrševanju. Slednja pravila bi na primer urejala situacijo, v kateri je prišlo do spremembe okoliščin. Poleg tega pravila na enoten način rešujejo situacije, v katerih otrok nasprotuje izvrševanju ali izvrševanje ni mogoče zaradi začasnih dejanskih ovir.
Tako bo mogoče prihraniti čas in stroške postopka eksekvature, potrebno varstvo toženih strank pa pri tem ne bo ogroženo.
Kot že velja za trenutno uredbo, predlog vključuje tudi sklop standardnih potrdil, katerih cilj je olajšati priznavanje ali izvrševanje tuje odločbe ob odsotnosti postopka eksekvature. S temi potrdili se bo olajšalo izvrševanje odločbe s strani pristojnih organov in zmanjšala potreba po njenem prevodu.
Uvedba obveznosti, da se otroku omogoči, da izrazi svoje mnenje
Predlog ne vpliva na pravila in prakse držav članic glede zaslišanja otroka, vendar zahteva vzajemno priznavanje med pravnimi sistemi. To pomeni, da bi bila obveznost, da se otroku, ki lahko oblikuje lastno mnenje, omogoči, da ga tudi izrazi, v Uredbi izrecno določena, ob upoštevanju, da so vse države članice ratificirale Konvencijo ZN o otrokovih pravicah, ki jih že zavezuje k temu, da zaslišijo otroke in s tem izpolnijo navedeni pogoj v vseh domačih ali čezmejnih postopkih, ki se na njih nanašajo. Zlasti se razlikuje, kot že velja v ustreznem členu Listine o temeljnih pravicah, med vprašanjem, kdaj je treba otroku dati možnost biti zaslišan (tj. kdaj lahko oblikuje/izrazi svoje mnenje), in tem, kolikšno težo sodnik pripiše temu mnenju (kar je odvisno od starosti in zrelosti otroka). To razlikovanje mora biti navedeno v odločbi in priloženem potrdilu. Za starša, ki zahteva priznavanje odločbe v drugi državi članici, to pomeni, da sodišče v navedeni državi ne bo zavrnilo priznavanja zgolj zaradi dejstva, da je zaslišanje otroka v drugi državi potekalo drugače v primerjavi s standardi, ki jih uporablja navedeno sodišče.
Uvedba ciljno usmerjenih ukrepov za povečanje učinkovitosti dejanskega izvrševanja
Predlog uvaja več ukrepov za odpravo težave glede neučinkovitega izvrševanja. Določa, da je treba zahtevek za izvrševanje vložiti pri sodišču v državi članici izvršitve, vendar ne vpliva na pravo navedene države članice glede postopka na splošno, načinov izvrševanja in podrobnosti o tem, npr. katere specifične izvršilne ukrepe bi bilo treba odrediti in v kakšnih okoliščinah. Kadar je treba odločbo druge države članice podrobneje opredeliti ali prilagoditi, da bi se lahko izvršila na podlagi nacionalnega prava države članice izvršitve, bi moralo pristojno sodišče navedene države članice opredeliti potrebne podrobnosti ali izvesti potrebne prilagoditve, ob tem pa spoštovati bistvene elemente odločbe.
Stranka, ki izpodbija izvrševanje odločbe, izdane v drugi državi članici, bi morala imeti možnost, v kolikor je to mogoče in v skladu s pravnim sistemom zaprošene države članice, da v istem postopku poleg razlogov za zavrnitev priznavanja uveljavlja tudi razloge za zavrnitev samega izvrševanja. Nezdružljivost z otrokovo koristjo, ki je posledica spremembe okoliščin (kot je huda bolezen otroka) ali teže nasprotovanja otroka zadostne starosti in zrelosti, bi se morala upoštevati le, če je njen pomen primerljiv z izjemo javnega reda.
Predlog predvideva tudi okvirni rok za dejansko izvrševanje odločbe. Če ne pride do izvrševanja po izteku šestih tednov od začetka postopka izvršitve, bi moralo sodišče države članice izvršitve sporočiti osrednjemu organu prosilcu v državi članici izvora (ali vlagatelju, če se je postopek izvajal brez pomoči osrednjega organa) to dejstvo in razloge za nepravočasno izvrševanje.
Predlog določa tudi, da bi lahko sodišče izvora razglasilo, da je odločba začasno izvršljiva, čeprav ta možnost v nacionalnem pravu ne obstaja. To je koristno v sistemih, v katerih odločba še ni izvršljiva, dokler je zoper njo še mogoče vložiti pravno sredstvo. Posledično bi starš lahko imel stike z otrokom na podlagi odločbe, ki je bila razglašena za začasno izvršljivo, medtem ko bi se pritožbeni postopek glede navedene odločbe izvedel na zahtevo drugega starša.
Pojasnitev nalog osrednjih organov in drugih zaprošenih organov ter uvedba člena o zadostnih virih
Predlog pojasnjuje, (1) kdo lahko zaprosi za (2) kakšno pomoč ali informacije (3) od koga in (4) pod kakšnimi pogoji. Pojasnjuje tudi, da lahko za pomoč osrednjih organov zaprosijo tudi sodišča in organi za varstvo otrok. Poleg tega, kar zadeva posredovanje socialnih poročil, predlog pojasnjuje, da so zajeta tudi poročila o odraslih ali sorojencih, ki so na podlagi Uredbe pomembna v postopkih, ki se nanašajo na otroka, če položaj otroka to zahteva. Pojasnjuje, da je to (za sodišča) brezplačna alternativa (razen morebitnih stroškov prevoda) za uredbo o pridobivanju dokazov, in zagotavlja pravno podlago za organe za varstvo otrok, da prek osrednjih organov pridobijo potrebne informacije od drugih držav članic. Zahtevi je treba priložiti prevod v jeziku zaprošene države. Podobno predlog določa nekatere minimalne zahteve za zahtevo po socialnem poročilu, in sicer opis postopka, za katerega je potrebno, in dejanskih razmer, zaradi katerih je prišlo do navedenega postopka. Predlog določa rok za odgovor zaprošenega organa. Kar zadeva zaprošeni nacionalni organ, npr. ko se zahteva socialno poročilo, Uredba pojasnjuje, da ima zaprošeni organ na podlagi Uredbe avtonomno obveznost, da zagotovi tako poročilo, ne da bi pri tem morale biti izpolnjene kakršne koli druge obstoječe zahteve na podlagi nacionalnega prava zaprošene države. Sodišče v državi članici lahko na primer, preden sprejme odločitev o namestitvi otroka, ki se trenutno nahaja v njegovi jurisdikciji, v oskrbo, pridobi prek osrednjih organov informacije o tekočih postopkih v drugi državi ter zaprosi za izvode morebitnih odločb, ki odrejajo ukrepe zavarovanja za druge otroke iz iste družine, ter za morebitna socialna poročila o sorojencih in njihovih medsebojnih razmerjih ali o staršu, ki so pomembna za tekoče postopke.
Poleg tega predlog določa, da morajo države članice zagotoviti, da imajo osrednji organi zadostne finančne in človeške vire, da lahko izpolnjujejo svoje obveznosti na podlagi te uredbe.
Predlog ne vsebuje nobenih sprememb glede področja uporabe in zakonskih sporov, zato se v zvezi s tem ohrani obstoječe stanje. To pomeni, da poglavje I (razen pojasnitve v opredelitvi pojmov) in oddelek 1 poglavja II (razen pojasnitve členov 6 in 7) ostajata nespremenjena.
Posledično bodo imeli zakonci v mednarodni zakonski zvezi še naprej možnost konsolidirati različne postopke, ki so predvideni v Uredbi, in druge instrumente s področja družinskega prava (kot je uredba o preživninskih obveznostih). Hkrati se bo ohranila prožnost za zakonce, da vložijo zahtevek za razvezo prek enega od forumov iz Uredbe. Zakonci, ki nimajo enakega državljanstva EU in živijo v tretji državi, vendar ohranijo povezave z določeno državo članico, se bodo v primeru razveze še naprej zanašali na nacionalna pravila, kar zadeva dostop do sodnega varstva v EU ali priznavanje odločbe (pridobljene v tretji državi) v EU.
Poleg tega bodo v okviru prenovitve naslednji členi ostali nespremenjeni: 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8(2), 9, 10, 11(1), (2), (3), (5), (7), 12(2), (4), 13, 14, 15(1)–(5), 16, 17, 18, 19, 20(2), 21(1), (2), (4), 22, 23(a), (c)–(f), 24, 25, 26, 27, 41(2), 42(2), 44, 48, 49, 51, 53, 54, 55(b)–(e), 56(2), (3), 58, 59(1), 60(a)–(d), 63, 66, 67(a), (b).
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
2016/0190 (CNS)
Predlog
UREDBA SVETA
o pristojnosti, in priznavanju ter in izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodni ugrabitvi otrok Õ razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000(prenovitev)
SVET EVROPSKE UNIJE JE –
ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti delovanju Evropske unije Õ in zlasti člena 61(c) in člena 67(1) 81(3) Õ Pogodbe,
ob upoštevanju predloga Evropske Õ Kkomisije 31
ð po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom, ï
ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta 32 ,
ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora 33 ,
v skladu s posebnim zakonodajnim postopkom,
ob upoštevanju naslednjega:
ò novo
(1)Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003 34 je bila bistveno spremenjena 35 . Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo zaradi jasnosti treba navedeno uredbo prenoviti.
(2)Ta uredba določa enotna pravila o pristojnosti za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti in razveljavitev zakonske zveze ter za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo z mednarodnim elementom. Olajšuje prosti pretok odločb v Uniji, saj vsebuje določbe o njihovem priznavanju in izvrševanju v drugih državah članicah.
ê 2201/2003 uvodna izjava 1 (prilagojeno)
ð novo
(3)ð Nemoteno in pravilno delovanje Unije kot območja pravice ter spoštovanja za različne pravne sisteme in tradicije držav članic je bistveno za Unijo. V tem smislu bi bilo treba dodatno okrepiti medsebojno zaupanje v različne pravosodne sisteme. ï Evropska skupnost Unija Õ si je zastavila cilj oblikovati , ohranjati in razvijati Õ območje svobode, varnosti in pravice, v katerem je zagotovljen prosti pretok oseb in dostop do sodnega varstva Õ . ð Za dosego navedenih ciljev bi bilo treba okrepiti pravice oseb, zlasti otrok, v pravnih postopkih, da se olajša sodelovanje pravosodnih in upravnih organov ter izvrševanje odločb v zadevah družinskega prava s čezmejnimi posledicami. Okrepiti bi bilo treba vzajemno priznavanje odločb v civilnih zadevah, poenostaviti dostop do sodnega varstva ter izboljšati izmenjavo informacij med organi držav članic. ï
(4)V ta namen mora Skupnost Unija Õ med drugim sprejeti tudi ukrepe na področju pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah ð s čezmejnimi posledicami, zlasti kadar so potrebni ï za pravilno delovanje notranjega trga.
ò novo
(5)Za dosego cilja prostega pretoka odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo je nujno in primerno, da pravila o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju odločb ureja pravni instrument Unije, ki je zavezujoč in se neposredno uporablja.
ê 2201/2003 uvodna izjava 2 (prilagojeno)
Evropski svet je v Tampereju podprl načelo medsebojnega priznavanja sodnih odločb kot temelj za oblikovanje resničnega pravosodnega prostora in opredelil pravico do stikov z otrokom kot prednostno nalogo.
ê 2201/2003 uvodna izjava 3 (prilagojeno)
Uredba Sveta (ES) št. 1347/2000 36 določa pravila o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo za otroke obeh zakoncev, ki so bile izrečene v zakonskih sporih. Vsebina te uredbe je v bistvu povzeta po Konvenciji z dne 28. maja 1998 o isti zadevi 37 .
ê 2201/2003 uvodna izjava 4 (prilagojeno)
Dne 3. julija 2000 je Francija predložila pobudo za uredbo Sveta o medsebojnem izvrševanju sodnih odločb o pravici do stikov z otroki 38 .
ê 2201/2003 uvodna izjava 5 (prilagojeno)
ð novo
(6)Da bi se zagotovila enakost za vse otroke, zajema bi morala Õ ta uredba zajemati Õ vse odločbe o starševski odgovornosti, vključno z ukrepi za zaščito otrok, neodvisno od kakršne koli povezave s postopki v zakonskih sporih ð ali drugimi postopki ï .
ê 2201/2003 uvodna izjava 6 (prilagojeno)
(7)Ker se vprašanje uporabe pravil o starševski odgovornosti pogosto pojavi v okviru postopkov v zvezi z zakonskimi spori, je bolj ustrezno imeti en sam instrument za zadeve, povezane z razvezo in starševsko odgovornostjo.
ê 2201/2003 uvodna izjava 7 (prilagojeno)
Področje uporabe te uredbe obsega civilne zadeve, ne glede na vrsto sodišča.
ê 2201/2003 uvodna izjava 8 (prilagojeno)
(8)Glede sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze je bi bilo treba to uredbo uporabljati le za prenehanje zakonskih vezi in ne sme bi smela zadevati vprašanj, kot so razlogi za razvezo, premoženjske posledice zakonske zveze ali drugi pomožni ukrepi.
ê 2201/2003 uvodna izjava 9 (prilagojeno)
(9)Glede premoženja otroka bi se morala ta uredba uporabljati le za ukrepe varstva za zaščito Õ otroka, t.j. glede (i) postavitve določitve Õ in nalog osebe ali organa, zadolženega za otrokovo premoženje, zastopanje ali pomoč otroku, ter (ii) upravljanja, skrbi za ohranitev otrokovega premoženja in razpolaganja z njim. V tem smislu bi se morala ta uredba na primer uporabljati v primerih, kadar je med staršema spor glede upravljanja predmet postopka določitev osebe ali organa za upravljanje Õ otrokovega premoženja. Ukrepe, ki se nanašajo na otrokovo premoženje, vendar niso povezani z varstvom zaščito Õ otroka, bi morala še naprej urejati Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah 39 Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta 40 .
ê 2201/2003 uvodna izjava 10 (prilagojeno)
(10)Ta uredba se ne uporablja za zadeve socialne varnosti, za javne ukrepe splošne narave na področju izobraževanja in zdravstva, prav tako se ne uporablja za odločbe o pravici do azila ali o priseljevanju. Ne uporablja se Ö ne bi smela uporabljati Õ za ugotavljanje očetovstva oz. materinstva, ker se te zadeve razlikujejo od podelitve starševske odgovornosti, in tudi ne za druga vprašanja, povezana s statusom oseb. Prav tako se ne uporablja za ukrepe, izrečene otrokom zaradi storitve kaznivih dejanj.
ê 2201/2003 uvodna izjava 11 (prilagojeno)
(11)Obveznosti preživljanja Preživninske obveznosti Õ so izključene iz področja uporabe te uredbe, ker jih ureja že Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 4/2009 41 . Sodišča Organi Õ , ki so pristojna pristojni v skladu s to uredbo, bodo v glavnem lahko odločala odločali o pomožnih Õ preživninskih Õ obveznostih preživljanja na podlagi točke (d) člena 5(2) 3 navedene uredbe Õ Uredbe Sveta št. 44/2001.
ò novo
(12)Ta uredba bi se morala uporabljati za vse otroke do 18. leta starosti kot Haaška konvencija z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1996). S tem bi se moralo preprečiti prekrivanje s področjem uporabe Haaške konvencije z dne 13. januarja 2000 o zaščiti odraslih, ki se uporablja za osebe od 18. leta naprej. Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1980) in posledično tudi poglavje III te uredbe, ki ureja uporabo Haaške konvencije iz leta 1980 v odnosih med državami članicami, bi se morala še naprej uporabljati za otroke do 16. leta starosti.
ê 2201/2003 uvodna izjava 12 (prilagojeno)
ð novo
(13)Temelji pristojnosti v zadevah starševske odgovornosti sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo Õ , določeni v tej uredbi, so oblikovani tako, da kar najbolj upoštevajo interese otroka otrokovo korist Õ ð , in bi jih bilo treba uporabljati v skladu s tem. Vsak sklic na otrokovo korist bi bilo treba razlagati glede na člen 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989. ï
(14), zlasti Za zaščito otrokove koristi bi bilo treba pristojnost v prvi vrsti določiti glede na Õ kriterij povezanosti. To pomeni, da je v prvi vrsti Posledično bi morala biti Õ pristojna država članica, v kateri ima otrok običajno prebivališče, z izjemo nekaterih primerov spremembe otrokovega prebivališča ali v skladu s sporazumom z dogovorom med nosilcema starševske odgovornosti.
ò novo
(15)Kadar se običajno prebivališče otroka zaradi zakonite preselitve spremeni, bi morala pristojnost spremljati otroka, da se ohrani povezanost. To bi moralo veljati v primerih, ko noben postopek še ni v teku, in v tekočih postopkih. Vendar se lahko v tekočih postopkih stranke zaradi učinkovitosti pravosodja dogovorijo, da sodišča države članice, v kateri so postopki v teku, ohranijo pristojnost do končne odločitve, če je to v otrokovo korist. Ta možnost je še zlasti pomembna, kadar se postopki bližajo koncu in se eden od staršev želi z otrokom preseliti v drugo državo članico.
(16)Pod določenimi pogoji in če je to v otrokovo korist, se lahko pristojnost v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo določi tudi v državi članici, v kateri med staršema poteka postopek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, ali v drugi državi članici, s katero ima otrok bistveno povezavo ali glede katere se stranke dogovorijo, čeprav otrok v navedeni državi članici nima običajnega prebivališča. Ta pristojnost, ki je izjema od načela povezanosti v okviru pristojnosti države članice otrokovega običajnega prebivališča, za katero ne obstaja načelo perpetuatio fori, bi morala prenehati najpozneje takrat, ko odločba v navedenem postopku v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo postane pravnomočna, da se spoštuje zahteva glede povezanosti za morebitne nove postopke v prihodnosti.
ê 2201/2003 uvodna izjava 16 (prilagojeno)
ð novo
(17)Ta uredba ne bi smela preprečevati sodiščem organom Õ držav članic , ki po vsebini niso pristojni Õ , da v nujnih primerih sprejmejo začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja glede oseb osebe Õ ali premoženja ð otroka ï , ki se nahajajo v tej državi članici Õ . ð Navedene ukrepe bi bilo treba priznavati in izvrševati v vseh drugih državah članicah, vključno z državami članicami, ki so pristojne na podlagi te uredbe, dokler pristojni organ take države članice ne sprejme ukrepov, za katere meni, da so primerni. Vendar bi se morali ukrepi sodišča v eni državi članici spremeniti ali nadomestiti le z ukrepi sodišča države članice, ki je po vsebini pristojno. Organ, ki je pristojen le za začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, bi se moral v primeru, da se pri njem vloži zahtevek glede vsebine, po uradni dolžnosti izreči za nepristojnega. Če je to potrebno za zaščito otrokove koristi, bi moral organ neposredno ali prek osrednjega organa obvestiti organ države članice, ki je po vsebini pristojen na podlagi te uredbe, o sprejetih ukrepih. Če organ druge države članice ni obveščen, to ne bi smel biti razlog za nepriznavanje ukrepa. ï
ê 2201/2003 uvodna izjava 13 (prilagojeno)
ð novo
(18)ð V izjemnih primerih organi države članice otrokovega običajnega prebivališča morda niso najprimernejši organi za obravnavo zadeve. ï Za otrokovo korist Õ Ta uredba omogoča, da v interesu otroka izjemoma in pod določenimi pogoji, pristojno sodišče pristojni organ Õ lahko prenese zadevo svojo pristojnost v določeni zadevi Õ na sodišče organ Õ druge države članice, če je to sodišče ta organ Õ bolj primerno primernejši za odločanje o zadevi. Drugo sodišče Drugi organ Õ v takšnem primeru ne bi smel imeti možnosti prenesti zadeve pristojnost Õ na katero kateri koli tretje sodišče tretji organ Õ .
ò novo
(19)V sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo bi moral sklic na „pristojnost na podlagi te uredbe“ vključevati člene 7 do 14, tj. tudi subsidiarno pristojnost na podlagi nacionalnega prava, kot to dopušča člen 13 te uredbe, in pristojnost, določeno s prenosom pristojnosti.
ê 2201/2003 uvodna izjava 14 (prilagojeno)
(20)Ta uredba mora učinkovati brez poseganja ne bi smela posegati Õ v uporabo mednarodnega javnega prava glede diplomatske imunitete. Kadar izvrševanje pristojnosti na podlagi te uredbe ni mogoče zaradi obstoja diplomatske imunitete v skladu z mednarodnim pravom, je bi bilo treba pristojnost izvrševati v skladu z nacionalno zakonodajo nacionalnim pravom Õ države članice, v kateri zadevna oseba nima takšne imunitete.
ê 2201/2003 uvodna izjava 15 (prilagojeno)
(21)Za vročitev listin v postopkih, začetih v skladu s to uredbo, bi se morala uporabljati Uredba Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. maja 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah 42 Uredba (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta 43 Õ.
ò novo
(22)Če je rezultat postopka pred organom države članice, ki ni pristojen na podlagi te uredbe, odvisen od določitve predhodnega vprašanja, ki spada na področje uporabe te uredbe, ta uredba navedenemu organu ne bi smela preprečevati določitve navedenega vprašanja. Če je torej predmet postopka na primer spor v dedni zadevi, v katero je vključen otrok, in je treba imenovati skrbnika, ki zastopa otroka v navedenem postopku, bi moral organ, ki je pristojen za spor v dedni zadevi, imeti možnost imenovati skrbnika za postopek, ki poteka pred njim, ne glede na to, ali je pristojen za spore v zvezi s starševsko odgovornostjo na podlagi te uredbe. Kakršna koli določitev predhodnega vprašanja bi morala imeti učinke le v zadevnem postopku.
ê 2201/2003 uvodna izjava 18
Kadar sodišče odloči, da se otrok ne bo vrnil na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980, obvesti pristojno sodišče ali osrednji organ v državi članici, kjer je imel otrok običajno prebivališče pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem. Razen če ni bila sodišču v tej državi članici ta zadeva že dodeljena, to sodišče ali osrednji organ obvesti stranke. Ta obveznost tudi ne preprečuje osrednjemu organu, da obvesti ustrezne javne organe v skladu z nacionalno zakonodajo.
ê 2201/2003 uvodna izjava 19 (prilagojeno)
ð novo
(23)ð Postopki v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo na podlagi te uredbe in postopki vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 bi morali spoštovati pravico otroka, da svobodno izrazi svoje mnenje, pri oceni otrokove koristi pa bi bilo treba temu mnenju pripisati ustrezno težo. ï Zaslišanje otroka ð v skladu s členom 24(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in členom 12 Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah ï ima pomembno vlogo pri uporabi te uredbe,. čeprav Vendar Õ ta instrument uredba Õ ni namenjena spreminjanju veljavnih postopkov nacionalne zakonodaje ð določanju načina zaslišanja otroka, na primer ali otroka zasliši sodnik osebno ali posebej usposobljen strokovnjak, ki pozneje poroča sodišču, ter ali zaslišanje poteka v sodni dvorani ali drugje ï .
ê 2201/2003 uvodna izjava 20 (prilagojeno)
(24)Zaslišanje otroka v drugi državi članici lahko poteka v skladu z ureditvijo, ki jo določa Uredba Sveta (ES) št. 1206/2001 z dne 28. maja 2001 o sodelovanju med sodišči držav članic pri pridobivanju dokazov v civilnih ali gospodarskih zadevah 44 , kadar je to primerno Õ .
ê 2201/2003 uvodna izjava 17 (prilagojeno)
(25)V primerih neupravičene premestitve ali zadržanja otroka je bi bilo treba nemudoma doseči otrokovo vrnitev in v ta namen bi se morala Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 iz leta 1980 Õ uporabljati še naprej, kot je bila dopolnjena z določbami te uredbe, zlasti s členom 11 poglavjem III.
ò novo
(26)Za čimprejšnji zaključek postopkov vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 bi morale države članice zagotoviti, da je pristojnost za navedene postopke skoncentrirana na eno ali več sodišč, ter pri tem po potrebi upoštevati njihove notranje strukture za pravosodje. Koncentracija pristojnosti na omejeno število sodišč v državi članici je bistveno in učinkovito orodje za pospešitev obravnave primerov ugrabitve otroka v več državah članicah, saj lahko sodniki, ki obravnavajo večje število teh primerov, razvijejo posebna znanja in izkušnje. Glede na strukturo pravnega sistema bi lahko bila pristojnost za primere ugrabitve otroka skoncentrirana na eno samo sodišče za celo državo ali na omejeno število sodišč, na primer tako, da se za izhodiščno točko vzame število pritožbenih sodišč in da je pristojnost za primere mednarodne ugrabitve otroka skoncentrirana na eno sodišče prve stopnje v vsakem okrožju pritožbenega sodišča. Na vsaki stopnji bi moralo sodišče izdati odločbo najpozneje šest tednov po vložitvi zahtevka ali pravnega sredstva. Države članice bi morale omejiti število pravnih sredstev, ki jih je mogoče vložiti zoper odločbo o vrnitvi ali zavrnitvi vrnitve otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, na eno.
(27)Kadar osrednji organi začnejo ali omogočijo začetek sodnega postopka za vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, bi morali zagotoviti, da je spis, pripravljen zaradi takega postopka, popoln v šestih tednih, razen če izjemne okoliščine to onemogočajo. Da bi lahko zaprošeni osrednji organ upošteval navedeni rok, bi moral osrednji organ prosilec tesno sodelovati z vlagateljem in nemudoma odgovoriti na kakršno koli zahtevo zaprošenega osrednjega organa po dodatnih informacijah ali manjkajočih dokumentih.
(28)V vseh primerih, ki se nanašajo na otroke, zlasti v primerih mednarodne ugrabitve otroka, bi morali pravosodni in upravni organi preučiti možnost sporazumne rešitve prek mediacije ali drugih ustreznih načinov, po potrebi ob pomoči obstoječih mrež in podpornih struktur za mediacijo v čezmejnih sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Vendar zaradi teh prizadevanj ne bi smelo priti do neupravičenega podaljševanja postopkov vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980.
ê 2201/2003 uvodna izjava 17 (prilagojeno)
ð novo
(29)Sodišča države članice, v katero ali v kateri je bil otrok neupravičeno premeščen ali zadržan, bi morala biti upravičena do nasprotovanja otrokovi vrnitvi zavrnitve vrnitve v posebnih, ustrezno utemeljenih primerih., ð kot to dopušča Haaška konvencija iz leta 1980. Vendar bi moralo sodišče pred zavrnitvijo vrnitve otroka preučiti, ali so bili uvedeni oziroma ali se lahko sprejmejo ustrezni zaščitni ukrepi za odpravo morebitnih tveganj za otrokovo korist, ki bi lahko preprečila vrnitev v skladu s členom 13(1)(b) Haaške konvencije iz leta 1980. V ta namen bi se moralo sodišče posvetovati s pristojnimi pravosodnimi in upravnimi organi države članice otrokovega običajnega prebivališča ob pomoči osrednjih organov ali Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljene z Odločbo Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 45 , ter v ustreznih primerih odrediti zaščitne ukrepe, potrebne za zagotovitev varne vrnitve otroka v skladu s členom 12 te uredbe. Navedene ukrepe bi bilo treba priznavati in izvrševati v vseh drugih državah članicah, vključno z državami članicami, ki so pristojne na podlagi te uredbe, dokler pristojno sodišče take države članice ne sprejme ukrepov, za katere meni, da so primerni. ï
(30)ð Kadar se sodišče države članice, v katero ali v kateri je bil otrok neupravičeno premeščen ali zadržan, odloči zavrniti vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, bi se moralo v svoji odločbi izrecno sklicevati na ustrezne člene Haaške konvencije iz leta 1980, na katerih temelji zavrnitev. ï Vendar pa tako odločbo lahko nadomesti kasnejša odločba sodišča države članice otrokovega običajnega prebivališča pred njegovo neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem ð , ki se izda v postopku v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje otroka po temeljitem pregledu otrokove koristi ï. Če je posledica odločbe odločba nalaga Õ vrnitev otroka, za njegovo vrnitev ni potrebno potreben za priznanje in izvršitev navedene sodne odločbe v državi članici, v katero ali v kateri je bil otrok premeščen ali zadržan, noben poseben postopek.
ê 2201/2003 uvodna izjava 21
Priznavanje in izvrševanje sodnih odločb, izrečenih v državi članici, mora temeljiti na načelu medsebojnega zaupanja, razloge za nepriznanje pa je treba omejiti na kar najmanjši obseg.
ê 2201/2003 uvodna izjava 22
Javne listine in dogovore med strankami, ki so izvršljivi v eni državi članici, je treba za namene uporabe pravil o priznavanju in izvrševanju obravnavati kot enakovredne „sodnim odločbam“.
ê 2201/2003 uvodna izjava 23 (prilagojeno)
ð novo
(31)Evropski svet v Tampereju je v svojih sklepih (točka 34) upošteval ð Medsebojno zaupanje v pravosodje v Uniji upravičuje načelo ï, da je bi bilo treba sodne odločbe , izdane v državi članici, Õ z družinskopravnega področja „avtomatično priznavati v vsej Uniji vseh državah članicah Õ , brez potrebe po kakršnem Õ kakršnih koli postopku priznavanja Õ vmesnih postopkov ali razlogov za zavrnitev izvršitve“. Zato se morajo sodne odločbe o pravici do stikov z otrokom in sodne odločbe o vrnitvi, za katere je bilo Pristojni organi zaprošene države članice bi morali zlasti, ko jim je predložena odločba o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze, izdana v drugi državi članici, ki je Õ v državi članici izvora ni več mogoče izpodbijati Õ izdano potrdilo v skladu z določbami te uredbe, odločbo zakonito Õ priznati in izvršiti v vseh drugih državah članicah, ne da bi bil za to potreben kakršen koli nadaljnji postopek , in ustrezno spremeniti osebno stanje v uradnih evidencah Õ . Ureditev za priznavanje takšnih sodnih odločb še naprej ureja nacionalna zakonodaja.
ò novo
(32)Priznavanje odločbe bi se moralo zavrniti le, če obstaja eden ali več razlogov za zavrnitev priznavanja iz členov 37 in 38. Vendar se razlogi iz točk (a) do (c) člena 38(1) ne smejo uveljavljati zoper odločbe o pravicah do stikov z otrokom in odločbe o vrnitvi v skladu z drugim pododstavkom člena 26(4), za katere je bilo v državi članici izvora izdano potrdilo v skladu s to uredbo, saj je to veljalo že na podlagi Uredbe (ES) št. 2201/2003.
(33)Poleg tega cilj, da bi bili čezmejni spori, ki se nanašajo na otroke, krajši in cenejši, upravičuje odpravo razglasitve izvršljivosti pred izvrševanjem v državi članici izvršitve za vse odločbe v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Medtem ko je bila z Uredbo (ES) št. 2201/2003 ta zahteva odpravljena le za odločbe o pravicah do stikov z otrokom in nekatere odločbe o vrnitvi otroka, ta uredba zdaj določa enoten postopek za čezmejno izvrševanje vseh odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo. Zato bi bilo treba v skladu z določbami te uredbe odločbo organov države članice obravnavati, kot da je bila izdana v državi članici izvršitve.
(34)Javne listine in dogovore med strankami, ki so izvršljivi v eni državi članici, bi bilo treba za namene uporabe pravil o priznavanju in izvrševanju obravnavati kot enakovredne „odločbam“.
(35)Sodišče države članice izvršitve bi moralo biti tisto, ki odredi posebne izvršilne ukrepe, izda kakršne koli pomožne odredbe, ki jih morda zahteva nacionalno izvršilno pravo, in naroči pristojnemu izvršilnemu organu, naj začne izvrševanje. Kadar je treba odločbo druge države članice podrobneje opredeliti ali prilagoditi, da bi se lahko izvršila na podlagi nacionalnega prava države članice izvršitve, bi moralo pristojno sodišče navedene države članice opredeliti potrebne podrobnosti ali izvesti potrebne prilagoditve, ob tem pa upoštevati bistvene elemente odločbe. Sodišče v državi članici izvršitve bi moralo take dodatke odrediti zlasti, kadar odločba o pravicah do stikov z otrokom ni dovolj podrobna ali kadar so potrebne praktične ureditve pomanjkljive. Kadar odločba vsebuje ukrep ali odredbo, ki je pravo zaprošene države članice ne pozna, bi bilo treba navedeni ukrep ali odredbo, vključno s kakršno koli določeno pravico, čim bolj prilagoditi ukrepu ali odredbi, ki ima na podlagi prava navedene države članice enakovredne učinke in podobne cilje.
(36)Če se v državi članici neposredno izvršuje odločba, izdana v drugi državi članici, brez razglasitve izvršljivosti, to ne bi smelo ogroziti spoštovanja pravice do obrambe. Zato bi morala imeti oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, možnost vložiti zahtevek za zavrnitev priznavanja ali izvrševanja odločbe, če meni, da obstaja eden ali več razlogov za zavrnitev priznavanja ali izvrševanja iz te uredbe.
(37)Stranka, ki izpodbija izvrševanje odločbe, izdane v drugi državi članici, bi morala imeti možnost, v kolikor je to mogoče in v skladu s pravnim sistemom države članice izvršitve, da v istem postopku poleg razlogov za zavrnitev priznavanja, kot so določeni v členih 37 in 38 te uredbe, uveljavlja tudi razloge za zavrnitev samega izvrševanja, kot so določeni v členu 40(2) te uredbe. Nezdružljivost izvrševanja odločbe z otrokovo koristjo, ki je posledica teže nasprotovanja otroka zadostne starosti in zrelosti ali druge spremembe okoliščin po izdaji odločbe, bi se morala upoštevati le, če je njen pomen primerljiv z izjemo javnega reda. Razlogi za zavrnitev izvrševanja, ki so na voljo na podlagi nacionalnega prava, se ne smejo uveljavljati. Kadar zavrnitev izvrševanja temelji na nasprotovanju otroka zadostne starosti in zrelosti, bi morali pristojni organi v državi članici izvršitve pred zavrnitvijo izvrševanja sprejeti vse ustrezne ukrepe, da pripravijo otroka na izvrševanje in pridobijo njegovo soglasje.
(38)Da bi bila oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, obveščena o izvrševanju odločbe, izdane v drugi državi članici, bi ji bilo treba v razumnem času pred prvim izvršilnim ukrepom vročiti potrdilo, vzpostavljeno na podlagi te uredbe, po potrebi skupaj z odločbo. V tem smislu bi moral prvi izvršilni ukrep pomeniti prvi izvršilni ukrep po taki vročitvi.
ê 2201/2003 uvodna izjava 24 (prilagojeno)
ð novo
(39)Zoper potrdilo, izdano za lažjo izvršitev sodne odločbe, ni ne bi smelo biti pravnega sredstva. Popraviti bi ga je moralo biti mogoče le, kadar je nastala vsebinska napaka, t.j. kadar ne odraža pravilno sodne odločbe. ð Kadar je bilo jasno pomotoma odobreno, bi ga bilo treba umakniti, ob upoštevanju zahtev iz te uredbe. ï
ò novo
(40)Kadar organ, ki je pristojen po vsebini, odredi začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, bi bilo treba zagotoviti njihov prosti pretok na podlagi te uredbe. Enako velja za začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, ki jih v nujnih primerih na podlagi člena 12 te uredbe odredi organ države članice, ki po vsebini ni pristojen. Navedeni ukrepi bi se morali uporabljati, dokler pristojni organ države članice, ki je po vsebini pristojen na podlagi te uredbe, ne sprejme ukrepov, za katere meni, da so primerni.
Vendar se začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja, ki so bili odrejeni brez poziva nasprotni stranki, ne bi smeli priznavati in izvrševati na podlagi te uredbe.
ê 2201/2003 uvodna izjava 25 (prilagojeno)
(41) V sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo bi bilo treba v vseh državah članicah določiti osrednje organe Õ. Osrednji organi bi morajo morali podpirati starše in pristojne organe v čezmejnih postopkih ter Õ sodelovati v splošnih kakor tudi v posebnih primerih, vključno z namenom, da bi dosegli sporazumno razrešitev družinskih sporov v zadevah starševske odgovornosti. V ta namen sodelujejo bi morali sodelovati Õ v Evropski pravosodni mreži v civilnih in gospodarskih zadevah, oblikovani z Odločbo Sveta 2001/470/ES z dne 28. maja 2001 o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah 46 .
ò novo
(42)V posebnih primerih v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, bi morali osrednji organi med seboj sodelovati pri zagotavljanju pomoči nacionalnim organom in nosilcem starševske odgovornosti. Taka pomoč bi morala vključevati zlasti ugotavljanje, kje se nahaja otrok, bodisi neposredno ali prek drugih pristojnih organov, kadar je to potrebno za izpolnitev zahteve na podlagi te uredbe, in zagotavljanje informacij o otroku, ki so potrebne za namene postopkov.
(43)Za osebne podatke, ki jih države članice obdelujejo pri uporabi te uredbe, se uporablja Uredba (EU) 2016/679 47 .
(44)Brez poseganja v zahteve na podlagi nacionalnega postopkovnega prava bi moral imeti organ prosilec diskrecijsko pravico prosto izbirati med različnimi razpoložljivimi kanali za pridobitev potrebnih informacij, in sicer v primeru sodišč z uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1206/2001 ali prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, zlasti osrednjih organov, ustanovljenih na podlagi te uredbe, sodnikov v okviru mreže in kontaktnih točk, oziroma v primeru pravosodnih in upravnih organov z zahtevo po informacijah prek specializirane nevladne organizacije na tem področju.
(45)Kadar se vloži zahteva, vključno z ustreznimi razlogi, po poročilu o položaju otroka, morebitnih tekočih postopkih ali sprejetih odločitvah, ki se nanašajo na otroka, bi morali pristojni organi zaprošene države članice obravnavati tako zahtevo brez uporabe morebitnih dodatnih zahtev, ki morda obstajajo na podlagi njihovega nacionalnega prava. Zahteva bi morala vsebovati zlasti opis postopka, za katerega so potrebne informacije, in dejanskih razmer, zaradi katerih je prišlo do postopka.
(46)Organ države članice, ki odloča o starševski odgovornosti, bi moral imeti pravico zahtevati, da mu organi druge države članice sporočijo informacije, ki so pomembne za zaščito otroka, če je to v otrokovo korist. Glede na okoliščine lahko to vključuje informacije o postopkih in odločbah v zvezi z otrokovim staršem ali njegovimi sorojenci ali o zmožnosti starša, da skrbi za otroka ali ima stike z njim.
(47)Kadar oseba, ki je v dejanskem sorodstvenem razmerju z otrokom, kot to določa sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, prebiva v eni državi članici in želi začeti postopek v zvezi s pravicami do stikov z otrokom v drugi državi članici, v kateri otrok običajno prebiva, bi moralo biti navedeni osebi dovoljeno, da stopi neposredno v stik s pristojnimi organi v državi članici, v kateri prebiva, ter pridobi oceno o svoji ustreznosti za uveljavljanje pravic do stikov z otrokom in o pogojih, pod katerimi bi se morale te pravice obravnavati, tako da se lahko navedene ocene uporabijo v postopku v državi članici, ki je pristojna na podlagi te uredbe. Pristojni organi države članice, v kateri prebiva oseba, ki zahteva stike z otrokom, bi morali navedene informacije zagotoviti tudi, kadar to zahtevajo organi druge države članice, ki so pristojni na podlagi te uredbe.
(48)Ker je v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo čas bistvenega pomena, bi bilo treba odgovor na zahtevo, vloženo na podlagi členov 64 in 65, poslati v dveh mesecih.
(49)Kadar je organ države članice že izdal odločbo v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo ali razmišlja o taki odločbi, ki naj bi se izvrševala v drugi državi članici, lahko zaprosi organe navedene druge države članice za pomoč pri njenem izvrševanju. To bi moralo veljati na primer za odločbe o pravicah do nadzorovanih stikov z otrokom, ki naj bi se uveljavljale v državi članici, ki ni država članica, v kateri se nahaja organ, ki je odredil stike z otrokom, ali odločbe, ki vključujejo kakršne koli druge spremljevalne ukrepe pristojnih organov države članice, v kateri naj bi se odločba izvrševala.
(50)Kadar organ države članice razmišlja o namestitvi otroka v oskrbo rejniške družine ali zavoda v drugi državi članici, bi bilo treba pred namestitvijo izvesti postopek posvetovanja prek osrednjih organov obeh zadevnih držav članic. Organ, ki razmišlja o namestitvi, bi moral, preden odredi namestitev, pridobiti soglasje pristojnega organa države članice, v katero naj bi bil otrok nameščen. Ker so namestitve najpogosteje nujni ukrepi, ki so potrebni za to, da se otrok reši iz položaja, ki ogroža njegovo korist, je čas pri takih odločbah bistvenega pomena. Zato za pospešitev postopka posvetovanja ta uredba izčrpno določa zahteve glede zahteve in rok za odgovor države članice, v katero naj bi bil otrok nameščen. Vendar pogoje za podajo ali zavrnitev soglasja še naprej ureja nacionalno pravo zaprošene države članice.
(51)Kakršna koli dolgoročna namestitev otroka v tujino bi morala biti v skladu s členom 24(3) Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do rednih osebnih stikov s staršema) in določbami Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, zlasti členi 8, 9 in 20. Zlasti bi bilo treba pri iskanju rešitev ustrezno upoštevati zaželeno nepretrganost otrokove vzgoje ter njegovo etnično, versko, kulturno in jezikovno ozadje.
ê 2201/2003 uvodna izjava 26 (prilagojeno)
(52)Komisija bi morala ažurirati in omogočiti javen dostop do seznamov informacij o Õ sodiščih in pravnih sredstev sredstvih, ki jih sporočijo države članice.
ê 2201/2003 uvodna izjava 27
Ukrepe, potrebne za izvajanje te uredbe, je treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil 48 .
ò novo
(53)Za zagotovitev, da so potrdila, ki se uporabljajo v zvezi s priznavanjem ali izvrševanjem odločb, javnih listin in dogovorov na podlagi te uredbe, posodobljena, bi bilo treba pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije prenesti na Komisijo, kar zadeva spremembe prilog I do III k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da Komisija med pripravljalnim delom izvaja ustrezna posvetovanja, med drugim tudi na strokovni ravni, in da se navedena posvetovanja izvajajo v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Za zagotovitev enakovredne udeležbe pri pripravi delegiranih aktov bi moral Svet vse dokumente prejeti istočasno kot strokovnjaki držav članic, slednji pa bi morali imeti sistematičen dostop do srečanj strokovnih skupin Komisije, ki pripravljajo delegirane akte.
ê 2201/2003 uvodna izjava 28 (prilagojeno)
S to uredbo se nadomesti Uredba (ES) št. 1347/2000, ki se posledično razveljavi.
ê 2201/2003 uvodna izjava 29 (prilagojeno)
(54)Da bi se zagotovilo pravilno delovanje te uredbe, bi morala Komisija ponovno pregleda oceniti Õ njeno uporabo in predlagati spremembe, ki se zdijo potrebne.
ê 2201/2003 uvodna izjava 30 (prilagojeno)
ð novo
(55)ð [V skladu s členoma 1 in 2 ter členom 4a(1) Protokola št. 21 o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije, in brez poseganja v člen 4 Protokola Združeno kraljestvo in Irska ne sodelujeta pri sprejetju te uredbe, ki zato zanju ni zavezujoča in se v njiju ne uporablja.] ï [Združeno kraljestvo in Irska sta vV skladu s členom 3 in členom 4a(1) Õ Protokola št. 21 Õ o stališču Združenega kraljestva in Irske glede območja svobode, varnosti in pravice, Õ ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije Õ ustanovitvi Evropske skupnosti, sta Združeno kraljestvo in Irska Õ podali obvestilo obvestila Õ, da želita sodelovati pri sprejetju in uporabi te uredbe.]
ê 2201/2003 uvodna izjava 31 (prilagojeno)
(56)Danska vV skladu s členoma 1 in 2 Protokola št. 22 Õ o stališču Danske, ki je priložen Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o delovanju Evropske unije Õ ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ne sodeluje pri sprejemanju sprejetju te uredbe, ki zato je ta uredba ne obvezuje zanjo ni zavezujoča in se zanjo v njej ne uporablja.
ê 2201/2003 uvodna izjava 32 (prilagojeno)
ð novo
(57)Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo v zadostni meri zadovoljivo doseči ciljev te uredbe ð zaradi razlik med nacionalnimi pravili o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju odločb, ï in temveč se Õ jih je zato ð zaradi neposredne uporabe in zavezujoče narave te uredbe ï lažje doseči dosežejo na ravni Skupnosti Unije Õ, lahko Skupnost Unija Õ te ukrepe sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji Õ . V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev. –
ê 2201/2003 uvodna izjava 33 (prilagojeno)
Ta uredba priznava temeljne pravice in upošteva načela Listine o temeljnih pravicah Evropske unije. Njen namen je predvsem zagotoviti spoštovanje temeljnih otrokovih pravic, kakor so določene v členu 24 Listine o temeljnih pravicah Evropske unije –
ê 2201/2003 (prilagojeno)
SPREJEL NASLEDNJO UREDBO:
POGLAVJE 1 I
PODROČJE UPORABE IN OPREDELITVE OPREDELITEV POJMOV
Člen 1
Področje uporabe
1. Ta uredba se uporablja ne glede na vrsto pravosodnega ali upravnega organa Õ sodišča v civilnih zadevah, ki se nanašajo na:
(a)razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze;
(b)podelitev, izvrševanje, prenos, omejitev ali odvzem starševske odgovornosti.
2. Zadeve iz odstavka 1(b) lahko zlasti zadevajo vključujejo Õ :
(a)pravice do varstva in vzgoje otroka in pravice do stikov z otrokom;
(b)skrbništvo, rejništvo in podobne institute;
(c) določitev in naloge katere koli osebe ali telesa organa Õ , ki so dolžni skrbeti zadolženega za otrokovo osebnost ali premoženje, za zastopanje ali pomoč otroku;
(d)namestitev otroka v rejniško družino ali v oskrbo zavoda;
(e)ukrepe za zaščito otroka v zvezi z upravljanjem, ohranjanjem njegovega premoženja ali razpolaganjem z njim.
3. Ta uredba se ne uporablja za:
(a)ugotavljanje ali izpodbijanje razmerja roditelj-otrok med starši in otroki;
(b)odločbe o posvojitvi, ukrepih pred posvojitvijo ali razveljavitvi ali preklicu posvojitve;
(c)priimek in ime otroka;
(d)pravila o polnoletnosti;
(e)preživninske obveznosti;
(f)truste ali dedovanje;
(g)ukrepe, ki so posledica kaznivih dejanj, ki so jih storili otroci.
Člen 2
Opredelitve Opredelitev pojmov
V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov Õ :
1. „sodišče“ „organ“ Õ pomeni vse pravosodne ali upravne Õ organe v državi članici, ki so v skladu s členom 1 pristojni za odločanje o zadevah s področja uporabe te uredbe;
2. „sodnik“ pomeni sodnika ali uradno osebo, ki ima enaka pooblastila kot sodnik v zadevah s področja uporabe te uredbe;
3. „država članica“ pomeni vse države članice z izjemo Danske;
4. „sodna odločba“ pomeni odlok, odredbo ali sodno Õ odločbo organa države članice Õ o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti, ali razveljavitvi zakonske zveze ali starševski odgovornosti Õ , kakor tudi sodno odločbo, ki se nanaša na starševsko odgovornost, in jo je izdalo sodišče države članice, ne glede na to, kakšno je ime sodne odločbe, vključno s sklepom, odredbo ali odločbo;
5. „država članica izvora“ pomeni državo članico, kjer v kateri Õ je bila izdana sodna odločba, ki jo je treba izvršiti;
6. „država članica izvršitve“ pomeni državo članico, v kateri se zahteva izvršitev sodne odločbe;
ò novo
7. „otrok“ pomeni vsako osebo, mlajšo od 18 let;
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
78. „starševska odgovornost“ pomeni vse pravice in dolžnosti v zvezi z osebnostjo ali s premoženjem otroka, ki so fizični ali pravni osebi podeljene s sodno z odločbo, po samem zakonu ali s pravno veljavnim dogovorom., Izraz zajema pravice vključno s pravicami Õ do varstva in vzgoje otroka in pravice pravicami do stikov z otrokom;
89. „nosilec starševske odgovornosti“ pomeni osebo , zavod ali drug organ Õ , ki ima starševsko odgovornost do otroka;
910. „pravice do varstva in vzgoje“ vključujejo pomenijo Õ pravice in dolžnosti, ki se nanašajo na skrb za otrokovo osebnost, in zlasti pravico določitve kraja otrokovega prebivališča , vključno s situacijami, kadar se z odločbo, po samem zakonu ali z dogovorom, ki ima pravno veljavo v skladu s pravom države članice otrokovega običajnega prebivališča, eden od nosilcev starševske odgovornosti ne more odločiti o otrokovem prebivališču brez soglasja drugega nosilca starševske odgovornosti Õ ;
1011. „pravice do stikov z otrokom“ vključujejo zlasti pomenijo pravice do stikov z otrokom, vključno s Õ pravico, da se otroka v omejenem časovnem obdobju lahko odpelje v kraj, ki ni isti, kakor njegovo običajno prebivališče;
1112. „neupravičena premestitev ali zadržanje“ pomeni premestitev ali zadržanje otroka, kadar:
(a) je to kršitev pravic do varstva in vzgoje, pridobljenih s sodno z odločbo ali po samem zakonu ali z dogovorom, ki ima pravno veljavo v skladu z zakonodajo s pravom Õ države članice, v kateri je imel otrok običajno prebivališče neposredno pred premestitvijo ali zadržanjem; in
(b) pod pogojem, da so se pravice do varstva in vzgoje otroka v času premestitve ali zadržanja dejansko izvajale, skupaj ali posamezno, ali bi se bile izvajale, če do premestitve ali zadržanja ne bi prišlo. Za varstvo in vzgojo otroka se šteje, da se izvršuje skupno, kadar v skladu s sodno odločbo ali po samem zakonu eden od nosilcev starševske odgovornosti ne more odločati o kraju otrokovega prebivališča brez soglasja drugega nosilca starševske odgovornosti.
POGLAVJE II
PRISTOJNOST
ODDELEK 1
Razveza zakonske zveze, ločitev prenehanje življenjske skupnosti Õ ali in razveljavitev zakonske zveze
Člen 3
Splošna pristojnost
1. V zadevah glede razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze so pristojna pristojni sodišča organi Õ države članice:
(a) na ozemlju katere:
–zakonca običajno prebivata ali
–sta zakonca nazadnje običajno prebivala, če eden od njiju še vedno tam prebiva, ali
–nasprotna stranka običajno prebiva ali
–v primeru skupnega vloge zahtevka Õ , običajno prebiva eden od zakoncev ali
–vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj leto dni neposredno pred vložitvijo vloge zahtevka Õ , ali
–vlagatelj običajno prebiva, če je prebival tam najmanj šest mesecev neposredno pred vložitvijo vloge zahtevka Õ in je bodisi državljan te države članice ali pa ima, v primeru Združenega kraljestva in Irske, tam svoj „domicile“;
katere državljana sta oba zakonca ali, v primeru Združenega kraljestva in Irske, kjer v kateri imata oba zakonca svoj „domicile“.
2. Za namene te uredbe ima „domicile“ enak pomen kot v pravnih sistemih Združenega kraljestva in Irske.
Člen 4
Nasprotni zahtevek
Sodišče Organ Õ , pristojno pristojen za odločanje na podlagi člena 3, je pristojno pristojen tudi za odločanje o nasprotnem zahtevku, če ta nasprotni zahtevek Õ sodi na področje uporabe te uredbe.
Člen 5
Pretvorba prenehanja življenjske skupnosti v razvezo
Brez poseganja v člen 3 sodišče organ Õ države članice, ki je izdalo sodno odločbo o prenehanju življenjske skupnosti, lahko odloči tudi o spremembi te sodne odločbe v odločbo o razvezi, če tako določa zakonodaja pravo Õ te države članice.
Člen 7 6
Subsidiarna pristojnost
1. Kadar po v skladu s Õ členih 3, 4 in 5 ni pristojno pristojen nobeno sodišče organ Õ države članice, se pristojnost v vsaki državi članici določi v skladu z zakonodajo te države članice Õ .
Člen 6
Izključni značaj pristojnosti po členih 3, 4 in 5
2. Odstavek 1 se ne uporablja za nasprotno stranko Õ Proti zakoncu, ki:
(a) običajno prebiva na ozemlju države članice ali
b) je državljan države članice ali ima – v primeru Združenega kraljestva in Irske – na ozemlju ene od teh dveh držav članic „domicile“,.
se lahko začne postopek v drugi državi članici samo v skladu s členi 3, 4 in 5.
23. Proti nasprotni stranki, ki nima običajnega prebivališča v državi članici Õ in ni državljan države članice niti – v primeru Združenega kraljestva in Irske – na ozemlju ene od teh dveh držav članic nima „domicile“, se lahko vsak državljan države članice z običajnim prebivališčem na ozemlju druge države članice sklicuje na predpise pravila Õ o pristojnosti, ki se uporabljajo v tej drugi državi članici Õ , tako kot njeni državljani.
ODDELEK 2
Starševska odgovornost
Člen 8 7
Splošna pristojnost
1. Sodišča Organi Õ države članice so pristojna pristojni v zadevah starševske odgovornosti v zvezi z otrokom sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo do otroka Õ, ki običajno prebiva v tisti državi članici v trenutku, ko je sodišče začelo postopek. ð Kadar se otrok zakonito preseli iz ene države članice v drugo in tam pridobi novo običajno prebivališče, so pristojni organi države članice novega običajnega prebivališča. ï
2. Odstavek 1 se uporablja ob upoštevanju členov 9 8, 10 9 in 12 10.
Člen 9 8
Nadaljevanje pristojnosti po kraju otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča v zvezi s pravicami do stikov z otrokom Õ
1. Kadar se otrok zakonito preseli iz ene države članice v drugo in tam pridobi novo običajno prebivališče, obdržijo z odstopanjem od člena 8 sodišča organi Õ države članice prejšnjega otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča pristojnost še tri mesece po preselitvi, da lahko spremenijo sodno odločbo o pravicah do stikov z otrokom, ki je bila izdana v navedeni državi članici, preden se je otrok preselil, kadar če Õ ima nosilec oseba, ki so ji bile dodeljene Õ pravice do stikov z otrokom na podlagi sodne odločbe, o pravicah do stikov še naprej Õ svoje običajno prebivališče v državi članici otrokovega prejšnjega običajnega prebivališča.
2. Odstavek 1 se ne uporablja, če nosilec pravic do stikov z otrokom iz odstavka 1 sprejme pristojnost sodišč organov Õ države članice novega otrokovega novega običajnega prebivališča s tem, da se udeležuje postopkov pred temi sodišči organi Õ , ne da bi izpodbijal njihovo pristojnost.
Člen 10 9
Pristojnost v primerih ugrabitve otroka
Pri neupravičeni premestitvi ali zadržanju otroka sodišča organi Õ države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, obdržijo svojo pristojnost, dokler otrok ne pridobi običajnega prebivališča v drugi državi članici in:
(a) vse osebe, institucije zavodi Õ ali drugi organi, ki imajo pravico pravice do varstva in vzgoje otroka, privolijo v premestitev ali zadržanje;,
ali
(b) otrok prebiva v drugi državi članici najmanj eno leto po tem, ko so bile bili ali bi morale morali biti osebe, institucije zavodi Õ ali drugi organi, ki imajo pravico pravice do varstva in vzgoje otroka, seznanjeni s krajem otrokovega bivanja, in se je otrok vživel v novo okolje ter je bil izpolnjen najmanj eden od naslednjih pogojev:
(i) v enem letu, ko je ali bi lahko bil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka seznanjen s krajem otrokovega bivanja otroka, ni bila vložena nobena zahteva za vrnitev pri pristojnih organih države članice, kamor je bil otrok premeščen ali kjer je zadržan;
(ii) zahteva za vrnitev, ki jo je vložil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka, je bila umaknjena in v roku iz odstavka točke (i) ni bila vložena nobena nova zahteva;
ò novo
(iii) zahteva za vrnitev, ki jo je vložil nosilec pravic do varstva in vzgoje otroka, je bila zavrnjena na podlagi, ki ni člen 13 Haaške konvencije iz leta 1980;
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
(iii iv) primer zadeva Õ pred sodiščem v državi članici države članice Õ , kjer v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, je bila zaključena na podlagi drugega pododstavka člena 11(7) 26(3);
(iv v) sodno odločbo o varstvu in vzgoji otroka, ki ne nalaga vrnitve otroka, so izdala izdali sodišča organi Õ države članice, kjer v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem.
Člen 12 10
Dogovor o pristojnosti Izbira sodišča za pomožne in avtonomne postopke Õ
1. Sodišča države članice, ki so pristojna na podlagi člena 3 za zahtevek za razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, so pristojna v vseh zadevah, ki se nanašajo na starševsko odgovornost, povezano z navedenim zahtevkom, če kadar Õ :
(a) ima vsaj en zakonec starševsko odgovornost do otroka; in
(b) so zakonca in nosilci starševske odgovornosti pristojnost sodišč sprejeli izrecno ali na drugačen nedvoumen način ð najpozneje ï v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, ð ali, kadar to določa pravo navedene države članice, med navedenim postopkom ï in
(c) je pristojnost Õ to v otrokovo korist.
2. Pristojnost, dodeljena v odstavku 1, preneha takoj, ko:
(a) je sodna odločba, s katero se ugodi zahtevku ali zavrne zahtevek za razvezo o razvezi Õ , prenehanje prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitev razveljavitvi zakonske zveze, postala pravnomočna; ali Õ
(b) v primeru, da postopki odločba v postopkih Õ v zvezi s starševsko odgovornostjo postane pravnomočna v primeru, da navedeni postopki Õ na dan, ko odločba, Õ navedena pod točko (a), postane pravnomočna, Õ še tečejo potekajo, sodna odločba v teh postopkih postane pravnomočna; ali Õ
(c) se postopki iz točk (a) in (b) končajo zaradi nekega drugega razloga.
3. Sodišča države članice so pristojna tudi v zvezi s starševsko odgovornostjo v drugih postopkih, poleg navedenih v odstavku 1, kadar:
(a) ima otrok bistveno povezavo s to državo članico, zlasti zaradi dejstva, da eden od nosilcev starševske odgovornosti običajno prebiva v navedeni državi članici ali je otrok državljan navedene države članice; in
(b) so vse stranke v postopku pristojnost sodišč sprejele izrecno ali na drugačen nedvoumen način ð najpozneje ï v trenutku, ko se je pred sodiščem začel postopek, ð ali, kadar to določa pravo navedene države članice, med navedenim postopkom ï in
(c) je pristojnost Õ to v otrokovo korist.
ò novo
4. Pristojnost, dodeljena v odstavku 3, preneha takoj, ko postopek privede do končne odločitve.
5. Kadar vse stranke v postopku v zvezi s starševsko odgovornostjo med navedenim postopkom sprejmejo pristojnost iz odstavka 1 ali 3, se dogovor med njimi evidentira v skladu s pravom države članice sodišča, pred katerim poteka postopek.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
46. Kadar ima otrok običajno prebivališče na ozemlju tretje države, ki ni pogodbenica Haaške konvencije z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok (v nadaljnjem besedilu: Haaška konvencija iz leta 1996) Õ , se šteje, da je pristojnost po tem členu v korist otroku, zlasti če se ugotovi, da v zadevni tretji državi postopek ni mogoč.
Člen 13 11
Pristojnost na podlagi navzočnosti otroka
1. Kadar ni mogoče ugotoviti otrokovega običajnega prebivališča in se pristojnosti ne da ni mogoče določiti na podlagi člena 12 10, so pristojna pristojni sodišča organi Õ države članice, kjer v kateri se otrok nahaja.
2. Odstavek 1 se uporablja tudi za otroke begunce ali otroke, ki so razseljeni na mednarodni ravni zaradi nemirov v njihovi državi.
Člen 20 12
Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja
1. Določbe te uredbe vV nujnih primerih sodiščem so organi Õ države članice ð , v kateri se nahaja otrok ali njegovo premoženje, pristojni za sprejemanje ï ne preprečujejo sprejetja začasnih ukrepov ali ukrepov zavarovanja glede ð tega otroka ï v tej državi nahajajočih se oseb ali premoženja, ki jih predvideva pravo te države članice, tudi v primeru, ko je po tej uredbi za odločanje o glavni stvari pristojno sodišče druge države članice.
ò novo
Če je to potrebno za zaščito otrokove koristi, organ, ki je sprejel ukrepe zavarovanja, neposredno ali prek osrednjega organa, določenega v skladu s členom 60, obvesti organ države članice, ki je pristojen na podlagi te uredbe, o vsebini.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
2. Ukrepi iz odstavka , sprejeti v skladu z odstavkom Õ 1, se prenehajo uporabljati takoj Õ , ko sodišče v državi članici organ države članice Õ , ki je po vsebini pristojno pristojen na podlagi te uredbe, sprejme ukrepe, za katere meni, da so primerni.
Člen 14 13
Subsidiarna pristojnost
Kadar v skladu s členi od 8 7 do 13 11 niso pristojna pristojen sodišča nobene organ Õ države članice, se pristojnost v vsaki državi članici določi v skladu z zakonodajo te države članice Õ .
Člen 15 14
Prenos pristojnosti na sodišče državo članico Õ , ki je bolj primerno primernejša za odločanje o zadevi
1. Izjemoma lahko sodišča organi Õ države članice, ki so po vsebini pristojna pristojni za zadevo, če menijo, da bi bilo sodišče organ Õ druge države članice, s katero je otrok posebej povezan, primernejše primernejši za obravnavo zadeve ali njenega dela, in če je to v otrokovo Õ korist otroka:
(a) prekinejo obravnavo zadeve postopka Õ ali njenega njegovega dela ter pozovejo stranke, naj začnejo postopek pri sodišču pristojnem organu Õ te druge države članice v skladu z odstavkom 4;, ali
(b) zaprosijo sodišče pristojni organ Õ druge države članice, naj prevzame pristojnost v skladu z odstavkom 5.
2. Odstavek 1 se uporabi uporablja:
(a) na pobudo podlagi zahtevka Õ stranke ali
(b) po uradni dolžnosti ali
(c) na podlagi zahteve sodišča organa Õ druge države članice, s katero je otrok v skladu z odstavkom 3 posebej povezan.
S prenosom po uradni dolžnosti ali na podlagi zahteve sodišča organa Õ druge države članice se mora strinjati vsaj ena od strank.
3. Za otroka se šteje, da je posebej povezan z državo članico v smislu odstavka 1, če je:
(a) otrok v njej pridobil običajno prebivališče, potem ko se je začel postopek pred sodiščem organom Õ iz odstavka 1, ali
(b) v njej prejšnje običajno prebivališče otroka ali
(c) otrok njen državljan ali
(d) v njej običajno prebivališče nosilca starševske odgovornosti ali
(e) v njej otrokovo premoženje in se zadeva tiče ukrepov za zaščito otroka, ki se nanašajo na upravljanje, ohranjanje in razpolaganje s tem premoženjem.
4. Sodišče Organ Õ države članice, ki je po vsebini pristojno pristojen, določi rok, v katerem je treba pred sodišči organi Õ druge države članice začeti postopek v skladu z odstavkom 1.
Če sodišča organi Õ v tem roku ne začnejo postopka, nadaljuje z izvrševanjem pristojnosti v skladu s členom členi od 8 7 do 14 11 in členom 13 sodišče organ Õ , ki je začelo postopek.
5. Sodišča Organi Õ te druge države članice lahko, kadar je to zaradi posebnih okoliščin v otrokovo Õ korist otroka, sprejmejo pristojnost v šestih tednih od prejema zahteve Õ začetka postopka pred njimi v skladu s točko (a) ali (b) z odstavkom odstavka 1(a) ali 1(b). V tem primeru sodišče organ Õ , pred katerim se je postopek najprej začel, odkloni pristojnost. V nasprotnem primeru sodišče organ Õ , pred katerim se je postopek najprej začel, nadaljuje z izvrševanjem pristojnosti v skladu s členi od 8 7 do 14 11 in členom 13.
6. Sodišča Organi Õ za namene tega člena sodelujejo neposredno, ali preko osrednjih organov, določenih v skladu s členom 53 60, ð ali prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah ï .
ODDELEK 3
Skupne določbe
Člen 16 15
Začetek postopka
1. Šteje se, da je sodišče začelo postopek:
(a) v trenutku, ko je pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje vloženo na pri sodišču, pod pogojem, da vlagatelj kasneje ni opustil dejanj, ki bi jih moral opraviti v zvezi z vročitvijo pisanja nasprotni stranki;, ali
(b) če je treba vročiti pisanje še pred vložitvijo na pri sodišče sodišču, v trenutku, ko ga prejme organ, ki je odgovoren za vročitev, pod pogojem, da vlagatelj kasneje ni opustil dejanj, ki bi jih moral opraviti v zvezi z vložitvijo pisanja na pri sodišče sodišču.
ò novo
Člen 16
Predhodna vprašanja
Če je rezultat postopka pred organom države članice odvisen od določitve predhodnega vprašanja, ki spada na področje uporabe te uredbe, lahko ta organ določi to vprašanje.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 17
Preizkus pristojnosti
Če je sodišču organu države članice Õ predložena zadeva, za katero po tej uredbi ni pristojno pristojen in za katerega katero je po tej uredbi pristojno pristojen sodišče organ Õ druge države članice, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno nepristojnega.
Člen 18
Preizkus dopustnosti
1. Če se nasprotna stranka, ki nima običajnega prebivališča v državi, v kateri proti njej poteka se je začel Õ postopek, ne spusti v postopek, pristojno sodišče prekine postopek, dokler se ne ugotovi, da je bilo nasprotni stranki omogočeno prejeti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno, da je lahko pripravila obrambo, ali da so bili storjeni vsi potrebni koraki v tej smeri.
2. Če je treba v skladu s to uredbo poslati iz ene države članice v drugo državo članico pisanje o začetku postopka ali drugo enakovredno pisanje v skladu z Uredbo (ES) št. 1393/2007 Õ , se namesto določb iz odstavka 1 tega člena uporabi člen 19 Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 navedene uredbe Õ .
3. V primeru, da se določbe Uredbe Uredba (ES) št. 1348/2000 1393/2007 ne uporabljajo, se uporabi uporablja člen 15 Haaške konvencije o vročanju v tujini sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah z dne 15. novembra 1965, če je treba v tujini Õ vročiti pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje v skladu s to konvencijo.
Člen 19
Litispendenca in sorodne pravde
1. Če pred sodišči organi Õ različnih držav članic tečejo potekajo postopki v zvezi z razvezo, prenehanjem življenjske skupnosti ali razveljavitvijo zakonske zveze med istima strankama, sodišče organ Õ , ki je drugo drugi začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča organa Õ , ki je prvo prvi začelo postopek.
2. Če pred sodišči organi Õ različnih držav članic tečejo potekajo postopki z istim zahtevkom v zvezi s starševsko odgovornostjo do istega otroka, sodišče organ Õ , ki je drugo drugi začelo postopek, po uradni dolžnosti prekine svoj postopek, vse dokler se ne ugotovi pristojnost sodišča organa Õ , ki je prvo prvi začelo postopek.
3. Ko se ugotovi pristojnost sodišča organa Õ , ki je prvo prvi začelo postopek, se sodišče organ Õ , ki je drugo drugi začelo postopek, izreče za nepristojno nepristojnega v korist prvega sodišča organa Õ .
V tem primeru lahko stranka, ki je začela postopek pred sodiščem organom Õ , ki je drugo drugi začelo postopek, začne ta postopek pred sodiščem organom Õ , ki je prvo prvi začelo postopek.
ò novo
Člen 20
Pravica otroka, da izrazi svoje mnenje
Organi držav članic pri izvrševanju pristojnosti na podlagi oddelka 2 tega poglavja zagotovijo, da je otroku, ki lahko oblikuje lastno mnenje, dana dejanska možnost, da to mnenje med postopkom svobodno izrazi.
Organ mnenju otroka pripiše ustrezno težo glede na starost in zrelost otroka ter navede svoje premisleke v odločbi.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
POGLAVJE III
UGRABITEV OTROKA Õ
Člen 11 21
Vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 Õ
1. Kadar oseba, institucija zavod Õ ali drug organ, ki ima domneva kršitev Õ pravico do varstva in vzgoje otroka, zahteva od pristojnih organov sodišča Õ v državi članici, da izdajo sodno odločbo na podlagi Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok (v nadaljnjem besedilu: „Haaška konvencija iz leta 1980“), da bi dosegla ki odreja Õ vrnitev otroka, ki je bil neupravičeno premeščen ali zadržan v drugi državi članici, ki ni država članica, kjer v kateri je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, se uporabljata uporabljajo odstavka 2 do 8 členi 22 do 26.
ò novo
Člen 22
Koncentracija krajevne pristojnosti
Države članice zagotovijo, da je pristojnost za zahtevke za vrnitev otroka iz člena 21 skoncentrirana na omejeno število sodišč. Vsaka država članica o teh sodiščih obvesti Komisijo v skladu s členom 81.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 23
Hitri postopki in mediacija Õ
31. Sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za vrnitev otroka iz odstavka 1 člena 21 Õ , ukrepa v postopku na podlagi zahtevka kar se da hitro in uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo.
Brez poseganja v prvi pododstavek izda sodišče ð na vsaki stopnji ï sodno odločbo v roku šestih tednov po vložitvi zahtevka ð ali pravnega sredstva ï , razen takrat, kadar izjemne okoliščine to onemogočajo.
ò novo
2. Sodišče čim prej med postopkom preuči, ali so se stranke pripravljene vključiti v mediacijo, da bi se v otrokovo korist dosegla sporazumna rešitev, če zaradi tega ne prihaja do neupravičenih zamud v postopku.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 24
Zaslišanje otroka v postopku vrnitve na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 Õ
2. Pri uporabi členov 12 in 13 Haaške konvencije iz leta 1980 se sodišče Õ zagotovi otroku možnost biti med postopkom zaslišan, da izrazi svoje mnenje v skladu s členom 20 te uredbe razen če to ni primerno zaradi otrokove starosti ali zrelosti.
Člen 25
Postopek vrnitve otroka Õ
41. Sodišče ne more zavrniti vrnitve otroka na podlagi točke (b) prvega odstavka člena 13b Haaške konvencije iz leta 1980, če se ugotovi, da so sprejeti vsi potrebni ukrepi za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi.
ò novo
V ta namen sodišče:
(a) sodeluje s pristojnimi organi države članice, v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, neposredno, prek osrednjih organov ali Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah ter
(b) po potrebi sprejme začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja v skladu s členom 12 te uredbe.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
52. Sodišče ne more zavrniti vrnitve lahko zavrne vrnitev Õ otroka ne da bi le, če je Õ bila osebi, ki zahteva vrnitev otroka, dana možnost biti zaslišana.
ò novo
3. Sodišče lahko razglasi začasno izvršljivost odločbe o vrnitvi otroka ne glede na možnost pravnega sredstva, čeprav nacionalno pravo tega ne predvideva.
4. Zoper odločbo o vrnitvi ali zavrnitvi vrnitve otroka se lahko vloži le eno pravno sredstvo.
5. Za izvrševanje odločbe o vrnitvi, izdane na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, se ustrezno uporablja člen 32(4).
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 26
Zavrnitev vrnitve otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 Õ
ò novo
1. Sodišče v odločbi o zavrnitvi vrnitve otroka navede člen ali člene Haaške konvencije iz leta 1980, na katerih temelji zavrnitev.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
62. Če je Kadar odločba o zavrnitvi vrnitve otroka temelji na vsaj enem od razlogov iz člena Õ sodišče v skladu s členom 13 Haaške konvencije iz leta 1980, izdalo sodno odločbo, da se otrok ne vrne, mora sodišče Õ v skladu z nacionalno zakonodajo takoj neposredno, ali preko svojega osrednjega organa ð ali Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah ï poslati pošlje kopijo izvod te Õ odločbe, da se otrok ne vrne, in kopije izvode Õ ustreznih dokumentov, zlasti prepisa zaslišanja pred sodiščem, pristojnemu sodišču ali osrednjemu organu v državi članici, kjer v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem.
ð Odločbi je v skladu s členom 69 priložen prevod v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov navedene države članice ali v katerem koli drugem jeziku, ki ga država članica izrecno sprejme. ï Sodišče mora prejeti vse omenjene dokumente Vsi navedeni dokumenti se pošljejo pristojnemu sodišču Õ v enem mesecu od dne izdaje odločbe o tem, da se zavrnitvi vrnitve Õ otroka ne vrne.
73. Razen v primeru, da je ena od strank začela postopek pred sodišči v državi članici, kjer v kateri je otrok običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, mora sodišče ali osrednji organ, ki prejme dokumente iz odstavka 6 2, o tem obvestiti stranke in jih povabiti pozove Õ , naj v skladu z nacionalno zakonodajo nacionalnim pravom Õ predložijo sodišču v roku treh mesecev od dne obvestila svoje predloge, da bi lahko sodišče preučilo vprašanje dodelitve varstva in vzgoje otroka.
Brez poseganja v pravila o pristojnosti iz te uredbe sodišče zaključi primer zadevo Õ , če v roku ne prejme nobenih predlogov.
84. Ne glede na sodno odločbo, da se otrok ne vrne, ð Kadar sodišče iz odstavka 3 prejme predloge v določenem roku ali kadar v navedeni državi članici že poteka postopek v zvezi s pravicami do varstva in vzgoje otroka, sodišče preuči vprašanje dodelitve varstva in vzgoje otroka, pri čemer upošteva otrokovo korist ter razloge in dokaze, na katerih temelji odločba o zavrnitvi vrnitve otroka ï na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980,.
je kakršna koli kasnejša sodna Vsaka Õ odločba o vprašanju dodelitve varstva in vzgoje otroka, ki se izda v postopku iz prvega pododstavka in Õ , ki zahteva vrnitev otroka in jo izda na podlagi te uredbe pristojno sodišče, je Õ izvršljiva v vseh drugih državah članicah Õ skladu z Oddelkom 4 Poglavja III spodaj, da bi se zagotovila vrnitev otroka , ne glede na predhodno odločbo o zavrnitvi vrnitve otroka na podlagi člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980 Õ .
POGLAVJE III IV
PRIZNAVANJE IN IZVRŠITEV IZVRŠEVANJE
ODDELEK 1
Priznanje Priznavanje
Člen 21 27
Priznanje Priznavanje sodne odločbe
1. Sodna oOdločba, izdana v državi članici, se v drugih državah članicah prizna, ne da bi bilo potrebno za priznanje začeti kakršen koli poseben postopek.
2. Brez poseganja v odstavek 3 predvsem ni treba začeti kakršnega koli postopka Õ za vpis spremembe osebnega stanja v uradne evidence države članice na podlagi sodne odločbe o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti ali razveljavitvi zakonske zveze, izdane v drugi državi članici, proti kateri zoper katero po pravu te države članice Õ ni možno vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, predvsem ni potrebno začeti kakršnega koli posebnega postopka.
3. Brez poseganja v oddelek 4 tega poglavja lahko vVsaka zainteresirana stranka lahko Õ v skladu s postopkom iz oddelka 2 tega poglavja zahteva izdajo odločbe o tem, da ni razlogov za zavrnitev priznavanja iz členov 37 in 38 Õ priznanju oz. nepriznanju sodne odločbe. ð Pododdelek 2 oddelka 3 tega poglavja se ustrezno uporablja. ï
Krajevna pristojnost sodišča s seznama, o katerem vsaka država članica uradno obvesti Komisijo v skladu s členom 68, se določi po notranjem pravu države članice, v kateri se začne postopek za priznanje oz. nepriznanje.
4. Kadar je priznanje sodne odločbe pred sodiščem organom Õ posamezne države članice postavljeno kot predhodno vprašanje, lahko o tem vprašanju odloči to sodišče ta organ Õ .
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 37 28
Listine , ki se predložijo za priznavanje Õ
1. Stranka, ki zahteva ali izpodbija priznanje sodne odločbe ali vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti želi v državi članici uveljavljati odločbo, izdano v drugi državi članici Õ , mora predložiti:
(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove njene Õ verodostojnosti;, in
(b) ustrezno Õ potrdilo , izdano v skladu s členom Õ iz člena 53 39.
2. Stranka, ki zahteva priznanje sodne odločbe ali vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti, mora v primeru zamudne sodne odločbe predložiti tudi:
(a) izvirnik ali overjen prepis listine, ki potrjuje, da je bilo nasprotni stranki vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje;
ali
(b) katerokoli listino, ki dokazuje, da se nasprotna stranka s sodno odločbo nedvoumno strinja.
ò novo
2. Organ, pred katerim se uveljavlja odločba, izdana v drugi državi članici, lahko po potrebi od stranke, ki jo uveljavlja, zahteva, da v skladu s členom 69 predloži prevod ali prečrkovanje ustrezne vsebine potrdila iz točke (b) odstavka 1.
Organ lahko od stranke zahteva prevod odločbe namesto prevoda zadevne vsebine potrdila le, če brez takega prevoda ne more nadaljevati.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 27 29
Prekinitev postopka
1. Sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje Organ, pred katerim se uveljavlja Õ sodne odločbe odločba, izdane izdana v drugi državi članici, lahko v celoti ali delno Õ prekine postopek, v naslednjih primerih: Õ
(a) če je zoper sodno odločbo odločba vloženo redno pravno sredstvo. se izpodbija v državi članici izvora; Õ
ò novo
(b) vložen je bil zahtevek za odločbo o tem, da ni razlogov za zavrnitev priznavanja iz členov 37 in 38, ali za odločbo o zavrnitvi priznavanja na podlagi enega od teh razlogov ali
(c) v primeru odločbe o starševski odgovornosti, v državi članici, ki je po vsebini pristojna na podlagi te uredbe, poteka postopek za spremembo odločbe ali novo odločbo o isti vsebini.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
2. Sodišče države članice, v kateri se zahteva priznanje sodne odločbe, izdane na Irskem ali v Združenem kraljestvu, lahko prekine postopek, če je izvršitev v državi članici izvora začasno zadržana zaradi odločanja o pravnem sredstvu.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
ODDELEK 2
Zahteva za razglasitev izvršljivosti ð Izvrševanje ï
Člen 28 30
Izvršljive sodne odločbe
1. Sodna oOdločba o izvrševanju v sporih v zvezi s Õ starševske odgovornosti starševsko odgovornostjo glede otroka, izdana v državi članici in ki je izvršljiva v tej državi članici ter je bila vročena, se izvrši je izvršljiva v drugih državi članici državah članicah, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi ð ne da bi bila za to potrebna razglasitev izvršljivosti ï .
2. Vendar se v Združenem kraljestvu taka sodna odločba izvrši v Angliji in Walesu, na Škotskem ali na Severnem Irskem po tem, ko je bila na zahtevo ene od zainteresiranih strank registrirana za izvršitev v zadevnem delu Združenega kraljestva.
2. Celo kadar nacionalno pravo za odločbo o pravici do stikov ne predvideva izvršljivosti po samem zakonu, Za namene izvrševanja odločbe o pravicah do stikov z otrokom v drugi državi članici Õ lahko sodišče izvora odloči razglasi Õ , da je sodna odločba začasno Õ izvršljiva ne glede na možnost pravnega sredstva , čeprav nacionalno pravo tega ne predvideva Õ .
Člen 30 31
Postopek
1. Za pPostopek vložitve zahteve izvršitve odločb, izdanih v drugi državi članici, Õ ð če ni zajet s to uredbo, ï se uporablja ureja Õ pravo države članice, v kateri se zahteva izvršitev izvršitve. ð Brez poseganja v člen 40 se odločba, izdana v državi članici in ki je izvršljiva v državi članici izvršitve, v njej izvršuje pod enakimi pogoji kot odločba, izdana v državi članici izvršitve. ï
ò novo
2. Stranki, ki zahteva izvršitev odločbe, izdane v drugi državi članici, ni treba imeti poštnega naslova v državi članici izvršitve.
Navedena stranka mora imeti pooblaščenega zastopnika v državi članici izvršitve le, če je tak zastopnik obvezen ne glede na državljanstvo ali stalno prebivališče strank.
ê 2201/2003
2. Vlagatelj zahteve mora na območju pristojnosti sodišča, pri katerem je bila vložena zahteva, izbrati naslov za vročitve. Če pa pravo države članice, v kateri se zahteva izvršitev, ne predpisuje tovrstnega naslova, imenuje vlagatelj zahteve pooblaščenca za vročitve.
3. Zahtevi se priložijo listine iz členov 37 in 39.
ò novo
Člen 32
Pristojna sodišča in postopek izvršitve
1. Zahtevek za izvrševanje se vloži pri sodišču, ki je pristojno za izvrševanje na podlagi nacionalnega prava države članice izvršitve. Vsaka država članica o teh sodiščih obvesti Komisijo v skladu s členom 81.
2. Sodišče sprejme vse ustrezne ukrepe za zagotovitev izvrševanja odločbe, vključno z:
(a) odredbo konkretnih izvršilnih ukrepov, ki jih je treba uporabiti;
(b) prilagoditvijo odločbe v skladu s členom 33, če je to potrebno;
(c) navodili za izvršitelja.
3. V tej fazi se ne smejo preučiti razlogi za zavrnitev priznavanja ali izvrševanja, razen če se vloži zahtevek za zavrnitev priznavanja ali izvrševanja na podlagi člena 39 ali 41.
4. Če se odločba ne izvrši v šestih tednih od začetka postopka izvršitve, sodišče države članice izvršitve sporoči osrednjemu organu prosilcu v državi članici izvora ali vlagatelju, če se je postopek začel brez pomoči osrednjega organa, to dejstvo in razloge za to.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 48 33
Praktična ureditev izvrševanja pravice do stikov z otrokom Prilagoditev odločbe Õ
ò novo
1. Sodišča države članice izvršitve lahko po potrebi opredelijo potrebne podrobnosti za izvrševanje in izvedejo potrebne prilagoditve za izvrševanje odločbe pod pogojem, da se upoštevajo bistveni elementi te odločbe.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
1. Sodišča države članice izvršitve lahko zlasti Õ določijo praktično ureditev za organiziranje izvrševanja uveljavljanja Õ pravice do stikov z otrokom Õ , če potrebna ureditev pravice do stikov z otrokom Õ ni bila opredeljena ali ni bila dovolj natančno opredeljena v sodni odločbi, ki so jo izdala izdali sodišča organi Õ države članice, ki so bila pristojna po vsebini pristojni, ter pod pogojem, da se upoštevajo bistveni elementi te sodne odločbe.
2. Praktična ureditev v skladu z drugim pododstavkom 1 se preneha uporabljati po tem, ko izdajo sodno odločbo sodišča države članice, ki so po vsebini pristojna po vsebini.
ò novo
2. Kadar odločba vsebuje ukrep ali odredbo, ki je pravo države članice izvršitve ne pozna, sodišča te države članice ta ukrep ali odredbo čim bolj prilagodijo ukrepu ali odredbi, ki ima na podlagi prava te države članice enakovredne učinke in podobne cilje.
Taka prilagoditev nima učinkov, ki presegajo učinke, določene s pravom države članice izvora.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 45 34
Listine , ki se predložijo z zahtevkom za izvrševanje Õ
1. Stranka, ki zahteva izvršitev v državi članici vloži zahtevek za izvrševanje Õ sodne odločbe , izdane v drugi državi članici Õ , predloži:
(a) izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove njene Õ verodostojnosti;, in
(b) ustrezno Õ potrdilo iz člena 41(1) ali 42(1) ð , izdano v skladu s členom 53, ki potrjuje, da je odločba izvršljiva, in vsebuje ustrezni izvleček odločbe, ki določa izvršljivo obveznost ï .
2. Za namen tega člena
–je priložen potrdilu iz člena 41(1) prevod točke 12, ki se nanaša na dogovore za izvrševanje pravice do stikov,
–je priložen potrdilu iz člena 42(1) prevod točke 14, ki se nanaša na dogovore za izvrševanje ukrepov za zagotovitev otrokove vrnitve.
Prevod se izdela v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov države članice izvršitve ali v katerem koli drugem jeziku, ki ga država članica izvršitve sprejme. Prevod mora overiti v eni izmed držav članic za to pooblaščena oseba.
ò novo
2. Sodišče lahko po potrebi od vlagatelja zahteva, da v skladu s členom 69 predloži prevod ali prečrkovanje ustrezne vsebine potrdila, ki določa izvršljivo obveznost.
3. Sodišče lahko od vlagatelja zahteva prevod odločbe le, če brez takega prevoda ne more nadaljevati.
Člen 35
Vročitev potrdila in odločbe
1. Kadar se zahteva izvršitev odločbe, izdane v drugi državi članici, se potrdilo, izdano v skladu s členom 53, vroči osebi, proti kateri se zahteva izvršitev, pred prvim izvršilnim ukrepom. Potrdilu je priložena odločba, če navedeni osebi še ni bila vročena.
2. Kadar ima oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica izvora, lahko zahteva prevod odločbe, da bi izpodbijala izvrševanje, če odločba ni napisana ali če ji ni priložen prevod v:
(a) jeziku, ki ga razume, ali
(b) uradnem jeziku države članice, v kateri običajno prebiva, ali, v primeru več uradnih jezikov v tej državi članici, v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov v kraju njenega običajnega prebivališča.
Kadar se zahteva prevod odločbe na podlagi prvega pododstavka, se z izjemo ukrepov zavarovanja ne smejo sprejeti nobeni izvršilni ukrepi, dokler se prevod ne predloži osebi, proti kateri se zahteva izvršitev.
Ta odstavek se ne uporablja, če je bila osebi, proti kateri se zahteva izvršitev, že vročena odločba v enem od jezikov iz prvega pododstavka.
3. Ta člen se ne uporablja za izvrševanje začasnih ukrepov in ukrepov zavarovanja.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 36
Prekinitev postopka izvršitve Õ
1. Brez poseganja v člen 40 lahko sodišče v državi članici izvršitve na podlagi zahtevka osebe, proti kateri se zahteva izvršitev, prekine postopek izvršitve, Õ ð kadar je izvršljivost odločbe v državi članici izvora začasno zadržana. ï
ò novo
2. Sodišče v državi članici izvršitve lahko na podlagi zahtevka osebe, proti kateri se zahteva izvršitev, prekine postopek izvršitve, kadar bi zaradi začasnih okoliščin, kot je huda bolezen otroka, izvrševanje resno ogrozilo otrokovo korist. Izvrševanje se nadaljuje takoj, ko se ovire odpravijo.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ODDELEK 3
Zavrnitev priznavanja in izvrševanja Õ
P o d o d d e l e k 1
Z a v r n i t e v p r i z n a v a n j a Õ
Člen 22 37
Razlogi za nepriznanje nepriznavanje sodnih odločb o razvezi, prenehanju življenjske skupnosti in razveljavitvi zakonske zveze v zakonskih sporih Õ
Sodna Na podlagi zahtevka ene od zainteresiranih strani se priznanje Õ odločba odločbe, ki se nanaša na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze, se ne prizna zavrne Õ :
(a) če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;, ali Õ
(b) če nasprotni stranki, ki se ni spustila v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo, razen če je ugotovljeno, da se nasprotna stranka sz sodno odločbo nedvoumno strinja;, ali Õ
(c) če je nezdružljiva sz sodno odločbo, izdano v postopku med istima strankama v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;, ali
(d) če je nezdružljiva s predhodno sodno odločbo, izdano v drugi državi članici ali v tretji državi glede istega zahtevka med istima strankama, pod pogojem, da predhodna sodna odločba izpolnjuje pogoje za priznanje v državi članici, v kateri se zahteva priznanje.
Člen 23 38
Razlogi za nepriznanje nepriznavanje sodnih odločb o v sporih v zvezi s Õ starševski odgovornosti starševsko odgovornostjo
1. Na podlagi zahtevka ene od zainteresiranih strani se priznanje Õ Sodna odločba odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo se ne prizna zavrne Õ :
(a) če bi bilo njeno priznanje v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici, v kateri se zahteva priznanje, z upoštevanjem otrokovih otrokove koristi;, ali Õ
(b) če je bila izdana, razen v nujnih primerih, ne da bi bila otroku dana možnost zaslišanja in so bila kršena temeljna načela postopka države članice, v kateri se zahteva priznanje;
(cb) če zadevni osebi, ki se ni spustila v postopek, ni bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo, razen če je ugotovljeno, da se ta oseba sz sodno odločbo nedvoumno strinja;, ali Õ
(dc) na zahtevo podlagi zahtevka Õ osebe, ki zatrjuje, da sodna odločba posega v njeno starševsko odgovornost, če je bila izdana, ne da bi bila tej osebi dana možnost zaslišanja;, ali Õ
(ed) če je nezdružljiva s poznejšo sodno odločbo o starševski odgovornosti, izdano v državi članici, v kateri se zahteva priznanje;, ali Õ
(fe) če je nezdružljiva s poznejšo sodno odločbo o starševski odgovornosti, izdano v drugi državi članici ali v tretji Õ državi nečlanici, kjer ima v kateri otrok običajno prebivališče, pod pogojem, da poznejša sodna odločba izpolnjuje pogoje, potrebne za njeno priznanje v državi članici, kjer v kateri se zahteva priznanje;.
ali
(g) če ni bil upoštevan postopek, ki ga določa člen 56.
2. Razlogi za zavrnitev iz točk (a) do (c) odstavka 1 se ne smejo uveljavljati zoper odločbo o pravicah do stikov z otrokom ali odločbo, ki nalaga vrnitev otroka v skladu z drugim pododstavkom člena 26(4). Õ
ò novo
Člen 39
Postopek za zavrnitev priznavanja
Za zahtevek za zavrnitev priznavanja se uporabljajo postopki iz členov 41 do 47 ter po potrebi oddelka 4 in 6 ter poglavje VI.
P o d o d d e l e k 2
Z a v r n i t e v i z v r š e v a n j a
Člen 40
Razlogi za zavrnitev izvrševanja odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo
1. Na podlagi zahtevka osebe, proti kateri se zahteva izvršitev, se izvršitev odločbe zavrne, kadar obstaja eden od razlogov za nepriznavanje iz člena 38(1).
Vendar se razlogi za nepriznavanje iz točk (a) do (c) člena 38(1) ne smejo uveljavljati zoper odločbo o pravicah do stikov z otrokom ali odločbo, ki nalaga vrnitev otroka v skladu z drugim pododstavkom člena 26(4).
2. Na podlagi zahtevka osebe, proti kateri se zahteva izvršitev, se lahko izvršitev odločbe zavrne, kadar bi bila zaradi spremembe okoliščin od izdaje odločbe izvršitev v očitnem nasprotju z javnim redom v državi članici izvršitve, ker obstaja eden od naslednjih razlogov:
(a) nasprotovanje otroka zadostne starosti in zrelosti je zdaj tolikšno, da bi bila izvršitev očitno nezdružljiva z otrokovo koristjo;
(b) od izdaje odločbe so se druge okoliščine spremenile v tolikšni meri, da bi bila njena izvršitev zdaj očitno nezdružljiva z otrokovo koristjo.
3. V primerih iz točke (a) odstavka 2 pristojni organi v državi članici izvršitve pred zavrnitvijo izvrševanja sprejmejo vse potrebne ukrepe, da pridobijo otrokovo soglasje in zagotovijo izvrševanje v skladu z otrokovo koristjo.
4. Razlogi za zavrnitev izvrševanja razen tistih, ki so določeni v tej uredbi, se ne smejo uveljavljati.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 29 41
Krajevno pristojna sodišča
1. Zahteva Zahtevek Õ za razglasitev izvršljivosti ð zavrnitev izvrševanja ï se vloži pri sodišču iz seznama, ki je pristojno za izvrševanje na podlagi nacionalnega prava države članice izvršitve in Õ o katerem vsaka država članica uradno obvesti Komisijo v skladu s členom 68 81.
2. Krajevna pristojnost se določi po kraju običajnega prebivališča osebe, proti kateri se zahteva izvršitev, ali po običajnem prebivališču katerega koli otroka, na katerega se zahteva zahtevek Õ nanaša.
Kadar v državi članici izvršitve Õ , kjer se zahteva izvršitev, ni mogoče najti nobenega od krajev, navedenih v prvem pododstavku 1, se krajevna pristojnost določi po kraju izvršitve.
ò novo
Člen 42
Postopek za zavrnitev izvrševanja
1. Postopek za zavrnitev izvrševanja, če ni zajet s to uredbo, ureja pravo države članice izvršitve.
2. Vlagatelj predloži sodišču izvod odločbe in po potrebi prevod ali prečrkovanje odločbe v skladu s členom 69.
Sodišče lahko oprosti predložitev listin iz prvega pododstavka, če jih že ima ali če se mu ne zdi smiselno, da od vlagatelja to zahteva.
Kadar se sodišču ne zdi smiselno, da od vlagatelja zahteva listine, jih lahko zahteva od druge stranke.
3. Stranki, ki zahteva zavrnitev izvrševanja odločbe, izdane v drugi državi članici, ni treba imeti poštnega naslova v državi članici izvršitve.
Navedena stranka mora imeti pooblaščenega zastopnika v državi članici izvršitve le, če je tak zastopnik obvezen ne glede na državljanstvo ali stalno prebivališče strank.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 31 43
Odločba sodišča
1. Sodišče, pri katerem se vloži zahteva zahtevek Õ , ð o zavrnitvi izvrševanja ï odloči takoj. Oseba, proti kateri se zahteva izvršitev, v tej fazi postopka nima možnosti podajati kakršnih koli izjav glede zahteve.
2. Zahteva se lahko zavrne samo zaradi enega od razlogov iz členov 22, 23 in 24.
3. Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno preverjati glede vsebine.
Člen 32
Obvestilo o odločbi
Pristojni uradnik sodišča v skladu s postopkom, predpisanim po pravu države članice, v kateri se zahteva izvršitev, o izdani odločbi nemudoma obvesti vlagatelja zahteve.
Člen 33 44
Pravno sredstvo proti zoper odločbi odločbo
1. Obe stranki lahko zoper odločbo v zvezi z razglasitvijo izvršljivosti ð o zahtevku za zavrnitev izvrševanja ï vložita pravno sredstvo.
2. Pravno sredstvo se vloži pri sodišču iz seznama, ki je na podlagi nacionalnega prava pristojno za obravnavo pravnih sredstev zoper odločbe iz člena 40 in Õ o katerem vsaka država članica uradno obvesti Komisijo v skladu s členom 68 81.
3. Pravno sredstvo se obravnava v kontradiktornem postopku.
4. Če vloži pravno sredstvo vlagatelj zahteve za razglasitev izvršljivosti, se stranko, proti kateri se zahteva izvršitev, pozove, naj se spusti v postopek pred sodiščem, ki odloča o pravnem sredstvu. Če se zadevna oseba ne spusti v postopek, se uporabljajo določbe člena 18.
5. Pravno sredstvo zoper razglasitev izvršljivosti je treba vložiti v enem mesecu po njeni vročitvi. Če stranka, proti kateri se zahteva izvršitev, nima običajnega prebivališča v državi članici, v kateri je bila razglašena izvršljivost, temveč v drugi državi članici, je rok za pravno sredstvo dva meseca in začne teči od dne vročitve njej osebno ali na njenem običajnem prebivališču. Tega roka ni dovoljeno podaljšati na račun oddaljenosti.
Člen 34 45
Sodišča, pristojna za Nadaljnje Õ pravno sredstvo, in izpodbijanje odločitev o pravnem sredstvu pristojna sodišča Õ
Odločitev Odločba Õ , izdana v zvezi s pravnim sredstvom, se lahko izpodbija samo ð pred sodišči in ï v postopku postopkih iz seznama, o katerem katerih vsaka država članica uradno obvesti Komisijo v skladu s členom 68 81.
Člen 35 46
Prekinitev postopka
1. Sodišče, pri katerem je vloženo zahtevek za zavrnitev izvrševanja ali Õ pravno sredstvo v skladu s členoma 33 44 ali 34 45, lahko na zahtevo podlagi zahtevka Õ stranke, proti kateri se zahteva izvršitev, prekine postopek, če:
(a) je bilo vloženo redno pravno sredstvo v državi članici izvora;
ali če (b) se rok za to pravno sredstvo še ni iztekel;
ò novo
(c) v primeru odločbe o starševski odgovornosti, v državi članici, ki je po vsebini pristojna na podlagi te uredbe, poteka postopek za spremembo odločbe ali novo odločbo o isti vsebini.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
v slednjem primeru Kadar Õ sodišče prekine postopek iz razloga iz točke (b) Õ, lahko določi rok za vložitev tega pravnega sredstva.
2. Če je bila sodna odločba izdana na Irskem ð , Cipru ï ali v Združenem kraljestvu, se vsako pravno sredstvo, ki je na razpolago v državi članici izvora, za namene točke (a) odstavka 1 šteje za redno pravno sredstvo.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 36 47
Delna izvršitev
1. Če je tuja sodna odločba odločila o več zahtevkih, pa in izvršljivosti ni mogoče razglasiti se izvrševanje Õ glede vseh nekaterih Õ zahtevkov zavrne Õ , sodišče razglasi izvršljivost je izvrševanje še vedno mogoče Õ glede enega ali več izmed teh zahtevkov delov odločbe, na katere zavrnitev ne vpliva Õ .
2. Vlagatelj zahteve lahko zahteva, da se razglasitev izvršljivosti omeji na del izreka sodne odločbe.
ODDELEK 3 4
Skupne določbe za oddelka 1 in 2
ò novo
Člen 48
Začasni ukrepi in ukrepi zavarovanja
Določbe tega poglavja, ki se uporabljajo za odločbe, se uporabljajo za začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, ki jih odredi organ, ki je pristojen na podlagi poglavja II.
Ne uporabljajo se za začasne ukrepe in ukrepe zavarovanja, ki jih odredi organ brez poziva nasprotni stranki.
Člen 49
Odločbe o vrnitvi, izdane na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980
Določbe tega poglavja, ki se nanašajo na odločbe v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, se z izjemo člena 35 in člena 38(2) ustrezno uporabljajo za odločbe, izdane v državi članici in ki odrejajo vrnitev otroka v drugo državo članico v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980 ter jih je treba izvrševati v državi članici, ki ni država članica, v kateri so bile izdane.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 24 50
Prepoved preverjanja pristojnosti sodišča organa Õ izvora
Pristojnosti sodišča organa Õ države članice izvora se ne sme preverjati. Preizkusa javnega reda iz točke (a) členov člena 22(a) 37 in 23(a) točke (a) člena 38 ni dovoljeno se ne sme uporabiti glede pravil o pristojnosti, določenih v členih od 3 do 14.
Člen 25 51
Razlike v zakonodajah pravu, ki se uporabi Õ
Priznanje sodne odločbe v zakonskih sporih Õ se ne sme zavrniti zato, ker zakonodaja pravo Õ države članice, v kateri se tako priznanje zahteva, na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ne dovoljuje razveze, prenehanja življenjske skupnosti ali razveljavitve zakonske zveze.
Člen 26 52
Izključitev preverjanja vsebine sodne odločbe
Pod nobenimi pogoji tuje sodne odločbe ni dovoljeno se odločba, izdana v drugi državi članici, ne sme Õ preverjati glede vsebine.
Člen 38
Pomanjkljivosti v listinah
1. Če listine, navedene v členu 37(1)(b) ali (2) niso predložene, lahko sodišče določi rok za njihovo predložitev, sprejme enakovredne listine ali, če je mnenja, da razpolaga z zadostnimi podatki, stranko oprosti predložitve.
2. Če to zahteva sodišče, je treba listine predložiti v prevodu. Prevod mora overiti v eni izmed držav članic za to pooblaščena oseba.
Člen 39 53
Potrdila o sodnih odločbah v zakonskih sporih in o sodnih odločbah v sporih Õ v zvezi s starševsko odgovornostjo
1. Pristojno sodišče ali oOrgan države članice, v kateri ki Õ je bila izdana sodna izdal Õ odločba odločbo v zakonskih sporih Õ , izda na zahtevo podlagi zahtevka Õ ene od zainteresiranih strank strani potrdilo na standardnem obrazcu iz Priloge I (sodne odločbe v zakonskih sporih) ali iz Priloge II (sodne odločbe v zvezi s starševsko odgovornostjo).
2. Sodnik, ki je izdal odločbo v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo, izda potrdilo na obrazcu iz Priloge II. Kadar taka odločba ob izdaji vključuje čezmejni element, sodnik izda potrdilo po uradni dolžnosti, ko odločba postane izvršljiva, četudi le začasno. Če se čezmejni element pojavi šele naknadno, se potrdilo izda na zahtevo ene od strank. Õ
ODDELEK 4
Izvršljivost nekaterih sodnih odločb o pravici do stikov in nekaterih sodnih odločb o vrnitvi otroka
Člen 40
Področje uporabe
1. Ta oddelek se uporablja za:
(a) pravico do stikov z otrokom;
in
(b) vrnitev otroka, ki je določena v sodni odločbi, izrečeni v skladu s členom 11(8).
2. Določbe tega oddelka ne preprečujejo nosilcu starševske odgovornosti, da zahteva priznanje in izvršitev sodne odločbe v skladu z določbami oddelkov 1 in 2 tega poglavja.
Člen 41
Pravica do stikov z otrokom
1. Pravica do stikov z otrokom iz člena 40(1)(a), priznana v izvršljivi sodni odločbi izrečeni v državi članici, se prizna in je izvršljiva v drugi državi članici, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju, če je bilo o sodni odločbi v državi članici izvora izdano potrdilo v skladu z odstavkom 2.
Celo kadar nacionalno pravo za odločbo o pravici do stikov ne predvideva izvršljivosti po samem zakonu, lahko sodišče izvora odloči, da je sodna odločba izvršljiva ne glede na možnost pravnega sredstva.
3. Potrdilo se izpolni v jeziku, v katerem je sestavljena odločba. Õð Po potrebi vsebuje tudi ustrezne informacije o stroških postopka, ki se lahko povrnejo, in izračun obresti. ï
24. Sodnik ali organ države članice Õ izvora izda potrdilo potrdili Õ na standardnem obrazcu iz Priloge III (potrdilo o pravici do stikov), navedeno v odstavku iz odstavkov 1 in 2 le, če:
(a)so vse zadevne stranke imele možnost biti zaslišane in Õ
(ab) v primeru, da je bila izdana zamudna sodna odločba,:
(i) je bilo stranki, ki se ni spustila v postopek, vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo, ali
(ii) če je bilo ugotovljeno, da se ta stranka nedvoumno strinja z odločbo Õ , ki tudi če Õ ji je bilo to pisanje vročeno, vendar ne ob upoštevanju teh pogojev, nedvoumno strinja s sodno odločbo; Ö iz točke (i). Õ
(b) so vse zadevne stranke imele možnost biti zaslišane;
in
(c) 5. Brez poseganja v odstavek 4 sodnik, ki je izdal odločbo v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo, izda potrdilo iz odstavka 2 le, če Õ je bila tudi Õ otroku dana dejanska možnost , da izrazi svoje mnenje v skladu s členom 20 Õ biti zaslišan, razen če se je smatralo, da zaslišanje ni primerno zaradi otrokove starosti ali zrelosti.
Potrdilo se izpolni v jeziku, v katerem je sestavljena sodna odločba.
3. Kadar pravica do stikov z otrokom v trenutku izdaje sodne odločbe vključujejo čezmejni element, se potrdilo izda po uradni dolžnosti, ko postane sodna odločba izvršljiva, četudi le začasno. Če se čezmejni element pojavi naknadno, se izda potrdilo na zahtevo ene od strank.
Člen 42
Vrnitev otroka
1. Vrnitev otroka iz člena 40(1)(b), priznana v izvršljivi sodni odločbi izrečeni v državi članici, se prizna in je izvršljiva v drugi državi članici, ne da bi bila potrebna razglasitev izvršljivosti in brez možnosti nasprotovanja njenemu priznanju, če je bilo o sodni odločbi v državi članici izvora izdano potrdilo v skladu z odstavkom 2.
Celo kadar nacionalno pravo za odločbo o vrnitvi otroka ne predvideva izvršljivosti po samem zakonu, lahko sodišče izvora odloči, da je sodna odločba izvršljiva ne glede na možnost pravnega sredstva.
26. Brez poseganja v odstavka 4 in 5 Õ Ssodnik izvora, ki je izdal sodno odločbo o vprašanju dodelitve varstva in vzgoje otroka Õ iz drugega pododstavka člena 40(1)(b) 26(4), izda potrdilo iz odstavka 1 2 le, če:
(a) je bila otroku dana možnost biti zaslišan, razen če se je smatralo, da zaslišanje ni primerno zaradi otrokove starosti ali zrelosti;
(b) so stranke imele možnost biti zaslišane in
(c) je sodišče navedeni sodnik Õ upoštevalo pri izdaji sodne odločbe upošteval razloge in dokaze, na podlagi katerih se izda odredba temelji predhodna odločba, izdana v drugi državi članici Õ v skladu s členom 13 Haaške konvencije iz leta 1980.
Če sodišče ali drug organ sprejme ukrepe za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi v državo članico Õ običajnega prebivališča, vsebuje potrdilo podrobne podatke informacije Õ o takšnih ukrepih.
Sodnik izvora po lastni presoji izda navedeno potrdilo na standardnem obrazcu iz Priloge IV (potrdilo o vrnitvi otroka (otrok)).
Potrdilo se izpolni v jeziku, v katerem je sestavljena sodna odločba.
Člen 44
Učinki potrdila
7. Potrdilo učinkuje v okvirih izvršljivosti sodne odločbe.
Člen 43 54
Popravek in umik Õ potrdila
ò novo
1. Organ izvora na podlagi zahtevka popravi potrdilo, kadar je zaradi vsebinske napake razlika med odločbo in potrdilom.
2. Organ izvora na podlagi zahtevka umakne potrdilo, kadar je bilo jasno pomotoma odobreno, ob upoštevanju zahtev iz te uredbe.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
13. Za vsak postopek za Õ popravek ð in umik ï potrdila se uporablja pravo države članice izvora.
24. Zoper izdajo potrdila v skladu s členoma 41(1) ali 42(1) ni pravnega sredstva.
ODDELEK 5
Javne listine in dogovori
Člen 46 55
Javne listine in dogovori Õ
Listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine in so izvršljive v eni izmed držav članic, kakor tudi dogovori med strankami, ki so izvršljivi v državah članicah, v katerih so bili sklenjeni, je treba priznati se priznavajo in jih razglasiti za izvršljive ð izvršujejo ï pod enakimi pogoji kot sodne odločbe.
ò novo
Člen 56
Potrdilo
1. Pristojni organ države članice izvora na zahtevo ene od zainteresiranih strani izda potrdilo na obrazcu iz Priloge III.
Potrdilo vsebuje povzetek izvršljive obveznosti iz javne listine ali dogovora med strankami.
2. Potrdilo se izpolni v jeziku, v katerem je sestavljena javna listina ali dogovor.
3. Za popravek in umik potrdila se ustrezno uporablja člen 54.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
ODDELEK 6
Druge določbe
Člen 47
Postopek izvršitve
1. Postopek izvršitve ureja pravo države članice izvršitve.
2. Vsaka sodna odločba, ki jo izda sodišče druge države članice in ki je razglašena za izvršljivo v skladu z oddelkom 2 ali se o njej izda potrdilo v skladu s členom 41(1) ali členom 42(1), se izvrši v državi članici izvršitve pod enakimi pogoji, kot če bi bila izdana v tej državi članici.
Zlasti velja, da sodna odločba, o kateri je bilo izdano potrdilo v skladu s členom 41(1) ali členom 42(1), ne more biti izvršena, če je nezdružljiva s kasnejšo izvršljivo sodno odločbo.
Člen 49 57
Stroški
Določbe tega To Õ poglavja poglavje, z izjemo oddelka 4, se uporabljajo tudi za določitev stroškov postopka v skladu s to uredbo in za izvršitev katerega koli sklepa o stroških postopka.
Člen 50 58
Brezplačna pravna pomoč
Če je bila vlagatelju zahteve v državi članici izvora odobrena popolna ali delna brezplačna pravna pomoč ali oprostitev stroškov postopka, je ta upravičen v postopku iz členov člena 21 27(3), 28, 41, 42 in 48 ð ter členov 32, 39 in 42 ï do kar najširše brezplačne pravne pomoči ali oprostitve stroškov postopka, ki ju dopušča pravo države članice izvršitve.
Člen 51 59
Varščina ali depozit
Od stranke, ki v eni od držav članic vloži zahtevo zahtevek Õ za izvršitev sodne odločbe, izdane v drugi državi članici, ni dovoljeno se ne Õ zahtevati nobene oblike nobena oblika varščine ali depozita, iz naslednjih razlogov:
(a) ker je stranka tuji državljan Õ ali ker stranka nima stalnega ali Õ običajnega prebivališča v državi članici, v kateri se izvršitev zahteva, ali izvršitve Õ .
(b) ker je stranka tuj državljan oz. kadar se izvršitev zahteva v Združenem kraljestvu ali na Irskem, nima „domicile“ v nobeni od navedenih držav.
POGLAVJE IV V
SODELOVANJE MED OSREDNJIMI ORGANI V ZADEVAH STARŠEVSKE ODGOVORNOSTI SPORIH V ZVEZI S STARŠEVSKO ODGOVORNOSTJO Õ
Člen 53 60
Določitev
Vsaka država članica določi enega ali več osrednjih organov za pomoč pri uporabi te uredbe v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo Õ in za vsakega opredeli geografsko ali funkcijsko pristojnost. Kadar država članica določi več osrednjih organov, se obvestila navadno pošljejo neposredno ustreznemu osrednjemu pristojnemu osrednjemu organu. Kadar se obvestilo pošlje osrednjemu organu, ki ni pristojen, je ta organ odgovoren, da pošlje obvestilo naprej pristojnemu osrednjemu organu in o tem obvesti pošiljatelja.
ò novo
Člen 61
Viri
Države članice zagotovijo, da imajo osrednji organi zadostne finančne in človeške vire, da lahko izpolnjujejo svoje obveznosti na podlagi te uredbe.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
Člen 54 62
Glavne naloge osrednjih organov Õ
Osrednji organi sporočijo podatke informacije Õ o nacionalni zakonodaji in postopkih ter ustrezno ukrepajo za boljšo uporabo te uredbe in boljše sodelovanje. Temu namenu služi Evropska pravosodna mreža v civilnih in gospodarskih zadevah, ustanovljena z Odločbo št. 2001/470/ES.
Člen 55 63
Sodelovanje v posameznih zadevah v zvezi s starševsko odgovornostjo
1. Osrednji organi na zahtevo osrednjega organa druge države članice ali nosilca starševske odgovornosti organa Õ sodelujejo v posameznih zadevah, da bi se doseglo dosegli cilje cilji te uredbe. V ta namen neposredno ali s pomočjo javnih organov ali drugih organov teles Õ sprejmejo vse ustrezne ukrepe v skladu s pravom navedene države članice glede varstva osebnih podatkov, da bi:
ò novo
(a)na zahtevo osrednjega organa druge države članice nudili pomoč pri ugotavljanju kraja otroka, kadar se zdi, da se otrok morda nahaja na ozemlju zaprošene države članice, in je ugotovitev kraja otroka potrebna za izpolnitev zahteve na podlagi te uredbe;
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
(ab) zbrali in si izmenjali podatke informacije Õ ð v skladu s členom 64; ï :
(i) o položaju otroka;
(ii) o vseh postopkih, ki potekajo; ali
(iii) o sprejetih odločitvah, ki se nanašajo na otroka;
(bc) nudili podatke informacije Õ in pomoč nosilcem starševske odgovornosti pri njihovih prizadevanjih za priznanje in izvršitev odločb na svojem ozemlju, zlasti v zvezi s pravico pravicami do stikov z otrokom in z vrnitvijo otroka;
(cd) omogočili lažje komuniciranje med sodišči organi Õ , zlasti za uporabo člena 11(6) in (7) in člena 15 14, ð člena 25(1)(a), ï člena 26(2) in drugega pododstavka člena 26(4);
(de) nudili takšne podatke informacije Õ in pomoč, kot jo potrebujejo sodišča organi Õ za uporabo člena 56 65; in
(ef) olajšali sklenitev dogovorov med nosilci starševske odgovornosti sz posredovanjem mediacijo Õ ali drugimi sredstvi in v ta namen omogočili boljše čezmejno sodelovanje. ter Õ
ò novo
(g) zagotovili, da je v primeru, kadar začnejo ali omogočijo začetek sodnega postopka za vrnitev otroka na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, spis, pripravljen zaradi takega postopka, popoln v šestih tednih, razen če izjemne okoliščine to onemogočajo.
2. Zahteve v skladu s točkama (c) in (f) odstavka 1 lahko vložijo tudi nosilci starševske odgovornosti.
3. Osrednji organi v svoji državi članici pošljejo informacije iz členov 63 in 64 pristojnim organom, vključno z organi, pristojnimi za vročitev pisanj oziroma izvršitev odločbe.
Vsak organ, ki so mu bile poslane informacije v skladu s členoma 63 in 64, lahko te informacije uporabi za namene te uredbe.
4. Oseba, na katero se nanašajo podatki, je o pošiljanju vseh ali dela zbranih informacij obveščena v skladu z nacionalnim pravom zaprošene države članice.
Kadar obstaja tveganje, da lahko obvestilo posega v učinkovito izpolnjevanje zahteve na podlagi te uredbe, zaradi katere so bile informacije poslane, se lahko tako obvestilo odloži, dokler se zahteva ne izpolni.
Člen 64
Sodelovanje pri zbiranju in izmenjavi informacij
1. Osrednji organ države članice, v kateri otrok običajno prebiva in se nahaja, lahko na zahtevo, vključno z ustreznimi razlogi, osrednjega organa ali organa države članice, s katero ima otrok bistveno povezavo, neposredno ali prek organov ali drugih teles:
(a) predloži poročilo o:
(i) položaju otroka;
(ii) vseh tekočih postopkih, ki se nanašajo na otroka, ali
(iii) sprejetih odločitvah, ki se nanašajo na otroka;
(b) od pristojnega organa svoje države članice zahteva, da preuči potrebo po ukrepih za zaščito otroka ali njegovega premoženja.
2. Kadar organ države članice razmišlja o odločbi v sporu v zvezi s starševsko odgovornostjo, lahko, če položaj otroka to zahteva, od organa druge države članice, ki ima informacije, pomembne za zaščito otroka, zahteva, da jih sporoči.
3. Organ države članice lahko od organov druge države članice zahteva pomoč pri izvrševanju odločb v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, izdanih na podlagi te uredbe, zlasti pri zagotavljanju učinkovitega uveljavljanja pravic do stikov z otrokom in pravice do rednih neposrednih stikov.
4. Zahtevam iz odstavkov 1 do 3 in spremnim dokumentom se priloži prevod v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov zaprošene države članice ali katerem koli drugem jeziku, ki ga zaprošena država članica izrecno sprejme. Države članice o takem sprejetju obvestijo Komisijo v skladu s členom 81.
5. Organi države članice, v kateri otrok nima običajnega prebivališča, na zahtevo osebe, ki prebiva v navedeni državi članici in želi pridobiti ali ohraniti stike z otrokom, ali na zahtevo osrednjega organa druge države članice zberejo informacije ali dokaze ter lahko izvedejo oceno o ustreznosti navedene osebe za uveljavljanje pravic do stikov z otrokom in o pogojih, pod katerimi bi se morale te pravice uveljavljati.
6. Zahtevane informacije se pošljejo osrednjemu organu ali pristojnemu organu države članice prosilke najpozneje v dveh mesecih od prejema zahteve, razen če izjemne okoliščine to onemogočajo.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 56 65
Namestitev otroka v drugo državo članico
1. Kadar sodišče organ Õ , ki je pristojno pristojen v skladu s členi od 8 do 15 na podlagi te uredbe Õ , razmišlja o namestitvi otroka v oskrbo zavoda ali rejniške družin in kadar naj bi se takšna namestitev izvedla v drugi državi članici, se najprej posvetuje z osrednjim organom ali drugim organom, ki ima pristojnost ð pridobi soglasje pristojnega organa ï v tej Õ drugi državi članici Õ , če se v navedeni državi članici za namestitev otroka v okviru te države zahteva posredovanje javnega organa. ð V ta namen prek osrednjega organa svoje države članice pošlje osrednjemu organu države članice, v katero naj bi bil otrok nameščen, zahtevo za soglasje, ki vključuje poročilo o otroku, vključno z razlogi za predlagano namestitev ali zagotovitev oskrbe. ï
ò novo
2. Zahtevi in spremnim dokumentom iz odstavka 1 je priložen prevod v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov zaprošene države članice ali katerem koli drugem jeziku, ki ga zaprošena država članica izrecno sprejme. Države članice o takem sprejetju obvestijo Komisijo v skladu s členom 81.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
23. Sodna oOdločba o namestitvi iz odstavka 1 se lahko izda v državi članici Õ prosilki le, če je pristojni organ zaprošene države članice Õ pristal na namestitev.
ò novo
4. Zaprošeni osrednji organ pošlje odločbo o podaji ali zavrnitvi soglasja osrednjemu organu prosilcu najpozneje v dveh mesecih od prejema zahteve, razen če izjemne okoliščine to onemogočajo.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
35. Postopke Postopek posvetovanja ali za pridobitev Õ soglasja iz odstavkov 1 in 2 ureja nacionalno pravo zaprošene države članice Õ .
4. Kadar se organ, ki je pristojen v skladu s členi od 8 do 15, odloči, da bo namestil otroka v rejniško družino in da naj se takšna namestitev izvede v drugi državi članici ter se posredovanje javnega organa v navedeni državi članici ne zahteva za namestitev otroka v okviru te države, o tem obvesti osrednji organ ali drugi pristojni organ v navedeni državi.
Člen 57 66
Metoda dela
1. Vsak nosilec starševske odgovornosti lahko predloži ð Zahteve za pomoč se lahko predložijo ï osrednjemu organu države članice svojega vlagateljevega Õ običajnega prebivališča ali osrednjemu organu države članice, kjer v kateri otrok običajno prebiva ali je navzoč se nahaja, prošnjo za pomoč, ki je omenjena v členu 55. Prošnja Zahteva Õ v glavnem vsebuje vse dosegljive podatke razpoložljive informacije Õ , pomembne za njeno izvršitev izpolnitev Õ . Kadar se prošnja zahteva Õ za pomoč nanaša na priznanje in ali Õ izvršitev sodne odločbe ali ð javne listine ï o starševski odgovornosti, ki spada na področje uporabe te uredbe, ð vlagatelj ï priloži nosilec starševske odgovornosti ustrezna Õ potrdila, predvidena v členih členu 39, 41(1) ali 42(1) 53 ð ali 56 ï .
2. Države članice obvestijo Komisijo o uradnem jeziku ali jezikih institucij Skupnosti Unije Õ , ki je različen od njihovega, v katerih se lahko sprejmejo obvestila osrednjim organom.
3. Pomoč, ki jo nudijo osrednji organi v skladu s členom 55 to uredbo Õ , je brezplačna.
4. Vsak osrednji organ sam krije svoje stroške.
Člen 58 67
Sestanki
1. Za lažjo uporabo te uredbe se osrednji organi redno sestajajo.
2. Ti sSestanki osrednjih organov Õ se sklicujejo v okviru Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah Õ v skladu z Odločbo št. 2001/470/ES o ustanovitvi Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah.
POGLAVJE VI
SPLOŠNE DOLOČBE Õ
Člen 52 68
Uradna potrditev ali podobna formalnost
Za listine iz členov 37, 38 in 45 ð 26, ï 28, 34, ð 42, 64 in 65 ï ali za pooblastilo za pravdo zastopnika v postopku Õ se ne zahteva nikakršna uradna potrditev ali podobna formalnost.
ò novo
Člen 69
Prevodi
1. Brez poseganja v točko (a) člena 35(2) je, kadar se na podlagi te uredbe zahteva prevod ali prečrkovanje, tak prevod ali prečrkovanje v uradnem jeziku zadevne države članice ali, v primeru več uradnih jezikov v tej državi članici, v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov, v katerih potekajo sodni postopki v kraju, v katerem se uveljavlja odločba, izdana v drugi državi članici, ali v katerem se vloži zahtevek, v skladu s pravom te države članice.
2. Prevodi ali prečrkovanja ustrezne vsebine potrdil iz členov 53 in 56 so lahko v katerem koli drugem uradnem jeziku ali jezikih institucij Unije, za katere je zadevna država članica v skladu s členom 81 sporočila, da jih lahko sprejme.
3. Sodišča države članice izvršitve lahko zahtevajo prevod naslednje ustrezne vsebine:
(a) v potrdilu, ki je priloženo odločbi o pravicah do stikov z otrokom, točke 13.2., ki se nanaša na ureditev uveljavljanja pravic do stikov z otrokom;
(b) v potrdilu, ki je priloženo odločbi v skladu z drugim pododstavkom člena 26(4), ki nalaga vrnitev otroka, točke 15, ki se nanaša na sprejete ukrepe za zagotovitev zaščite otroka po njegovi vrnitvi v državo članico običajnega prebivališča;
(c) v potrdilu, ki je priloženo kateri koli drugi odločbi v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, točke 17, ki določa izvršljivo obveznost.
4. Vsak prevod, ki se zahteva za namene poglavja IV te uredbe, opravi oseba, ki je za to pooblaščena v eni od držav članic.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
POGLAVJE VII
ð DELEGIRANI AKTI ï
Člen 69 70
Spremembe prilog
ð Komisija je pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 71 v zvezi s ï Spremembe spremembami standardnih obrazcev iz Pprilog od I, II do IV ð in III ï se sprejmejo v skladu s postopkom posvetovanja iz člena 70(2).
Člen 70 71
Odbor Izvajanje prenosa pooblastila Õ
1. Komisiji pomaga odbor (v nadaljevanju „odbor“).
2. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporabljata člena 3 in 7 Sklepa 1999/468/ES.
3. Odbor sprejme svoj poslovnik.
ò novo
1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se prenese na Komisijo v skladu s pogoji iz tega člena.
2. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 70 se prenese na Komisijo za nedoločen čas od [datum začetka veljavnosti te uredbe].
3. Pooblastilo iz člena 70 lahko kadar koli prekliče Svet. S sklepom o preklicu pooblastila preneha veljati pooblastilo iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati veljati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.
4. Komisija se v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016 pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenujejo posamezne države članice.
5. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o tem uradno obvesti Svet.
6. Delegirani akt, sprejet v skladu s členom 70, začne veljati le, če mu Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Svetu o tem aktu ali če je pred iztekom tega roka Svet obvestil Komisijo, da mu ne bo nasprotoval. Ta rok se na pobudo Sveta podaljša za dva meseca.
7. Komisija obvesti Evropski parlament o delegiranih aktih, ki jih sprejme Komisija, o kakršnem koli nasprotovanju delegiranim aktom ali o preklicu pooblastila s strani Sveta.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
POGLAVJE VIII
RAZMERJE DO DRUGIH PRAVNIH INSTRUMENTOV
Člen 59 72
Razmerje do drugih pravnih instrumentov
1. Ob upoštevanju določil določb Õ členov 60, 63, 64 ter odstavka 2 tega člena 73, 74, ð 75, 76, ï 77 in 78 ta uredba med državami članicami nadomesti v trenutku začetka veljave Uredbe (ES) št. 2201/2003 Õ obstoječe konvencije, ki so bile sklenjene med dvema ali več državami članicami ter se nanašajo na zadeve, ki jih ureja ta uredba.
2. (a) Finska in Švedska imata možnost izjaviti, da se bo Konvencija z dne 6. februarja 1931 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki vsebuje določbe mednarodnega zasebnega prava o zakonski zvezi, posvojitvi in skrbništvu, skupaj s pripadajočim Sklepnim protokolom v celoti ali delno uporabljala v njihovih medsebojnih odnosih namesto pravil te uredbe. Take izjave se priložijo tej uredbi in se objavijo v Uradnem listu Evropskih skupnosti. Navedene države jih lahko kadarkoli v celoti ali delno prekličejo. Navedene države jih lahko kadarkoli v celoti ali delno prekličejo.
(b) Spoštuje se načelo nediskriminacije glede na državljanstvo med državljani Unije.
Pravila o pristojnosti v vseh prihodnjih mednarodnih sporazumih, sklenjenih med državami članicami iz pododstavka (a), ki se nanašajo na zadeve, urejene s to uredbo, morajo biti usklajena s pravili, določenimi v tej uredbi.
(d) Sodne odločbe, izdane v kateri od nordijskih držav, ki so podale izjavo v skladu s pododstavkom (a), s strani sodišča, ki je utemeljilo svojo pristojnost na navezni okoliščini, ki ustreza tistim iz Poglavja II, se priznajo in izvršijo v drugih državah članicah v skladu s pravili iz Poglavja III.
3. Države članice pošljejo Komisiji:
(a) kopijo mednarodnih sporazumov in poenotenih zakonov, ki prenašajo sporazume iz odstavkov 2(a) in (c);
(b) odpovedi ali spremembe teh mednarodnih sporazumov ali poenotenih zakonov.
Člen 60 73
Razmerje do določenih večstranskih konvencij
S to uredbo so med državami članicami nadomeščene naslednje konvencije, v kolikor se nanašajo na zadeve, urejene s to uredbo:
(a) Haaška konvencija z dne 5. oktobra 1961 o pristojnosti in pravu, ki se uporablja, v zvezi z zaščito mladoletnih oseb;
(b) Luxembourška konvencija z dne 8. septembra 1967 o priznavanju odločb o veljavnosti zakonskih zvez;
(c) Haaška konvencija z dne 1. junija 1970 o priznavanju razvez in prenehanju življenjskih skupnosti;
(d) Evropska konvencija z dne 20. maja 1980 o priznavanju in izvršitvi odločb o skrbništvu nad otroki in ponovnem vzpostavljanju skrbništva nad otroki;.
in
(e) Haaška konvencija z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok.
ò novo
Člen 74
Razmerje do Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok
Kadar je bil otrok neupravičeno premeščen ali zadržan v državi članici, ki ni država članica, v kateri je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, se določbe Haaške konvencije iz leta 1980 uporabljajo v skladu s poglavjem III te uredbe.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 61 75
Razmerje do Haaške konvencije z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok
1. Glede Haaške konvencije iz leta 1996 Õ z dne 19. oktobra 1996 o pristojnosti, pravu, ki se uporabi, priznavanju, izvršitvi in sodelovanju na področju starševske odgovornosti in ukrepov za zaščito otrok, se ta uredba uporablja:
(a) ð ob upoštevanju odstavka 2, ï kadar ima zadevni otrok običajno prebivališče na območju ozemlju Õ države članice;
(b) kar zadeva priznavanje in izvršitev sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče organ Õ države članice, na območju ozemlju Õ druge države članice, četudi ima zadevni otrok običajno prebivališče na območju ozemlju Õ tretje države članice, ki je pogodbenica navedene konvencije ð in v kateri se ta uredba ne uporablja ï .
ò novo
2. Ne glede na odstavek 1:
(a) kadar so se stranke dogovorile o pristojnosti organa v državi, ki je pogodbenica Haaške konvencije iz leta 1996 in v kateri se ta uredba ne uporablja, se uporablja člen 10 navedene konvencije;
(b) kar zadeva prenos pristojnosti med organom v državi članici in organom v državi, ki je pogodbenica Haaške konvencije iz leta 1996 in v kateri se ta uredba ne uporablja, se uporabljata člena 8 in 9 navedene konvencije;
(c) kadar pred organom države, ki je pogodbenica Haaške konvencije iz leta 1996 in v kateri se ta uredba ne uporablja, poteka postopek v zvezi s starševsko odgovornostjo in organ v državi članici začne postopek v zvezi z istim otrokom in istim zahtevkom, se uporablja člen 13 navedene konvencije.
3. Pri uporabi poglavja III (Pravo, ki se uporabi) Haaške konvencije iz leta 1996 v postopkih pred organom države članice sklicevanje v členu 15(1) navedene konvencije na „določbe poglavja II“ pomeni sklicevanje na „določbe oddelka 2 poglavja II te uredbe“.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 62 76
Področje nadaljnjega učinkovanja
1. Sporazumi in konvencije iz členov 59(1), 60 in 61 72 do 75 še naprej učinkujejo na pravnih področjih, za katera se ta uredba ne uporablja.
2. Konvencije, omenjene v iz Õ členu 60 členov 73, 74 ð in 75 ï , zlasti Haaška konvencija Haaški konvenciji iz leta 1980 ð in 1996 ï , v skladu s členom 60 členi 73, 74 ð in 75 ï še naprej učinkujejo med državami članicami, ki so njihove pogodbenice.
Člen 63 77
Pogodbe s Svetim sedežem
1. Ta uredba se uporablja brez poseganja v mednarodno pogodbo (konkordat) med Svetim sedežem in Portugalsko, podpisano v Vatikanu dne 7. maja 1940.
2. Vsaka odločba o neveljavnosti zakonske zveze, izdana v skladu s pogodbo iz odstavka 1, se prizna v državah članicah v skladu s pogoji, določenimi v Ooddelku 1 Ppoglavja III IV.
3. Določbe odstavkov 1 in 2 se uporabljajo tudi za naslednje mednarodne pogodbe (konkordate) s Svetim sedežem:
(a) Lateransko pogodbo z dne 11. februarja 1929 med Italijo in Svetim sedežem, spremenjeno s sporazumom, ki vsebuje Dodatni protokol, podpisanim v Rimu dne 18. februarja 1984;
(b) Sporazum med Svetim sedežem in Španijo o pravnih zadevah z dne 3. januarja 1979;
ê 2116/2004 čl. 1.1
(c) Sporazum med Svetim sedežem in Malto o priznavanju civilnih učinkov cerkvenih porok in odločb cerkvenih oblasti in sodišč o teh porokah z dne 3. februarja 1993, vključno s Protokolom o uporabi z istega dne, z drugim Dodatnim protokolom z dne 6. januarja 1995.
ê 2116/2004 čl. 1.2
4. Za priznanje odločb iz odstavka 2 lahko v Španiji, Italiji ali na Malti veljajo isti postopki in ista preverjanja, kot se uporabljajo za odločbe cerkvenih sodišč, ki so izdane v skladu z mednarodnimi pogodbami iz odstavka 3, sklenjenimi s Svetim sedežem.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
5. Države članice pošljejo Komisiji:
(a) kopijo izvod Õ pogodb iz odstavkov 1 in 3;
(b) vse odpovedi teh pogodb ali njihove spremembe.
POGLAVJE VI IX
PREHODNE KONČNE Õ DOLOČBE
Člen 64 78
Prehodne določbe Õ
1. Določbe te uredbe Ta uredba se uporabljajo samo za začete pravne Õ postopke, javne Õ listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane kot javne listine, in za sporazume dogovore Õ , začete, sestavljene oz. ð odobrene ali ï sklenjene na dan ali Õ po [ Õ dnevu začetka uporabe njene uporabe te uredbe] Õ v skladu s členom 72.
ò novo
2. Uredba (ES) št. 2201/2003 se še naprej uporablja za odločbe, izdane v začetih pravnih postopkih, javne listine, ki so bile uradno sestavljene ali registrirane, in dogovore, odobrene ali sklenjene pred [datum začetka uporabe te uredbe], ki spadajo na področje uporabe navedene uredbe.
2. Sodne odločbe, izdane po dnevu začetka uporabe te uredbe v postopkih, začetih pred navedenim dnem, vendar po dnevu začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1347/2000, se priznajo in izvršijo v skladu z določbami Poglavja III te uredbe, če je pristojnost temeljila na pravilih, skladnih s pravili v Poglavju II ali v Uredbi (ES) št. 1347/2000 ali v konvenciji, sklenjeni med državo članico izvora in zaprošeno državo članico, ki je bila veljavna, ko se je postopek začel.
3. Sodne odločbe, izdane pred dnem začetka uporabe te uredbe v postopkih, začetih po dnevu začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1347/2000, se priznajo in izvršijo v skladu z določbami Poglavja III te uredbe, pod pogojem da se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ali na starševsko odgovornost za otroke obeh zakoncev, o kateri je bilo odločeno v okviru teh zakonskih sporov.
4. Sodne odločbe, izdane pred dnem začetka uporabe te uredbe, vendar po datumu začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1347/2000, v postopkih, ki so se začeli pred dnem, ko je začela veljati Uredba (ES) št. 1347/2000, se priznajo in izvršijo v skladu z določbami Poglavja III te uredbe, pod pogojem da se nanašajo na razvezo, prenehanje življenjske skupnosti ali razveljavitev zakonske zveze ali na starševsko odgovornost za otroke obeh zakoncev, o kateri je bilo odločeno v okviru teh zakonskih sporov, ter da je pristojnost temeljila na pravilih, skladnih s pravili v Poglavju II ali v Uredbi (ES) št. 1347/2000 ali v konvenciji, sklenjeni med državo članico izvora in zaprošeno državo članico, ki je bila veljavna, ko se je postopek začel.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
POGLAVJE VII
KONČNE DOLOČBE
Člen 65 79
Revizija Spremljanje in ocena Õ
Najkasneje 1. januarja 2012 in nato vsakih pet let predloži Komisija ð najpozneje [10 let po datumu začetka uporabe] ï predloži Õ Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi naknadni oceni Õ te direktive uredbe Õ na podlagi podatkov informacij Õ , ki jih dajo predložijo Õ države članice. Poročilu se priložijo po potrebi priloži zakonodajni Õ predlogi za spremembe.
ò novo
2. Države članice, po možnosti prek Evropske pravosodne mreže v civilnih in gospodarskih zadevah, zberejo in dajo na voljo Komisiji na njeno zahtevo informacije, zlasti o:
(a) številu odločb v zakonskih sporih ali sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo, v katerih je pristojnost temeljila na razlogih iz te uredbe;
(b) kar zadeva zahtevke za izvrševanje v skladu s členom 32, številu primerov, v katerih ni prišlo do izvrševanja v šestih tednih od začetka postopka izvršitve;
(c) številu zahtevkov za zavrnitev priznavanja odločbe v skladu s členom 39 in, če je možno zbiranje, o številu primerov, v katerih je bila zavrnitev priznavanja odobrena;
(d) številu zahtevkov za zavrnitev izvrševanja odločbe v skladu s členom 41 in, če je možno zbiranje, o številu primerov, v katerih je bila zavrnitev izvrševanja odobrena;
(e) številu pravnih sredstev, vloženih v skladu s členom 44 oziroma 45.
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Člen 66 80
Države članice z dvema ali več pravnimi sistemi
Za državo članico , v kateri se v različnih ozemeljskih enotah uporabljata dva ali več pravnih sistemov ali sklopov pravil Õ z dvema ali več pravnimi sistemi ali pravili o zadevah, ki jih ureja ta uredba:
(a) se vsako sklicevanje na običajno prebivališče v navedeni državi članici nanaša na običajno prebivališče v ozemeljski enoti;
(b) se vsako sklicevanje na državljanstvo, ali, v primeru Združenega kraljestva, na „domicile“, nanaša na ozemeljsko enoto, ki jo opredeljuje zakonodaja pravo Õ navedene države članice Õ ;
(c) se vsako sklicevanje na organ države članice nanaša na organ ozemeljske enote v navedeni državi članici Õ ;
(d) se vsako sklicevanje na pravila zaprošene države članice nanaša na pravila ozemeljske enote, v kateri se uveljavlja pristojnost, priznanje ali izvršitev.
Člen 67 81
Informacije o osrednjih organih in sprejemljivih jezikih , ki se sporočijo Komisiji Õ
1. Države članice sporočijo Komisiji v treh mesecih po začetku veljavnosti te uredbe:
(a) imena, naslove in sredstva sporočanja osrednjih organov, določenih v skladu s členom 53 60;
(b) jezike, ki jih v skladu s členom 57(2) 66(2) sprejemajo osrednji organi;
in
(c) jezike, sprejemljive za potrdilo o pravici do stikov z otrokom v skladu s členom 45(2). ð prevode v skladu z drugim pododstavkom člena 26(2) ter členi 64(4), 65(2) in 69(2); ï
Člen 68
Informacije o sodiščih in pravnih sredstvih
(d) Države članice Komisijo uradno obvestijo s seznami sodišča iz Õ ð člena 16, členov 32(1), ï 41(1) in 44(2) ter člena 45; Õ
(e) in pravnimi sredstvi pravna sredstva iz členov 21, 29, 33 in 34 44 in 45 ter njihovih spremembah.
ò novo
2. Države članice sporočijo Komisiji informacije iz odstavka 1 najpozneje [tri mesece po začetku veljavnosti te uredbe – OPOCE, nadomestiti z dejanskim datumom].
ê 2201/2003 (prilagojeno)
ð novo
Komisija te podatke sproti dopolnjuje in z objavo v Uradnem listu Evropske unije in na druge načine poskrbi, da so javno dostopni.
3. Države članice sporočijo Komisiji vsako spremembo v zvezi s temi podatki z navedenimi informacijami Õ .
4. Komisija na ustrezne načine, Õ ð med drugim tudi prek evropskega portala e-pravosodje, ï poskrbi zagotovi Õ , da so ti podatki informacije Õ javno dostopni dostopne.
Člen 71 82
Razveljavitev Uredbe (ES) št. 1347/2000
1. ð Ob upoštevanju člena 78(2) ï Z dnem začetka uporabe te uredbe se razveljavi se Õ Uredba (ES) št. 1347/2000 2201/2003 Õ razveljavi z [datum začetka uporabe te uredbe] Õ .
2. Sklicevanje Sklicevanja Õ na razveljavljeno Õ Uuredbo (ES) št. 1347/2000 se štejejo kot sklicevanje sklicevanja Õ na to uredbo in se berejo Õ v skladu s primerjalno korelacijsko Õ tabelo v Prilogi V.
Člen 72 83
Začetek veljavnosti
Ta uredba začne veljati 1. avgusta 2004 dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije Õ .
Ta uredba se začne uporabljati 1. marca 2005 […] Õ , z izjemo členov 67, 68, 69 in 70 70, 71 in 81, ki se začnejo uporabljati 1. avgusta 2004 [datum začetka veljavnosti te uredbe] Õ .
Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v državah članicah v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti Pogodbama Õ .
V Bruslju,
Za Svet
Predsednik
ê 2201/2003 (prilagojeno)
PRILOGA I
POTRDILO IZ ČLENA 39 53 O SODNIH ODLOČBAH V ZAKONSKIH SPORIH 49 50
1. Država članica izvora
□ Belgija (BE) □ Bolgarija (BG) □ Češka (CZ) □ Nemčija (DE) □ Estonija (EE)
□ Irska (IE) □ Grčija (EL) □ Španija (ES) □ Francija (FR) □ Hrvaška (HR) □ Italija (IT)
□ Ciper (CY) □ Latvija (LV) □ Litva (LT) □ Luksemburg (LU) □ Madžarska (HU)
□ Malta (MT) □ Nizozemska (NL) □ Avstrija (AT) □ Poljska (PL) □ Portugalska (PT)
□ Romunija (RO) □ Slovenija (SI) □ Slovaška (SK) □ Finska (FI) □ Švedska (SE)
□ Združeno kraljestvo (UK) Õ
2. Sodišče ali organ, ki izdaja potrdilo
2.1. Naziv
2.2. Naslov
2.3. Tel./faks/E-pošta
3. Zakonska zveza
3.1. Žena
3.1.1. Ime in priimek
3.1.2. Naslov
3.1.3. Država in kraj rojstva
3.1.4. Datum rojstva
3.2. Mož
3.2.1. Ime in priimek
3.2.2. Naslov
3.2.3. Država in kraj rojstva
3.2.4. Datum rojstva
3.3. Država, kraj (če je znan) in datum sklenitve zakonske zveze
3.3.1. Država sklenitve zakonske zveze
3.3.2. Kraj sklenitve zakonske zveze (če je znan)
3.3.3. Datum sklenitve zakonske zveze
4. Sodišče, ki je izdalo sodno odločbo
4.1. Naziv sodišča
4.2. Kraj sodišča
5. Sodna odločba
5.1. Datum
5.2. Opravilna številka
5.3. Vrsta sodne odločbe
5.3.1. Razveza
5.3.2. Razveljavitev zakonske zveze
5.3.3. Prenehanje življenjske skupnosti
5.4. Ali je bila izdana zamudna sodba?
5.4.1. Ne
5.4.2. Da 51
6. Imena strank, ki se jim je nudila pravna pomoč
7. Ali je proti sodni odločbi možno po zakonodaji države članice izvora vložiti pravno sredstvo?
7.1. Ne
7.2. Da
8. Datum pravnega učinka v državi članici, kjer je bila sodna odločba izdana
8.1. Razveza
8.2. Prenehanje življenjske skupnosti
3. Organ, ki je izdal odločbo
3.1. Naziv organa
3.2. Kraj organa
4. Odločba
4.1. Datum
4.2. Opravilna številka
4.3. Vrsta odločbe
4.3.1. Razveza
4.3.2. Razveljavitev zakonske zveze
4.3.3. Prenehanje življenjske skupnosti
4.4. Ali je bila izdana zamudna odločba?
4.4.1. Ne
4.4.2. Da Õ
ò novo
5. Kadar je bila izdana zamudna odločba:
5.1. Stranki, ki se ni spustila v postopek, je bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo.
5.1.1. Da
5.1.2. Ne
5.2. Stranki je bilo pisanje vročeno, a ne v skladu s temi pogoji, vendar je bilo ugotovljeno, da se z odločbo nedvoumno strinja.
5.2.1. Da
5.2.2. Ne
ê 2201/2003 (prilagojeno)
6. Zakonska zveza
6.1. Žena
6.1.1. Ime in priimek
6.1.2. Naslov
6.1.3. Država in kraj rojstva
6.1.4. Datum rojstva
6.2. Mož
6.2.1. Ime in priimek
6.2.2. Naslov
6.2.3. Država in kraj rojstva
6.2.4. Datum rojstva
6.3. Država, kraj (če je znan) in datum sklenitve zakonske zveze
6.3.1. Država sklenitve zakonske zveze
6.3.2. Kraj sklenitve zakonske zveze (če je znan)
6.3.3. Datum sklenitve zakonske zveze
7. Imena strank, ki se jim je nudila pravna pomoč
8. Ali je zoper odločbo mogoče na podlagi prava države članice izvora vložiti pravno sredstvo?
8.1. Ne
8.2. Da
9. Datum pravnega učinka v državi članici, v kateri je bila odločba izdana
9.1. Razveza
9.2. Prenehanje življenjske skupnosti Õ
ò novo
10. Stroški 52 :
10.1. Valuta:
□ euro (EUR) □ bolgarski lev (BGN) □ kuna (HRK) □ češka krona (CZK) □ madžarski forint (HUF) □ poljski zlot (PLN) □ funt šterling (GBP) □ romunski lev (RON) □ švedska krona (SEK) □ drugo (navedite (oznaka ISO)):
10.2. Naslednji(-m) osebi(-am), proti kateri(-m) se zahteva izvršitev, je bilo naloženo plačilo stroškov:
10.2.1. Ime in priimek
10.2.2. Če je bilo plačilo stroškov naloženo več osebam, ali se lahko celotna vsota izterja od katere koli izmed njih?
10.2.2.1. □ Da
10.2.2.2. □ Ne
10.3. Zahteva se plačilo naslednjih stroškov 53 :
10.3.1. □ Stroški so določeni v odločbi s skupnim zneskom (navedite znesek):
10.3.2. □ Stroški so določeni v odločbi z odstotkom celotnih stroškov (navedite odstotek celotnih stroškov):
10.3.3. □ Odgovornost za plačilo stroškov je določena v odločbi, natančne vsote so:
10.3.3.1. □ Sodne takse:
10.3.3.2. □ Nagrada in izdatki odvetnika:
10.3.3.3. □ Stroški vročanja pisanj:
10.3.3.4. □ Drugo:
10.3.4. □ Drugo (navedite):
10.4. Obresti na stroške:
10.4.1. □ Se ne uporablja
10.4.2. □ Obresti so navedene v odločbi
10.4.2.1. □ Znesek:
ali
10.4.2.2. □ Obrestna mera … %
10.4.2.2.1. Obresti tečejo od … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) do … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) 54
10.4.3. □ Zakonite obresti se (po potrebi) izračunajo v skladu z (navedite ustrezni zakon):
10.4.3.1. Obresti tečejo od … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) do … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) 55
10.4.4. □ Kapitalizacija obresti (navedite po potrebi):
ê 2201/2003
V/Na …, dne …
Podpis in/ali žig
ê 2201/2003 (prilagojeno)
PRILOGA II
POTRDILO IZ ČLENA 39 53 O SODNIH ODLOČBAH GLEDE STARŠEVSKE ODGOVORNOSTI 56 57 , VKLJUČNO S PRAVICAMI DO STIKOV Z OTROKOM, ALI VRNITVE OTROKA Õ
1. Država članica izvora
□ Belgija (BE) □ Bolgarija (BG) □ Češka (CZ) □ Nemčija (DE) □ Estonija (EE)
□ Irska (IE) □ Grčija (EL) □ Španija (ES) □ Francija (FR) □ Hrvaška (HR) □ Italija (IT)
□ Ciper (CY) □ Latvija (LV) □ Litva (LT) □ Luksemburg (LU) □ Madžarska (HU)
□ Malta (MT) □ Nizozemska (NL) □ Avstrija (AT) □ Poljska (PL) □ Portugalska (PT)
□ Romunija (RO) □ Slovenija (SI) □ Slovaška (SK) □ Finska (FI) □ Švedska (SE)
□ Združeno kraljestvo (UK) Õ
2. Sodišče ali organ, ki izdaja potrdilo
2.1. Naziv
2.2. Naslov
2.3. Tel./faks/E-pošta
3. Oseba s pravico do stikov z otrokom
3.1. Ime in priimek
3.2. Naslov
3.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
58 4. Nosilci starševske odgovornosti, če niso isti kot navedeni pod 3
4.1. 4.1.1. Ime in priimek
4.1.2. Naslov
4.1.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
4.2. 4.2.1. Ime in priimek
4.2.2. Naslov
4.2.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
4.3. 4.3.1. Ime in priimek
4.3.2. Naslov
4.3.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
5. Sodišče, ki je izdalo sodno odločbo
5.1. Naziv sodišča
5.2. Kraj sodišča
6. Sodna odločba
6.1. Datum
6.2. Opravilna številka
6.3. Ali je bila izdana zamudna sodba?
6.3.1. Ne
6.3.2. Da 59
60 7. Otroci, ki jih sodna odločba zajema
7.1. Ime, priimek in datum rojstva
7.2. Ime, priimek in datum rojstva
7.3. Ime, priimek in datum rojstva
7.4. Ime, priimek in datum rojstva
8. Imena strank, ki se jim je nudila pravna pomoč
9. Potrditev izvršljivosti in vročitve
9.1. Ali je sodna odločba izvršljiva v skladu z zakonodajo države članice izvora?
9.1.1. Da
9.1.2. Ne
9.2. Ali je bila sodna odločba vročena stranki, zoper katero se zahteva izvršitev?
9.2.1. Da
9.2.1.1. Ime in priimek stranke
9.2.1.2. Naslov
9.2.1.3. Datum vročitve
9.2.2. Ne
10. Posebni podatki o sodnih odločbah glede pravice do stikov, kadar se zahteva razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 28. To možnost predvideva člen 40(2).
10.1. Praktična ureditev izvrševanja pravice do stikov z otrokom (v tolikšnem obsegu, kot jih določa sodna odločba)
10.1.1. Datum in ura
10.1.1.1. Začetek
10.1.1.2. Konec
10.1.2. Kraj
10.1.3. Posebne obveznosti za nosilce starševske odgovornosti
10.1.4. Posebne obveznosti za osebo s pravico do stikov
10.1.5. Kakršne koli omejitve, povezane z izvajanjem pravice do stikov
11. Posebni podatki za sodne odločbe o vrnitvi otroka, kadar se zahteva razglasitev izvršljivosti v skladu s členom 28. To možnost predvideva člen 40(2).
11.1. V sodni odločbi je določena vrnitev otroka
11.2. Oseba, ki naj bi ji bil otrok vrnjen (v obsegu, določenem v sodni odločbi)
11.2.1. Ime in priimek
11.2.2 Naslov
3. Organ, ki je izdal odločbo
3.1. Naziv organa
3.2. Kraj organa
4. Odločba
4.1. Datum
4.2. Opravilna številka
5. Nosilci starševske odgovornosti
5.1. Starš 1
5.1.1. Ime in priimek
5.1.2. Naslov
5.1.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
5.2. Starš 2
5.2.1. Ime in priimek
5.2.2. Naslov
5.2.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
5.3. Drug nosilec starševske odgovornosti
5.3.1. Ime in priimek
5.3.2. Naslov
5.3.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
6. Otroci, ki jih odločba zajema 61
6.1. Otrok 1
6.1.1 Ime in priimek
6.1.2. Datum rojstva
6.1.3. Naslov
6.2. Otrok 2
6.2.1. Ime in priimek
6.2.2. Datum rojstva
6.2.3. Naslov
6.3. Otrok 3
6.3.1. Ime in priimek
6.3.2. Datum rojstva
6.3.3. Naslov
6.4. Otrok 4
6.4.1. Ime in priimek
6.4.2. Datum rojstva
6.4.3. Naslov
7. Imena strank, ki se jim je nudila pravna pomoč
8. Potrditev izvršljivosti in vročitve
8.1. Ali je odločba izvršljiva v skladu s pravom države članice izvora?
8.1.1. Da
8.1.2. Ne
8.2. Ali je bila odločba vročena stranki, proti kateri se zahteva izvršitev?
8.2.1. Da
8.2.1.1. Ime in priimek stranke
8.2.1.2. Naslov
8.2.1.3. Datum vročitve
8.2.2. Ne
9. Kadar je bila izdana zamudna odločba:
9.1. Stranki, ki se ni spustila v postopek, je bilo vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da bi lahko pripravila obrambo.
9.1.1. Da
9.1.2. Ne
9.2. Stranki je bilo pisanje vročeno, a ne v skladu s temi pogoji, vendar je bilo ugotovljeno, da se z odločbo nedvoumno strinja.
9.2.1. Da
9.2.2. Ne
10. Vse zadevne stranke so imele možnost biti zaslišane.
10.1. Da
10.2. Ne Õ
ò novo
11. Otroku je bila dana dejanska možnost, da izrazi svoje mnenje.
11.1. Da
12. Otrokovemu mnenju je bila pripisana ustrezna teža.
12.1. Da
ê 2201/2003 (prilagojeno)
13. Posebne informacije o odločbah o pravicah do stikov z otrokom
13.1. Oseba(-e), ki so ji(-m) bile dodeljene pravice do stikov z otrokom 62
13.1.1. Ime in priimek
13.1.2. Naslov
13.1.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
13.2. Praktična ureditev uveljavljanja pravic do stikov z otrokom (v obsegu, določenem v odločbi)
13.2.1. Datum in ura
13.2.1.1. Začetek
13.2.1.2. Konec
13.2.2. Kraj
13.2.3. Posebne obveznosti za nosilce starševske odgovornosti
13.2.4. Posebne obveznosti za osebo, ki so ji bile dodeljene pravice do stikov z otrokom
13.2.5. Kakršne koli omejitve, povezane z uveljavljanjem pravic do stikov z otrokom
14. Posebne informacije o odločbah, ki nalagajo vrnitev otroka
14.1. Odločba nalaga vrnitev otroka
14.2. Oseba, ki naj bi ji bil otrok vrnjen (v obsegu, določenem v odločbi)
14.2.1. Ime in priimek
14.2.2. Naslov Õ
ò novo
15. Če je ustrezno, podrobnosti o ukrepih, ki so jih sprejela sodišča ali organi, da bi zagotovili zaščito otroka med njegovo vrnitvijo v državo članico običajnega prebivališča ali po njej:
16. Odločba je temeljila na drugem pododstavku člena 26(4) Uredbe in nalaga vrnitev otrok(-a), sodišče pa je pri njeni izdaji upoštevalo razloge in dokaze, na katerih temelji odločba, izdana v skladu s členom 13 Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok:
16.1. Da
16.2. Ne
17. Posebne informacije o kakršni koli odločbi v sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo:
17.1. Opis izvršljive obveznosti:
18. Stroški 63
18.1. Valuta:
□ euro (EUR) □ bolgarski lev (BGN) □ kuna (HRK) □ češka krona (CZK) □ madžarski forint (HUF) □ poljski zlot (PLN) □ funt šterling (GBP) □ romunski lev (RON) □ švedska krona (SEK) □ drugo (navedite (oznaka ISO)):
18.2. Naslednji(-m) osebi(-am), proti kateri(-m) se zahteva izvršitev, je bilo naloženo plačilo stroškov:
18.2.1. Ime in priimek
18.2.2. Če je bilo plačilo stroškov naloženo več osebam, ali se lahko celotna vsota izterja od katere koli izmed njih?
18.2.2.1. □ Da
18.2.2.2. □ Ne
18.3. Zahteva se plačilo naslednjih stroškov 64 :
18.3.1. □ Stroški so določeni v odločbi s skupnim zneskom (navedite znesek):
18.3.2. □ Stroški so določeni v odločbi z odstotkom celotnih stroškov (navedite odstotek celotnih stroškov):
18.3.3. □ Odgovornost za plačilo stroškov je določena v odločbi, natančne vsote so:
18.3.3.1. □ Sodne takse:
18.3.3.2. □ Nagrada in izdatki odvetnika:
18.3.3.3. □ Stroški vročanja pisanj:
18.3.3.4. □ Drugo:
18.3.4. □ Drugo (navedite):
18.4. Obresti na stroške:
18.4.1. □ Se ne uporablja
18.4.2. □ Obresti so navedene v odločbi
18.4.2.1. □ Znesek:
ali
18.4.2.2. □ Obrestna mera … %
18.4.2.2.1. Obresti tečejo od … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) do … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) 65
18.4.3. □ Zakonite obresti se (po potrebi) izračunajo v skladu z (navedite ustrezni zakon):
18.4.3.1. Obresti tečejo od … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) do … (dne (dd.mm.llll) ali dogodka) 66
18.4.4. □ Kapitalizacija obresti (navedite po potrebi):
ê 2201/2003
V/Na …, dne …
Podpis in/ali žig
ê 2201/2003 (prilagojeno)
PRILOGA III
POTRDILO IZ ČLENA 41(1) O SODNIH ODLOČBAH GLEDE PRAVICE DO STIKOV 67
1. Država članica izvora
2. Sodišče ali organ, ki izdaja potrdilo
2.1. Naziv
2.2. Naslov
2.3. Tel./faks/E-pošta
3. Oseba/osebe s pravico do stikov z otrokom
3.1. Ime in priimek
3.2. Naslov
3.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
68 69 4. Nosilci starševske odgovornosti, če niso isti kot navedeni pod 3
4.1. 4.1.1. Ime in priimek
4.1.2. Naslov
4.1.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
4.2. 4.2.1. Ime in priimek
4.2.2. Naslov
4.2.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
4.3. Drugi
4.3.1. Ime in priimek
4.3.2. Naslov
4.3.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
5. Sodišče, ki je izdalo sodno odločbo
5.1. Naziv sodišča
5.2. Kraj sodišča
6. Sodna odločba
6.1. Datum
6.2. Opravilna številka
70 7. Otroci, ki jih sodna odločba zajema
7.1. Ime, priimek in datum rojstva
7.2. Ime, priimek in datum rojstva
7.3. Ime, priimek in datum rojstva
7.4. Ime, priimek in datum rojstva
8. Ali je sodna odločba izvršljiva v državi članici izvora?
8.1. Da
8.2. Ne
9. Če je bilo stranki, ki se ni spustila v postopek, vročeno pisanje o začetku postopka ali enakovredno pisanje pravočasno in na tak način, da je lahko pripravila obrambo, ali če je bilo osebi pisanje vročeno, a ne v skladu s temi pogoji, vendar je bilo ugotovljeno, da se nasprotna stranka s sodno odločbo nedvoumno strinja.
10. Vse zadevne stranke so imele možnost biti zaslišane
11. Otrokom je bila dana možnost biti zaslišani, razen če se je štelo, da zaslišanje ni ustrezno glede na njihovo starost ali zrelost
12. Praktična ureditev izvrševanja pravice do stikov z otrokom (v tolikšnem obsegu, kot jih določa sodna odločba)
12.1. Datum in ura
12.1.1. Začetek
12.1.2. Konec
12.2. Kraj
12.3. Posebne obveznosti za nosilce starševske odgovornosti
12.4. Posebne obveznosti za osebo s pravico do stikov
12.5. Kakršne koli omejitve, povezane z uveljavljanjem pravic do stikov z otrokom
13. Imena strank, ki se jim je nudila pravna pomoč
V/Na …, dne …
Podpis in/ali žig
ê 2201/2003 (prilagojeno)
PRILOGA IV
POTRDILO IZ ČLENA 42(1) O VRNITVI OTROKA 71
1. Država članica izvora
2. Sodišče ali organ, ki izdaja potrdilo
2.1. Naziv
2.2. Naslov
2.3. Tel./faks/E-pošta
3. Oseba, ki ji je treba vrniti otroka (v obsegu, določenem v sodni odločbi)
3.1. Ime in priimek
3.2. Naslov
3.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
72 4. Nosilci starševske odgovornosti
4.1. Mati
4.1.1. Ime in priimek
4.1.2. Naslov (če je znan)
4.1.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
4.2. Oče
4.2.1. Ime in priimek
4.2.2. Naslov (če je znan)
4.2.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
4.3. Drugi
4.3.1. Ime in priimek
4.3.2. Naslov (če je znan)
4.3.3. Datum in kraj rojstva (če je znan)
5. Nasprotna stranka (če je dosegljiva)
5.1. Ime in priimek
5.2. Naslov (če je znan)
6. Sodišče, ki je izdalo sodno odločbo
6.1. Naziv sodišča
6.2. Kraj sodišča
7. Sodna odločba
7.1. Datum
7.2. Opravilna številka
73 8. Otroci, ki jih sodna odločba zajema
8.1. Ime, priimek in datum rojstva
8.2. Ime, priimek in datum rojstva
8.3. Ime, priimek in datum rojstva
8.4. Ime, priimek in datum rojstva
9. Iz sodne odločbe izhaja vrnitev otroka
10. Ali je sodna odločba izvršljiva v državi članici izvora?
10.1. Da
10.2. Ne
11. Otrokom je bila dana možnost biti zaslišani, razen če se je štelo, da zaslišanje ni ustrezno glede na njihovo starost ali zrelost
12. Vse zadevne stranke so imele možnost biti zaslišane
13. Iz sodne odločbe izhaja vrnitev otrok in sodišče je pri izdaji sodne odločbe upoštevalo razloge in dokaze, na katere se opira odločitev, ki je bila sprejeta v skladu s členom 13 Haaške konvencije z dne 25. oktobra 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok
14. Če je ustrezno, podrobnosti o ukrepih, ki so jih sprejela sodišča ali organi, da bi zagotovili zaščito otroka po njegovi vrnitvi v državo članico običajnega prebivališča
15. Imena strank, ki se jim je nudila pravna pomoč
V/Na …, dne …
Podpis in/ali žig
ò novo
PRILOGA III
POTRDILO IZ ČLENA 56 O JAVNI LISTINI ALI DOGOVORU 74
1. ORGAN, KI IZDAJA POTRDILO
1.1. Naziv:
1.2. Naslov:
1.2.1. Ulica in številka / poštni predal:
1.2.2. Kraj in poštna številka:
1.2.3. Država članica:
□ Belgija (BE) □ Bolgarija (BG) □ Češka (CZ) □ Nemčija (DE) □ Estonija (EE)
□ Irska (IE) □ Grčija (EL) □ Španija (ES) □ Francija (FR) □ Hrvaška (HR) □ Italija (IT)
□ Ciper (CY) □ Latvija (LV) □ Litva (LT) □ Luksemburg (LU) □ Madžarska (HU)
□ Malta (MT) □ Nizozemska (NL) □ Avstrija (AT) □ Poljska (PL) □ Portugalska (PT)
□ Romunija (RO) □ Slovenija (SI) □ Slovaška (SK) □ Finska (FI) □ Švedska (SE)
□ Združeno kraljestvo (UK)
1.3. Telefon:
1.4. Faks:
1.5. E-pošta (če je na voljo):
2. JAVNA LISTINA
2.1. Organ, ki je sestavil javno listino (če se razlikuje od organa, ki izdaja potrdilo)
2.1.1. Naziv in opis organa:
2.1.2. Naslov:
2.2. Datum (dd.mm.llll), na katerega je organ iz točke 2.1 sestavil javno listino:
2.3. Opravilna številka javne listine (če se uporablja):
2.4. Datum (dd.mm.llll), na katerega je bila javna listina registrirana v državi članici izvora (izpolniti le, če datum registracije določa pravni učinek listine in če se ta datum razlikuje od datuma iz točke 2.2):
2.4.1. Opravilna številka v registru (če se uporablja):
3. DOGOVOR
3.1. Organ, ki je odobril dogovor ali pred katerim je bil dogovor sklenjen (če se razlikuje od organa, ki izdaja potrdilo):
3.1.1. Naziv organa:
3.1.2. Naslov:
3.2. Datum (dd.mm.llll) dogovora:
3.3. Opravilna številka dogovora:
4. STRANKE JAVNE LISTINE/DOGOVORA
4.1. Ime in priimek prve stranke:
4.1.1. Naslov:
4.1.2 Datum in kraj rojstva (če je znan):
4.2. Ime in priimek druge stranke:
4.2.1. Naslov:
4.2.2 Datum in kraj rojstva (če je znan):
4.3. Ime in priimek morebitnih nadaljnjih strank:
4.3.1. Naslov:
4.3.2 Datum in kraj rojstva (če je znan):
5. IZVRŠLJIVOST JAVNE LISTINE/DOGOVORA V DRŽAVI ČLANICI IZVORA
5.1. Ali je javna listina/dogovor izvršljiv(-a) v državi članici izvora?
5.1.1. □ Da
5.1.2. □ Ne
5.2. Pogoji javne listine/dogovora
5.2.1. Kratek opis izvršljive obveznosti:
5.2.2.2. Obveznost iz točke 5.2 je izvršljiva proti naslednji(-m) osebi(-am) 75 (ime in priimek):
V/Na: …
Podpis in/ali žig organa izvora:
ê 2201/2003
ê 2201/2003 (prilagojeno)
PRILOGA V
PRIMERJALNA TABELA Z UREDBO (ES) št. 1347/2000
|
Razveljavljeni členi |
Ustrezni členi v novem besedilu |
|
1 |
1, 2 |
|
2 |
3 |
|
3 |
12 |
|
4 |
|
|
5 |
4 |
|
6 |
5 |
|
7 |
6 |
|
8 |
7 |
|
9 |
17 |
|
10 |
18 |
|
11 |
16, 19 |
|
12 |
20 |
|
13 |
2, 49, 46 |
|
14 |
21 |
|
15 |
22, 23 |
|
16 |
|
|
17 |
24 |
|
18 |
25 |
|
19 |
26 |
|
20 |
27 |
|
21 |
28 |
|
22 |
21, 29 |
|
23 |
30 |
|
24 |
31 |
|
25 |
32 |
|
26 |
33 |
|
27 |
34 |
|
28 |
35 |
|
29 |
36 |
|
30 |
50 |
|
31 |
51 |
|
32 |
37 |
|
33 |
39 |
|
34 |
38 |
|
35 |
52 |
|
36 |
59 |
|
37 |
60, 61 |
|
38 |
62 |
|
39 |
|
|
40 |
63 |
|
41 |
66 |
|
42 |
64 |
|
43 |
65 |
|
44 |
68, 69 |
|
45 |
70 |
|
46 |
72 |
|
Priloga I |
68 |
|
Priloga II |
68 |
|
Priloga III |
68 |
|
Priloga IV |
Priloga I |
|
Priloga V |
Priloga II |
ê 2201/2003 (prilagojeno)
PRILOGA VI
Izjava Švedske:
Na podlagi člena 59(2)(a) Uredbe Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 Švedska izjavlja, da se bo Konvencija z dne 6. februarja 1931 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki obsega določbe mednarodnega zasebnega prava o zakonski zvezi, posvojitvi in skrbništvu, skupaj s priloženim Končnim protokolom, v celoti uporabljala v odnosih med Švedsko in Finsko namesto pravil te uredbe.
Izjava Finske:
Na podlagi člena 59(2)(a) Uredbe Sveta o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 Finska izjavlja, da se bo Konvencija z dne 6. februarja 1931 med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki obsega določbe mednarodnega zasebnega prava o zakonski zvezi, posvojitvi in skrbništvu, skupaj s priloženim Končnim protokolom, v celoti uporabljala v odnosih med Finsko in Švedsko namesto pravil te uredbe.
é
PRILOGA IV
Razveljavljena uredba z njeno spremembo
|
Uredba Sveta (ES) št. 2201/2003
|
|||
|
Uredba Sveta (ES) št. 2116/2004
|
PRILOGA V
Korelacijska tabela
|
Uredba (ES) št. 2201/2003 |
Ta uredba |
|
Člen 1 |
Člen 1 |
|
Člen 2, uvodno besedilo |
Člen 2, uvodno besedilo |
|
Člen 2(1) do (6) |
Člen 2(1) do (6) |
|
– |
Člen 2(7) |
|
Člen 2(7) |
Člen 2(8) |
|
Člen 2(8) |
Člen 2(9) |
|
Člen 2(9) |
Člen 2(10) |
|
Člen 2(10) |
Člen 2(11) |
|
Člen 2(11) |
Člen 2(12) |
|
Členi 3, 4 in 5 |
Členi 3, 4 in 5 |
|
Člen 6 |
Člen 6(2) |
|
Člen 7(1) |
Člen 6(1) |
|
Člen 7(2) |
Člen 6(3) |
|
Člen 8 |
Člen 7 |
|
Člen 9 |
Člen 8 |
|
Člen 10, uvodno besedilo |
Člen 9, uvodno besedilo |
|
Člen 10(a) |
Člen 9(a) |
|
Člen 10(b), uvodno besedilo |
Člen 9(b), uvodno besedilo |
|
Člen 10(b)(i) in (ii) |
Člen 9(b)(i) in (ii) |
|
– |
Člen 9(b)(iii) |
|
Člen 10(b)(iii) |
Člen 9(b)(iv) |
|
Člen 10(b)(iv) |
Člen 9(b)(v) |
|
Člen 11(1) |
Člen 21 |
|
Člen 11(2) |
Člen 24 |
|
Člen 11(3) |
Člen 23(1) |
|
Člen 11(4) |
Člen 25(1) |
|
Člen 11(5) |
Člen 25(2) |
|
Člen 11(6) |
Člen 26(2) |
|
Člen 11(7) |
Člen 26(3) |
|
Člen 11(8) |
Člen 26(4) |
|
Člen 12(1) |
Člen 10(1) |
|
Člen 12(2) |
Člen 10(2) |
|
Člen 12(3) |
Člen 10(3) |
|
– |
Člen 10(4) in (5) |
|
Člen 12(4) |
Člen 10(6) |
|
Člen 13 |
Člen 11 |
|
Člen 14 |
Člen 13 |
|
Člen 15 |
Člen 14 |
|
Člen 16 – Členi 17, 18 in 19 – Člen 20 Člen 21 – Člen 22 Člen 23(a), (c), (d), (e) in (f) Člen 23(b) in (g) Členi 24, 25 in 26 Člen 27 – Členi 28 do 36 – – – Člen 37(1) – Člen 37(2) – Člen 38 Člen 39 Člen 40 Člen 41(1) Člen 41(2) in (3) Člen 42(1) Člen 42(2) – Člen 43 Člen 44 Člen 45(1) Člen 45(2) Člen 46 - Člen 47(1) - Člen 47(2) Člen 48 – Členi 49, 50 in 51 Člen 52 Člen 53 – Člen 54 Člen 55, uvodno besedilo – Člen 55(a) Člen 55(b) do (e) – – – Člen 56(1) – Člen 56(2) – Člen 56(3) Člen 56(4) Člena 57 in 58 – Člen 59(1) Člen 59(2) in (3) Člen 60(a) do (d) Člen 60(e) Člen 61 – Členi 62, 63 in 64 Člen 65 – Člen 66 Člena 67 in 68 Člena 69 in 70 – Člena 71 in 72 Priloga I Priloga II Priloga III Priloga IV – |
Člen 15 Člen 16 Členi 17, 18 in 19 Člen 20 Člen 12 Člen 27 Člen 28 Člen 37 Člen 38(1) – Členi 50, 51 in 52 Člen 29(a) Člen 29(b) in (c) – Členi 30 do 32 Člena 35 in 36 Členi 39 do 49 Člen 28(1) Člen 28(2) – Člen 34(2) in (3) – Člen 53(1) in (2) – Členi 30(2), 38(2) in 53(2) Člen 53(2) Člena 38(2) in 53(2) Člen 53(3) do (6) Člen 54(1) in (2) Člen 54(3) in (4) Člen 53(7) Člen 34(1) Člen 34(2) in (3), člen 69 Člen 55 Člen 56 Člen 31(1) Člen 31(2) – Člen 33(1) Člen 33(2) Členi 57, 58 in 59 Člen 68 Člen 60 Člen 61 Člen 62 Člen 63(1), uvodno besedilo, člen 63(2) Člen 63(1)(a) Člena 63(1)(b) in 64(1)(a) Člen 63(1)(c) do (f) Člen 63(1)(g) Člen 63(3) in (4) Člen 64(1)(b), člen 64(2) do (6) Člen 65(1) Člen 65(2) Člen 65(3) Člen 65(4) Člen 65(5) – Člena 66 in 67 Člen 69 Člen 72 – Člen 73 Člen 74 Člen 75(1) Člen 75(2) in (3) Členi 76, 77 in 78 Člen 79(1) Člen 79(2) Člen 80 Člen 81 – Člena 70 in 71 Člena 82 in 83 Priloga I – Priloga II Priloga II Priloga III |
Člen 56 Uredbe Sveta ____ o pristojnosti, priznavanju in izvrševanju odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o mednarodni ugrabitvi otrok ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2201/2003.