12.1.2018   

SL

Uradni list Evropske unije

C 11/24

—

ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom Oblikovanje unije kapitalskih trgov (COM(2015)0063) in svoje resolucije o tej zeleni knjigi z dne 9. julija 2015 (1),

—

ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni za finančni nadzor v EU, ki ji je predsedoval Jacques de Larosière, z dne 25. februarja 2009,

—

ob upoštevanju poročila, ki ga je julija 2015 pripravil Baselski odbor za bančni nadzor, z naslovom „Report on the impact and accountability of banking supervision“ (Poročilo o učinku bančnega nadzora in odgovornosti v zvezi z njim),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Initial reflections on the obstacles to the development of deep and integrated EU capital markets“ (Prvi premisleki o ovirah za razvoj močnih in povezanih kapitalskih trgov EU) (SWD(2015)0013),

—

ob upoštevanju sklepov Sveta o uniji kapitalskih trgov, ki jih je Svet za ekonomske in finančne zadeve sprejel 19. junija 2015,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. novembra 2014 z naslovom Naložbeni načrt za Evropo (COM(2014)0903),

—

ob upoštevanju neuradnega poročila odbora ECON (2) z naslovom „Enhancing the Coherence of EU Financial Services Legislation“ (Krepitev skladnosti zakonodaje EU na področju finančnih storitev), ki ga je odbor sprejel 30. januarja 2014,

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. maja 2014 z naslovom Reformiran finančni sektor za Evropo (COM(2014)0279),

—

ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Economic Review of the Financial Regulation Agenda“ (Ekonomski pregled programa za regulacijo finančnega sektorja) (SWD(2014)0158),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2014 o pregledu Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS) (3),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o poslanstvu in organizaciji Evropskega odbora za sistemska tveganja (ESRB) (COM(2014)0508),

—

ob upoštevanju poročila Komisije o delovanju evropskih nadzornih organov in Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS) (COM(2014)0509),

—

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (4),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. marca 2014 o dolgoročnem financiranju evropskega gospodarstva (COM(2014)0168),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. maja 2015 z naslovom Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU (COM(2015)0215),

—

ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 19. maja 2015 z naslovom Predlog medinstitucionalnega sporazuma o boljšem pravnem urejanju (COM(2015)0216),

—

ob upoštevanju poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja o regulativni obravnavi izpostavljenosti do držav iz marca 2015 (5),

—

ob upoštevanju končnega poročila parlamentarne komisije za bančne standarde v Združenem kraljestvu z naslovom „Changing banking for good“ (Trajne spremembe v bančništvu),

—

ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

—

ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0360/2015),

A.

ker je finančno krizo v obdobju 2007–2008 in njene močno razširjene negativne posledice med drugim povzročilo pomanjkanje izvajanja ustrezne, visokokakovostne regulacije finančnih storitev za vedno kompleksnejše trge in produkte; ker se je v zadnjih letih začel izvajati ambiciozen program reform za finančni sektor EU, da bi okrepili finančno regulacijo in nadzor, ponovno vzpostavili finančno stabilnost ter povečali odpornost finančnega sistema na pretrese, omejili tveganje za davkoplačevalce in zagotovili, da se bodo bolje izpolnjevale potrebe vlagateljev ter finančne potrebe realnega gospodarstva; ker kljub izboljšanju obetov za rast v Evropi še vedno ni bilo doseženo popolno okrevanje;

B.

ker so bile uvedene in se še uvajajo korenite spremembe v vseh finančnih sektorjih, vključno z bančništvom, zavarovalništvom, trgi vrednostnih papirjev, investicijskimi skladi in infrastrukturo finančnega trga;

C.

ker prenos in izvajanje finančne regulativne reforme še vedno potekata in še nista končana, saj je treba uvesti še nekaj pomembnih reform in dokončno oblikovati več delegiranih, zlasti pa izvedbenih aktov; ker razmere v bančnem in zavarovalniškem sektorju ter na finančnih trgih zaznamujejo nenehne spremembe in inovacije, kar pomeni, da je treba predpise, ki urejajo te sektorje, nenehno ocenjevati z vidika sorazmernosti in učinkovitosti ter jih zato stalno prilagajati;

D.

ker je kapitalski trg v Uniji še vedno razdrobljen; ker bi unija kapitalskih trgov lahko zagotovila dragocen okvir za zaščito enakega dostopa do financiranja za mala in srednja podjetja po vsej EU ter spodbudila inovativne načine tržnega financiranja; ker je specifično pomanjkanje posojil za mala in srednja podjetja ter mikro podjetja med drugim posledica ekonomske nestabilnosti in pomanjkanja ciljno usmerjenih rešitev za realno gospodarstvo; ker se pogosto navajajo razmere na kapitalskih trgih v ZDA, ki pa se bistveno razlikujejo od razmer na področju bančništva v EU, zato jih ne bi smeli posnemati ali jemati za vzorec; ker unija kapitalskih trgov nudi možnost za okrepitev kapitalskih trgov v EU, ki bodo dopolnjevali bančno financiranje; ker se je v ZDA po finančni krizi bančno posojanje podjetjem bolj razvilo kot financiranje na kapitalskih trgih;

1.

ugotavlja, da sporočilo Komisije z naslovom Reformiran finančni sektor za Evropo vsebuje prvo oceno stanja reform finančnega sektorja, vendar ne zagotavlja celovite ocene in kvantitativne analize skupnih učinkov in medsebojnega delovanja posameznih ukrepov;

2.

pozdravlja naložbeni sveženj Komisije, vključno z unijo kapitalskih trgov; poudarja potrebo po dodatnem nebančnem financiranju podjetij in tudi, da mora biti ključno načelo pri vzpostavitvi unije kapitalskih trgov večje osredotočanje na končne uporabnike kapitalskih trgov, tj. podjetja in vlagatelje; poudarja, da je uspešen in učinkovit okvir za finančne storitve, ki zagotavlja finančno stabilnost, osnovni pogoj za krepitev (dolgoročnih) naložb ter spodbujanje rasti v konkurenčnem evropskem gospodarstvu; poudarja povezavo med gospodarsko in finančno stabilnostjo; poudarja tudi, da so zanesljive gospodarske politike, učinkovite strukturne reforme in dobre proračunske politike podlaga za zdravje in možnosti za rast realnega gospodarstva v državah članicah in EU; potrjuje, da lahko imajo kapitalski trgi pomembno vlogo pri reševanju potreb gospodarstev držav članic po financiranju;

3.

ugotavlja, da ima sedanja finančna in dolžniška kriza negativne posledice, kakršnih še ni bilo, zlasti za realno gospodarstvo in denar davkoplačevalcev; v tem okviru priznava finančno regulacijo, o kateri so se evropske institucije dogovorile v zadnjih petih letih in ki je okrepila evropsko finančno strukturo za prihodnje krize; pozdravlja akcijski načrt Komisije za unijo kapitalskih trgov; pozdravlja, da je Komisija vključila učinkovito raven varstva potrošnikov in vlagateljev kot eno od načel, na katerih temelji unija kapitalskih trgov;

4.

priznava dosežke finančne regulacije pri odzivanju na posledice finančne krize; je seznanjen s pomisleki zaradi naraščajoče zapletenosti, ki se kaže v večjem obsegu, podrobnostih ter številu plasti regulacije in nadzora z zahtevami na mednarodni, evropski in nacionalni ravni; ugotavlja, da zapletena regulacija odraža tudi zapletene finančne trge, vključno s finančnimi instrumenti, tržno infrastrukturo in institucijami; poudarja, da lahko pretirano zapletena regulacija in strožji osnovni pogoji negativno vplivajo na naložbe; meni, da je treba zapletenost regulacije obravnavati tudi z vidika njene uporabe za nefinančne končne uporabnike finančnih produktov; poudarja potrebo po mednarodnem regulativnem sodelovanju v svetovnem okviru z izboljšanim sodelovanjem in večjo odgovornostjo;

5.

ugotavlja, da mora trdna in zanesljiva unija kapitalskih trgov priznati soodvisnosti z drugimi finančnimi sektorji, raziskati dodatne tržne vire financiranja realnega gospodarstva in predvsem temeljiti na uveljavljenih obstoječih strukturah; poudarja, da je potreben celosten pogled na regulacijo EU o finančnih storitvah, v okviru katere unija kapitalskih trgov dopolnjuje bančno financiranje; poziva, naj unija kapitalskih trgov vključuje tudi perspektivo potrošnikov in vlagateljev, poleg svoje osredotočenosti na financiranje podjetij; v ta namen bi morala Komisija tesno sodelovati z Evropskim odborom za sistemska tveganja, evropskimi nadzornimi organi in nacionalnimi pristojnimi organi za reševanje morebitnih neusklajenosti v pristopu, ki bi lahko ogrozile cilje unije kapitalskih trgov; poziva Komisijo, naj uporabi uspešno delujoče dobre prakse, da bi razvila kapitalski trg za celotno Unijo;

6.

meni, da zakonodaja ni vedno najustreznejši odziv politike in da bi bilo treba ustrezno upoštevati nezakonodajne in tržne pristope;

7.

poziva Komisijo, naj si pri uniji kapitalskih trgov prizadeva za celovit pristop in pozornost nameni drugim programom politike, kot so razvoj digitalnega enotnega trga in potekajoče reforme na področju prava gospodarskih družb ter upravljanja podjetij; poleg tega meni, da bi morala Komisija upoštevati najnovejše tehnološke dosežke; v zvezi s tem izraža zaskrbljenost zaradi groženj za kibernetsko varnost in poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ta vidik vključen v strategijo EU;

8.

meni, da bi morala biti uspešna in učinkovita regulacija EU o finančnih storitvah skladna, dosledna (tudi med sektorji), sorazmerna, se ne bi smela podvajati in bi morala biti brez odvečne zapletenosti ter preprečevati pravno negotovost, regulativno arbitražo in visoke stroške transakcij; poleg tega meni, da bi morala posrednikom omogočati, da opravljajo svojo vlogo pri usmerjanju finančnih sredstev v realno gospodarstvo ter s tem omogočati lažje financiranje, služiti varčevalcem in vlagateljem ter učinkovito obravnavati tveganja za finančno stabilnost ter davkoplačevalce, preprečevati ponovitve finančne krize ter delovati kot ščit pred sistemskimi tveganji; meni, da bi morala podpreti utrjevanje enotnega trga in se osredotočati na oprijemljive cilje, ki jih je mogoče učinkoviteje doseči na evropski ravni, hkrati pa omogočiti inovativne možnosti financiranja z lokalnim poudarkom;

9.

je zaskrbljen zaradi vztrajnih težav glede kod IBAN, ki se še vedno ne priznavajo za opravljanje direktnih bremenitev bančnih računov, katerih imetnik prebiva v drugi državi članici kot prejemnik;

10.

poudarja, da je treba oceniti stanje okvira za finančne storitve tako s kvantitativnim kot kvalitativnim pristopom; ugotavlja, da se podobne naloge izvajajo tudi v drugih državah, zlasti v ZDA; poudarja, da bi morala ta ocena stanja prispevati k vzpostavitvi bolje delujočih finančnih trgov, ki bi služili finančnim potrebam realnega gospodarstva, vključno z obravnavanjem praznin, vrzeli, nedoslednosti, neskladnosti in nesorazmernosti, in ne bi smela ogroziti doslej doseženih zakonodajnih rezultatov, pri čemer je treba upoštevati zahteve, podane v klavzulah o pregledu, kot so sprejete v vsakem posebnem zakonodajnem aktu, brez predvidevanja rezultatov pa te ocene stanja ne bi smeli videti kot vaje za deregulacijo;

11.

meni, da enotni trg za finančne storitve služi podjetjem, vendar mora nazadnje koristiti potrošnikom in vlagateljem; vztraja, da še vedno obstajajo številne ovire in prepreke za čezmejni dostop, trženje in naložbe, ki jih je treba analizirati, obravnavati in odpraviti ob ohranjanju najvišje ravni varstva vlagateljev; ponavlja, da bo zmanjšanje ovir za kapitalske tokove najverjetneje okrepilo dolgoročne obete za rast le, če bodo skupne spodbude za podjetja določene pravilno; meni tudi, da je pomemben dobro razvit lokalni ekosistem, ki manjšim podjetjem omogoča pridobivanje kapitala za rast;

12.

meni, da varstvo potrošnikov ni nujno povezano z veliko količino informacij in da bi se bilo treba osredotočiti na njihovo kakovost in razumljivost, kar bi omogočilo pravo odločanje – informacije morajo biti pomembne, točne, primerljive, uporabniku prijazne, zanesljive in pravočasne; je zaskrbljen, da velika količina in zapletenost informacij za potrošnike na koncu morda ne bosta zadostili dejanskim potrebam potrošnikov; meni, da je treba vzpostaviti ravnovesje, da bi potrošniki dobili informacije, ki jih potrebujejo za obveščeno odločanje, in za razumevanje s tem povezanih tveganj, pri čemer ne bi smeli po nepotrebnem obremenjevati podjetij, zlasti malih in srednjih; spodbuja nadaljnjo digitalizacijo informacij; poudarja, da bi bilo treba finančnim svetovalcem in zaposlenim, ki svetujejo potrošnikom v finančnih institucijah, dati na voljo usposabljanje in čas, ki ga potrebujejo, da lahko primerno pomagajo strankam; ugotavlja, da so pomembna učinkovita nadzorna pooblastila za posredovanje pri trženju produktov, kadar je to potrebno; poudarja, da je potrebna evropska pobuda za okrepljeno in izboljšano finančno izobraževanje najkasneje do konca leta 2016, pri čemer je treba upoštevati posebne potrebe posameznih držav članic, ter da je treba zagotoviti polno ozaveščenost o prednostih in pomanjkljivostih naložb na kapitalskem trgu; poudarja tudi, da bi bilo treba finančno izobraževanje usmeriti v mala in srednja podjetja, da bi jih naučili uporabljati kapitalske trge; meni, da je večja preglednost koristna, saj podjetjem, vlagateljem in potrošnikom omogoča, da razumejo primerljive stroške in koristi različnih storitev, ki jih nudijo udeleženci na trgu, vendar hkrati opozarja, da mora večjo preglednost spremljati dodana vrednost za potrošnike ali pristojne nadzorne organe, usmerjena pa mora biti v praktično uporabo informacij in podatkov;

13.

poudarja koristi razpršitve sredstev tako z vidika razredov kot izvora sredstev, da bi omogočili boljšo razpršitev tveganj in primeren odziv na potrebe vlagateljev; poudarja, da bonitetni predpisi niso namenjeni dajanju prednosti določenim razredom sredstev; poziva k pristopu k regulaciji, ki temelji na tveganju, pri čemer se za enaka tveganja uporabljajo enaka pravila, dopolnjujejo pa ga drugi standardizirani ukrepi; meni, da je ustrezna natančnejša kategorizacija razredov sredstev, zlasti z določitvijo kategorij, kot je infrastruktura; ugotavlja, da infrastrukturni projekti sami po sebi niso manj tvegani, in poziva k ustrezni bonitetni ureditvi; podpira nadaljnje raziskave tveganj in koristi infrastrukture, vključno z razkritjem uporabljene metodologije, da se lahko oblikujejo na dokazih temelječi zaključki;

14.

poudarja, da je treba pristop, ki temelji na tveganju, uporabljati dosledno in tudi omejiti priložnosti za regulativno arbitražo; poudarja, da je treba prekiniti povezavo med državo in bankami na nacionalni ravni prek celovitega in doslednega nacionalnega izvajanja direktive o sanaciji in reševanju bank (BRRD) ter določb enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje; je seznanjen s prispevkom Baselskega odbora za bančni nadzor ter Evropskega odbora za sistemska tveganja o izpostavljenosti bank državnemu dolgu, kar vključuje dobro preučitev naslednjih korakov; poudarja, da bi morale politike izrecno upoštevati medsebojne vplive med individualnim in endogenim tveganjem, zlasti kadar finančne institucije uporabljajo enake standardne modele tveganja, ki jih je odobril regulativni organ;

15.

poudarja morebitne neželene posledice številnih zahtev glede kapitala, likvidnosti in vzvoda za preoblikovanje ročnosti, zagotavljanje dolgoročnega financiranja ter vzdrževanje trga in ustvarjanje likvidnosti, pri tem pa spominja, da so bile v odziv na finančno krizo uvedene nekatere zahteve; izraža zaskrbljenost, da bi lahko nesorazmernost zahtev ogrozila poslovni model malih in srednjih bank ter s tem nehote vplivala na strukturo finančne industrije; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z nadzorniki prednostno analizira te posledice za bančništvo in zavarovalništvo ter morebitne komplementarnosti;

16.

izraža zaskrbljenost glede medsebojnega vpliva med zakonodajo o trgih in kapitalskimi zahtevami v primerih, ko so bili v pregledu direktive o trgih finančnih instrumentov (MiFID) med regulirane subjekte zajeti novi subjekti, uredba o kapitalskih zahtevah pa še ni bila uravnotežena tako, da bi bila primerna za različnejše vrste podjetij;

17.

izraža zaskrbljenost, ker so bile v direktivi in uredbi o kapitalskih zahtevah pri uporabi kapitalske zahteve za tveganje (CVA) deloma razveljavljene veljavne izjeme iz uredbe o infrastrukturi evropskega trga (EMIR) za nefinančne družbe; poziva Komisijo, naj bolje opravlja svojo nalogo pri zagotavljanju doslednosti pristopa politike in izidov v različnih zakonodajnih predlogih;

18.

meni, da bi bilo treba specializirane določbe v obstoječi zakonodaji za nefinančne družbe razširiti in jih preoblikovati tako, da bodo bolj sorazmerne, da se omeji upravna obremenitev in da se gospodarstvu ne zmanjša razpoložljivi kapital za prihodnje naložbe; poziva Komisijo, naj se pri pregledu uredbe o infrastrukturi evropskega trga odzove na težave pri uporabi zapletenih sistemov tako, da poenostavi postopke, vendar še naprej priznava namen izjeme, da se zagotovi, da zakonodaja, namenjena udeležencem na finančnih trgih, ne bo obremenjevala nefinančnih družb;

19.

poziva Komisijo, naj pri pregledu uredbe o infrastrukturi evropskega trga preuči morebitni učinek zniževanja kakovosti zavarovanja, ki ga sprejemajo centralne nasprotne stranke, na odpornost centralnih nasprotnih strank, in razmisli, ali bi morali biti nekateri udeleženci na trgu, kot so pokojninski skladi, trajno izvzeti iz centralnega kliringa, če bi njihovo sodelovanje zmanjšalo stabilnost finančnega sistema kot celote zaradi sprejemanja alternativnega nedenarnega zavarovanja;

20.

je zaskrbljen zaradi pomanjkanja razpoložljivih in privlačnih tveganju ustrezajočih (dolgoročnih) naložb ter stroškovno učinkovitih in primernih varčevalnih produktov za potrošnike; ponavlja, da je treba zagotoviti raznoliko ponudbo za vlagatelje in potrošnike, saj je zaupanje vlagateljev bistveno za okrepitev naložb; poudarja, da je treba spodbujati okolje, ki bo podpiralo inovacije finančnih produktov, ustvarjalo večjo raznolikost in koristi za realno gospodarstvo ter zagotavljalo boljše spodbude za naložbe, ter da bi lahko tako okolje prispevalo tudi k zagotavljanju primernih, varnih in vzdržnih pokojnin, kot je na primer razvoj vseevropskega pokojninskega produkta (PEPP) s preprosto pregledno obliko; poziva evropske nadzorne organe, naj v skladu s svojim mandatom analizirajo potrošniške trende in poročajo o njih, zlasti v zvezi z maloprodajnimi produkti;

21.

pozdravlja raznolikost poslovnih modelov; ugotavlja, da se mora ta raznolikost odražati pri regulaciji in nadzoru, pri čemer je treba v celoti upoštevati naravo, velikost, tveganost in zapletenost obravnavanih subjektov, pod pogojem, da so izpolnjena načela poštene konkurence in učinkovitega nadzora; ponavlja, da je raznolikost sredstev financiranja prednost;

22.

je prepričan, da bi morala uspešna unija kapitalskih trgov podjetjem EU vseh velikosti in na različnih stopnjah rasti omogočiti dostop do kapitalskih trgov EU na uporabniku prijazen, učinkovit ter stroškovno dostopen način; meni, da regulacija ne bi smela otežiti kotiranja na borzi in podjetjem, ki ne kotirajo, ne bi smela preprečevati kotacije; poudarja, da je potreben učinkovitejši regulativni sistem primarnega trga, da bi olajšali zbiranje sredstev, obenem pa zagotovili ustrezno raven varstva za vlagatelje; poudarja možnosti inovativnega tržnega financiranja, zlasti možnosti finančnih tehnologij, vključno z množičnim financiranjem in vzajemnimi posojili, ter izpostavlja potrebo po učinkovitejših regulativnih zahtevah zanje; poziva Komisijo, naj omogoči manevrski prostor za nastanek teh novih modelov in ter jih razišče in spodbuja, pri tem pa naj v ospredje postavlja njihovo čezmejno razsežnost in zagotovi zmanjšanje ovir za vstop na trg; poziva Komisijo, naj prek podporne službe za strukturne reforme pomaga državam članicam z razvijajočim se sektorjem kapitalskih trgov;

23.

poziva k ustrezni in jasni delitvi pristojnosti med ravnjo EU in nacionalno ravnjo ob upoštevanju, da nacionalni nadzorniki bolje poznajo značilnosti lokalnega trga; poudarja, da je treba zagotoviti učinkovitost enotnega mehanizma nadzora, enake konkurenčne pogoje ter preglednost ter preprečiti navzkrižja interesov med nadzornimi organi in nadziranimi subjekti; je zaskrbljen zaradi učinka enotnega nadzornega pristopa v enotnem mehanizmu nadzora (EMN) na subjekte, ki so manjši in dejavni predvsem na nacionalni ravni;

24.

je seznanjen z dosežki pri ustvarjanju bančne unije ter poudarja njeno bistveno vlogo pri obravnavanju soodvisnosti med državnimi in bančnimi tveganji ter zmanjšanju sistemskih tveganj prek skupnih ukrepov; je seznanjen s postopnim dokončanjem bančne unije; poudarja, da je potrebno popolno in pravočasno izvajanje obstoječe zakonodaje; je seznanjen z razpravami o evropskem sistemu jamstva za vloge, pri čemer bo imel Parlament svojo besedo kot sozakonodajalec; poudarja cilj, da se prepreči moralno tveganje, pri čemer je treba zagotoviti, da bo načelo odgovornosti ostalo vodilno načelo; kritizira nizko občutljivost na tveganja pri izračunu prispevkov v enotni sklad za reševanje; priznava prizadevanja za sprejetje uredbe o strukturni reformi bank;

25.

poudarja, da je treba pred začetkom razmišljanja o obsežnejši reviziji že sprejete zakonodaje to zakonodajo uveljaviti in jo uporabljati; poudarja, da morajo biti hiter prenos Direktive 2014/59/EU v nacionalno zakonodajo ter primerno financiranje in učinkovitost enotnega mehanizma za reševanje deležni najvišje prednosti, in zato vztraja, da mora biti izvajanje teh ukrepov v celoti zaključeno v zakonsko predvidenem okviru; v zvezi s tem poudarja temeljni pomen presekanja neposrednih vzajemnih povezav med državnimi proračuni in bančnimi tveganji, ki predstavljajo veliko grožnjo finančni stabilnosti; ugotavlja, da so zaradi pomanjkanja pravil za obravnavanje držav, ki so zaradi močne zadolženosti izgubile dostop do finančnih trgov, ukrepi pogosto sprejeti prepozno, to pa lahko škoduje finančni stabilnosti;

26.

poudarja potrebo po enakih konkurenčnih pogojih v EU, tudi v zvezi z bankami, ki so pod nadzorom enotnega mehanizma nadzora, in bankami nesodelujočih držav članic, in spodbuja, da se v bančno unijo v celoti vključijo tudi države članice, ki niso v euroobmočju, pri čemer je treba priznati, da nekateri elementi zaenkrat določajo prostovoljno udeležbo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo enotni trg še naprej razvijal, pri čemer je treba priznati nacionalne posebnosti; poziva Komisijo, naj še naprej uporablja trden pristop k vzporednemu bančništvu ali bančništvu v senci v smislu regulacije in nadzora, da bi ublažili sistemska tveganja in izboljšali preglednost; pozdravlja velike premike, dosežene pri regulaciji evropskega zavarovalništva z začetkom uporabe Solventnosti II s 1. januarjem 2016, ki jih je treba obravnavati in po možnosti nadalje razviti, pri tem pa upoštevati mednarodni okvir za svetovne sistemsko pomembne zavarovalnice;

27.

priznava tradicionalno odvisnost malih in srednjih podjetij od bančnega financiranja zaradi njihove posebne narave, različnih profilov tveganja in raznolikosti v Evropi; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi in Evropsko centralno banko (ECB) oceni zadostnost financiranja malih in srednjih podjetij, analizira ovire za diverzifikacijo kanalov financiranja in njihove koristi ter kako bi lahko bankam in nebančnim institucijam omogočili, da okrepijo financiranje malih in srednjih podjetij, pri čemer bi imela podjetja večjo izbiro različnih metod financiranja za različne stopnje njihovega razvoja; spominja, kako pomembna so orodja, kot je „faktor za podporo malim in srednjim podjetjem“; predlaga, da se pobude za boljše financiranje malih in srednjih podjetij razširijo na zagonska podjetja, mikro podjetja in podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo; poudarja potencial inovativnih in pretežno neizkoriščenih možnosti za financiranje malih in srednjih podjetij, vključno z vzajemnimi posojili, množičnim financiranjem in prodajo zaprtemu krogu vlagateljev, ter poudarja potrebo po racionalizaciji ustreznih regulativnih zahtev;

28.

poudarja, da je treba hitro izvesti že sprejete ukrepe, ki spremljajo cilje unije kapitalskih trgov; poziva Komisijo in države članice, naj pri prihodnji regulaciji finančnih storitev dejavno uporabijo kategorijo zagonskega trga za mala in srednja podjetja;

29.

meni, da bi morala imeti podjetja dostop do ustrezne izbire različnih vrst trgov v EU glede na njihovo velikost, zapletenost in ambicije za zbiranje sredstev, in poudarja, da so potrebni poglobljeni, bolj povezani vseevropski kapitalski trgi, ki so ločeni od kritično pomembnih regionalnih lokalnih trgov, vendar združljivi z njimi;

30.

pozdravlja prihajajoči pregled direktive o prospektu; poudarja, da bi moral biti ta pregled usmerjen v znižanje stroškov in poenostavitev postopkov za mala in srednja podjetja, hkrati pa vzpostaviti ustrezno ravnotežje v smislu zaščite vlagateljev;

31.

priznava potekajoča prizadevanja za vzpostavitev preglednejšega trga listinjenja, vključno z visokimi standardi postopka, pravno varnostjo in primerljivostjo med instrumenti listinjenja; poudarja, da je treba vzpostaviti zbirko podatkov; poudarja, da so potrebne stroge zahteve za osnovna sredstva visoke kakovosti in umerjanja glede na dejanski profil tveganja ter da se morajo vsi udeleženci na trgu listinjenja zavedati tveganja, pri čemer je treba upoštevati tveganost listinjenja, zlasti sintetičnega, kot se je izkazalo med krizo, obenem pa je treba priznati različne izkušnje v EU in ZDA; vztraja, da zahtev o zadržanju ne bi smeli znižati, zato da se prepreči moralno tveganje; poudarja, da je treba razmisliti o neodvisnem certificiranju izpolnjevanja meril za upravičenost; poziva Komisijo, naj nujno izvede celovito oceno tveganj in koristi listinjenja za mala in srednja podjetja, vlagatelje in finančno stabilnost ter možnosti trženja instrumentov listinjenja in o tem poroča Parlamentu;

32.

meni, da lahko pristop, usmerjen v večjo standardizacijo produktov in postopkov, zmanjša zapletenost, vendar tudi okrepi tveganja koncentracije; izraža zaskrbljenost zaradi nevarnosti, da bodo udeleženci na trgu v primeru izjemnih tržnih pogojev ubrali isto pot, in poziva k vzpostavitvi ustreznih zaščitnih ukrepov in nadzora na pristojni ravni v zvezi z razvojem kakovostnega trga listinjenja;

33.

poudarja, da je treba poenostaviti zahteve glede vsebine in pogostosti poročanja ter glede področij poročanja, med drugim tako, da se subjektom zagotovi enotna kontaktna točka, da bi preprečili podvajanje zahtev in kanalov poročanja; poziva Komisijo, evropske nadzorne organe in enotni mehanizem nadzora, naj preučijo, kateri podatki so dejansko potrebni, uskladijo modele ter uvedejo poenostavitve, za mala in srednja podjetja pa izjeme; poudarja, da sporočeni podatki nadzornikom najbolj koristijo, če jih je mogoče uporabiti pri poizvedovanju in če so mednarodno usklajeni; meni, da je treba pri razvoju kreditnega analitskega podatkovnega niza (AnaCredit) uporabljati sorazmeren pristop; meni, da je treba obseg in stopnjo podrobnosti natančneje oceniti glede stroškov in koristi;

34.

poziva Komisijo in nadzornike, naj obravnavajo medsebojno delovanje mednarodnih standardov računovodskega poročanja in bonitetnih zahtev, saj bi večja skladnost prinesla koristi tako za gospodarstvo kot za bonitetnega nadzornika, ter pregledajo učinek davčnega računovodstva na kapital; podpira poskuse za uskladitev opredelitve nedonosnih posojil;

35.

poziva, da je treba precej zmanjšati neenako obravnavo dolžniškega in lastniškega kapitala, da bi okrepili gospodarsko odpornost in izboljšali razporeditev kapitala ter okrepili unijo kapitalskih trgov, s čimer bo postal lastniški kapital privlačnejši za izdajatelje in vlagatelje; poudarja, da davek na transakcije škoduje likvidnosti trga, še posebej kratkoročno, vendar tudi prispeva k omejevanju pretiranih špekulacij;

36.

poudarja, da si je treba poleg regulacije in nadzora še naprej prizadevati za spremembo kulture v finančnem sektorju; poziva vse udeležence v finančnem sektorju, vključno z bankami, nebančnimi institucijami, nacionalnimi centralnimi bankami in ECB, naj si prizadevajo za spremembo kulture in kulturo spoštovanja pravil v organizaciji, ki na prvo mesto postavlja interese strank, zagotavlja sistem odgovornosti za ključne odgovorne upravitelje in dolgoročno usmerjenost udeležencev na finančnem trgu ter prispeva k raznolikosti virov financiranja; poudarja koristi pristopa dolgoročnega partnerstva k financiranju in raznolikemu evropskemu bančnemu sektorju, pri čemer ima bančništvo odnosov pomembno vlogo za potrošnike ter mikro, mala in srednja podjetja, zlasti v smislu zmanjševanja neskladij pri obveščanju, zasluge za kar gre med drugim pripisati instrumentom, ki so na voljo prek novih digitalnih tehnologij;

37.

poziva k spodbujanju dodatnih ponudnikov bonitetnih ocen, da bi na zelo koncentriranem trgu okrepili konkurenco; spominja, da bi morala Komisija do konca leta 2016 objaviti poročilo o primernosti in načinih za podporo evropske javne bonitetne agencije za državni dolg in/ali evropske ustanove za bonitetno ocenjevanje za vse druge bonitetne ocene; izraža kritiko, da imajo mala in srednja podjetja visoke stroške s pridobitvijo zunanje bonitetne ocene; poudarja, da je treba dodatno preučiti, kako bi mala in srednja podjetja ocenjevali na primerljiv in cenovno dostopen način, ki bi vključeval napredni pristop na podlagi notranjih bonitetnih sistemov; poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva za premostitev neskladij med informacijami;

38.

poziva, da je treba pri oblikovanju politike večjo pozornost nameniti svetovni konkurenčnosti finančnih sektorjev EU ter preprečiti tekmovanje v zniževanju standardov regulacije, ne da bi pri tem ogrozili finančno stabilnost in varstvo potrošnikov; poudarja, da je treba na unijo kapitalskih trgov na ravni EU gledati z vidika izboljšanja konkurenčnosti evropskih podjetij in gospodarstva; poudarja, da je učinkovit finančni sektor nujen pogoj za učinkovito razporeditev kapitala in s tem za rast;

39.

poudarja, kako pomemben je mednarodni okvir z vidika področja uporabe, metodologij in vpliva na okvir EU; poziva države članice, Svet, Komisijo in evropske nadzorne organe, naj racionalizirajo stališče EU, da bi povečali njen vpliv in promovirali zakonodajo, ki jo je EU sprejela v demokratičnem procesu; poudarja, da je treba doseči usklajenost nove regulacije, tako z evropskim pravnim redom kot z mednarodnimi smernicami, pa tudi sorazmerno izvajanje, med drugim v smislu obsega, da bi preprečili nepotrebna razhajanja in podvajanje zakonodaje; meni, da je to osnovni pogoj za uspeh splošnih ciljev spodbujanja dolgoročne svetovne stabilnosti ter ohranjanje Evrope kot privlačnega mesta za mednarodne vlagatelje in preprečevanje nepotrebnih škodljivih učinkov na konkurenčnost finančnih sektorjev EU; spominja na načelo lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji; meni, da bi bilo treba evropske nadzorne organe vključiti v razpravo o globalnih regulativnih načelih v organih, ki oblikujejo mednarodne standarde; poudarja, da bi bilo treba dodatno okrepiti regulativni dialog z ZDA; v zvezi s tem ponovno poudarja, da bi bilo treba vprašanja regulacije finančnih storitev vključiti v mednarodna pogajanja, kadar je to primerno;

40.

poudarja, da so odločitve o enakovrednosti potrebne za odpravljanje ovir v zvezi z dostopom do trga in ustreznimi regulativnimi okviri, pri čemer je treba upoštevati, da morajo take enostranske odločitve koristiti evropskim podjetjem in potrošnikom ter da lahko enakovrednost z drugimi državami poveča pritok kapitala in privabi dodatne naložbe v Evropo; poudarja, da mora iti razvoj v smeri doslednega in skladnega sistema za smiselno vzajemno priznavanje enakih ali podobnih standardov;

41.

poziva Komisijo, naj predlaga dosleden, skladen, pregleden in praktičen okvir za postopke in odločitve o enakovrednosti tretjih držav, pri čemer naj upošteva analize na podlagi rezultatov ter mednarodne standarde ali dogovore; zahteva, da se vse odločitve o enakovrednosti sprejemajo z delegiranimi akti; meni, da bi morali imeti evropski nadzorni organi pomembno vlogo pri uskladitvi ocen tretjih držav za odločitve o enakovrednosti;

42.

meni, da boljša finančna regulacija pomeni trden okvir in je v prvi vrsti odvisna od uporabe veljavnega pravnega reda v državah članicah; poudarja, da je uspešno, učinkovito in dosledno izvajanje zakonodaje bistveno, in poziva Komisijo, naj Parlamentu pripravlja redna poročila o stanju prenosa in izvajanja zakonodaje, po potrebi pa tudi o postopkih za ugotavljanje kršitev, ki tečejo proti državam članicam; poziva države članice, naj zakonodajo pravilno izvajajo; meni, da čezmerno urejanje ne olajšuje delovanja notranjega trga in konkurence; meni, da privabljanje podjetij z diskrecijsko uporabo nižjih standardov tudi ne olajšuje delovanja notranjega trga; poziva Komisijo, naj pripravi izčrpno analizo in poročilo o vseh ukrepih čezmernega urejanja, ki so jih države članice sprejele na področju finančne zakonodaje, ter naj ju Parlamentu predloži do konca leta 2016;

43.

poziva države članice, naj se zavežejo upoštevanju rokov, določenih za prenos direktiv, ki ni le zakonska zahteva, ampak tudi ključni element za preprečevanje neupravičenih zamud pri celovitem izvajanju zakonodaje ter njenega delnega ali neenakomernega izvajanja v Uniji, kar lahko odpravi enake konkurenčne pogoje za različne udeležence in povzroči druge vrste izkrivljanj;

44.

poudarja, da je potrebno bolj kakovostno in medsektorsko usklajevanje pri osnutkih in postopkih priprave osnutkov Komisije ali evropskih nadzornih organov, kar vključuje časovno razporeditev, določanje prednostnih nalog in preprečevanje prekrivanja; poudarja, da bi tem preprečili podvajanje temeljnega akta v delegiranih aktih, pa tudi to, da bi bile politične odločitve, ki bi jih bilo treba sprejeti v temeljnem aktu, namesto tega obravnavane v delegiranih aktih;

45.

poziva Komisijo, naj omogoči zgodnjo udeležbo vseh pomembnih deležnikov, tudi na ravni strokovnih skupin; poziva Komisijo, naj zagotovi uravnoteženo udeležbo pri posvetovanjih z upoštevanjem raznolikosti deležnikov ter omogočanjem in zagotovitvijo boljših pogojev za sodelovanje majhnih deležnikov, ki zastopajo podjetja, potrošnike in civilno družbo, tudi v zvezi z načinom organizacije posvetovanj in zastavljenimi vprašanji;

46.

pozdravlja cilje agende za boljše pravno urejanje; priznava, da je na splošno treba preučiti primernost regulacije zdaj in v prihodnje; vendar te primernosti ni mogoče obravnavati ločeno od delovanja finančnega sektorja kot celote; poudarja vlogo programa ustreznosti in uspešnosti predpisov pri doseganju uspešne in učinkovite regulacije finančnih storitev, ki ustrezno upošteva načelo subsidiarnosti, in pri podpiranju ocene stanja; poziva Parlament, naj prevzame večjo vlogo pri odločitvah in ocenah, ki so ključnega pomena za program ustreznosti in uspešnosti predpisov; opozarja, da se je treba osredotočiti na izboljšanje regulacije in ne na deregulacijo; poudarja, da bi moralo biti zagotavljanje preglednosti, preprostosti, dostopnosti in pravičnosti na celotnem notranjem trgu del agende za boljše pravno urejanje za potrošnike; poudarja tudi, da EU v prizadevanjih za dosego večje usklajenosti v uniji kapitalskih trgov ne sme ustvariti nepredvidenega bremena usklajevanja;

47.

meni, da imajo evropski nadzorni organi in enotni mehanizem nadzora ključno vlogo pri doseganju ciljev boljše regulacije in nadzora; opozarja na vlogo evropskih nadzornih organov in enotnega mehanizma nadzora pri zagotavljanju doslednosti in skladnosti med različnimi deli zakonodaje, pri zmanjšanju negotovosti in regulativne arbitraže ter pri spodbujanju vzajemno koristnega sodelovanja med udeleženci na trgu; poudarja, da morajo imeti evropski nadzorni organi in enotni mehanizem nadzora ustrezno financiranje, če naj izpolnjujejo naloge, ki sta jim jih naložila sozakonodajalca;

48.

poudarja, da je treba pri reviziji uredb o evropskih nadzornih organih upoštevati določbe glede odgovornosti in preglednosti za okrepljen nadzor Parlamenta, kot je določeno v uredbah o enotnem mehanizmu nadzora in enotnem mehanizmu za reševanje, ter okrepiti neodvisnost evropskih nadzornih organov od Komisije; meni, da je treba preučiti možnosti za omogočanje večje udeležbe evropskih nadzornih organov na svetovalni ravni v fazi prve stopnje, pri čemer je treba spoštovati posebne pravice sozakonodajalcev;

49.

poudarja, da je treba upoštevati medsebojni vpliv, doslednost in skladnost med temeljnimi akti ter delegiranimi in izvedbenimi akti; znova poudarja, da morata sozakonodajalca politične odločitve sprejeti v okviru temeljnega akta in tega ne bi smela prepuščati delegiranim aktom, katerih namen je, da„dopolnjujejo ali spreminjajo nekatere nebistvene elemente zakonodajnega akta“ (člen 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije); vztraja, naj Komisija in evropski nadzorni organi pri pripravi osnutkov delegiranih in izvedbenih aktov ter smernic ravnajo v skladu s pooblastili, določenimi v temeljnih aktih, in spoštujejo dogovor sozakonodajalcev; obžaluje, da v preteklosti nadzorni organi pri oblikovanju izvedbenih aktov niso vedno upoštevali mandata, ki so ga dobili od evropskih zakonodajalcev; obžaluje, da je usklajevanje med Komisijo (delegirani akti) in evropskimi nadzornimi organi (tehnični standardi) nezadostno in lahko zato negativno vpliva na kakovost izpolnjevanja predpisov, zlasti kadar so podrobne zahteve sprejete šele malo pred rokom za izvedbo temeljnega akta;

50.

poziva Komisijo, naj popolnoma razveže tako delegirane kot izvedbene akte ter se izogne uporabi pristopov po vzoru svežnja, da bi omogočila pravočasno sprejetje teh aktov;

51.

poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo spremembe osnutka regulativnih tehničnih standardov in izvedbenih tehničnih standardov, ki jih predložijo evropski nadzorni organi, pregledne za sozakonodajalca in deležnike;

52.

poudarja, da predčasni pravni pregled Komisije ne bi smel zmanjšati preglednosti postopka za Parlament niti posvetovalne pravice Parlamenta; zahteva, da evropski nadzorni organi proaktivno med postopkom priprave osnutkov Parlamentu redno, izčrpno in nemudoma predložijo začasne osnutke in vmesne informacije o napredku pri delu ter se o tem posvetujejo z njim;

53.

poziva Komisijo in evropske nadzorne organe, naj v celoti upoštevajo roke za predložitev, ki sta jih določila sozakonodajalca, in jima takoj zagotovijo pojasnilo, kadar pričakujejo, da roka ne bodo mogli izpolniti;

54.

želi opomniti evropske nadzorne organe, da za tehnične standarde, smernice in priporočila velja načelo sorazmernosti; poziva evropske nadzorne organe, naj bodo previdni glede obsega in števila smernic, zlasti če jih temeljni akt ne pooblašča izrecno; ugotavlja, da je tak omejevalen pristop potreben tudi zaradi omejenih sredstev evropskih nadzornih organov in potrebe, da prednostno razvrščajo svoje naloge, pri čemer praktičnih mej učinkovitega nadzora ne smejo narekovati proračunske omejitve, in poziva, da je treba evropskim nadzornim organom zagotoviti ustrezna sredstva, da bodo lahko izvajali zanesljiv, neodvisen in učinkovit nadzor pri izvajanju svojega mandata;

55.

poziva evropske nadzorne organe, naj izkoristijo pravico, da zahtevajo informacije o tem, kako države članice izvajajo temeljne akte, in bolj redno izvajajo medsebojni pregled za nacionalne pristojne organe, da bi okrepili zbliževanje nadzornih praks po vseh državah članicah;

56.

poziva Komisijo in evropske nadzorne organe, naj na svojih spletiščih redno objavljajo prečiščene različice uredb EU o finančnih storitvah, vključno s povzetkom, ki bo dostopen in razumljiv za podjetja, potrošnike, organizacije civilne družbe in druge; meni, da bi bilo vredno preučiti možnost oblikovanja skupnega registra, ki bi vseboval sklicevanja na nacionalno izvajanje;

57.

poziva Komisijo in evropske nadzorne organe, naj redno (vsaj enkrat letno) izvajajo preverjanja skladnosti in doslednosti, tudi med sektorji in za vsak osnutek zakonodajnega akta posebej ter glede izvajanja sprejete zakonodaje, vključno z regulativnimi in izvedbenimi tehničnimi standardi, ter namenijo sredstva za to dejavnost;

58.

poziva Komisijo in evropske nadzorne organe, naj redno (vsaj enkrat letno) izvajajo preverjanja sorazmernosti in učinkovitosti, zlasti v zvezi z zahtevami, ki veljajo za male in srednje udeležence na trgu, in za vsak osnutek zakonodajnega akta posebej, ter namenijo sredstva za to dejavnost; poziva Komisijo, naj objavi zeleno knjigo, v kateri bo raziskala nove pristope k spodbujanju sorazmernosti pri regulaciji finančnega sektorja;

59.

poudarja, da se učinek posameznih zakonodajnih ukrepov razlikuje od njihovega skupnega učinka; poziva službe Komisije, naj v sodelovanju z evropskimi nadzornimi organi, enotnim mehanizmom nadzora in Evropskim odborom za sistemska tveganja vsakih pet let izvedejo celovito kvantitativno in kvalitativno oceno skupnega učinka regulacije EU o finančnih storitvah na finančne trge in njegove udeležence na ravni EU in držav članic, da bi prepoznali pomanjkljivosti in vrzeli, ocenili izvedbo, uspešnost in učinkovitost regulacije finančnih storitev ter zagotovili, da ne bo ovirala poštene konkurence in razvoja gospodarstva, ter naj o tem poročajo Parlamentu; poudarja, da je treba za vsako prihodnjo zakonodajo izvesti natančne ocene učinka ter analize stroškov in koristi, da se dokaže dodana vrednost zakonodaje, zlasti v zvezi z gospodarsko rastjo in ustvarjanjem delovnih mest; poudarja, da bi morale ocene učinka ter analize stroškov in koristi vključevati natančne ocene učinka ukrepov druge stopnje, ki so bistveni del finančnega regulativnega okvira EU; spominja, da je učinek zakonodajnih ukrepov težko količinsko opredeliti, zlasti ker je težko meriti njihove koristi, vendar je vseeno treba uporabiti metode za količinsko opredelitev;

60.

poziva službe Komisije, naj prvo oceno dokončajo do konca leta 2016 ter poročajo o splošnem učinku, pri čemer se v ločenih poglavjih oprejo tudi na neodvisne raziskave, in sicer o naslednjem:

61.

poziva Komisijo, naj svoje ugotovitve predloži Parlamentu in Svetu ter po potrebi predlaga ukrepe;

62.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.