15.1.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 13/203

Poročevalec:

José María ESPUNY MOYANO

Soporočevalec:

Martin SIECKER

1.1

EESO pozdravlja namero Evropske komisije, da obravnava vprašanje, ki je deležno velikega zanimanja proizvodnih sektorjev in javnosti na splošno.

1.2

EESO pozdravlja dejstvo, da si Komisija prizadeva za izpolnitev svoje naloge, da poišče rešitve za sistem odobritve gensko spremenjenih poljščin, ki se je v praksi izkazal za neustreznega.

1.3

EESO meni, da predlog premalo pozornosti namenja ključnim vidikom, kot sta sledljivost in zakonodajna skladnost med sektorjema živil in krme, prav tako pa ne vključuje poročila o socialno-gospodarskih posledicah predlogov.

1.4

EESO izraža pomisleke tudi v zvezi z dejansko možnostjo izvajanja teh predpisov na enotnem trgu in v zvezi z nekaterimi pravnimi vidiki; pri tem je treba upoštevati, da poleg navedenih pravnih vprašanj obstajajo tudi težave, povezane z mnenjem javnosti in politično ureditvijo.

1.5

EESO zato Komisiji priporoča, naj umakne sedanji predlog in ga izboljša, da se bodo upoštevale pomanjkljivosti, navedene v tem mnenju in v drugih podobnih priporočilih Evropskega parlamenta.

2.1

Biotehnološke poljščine (gensko spremenjeni organizmi ali GSO) so se začele razširjati po svetu leta 1996. Od takrat so se obdelovalne površine za te poljščine vztrajno povečevale za 3 % ali 4 % letno. V letih 2013 in 2014 se je površina z biotehnološkimi poljščinami povečala za 6,3 milijona hektarjev do skupno 181 milijonov hektarjev, ki jih obdeluje več kot 18 milijonov kmetov v 28 državah. Največje obdelovalne površine se nahajajo v ZDA, Braziliji in Argentini; pomembne obdelovalne površine so tudi v državah v razvoju, kot je Burkina Faso, Sudan ali Bangladeš. Glavne poljščine so koruza, soja in bombaž, čeprav se gojijo tudi druge, kot so jajčevec, paradižnik in paprika.

2.2

V Evropski uniji se GSO gojijo v petih državah (Portugalska, Češka, Romunija, Slovaška in Španija), celotna površina pa znaša približno 148 000 hektarjev (od tega je 137 000 hektarjev v Španiji, 8 000 hektarjev na Portugalskem, 2 500 hektarjev na Češkem, 800 hektarjev v Romuniji in 100 hektarjev na Slovaškem (podatki iz leta 2013 (1))).

2.3

Že več kot deset let je treba v skladu z zakonodajo pri označevanju proizvodov živil in živalske krme redno poročati o prisotnosti GSO. Trenutno za 85 % do 90 % industrijske krme, proizvedene v EU, velja, da je gensko spremenjena ali vsebuje GSO, saj naj bi se pri sestavi takšne krme uporabljale velike količine surovin, tako uvožene kot tudi proizvedene v EU, ki izvirajo iz GSO in ki predstavljajo v povprečju 20–25 % celotne industrijske krme. Če bo ta predlog začel veljati, lahko resno vpliva na ponudbo in povpraševanje po živilih in krmi v EU. S tem povezan učinek na evropsko kmetijstvo in posledično na SKP je treba temeljito oceniti. Evropske predpise za zanesljivo sledljivost prisotnosti GSO v živilih in živalski krmi bi bilo treba razširiti tako, da se proizvodi označijo kot gensko nespremenjeni, kadar dejansko ne vsebujejo gensko spremenjenih organizmov.

2.4

Vendar EESO izraža obžalovanje in želi poudariti, da v zakonodaji EU na področju sledljivosti živil ne obstajajo podobna prizadevanja.

3.1

Od začetka veljavnosti Uredbe (ES) št. 1829/2003 Evropskega parlamenta in Sveta (2) v Svetu nikoli ni bila dosežena kvalificirana večina držav članic za ali proti osnutku sklepa Komisije za odobritev GSO ali živil in krme, ki vsebujejo GSO. Na vseh upravnih stopnjah postopka je rezultat vedno bil nepredložitev mnenja. Posledično je sklepe o odobritvi sprejela Komisija v skladu z veljavno zakonodajo, vendar brez podpore držav članic.

3.2

Vrnitev dosjeja Komisiji za sprejetje končne odločitve je postalo pravilo, čeprav bi morala biti izjema.

3.3

Če ni dosežena kvalificirana večina držav članic, mora Komisija kot odgovorna za obvladovanje tveganj v razumnem času sprejeti odločitev o vlogi za odobritev (odobritev potrdi ali zavrne).

4.1

Namen predloga Komisije je dodati nov člen 34a v Uredbo (ES) št. 1829/2003. V skladu s tem členom lahko države članice sprejmejo ukrepe za omejitev ali prepoved uporabe GSO, pod pogojem, da so ti ukrepi:

4.2

Ko država članica namerava sprejeti ukrepe v skladu z novo ureditvijo, mora Komisiji predložiti osnutek navedenih ukrepov in pripadajočo utemeljitev.

4.3

Sprejeti ukrepi ne vplivajo na uporabo živil in krme, v katerih je prisotnost GSO naključna ali tehnično neizogibna.

4.4

Ti ukrepi se ne uporabljajo za GSO za gojenje.

4.4.1

Vendar pa je bil podoben postopek že pred kratkim sprejet z Direktivo (EU) 2015/412 Evropskega parlamenta in Sveta (3), kar državam članicam omogoča več svobode pri odločanju, da omejijo ali prepovejo gojenje GSO na svojem ozemlju . Sedanji predlog Komisije zdaj skuša uvesti podoben postopek za gensko spremenjeno hrano in krmo v skladu z rešitvijo, ki je bila pred kratkim dogovorjena za gojenje GSO.

5.1

Vprašanje GSO je zelo sporno in sproža tako pozitivne kot tudi negativne odzive. Zato se bo EESO v tem mnenju omejil izključno na „dobre“ in „slabe“ strani predloga ter ne bo podajal bolj splošne ocene tega, ali so GSO „dobri“ ali „slabi“, kar je storil že ob drugih priložnostih (4).

6.1.1

Zaradi operativnih in proračunskih omejitev sedanje skupne kmetijske politike številne države močno dvomijo v pristojnosti, ki jih podeljujeta Pogodbi na tem področju, kar škodi politični dejavnosti evropskih institucij.

6.1.2

Poleg tega nekatere države članice, ki niso „naravne“ upravičenke SKP, pogosto kritizirajo dejstvo, da se tej skupni politiki in drugim skupnim politikam tretjega stebra pripisuje tako velik pomen s proračunskega vidika. Ta politična nasprotovanja imajo vse večjo podporo v nekaterih državah članicah, česar niti zakonodajalec niti EESO ne moreta prezreti.

6.1.3

Predlog Komisije bi v praksi pomenil korak nazaj in bi izpolnil želje nekaterih držav članic (in njihovih javnosti) po ponovnem uravnoteženju nacionalnih pristojnosti in pristojnosti Unije, predvsem na področju, na katerem imajo države članice še vedno pristojnosti (kar zadeva gojenje GSO).

6.2

6.2.1

Zaradi zahteve, da je treba za vsak primer posebej utemeljiti ukrepe, ki jih sprejmejo države članice, ti ukrepi ne morejo biti samovoljni in morajo biti združljivi s Pogodbama ter zlasti in izrecno z načeli notranjega trga in mednarodnimi obveznostmi Unije.

6.2.2

Ta varovala skupaj z načelom odgovornosti javne uprave, ki je ključni sestavni del sodobnih nacionalnih uprav, bi morala zagotoviti, da so odločitve o izključitvi dovoljene v izjemnih primerih in so sorazmerne.

6.3.1

Kot navaja Komisija v pojasnilu k ozadju predloga, se Uredba (ES) št. 1829/2003 ni nikoli v celoti upoštevala, tako zaradi nacionalnih stališč, ki niso znanstveno utemeljena, kot tudi zaradi pravnih nepravilnosti, ki so posledica neposrednega sprejemanja odločitev v Komisiji (komitologija).

6.3.2

Taki primeri, ki so v evropskem regulativnem sistemu resnično izjema, bi bili omejeni, če bi se sprejel predlog v takšni obliki, kot ga je predložila Komisija. Zato se tistim državam članicam, ki so se do zdaj zavzemale za nesprejetje odločitev ali so sistematično nasprotovale oblikovanju potrebnih večin, morda ne bo zdelo potrebno, da bi si v Svetu prizadevale za politično nasprotovanje, če bodo imele na nacionalni ravni druga orodja za nasprotovanje odločitvam Sveta na tem področju ali njihovo razveljavitev na svojem ozemlju.

6.4.1

S pripravo predloga o spremembi Uredbe (ES) št. 1829/2003 Komisija dejansko uresničuje svoj mandat, da objavi predlog, ki presega omejitve obstoječega regulativnega okvira za odobritev krme in živil z GSO. Zato je predlog Komisije ustrezen in pravočasen.

7.1.1

Predlog Komisije je naletel na splošno nasprotovanje, o katerem so poročali mediji, in sicer tako sektorjev, ki so podprli uporabo GSO v živilih in krmi, kot tudi vseh tistih, ki so običajno nasprotovali uporabi GSO. Zlasti je treba omeniti javno izražene kritike predloga, ki jih je podal Odbor Evropskega parlamenta za okolje, javno zdravje in varnost hrane in v katerih je predlagal njegov umik; formalno se bo o tem glasovalo oktobra (5).

7.1.2

Resni pomisleki, ki so jih izrazili zadevni sektorji in ki se sicer razlikujejo ter si celo nasprotujejo, bodo neizogibno vodili v težavno parlamentarno razpravo, katere izid je negotov in ki bi se ji bilo pametno izogniti, tako da bi predlog poslali v ponovni, bolj premišljen razmislek.

7.2.1

Komisija vodi skupni sistem za oceno tveganj v zvezi z GSO, ki je določen v Direktivi (EU) 2015/412. Vendar pa možnost držav članic, da omejijo ocene tveganja in odobritve Unije iz nacionalnih razlogov (ter neobstoj obveznega in preglednega sistema javnega obveščanja o razlogih in utemeljitvah, zaradi katerih se države članice odločijo za klavzule o izključitvi), lahko resno krši zaveze o preglednosti javnih odločitev, ki so bile določene kot prednostna naloga v objavljenih političnih smernicah Junckerjeve Komisije. Zato bi bilo razumno zahtevati, da se v zakonodaji predvidijo takšni nacionalni sistemi javnega obveščanja ter da se zagotovita njihova preglednost in prosti dostop.

7.3.1

Če bi bil predlog Komisije sprejet v sedanji obliki, bi lahko privedel do nenavadne situacije, v kateri bi lahko javne odločitve, sprejete na podlagi znanstvenih meril na evropski ravni, imele različne pravne in gospodarske učinke v različnih državah članicah. To bi lahko zmanjšalo predvidljivost in verodostojnost odločitev EU.

7.3.2

V predlogu ni predvidena ocena socialno-gospodarskih posledic samega predloga, v kateri bi bili podrobno opisani učinki na stroške za prehransko verigo, gojenje, dobavo surovin ali morebitna izkrivljanja na trgu.

7.3.3

V predlogu niso predvidena orodja za zagotavljanje sledljivosti GSO pri označevanju živil za prehrano ljudi.

7.4.1

Čeprav predlog Komisije zahteva skladnost z mednarodnimi obveznostmi EU, ne predvideva posebnih in dejanskih omejitev za ukrepe držav članic (možnost izvzetja), ki lahko kršijo navedene obveznosti, in ne uvaja mehanizmov, s katerimi bi lahko evropske institucije razveljavile nacionalne odločitve, ki ne bi upoštevale načela skladnosti z mednarodnimi obveznostmi. Treba je opozoriti, da so trgovinski partnerji Evropske unije, zlasti Združene države, javno izrazili pridržke v zvezi z zakonodajnim predlogom, pri čemer so pogojevale nadaljevanje trgovinskih pogajanj na visoki ravni (TTIP) z odpravo teh pridržkov.

7.4.2

Med mednarodne sporazume, na katere bi lahko morebitna uporaba predloga vplivala ali jih omejevala do mere, ki bi lahko povzročila izkrivljanje, enakovredno oviram v mednarodni trgovini, sodijo splošne obveznosti STO ali nekatere določbe, kot sta splošni sistem preferencialov za države v razvoju in celo pobuda „Vse razen orožja“.

7.5.1

Predlog Komisije se nanaša na potrebo po spoštovanju načel notranjega trga, ki jih ne bi smeli spreminjati z nacionalnimi ukrepi, sprejetimi v skladu s tem predlogom, zlasti ker je verjetno, da se bodo v praksi v različnih regijah Unije uporabljala različna pravila glede gojenja, trženja in prevoza znotraj Skupnosti.

7.5.2

Ker pa ni določen izčrpen seznam razlogov, ki bi opravičevali sprejetje izključitvenih klavzul (ni pozitivnega ali negativnega seznama), ter niso zagotovljeni pravni mehanizmi za prekinitev tistih nacionalnih ukrepov, ki bi utegnili biti neprimerni, neupravičeni ali diskriminatorni, obstaja jasno tveganje pravne negotovosti.

7.5.3

Tovrstne pravne negotovosti bo mogoče rešili le pred Sodiščem Evropske unije, s čimer se bo upravno delo držav članic po nepotrebnem reševalo v okviru sodnih postopkov, prav tako pa bo to lahko povzročilo zamude in višje stroške.

7.5.4

Ta zadnji argument vzbuja največ dvomov glede pravočasnosti in ustreznosti predloga Komisije, kakor je bil predložen.