31.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 249/1

1.

2.

2.1

2.2

2.3

2.4

3.

3.1

3.1.1

3.1.2

3.2

3.3

3.3.1

3.3.2

3.4

3.5

3.5.1

3.5.2

3.6

3.6.1

3.6.2

3.6.3

3.6.4

3.7

4.

5.

6.

6.1

6.2

6.3

6.4

6.5

6.6

6.7

7.

7.1

7.2

7.2.1

7.2.2

7.2.3

8.

9.

10.

1.

Komisija v teh smernicah določa pogoje, pod katerimi se državna pomoč za reševanje in prestrukturiranje nefinančnih podjetij v težavah lahko šteje za združljivo z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe o delovanju Evropske unije.

2.

Komisija je svoje prvotne smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (1) sprejela leta 1994. Leta 1997 je dodala posebna pravila za področje kmetijstva (2). Leta 1999 je bila sprejeta spremenjena različica smernic (3). Leta 2004 je Komisija sprejela nove smernice (4), katerih veljavnost je bila najprej podaljšana do 9. oktobra 2012 (5), nato pa še do njihove nadomestitve z novimi pravili (6) v skladu s programom reform, določenim v Sporočilu Komisije z dne 8. maja 2012 o posodobitvi področja državnih pomoči EU (7).

3.

Komisija je v navedenem sporočilu opredelila tri cilje posodobitve nadzora državnih pomoči:

4.

Komisija je v sporočilu zlasti pozvala k skupnemu pristopu pri reviziji različnih smernic in okvirov, ki bi temeljil na krepitvi notranjega trga, spodbujanju večje učinkovitosti javne porabe prek večjega prispevka državne pomoči k ciljem skupnega interesa, okrepljenem preverjanju spodbujevalnega učinka, omejevanju pomoči na najmanjšo potrebno ter izogibanju možnim negativnim učinkom pomoči na konkurenco in trgovino.

5.

Komisija je v okviru revizije smernic o reševanju in prestrukturiranju podjetij v težavah upoštevala svoje izkušnje pri uporabi obstoječih pravil in zgoraj navedeni skupni pristop. Pri reviziji sta bila upoštevana tudi njena strategija Evropa 2020 (8) ter dejstvo, da bi negativni učinki državne pomoči lahko ovirali cilje glede krepitve produktivnosti in rasti, ohranjanja enakih možnosti za podjetja in boja proti nacionalnemu protekcionizmu.

6.

Pomoč za reševanje in pomoč za prestrukturiranje spadata med najbolj izkrivljajoče oblike državne pomoči. Splošno priznano je, da produktivnost v uspešnih sektorjih gospodarstva ne raste zaradi povečevanja produktivnosti vseh podjetij, ki so prisotna na trgu, temveč predvsem zaradi tega, ker učinkovitejša in tehnološko naprednejša podjetja rastejo na račun tistih, ki so manj učinkovita ali imajo zastarele proizvode. Izstop manj učinkovitih podjetij s trga omogoča rast učinkovitejših konkurentov, sredstva pa se vrnejo na trg, kjer jih je mogoče produktivneje uporabiti. Pomoč za reševanje in pomoč za prestrukturiranje lahko s posegom v ta proces bistveno upočasnita gospodarsko rast v zadevnih sektorjih.

7.

Kadar deli podjetja, ki se sicer srečuje s težavami, še naprej v glavnem uspešno poslujejo, bi podjetje morda lahko opravilo prestrukturiranje ter s tem opustilo nekatere strukturne dejavnosti, ki ustvarjajo izgube, in omogočilo, da se preostale dejavnosti reorganizirajo na podlagi, ki nudi dobre obete za dolgoročno sposobnost preživetja. Takšno prestrukturiranje bi moralo običajno biti možno brez državne pomoči, tj. s sporazumi z upniki ali v obliki stečajnih postopkov ali postopkov v primeru reorganizacije. Sodobno insolventno pravo bi moralo prispevati k temu, da trdna podjetja preživijo, da se ohranijo delovna mesta ter da dobavitelji obdržijo kupce in lastniki ohranijo vrednost v podjetjih, ki so sposobna preživeti (9). V stečajnih postopkih se podjetja, ki so sposobna preživeti, lahko tudi vrnejo na trg, tako da jih tretje osebe prevzamejo v okviru rednega poslovanja ali pa prevzamejo le njihova različna proizvodna sredstva.

8.

Iz tega sledi, da bi podjetja morala biti upravičena do državne pomoči samo takrat, ko izčrpajo vse možnosti na trgu in ko je takšna pomoč potrebna, da bi se dosegel natančno določen cilj skupnega interesa. Podjetja bi morala imeti možnost, da pomoč na podlagi teh smernic prejmejo samo enkrat v desetih letih (načelo enkratnosti pomoči).

9.

Dodatni pomislek se nanaša na moralno tveganje, ki ga ustvari državna pomoč. Podjetja, ki pričakujejo, da bodo najverjetneje rešena, ko zaidejo v težave, lahko sprejemajo izredno tvegane in netrajnostne poslovne strategije. Poleg tega se lahko zaradi možnosti, da bo podjetje prejelo pomoč za reševanje in prestrukturiranje, umetno zniža njegov strošek kapitala, s čimer podjetje pridobi neupravičeno konkurenčno prednost na trgu.

10.

Državna pomoč za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah lahko ovira delovanje notranjega trga s tem, da nepravičen delež bremena strukturnih prilagoditev ter spremljajočih socialnih in gospodarskih težav prenese na druge države članice. To je samo po sebi nezaželeno in bi lahko sprožilo potratno tekmovanje za subvencije med državami članicami. Takšna pomoč lahko tudi ustvari ovire za vstop in zmanjša spodbude za čezmejne dejavnosti, kar je v nasprotju s cilji notranjega trga.

11.

Zato je treba zagotoviti, da se pomoč odobri samo pod pogoji, ki blažijo njene potencialne škodljive učinke in spodbujajo učinkovito javno porabo. V zvezi s pomočjo za prestrukturiranje so zahteve po obnovi sposobnosti preživetja podjetja, lastnem prispevku in ukrepih za omejevanje izkrivljanja konkurence dokazale svojo vrednost v smislu blaženja potencialnih škodljivih učinkov takšne pomoči. Te zahteve so vključene tudi v te smernice ter so po potrebi prilagojene, da se upoštevajo nedavne izkušnje Komisije. Med drugim je bil uveden pojem porazdelitve bremena, da bi se bolje obravnavalo vprašanje moralnega tveganja. Pri pomoči za reševanje in začasni podpori za prestrukturiranje se potencialni škodljivi učinki blažijo z omejitvami glede trajanja in oblike pomoči.

12.

Če ima pomoč obliko likvidnostne pomoči, ki je omejena tako v znesku kot v trajanju, so pomisleki o njenih potencialnih škodljivih učinkih precej manjši, zaradi česar jo je mogoče odobriti pod manj strogimi pogoji. Čeprav bi se takšna pomoč načeloma lahko uporabila za podporo celotnega procesa prestrukturiranja, omejitev pomoči za reševanje na obdobje šestih mesecev pomeni, da se to zgodi le redko, zato pomoči za reševanje običajno sledi pomoč za prestrukturiranje.

13.

Da bi se spodbudila uporaba manj izkrivljajočih oblik pomoči, te smernice uvajajo nov koncept „začasne podpore za prestrukturiranje“. Tako kot pomoč za reševanje se tudi začasna podpora za prestrukturiranje lahko zagotovi le v obliki likvidnostne pomoči, ki je omejena v znesku in trajanju. Da bi se omogočila podpora celotnega procesa prestrukturiranja, pa je najdaljše obdobje začasne podpore za prestrukturiranje določeno na 18 mesecev. Začasna podpora za prestrukturiranje se lahko dodeli samo MSP (10) in manjšim podjetjem v državni lasti (11), saj se v smislu dostopa do likvidnosti srečujejo z večjimi izzivi kot velika podjetja.

14.

Kadar pomoč ponudnikom storitev splošnega gospodarskega pomena v težavah sodi v področje uporabe teh smernic, je treba opraviti oceno v skladu s standardnimi načeli smernic. Vendar pa je treba uporabo navedenih načel po potrebi prilagoditi, da bi se upoštevala posebna narava storitev splošnega gospodarskega pomena in zlasti potreba po neprekinjenem zagotavljanju storitev v skladu s členom 106(2) Pogodbe.

15.

Akcijski načrt Komisije za konkurenčno in trajnostno jeklarsko industrijo v Evropi (12) (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt za jeklarski sektor) določa niz ukrepov, katerih cilj je podpreti močen in konkurenčen jeklarski sektor. Akcijski načrt za jeklarski sektor opredeljuje tudi številna področja, na katerih je podjetjem v tem sektorju na voljo državna podpora v skladu s pravili o državni pomoči. Vendar pa v sedanjih razmerah bistvene presežne zmogljivosti (13) na evropski in svetovni ravni državna pomoč za reševanje in prestrukturiranje jeklarskih podjetij v težavah ni upravičena. Jeklarski sektor je zato treba izvzeti iz področja uporabe teh smernic.

16.

Sklep Sveta 2010/787/EU (14) določa pogoje, pod katerimi se nekonkurenčni proizvodnji v sektorju premogovništva lahko dodelijo pomoč za obratovanje, socialna pomoč in pomoč za varstvo okolja do leta 2027 (15). Sedanja pravila sledijo prejšnjim sektorskim pravilom, ki so se uporabljala v obdobjih 2002–2010 (16) in 1993–2002 (17), kar je olajšalo prestrukturiranje nekonkurenčnih podjetij v sektorju premogovništva. Zaradi tega in z vidika stalne potrebe po zagotavljanju podpore za strukturno prilagoditev proizvodnje premoga v Uniji so sedanja pravila strožja od prejšnjih ter zahtevajo trajno prenehanje proizvodnje in prodaje premoga, za kateri se prejema pomoč, ter dokončno zaprtje nekonkurenčnih proizvodnih obratov najpozneje do 31. decembra 2018. Pri uporabi navedenih pravil več držav članic izvaja načrte za dokončno zaprtje premogovnikov v težavah, ki jih upravljajo podjetja v tem sektorju (18). Sektor premogovništva je zato treba izvzeti iz področja uporabe teh smernic.

17.

Izkušnje Komisije z reševanjem in prestrukturiranjem finančnih institucij v finančni in gospodarski krizi kažejo, da je glede na posebne značilnosti finančnih institucij in finančnih trgov smiselno uporabljati posebna pravila za finančni sektor. Podjetja, za katera veljajo posebna pravila za finančni sektor, so torej izključena iz področja uporabe teh smernic.

18.

Komisija bo te smernice uporabljala za pomoč za vsa podjetja v težavah, razen za podjetja, ki delujejo v sektorju premogovništva (19) ali jeklarskem sektorju (20), ter podjetja, za katera veljajo posebna pravila za finančne institucije (21), brez poseganja v katera koli posebna pravila za podjetja v težavah v zadevnem sektorju (22). Komisija bo te smernice uporabljala za ribiški sektor in sektor ribogojstva, pri čemer se upoštevajo posebna pravila iz Smernic za preučitev državnih pomoči za ribištvo in ribogojstvo (23), ter za kmetijski sektor, vključno s sektorjem primarne kmetijske proizvodnje (24).

19.

Država članica, ki namerava v skladu s temi smernicami dodeliti pomoč podjetju, mora objektivno dokazati, da je zadevno podjetje v težavah v smislu tega oddelka, ob upoštevanju posebnih določb za pomoč za reševanje in začasno podporo za prestrukturiranje v okviru točke 29.

20.

V teh smernicah se podjetje obravnava kot podjetje v težavah, kadar bo brez posega države kratko- ali srednjeročno skoraj zagotovo prenehalo poslovati. Zato je podjetje v težavah, če gre za eno od naslednjih okoliščin:

21.

Novoustanovljeno podjetje ni upravičeno do pomoči na podlagi teh smernic, četudi je njegov začetni finančni položaj negotov. To velja na primer za nova podjetja, ki so nastala iz likvidacije obstoječega podjetja ali pa s prevzemom sredstev slednjega. Podjetje načeloma velja za novoustanovljeno prva tri leta po začetku poslovanja na zadevnem področju. Šele po izteku navedenega obdobja postane upravičeno do pomoči na podlagi teh smernic, če:

22.

Podjetje, ki pripada večji poslovni skupini ali ga je ta skupina prevzela, običajno ni upravičeno do pomoči na podlagi teh smernic, razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama. Če podjetje v težavah ustanovi hčerinsko družbo, veljata podjetje v težavah in hčerinska družba, ki jo nadzoruje, za skupino in lahko prejmeta pomoč pod pogoji, določenimi v tej točki.

23.

Ker je pri podjetju v težavah ogrožen sam obstoj podjetja, se tako podjetje ne more šteti kot ustrezno sredstvo za spodbujanje drugih ciljev javne politike, dokler ni zagotovljena njegova sposobnost preživetja. Zato Komisija meni, da lahko zgolj ob izpolnjevanju pogojev, določenih v teh smernicah, pomoč podjetjem v težavah prispeva k razvoju gospodarskih dejavnosti, ne da bi s tem škodila trgovini v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom, tudi če je taka pomoč dodeljena v skladu z že odobreno shemo.

24.

Zato je v številnih uredbah in sporočilih s področja državne pomoči in drugih področij določena prepoved prejemanja pomoči za podjetja v težavah. Za namene takšnih uredb in sporočil ter če v slednjih ni določeno drugače:

25.

Te smernice obravnavajo tri oblike pomoči: pomoč za reševanje, pomoč za prestrukturiranje in začasno podporo za prestrukturiranje.

26.

Pomoč za reševanje je po naravi nujna in začasna pomoč. Njen osnovni cilj je omogočiti, da podjetje v težavah ostane pri življenju v kratkem obdobju, ki je potrebno za izdelavo načrta prestrukturiranja ali likvidacije. Splošno načelo je, da pomoč za reševanje omogoča začasno podporo podjetju, ki se srečuje s precejšnjim poslabšanjem finančnega položaja, ki se kaže v hudi likvidnostni krizi ali nezmožnosti poravnavanja tekočih zapadlih obveznosti. Takšna začasna pomoč naj bi podjetju omogočila čas za analizo okoliščin, ki so povzročile težave, ter za razvoj ustreznega načrta za reševanje teh težav.

27.

Pomoč za prestrukturiranje pogosto vključuje bolj stalno pomoč in mora obnoviti dolgoročno sposobnost preživetja upravičenca na podlagi izvedljivega, skladnega in daljnosežnega načrta prestrukturiranja, hkrati pa omogočiti ustreznost lastnega prispevka in porazdelitve bremena ter omejiti potencialno izkrivljanje konkurence.

28.

Začasna podpora za prestrukturiranje je likvidnostna pomoč, namenjena podpori prestrukturiranju podjetja z zagotavljanjem ustreznih pogojev, da lahko upravičenec oblikuje in izvede ustrezne ukrepe za obnovo svoje dolgoročne sposobnosti preživetja. Začasna podpora za prestrukturiranje se lahko dodeli samo MSP in manjšim podjetjem v državni lasti.

29.

Z odstopanjem od točke 19 se lahko pomoč za reševanje, v primeru MSP in manjših podjetij v državni lasti pa tudi začasna podpora za prestrukturiranje, prav tako dodeli podjetjem, ki niso v težavah v smislu točke 20, vendar se srečujejo z akutnimi likvidnostmi potrebami zaradi izjemnih in nepredvidenih okoliščin.

30.

Prestrukturiranje navadno povzroči zmanjšanje ali opustitev prizadetih dejavnosti. Takšni ukrepi so pogosto potrebni za racionalizacijo in večjo učinkovitost ter niso povezani z zmanjšanjem zmogljivosti, ki se lahko zahteva kot pogoj za dodelitev pomoči. Ne glede na razloge za takšne ukrepe ti običajno vodijo v zmanjšanje delovne sile upravičenca.

31.

Delovna zakonodaja držav članic lahko vsebuje splošne programe socialne varnosti, v okviru katerih se določena nadomestila plačujejo neposredno presežnim delavcem. Takšni programi ne pomenijo državne pomoči v smislu člena 107(1) Pogodbe.

32.

Splošni programi za socialno podporo poleg takih prejemkov socialne varnosti za zaposlene pogosto določajo, da država krije stroške nadomestil, ki jih podjetje dodeli presežnim delavcem ter ki presegajo njegove zakonske ali pogodbene obveznosti. Kadar so takšni programi – na splošno brez sektorskih omejitev – na voljo vsakemu delavcu, ki izpolnjuje predhodno določene pogoje za avtomatično upravičenost, zanje ne velja, da vključujejo pomoč iz člena 107(1) za podjetja, ki izvajajo prestrukturiranje. Če pa se programi uporabljajo za podporo prestrukturiranju v določenih dejavnostih, lahko vključujejo pomoč zaradi svojega selektivnega načina uporabe (29).

33.

Obveznosti samega podjetja v skladu z zaposlitveno zakonodajo ali kolektivnimi pogodbami s sindikati, v okviru katerih mora podjetje poskrbeti za določene ugodnosti za presežne delavce, npr. odpravnine zanje ali ukrepe za povečanje njihove zaposljivosti, so del običajnih stroškov poslovanja, ki jih mora podjetje kriti iz lastnih virov. Zato je treba vsak prispevek države k navedenim stroškom šteti za pomoč. To velja ne glede na to, ali so plačila izplačana neposredno podjetju ali pa delavcem prek vladne agencije.

34.

Komisija nima nikakršnih vnaprejšnjih ugovorov zoper takšno pomoč, kadar je dodeljena podjetjem v težavah, saj prinaša gospodarske koristi, ki presegajo interese zadevnega podjetja, olajšuje strukturne spremembe in zmanjšuje težave.

35.

Poleg zagotavljanja neposredne finančne podpore je taka pomoč pogosto dodeljena v zvezi s posebnim programom prestrukturiranja za usposabljanje, svetovanje in praktično pomoč pri iskanju nadomestne zaposlitve, pomoč pri premestitvi ter strokovno usposabljanje in pomoč delavcem, ki želijo začeti z novo dejavnostjo. Ker takšni ukrepi, ki povečujejo zaposljivost presežnih delavcev, dodatno prispevajo k cilju zmanjšanja socialnih težav, je Komisija dosledno naklonjena taki pomoči, če se dodeli podjetjem v težavah.

36.

Okoliščine, v katerih se državna pomoč podjetjem v težavah lahko odobri kot združljiva z notranjim trgom, so določene v členu 107(2) in (3) Pogodbe. Na podlagi člena 107(3)(c) je Komisija pristojna za odobritev „pomoč[i] za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti […], kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi“. To velja zlasti, kadar je pomoč potrebna za odpravo neskladja, ki so ga povzročile tržne pomanjkljivosti, ali za zagotavljanje gospodarske in socialne kohezije.

37.

Ukrepe pomoči v korist velikih podjetij je treba Komisiji priglasiti posamično. Komisija lahko pod določenimi pogoji odobri sheme za manjše zneske pomoči MSP in manjšim podjetjem v državni lasti: ti pogoji so določeni v poglavju 6 (30).

38.

Komisija bo pri oceni združljivosti priglašene pomoči z notranjim trgom proučila, ali so izpolnjena vsa naslednja merila:

39.

Če katero koli od navedenih meril ni izpolnjeno, se pomoč ne bo štela za združljivo z notranjim trgom.

40.

Za nekatere kategorije shem pomoči se poleg tega lahko zahteva naknadno oceno, kot je opisano v točkah 118, 119 in 120 teh smernic.

41.

Pomoč se prav tako ne more šteti za združljivo z notranjim trgom, če so ukrep pomoči ali z njim povezani pogoji (vključno z metodo njegovega financiranja, kadar je ta metoda sestavni del ukrepa pomoči) neločljivo povezani s kršitvijo prava Unije (31).

42.

Komisija v tem poglavju opisuje pogoje, pod katerimi bo ocenila vsako od meril iz točke 38.

43.

Ker ima izstop s trga pomembno vlogo pri doseganju rasti produktivnosti, zgolj prizadevanja za preprečitev izstopa posameznega podjetja s trga ne pomenijo zadostne utemeljitve za dodelitev pomoči. Predložiti je treba jasne dokaze, da je pomoč namenjena cilju skupnega interesa, tj. da bo preprečila socialne težave ali obravnavala tržno pomanjkljivost (oddelek 3.1.1) z obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja podjetja (oddelek 3.1.2).

44.

Države članice morajo dokazati, da bi izstop upravičenega podjetja s trga verjetno povzročil resne socialne težave ali veliko tržno pomanjkljivost, pri čemer morajo zlasti prikazati, da:

45.

Pomoč za prestrukturiranje, ki spada v področje uporabe teh smernic, ne sme biti omejena na finančno pomoč za kritje preteklih izgub, ne da bi se obravnavali razlogi za te izgube. Komisija bo pri pomoči za prestrukturiranje torej zahtevala, da zadevna država članica predloži izvedljiv, skladen in daljnosežen načrt prestrukturiranja za obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja upravičenca (32). Prestrukturiranje lahko vključuje enega ali več od naslednjih elementov: reorganizacijo in racionalizacijo dejavnosti upravičenca na učinkovitejšem temelju, ki običajno vključuje prenehanje dejavnosti, ki prinašajo izgube, prestrukturiranje tistih dejavnosti, ki lahko znova postanejo konkurenčne, ter po možnosti širitev poslovanja v smeri novih in donosnih dejavnosti. Običajno vključuje tudi finančno prestrukturiranje v obliki kapitalskih injekcij s strani novih ali obstoječih delničarjev in zmanjšanja dolgov s strani obstoječih upnikov.

46.

Dodelitev pomoči mora biti torej pogojena z izvajanjem načrta prestrukturiranja, ki ga mora Komisija potrditi za vsako ad hoc pomoč.

47.

Načrt prestrukturiranja mora omogočiti obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja upravičenca v razumnem časovnem okviru in na podlagi realističnih predpostavk v zvezi s prihodnjimi pogoji poslovanja, pri čemer mora biti izključena vsakršna nadaljnja državna pomoč, ki ni zajeta v načrtu prestrukturiranja. Obdobje prestrukturiranja mora biti čim krajše. Načrt prestrukturiranja je treba z vsemi potrebnimi podatki predložiti Komisiji in mora zlasti vsebovati informacije, določene v tem oddelku (3.1.2).

48.

V načrtu prestrukturiranja je treba opredeliti vzroke za težave upravičenca in njegove slabosti ter opisati, kako bodo predlagani ukrepi prestrukturiranja odpravili osnovne težave upravičenca.

49.

Načrt prestrukturiranja mora vsebovati informacije o poslovnem modelu upravičenca, iz katerih je razvidno, kako bo načrt prispeval k njegovi dolgoročni sposobnosti preživetja. Te informacije morajo zlasti vključevati informacije o organizacijski strukturi upravičenca, financiranju, upravljanju in vseh drugih pomembnih vidikih. Načrt prestrukturiranja mora oceniti, ali bi se upravičenec lahko izognil težavam z ustreznimi in pravočasnimi ukrepi vodstva in, če je tako, dokazati, da so bile ustrezne spremembe v vodstvu tudi opravljene. Kadar težave upravičenca izhajajo iz pomanjkljivosti v njegovem poslovnem modelu ali sistemu upravljanja, se bodo zahtevale ustrezne spremembe.

50.

Za pričakovane rezultate načrtovanega prestrukturiranja je treba predložiti izhodiščni scenarij ter pesimistični (ali najslabši možni) scenarij. Zato je treba v načrtu prestrukturiranja med drugim upoštevati trenutne razmere in prihodnje obete v zvezi s ponudbo in povpraševanjem na upoštevnem proizvodnem trgu ter glavne dejavnike stroškov v industriji, pri čemer mora temeljiti na predpostavkah za izhodiščni in najslabši scenarij ter posebnih prednostih in slabostih upravičenca. Predpostavke je treba primerjati z ustreznimi merili na ravni celotnega sektorja ter jih po potrebi prilagoditi glede na posebne okoliščine v posamezni državi in sektorju. Upravičenec mora zagotoviti tržno raziskavo in analizo občutljivosti, v kateri opredeli najpomembnejše parametre uspešnosti podjetja in glavne dejavnike tveganja v prihodnosti.

51.

Sposobnost preživetja upravičenca je treba obnoviti predvsem z notranjimi ukrepi, zlasti z umikom iz dejavnosti, ki bi sicer srednjeročno še naprej ustvarjale strukturne izgube. Obnova sposobnosti preživetja ne sme biti odvisna od optimističnih predpostavk v zvezi z zunanjimi dejavniki, kot so nihanja cen, povpraševanje in ponudba omejenih virov, niti ne more biti povezana s tem, da upravičenec dosega boljše rezultate kot trg in njegovi konkurenti ali vstopa v nove dejavnosti ali jih širi, pri čemer v zvezi z njimi nima niti izkušenj niti dokazanih rezultatov (razen v ustrezno utemeljenih primerih ter če je to potrebno zaradi širitve dejavnosti in sposobnosti preživetja).

52.

Dolgoročna sposobnost preživetja se doseže, kadar podjetje lahko zagotovi ustrezni pričakovani donos kapitala, potem ko pokrije vse svoje stroške, vključno z amortizacijo in finančnimi dajatvami. Prestrukturirano podjetje mora biti sposobno konkurirati na trgu na podlagi lastnih dosežkov.

53.

Države članice, ki nameravajo dodeliti pomoč za prestrukturiranje, morajo zagotoviti primerjavo z verodostojnim alternativnim scenarijem, ki ne vključuje državne pomoči, in s tem pokazati, da ustrezni cilji iz oddelka 3.1.1 v primeru navedenega alternativnega scenarija ne bodo doseženi ali pa bodo doseženi v manjši meri. Takšni scenariji lahko na primer vključujejo reorganizacijo dolga, odprodajo sredstev, zbiranje zasebnega kapitala, prodajo konkurentu ali delitev podjetja, bodisi z začetkom stečajnega postopka, postopka reorganizacije ali drugega postopka.

54.

Države članice morajo zagotoviti, da se pomoč dodeli v obliki, ki omogoča najmanj izkrivljajoč način doseganja cilja. To se lahko doseže tako, da se pomoč zagotovi v obliki, ki je ustrezna glede na težave upravičenca, in da se zanjo zahteva ustrezno nadomestilo. V nadaljevanju tega oddelka so določene zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da bi se dokazalo, da je ukrep pomoči ustrezen.

55.

Da bi Komisija odobrila pomoč za reševanje, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:

56.

Stopnja nadomestila, ki jo mora upravičenec plačati za pomoč za reševanje, mora odražati kreditno sposobnost upravičenca ob upoštevanju začasnih učinkov likvidnostnih težav in državne podpore ter upravičencu zagotoviti spodbudo za čim hitrejše vračilo pomoči. Komisija bo zato zahtevala, da se nadomestilo določi pri stopnji, ki ne sme biti nižja od referenčne obrestne mere, določene v sporočilu o referenčnih obrestnih merah (33) za šibka podjetja z običajno stopnjo zavarovanja (trenutno 1-letna obrestna mera IBOR, povečana za 400 bazičnih točk) (34), in ki jo je treba povišati za najmanj 50 bazičnih točk za pomoč za reševanje, za katero se odobritev podaljša v skladu s točko 55(d)ii.

57.

Kadar obstajajo dokazi, da stopnja nadomestila iz točke 56 ni ustrezno merilo, na primer če se bistveno razlikuje od tržnih cen podobnih instrumentov, ki jih je nedavno izdal upravičenec, lahko Komisija zahtevano stopnjo nadomestila ustrezno prilagodi.

58.

Države članice prosto izberejo obliko pomoči za prestrukturiranje. Pri tem pa morajo zagotoviti, da izbrani instrument ustreza želenim ciljem. Države članice morajo zlasti oceniti, ali so težave upravičencev povezane z likvidnostjo ali solventnostjo, ter izbrati ustrezne instrumente za rešitev ugotovljenih težav. V primeru težav s solventnostjo bi bilo lahko na primer ustrezno povečanje sredstev z dokapitalizacijo, medtem ko bi v okoliščinah, v katerih gre zlasti za težave z likvidnostjo, lahko zadostovala tudi pomoč v obliki posojil ali jamstev za posojila.

59.

Države članice, ki nameravajo dodeliti pomoč za prestrukturiranje, morajo dokazati, da bi pri upravičencu v odsotnosti pomoči prišlo do prestrukturiranja, prodaje ali likvidacije na način, pri katerem cilj skupnega interesa, opredeljen v oddelku 3.1.1, ne bi bil dosežen. To dokazilo je lahko vključeno v analizo, predstavljeno v skladu s točko 53.

60.

Pomoč za reševanje mora biti omejena na znesek, ki je potreben, da upravičenec lahko posluje še nadaljnjih šest mesecev. Pri določitvi navedenega zneska je treba upoštevati rezultat formule iz Priloge I. Vsak znesek pomoči, ki je višji od rezultata navedenega izračuna, bo odobren samo, če je ustrezno utemeljen s predložitvijo načrta za likvidnost, v katerem so opredeljene likvidnostne potrebe upravičenca za naslednjih šest mesecev.

61.

Znesek in intenzivnost pomoči za prestrukturiranje je treba omejiti na strogi minimum, ki bo glede na obstoječe finančne vire upravičenca, njegovih delničarjev ali poslovne skupine, ki ji upravičenec pripada, še omogočil prestrukturiranje. Zlasti je treba zagotoviti zadostno stopnjo lastnega prispevka k stroškom prestrukturiranja in porazdelitve bremena, kot je podrobneje opredeljeno v tem oddelku (3.5.2). Pri takšni oceni se upošteva kakršna koli predhodno dodeljena pomoč za reševanje.

62.

Upravičenec do pomoči, njegovi delničarji ali upniki ali poslovna skupina, ki ji upravičenec pripada, ali novi vlagatelji morajo k stroškom prestrukturiranja prispevati pomemben delež (35) iz lastnih virov. Tak lastni prispevek bi moral biti v smislu učinkov na stanje solventnosti ali likvidnosti upravičenca običajno primerljiv z dodeljeno pomočjo. Kadar na primer pomoč, ki se bo dodelila, izboljša položaj lastniškega kapitala upravičenca, bi moral podobno tudi lastni prispevek vključevati ukrepe za izboljšanje lastniškega kapitala, kot so zbiranje novega lastniškega kapitala od obstoječih delničarjev, odpis obstoječega dolga in kapitalski zapisi ali pretvorba obstoječih dolgov v lastniški kapital ali zbiranje novega zunanjega lastniškega kapitala pod tržnimi pogoji. Komisija bo pri ocenjevanju potrebnega obsega ukrepov za omejevanje izkrivljanja konkurence v skladu s točko 90 upoštevala, v kolikšnem obsegu ima lastni prispevek primerljiv učinek kot dodeljena pomoč.

63.

Prispevki morajo biti konkretni, tj. dejanski, izključevati pričakovane prihodnje dobičke, kot je denarni tok, in čim višji. Prispevek države ali javne družbe se lahko upošteva le, če ne vsebuje pomoči. To bi se lahko zlasti zgodilo, kadar prispeva subjekt, ki je neodvisen od organa, ki dodeljuje pomoč (kot je banka v lasti države ali javna holdinška družba), in se za vlaganje odloči iz lastnih poslovnih interesov (36).

64.

Lastni prispevek se bo običajno štel za ustreznega, če znaša najmanj 50 % stroškov prestrukturiranja. V izjemnih okoliščinah in ob posebnih težavah, ki jih mora država članica dokazati, lahko Komisija sprejme prispevek, ki znaša manj kot 50 % stroškov prestrukturiranja, če je znesek navedenega prispevka še naprej znaten.

65.

Kadar se državna podpora dodeli v obliki, ki izboljša položaj lastniškega kapitala upravičenca, na primer če država zagotovi nepovratna sredstva, kapitalske injekcije ali odpis dolga, so lahko delničarji in podrejeni upniki posledično zaščiteni pred posledicami svoje odločitve o vlaganju v upravičenca. To lahko ustvari moralno tveganje in oslabi tržno disciplino. Zato je treba pomoč za pokritje izgub dodeliti samo pod pogoji, ki vključujejo ustrezno porazdelitev bremena med obstoječimi vlagatelji.

66.

Ustrezna porazdelitev bremena običajno pomeni, da morajo obstoječi delničarji in po potrebi tudi podrejeni upniki v celoti prevzeti izgube. Podrejeni upniki bi morali k prevzemanju izgub prispevati bodisi s pretvorbo v lastniški kapital bodisi v obliki odpisa glavnice ustreznih instrumentov. Zato bi moralo priti do državnega posredovanja šele potem, ko se izgube v celoti upoštevajo ter pripišejo obstoječim delničarjem in imetnikom podrejenih dolžniških instrumentov (37). Vsekakor je treba v obdobju prestrukturiranja v pravno sprejemljivem obsegu preprečiti denarne odlive upravičenca v korist imetnikov lastniškega kapitala ali podrejenih dolžniških instrumentov, razen če bi to nesorazmerno vplivalo na tiste, ki so zagotovili nov lastniški kapital.

67.

Ustrezna porazdelitev bremena pomeni tudi, da je treba vsako državno pomoč, ki izboljša položaj lastniškega kapitala upravičenca, dodeliti pod pogoji, ki državi zagotavljajo razumen delež prihodnjih povečanj vrednosti upravičenca, ob upoštevanju zneska državne injekcije lastniškega kapitala v primerjavi s preostalim lastniškim kapitalom družbe po upoštevanju izgub.

68.

Komisija lahko v zvezi s celovitim izvajanjem ukrepov iz točke 66 dovoli izjeme, če bi navedeni ukrepi dali nesorazmerne rezultate. Takšne okoliščine lahko vključujejo primere, v katerih je znesek pomoči majhen v primerjavi z lastnim prispevkom, ali če zadevna država članica dokaže, da bi podrejeni upniki v ekonomskem smislu prejeli manj kot pri običajnem stečajnem postopku in brez dodeljene državne pomoči.

69.

Komisija ne bo sistematično zahtevala prispevka imetnikov nadrejenih dolžniških instrumentov k obnovi položaja lastniškega kapitala upravičenca. Vendar pa lahko vsak tak prispevek upošteva kot osnovo za zmanjšanje potrebne ravni ukrepov za omejevanje izkrivljanja konkurence v skladu s točko 90.

70.

Za zmanjšanje moralnega tveganja, spodbud za čezmerno tveganje in potencialnega izkrivljanja konkurence je treba pomoč podjetjem v težavah dodeliti za en sam postopek prestrukturiranja. To je tako imenovano načelo enkratnosti pomoči. Če podjetje, ki je že prejelo pomoč v skladu s temi smernicami, potrebuje dodatno tovrstno podporo, to pomeni, da se težave podjetja bodisi ponavljajo bodisi niso bile ustrezno obravnavane v času dodelitve prve pomoči. Večkratno posredovanje države bo verjetno povzročilo težave, povezane z moralnim tveganjem in izkrivljanjem konkurence, ki sta v nasprotju s skupnim interesom.

71.

Ko država članica načrtovano pomoč za reševanje ali prestrukturiranje priglasi Komisiji, mora navesti, ali je zadevno podjetje v preteklosti že prejelo pomoč za reševanje, pomoč za prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje, vključno z vsako tovrstno pomočjo, dodeljeno pred začetkom veljavnosti teh smernic, in vsako nepriglašeno pomočjo (38). V tem primeru in če je preteklo manj kot 10 let (39) od dodelitve pomoči ali od konca obdobja prestrukturiranja ali od prenehanja izvajanja načrta prestrukturiranja (upošteva se tisto, kar je bilo pozneje), Komisija ne dovoli nadaljnje pomoči v skladu s temi smernicami.

72.

Izjeme od navedenega pravila so dovoljene v naslednjih primerih:

73.

Spremembe v lastniški strukturi upravičenca po dodelitvi pomoči ali morebitni sodni ali upravni postopek, na podlagi katerega se sanira bilanca, zmanjšajo obveznosti podjetja ali poravnajo njegovi prejšnji dolgovi, ne vplivajo na uporabo načela enkratnosti pomoči, kadar gre za isto podjetje, ki nadaljuje poslovanje.

74.

Če je pomoč za reševanje ali prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje prejela poslovna skupina, Komisija običajno ne dovoli nadaljnje pomoči za reševanje ali prestrukturiranje sami skupini ali katerim koli subjektom, ki pripadajo tej skupini, razen če je preteklo 10 let od dodelitve pomoči ali od konca obdobja prestrukturiranja ali od prenehanja izvajanja načrta prestrukturiranja, pri čemer se upošteva tisto, kar je bilo pozneje. Če je subjekt, ki pripada poslovni skupini, prejel pomoč za reševanje, pomoč za prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje, so skupina kot celota in tudi drugi subjekti v skupini še naprej upravičeni do pomoči za reševanje ali prestrukturiranje (ob upoštevanju drugih določb teh smernic), razen subjekta, ki je že prejel pomoč. Države članice morajo dokazati, da nobena pomoč ne bo prešla od skupine ali drugih subjektov skupine na subjekt, ki je že prejel pomoč.

75.

Če podjetje prevzame sredstva drugega podjetja, zlasti podjetja, ki je bilo predmet enega od postopkov iz točke 73 ali stečajnega postopka, sproženega na podlagi nacionalne zakonodaje, ter ki je že prejelo pomoč za reševanje, pomoč za prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje, za kupca ne velja načelo enkratnosti pomoči, če med njim in starim podjetjem ni gospodarske kontinuitete (41).

76.

Ko se dodeli pomoč za prestrukturiranje, je treba sprejeti ukrepe za omejevanje izkrivljanja konkurence, da se čim bolj zmanjšajo škodljivi učinki na pogoje trgovanja in da pozitivni učinki prevladajo nad negativnimi. Komisija bo ocenila ustrezno obliko in obseg takšnih ukrepov v skladu s tem oddelkom (3.6.2).

77.

Brez poseganja v točko 84 imajo ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence običajno obliko strukturnih ukrepov. Komisija lahko potrdi tudi ukrepe v zvezi z ravnanjem, razen ukrepov iz točke 84, ali ukrepe za odprtje trga namesto nekaterih ali vseh strukturnih ukrepov, ki bi jih sicer bilo treba sprejeti, kadar je v posameznih primerih to potrebno za obravnavo izkrivljanja konkurence.

78.

Na podlagi ocene v skladu z merili za umerjanje ukrepov za omejevanje izkrivljanja konkurence (ki so določeni v oddelku 3.6.2.2) se lahko od podjetij, ki so prejela pomoč za prestrukturiranje, zahteva odprodaja sredstev ali pa zmanjšanje zmogljivosti ali prisotnosti na trgu. Takšni ukrepi se morajo izvajati zlasti na tistem trgu ali trgih, kjer bo imelo podjetje po prestrukturiranju pomemben tržni položaj, zlasti kadar gre za visoke presežke zmogljivosti. Odprodaja zaradi omejevanja izkrivljanja konkurence se mora opraviti nemudoma ali še pred koncem izvajanja načrta prestrukturiranja, pri tem pa se morajo upoštevati vrste sredstev, ki se odprodajajo, in morebitne ovire pri njihovi odprodaji (42). Odprodaje, odpisi dolgov in opustitev dejavnosti, ki prinašajo izgubo in bi jih bilo treba v vsakem primeru izvesti zato, da se obnovi dolgoročna sposobnost preživetja, se z vidika načel iz oddelka 3.6.2.2 na splošno ne bodo štela za zadostna za odpravo izkrivljanja konkurence.

79.

Da bi takšni ukrepi okrepili konkurenco in koristili notranjemu trgu, morajo podpreti vstop novih konkurentov, širjenje obstoječih malih konkurentov ali čezmejno dejavnost. Preprečiti je treba umik na nacionalne trge in fragmentacijo notranjega trga.

80.

Ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence ne smejo povzročiti poslabšanja strukture trga. Strukturni ukrepi bi se torej morali običajno izvajati v obliki odprodaj v okviru rednega poslovanja samostojnega podjetja, ki je sposobno preživeti in ki, če bi ga vodil ustrezen kupec, lahko dolgoročno uspešno konkurira. Če takšen subjekt ni na voljo, lahko upravičenec izloči in nato odproda obstoječo in ustrezno financirano dejavnost ter ustvari nov uspešen subjekt, ki bi moral biti zmožen konkurirati na trgu. Strukturni ukrepi, ki se izvajajo zgolj v obliki odprodaje sredstev in ne vključujejo oblikovanja uspešnega subjekta, ki lahko konkurira na trgu, so manj učinkoviti za ohranjanje konkurence, zato bodo odobreni samo v izjemnih primerih, kadar zadevna država članica dokaže, da nobena druga oblika strukturnih ukrepov ne bi bila izvedljiva ali da bi drugi strukturni ukrepi resno ogrozili gospodarsko uspešnost podjetja.

81.

Upravičenec mora olajšati odprodajo, na primer z odcepitvijo dejavnosti in soglasjem, da ne bo pridobival strank odprodanega dela podjetja.

82.

Kadar se zdi, da bi bilo težko najti kupca sredstev, ki jih upravičenec predlaga za odprodajo, mora upravičenec takoj, ko se teh težav zave, opredeliti druge oblike odprodaje ali sprejeti ukrepe v zvezi z zadevnim trgom ali trgi, če prva odprodaja ne uspe.

83.

Cilj ukrepov v zvezi z ravnanjem je zagotoviti, da se pomoč uporabi samo za financiranje obnove dolgoročne sposobnosti preživetja ter da se ne zlorabi za podaljševanje resnih in vztrajnih izkrivljanj strukture trga ali za zaščito upravičenca pred zdravo konkurenco.

84.

Da bi se preprečila slabitev učinkov strukturnih ukrepov, je treba v vseh primerih uporabiti naslednje ukrepe v zvezi z ravnanjem, ki jih je treba načeloma izvajati tudi ves čas trajanja načrta prestrukturiranja:

85.

V izjemnih okoliščinah bo od upravičencev morda treba zahtevati, da se vzdržijo poslovnega ravnanja, katerega cilj je hitro širjenje njihovega tržnega deleža v povezavi s posebnimi proizvodi ali geografskimi trgi s ponujanjem pogojev (na primer cenovnih ali drugih komercialnih pogojev), ki jih konkurenti, ki ne prejemajo državne pomoči, ne morejo ponujati. Takšne omejitve se bodo uporabljale samo, kadar noben drug izravnalni ukrep, bodisi strukturni ukrep ali ukrep v zvezi z ravnanjem, ne more ustrezno odpraviti ugotovljenega izkrivljanja konkurence in kadar tak ukrep sam po sebi ne bo omejil konkurence na zadevnem trgu. Komisija bo pri uporabi te zahteve primerjala pogoje, ki jih nudi upravičenec, s pogoji, ki jih nudijo verodostojni konkurenti z večjim tržnim deležem.

86.

Komisija bo v svoji splošni oceni proučila možne zaveze držav članic v zvezi z ukrepi, ki jih sprejeme bodisi sama država članica bodisi upravičenec in katerih cilj je podpreti bolj odprte, trdnejše in konkurenčnejše trge, na primer s podpiranjem vstopa in izstopa. To bi zlasti lahko vključevalo ukrepe za odprtje nekaterih trgov, ki so neposredno ali posredno povezani z dejavnostmi upravičenca, za druge izvajalce v Uniji v skladu s pravom Unije. Takšne spodbude lahko nadomestijo druge ukrepe za omejevanje izkrivljanja konkurence, ki bi se običajno zahtevali od upravičenca.

87.

Ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence morajo obravnavati moralna tveganja in možna izkrivljanja na trgih, na katerih posluje upravičenec. Obseg takšnih ukrepov se določi na podlagi več dejavnikov, zlasti na primer na podlagi obsega in narave pomoči ter pogojev in okoliščin, v katerih je bila pomoč dodeljena; na podlagi velikosti (43) in sorazmernega pomena vloge upravičenca na trgu ter značilnosti zadevnega trga; in na podlagi obsega preostalih pomislekov v zvezi z moralnim tveganjem po izvedbi ukrepov za lastni prispevek in porazdelitev bremena.

88.

Komisija bo zlasti proučila obseg, kadar bo primerno, s približki, in naravo pomoči tako v absolutnem smislu kot glede na sredstva upravičenca in velikost trga kot celote.

89.

Komisija bo ocenila velikost in sorazmerni pomen vloge upravičenca na trgu ali trgih pred prestrukturiranjem in po njem, da bi ocenila verjetne učinke pomoči na navedene trge v primerjavi z verjetnim rezultatom v odsotnosti državne pomoči. Ukrepi bodo prilagojeni značilnostim trgov (44), da se zagotovi ohranjanje učinkovite konkurence.

90.

Komisija bo v zvezi s pomisleki glede moralnega tveganja ocenila tudi stopnjo lastnega prispevka in porazdelitve bremena. Višje stopnje lastnega prispevka in porazdelitve bremena, kot so določene v oddelku 3.5.2, lahko z omejevanjem zneska pomoči in zmanjševanjem moralnega tveganja zmanjšajo potreben obseg ukrepov za omejevanje izkrivljanja konkurence.

91.

Ker lahko dejavnosti v zvezi s prestrukturiranjem ovirajo delovanje notranjega trga, se bodo ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence, ki pomagajo zagotoviti, da nacionalni trgi ostanejo odprti in konkurenčni, pozitivno upoštevali.

92.

Ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence ne smejo ogroziti obetov za obnovo sposobnosti preživetja upravičenca, kar bi se lahko zgodilo, če je izvedba ukrepa zelo draga ali, v izjemnih primerih, ki jih zadevna država članica ustrezno utemelji, če bi ukrep zmanjšal dejavnost upravičenca do takšne mere, da bi se s tem ogrozila obnova njegove sposobnosti preživetja, prav tako pa se takšni ukrepi ne smejo izvajati na račun potrošnikov in konkurence.

93.

Pomoč za kritje socialnih stroškov prestrukturiranja, ki so opisani v točkah 32 do 35, mora biti jasno opredeljena v načrtu prestrukturiranja, saj se pomoč za socialne ukrepe izključno v korist presežnim delavcem ne upošteva pri določitvi obsega ukrepov za omejevanje izkrivljanja konkurence. Zaradi skupnega interesa bo Komisija v okviru načrta prestrukturiranja zagotovila, da bodo socialni učinki prestrukturiranja v državah članicah, razen v tisti, ki pomoč dodeli, čim manjši.

94.

Če je bila podjetju v težavah predhodno dodeljena nezakonita pomoč, glede katere je Komisija sprejela negativni sklep z nalogom za izterjavo, in če vračilo ni bilo opravljeno, kar je kršitev člena 14 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 (45), bo ocena vsake pomoči v skladu s temi smernicami za isto podjetje upoštevala najprej kumulativni učinek stare in nove pomoči ter nato dejstvo, da stara pomoč ni bila vrnjena (46).

95.

Komisija lahko določi pogoje in obveznosti, ki so po njenem mnenju potrebni za zagotovitev, da pomoč ne bo izkrivljala konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom, kadar se zadevna država članica ne obveže, da bo sprejela takšne določbe. Komisija lahko na primer zahteva, da država članica sama sprejme nekatere ukrepe, da upravičencu naloži nekatere obveznosti ali da se vzdrži dodelitve drugih oblik pomoči upravičencu v obdobju prestrukturiranja.

96.

Države članice zagotovijo, da se na skupnem spletišču o državnih pomočeh na nacionalni ali regionalni ravni objavijo naslednje informacije:

Taka zahteva se lahko opusti pri dodelitvi posameznih pomoči v višini manj kot 500 000 EUR (60 000 EUR za upravičence, dejavne v sektorju primarne kmetijske proizvodnje). Za sheme v obliki davčne ugodnosti se lahko informacije o zneskih posameznih pomoči (48) predložijo v naslednjih razponih (v milijon EUR): [0,06–0,5] (za upravičence, dejavne v sektorju primarne kmetijske proizvodnje); [0,5–1]; [1–2]; [2–5]; [5–10]; [10–30]; [30 in več].

Take informacije je treba objaviti po sprejetju sklepa o dodelitvi pomoči, jih hraniti najmanj 10 let in jih dati na voljo splošni javnosti brez omejitev (49). Državam članicam navedenih informacij ne bo treba objaviti pred 1. julijem 2016 (50).

97.

Ekonomska in socialna kohezija je na podlagi člena 174 Pogodbe prednostni cilj Evropske unije, na podlagi člena 175 pa morajo ta cilj podpirati tudi druge politike (51). Komisija mora torej pri oceni pomoči za prestrukturiranje na območjih, ki prejemajo pomoč, upoštevati potrebe regionalnega razvoja. Vendar dejstvo, da ima podjetje, ki se spoprijema s težavami, sedež na območju, ki prejema pomoč, ne sme upravičevati popustljivega pristopa do pomoči za prestrukturiranje: srednje- in dolgoročno območju ne koristi umetno ohranjanje podjetij. Poleg tega je za pospeševanje regionalnega razvoja za sama območja najbolj koristno, da začnejo uporabljati lastna sredstva tako, da hitro razvijejo donosne in trajne dejavnosti. Navsezadnje je treba izkrivljanje konkurence čim bolj zmanjšati tudi v primeru pomoči podjetjem na območjih, ki prejemajo pomoč. V okviru tega je treba upoštevati tudi možne škodljive učinke prelivanja na zadevnem območju in drugih območjih, ki prejemajo pomoč.

98.

Merila iz Poglavja 3 se zato prav tako uporabljajo za območja, ki prejemajo pomoč, tudi kadar se upoštevajo potrebe regionalnega razvoja. Vendar pa, če v pravilih o državni pomoči v določenem sektorju ni določeno drugače, Komisija za območja, ki prejemajo pomoč, uporablja določbe iz oddelka 3.6.2 o ukrepih za omejevanje izkrivljanja konkurence tako, da se omejijo negativni sistemski vplivi na regijo. To lahko zlasti vključuje manj stroge zahteve v smislu zmanjšanja zmogljivosti ali prisotnosti na trgu. V takšnih primerih bo Komisija razlikovala med območji, ki so upravičena do regionalne pomoči na podlagi člena 107(3)(a) Pogodbe, in območji, ki so upravičena na podlagi člena 107(3)(c), da bi se upoštevala večja resnost regionalnih težav na prvih območjih. Kadar tako zahtevajo posebne okoliščine območij, ki prejemajo pomoč (na primer kadar se upravičenec zaradi svoje lokacije na območju, ki prejema pomoč, srečuje s posebnimi težavami pri pridobivanju novega financiranja na trgu), lahko Komisija sprejme prispevek, ki je nižji od 50 % stroškov prestrukturiranja za namene točke 64.

99.

Komisija bo v oceni državne pomoči za ponudnike storitev splošnega gospodarskega pomena v težavah upoštevala posebno naravo storitev splošnega gospodarskega pomena in zlasti potrebo po neprekinjenem zagotavljanju storitev v skladu s členom 106(2) Pogodbe.

100.

Ponudniki storitev splošnega gospodarskega pomena lahko zahtevajo državno pomoč, da bi lahko še naprej ponujali te storitve pod pogoji, ki so združljivi z njihovo dolgoročno sposobnostjo preživetja. Za namene točke 47 lahko torej obnova dolgoročne sposobnosti preživetja temelji zlasti na predpostavki, da bo vsaka državna pomoč na voljo v celotnem obdobju pooblastitve, ki je bila sklenjena pred ali med postopkom prestrukturiranja, če taka pomoč izpolnjuje zahteve glede združljivosti iz okvira storitev splošnega gospodarskega pomena (52), sklepa o storitvah splošnega gospodarskega pomena (53), Uredbe (ES) št. 1370/2007 Evropskega parlamenta in Sveta (54), Uredbe (ES) št. 1008/2008 Evropskega parlamenta in Sveta (55) in smernic za letalski sektor (56) ali Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92 (57) in smernic o pomorskem prometu (58).

101.

Komisija pri oceni pomoči za ponudnike storitev splošnega gospodarskega pomena v težavah na podlagi teh smernic upošteva vso državno pomoč, ki jo je prejel zadevni ponudnik, vključno z nadomestili za javne storitve. Ker pa lahko ponudniki storitev splošnega gospodarskega pomena velik delež svojih običajnih prihodkov dobijo iz nadomestil za javne storitve, je lahko skupni znesek pomoči, ki se ugotovi na ta način, precej velik v primerjavi z velikostjo upravičenca in se državi tako pripišejo nesorazmerno visoki stroški v zvezi s prestrukturiranjem upravičenca. Komisija torej pri določitvi lastnega prispevka na podlagi oddelka 3.5.2.1 ne bo upoštevala nadomestil za javne storitve, ki izpolnjujejo zahteve glede združljivosti iz okvira storitev splošnega gospodarskega pomena, sklepa o storitvah splošnega gospodarskega pomena ali Uredbe (ES) št. 1370/2007 ali Uredbe (ES) št. 1008/2008 ter smernic za letalski sektor ali Uredbe Sveta (EGS) št. 3577/92 in smernic o pomorskem prometu.

102.

Kolikor so sredstva potrebna za izvajanje storitev splošnega gospodarskega pomena, morda ni izvedljivo zahtevati odprodaje takšnih sredstev z ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence za namene oddelka 3.6.2. Komisija lahko v takšnih primerih zahteva, da se sprejmejo drugi ukrepi, ki bodo preprečili izkrivljanje konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnim interesom, zlasti s čim prejšnjo uvedbo pravične konkurence v zvezi z zadevnimi storitvami splošnega gospodarskega pomena.

103.

Kadar ponudnik storitev splošnega gospodarskega pomena ne more izpolniti pogojev iz teh smernic, zadevna pomoč ne more veljati za združljivo. Vendar lahko Komisija v takšnih primerih odobri izplačilo pomoči, ki je potrebna za zagotovitev neprekinjenega izvajanja storitev splošnega gospodarskega pomena, dokler se storitev ne zaupa novemu ponudniku. Komisija bo pomoč odobrila samo, če zadevna država članica objektivno dokaže, da je pomoč strogo omejena na znesek in trajanje, ki sta potrebna, da se storitev zaupa novemu ponudniku.

104.

Če države članice želijo zagotoviti pomoč MSP ali manjšim podjetjem v državni lasti v skladu s temi smernicami, se taka pomoč običajno dodeli v okviru shem. Uporaba shem pomaga omejiti izkrivljanje konkurence, povezano z moralnim tveganjem, tako da državi članici omogoča, da predhodno predloži jasno izjavo o pogojih, pod katerimi se lahko odloči za dodelitev pomoči podjetjem v težavah.

105.

Sheme morajo določati največji znesek pomoči, ki se lahko dodeli posameznemu podjetju v okviru postopka dodelitve pomoči za reševanje, pomoči za prestrukturiranje ali začasne podpore za prestrukturiranje, vključno s primeri, ko je načrt spremenjen. Največji skupni znesek pomoči, dodeljene posameznemu podjetju, ne sme presegati 10 milijonov EUR, vključno s pomočjo, pridobljeno iz drugih virov ali v okviru drugih shem.

106.

Čeprav se bo združljivost takih shem na splošno ocenjevala ob upoštevanju pogojev iz poglavij 3, 4 in 5, je ustrezno zagotoviti tudi v določenih vidikih poenostavljene pogoje, da lahko države članice uporabijo navedene pogoje brez nadaljnjega sklicevanja na Komisijo ter da se zmanjša za breme MSP in manjša podjetja v državni lasti zaradi predložitve zahtevanih informacij. Glede na to, da gre pri tem za nizke zneske pomoči in male upravičence, Komisija meni, da je v takih primerih možnost za znatno izkrivljanje konkurence bolj omejena. Zato se za take sheme smiselno uporabljajo poglavja 3, 4 in 5, razen če je v oddelkih 6.2, 6.3, 6.4 in 6.5 določeno drugače. To poglavje vključuje tudi določbe o začasni podpori za prestrukturiranje ter trajanju in oceni shem.

107.

Medtem ko ni verjetno, da bi izstop posameznega MSP (59) s trga povzročil socialne težave ali tržne pomanjkljivosti v obsegu, ki se zahteva za namene iz točke 44, obstaja v zvezi z MSP velika zaskrbljenost glede tega, da se lahko uniči vrednost, če MSP, ki bi za obnovo svoje dolgoročne sposobnosti preživetja sicer lahko izvedlo prestrukturiranje, nima te možnosti zaradi likvidnostnih težav. Za dodelitev pomoči v okviru shem je torej dovolj, da država članica ugotovi, da bi izstop upravičenca verjetno povzročil socialne težave ali tržno pomanjkljivost, zlasti da bi:

108.

Z odstopanjem od točke 50 upravičencem v okviru shem ne bo treba predložiti tržne raziskave.

109.

Zahteva iz točke 55(d) velja za izpolnjeno, če se pomoč za reševanje dodeli za največ šest mesecev, v tem času pa je treba opraviti analizo položaja upravičenca. Do konca navedenega obdobja:

110.

Z odstopanjem od točke 57 državam članicam ne bo treba oceniti, ali je nadomestilo, določeno v skladu s točko 56, ustrezno referenčno merilo.

111.

Z odstopanjem od točke 64 lahko države članice lasten prispevek štejejo za ustrezen, če znaša najmanj 40 % stroškov prestrukturiranja v primeru srednje velikih podjetij ali 25 % stroškov prestrukturiranja v primeru malih podjetij.

112.

Država članica, ki namerava dodeliti pomoč za reševanje, pomoč za prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje, mora preveriti, ali je upoštevano načelo enkratnosti pomoči iz oddelka 3.6.1. Zato mora ugotoviti, ali je zadevno podjetje v preteklosti že prejelo pomoč za reševanje, pomoč za prestrukturiranje ali začasno podporo za prestrukturiranje, vključno z vsako tovrstno pomočjo, dodeljeno pred začetkom veljavnosti teh smernic, in vsako nepriglašeno pomočjo. Če jo je prejelo in če je preteklo manj kot 10 let (60) od dodelitve pomoči za reševanje ali začasne podpore za prestrukturiranje ali od konca obdobja prestrukturiranja ali od prenehanja izvajanja načrta prestrukturiranja (upošteva se tisto, kar je bilo pozneje), se nadaljnja pomoč za reševanje, pomoč za prestrukturiranje ali začasna podpora za prestrukturiranje ne sme dodeliti, razen:

113.

Ukrepi za omejevanje izkrivljanja konkurence bodo verjetno imeli nesorazmeren učinek na mala podjetja, zlasti glede na breme zaradi izvajanja takšnih ukrepov. Z odstopanjem od točke 76 države članice torej niso obvezane, da od malih podjetij zahtevajo take ukrepe, razen kadar pravila o državni pomoči v določenem sektorju določajo drugače. Vendar pa mala podjetja praviloma ne bi smela večati svoje zmogljivosti v obdobju prestrukturiranja.

114.

V nekaterih primerih bi se podjetje morda lahko v celoti prestrukturiralo brez pomoči za prestrukturiranje, če je zmožno pridobiti likvidnostno podporo, ki traja dlje, kot je določeno v pogojih pomoči za reševanje. Države članice lahko vzpostavijo sheme, ki omogočajo likvidnostno pomoč za obdobje, ki je daljše od šestih mesecev (kar se imenuje „začasna podpora za prestrukturiranje“), in sicer pod pogoji, navedenimi v nadaljevanju.

115.

Začasna podpora za prestrukturiranje mora izpolnjevati naslednje pogoje:

116.

Stopnja nadomestila za začasno podporo za prestrukturiranje ne sme biti nižja od referenčne obrestne mere, določene v sporočilu Komisije o spremembi metode določanja referenčnih obrestnih mer in diskontnih stopenj za šibka podjetja z običajno stopnjo zavarovanja (trenutno 1-letna obrestna mera IBOR, povečana za 400 bazičnih točk) (61). Za zagotovitev spodbud za izstop je treba stopnjo povišati za najmanj 50 bazičnih točk, ko preteče 12 mesecev od izplačila prvega obroka upravičencu (pri čemer se to obdobje skrajša za vsako neposredno predhodno obdobje pomoči za reševanje).

117.

Začasna podpora za prestrukturiranje mora biti omejena na znesek, ki je potreben, da upravičenec lahko posluje še nadaljnjih 18 mesecev. Pri določitvi navedenega zneska je treba upoštevati rezultat formule iz Priloge I. Vsak znesek pomoči, ki je večji od rezultata navedenega izračuna, se lahko dodeli le, če je ustrezno utemeljen s predložitvijo načrta za likvidnost, v katerem so opredeljene likvidnostne potrebe upravičenca za naslednjih 18 mesecev.

118.

Komisija lahko od držav članic zahteva, da omejijo trajanje nekaterih shem (običajno na štiri leta ali manj) in opravijo oceno navedenih shem.

119.

Oceniti bo treba sheme, pri katerih so potencialni učinki izkrivljanja še posebej veliki, tj. sheme, ki vključujejo tveganje občutnega omejevanja konkurence, če njihovo izvajanje ne bo pravočasno pregledano.

120.

Glede na cilje pomoči ter da se državam članicam ne naloži nesorazmerno velikega bremena v zvezi z manjšimi projekti pomoči, to velja samo za sheme pomoči z velikim proračunom ali z novimi značilnostmi ali v primeru, da so predvidene pomembne tržne ali tehnološke spremembe ali spremembe predpisov. Oceno mora na podlagi skupne metodologije (62) opraviti strokovnjak, neodvisen od organa, ki dodeljuje državno pomoč, in jo je treba objaviti. Ocena se Komisiji predloži pravočasno, da ta lahko oceni morebitno podaljšanje sheme pomoči, v vsakem primeru pa ob prenehanju veljavnosti sheme. Natančen obseg in način izvedbe ocene bosta določena v sklepu o odobritvi ukrepa pomoči. Rezultat ocene je treba upoštevati pri vsakem morebitnem poznejšem ukrepu pomoči s podobnim ciljem.

121.

Komisija si bo čim bolj prizadevala, da bo v enem mesecu sprejela odločitev v zvezi s pomočjo za reševanje, ki izpolnjuje vse pogoje iz poglavja 3 ter hkrati naslednji zahtevi:

122.

Upravičenec mora v celoti izvesti načrt prestrukturiranja in izpolniti vse druge obveznosti, določene v sklepu Komisije o odobritvi pomoči. Komisija bo neizvajanje načrta ali neizpolnitev drugih obveznosti štela za zlorabo pomoči, brez poseganja v člen 23 Uredbe (ES) št. 659/1999 ali v možnost tožbe pred Sodiščem v skladu z drugim pododstavkom člena 108(2) Pogodbe.

123.

Če postopki prestrukturiranja zajemajo več let in vključujejo visoke zneske pomoči, lahko Komisija zahteva, da se izplačilo pomoči za prestrukturiranje razdeli na obroke, in izplačilo vsakega obroka pogojuje s:

124.

Če je bila pomoč za prestrukturiranje odobrena, lahko zadevna država članica v obdobju prestrukturiranja Komisijo zaprosi za odobritev sprememb načrta prestrukturiranja in zneska pomoči. Komisija lahko takšne spremembe dovoli, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

125.

Če so pogoji, ki jih je določila Komisija, ali zaveze, ki jih je dala država članica, manj stroge, je treba znesek pomoči ustrezno zmanjšati ali pa določiti druge pogoje.

126.

Če zadevna država članica spremeni odobreni načrt prestrukturiranja in o tem ne obvesti Komisije ali če upravičenec odstopi od odobrenega načrta prestrukturiranja, bo Komisija sprožila postopek v skladu s členom 108(2) Pogodbe, kot je določeno v členu 16 Uredbe (ES) št. 659/1999 (zloraba pomoči), brez poseganja v člen 23 Uredbe (ES) št. 659/1999 in možnost tožbe pred Sodiščem v skladu z drugim pododstavkom člena 108(2) Pogodbe.

127.

Če je pomoč za prestrukturiranje proučena v okviru teh smernic, lahko dodelitev vsake druge pomoči v obdobju prestrukturiranja, tudi če je v skladu z že odobreno shemo, vpliva na oceno potrebnega obsega ukrepov za omejevanje izkrivljanja konkurence, ki jo izvede Komisija.

128.

V priglasitvi pomoči za prestrukturiranje mora biti torej navedena vsaka načrtovana dodelitev druge pomoči upravičencu v obdobju prestrukturiranja, razen če zanjo veljajo pravilo de minimis ali uredbe o izvzetju. Komisija bo takšno pomoč upoštevala pri oceni pomoči za prestrukturiranje.

129.

Vsaka dejansko dodeljena pomoč v obdobju prestrukturiranja, vključno s pomočjo, dodeljeno v skladu z odobreno shemo, mora biti posamično priglašena Komisiji, če ta v času odločanja o pomoči za prestrukturiranje ni bila obveščena o tem.

130.

Komisija bo zagotovila, da dodelitev pomoči iz odobrenih shem ne more zaobiti zahtev teh smernic.

131.

V skladu z Uredbo (ES) št. 659/1999 in Uredbo Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 (63) morajo države članice Komisiji predložiti letna poročila. Navedena letna poročila se objavijo na spletišču Komisije.

132.

Komisija lahko pri sprejetju odločitve v skladu s temi smernicami določi dodatne obveznosti poročanja v zvezi z dodeljeno pomočjo, da preveri, ali je bil njen sklep o odobritvi ukrepa pomoči spoštovan. V nekaterih primerih lahko Komisija zahteva določitev skrbnika za spremljanje ali skrbnika za odprodajo ali obeh, da se zagotovi upoštevanje vseh pogojev in obveznosti v zvezi z odobritvijo pomoči.

133.

V skladu s členom 108(1) Pogodbe Komisija predlaga, naj države članice po potrebi spremenijo svoje obstoječe sheme pomoči, da jih uskladijo s temi smernicami, in sicer najpozneje do 1. februarja 2015. Komisija bo odobritev vsake prihodnje sheme pomoči pogojevala z izpolnjevanjem navedenih določb.

134.

Države članice so pozvane, naj dajo izrecno brezpogojno soglasje ustreznim ukrepom, predlaganim v točki 133, v dveh mesecih od datuma objave teh smernic v Uradnem listu Evropske unije. Če katera koli država članica ne bo odgovorila, bo Komisija predvidevala, da zadevna država članica ne soglaša s predlaganimi ukrepi.

135.

Komisija bo te smernice uporabljala z učinkom od 1. avgusta 2014 do 31. decembra 2020.

136.

Priglasitve, ki jih bo Komisija evidentirala pred 1. avgustom 2014, bodo pregledane glede na merila, ki so veljala v času priglasitve.

137.

Komisija bo preverila združljivost kakršne koli pomoči za reševanje ali prestrukturiranje, ki je bila dodeljena brez njene odobritve in je zato v nasprotju s členom 108(3) Pogodbe, z notranjim trgom na podlagi teh smernic, če je del pomoči ali vsa pomoč dodeljena po objavi smernic v Uradnem listu Evropske unije.

138.

V vseh drugih primerih bo pomoč proučila na podlagi smernic, veljavnih ob dodelitvi pomoči.

139.

Ne glede na določbe točk 136, 137 in 138 bo Komisija od 1. avgusta 2014 pri proučitvi pomoči za ponudnike storitev splošnega gospodarskega pomena v težavah uporabljala določbe iz poglavja 5, ne glede na to, kdaj je bila navedena pomoč priglašena ali dodeljena.

140.

Kadar Komisija na podlagi odstavka 9 okvira storitev splošnega gospodarskega pomena v okviru teh smernic prouči katero koli pomoč, dodeljeno ponudniku storitev splošnega gospodarskega pomena v težavah do 31. januarja 2012, bo tako pomoč štela za združljivo z notranjim trgom, če je v skladu z določbami okvira storitev splošnega gospodarskega pomena, razen odstavkov 9, 14, 19, 20, 24, 39 in 60.