28.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

C 200/1

1

1.1

1.2

1.3

2

3

3.1

3.2

3.3

3.4

3.5

3.6

3.7

3.8

3.9

3.10

3.11

4

5

6

7

(1)

Da državna pomoč ne bi povzročala izkrivljanja konkurence na notranjem trgu in vpliva na trgovino med državami članicami, ki je v nasprotju s skupnim interesom, člen 107(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Pogodba) določa načelo o prepovedi državne pomoči. Vendar je na podlagi člena 107(2) in (3) Pogodbe državna pomoč v nekaterih primerih lahko združljiva z notranjim trgom.

(2)

Komisija lahko na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe za združljivo z notranjim trgom šteje državno pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti v Evropski uniji, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi.

(3)

Strategija Evropa 2020 (1) je osredotočena na ustvarjanje pogojev za pametno, trajnostno in vključujočo rast. V ta namen je bilo določenih več krovnih ciljev, vključno s cilji na področju podnebnih sprememb in energetske trajnosti: (i) 20-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Uniji v primerjavi z ravnmi iz leta 1990; (ii) povečanje deleža porabe energije Unije, proizvedene iz obnovljivih virov na 20 %; in (iii) 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti EU v primerjavi z ravnmi iz leta 1990. Prva dva od teh nacionalno zavezujočih ciljev sta bila izvedena v okviru svežnja ukrepov za podnebne spremembe in energijo (2).

(4)

Komisija je 22. januarja 2014 predlagala energetske in podnebne cilje, ki jih je treba doseči do leta 2030 v sporočilu „Okvir podnebne in energetske politike za obdobje od 2020 do 2030“ (3) (v nadaljnjem besedilu: okvir za leto 2030). Stebri okvira za leto 2030 so: i) zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 % glede na raven iz leta 1990; ii) vseevropski zavezujoč cilj glede obnovljivih virov energije na vsaj 27 %; iii) prenovljene ambicije za ukrepe za energetsko učinkovitost; in iv) uvedba novega sistema upravljanja in sklop novih kazalnikov, da zagotovimo konkurenčen in varen energetski sistem.

(5)

Krovni cilji, navedeno v uvodni izjavi(3) so posebej pomembni za te smernice. V okviru strategije Evropa 2020 je bila za podporo doseganju navedenih ciljev kot ena od sedmih vodilnih pobud predlagana pobuda „Evropa, gospodarna z viri“ (4). Namen te vodilne pobude je ustvariti okvir politik za podporo prehodu na nizkoogljično gospodarstvo, gospodarno z viri, tako da se:

(6)

Opozoriti je treba, da se v Časovnem okviru za Evropo, gospodarno z viri (5), in več sklepih Sveta poziva k postopni odpravi okolju škodljivih subvencij (6). V teh smernicah je zato treba proučiti negativne učinke okolju škodljivih subvencij, ob upoštevanju potrebe po obravnavi kompromisov med različnimi področji in politikami, kot jih priznava vodilna pobuda. Pomoč za pridobivanje fosilnih goriv ni vključena v te smernice.

(7)

Poleg tega so v časovnem okviru države članice pozvane, naj odpravijo vrzeli pri zagotavljanju koristi na podlagi zakonodaje Unije (7). Da se prepreči okoljska škoda zaradi ukrepov državne pomoči, morajo države članice zlasti zagotoviti tudi skladnost z okoljsko zakonodajo Unije ter opraviti presojo vplivov na okolje, kadar to zahteva zakonodaja Unije, in zagotoviti vsa ustrezna dovoljenja.

(8)

V sporočilu „Energija 2020 – Strategija za konkurenčno, trajnostno in zanesljivo oskrbo z energijo“ (8) v okviru vodilne pobude „Evropa, gospodarna z viri“ je že bilo ugotovljeno, da cilji zanesljivega, cenovno dostopnega in trajnostnega trga z energijo ne bodo doseženi brez nadgradnje električnih omrežij, zamenjave zastarelih obratov s konkurenčnimi in čistejšimi alternativami ter učinkovitejšo uporabo energije v celotni energetski verigi.

(9)

Okvir za leto 2030 poziva k ambiciozni zavezi za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v skladu z načrtom za leto 2050. Doseganje tega cilja bi moralo temeljiti na stroškovno učinkovitem pristopu, pri čemer je treba državam članicam zagotoviti prožnost, da bodo lahko načrtovale tak prehod na nizkoogljično gospodarstvo, ki bo ustrezal njihovim specifičnim razmeram, ter spodbujati raziskovalno in inovacijsko politiko v podporo podnebnemu in energetskemu okviru za obdobje po letu 2020. Te smernice so v skladu s temi načeli in zagotavljajo temelj za okvir za leto 2030.

(10)

Komisija v teh smernicah opredeljuje pogoje, pod katerimi se lahko energetska in okoljska pomoč štejeta za združljivi z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe.

(11)

V sporočilu o posodobitvi področja državnih pomoči (9) je Komisija napovedala tri cilje posodobitve nadzora državnih pomoči:

(12)

Komisija je v navedenem sporočilu zlasti pozvala k skupnemu pristopu pri reviziji različnih smernic in okvirov, ki bo temeljil na krepitvi notranjega trga, spodbujanju učinkovitejše javne porabe prek boljšega prispevka državne pomoči k ciljem skupnega interesa, strožjem preverjanju spodbujevalnega učinka, omejitvi pomoči na najmanjšo potrebno ter izogibanju možnim negativnim učinkom pomoči na konkurenco in trgovino. Pogoji združljivosti, kot so opredeljeni v teh smernicah, temeljijo na navedenih skupnih načelih ocenjevanja.

(13)

Te smernice se uporabljajo za državno pomoč, dodeljeno za cilje varstva okolja ali energetske cilje v vseh sektorjih, ki jih ureja Pogodba, če so ukrepi zajeti v oddelku 1.2. Uporabljajo se torej tudi za sektorje, za katere veljajo posebna pravila Unije o državni pomoči (promet (10), premogovništvo, kmetijstvo, gozdarstvo ter ribištvo in akvakultura), razen če takšna posebna pravila določajo drugače.

(14)

Na področjih kmetijstva ter ribištva in akvakulture se te smernice uporabljajo za pomoč za varstvo okolja, dodeljeno podjetjem, ki se ukvarjajo s predelavo in trženjem izdelkov, pod določenimi pogoji pa tudi podjetjem, ki se ukvarjajo s primarno proizvodnjo. Za te sektorje veljajo naslednji pogoji:

(15)

Te smernice se ne uporabljajo za:

(16)

Okoljska in energetska pomoč se ne smeta dodeliti podjetjem v težavah, kakor so za namene teh smernic opredeljena v veljavnih Smernicah o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (19), kakor so bile spremenjene ali nadomeščene.

(17)

Pri oceni pomoči za podjetje, ki je naslovnik neporavnanega naloga za izterjavo na podlagi predhodnega sklepa Komisije, s katerim je bila pomoč razglašena za nezakonito in nezdružljivo z notranjim trgom, bo Komisija upoštevala znesek pomoči, ki ga je še treba izterjati (20).

(18)

Komisija je opredelila več okoljevarstvenih in energetskih ukrepov, za katere je lahko državna pomoč pod določenimi pogoji združljiva z notranjim trgom na podlagi člena 107(3)(c) Pogodbe, in sicer:

(19)

V teh smernicah se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(20)

Za individualno pomoč, dodeljeno na podlagi sheme pomoči, velja obveznost priglasitve v skladu s členom 108(3) Pogodbe, če pomoč presega naslednje pragove (32) za priglasitev in se ne dodeli na podlagi konkurenčnega postopka zbiranja ponudb:

(21)

Za oprostitve in znižanja okoljskih davkov ter oprostitve financiranja energije iz obnovljivih virov, zajete v oddelku 3.7, ne bodo veljali pogoji za posamično priglašeno pomoč. Vendar bo pomoč, dodeljena v obliki davčne pomoči, ki ni zajeta v oddelku 3.7 teh smernic, predmet posamične ocene, če bodo preseženi pragovi iz navedenega oddelka. To velja ne glede na to, ali je posamezen upravičenec hkrati upravičen do oprostitve ali znižanja davka v skladu z oddelkom 3.7.

(22)

Te smernice določajo merila združljivosti za sheme pomoči ter individualno pomoč za varstvo okolja in energetske cilje, za katere velja obveznost priglasitve v skladu s členom 108(3) Pogodbe.

(23)

Državna pomoč za okoljevarstvene in energetske cilje se šteje za združljivo z notranjim trgom v smislu člena 107(3)(c) Pogodbe, če na podlagi skupnih načel ocenjevanja iz tega poglavja zagotavlja večji prispevek k okoljskim ali energetskim ciljem Unije, ne da bi spreminjala trgovinske pogoje v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi. Posebne omejitve za območja, ki prejemajo pomoč, se bodo upoštevali.

(24)

V tem poglavju je pojasnjeno, kako bo Komisija uporabljala skupna načela ocenjevanja iz oddelka 3.1 pri ocenjevanju ukrepov pomoči, ki spadajo na področje uporabe teh smernic; poleg tega so v tem poglavju, kadar je primerno, določeni posebni pogoji za individualno pomoč (ki se dodeli na podlagi sheme ali kot ad hoc pomoč).

(25)

V oddelku 3.2 so določeni splošni pogoji združljivosti, ki veljajo za vse ukrepe pomoči, ki spadajo na področje uporabe teh smernic, razen če posebni oddelki poglavja 3 določajo ali spreminjajo te splošne pogoje združljivosti. Zato se oddelek 3.2 uporablja zlasti za naslednje ukrepe, ki niso vključeni v posebne oddelke poglavja 3:

(26)

Pri oceni, ali se priglašen ukrep pomoči lahko šteje za združljivega z notranjim trgom, Komisija na splošno analizira, ali zasnova ukrepa pomoči zagotavlja, da pozitiven učinek pomoči pri doseganju cilja skupnega interesa presega morebitne negativne učinke na trgovino in konkurenco.

(27)

Sporočilo o posodobitvi področja državnih pomoči z dne 8. maja 2012 (33) je pozvalo k opredelitvi in določitvi skupnih načel, ki se uporabljajo za oceno združljivosti vseh ukrepov pomoči, ki jih izvaja Komisija. V ta namen bo Komisija ukrep državne pomoči štela za združljiv z notranjim trgom le, če izpolnjuje vsa naslednja merila:

(28)

Za določene kategorije shem se lahko dodatno zahteva naknadno vrednotenje, kot je opisano v poglavju 4. V teh primerih lahko Komisija omeji trajanje zadevnih shem (običajno na štiri leta ali manj) z možnostjo naknadne ponovne priglasitve njihovega podaljšanja.

(29)

Če ukrep državne pomoči ali pogoji, ki zanj veljajo, vključno z načinom financiranja, kadar je ta njegov sestavni del, neizogibno povzročajo kršitev prava Unije, pomoči ni mogoče razglasiti za združljivo z notranjim trgom (34). Tako mora biti denimo na področju energetike vsaka dajatev, ki je namenjena financiranju ukrepa državne pomoči, skladna zlasti s členoma 30 in 110 Pogodbe (35).

(30)

Splošni cilj okoljske pomoči je zvišati raven varstva okolja v primerjavi z ravnjo, ki bi bila dosežena brez pomoči. S strategijo Evropa 2020 so bili zlasti določeni splošni in posamični cilji za trajnostno rast, da se spodbudi prehod na konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo, gospodarno z viri. Za nizkoogljično gospodarstvo s pomembnim deležem spremenljive energije iz obnovljivih virov je potrebna prilagoditev energetskega sistema in zlasti znatne naložbe v energetska omrežja (36). Glavni cilj pomoči v energetskem sektorju je zagotoviti konkurenčen, trajnosten in zanesljiv energetski sistem na dobro delujočem trgu Unije z energijo (37).

(31)

Države članice, ki nameravajo dodeliti okoljsko ali energetsko pomoč, bodo morale natančno opredeliti zastavljeni cilj in pojasniti, kako naj bi ukrep prispeval k temu cilju. Pri uvedbi ukrepa, ki se sofinancira iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, lahko države članice pri navajanju zastavljenih okoljskih ali energetskih ciljev uporabijo utemeljitve v ustreznih operativnih programih.

(32)

Okoljske študije lahko prispevajo k doseganju skupnega cilja, kadar so neposredno povezane z naložbami, upravičenimi v skladu s temi smernicami, tudi če se na podlagi ugotovitev pripravljalne študije obravnavana naložba ne izvede.

(33)

Država članica lahko za dokazovanje, da pomoč, ki jo je treba priglasiti posamično, zvišuje raven varstva okolja, kolikor je to mogoče kvantitativno opredeliti, uporabi različne kazalnike, zlasti:

(34)

Čeprav na splošno velja, da konkurenčni trgi zagotavljajo učinkovite rezultate glede cen, proizvodnje in rabe virov, se lahko v primeru nedelovanja trga (38) s posredovanjem države poveča učinkovitost delovanja trgov. Z ukrepi državne pomoči je pod nekaterimi pogoji mogoče odpraviti nedelovanje trga in s tem prispevati k doseganju skupnega cilja, kadar trg sam ne more doseči učinkovitega rezultata. Pri oceni, ali je državna pomoč učinkovita za doseganje cilja, je najprej treba proučiti in opredeliti težavo, ki jo je treba obravnavati. Državna pomoč mora biti usmerjena v primere, ko lahko pomoč zagotovi pomembno izboljšavo, ki je trg sam ne more doseči.

(35)

Za določitev smernic, ki zagotavljajo, da bo z ukrepi pomoči skupni cilj dosežen, morajo države članice opredeliti nedelovanje trga, ki ovira višjo raven varstva okolja ali dobro delujoč, zanesljiv, cenovno dostopen in trajnosten notranji trg z energijo. Oblike nedelovanja trga, ki so povezane z okoljskimi in energetskimi cilji, so lahko različne ali podobne, vendar lahko preprečijo optimalne učinke ter povzročijo neučinkovite rezultate iz naslednjih razlogov:

(36)

Samo nedelovanje trga v določenem kontekstu ni zadosten razlog za posredovanje države. Zlasti so lahko že vzpostavljene druge politike in ukrepi, ki so namenjeni obravnavi ugotovljenih oblik nedelovanja trga. Primeri tega so sektorski predpisi, obvezni standardi glede onesnaževanja, mehanizmi določanja cen, kot je sistem Unije za trgovanje z emisijami, ter davki na ogljikov dioksid. Dodatni ukrepi, vključno z državno pomočjo, so lahko usmerjeni samo na preostalo nedelovanje trga, tj. nedelovanje trga, ki ga navedene druge politike in ukrepi ne obravnavajo. Pomembno je tudi dokazati, na kakšen način državna pomoč krepi druge politike in ukrepe, ki se že izvajajo in so usmerjeni v odpravo istega nedelovanja trga. Zato je potreba po državni pomoči slabše utemeljena, če je v nasprotju z drugimi politikami, ki so namenjene odpravi istega nedelovanja trga.

(37)

Komisija bo štela, da je pomoč potrebna, če država članica dokaže, da je pomoč učinkovito usmerjena v (preostalo) nedelovanje trga, ki še ni obravnavano.

(38)

Kljub obstoju nedelovanja trga ter dejstvu, da so ukrepi pomoči načeloma lahko zasnovani tako, da so usmerjeni v učinkovit rezultat na trgu, tako nedelovanje trga ne vpliva nujno na vsa zadevna podjetja v enaki meri. Zato bo Komisija za individualno pomoč, ki jo je treba priglasiti, ocenila specifično potrebo po pomoči v konkretnem primeru. Država članica mora dokazati, da je nedelovanje trga v primeru posamezne dejavnosti, ki ji je namenjena pomoč, še vedno prisotno in da je pomoč učinkovito usmerjena v reševanje zadevnega nedelovanja trga.

(39)

Glede na obravnavane določene tržne nepopolnosti bo Komisija upoštevala naslednje dejavnike:

(40)

Predlagani ukrep pomoči mora biti ustrezen instrument za obravnavo zadevnega cilja politike. Ukrep pomoči se ne šteje za združljivega z notranjim trgom, če je enak pozitiven prispevek k skupnemu cilju mogoče doseči z drugimi, manj izkrivljajočimi instrumenti politike ali drugimi, manj izkrivljajočimi vrstami instrumentov pomoči.

(41)

Državna pomoč ni edini instrument politike, ki ga imajo države članice na voljo za spodbujanje višje ravni varstva okolja ali za vzpostavitev dobro delujočega, zanesljivega, cenovno dostopnega in trajnostnega evropskega trga z energijo. Upoštevati je treba, da je navedena cilja morda mogoče doseči z drugimi, ustreznejšimi instrumenti. Najpomembnejša orodja za dosego okoljskih in energetskih ciljev so regulacija in tržni instrumenti. Tudi mehki instrumenti, kot so prostovoljni znaki za okolje in razširjanje okolju prijaznih tehnologij, imajo lahko pomembno vlogo pri doseganju višje ravni varstva okolja.

(42)

Različni ukrepi za odpravo enake oblike nedelovanja trga se lahko med seboj izključujejo. To velja v primerih, ko je uveden učinkovit tržni mehanizem, ki je posebej namenjen obravnavi problema zunanjih učinkov. Dodaten podporni ukrep za odpravo enakega nedelovanja trga bi lahko zmanjšal učinkovitost tržnega mehanizma.

(43)

Različni ukrepi za odpravo različnih oblik nedelovanja trga so si lahko med seboj tudi nasprotujoči. Ukrep, ki obravnava problem zadostnosti proizvodnje, je treba uravnotežiti z okoljskim ciljem postopne odprave okolju ali gospodarstvu škodljivih subvencij, tudi za fosilna goriva. Podobno lahko ukrep za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov poveča ponudbo spremenljive energije, kar lahko negativno vpliva na zadostnost proizvodnje.

(44)

Spoštovanje načela „onesnaževalec plača“ v okoljski zakonodaji načeloma zagotavlja odpravo nedelovanja trga, povezanega z negativnimi zunanjimi učinki. Državna pomoč zato ni ustrezen instrument in je ni mogoče dodeliti, če je bilo upravičencu do pomoči na podlagi obstoječe zakonodaje Unije ali nacionalne zakonodaje mogoče pripisati odgovornost za onesnaževanje (40).

(45)

Okoljski in energetski pomoč se lahko odobri v različnih oblikah. Vendar bi morale države članice zagotoviti, da se pomoč odobri v obliki, ki bo verjetno povzročila najmanjše izkrivljanje trgovine in konkurence. Država članica mora torej dokazati, zakaj so druge potencialno manj izkrivljajoče oblike pomoči, kot so vračljiva predplačila v primerjavi z neposrednimi nepovratnimi sredstvi ali davčni odbitki v primerjavi z nižjo obdavčitvijo, ali oblike pomoči, ki temeljijo na finančnih instrumentih, kot so dolžniški ali lastniški instrumenti (na primer posojila z nižjo obrestno mero ali subvencionirane obrestne mere, državna poroštva ali drugačno zagotavljanje kapitala pod ugodnimi pogoji), manj ustrezne.

(46)

Izbira instrumenta pomoči mora biti prilagojena nedelovanju trga, ki se želi z ukrepom pomoči odpraviti. Zlasti kadar so dejanski prihodki negotovi, kot v primeru ukrepov za prihranek energije, je lahko vračljivo predplačilo ustrezen instrument. Za sheme pomoči, v okviru katerih se izvajajo cilji in prednostne naloge operativnih programov, se finančni instrument, izbran v zadevnem programu, načeloma šteje za ustrezen instrument.

(47)

V primeru pomoči za tekoče poslovanje mora država članica dokazati, da je pomoč ustrezna za dosego cilja sheme, v katero je usmerjena. Kot dokaz o ustreznosti pomoči lahko država članica vnaprej izračuna znesek pomoči kot fiksen znesek za kritje pričakovanih dodatnih stroškov v zadevnem obdobju, s čimer se podjetja spodbuja, da čim bolj omejijo stroške in sčasoma začnejo poslovati učinkoviteje (41).

(48)

Za dokazovanje ustreznosti shem lahko države članice uporabijo tudi rezultate preteklih ocen, kot je opisano v poglavju 4.

(49)

Okoljska in energetska pomoč lahko veljata za združljivi z notranjim trgom le, če imata spodbujevalni učinek. Do spodbujevalnega učinka pride, kadar pomoč upravičenca spodbudi k spremembi ravnanja, tako da ta zviša raven varstva okolja ali izboljša delovanje zanesljivega, cenovno dostopnega in trajnostnega trga z energijo, pri čemer do takšne spremembe ravnanja brez pomoči ne bi prišlo. Pomoč ne sme subvencionirati stroškov dejavnosti, ki bi jih podjetje imelo v vsakem primeru, in ne sme biti nadomestilo za običajno poslovno tveganje gospodarske dejavnosti.

(50)

Komisija meni, da pomoč nima spodbujevalnega učinka za upravičenca, če se je delo na projektu že začelo, preden je upravičenec nacionalnim organom predložil vlogo za pomoč. V takih primerih, ko upravičenec začne izvajati projekt, preden zaprosi za pomoč, se nobena pomoč, dodeljena za ta projekt, ne bo štela za združljivo z notranjim trgom.

(51)

Države članice morajo za pomoč uvesti in uporabljati obrazec za zaprosilo za pomoč. V obrazcu je treba navesti vsaj ime prosilca in velikost podjetja, opis projekta, vključno z njegovo lokacijo ter datumom začetka in zaključka, znesek pomoči, ki je potreben za izvedbo projekta, in upravičene stroške. Na obrazcu morajo upravičenci opisati stanje brez pomoči, ki se imenuje obratni hipotetični scenarij ali alternativni scenarij ali projekt. Velika podjetja morajo poleg tega predložiti dokazila v podporo obratnega hipotetičnega scenarija, opisanega na obrazcu.

(52)

Organ, ki dodeljuje pomoč, mora ob prejemu obrazca preveriti verodostojnost obratnega hipotetičnega scenarija in potrditi, da ima pomoč zahtevani spodbujevalni učinek. Obratni hipotetični scenarij je verodostojen, če je resničen in se nanaša na dejavnike odločanja, ki prevladujejo v času odločitve upravičenca glede naložbe. Ni nujno, da so izpolnjeni pogoji iz odstavkov (50) in (51), kadar se pomoč dodeli na podlagi konkurenčnega postopka zbiranja ponudb.

(53)

Komisija meni, da pomoč, dodeljena za prilagajanje prihodnjim standardom Unije, načeloma ima spodbujevalni učinek, tudi kadar je standard že sprejet, vendar še ne velja. Vendar ima v tem primeru pomoč spodbujevalni učinek, če spodbuja izvajanje naložbe že dolgo pred začetkom veljavnosti standarda. Štelo se bo, da ima pomoč, dodeljena za prilagajanje standardom Unije, ki so že sprejeti, vendar še ne veljajo, spodbujevalni učinek, če bo naložba izvedena in zaključena vsaj eno leto pred začetkom veljavnosti standardov Unije.

(54)

Z nadaljnjim odstopanjem od točke (53) se lahko šteje, da ima pomoč spodbujevalni učinek, če se dodeli za:

(55)

Komisija meni, da pomoč za naložbe, ki upravičencu omogočajo sprejeti ukrepe, ki presegajo veljavne standarde Unije, pozitivno prispeva k okoljskemu ali energetskemu cilju. Da države članice ne bi bile odvrnjene od določitve obveznih nacionalnih standardov, ki so strožji od ustreznih standardov Unije, takšen pozitiven prispevek obstaja ne glede na obstoj obveznih nacionalnih standardov, ki so strožji od standardov Unije. To na primer vključuje ukrepe za izboljšanje kakovosti vode in zraka, ki presegajo obvezne standarde Unije. Takšen pozitiven prispevek obstaja tudi, če je bil v primeru neobstoja standardov Unije sprejet obvezen nacionalni standard.

(56)

V skladu z Direktivo 2012/27/EU (42) (v nadaljnjem besedilu: Direktiva o energetski učinkovitosti ali EED), morajo velika podjetja opraviti energetski pregled vsaka štiri leta. Pomoč za energetske preglede za velika podjetja ima torej lahko spodbujevalni učinek le, če se s pomočjo ne krije energetski pregled, ki se zahteva v skladu z direktivo o energijski učinkovitosti. Ker ta obveznost ne velja za MSP, ima državna pomoč, dodeljena MSP za izvajanje energetskega pregleda, lahko spodbujevalni učinek.

(57)

Prejšnji odstavek ne posega v oceno spodbujevalnega učinka državne pomoči pri ukrepih glede energijske učinkovitosti, ki so predpisani ali se izvajajo zaradi energetskega pregleda, ali ukrepih, ki izhajajo iz drugih orodij, kot so sistemi upravljanja z energijo in sistemi ravnanja z okoljem.

(58)

Pri ukrepih, ki jih je treba priglasiti posamično, morajo države članice Komisiji v celoti dokazati spodbujevalni učinek pomoči. Morajo predložiti jasne dokaze, da pomoč dejansko vpliva na odločitev za naložbo tako, da se spremeni ravnanje upravičenca, ki vodijo upravičenca za povečanje stopnje varstva okolja ali vodijo k boljšemu delovanju energetskega trga Unije. Država članica mora za celovito oceno predložiti ne le informacije v zvezi s projektom, ki prejme pomoč, ampak tudi celovit opis obratnega hipotetičnega scenarija, po katerem upravičencu nobena država članica ne odobri pomoči.

(59)

Koristi novih naložb ali proizvodnih metod običajno niso omejene na njihove neposredne okoljske učinke ali učinke na trg z energijo. Takšne koristi so lahko zlasti proizvodne ugodnosti (43), medtem ko so tveganja povezana zlasti z negotovostjo, ali bodo naložbe tako donosne, kot se pričakuje.

(60)

Spodbujevalni učinek se načeloma ugotavlja na podlagi analize obratnih hipotetičnih scenarijev, pri kateri se primerjajo ravni načrtovanih dejavnosti s pomočjo in brez nje. To v bistvu pomeni preverjanje donosnosti projekta brez pomoči, da se oceni, ali dejansko ne dosega dobička, ki bi ga podjetje pridobilo z izvajanjem drugega projekta.

(61)

V zvezi s tem se lahko raven donosnosti oceni z uporabo metodologij, ki so ustaljene v zadevni industriji in ki lahko vključujejo metode za ocenjevanje neto sedanje vrednosti projekta (44), notranje stopnje donosa (45) ali povprečnega donosa na vložena sredstva. Donosnost projekta je treba primerjati z običajnimi stopnjami donosa podjetja pri drugih podobnih naložbenih projektih. Če te stopnje niso na voljo, se donosnost projekta primerja s stroški kapitala celotnega podjetja ali stopnjami donosa, ki so običajne v zadevnem sektorju.

(62)

Kadar ni znan noben obratni hipotetični scenarij, se lahko spodbujevalni učinek predpostavlja v primeru likvidnostne vrzeli, tj. kadar stroški naložbe presegajo neto sedanjo vrednost pričakovanega poslovnega dobička naložbe na podlagi predhodnega poslovnega načrta.

(63)

Države članice so zlasti pozvane, naj se sklicujejo na sodobne, relevantne in verodostojne dokaze, ki na primer vključujejo uradne dokumente upravnega odbora, poročila kreditnega odbora, ocene tveganja, finančna poročila, notranje poslovne načrte, strokovna mnenja in druge študije, povezane z ocenjevanim naložbenim projektom. Dokumenti, ki vsebujejo informacije o napovedih povpraševanja in stroškov ter finančnih napovedih, dokumenti, ki so predloženi odboru za naložbe in ki podrobno opisujejo različne naložbene scenarije, ali dokumenti, ki so predloženi finančnim institucijam, lahko pomagajo pri preverjanju spodbujevalnega učinka.

(64)

Za zagotovitev, da je spodbujevalni učinek ugotovljen na objektivni podlagi, lahko Komisija v svoji oceni spodbujevalnega učinka primerja podatke za podjetje s podatki za sektor, v katerem je podjetje dejavno, kar se imenuje primerjalna analiza. Zlasti bi morala država članica po možnosti zagotoviti sektorske podatke, ki dokazujejo, da so obratni hipotetični scenarij podjetja, zahtevana raven donosnosti in pričakovani denarni tokovi razumni.

(65)

Komisija lahko ugotovi, da spodbujevalni učinek obstaja, kadar je podjetju v interesu, da izvede projekt s pomočjo, čeprav projekt, ki prejme pomoč, ne dosega običajno zahtevane ravni donosnosti. To bi bilo lahko na primer upravičeno glede na splošnejše koristi, ki niso upoštevane v sami donosnosti projekta. V takšnih okoliščinah je posebej pomembno, da se zagotovijo dokazi v podporo obstoju spodbujevalnega učinka.

(66)

Če se podjetje prilagaja nacionalnemu standardu, ki presega standarde Unije ali je bil sprejet v primeru neobstoja standardov Unije, bo Komisija preverila, ali bi bil upravičenec do pomoči bistveno prizadet zaradi višjih stroškov in ne bi bil sposoben kriti stroškov, povezanih s takojšnjim izvajanjem nacionalnih standardov.

(67)

Pri naložbah, s katerimi podjetja presegajo najnižje stopnje, ki jih določajo standardi Unije, lahko Komisija vseeno ne ugotovi spodbujevalnega učinka, zlasti če takšne naložbe ustrezajo minimalnim tehničnim standardom, ki so na voljo na trgu.

(68)

Če pomoč ne povzroči spremembe ravnanja upravičenca s spodbujanjem dodatnih dejavnosti, ta pomoč nima spodbujevalnega učinka v smislu ravnanja, usmerjenega v varstvo okolja, v Uniji ali krepitve delovanja evropskega trga z energijo. Zato pomoč ne bo odobrena, kadar se zdi, da bi bilo mogoče enake dejavnosti še vedno izvajati brez pomoči.

(69)

Okoljska in energetska pomoč se štejeta za sorazmerni, če je znesek pomoči na upravičenca omejen na najmanjši potreben znesek za dosego želene ravni varstva okolja ali energetskega cilja.

(70)

Splošno pravilo je, da se pomoč šteje za omejeno na najmanjšo potrebno, če znesek pomoči ustreza neto dodatnim stroškom, potrebnim za izpolnitev cilja, glede na obratni hipotetični scenarij brez pomoči. Neto dodatni stroški so določeni na podlagi razlike med gospodarskimi koristmi in stroški (vključno z naložbami in poslovanjem) projekta, ki prejme pomoč, ter koristmi in stroški alternativnega naložbenega projekta, ki bi ga družba izvajala, če pomoči ne bi prejela, tj. obratni hipotetični scenarij.

(71)

Vendar je včasih težko v celoti upoštevati vse gospodarske koristi, ki jih podjetje pridobi od dodatne naložbe (46). Zato se lahko za ukrepe, ki niso predmet posamezne ocene, uporabi poenostavljena metoda, ki se osredotoča na izračun dodatnih naložbenih stroškov in ne upošteva koristi in stroškov poslovanja. Ukrepi, ki niso predmet posamezne presoje, se bodo šteli za sorazmerne, če znesek pomoči ne presega največje intenzivnosti pomoči, ki je določen odstotek upravičenih stroškov, kot je določeno v odstavkih od (72) do (76). Te najvišje intenzivnosti pomoči se uporabljajo tudi kot omejitev pomoči, ki se zagotavlja za ukrepe, ki jih je treba priglasiti.

(72)

Upravičeni stroški za okoljsko pomoč so dodatni stroški naložbe v opredmetena in/ali neopredmetena sredstva, ki so neposredno povezani z doseganjem skupnega cilja.

(73)

Upravičeni stroški so določeni na naslednji način:

(74)

Priloga 2 vsebuje seznam ustreznih obratnih hipotetičnih scenarijev ali izračunov upravičenih stroškov, ki odražajo obratni hipotetični scenarij, ki bi se moral uporabiti v podobnih primerih. Komisija lahko sprejme alternativne obratne hipotetične scenarije, če jih država članica ustrezno utemelji.

(75)

Pri ukrepih, ki podpirajo integrirane projekte, kot so integrirani ukrepi glede energijske učinkovitosti, ali projekte, povezane z bioplinom, je včasih obratni hipotetični scenarij težko opredeliti. Kadar obratnega hipotetičnega scenarija ni mogoče verodostojno opredeliti, je Komisija pripravljena kot upravičene stroške obravnavati celotne stroške projekta, kar lahko pomeni nižje intenzivnosti pomoči, da se upošteva drugačen izračun upravičenih stroškov.

(76)

Pravila, določena v odstavkih (73) do (75), se uporabljajo za gradnjo proizvodnih obratov v energetsko učinkovitih projektov daljinskega ogrevanja ali hlajenja. Pri pomoči za gradnjo omrežja pa se bo uporabljal pristop likvidnostne vrzeli, podobno kot pri ocenjevanju energetske infrastrukture.

(77)

Da se zagotovijo predvidljivost in enaki konkurenčni pogoji, Komisija uporablja največje intenzivnosti pomoči za pomoč iz Priloge 1. Te intenzivnosti pomoči odražajo potrebo po državnem posredovanju, ki je na eni strani opredeljeno s pomembnostjo nedelovanja trga in po drugi strani s pričakovano ravnjo izkrivljanja konkurence in trgovine.

(78)

Višje intenzivnosti pomoči se lahko dovolijo za nekatere vrste pomoči ali za naložbe na območju, ki prejema podporo, vendar intenzivnost pomoči v nobenem primeru ne sme presegati 100 % upravičenih stroškov. Višje intenzivnosti pomoči se lahko dovolijo v naslednjih primerih:

(79)

Zato bo Komisija štela pomoč za združljivo z notranjim trgom, če so upravičeni stroški pravilno izračunani in so upoštevane največje intenzivnosti pomoči iz Priloge 1.

(80)

Kadar je pomoč upravičencu dodeljena v konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, lahko znesek pomoči doseže 100 % upravičenih stroškov (53). Tak postopek zbiranja ponudb mora biti nediskriminatoren in mora omogočati sodelovanje zadostnega števila podjetij. Poleg tega mora biti proračun v zvezi s postopkom zbiranja ponudb omejen v smislu, da vsi upravičenci ne morejo prejeti pomoči. Končno, pomoč mora biti dodeljena na podlagi prve ponudbe, ki jo predloži ponudnik, s čimer se preprečijo nadaljnja pogajanja.

(81)

Pomoč se lahko dodeli hkrati na podlagi več shem pomoči ali kumulira z ad hoc pomočjo, če skupni znesek državne pomoči za posamezno dejavnost ali projekt ne presega zgornjih meja, določenih na podlagi pragov pomoči, opredeljenih v teh smernicah. Sredstva, ki jih zagotavlja Unija in jih na centralni ravni upravlja Komisija ter ki niso neposredno ali posredno pod nadzorom države članice (54), ne pomenijo državne pomoči. Kadar se takšno financiranje Unije kombinira z državno pomočjo, se samo državna pomoč upošteva pri ugotavljanju, ali so bili upoštevani pragovi za priglasitev in najvišje intenzivnosti pomoči, vendar skupni znesek javnega financiranja, odobrenega v zvezi z istimi upravičenimi stroški, ne sme presegati najvišjih stopenj financiranja, določenih v veljavnih predpisih Unije.

(82)

Pomoč se ne sme kumulirati s pomočjo de minimis v zvezi z istimi upravičenimi stroški, če bi taka kumulacija povzročila intenzivnost pomoči, ki presega intenzivnost, določeno v teh smernicah.

(83)

Pri individualni pomoči skladnost z največjimi intenzivnostmi pomoči, določenimi v tem oddelku in v Prilogi 1, ne zadošča za zagotavljanje sorazmernosti. Zadevne največje intenzivnosti pomoči se uporabljajo kot zgornja meja za individualno pomoč (55).

(84)

Splošno pravilo je, da se pomoč, ki jo je treba priglasiti posamično, šteje za omejeno na najmanjšo potrebno, če znesek pomoči ustreza neto dodatnim stroškom naložbe, za katero se prejme pomoč, glede na obratni hipotetični scenarij brez pomoči. Vse ustrezne stroške in koristi je treba upoštevati v celotnem obdobju trajanja projekta.

(85)

Če nobenega drugega posebnega projekta ni mogoče opredeliti kot obratni hipotetični scenarij, bo Komisija preverila, ali znesek pomoči presega najmanjšega potrebnega, da bi bil projekt, za katerega se prejme pomoč, dovolj donosen, na primer, ali se s pomočjo poveča njegova notranja stopnja donosa nad običajnimi stopnjami donosa, ki jih uporablja zadevno podjetje v drugih podobnih naložbenih projektih. Kadar to merilo uspešnosti ni na voljo, se lahko za ta namen uporabijo stroški kapitala podjetja kot celote ali stopnje donosa, ki so običajne v zadevnem sektorju.

(86)

Država članica mora zagotoviti dokaze, da je znesek pomoči omejen na najmanjši potreben. Izračuni, ki se uporabljajo za analizo spodbujevalnega učinka, se lahko uporabljajo tudi pri ocenjevanju, ali je pomoč sorazmerna. Država članica mora dokazati sorazmernost na podlagi dokumentacije iz odstavka (63).

(87)

Kar zadeva pomoč za tekoče poslovanje, dodeljeno na podlagi konkurenčnega postopka zbiranja ponudb, se šteje, da je individualna pomoč sorazmerna, če so izpolnjeni splošni pogoji.

(88)

Da je pomoč združljiva z notranjim trgom, morajo biti negativni učinki ukrepa pomoči v smislu izkrivljanja konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami omejeni in manjši od pozitivnih učinkov v smislu prispevka k cilju skupnega interesa.

(89)

Komisija opredeljuje dve glavni vrsti morebitnega izkrivljanja, ki ga lahko povzroči pomoč, in sicer izkrivljanje proizvodnih trgov ter učinke na lokacijo. Obe vrsti lahko povzročita neučinkovito alokacijo, ki ovira gospodarsko uspešnost notranjega trga, in težave v zvezi z distribucijo, ki vplivajo na distribucijo gospodarskih dejavnosti po regijah.

(90)

Pomoč za okoljske namene po svoji naravi daje prednost okolju prijaznim proizvodom in tehnologijam na račun drugih, ki bolj onesnažujejo, pri čemer ta učinek pomoči načeloma ne bo obravnavan kot neupravičeno izkrivljanje konkurence, ker je neločljivo povezan s samim ciljem pomoči, tj. prehodom na zeleno gospodarstvo. V okviru ocenjevanja možnih negativnih učinkov okoljske pomoči bo Komisija pri ocenjevanju negativnega vpliva na tržni položaj in s tem na dobiček podjetij, ki ne prejmejo pomoči, upoštevala splošen okoljski učinek ukrepa. Pri tem bo Komisija obravnavala zlasti izkrivljajoče učinke na konkurente, katerih delovanje je prav tako okolju prijazno, čeprav niso prejeli pomoči. Poleg tega, manjši ko je pričakovani okoljski učinek zadevnega ukrepa, pomembnejše je preverjanje njegovega učinka na tržne deleže in dobičke konkurenčnih podjetij na trgu.

(91)

Eden od potencialno škodljivih učinkov državne pomoči za okoljske in energetske cilje je, da preprečuje zagotavljanje učinkovitih rezultatov tržnega mehanizma, ki nagrajuje najučinkovitejše in najbolj inovativne proizvajalce ter izvaja pritisk na najmanj učinkovite proizvajalce, da bi se izboljšali, prestrukturirali ali izstopili iz trga. To lahko povzroči razmere, v katerih zaradi pomoči, dodeljene nekaterim podjetjem, učinkovitejši ali bolj inovativni konkurenti, na primer konkurenti z drugačno ali celo čistejšo tehnologijo, ki bi sicer lahko vstopili na trg in se razširili, tega ne morejo storiti. Dolgoročno lahko poseganje v proces konkurenčnih vstopov in izstopov zavira inovacije in upočasni izboljšanje produktivnosti v celotnem sektorju.

(92)

Pomoč ima lahko tudi izkrivljajoče učinke, če okrepi ali ohranja znatno tržno moč upravičenke. Tudi kadar pomoč velike tržne moči ne krepi neposredno, jo lahko krepi posredno, z odvračanjem obstoječih konkurentov od širitve, spodbujanjem njihovega izstopa ali odvračanjem vstopa novih konkurentov.

(93)

Razen izkrivljanj na proizvodnih trgih lahko pomoč vpliva tudi na trgovino in izbiro lokacije. Ta izkrivljanja se lahko pojavijo v državah članicah, ko podjetja med seboj konkurirajo na čezmejni ravni ali razmišljajo o različnih lokacijah za naložbe. Pomoč, ki je namenjena ohranjanju gospodarske dejavnosti v eni regiji ali privabljanju dejavnosti iz drugih regij na notranjem trgu, morda neposredno ne povzroči izkrivljanja na proizvodnem trgu, vendar lahko povzroči selitev dejavnosti ali naložb iz ene regije v drugo brez kakršnega koli neto okoljskega vpliva.

(94)

Načeloma je treba analizirati ukrep pomoči in okoliščine, v katerih se ta ukrep uporabi, da se opredeli obseg, v katerem se ukrep lahko šteje za izkrivljajočega. Vendar v nekaterih primerih negativni učinki očitno presegajo morebitne pozitivne učinke, kar pomeni, da pomoč ne more veljati za združljivo z notranjim trgom.

(95)

Komisija določi največje intenzivnosti pomoči, ki predstavljajo osnovno zahtevo za združljivost in katerih cilj je preprečiti uporabo državne pomoči za projekte, pri katerih se razmerje med zneskom pomoči in upravičenimi stroški ocenjuje kot zelo visoko in je še posebej verjetno, da bo izkrivljajoče.

(96)

Prav tako se ne šteje za združljivo z notranjim trgom pomoč za okoljske in energetske cilje, ki povzroči le spremembo lokacije gospodarske dejavnosti in ne izboljša obstoječe ravni varstva okolja v državah članicah.

(97)

Pri oceni negativnih učinkov ukrepa pomoči se Komisija osredotoča na izkrivljanja, ki izhajajo iz predvidljivega učinka, ki ga imata okoljska in energetska pomoč na konkurenco med podjetji na prizadetih proizvodnih trgih in lokacijo gospodarske dejavnosti. Če so ukrepi državne pomoči dobro usmerjeni na nedelovanje trga, ki se poskuša odpraviti, je tveganje, da bo pomoč neupravičeno izkrivljala konkurenco, bolj omejeno.

(98)

Če je pomoč sorazmerna in omejena na dodatne naložbene stroške, je negativni učinek pomoči načeloma manjši. Vendar lahko pomoč povzroči spremembo v ravnanju upravičencev, tudi kadar je potrebna in sorazmerna,, kar izkrivlja konkurenco. Podjetje, ki si prizadeva doseči dobiček, bo običajno zvišalo raven varstva okolja nad obvezne zahteve samo, če meni, da bo to imelo za posledico vsaj majhno korist za podjetje.

(99)

Da bi bilo izkrivljanj konkurence in trgovine čim manj, bo Komisija poseben poudarek namenila postopku izbire. Če je mogoče, je treba izbirni postopek izvesti na nediskriminatoren, pregleden in odprt način, brez nepotrebne izključitve podjetij, ki lahko konkurirajo s projekti za dosego enakega okoljskega ali energetskega cilja. Izbirni postopek mora pripeljati do izbire upravičencev, ki lahko dosegajo okoljske ali energetske cilje z uporabo najnižjega zneska pomoči ali na najbolj stroškovno učinkovit način.

(100)

Komisija bo zlasti ocenila negativne učinke pomoči z obravnavo naslednjih elementov:

(101)

Država članica mora zagotoviti, da so negativni učinki omejeni, kot je opisano v oddelku 3.2.6.1. Poleg elementov, navedenih v oddelku 3.1.6.2, bo Komisija upoštevala in ocenila, ali posamezna pomoč vodi do:

(102)

Komisija lahko pri oceni kumulativnega učinka pomoči upošteva načrtovano uvedbo drugih energetskih in okoljskih shem podpore, ki neposredno ali posredno koristijo upravičencu, ne samo priglašene sheme.

(103)

Komisija bo ocenila tudi, ali pomoč povzroči, da imajo nekatera območja ugodnejše proizvodne pogoje zlasti zaradi razmeroma nižjih proizvodnih stroškov, ki so posledica pomoči, ali zaradi višjih proizvodnih standardov, doseženih prek pomoči. Zaradi tega se lahko zgodi, da podjetja ostanejo na območjih, ki prejemajo pomoč, ali se na ta območja preselijo ali se trgovinski tokovi preusmerijo na območje, ki prejema pomoč. Komisija bo v svoji analizi individualne pomoči, ki jo je treba priglasiti, ustrezno upoštevala vse dokaze, da je upravičenec pomoči obravnaval tudi druge lokacije.

(104)

Države članice morajo zagotoviti objavo naslednjih informacij na izčrpnem spletišču o državni pomoči na nacionalni ali regionalni ravni: celotno besedilo odobrene sheme pomoči ali sklepa o dodelitvi individualne pomoči in njegovih izvedbenih določb ali povezavo do besedila, identiteto posameznih upravičencev, obliko in znesek pomoči, dodeljene posameznemu upravičencu, datum dodelitve, vrsto podjetja (MSP/veliko podjetje), regijo, v kateri se nahaja upravičenec (na ravni NUTS II), in glavni gospodarski sektor, v katerem upravičenec izvaja svoje dejavnosti (na ravni skupine NACE).

(105)

Pri shemah v obliki davčne ugodnosti in pomoči v obliki znižanj finančne podpore za električno energijo iz obnovljivih virov je mogoče informacije o zneskih individualne pomoči zagotoviti v naslednjih razponih (v milijonih EUR): [0,5 – 1], [1-2]; [2 – 5], [5 – 10]; [10 – 30] [30 in več].

(106)

Te informacije je treba po sprejetju odločbe o dodelitvi pomoči objaviti, jih hraniti najmanj 10 let in jih dati na voljo splošni javnosti brez omejitev (57). Državam članicam ne bo treba predložiti takih informacij pred 1. julijem 2016. Zahteve po objavi podatkov se lahko opusti v zvezi z dodelitvijo individualnih pomoči, ki ne presegajo 500 000 EUR.

(107)

Unija je v okviru strategije EU 2020 določila ambiciozne cilje glede podnebnih sprememb in energetske trajnosti. Več zakonodajnih aktov Unije že podpira doseganje teh ciljev, kot so sistem Unije za trgovanje z emisijami, Direktiva 2009/28/ES (58) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov) in Direktiva 2009/30/ES (59) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o kakovosti goriva). Vendar ni nujno, da njihovo izvajanje vedno povzroči najučinkovitejši rezultat na trgu, zato je lahko v nekaterih pogojih državna pomoč ustrezen instrument, ki prispeva k doseganju ciljev Unije in z njimi povezanih nacionalnih ciljev.

(108)

Te smernice se uporabljajo za obdobje do leta 2020. vendar naj bi zagotovile podlago za doseganje ciljev iz okvira za leto 2030. Pričakuje se predvsem, da bodo uveljavljeni obnovljivi viri energije v obdobju med letoma 2020 in 2030 postali omrežno konkurenčni, kar pomeni, da bi bilo treba subvencije in oprostitve bilančne odgovornosti postopno odpraviti. Te smernice so skladne s tem ciljem in bodo omogočile prehod na stroškovno učinkovito dobavo prek tržnih mehanizmov.

(109)

Tržni instrumenti, kot je dražba ali konkurenčni postopek zbiranja ponudb, odprt za vse proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov energije, ki bi si na ravni EGP konkurirali pod enakimi pogoji, bi običajno morali zagotovili, da so subvencije omejene na najnižjo možno raven s ciljem, da se postopno v celoti odpravijo.

(110)

Vendar te smernice glede na različne stopnje tehnološkega razvoja tehnologij na področju energije iz obnovljivih virov državam članicam omogočajo izvajanje tehnološko specifičnih javnih razpisov na podlagi dolgoročnejšega potenciala določene nove in inovativne tehnologije, potrebe po doseganju diverzifikacije, omrežnih omejitev in stabilnosti omrežij ter sistemskih (integracijskih) stroškov.

(111)

Vključene so posebne izjeme za naprave določene velikosti, za katere ni mogoče domnevati, da je postopek zbiranja ponudb primeren, ali za obrate v predstavitveni fazi. Vključitev teh naprav ni obvezna.

(112)

Glede na presežno zmogljivost na trgu z biogorivi iz živil Komisija pomoči za naložbe v novo in obstoječo zmogljivost za biogoriva iz živil ne bo štela za upravičeno. Kljub temu se pomoč za naložbe lahko dodeli za preoblikovanje obratov na biogoriva iz živil v obrate na napredna biogoriva, da se krijejo stroški takega preoblikovanja. Razen v tem konkretnem primeru se pomoč za naložbe za biogoriva lahko dodeli le za napredna biogoriva.

(113)

Čeprav bo pomoč za naložbe v podporo biogoriv iz živil prenehala z začetkom uporabe teh smernic, se lahko pomoč za tekoče poslovanje za biogoriva iz živil odobri le do leta 2020. Taka pomoč se zato lahko dodeli le obratom, ki so začeli delovati pred 31. decembrom 2013, dokler obrat ni v celoti amortiziran, v nobenem primeru pa ne po letu 2020.

(114)

Poleg tega bo Komisija štela, da pomoč ne zvišuje ravni varstva okolja, zato se ne more šteti za združljivo z notranjim trgom, če je dodeljena za biogoriva, za katera velja obveznost dobave ali mešanja (60), razen če lahko država članica dokaže, da je pomoč omejena na trajnostna biogoriva, ki so predraga, da bi prišla na trg le na podlagi obveznosti dobave biogoriv ali mešanja z njimi.

(115)

Čeprav so pri sistemu EU za trgovanje z emisijami in davkih na CO2 stroški emisij toplogrednih plinov internalizirani, ti stroški verjetno še niso v celoti internalizirani. Državna pomoč lahko zato prispeva k doseganju povezanih, vendar posamičnih, ciljev Unije na področju energije iz obnovljivih virov. Komisija torej predpostavlja, razen če nima dokazov o nasprotnem, da je preostalo nedelovanje trga še vedno prisotno in se lahko odpravi s pomočjo za energijo iz obnovljivih virov.

(116)

Da bi se državam članicam omogočilo doseganje njihovih ciljev v skladu s cilji strategije EU 2020, Komisija predpostavlja, da je pomoč ustrezna, njeni izkrivljajoči učinki pa omejeni, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji.

(117)

V zvezi s pomočjo za proizvodnjo energije v hidroelektrarnah je vpliv lahko dvojen: na eni strani ima pozitiven vpliv v smislu nizkih emisij toplogrednih plinov, na drugi strani pa lahko ima tudi negativen vpliv na vodne sisteme in biotsko raznovrstnost. Zato morajo države članice pri dodeljevanju pomoči za proizvodnjo energije v hidroelektrarnah upoštevati Direktivo 2000/60/ES (61) in zlasti člen 4(7) Direktive, ki določa merila v zvezi z dovoljenji za nova preoblikovanja vodnih teles.

(118)

Temeljno načelo zakonodaje Unije na področju odpadkov je hierarhija ravnanja z odpadki, ki določa prednostno razvrstitev načinov ravnanja z odpadki (62). Državna pomoč za energijo iz obnovljivih virov, pri čemer se odpadki, vključno z odpadno toploto, uporabljajo kot gorivo, lahko pozitivno prispeva k varstvu okolja, pod pogojem, da ne zaobide tega načela.

(119)

Pomoč za energijo iz obnovljivih virov se lahko dodeli kot pomoč za naložbe ali tekoče poslovanje. Za sheme pomoči za naložbe in posamično priglašeno pomoč za naložbe se uporabljajo pogoji iz oddelka 3.2.

(120)

Za sheme pomoči za tekoče poslovanje se bodo uporabljali splošni pogoji iz oddelka 3.2., kakor so bili spremenjeni s posebnimi določbami iz tega oddelka. Za posamično priglašeno pomoč za tekoče poslovanje se uporabljajo pogoji iz oddelka 3.2, pri čemer se po potrebi upoštevajo spremembe, sprejete na podlagi tega oddelka, za sheme pomoči za tekoče poslovanje.

(121)

Komisija bo takšne sheme pomoči odobrila največ za obdobje desetih let. Če se ukrep ohrani, ga je treba po koncu tega obdobja ponovno priglasiti. Kar zadeva biogoriva iz živil, se morajo obstoječe in novo priglašene sheme zaključiti do leta 2020.

(122)

Unija je določila splošni cilj Unije za delež obnovljivih virov energije v končni porabi energije in ta cilj pretvorila v obvezne nacionalne cilje. Direktiva o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov vključuje mehanizme za sodelovanje (63), da se olajša čezmejna podpora za doseganje nacionalnih ciljev. Sheme pomoči za tekoče poslovanje morajo biti načeloma odprte drugim državam EGP in pogodbenicam Energetske skupnosti, da se omejijo splošni izkrivljajoči učinki. Tako se na najmanjšo možno mero znižajo stroški za države članice, katerih edini cilj je doseči nacionalni cilj glede obnovljivih virov energije, ki je določen v zakonodaji Unije. Vendar države članice morda želijo imeti vzpostavljen mehanizem za sodelovanje, preden dovolijo čezmejno podporo, saj se sicer proizvodnja iz obratov v drugih državah ne bi upoštevala pri njihovem nacionalnem cilju v skladu z direktivo o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (64). Komisija bo pozitivno obravnavala sheme, ki so odprte drugim državam EGP ali Energetske skupnosti.

(123)

Pomoč za električno energijo iz obnovljivih virov bi morala načeloma prispevati k vključevanju električne energije iz obnovljivih virov na trg. Vendar za nekatere majhne obrate to morda ni izvedljivo ali primerno.

(124)

Da bi se spodbudilo vključevanje električne energije iz obnovljivih virov na trg, je pomembno, da upravičenci električno energijo prodajajo neposredno na trgu in da zanje veljajo tržne obveznosti. Od 1. januarja 2016 za vse nove sheme in ukrepe pomoči veljajo naslednji kumulativni pogoji:

(125)

Pogoji iz odstavka (124) ne veljajo za obrate z nameščeno zmogljivostjo električne energije manj kot 500 kW ali predstavitvene projekte, razen pri električni energiji, pridobljeni iz vetrne energije, kjer se uporablja nameščena zmogljivost električne energije 3 MW ali 3 proizvodnih enot.

(126)

V prehodni fazi v letih 2015 in 2016 je treba pomoč za vsaj 5 % načrtovane nove zmogljivosti proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov dodeliti v konkurenčnem postopku zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril.

Od 1. januarja 2017 se uporabljajo naslednje zahteve:

Pomoč se bo dodeljevala v konkurenčnih postopkih zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril (66), razen če:

Če so taki konkurenčni postopki zbiranja ponudb odprti za vse proizvajalce električne energije iz obnovljivih virov na nediskriminatorni podlagi, Komisija predpostavlja, da je pomoč sorazmerna in ne izkrivlja konkurence v obsegu, ki bi bil v nasprotju z notranjim trgom.

Postopek zbiranja ponudb je lahko omejen na posamezne tehnologije, če v primeru postopka, odprtega za vse proizvajalce, rezultat ne bi bil optimalen in takega rezultata ne bi bilo mogoče preprečiti z zasnovo postopka, pri čemer se upošteva zlasti naslednje:

(127)

Pomoč se lahko dodeli brez konkurenčnega postopka zbiranja ponudb, kot je opisano v odstavku (126), za obrate z nameščeno zmogljivostjo električne energije manj kot 1 MW ali demonstracijske projekte, razen za električno energijo, proizvedeno iz vetrne energije, za obrate z inštalirano močjo proizvodnje električne energije do 6 MW ali 6 proizvodnih enot.

(128)

Če konkurenčni javni razpis ni bil objavljen, se uporabljajo pogoji odstavkov (124) in (125) ter pogoji za pomoč za tekoče poslovanje za energijo iz obnovljivih virov energije, ki ni električna energija iz odstavka (131).

(129)

Pomoč se dodeli le, dokler ni obrat v celoti amortiziran v skladu z običajnimi računovodskimi pravili, pri čemer je treba morebitno predhodno prejeto pomoč za naložbe odšteti od pomoči za tekoče poslovanje.

(130)

Ti pogoji ne posegajo v možnost držav članic, da upoštevajo vidike prostorskega načrtovanja, na primer z zahtevanjem gradbenih dovoljenj pred sodelovanjem v postopku zbiranja ponudb ali zahtevanjem naložbenih odločitev v določenem obdobju.

(131)

Za energijo iz obnovljivih virov, ki ni električna energija, se bo pomoč za tekoče poslovanje štela za združljivo z notranjim trgom, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(132)

Za razliko od večine drugih obnovljivih virov energije biomasa zahteva razmeroma nizke stroške naložbe, vendar vključuje višje stroške poslovanja. Višji stroški poslovanja lahko preprečijo, da bi obrat na biomaso (68) posloval tudi po amortizaciji obrata, ker so lahko stroški poslovanja višji od prihodkov (tržne cene). Na drugi strani lahko obstoječ obrat na biomaso pri poslovanju kot vir surovin namesto biomase uporabi fosilna goriva, če je uporaba fosilnih goriv kot surovine ekonomsko ugodnejša od uporabe biomase. Da bi se v obeh primerih ohranila uporaba biomase, lahko Komisija oceni pomoč za tekoče poslovanje za združljivo z notranjim trgom tudi po amortizaciji obrata.

(133)

Komisija bo štela pomoč za tekoče poslovanje za biomaso po amortizaciji obrata za združljivo z notranjim trgom, če država članica dokaže, da so stroški poslovanja, ki jih krije upravičenec po amortizaciji obrata, še vedno višji od tržne cene zadevne energije in če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(134)

Komisija bo štela pomoč za tekoče poslovanje za biomaso po amortizaciji obrata za združljivo z notranjim trgom, če država članica dokaže, da je uporaba fosilnih goriv kot surovine neodvisno od tržne cene zadevne energije ekonomsko ugodnejša od uporabe biomase in če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(135)

Države članice lahko dodelijo podporo za obnovljive vire energije z uporabo tržnih mehanizmov, kot so zeleni certifikati. Takšni tržni mehanizmi (69) omogočajo, da vsi proizvajalci energije iz obnovljivih virov posredno uživajo ugodnosti zagotovljenega povpraševanja po taki energiji po ceni, ki je višja od tržne cene za konvencionalno energijo. Cena takšnih zelenih certifikatov ni vnaprej določena, ampak je odvisna od ponudbe in povpraševanja na trgu.

(136)

Komisija bo pomoč iz odstavka (135) štela za združljivo z notranjim trgom, če lahko države članice zagotovijo zadostne dokaze, da je takšna podpora (i) bistvena za zagotovitev poslovne vzdržnosti zadevnih virov obnovljive energije, (ii) da v okviru sheme skupna nadomestila sčasoma ne postanejo previsoka za vse tehnologije ali za posamezne manj razširjene tehnologije, če so uvedene različne ravni certifikatov na enoto proizvedene energije, in (iii) da podpora ne odvrača proizvajalcev energije iz obnovljivih virov od prizadevanj za večjo konkurenčnost.

(137)

Komisija zlasti meni, da se ne smejo uporabljati različne ravni podpore z uporabo zelenih certifikatov, razen če država članica dokaže potrebo različnih ravneh na podlagi utemeljitev iz odstavka (126). Uporabljajo se pogoji iz odstavkov (124) in (125), kadar je to tehnično izvedljivo. Morebitno predhodno prejeto pomoč za naložbe je treba odšteti od pomoči za tekoče poslovanje.

(138)

Unija je določila cilj 20 % za prihranek porabe primarne energije Unije do leta 2020. Unija je sprejela zlasti direktivo o energijski učinkovitosti, ki vzpostavlja skupni okvir za spodbujanje energijske učinkovitosti v Uniji ter s katero naj bi se dosegel splošni cilj izpolnitve krovnega cilja Unije za leto 2020 na področju energijske učinkovitosti in pripravila podlaga za nadaljnje izboljšanje energijske učinkovitosti po letu 2020.

(139)

Za zagotovitev, da pomoč prispeva k višji ravni varstva okolja, bo pomoč za daljinsko ogrevanje in hlajenje ter soproizvodnjo toplote in električne energije združljiva z notranjim trgom le, če bo dodeljena za naložbe, vključno z nadgradnjami, za soproizvodnjo toplote in električne energije z visokim izkoristkom ter energijsko učinkovito daljinsko ogrevanje in hlajenje. Pri ukrepih, ki so sofinancirani iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, lahko države članice uporabijo utemeljitve v ustreznih operativnih programih.

(140)

Državna pomoč za soproizvodnjo in napravami za daljinsko ogrevanje z uporabo odpadkov, vključno z odpadno toploto, kot je vnos goriva lahko pozitivno prispevajo k varstvu okolja, pod pogojem, da to ne privede do izogiba načela hierarhije ravnanja z odpadki (iz odstavka (118)).

(141)

Država članica lahko za dokazovanje, da pomoč zvišuje raven varstva okolja, kolikor je to mogoče kvantitativno opredeliti, uporabi različne kazalnike, zlasti količino prihranjene energije zaradi boljše energijske učinkovitosti in večje energijske produktivnosti ali večje učinkovitosti zaradi manjše porabe energije in manjše uporabe goriva.

(142)

Ukrepi za energetsko učinkovitost so usmerjeni v negativne zunanje učinke, kot je navedeno v odstavku (35), in sicer z oblikovanjem posameznih spodbud za dosego okoljskih ciljev za energetsko učinkovitost in zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Poleg splošnih oblik nedelovanja trga, opredeljenih v oddelku 3.2, je ena oblika nedelovanja trga, ki lahko nastane na področju ukrepov glede energijske učinkovitosti, povezana z ukrepi glede energijske učinkovitosti stavb. Pri obnovi stavb koristi od ukrepov glede energijske učinkovitosti običajno nima lastnik stavbe, ki običajno krije stroške obnove, ampak jih ima najemnik. Zato Komisija meni, da je lahko potrebna državna pomoč za spodbujanje naložb v energijsko učinkovitost, da bi se izpolnili cilji direktive o energijski učinkovitosti.

(143)

Direktiva o energijski učinkovitosti obvezuje države članice, da dosežejo cilje, vključno na področju energijsko učinkovite obnove stavb in končne porabe energije. Vendar pa direktiva o energetski učinkovitosti ne določa cilje za podjetja glede energetske učinkovitosti in v zvezi s tem ne bo preprečila, da bi imela pomoč na področju energetske učinkovitosti spodbujevalni učinek.

(144)

Spodbujevalni učinek pomoči se bo ocenil na podlagi pogojev iz oddelka 3.2.4 teh smernic.

(145)

Državna pomoč se lahko šteje za ustrezen instrument za financiranje ukrepov glede energijske učinkovitosti, ne glede na obliko, v kateri je dodeljena.

(146)

Pri ukrepih glede energijske učinkovitosti se lahko vračljivo predplačilo šteje za ustrezen instrument državne pomoči, zlasti če so prihodki na podlagi ukrepa glede energijske učinkovitosti negotovi.

(147)

Pri ocenjevanju državne pomoči, dodeljene zlasti za energijsko učinkovito obnovo stavb, se lahko finančni instrument, ki ga vzpostavijo države članice za financiranje obnove, šteje za ustrezen instrument za odobritev državne pomoči.

(148)

Upravičeni stroški so opredeljeni kot dodatni naložbeni stroški, kot je določeno v odstavku.(73) Pri nekaterih ukrepih glede energijske učinkovitosti je morda obratni hipotetični scenarij težko opredeliti, zlasti pri integriranih projektih. V zvezi s takšnimi projekti je Komisija pripravljena razmisliti o približku za določitev upravičenih stroškov, kakor je opredeljeno v odstavku (75).

(149)

Uporabljajo se intenzivnosti pomoči, kakor so opredeljene v Prilogi 1.

(150)

Komisija bo štela pomoč za tekoče poslovanje za ukrepe glede energijske učinkovitosti za sorazmerno le, če bodo izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(151)

Pomoč za tekoče poslovanje obratov za soproizvodnjo z visokim izkoristkom se lahko dodeli na podlagi pogojev, ki veljajo za pomoč za tekoče poslovanje za električno energijo iz obnovljivih virov, kakor je opredeljeno v oddelku 3.3.2.1, in sicer le:

(152)

Cilj vodilne pobude „Evropa, gospodarna z viri“ iz strategije Evropa 2020 je doseči trajnostno rast z opredelitvijo in ustvarjanjem novih poslovnih priložnosti, med drugim tudi z novimi in inovativnimi načini proizvodnje, poslovnimi modeli in zasnovo proizvodov. Pobuda opredeljuje, kako je mogoče tako rast ločiti od porabe virov in splošnega vpliva na okolje.

(153)

Nedelovanja trga iz odstavka (35) so še posebej pomembna za učinkovito rabo virov. Poleg tega nedelovanje trga na tem področju pogosto ni obravnavano v okviru drugih politik in ukrepov, kot je obdavčevanje ali regulacija. V takih primerih je lahko potrebna državna pomoč.

(154)

Države članice morajo za posamezne ukrepe dokazati kvantitativno opredeljive koristi na tem področju politike, zlasti v zvezi z obsegom prihranjenih virov ali koristmi zaradi učinkovite rabe virov.

(155)

Komisija ob upoštevanju tesnih povezav z novimi inovativnimi načini proizvodnje opozarja, da so lahko ukrepi, ki spodbujajo učinkovito rabo virov, po izpolnitvi ustreznih meril upravičeni do dodatnega bonusa za ekoinovacije iz odstavka (78).

(156)

Preprečevanje nastajanja, ponovna uporaba in recikliranje odpadkov so v skladu z načelom hierarhije ravnanja z odpadki (iz odstavka (118)) v sedmem okoljskem akcijskem programu Unije opredeljeni kot ena glavnih prednostnih nalog. Države članice morajo pripraviti načrte za ravnanje z odpadki (71), pri čemer bi morale to hierarhijo upoštevati in določiti ukrepe državne pomoči, ki so skladni z izvajanjem teh načrtov. Drugi ključni koncept, na katerem temelji okoljska zakonodaja Unije, je načelo „onesnaževalec plača“, opisano v odstavku (44).

(157)

Državne pomoči za ravnanje z odpadki, zlasti za dejavnosti, namenjene preprečevanju, ponovni uporabi in recikliranju odpadkov, lahko pozitivno prispevajo k varstvu okolja, pod pogojem, da to ne privede do izogiba načela iz prejšnjega odstavka. To vključuje ponovno uporabo ali recikliranje vode ali mineralov, ki sicer kot odpadki ne bi bili uporabljeni. Ob upoštevanju načela „onesnaževalec plača“, zlasti podjetja, ki proizvajajo odpadke, ne bi smela biti oproščena stroškov njihove obdelave. Poleg tega ne bi smeli nastati negativni vplivi na normalno delovanje trgov s sekundarnimi materiali.

(158)

Komisija bo pomoč za ravnanje z odpadki štela kot pomoč za dosego cilja skupnega interesa v skladu z zgoraj opredeljenimi načeli ravnanja z odpadki, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(159)

Pomoč, ki je v nasprotju s tem, kar je navedeno v odstavku (159)(a), je namenjena upravljanju lastnih odpadkov upravičenca in bo ocenjena na podlagi splošnih meril iz oddelka 3.2, ki se uporabljajo za pomoč za podjetja, ki presegajo standarde Unije ali povečujejo varstvo okolja v odsotnosti standardov Unije v skladu z odstavkom (25)(c).

(160)

V Direktivi 2009/31/ES (73) (direktiva o zajemanju in shranjevanju ogljikovega dioksida) ter sporočilu Komisije o prihodnosti zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida v Evropi (74) je navedeno, da je zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida tehnologija, ki lahko prispeva k blažitvi podnebnih sprememb. Pri prehodu na popolnoma nizkoogljično gospodarstvo se lahko s tehnologijo zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida uskladi povpraševanje po fosilnih gorivih s potrebo po zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida lahko trenutno v nekaterih industrijskih sektorjih pomeni edino tehnološko možnost za zmanjšanje emisij iz proizvodnih procesov v dolgoročno potrebnem obsegu. Glede na to, da stroški zajemanja, prevoza in skladiščenja predstavljajo pomembno oviro za uveljavitev shranjevanja in zajemanja ogljikovega dioksida, državna pomoč lahko prispeva k spodbujanju razvoja te tehnologije.

(161)

Da bi se spodbujali dolgoročni cilji glede dekarbonizacije, Komisija meni, da pomoč za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida prispeva k skupnemu cilju varstva okolja.

(162)

Unija je sprejela več pobud za obravnavanje negativnih zunanjih učinkov. Sistem Unije za trgovanje z emisijami zlasti zagotavlja internalizacijo stroškov emisij toplogrednih plinov, kar pa še ne zagotavlja doseganje dolgoročnih ciljev Unije na področju dekarbonizacije. Komisija torej predpostavlja, da pomoč za zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida obravnava preostalo nedelovanje trga, razen če ima dokaze, da zadevno preostalo nedelovanje trga ne obstaja več.

(163)

Komisija brez poseganja v ureditev Unije na tem področju predpostavlja ustreznost pomoči, če so izpolnjeni vsi drugi pogoji. Dovoljeni sta tako pomoč za tekoče poslovanje kot pomoč za naložbe.

(164)

Pomoč se lahko zagotovi za podporo elektrarn na fosilna goriva in/ali biomaso (vključno s kombiniranimi elektrarnami, ki uporabljajo fosilna goriva in biomaso) ali drugim industrijskim obratom, opremljenim z zmogljivostmi za zajem, prevoz in shranjevanje ogljikovega dioksida ali posameznimi elementi verige zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida. Vendar pomoč za podporo projektom v zvezi z zajemanjem in shranjevanjem ogljikovega dioksida ne vključuje pomoči za obrate, ki izpuščajo ogljikov dioksid (industrijski obrati ali elektrarne), kot take, ampak pomoč za stroške, ki izhajajo iz projekta v zvezi z zajemanjem in shranjevanjem ogljikovega dioksida.

(165)

Pomoč je omejena na dodatne stroške za zajem, prevoz in shranjevanje izpuščenega ogljikovega dioksida. Splošno je sprejeto, da bi obratni hipotetični scenarij zajemal okoliščine, v katerih se projekt ne bi izvajal, saj je zajemanje in shranjevanje ogljikovega dioksida podobno dodatni infrastrukturi, ki ni potrebna za delovanje obrata. Ob upoštevanju tega obratnega hipotetičnega scenarija so upravičeni stroški opredeljeni kot likvidnostna vrzel. Upoštevajo se vsi prihodki, tudi na primer privarčevani stroški zaradi manjše potrebe po pravicah iz sistema za trgovanje z emisijami, financiranje iz programa NER300 in financiranje iz programa EEPO (75).

(166)

Komisija oceni izkrivljajoče učinke pomoči na podlagi meril iz oddelka 3.2.6, pri čemer upošteva, ali so vzpostavljeni dogovori o izmenjavi znanja, ali je infrastruktura odprta tretjim osebam in ali podpora za posamezne elemente verige zajemanja in shranjevanja ogljikovega dioksida pozitivno vpliva na druge obrate na fosilna goriva v lasti upravičenca.

(167)

Cilj okoljskih davkov je zvišati stroške okolju škodljivega ravnanja, s čimer se odvrača od takega ravnanja in zviša raven varstva okolja. Okoljski davki naj bi načeloma odražali splošne stroške za družbo, v skladu s tem pa naj bi bil znesek plačanega davka na enoto emisije enak za vsa podjetja, ki povzročajo emisije. Čeprav lahko znižanja ali oprostitve okoljskih davkov negativno vplivajo na ta cilj (76), je včasih tak pristop potreben, in sicer kadar bi bili upravičenci v nasprotnem primeru postavljeni v tako slab konkurenčni položaj, da uvedba okoljskega davka sploh ne bi bila smiselna.

(168)

Dejansko bi ugodnejša davčna obravnava za nekatera podjetja lahko omogočila višjo splošno stopnjo okoljske dajatve. V skladu s tem lahko znižanja ali oprostitve okoljskih davkov (77), vključno z vračili davka, vsaj posredno prispevajo k višji ravni varstva okolja. Vendar pri tem ne bi smel biti ogrožen splošni cilj okoljskega davka, tj. preprečevanje okolju škodljivega ravnanja. Znižanja davkov bi morala biti potrebna ter temeljiti na objektivnih, preglednih in nediskriminatornih merilih, zadevna podjetja pa bi morala prispevati k izboljšanju varstva okolja. To bi bilo mogoče doseči z dodelitvijo nadomestila v obliki vračil davka, pri čemer podjetja ne bi bila oproščena plačila davka kot takega, ampak bi zanj prejela fiksno letno nadomestilo za pričakovano povišanje zneska plačljivega davka.

(169)

Komisija bo sheme pomoči odobrila za največ 10 let, država članica pa lahko po tem obdobju ponovno priglasi ukrep, če ponovno oceni ustreznost zadevnih ukrepov pomoči.

(170)

Komisija bo štela, da znižanja davkov ne ovirajo splošno zastavljenega cilja in vsaj posredno prispevajo k višji ravni varstva okolja, če država članica dokaže, da (i) so znižanja ustrezno usmerjena v podjetja, na katera višji davek najbolj vpliva, in (ii) da se splošno uporablja višja davčna stopnja kot v primeru brez oprostitve.

(171)

V ta namen bo Komisija ocenila informacije, ki jih predložijo države članice. Take informacije morajo vključevati zadevne sektorje ali kategorije upravičencev, za katere se uporabljajo oprostitve ali znižanja, na eni strani ter položaj glavnih upravičencev v posameznem zadevnem sektorju in način, kako bi lahko obdavčenje prispevalo k varstvu okolja, na drugi strani. Oproščeni sektorji morajo biti ustrezno opisani, pri čemer mora biti priložen seznam največjih upravičencev za posamezen sektor (predvsem ob upoštevanju prihodkov od prodaje, tržnih deležev in velikosti davčne osnove).

(172)

Če so okoljski davki usklajeni, Komisija lahko za oceno potrebnosti in sorazmernosti pomoči uporabi poenostavljen pristop. Komisija lahko v okviru Direktive 2003/96/ES (78) (v nadaljnjem besedilu: direktiva o obdavčitvi energije) uporabi poenostavljen pristop za znižanja davkov, pri čemer se upošteva najnižja davčna stopnja Unije. Pri vseh ostalih okoljskih davkih je potrebna podrobna ocena potrebnosti in sorazmernosti pomoči.

(173)

Komisija bo štela, da je pomoč v obliki znižanj davkov potrebna in sorazmerna, če (i) upravičenci plačujejo vsaj najnižjo davčno stopnjo v Uniji, ki je določena z ustrezno veljavno direktivo, (ii) izbira upravičencev temelji na objektivnih in preglednih merilih in (iii) se pomoč načeloma dodeli na enak način za vse konkurente v istem sektorju, če so v podobnem dejanskem položaju.

(174)

Države članice lahko pomoč dodelijo v obliki znižanja davčne stopnje ali kot fiksen znesek letnega nadomestila (vračilo davka) ali kot kombinacijo obojega. Prednost pristopa z vračilom davka je v tem, da podjetja ostanejo izpostavljena cenovnemu signalu, ki ga daje okoljski davek. Kadar se uporablja vračilo davka, je treba znesek vračila izračunati na podlagi preteklih podatkov, tj. ravni proizvodnje, potrošnje ali onesnaževanja, ugotovljene za podjetje v referenčnem letu. Raven vračila davka ne sme preseči najnižjega zneska davka v Uniji, ki bi veljal za referenčno leto.

(175)

Če upravičenci plačujejo manj, kot je najnižja davčna stopnja Skupnosti, ki jo določa veljavna zadevna direktiva, se pomoč oceni na podlagi pogojev za neusklajene okoljske davke iz odstavkov (177) in (178).

(176)

Za vse druge neusklajene okoljske davke in usklajene davke, ki ne dosegajo najnižjih stopenj Unije iz direktive o obdavčitvi energije (glej odstavek (173)), ter da se dokaže potreba in sorazmernost pomoči, bi morala država članica jasno opredeliti področje uporabe znižanj davkov. V ta namen bi morala država članica predložiti informacije, določene v odstavku (171). Države članice se lahko odločijo za dodelitev pomoči upravičencem do pomoči v obliki davčnega vračila (iz odstavka (174)). Ta pristop upravičence do pomoči še naprej izpostavlja predvidenemu cenovnemu signalu okoljskega davka, hkrati pa je omejeno pričakovano povišanje zneska plačljivega davka.

(177)

Komisija bo štela pomoč za potrebno, če bodo izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(178)

Komisija bo štela pomoč za sorazmerno, če bo izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

(179)

V primeru davka na ogljikov dioksid, obračunanega za energente, ki se uporabljajo za proizvodnjo električne energije, je dobavitelj električne energije zavezan k plačilu davka. Tak davek na ogljikov dioksid je lahko zasnovan tako, da z obdavčevanjem ogljikovega dioksida podpira ceno pravic v sistemu Unije za trgovanje z emisijami in je nanjo neposredno vezan. Vendar se cena električne energije zviša, če se ti stroški prenesejo na odjemalca električne energije. V tem primeru je učinek davka na ogljikov dioksid podoben učinku prenosa stroškov pravic v sistemu za trgovanje z emisijami in njihove vključitve v ceno električne energije (posredni stroški emisij).

(180)

Če je davek iz odstavka (180) zasnovan tako, da je neposredno vezan na ceno pravic v sistemu EU za trgovanje z emisijami in je njegov cilj povišanje cene pravic, obstaja možnost nadomestila za višje posredne stroške. Komisija bo štela, da je ukrep združljiv z notranjim trgom samo, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(181)

Financiranje podpore za energijo iz obnovljivih virov prek dajatev kot tako ni usmerjeno v negativne zunanje učinke in zato nima neposrednega vpliva na okolje. Te dajatve se zato bistveno razlikujejo od posrednih davkov na električno energijo iz odstavka (168), čeprav so lahko tudi posledica višjih cen električne energije. Stroški električne energije se lahko zvišajo eksplicitno prek posebne dajatve, ki jo odjemalci električne energije plačujejo poleg cene električne energije, ali posredno prek dodatnih stroškov, ki jih imajo dobavitelji električne energije zaradi obveznosti kupovanja energije iz obnovljivih virov, ki se posledično prenesejo na njihove stranke, tj. odjemalce električne energije. Tipičen primer bi bila obveznost za dobavitelje električne energije, da kupijo določen delež energije iz obnovljivih virov prek zelenih certifikatov, pri čemer dobavitelj ne prejme nadomestila.

(182)

Če stroške financiranja podpore za energijo iz obnovljivih virov krijejo odjemalci energije, naj bi se načeloma krili na način, ki ne dela razlik med odjemalci energije. Vendar so lahko potrebna nekatera ciljno usmerjena znižanja teh stroškov, da se zagotovi zadostna finančna podlaga za podporo za energijo iz obnovljivih virov, s čimer se prispeva k doseganju ciljev v zvezi z energijo iz obnovljivih virov, določenih na ravni EU (82). Da bi se na eni strani preprečil bistveno slabši konkurenčni položaj podjetij, na katera še posebej vplivajo stroški financiranja podpore za energijo iz obnovljivih virov, lahko države članice dodelijo delno nadomestilo za te dodatne stroške. Brez takega nadomestila je lahko financiranje podpore za energijo iz obnovljivih virov netrajnostno, javna podpora za določitev ambicioznih ukrepov za podporo za energijo iz obnovljivih virov pa omejena. Če je po drugi strani tako nadomestilo previsoko ali se dodeli prevelikemu številu odjemalcev električne energije, je lahko ogroženo tudi splošno financiranje podpore za energijo iz obnovljivih virov, saj se lahko zmanjša javna podpora za podporo energiji iz obnovljivih virov, izkrivljanje konkurence in trgovine pa je lahko še posebej veliko.

(183)

Komisija bo za oceno državne pomoči za nadomestilo financiranja podpore za energijo iz obnovljivih virov uporabljala samo pogoje iz tega oddelka in oddelka 3.2.7.

(184)

Da bi se zagotovilo, da pomoč spodbuja financiranje podpore za energijo iz obnovljivih virov, bodo morale države članice dokazati, da dodatni stroški, ki se odražajo v višjih cenah električne energije, ki jih nosijo upravičenci, izhajajo izključno iz podpore za energijo iz obnovljivih virov. Dodatni stroški ne smejo presegati financiranja podpore za energijo iz obnovljivih virov (83).

(185)

Pomoč mora biti omejena na sektorje, katerih konkurenčni položaj je izpostavljen tveganju zaradi stroškov, ki izhajajo iz financiranja podpore za energijo iz obnovljivih virov zaradi njihove elektro-intenzivnosti in izpostavljenosti mednarodni trgovini. V skladu s tem se lahko pomoč dodeli le, če podjetje spada v sektorje iz Priloge 3 (84). Ta seznam naj bi se uporabljal le za namene upravičenosti do te posebne oblike nadomestila.

(186)

Da se upošteva morebitna heterogenost nekaterih sektorjev v zvezi z elektro-intenzivnostjo, lahko država članica podjetje vključi tudi v svojo nacionalno shemo za odobritev znižanj stroškov, ki izhajajo iz podpore za obnovljive vire energije, če ima podjetje vsaj 20-odstotno (85) elektro-intenzivnost in pripada sektorju z vsaj 4-odstotno trgovsko intenzivnostjo na ravni Unije, čeprav ne spada v nobenega od sektorjev iz Priloge 3 (86). Za izračun elektro-intenzivnosti podjetja je treba uporabljati standardne primerjalne učinkovitosti rabe električne energije v industrijskih sektorjih, kadar so na voljo.

(187)

Države članice morajo v okviru upravičenega sektorja zagotoviti, da izbira upravičencev temelji na objektivnih, nediskriminatornih in preglednih merilih ter da se pomoč načeloma dodeli na enak način za vse konkurente v istem sektorju, če so v podobnem dejanskem položaju.

(188)

Komisija bo štela pomoč za sorazmerno, če upravičenci do pomoči plačajo vsaj 15 % dodatnih stroškov brez znižanja.

(189)

Vendar bi lahko glede na znatno povišanje dodatkov za energijo iz obnovljivih virov v zadnjih letih lasten prispevek v višini 15 % polnega zneska dodatka za energijo iz obnovljivih virov presegel zmožnost podjetij, na katera je obremenitev še posebej vplivala. Zato lahko države članice po potrebi dodatno omejijo višino stroškov, ki izhajajo iz financiranja pomoči za energijo iz obnovljivih virov in se plačujejo na ravni podjetij, na 4 % bruto dodane vrednosti (87) zadevnega podjetja. Za podjetja z vsaj 20-odstotno elektro-intenzivnostjo lahko države članice omejijo skupni znesek, ki ga je treba plačati, na 0,5 % bruto dodane vrednosti zadevnega podjetja.

(190)

Če države članice določijo omejitev v višini 4 % oziroma 0,5 % bruto dodane vrednosti, morata ti omejitvi veljati za vsa upravičena podjetja.

(191)

Države članice lahko sprejmejo ukrepe za zagotavljanje, da podatki o bruto dodani vrednosti, ki se uporabljajo za namen tega oddelka, zajemajo vse zadevne stroške dela.

(192)

Države članice lahko pomoč dodelijo v obliki zmanjšanja dajatev, kot fiksni letni znesek nadomestila (vračilo davka), ali kot kombinacijo obeh (88). Kadar se pomoč dodeli v obliki znižanja dajatev, mora biti vzpostavljen mehanizem za naknadno spremljanje, s katerim se zagotovi, da bodo morebitna preplačila pomoči vrnjena pred 1. julijem naslednjega leta. Kadar se pomoč dodeli v obliki fiksnega zneska letnega nadomestila, je treba ta znesek izračunati na podlagi preteklih podatkov, tj. ugotovljenih ravni porabe električne energije in bruto dodane vrednosti v zadevnem referenčnem letu. Znesek nadomestila ne sme presegati zneska pomoči, ki bi ga podjetje prejelo v referenčnem letu, pri čemer se uporabljajo parametri iz tega oddelka.

(193)

Države članice morajo uporabljati merila upravičenosti in sorazmernosti iz oddelka 3.7.2 najpozneje 1. januarja 2019. Pomoč, ki se dodeli za obdobje pred tem datumom, se šteje za združljivo, če so izpolnjena enaka merila.

(194)

Poleg tega Komisija meni, da se lahko vsaka pomoč, ki se dodeli za zmanjšanje obremenitve, povezane s finančno podporo za električno energijo iz obnovljivih virov, za leta pred letom 2019, razglasi za združljivo z notranjim trgom, če je skladna z načrtom prilagoditve.

(195)

Da bi se preprečile nenadne motnje za posamezno podjetje, mora tak načrt prilagoditve zajemati postopno prilagajanje na ravni pomoči, ki temeljijo na merilih za upravičenost in sorazmernost iz oddelka 3.7.2.

(196)

Če je bila pomoč dodeljena za obdobje pred datumom začetka uporabe teh smernic, načrt predvidi tudi postopno uporabo meril za to obdobje.

(197)

Če je bila pomoč v obliki znižanj ali oprostitev bremen, povezanih s finančno podporo za električno energijo iz obnovljivih virov, dodeljena pred začetkom uporabe teh smernic tistim podjetjem, ki ne izpolnjujejo pogojev iz oddelka 3.7.2, se taka pomoč lahko razglasi za združljivo pod pogojem, da prilagoditev načrta predvideva minimalni lastni prispevek v višini 20 % dodatnih stroškov za dodatno dajatev brez znižanja, ki se uveljavi postopoma, najkasneje pa 1. januarja 2019.

(198)

V načrtu prilagoditve so upoštevani vsi ustrezni gospodarski dejavniki, povezani s politiko glede energije iz obnovljivih virov.

(199)

Načrt prilagoditve odobri Komisija.

(200)

Prilagoditev načrta se priglasi Komisiji najpozneje 12 mesecev po datumu začetka uporabe teh smernic.

(201)

Sodobna energetska infrastruktura je bistvena za integriran trg z energijo, ki je ključen za zagotavljanje zanesljive oskrbe z energijo v Uniji, ter omogočanje Uniji, da doseže svoje širše podnebne in energetske cilje. Komisija je ocenila, da bo za naložbe v energetsko infrastrukturo evropskega pomena do leta 2020 potrebnih približno 200 milijard EUR (89). Ta ocena temelji na presoji o potrebni infrastrukturi, ki bi Uniji omogočila doseganje krovnih političnih ciljev glede dokončanja notranjega energetskega trga, zagotavljanja zanesljivosti oskrbe in omogočanja vključevanja obnovljivih virov energije. Kadar udeleženci na trgu ne morejo zagotoviti potrebne infrastrukture, je lahko državna pomoč potrebna za odpravljanje nedelovanja trga in pokrivanje obsežnih infrastrukturnih potreb Unije. To zlasti velja za infrastrukturne projekte, ki imajo čezmejen vpliv ali prispevajo k regionalni koheziji. Pomoč za energetsko infrastrukturo bi načeloma morala biti pomoč za naložbe, tudi za posodobitev in nadgradnjo infrastrukture.

(202)

Energetska infrastruktura je pogoj za delujoči trg z energijo. Pomoč za energetsko infrastrukturo zato krepi notranji trg z energijo. Izboljša stabilnost sistema, zadostnost proizvodnje, integracijo različnih energetskih virov in oskrbo z energijo v slabo razvitih omrežjih. Zato Komisija meni, da je pomoč za energetsko infrastrukturo koristna za notranji trg in torej prispeva k cilju skupnega interesa.

(203)

Naložbe v energetsko infrastrukturo pogosto spremlja nedelovanje trga. Nedelovanje trga, do katerega lahko pride na področju energetske infrastrukture, je povezano s težavami z usklajevanjem. Razhajajoči se interesi vlagateljev, negotovost glede rezultata sodelovanja in učinki omrežja lahko preprečijo razvoj projekta ali njegovo učinkovito zasnovo. Hkrati lahko energetska infrastruktura ustvarja znatne pozitivne zunanje učinke, pri čemer so lahko stroški in koristi infrastrukture asimetrično porazdeljeni med različne udeležence na trgu ter države članice.

(204)

Da bi se odpravilo nedelovanje trga iz odstavka (204), se za energetsko infrastrukturo običajno uporabljajo ureditev na področju tarif in dostopa ter zahteve po ločevanju v skladu z zakonodajo o notranjem trgu z energijo (90).

(205)

Kar zadeva financiranje, se lahko nedelovanje trga razen z obveznimi tarifami za odjemalce odpravi tudi z dodelitvijo državne pomoči. Da se dokaže, da je državna pomoč na področju energetske infrastrukture potrebna, se uporabljajo načela iz odstavkov (207) in (207).

(206)

Komisija meni, da gre pri projektih skupnega interesa, kot je določeno v Uredbi 347/2013 (91), pametnih omrežjih in naložbah v infrastrukturo na območjih, ki prejemajo pomoč, za takšno nedelovanje trga v smislu pozitivnih zunanjih učinkov in težav pri usklajevanju, da financiranje s pomočjo tarif morda ni zadostno, tako da se lahko odobri državna pomoč.

(207)

Za projekte na področju energetske infrastrukture, ki spadajo v odstavek (206), ki so delno ali v celoti izvzeti iz zakonodaje o notranjem energetskem trgu, ter za projekte, ki ne spadajo v odstavek (206), bo Komisija za vsak primer posebej ocenila potrebo po državni pomoči. Komisija bo pri oceni upoštevala naslednje dejavnike: (i) v kakšnem obsegu nedelovanja trga povzroča nezadostno zagotavljanje potrebne infrastrukture; (ii) v kakšnem obsegu je infrastruktura dostopna tretjim stranem in je predmet reguliranja tarif; ter (iii) v kolikšni meri projekt prispeva k zanesljivosti oskrbe z energijo v Unije.

(208)

V zvezi s projekti naftne infrastrukture Komisija predpostavlja, da ni potrebe po državni pomoči. Vendar lahko države članice dodelijo državno pomoč v izrednih okoliščinah, kadar je to ustrezno utemeljeno.

(209)

Komisija meni, da so tarife (92) ustrezen primarni način za financiranje energetske infrastrukture. Vendar se lahko pri projektih skupnega interesa, inteligentnih omrežjih in infrastrukturnih naložbah in v območjih, ki prejemajo pomoč, državna pomoč šteje za ustrezen instrument za delno ali celotno financiranje take infrastrukture. V takih primerih nedelovanje trga pogosto onemogoča polno izvajanje načela „uporabnik plača“, na katerem temelji tarifna ureditev, ker bi bilo na primer zvišanje tarif za financiranje novih naložb v infrastrukturo tako veliko, da bi odvračalo naložbe ali potencialne odjemalce od uporabe infrastrukture.

(210)

Spodbujevalni učinek pomoči se oceni na podlagi pogojev, določenih v oddelku 3.2.4.

(211)

Znesek pomoči je treba omejiti na najnižji znesek, ki je potreben za dosego želenih infrastrukturnih ciljev. Za pomoč za infrastrukturo se šteje, da je obratni hipotetični scenarij položaj, v katerem se projekt ne bi izvajal. Upravičeni strošek je torej likvidnostna vrzel.

(212)

Ukrepi pomoči, odobreni za infrastrukturo, ne bi smeli preseči intenzivnosti pomoči v višini 100 % upravičenih stroškov.

(213)

Komisija bo od držav članic zahtevala, da jasno in ločeno opredelijo vse druge ukrepe pomoči, ki bi lahko vplivali na ukrepe pomoči za infrastrukturo.

(214)

Komisija bo ob upoštevanju obstoječih zahtev v okviru zakonodaje o notranjem trgu z energijo, ki so namenjene krepitvi konkurence, štela, da pomoč za energetsko infrastrukturo, za katero se uporablja ureditev notranjega trga, ne povzroča neupravičenih izkrivljajočih učinkov.

(215)

V primeru infrastrukture, ki je delno ali v celoti izvzeta iz zakonodaje o notranjem trgu z energijo ali pa se ta ureditev zanjo ne uporablja, ter v primeru podzemnih skladišč plina bo Komisija za vsak primer posebej ocenila morebitna izkrivljanja konkurence, pri čemer bo upoštevala zlasti stopnjo dostopa tretjih oseb do infrastrukture, za katero se dodeli pomoč, dostop do nadomestne infrastrukture in tržni delež upravičenca.

(216)

Zaradi vse večjega deleža obnovljivih virov energije prehaja proizvodnja električne energije v številnih državah članicah od sistema z razmeroma stabilno in stalno oskrbo na sistem z manj obsežno oskrbo iz spremenljivih virov s strani številnejših ponudnikov. Ta prehod ustvarja nove izzive za zagotavljanje zadostnosti proizvodnje.

(217)

Poleg tega nedelovanje trga in regulativne pomanjkljivosti lahko povzročijo nezadostne naložbe v proizvodne zmogljivosti, če so na primer veleprodajne cene omejene, trgi z električno energijo pa ne ustvarijo zadostne spodbude za naložbe.

(218)

Zato nekatere države članice razmišljajo o uvedbi ukrepov za zagotavljanje zadostnosti proizvodnje, običajno tako, da se zagotovi podpora proizvajalcem zgolj za razpoložljivost proizvodne zmogljivosti (93).

(219)

Ukrepe za zadostnost proizvodnje je mogoče oblikovati na več načinov, in sicer v obliki pomoči za naložbe in za tekoče poslovanje (načeloma se nagrajuje le zavezanost razpoložljivosti za dobavo električne energije), pri čemer imajo lahko ti ukrepi različne cilje. Namenjeni so lahko na primer obravnavanju kratkoročnih težav zaradi pomanjkanja prilagodljive proizvodne zmogljivosti za uravnavanje nenadnih nihanj v spremenljivi proizvodnji vetrne in sončne energije, ali pa lahko opredelijo cilj glede zadostnosti proizvodnje, ki ga želijo države članice zagotoviti neodvisno od težav zaradi kratkoročnih nihanj.

(220)

Pomoč za zadostnost proizvodnje je lahko v nasprotju s ciljem postopne odprave okolju škodljivih subvencij, tudi za fosilna goriva. Države članice naj bi zato obravnavale predvsem alternativne načine doseganja zadostnosti proizvodnje, ki nimajo negativnega vpliva na cilj postopnega odpravljanja okolju ali gospodarstvu škodljivih subvencij, kot sta spodbujanje uravnavanja povpraševanja in povečanje povezovalne zmogljivosti.

(221)

Jasno bi bilo treba opredeliti natančen cilj ukrepa, vključno s predvidenim časom in krajem nastanka težave z zadostnostjo proizvodnje. Opredelitev težave z zadostnostjo proizvodnje bi morala biti skladna z analizo zadostnosti proizvodnje, ki jo redno izvaja Evropsko omrežje operaterjev prenosnega sistema za električno energijo v skladu z zakonodajo o notranjem trgu z energijo (94).

(222)

Naravo in vzroke za težavo z zadostnostjo proizvodnje ter posledično za potrebo po državni pomoči za zagotavljanje zadostnosti proizvodnje bi bilo treba ustrezno analizirati in kvantitativno opredeliti, na primer v zvezi s pomanjkanjem zmogljivosti ob konični obremenitvi ali ob sezonskih nihanjih ali v zvezi s konično porabo v primeru nezmožnosti uskladitve povpraševanja in ponudbe na kratkoročnem veleprodajnem trgu. Opisati bi bilo treba mersko enoto za kvantitativno opredelitev in zagotoviti metodo za njen izračun.

(223)

Države članice bi morale jasno pojasniti razloge, zaradi katerih od trga ni mogoče pričakovati zagotavljanja zadostne zmogljivosti brez posredovanja, pri čemer se upošteva aktualni tržni in tehnološki razvoj (95).

(224)

Komisija bo v svoji oceni med drugim po potrebi upoštevala naslednje elemente, ki jih predloži država članica:

(225)

Ta pomoč bi bila samo za plačilo storitve čiste razpoložljivosti proizvajalca, tj. zavezanost, da je razpoložljiv za dobavo električne energije in ustrezno nadomestilo za to, na primer, plačilo po MW razpoložljive zmogljivosti. Pomoč ne bi smela vključevati nobenega nadomestila za prodajo električne energije, tj. nadomestila na prodano megavatno uro (MWh).

(226)

Ukrep naj bi bil odprt in naj bi zagotavljal ustrezne spodbude za obstoječe in prihodnje proizvajalce ter za upravljavce, ki uporabljajo zamenljive tehnologije, kot je odziv na strani povpraševanja ali rešitve glede skladiščenja. Pomoč naj bi se zato zagotovila prek mehanizma, ki omogoča potencialno različna pripravljalna obdobja, ki ustrezajo času, potrebnemu za uresničevanje novih naložb novih proizvajalcev, ki uporabljajo različne tehnologije. Pri ukrepu naj bi se upoštevalo tudi, v kakšnem obsegu bi se lahko s povezovalno zmogljivostjo odpravile morebitne težave z zadostnostjo proizvodnje.

(227)

Spodbujevalni učinek pomoči se bo ocenil na podlagi pogojev iz oddelka 3.2.4 teh smernic.

(228)

Izračun skupnega zneska pomoči naj bi zagotavljal stopnjo donosa upravičencev, ki jo je mogoče šteti za razumno.

(229)

Za konkurenčen postopek zbiranja ponudb na podlagi jasnih, preglednih in nediskriminatornih meril, ki je učinkovito usmerjen v opredeljeni cilj, se bo štelo, da zagotavlja razumne stopnje donosa v običajnih okoliščinah.

(230)

Ukrep bi moral vključevati mehanizme za zagotovitev, da ne more prihajati do nepričakovanih dobičkov.

(231)

Ukrep bi moral biti zasnovan tako, da se zagotovi, da se cena, plačana za razpoložljivost, samodejno približa ničli, kadar se pričakuje, da bo raven zagotovljene zmogljivosti zadostna za kritje potreb po zmogljivosti.

(232)

Ukrep bi moral biti zasnovan tako, da se sodelovanje v ukrepu omogoči vsem zmogljivostim, ki lahko učinkovito prispevajo k odpravljanju težav v zvezi z zadostnostjo proizvodnje, zlasti ob upoštevanju naslednjih dejavnikov:

(233)

Ukrep:

(234)

Vzpostavijo se lahko sheme trgovanja z dovoljenji, s katerimi se omejijo emisije onesnaževal, na primer za omejitev emisij NOx (98). Take sheme lahko vključujejo državno pomoč, zlasti kadar države članice dodelijo dovoljenja in pravice pod njihovo tržno vrednostjo. Če je skupni znesek dovoljenj, ki jih država članica dodeli, nižji od skupnih pričakovanih potreb podjetij, bo splošen učinek na raven varstva okolja pozitiven. Če na ravni posameznega podjetja dodeljene pravice ne krijejo vseh pričakovanih potreb podjetja, mora to zmanjšati svoje onesnaževanje in tako prispevati k zvišanju ravni varstva okolja ali kupiti dodatne pravice na trgu in tako plačati nadomestilo za svoje onesnaževanje.

(235)

Sheme trgovanja z dovoljenji se štejejo za združljive z notranjim trgom, če so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(236)

Komisija bo ocenila potrebo po državni pomoči, zajeti v shemi trgovanja z dovoljenji, in sorazmernost pomoči v skladu z naslednjimi merili:

(237)

Cilj naložbene pomoči za preselitev podjetij je ustvariti posamezne spodbude za zmanjšanje negativnih zunanjih učinkov s preselitvijo podjetij, ki močno onesnažujejo, na območja, kjer bo imelo tako onesnaževanje manj škodljiv učinek, kar bo zmanjšalo zunanje stroške. Pomoč je tako lahko upravičena, če se preselitev izvede iz okoljskih razlogov, vendar se ne bi smela dodeliti, če se preselitev izvede iz katerih koli drugih razlogov.

(238)

Naložbena pomoč za preselitev podjetij na nove lokacije zaradi okoljevarstvenih razlogov se šteje za združljivo z notranjim trgom, če so izpolnjeni pogoji v oddelkih 3.2.4 in 3.2.7 in so izpolnjeni naslednji kumulativni pogoji:

(239)

Upravičenec je lahko:

(240)

Za določitev višine upravičenih stroškov v primeru pomoči za preselitev bo Komisija upoštevala zlasti:

(241)

Intenzivnosti pomoči so določene v Prilogi 1.

(242)

Da bi Komisija dodatno zagotovila omejevanje izkrivljanja konkurence, lahko zahteva časovno omejitev (običajno na štiri leta ali manj) in oceno nekaterih shem pomoči iz odstavka (29). Ocena se opravi za sheme, pri katerih je lahko izkrivljanje konkurence še posebej veliko, tj. kadar obstaja tveganje, da bodo znatno omejile ali izkrivljale konkurenco, če se njihovo izvajanje ne pregleda pravočasno.

(243)

Glede na cilje pomoči ter da se državam članicam in manjšim projektom pomoči ne naloži nesorazmerno veliko breme, se ocenijo samo sheme pomoči z velikim proračunom, ki imajo nove značilnosti, ali če so predvidene pomembne tržne ali tehnološke spremembe oziroma regulativne spremembe. Oceno mora opraviti strokovnjak, neodvisen od organa, ki dodeljuje pomoč, na podlagi skupne metodologije, ki jo zagotovi Komisija. Ocena mora biti objavljena. Država članica mora skupaj s shemo pomoči priglasiti osnutek načrta ocene, ki bo sestavni del ocene sheme, ki jo izvede Komisija.

(244)

V primeru sheme pomoči, izvzete iz področja uporabe Uredbe o splošnih skupinskih izjemah izključno zaradi svojega velikega proračuna, bo Komisija ocenila združljivost sheme pomoči, razen načrta vrednotenja, na podlagi meril, določenih v navedeni uredbi, namesto na podlagi teh smernic.

(245)

Oceno je treba pravočasno predložiti Komisiji, da se lahko odloči glede morebitnega podaljšanja sheme pomoči, vsekakor pa ob njenem izteku. Natančen obseg in načini posamezne ocene bodo opredeljeni v sklepu, s katerim se shema pomoči odobri. Vsak naslednji ukrep pomoči s podobnim ciljem (vključno s katero koli spremembo shem iz odstavka (244)) mora upoštevati rezultate ocene.

(246)

Te smernice se bodo uporabljale od 1. julija 2014 in bodo nadomestile Smernice o državni pomoči za varstvo okolja, objavljene 1. aprila 2008 (101). Uporabljale se bodo do 31. decembra 2020.

(247)

Komisija bo te smernice uporabljala za vse priglašene ukrepe pomoči, glede katerih bo morala odločiti po začetku njihove uporabe, tudi če so bili projekti priglašeni pred tem datumom. Vendar se bo individualna pomoč, dodeljena v okviru odobrenih shem pomoči in priglašena Komisiji v skladu z obveznostjo posamične priglasitve take pomoči, ocenila v skladu s smernicami, ki se uporabljajo za odobreno shemo pomoči, na kateri temelji individualna pomoč.

(248)

Nezakonita okoljska ali energetska pomoč bo ocenjena v skladu z veljavnimi pravili na datum dodelitve pomoči v skladu z obvestilom Komisije o določitvi pravil, ki se uporabljajo za oceno nezakonite državne pomoči (102), z naslednjo izjemo:

nezakonita pomoč v obliki znižanj finančne podpore za energijo iz obnovljivih virov se ocenjuje v skladu z določbami iz oddelkov 3.7.2 in 3.7.3.

Od 1. januarja 2011 se v načrtu prilagoditve iz odstavka 194 predvidi tudi postopna uporaba meril iz oddelka 3.7.2 in lastnega prispevka iz odstavka 197. Komisija meni, da je mogoče vso pomoč, dodeljeno v obliki znižanj finančne podpore za električno energijo iz obnovljivih virov pred tem datumom, šteti za združljivo z notranjim trgom (103).

(249)

Individualna pomoč, dodeljena v okviru nezakonite sheme pomoči, se bo ocenila v skladu s smernicami, ki se uporabljajo za nezakonito shemo pomoči v času odobritve individualne pomoči. Če upravičenec do take individualne pomoči prejme potrditev države članice, da bo prejemal pomoč za tekoče poslovanje v podporo energiji iz obnovljivih virov ter soproizvodnji toplote in električne energije v okviru nezakonite sheme v vnaprej določenem obdobju, se taka pomoč lahko dodeli za celotno obdobje pod pogoji iz sheme v času potrditve, če je pomoč združljiva s pravili, ki so se uporabljala v času potrditve.

(250)

Komisija državam članicam na podlagi člena 108(1) Pogodbe s tem predlaga naslednje ustrezne ukrepe glede njihovih ustreznih obstoječih shem okoljske ali energetske pomoči:

Države članice bi morale po potrebi spremeniti take sheme, da jih uskladijo s temi smernicami, in sicer najpozneje 1. januarja 2016, z naslednjima izjemama:

Po potrebi je treba obstoječe sheme pomoči v smislu člena 1(b) Uredbe Sveta 659/1999 (104) v zvezi s pomočjo za tekoče poslovanje v podporo energiji iz obnovljivih virov ter soproizvodnji toplote in električne energije tem smernicam prilagoditi le, kadar države članice podaljšajo svoje obstoječe sheme, kadar jih morajo ponovno priglasiti po izteku obdobja 10 let ali izteku veljavnosti sklepa Komisije ali kadar jih spremenijo (105).

Kadar upravičenec prejme potrditev države članice, da bo prejemal državno pomoč v okviru take sheme v vnaprej določenem obdobju, se lahko taka pomoč dodeli za celotno obdobje pod pogoji iz sheme v času potrditve.

(251)

Države članice so pozvane, da v dveh mesecih od datuma objave teh smernic v Uradnem listu Evropske unije predložijo svoje izrecno brezpogojno soglasje k predlaganim ustreznim ukrepom. Če Komisija ne bo prejela nobenega odgovora, bo domnevala, da se zadevna država članica ne strinja s predlaganimi ukrepi.

(252)

V skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 659/1999 in Uredbo Komisije (ES) št. 794/2004 (106) ter njunimi poznejšimi spremembami morajo države članice Komisiji predložiti letna poročila.

(253)

Države članice morajo zagotoviti, da se vodijo podrobne evidence o vseh ukrepih, ki vključujejo dodeljevanje pomoči. Take evidence morajo vsebovati vse podatke, potrebne za ugotovitev, ali so bili spoštovani pogoji v zvezi z upravičenimi stroški in največjo dovoljeno intenzivnostjo pomoči, kadar je to primerno. Te evidence je treba hraniti 10 let po datumu dodelitve pomoči in jih na zahtevo predložiti Komisiji.

(254)

Komisija se lahko kadar koli odloči za pregled ali spremembo teh smernic, če bi bilo to potrebno zaradi politike konkurence ali zaradi upoštevanja drugih politik Unije in mednarodnih obveznosti.