SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ Na poti h krožnemu gospodarstvu: program za Evropo brez odpadkov /* COM/2014/0398 final/2 */
Na poti
h krožnemu gospodarstvu: program za Evropo brez odpadkov 1. Uvod:
krožno
gospodarstvo v podporo trajnostni rasti Iz
naših gospodarstev
odtekajo dragoceni materiali. V svetu, kjer povpraševanje po omejenih in občasno redkih virih ter konkurenca na tem
področju stalno naraščata, pritisk na vire pa povzroča vse večjo degradacijo in ranljivost okolja, je
za Evropo lahko z ekonomskega in okoljskega vidika koristno, da te vire bolje
izkoristi. Naša
gospodarstva so se od industrijske revolucije razvijala po načelu „vzemi, izdelaj, porabi in odstrani“,—
tj. linearnem modelu, ki temelji na predpostavki, da so viri na voljo v
izobilju in da jih je lahko črpati
ter da jih je možno
poceni odstraniti. Vse bolj jasno postaja, da to ogroža konkurenčnost Evrope. Prehod
na bolj krožno gospodarstvo je bistvenega pomena za dosego učinkovite rabe
virov v okviru strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo
rast[1].
Večje in trajnostne izboljšave energetske učinkovitosti virov so na dosegu roke in
lahko prinesejo velike gospodarske koristi. V
sistemih krožnega
gospodarstva se dodana vrednost proizvodov ohrani čim dlje, medtem ko se odpadki odpravijo.
Viri se, potem ko se življenjska
doba proizvoda izteče,
ohranijo v gospodarstvu ter se lahko produktivno vedno znova uporabljajo in
tako ustvarjajo dodatno vrednost. Za prehod na bolj krožno gospodarstvo so potrebne spremembe
celotnih vrednostnih verig, od spremenjene zasnove proizvodov prek novih
poslovnih in tržnih
modelov ter novih načinov
spreminjanja odpadkov v vir do novih načinov
ravnanja potrošnikov.
To pomeni popolno sistemsko spremembo in inovacije na tehnološkem področju, pa tudi na področju organizacije, družbe, metod financiranja in politik. Celo
v izredno krožnem
gospodarstvu bo še vedno
ostal določen element
linearnosti, saj so potrebni neizkoriščeni
viri, ostanki odpadkov pa se odstranijo. Industrija
že priznava, da
ima s poslovnega vidika izboljšanje
produktivnosti virov veliko koristi. Po ocenah bi izboljšave učinkovitosti virov po vseh vrednostih verigah
lahko zmanjšale potrebe po
vlaganju materialov za 17–24 % do
leta 2030[2], boljša uporaba virov pa bi lahko za evropsko
industrijo predstavljala potencial za skupni prihranek v višini 630 milijard evrov letno[3].
Poslovno usmerjene raziskave, ki temeljijo na modeliranju na ravni proizvodov,
kažejo na možnosti znatnega prihranka pri stroških materialov za industrijo EU, ki
izvirajo iz pristopov krožnega
gospodarstva, in na potencial za povečanje
BDP v EU do 3,9 %[4]
z ustvarjanjem novih trgov in novih proizvodov ter ustvarjanjem vrednosti za
podjetja. Zato ni presenetljivo, da si podjetja neprestano prizadevajo za
izboljšanje upravljanja
virov, vendar jih pri tem ovirajo različne
tržne prepreke. Evropska
platforma za učinkovito
rabo virov na visoki ravni[5], ki združuje izbrane vlade, podjetja in
organizacije civilne družbe, je
pozvala k ukrepanju, da se naredi korak naprej k bolj krožnemu gospodarstvu, ki se zanaša bolj na ponovno uporabo in
visokokakovostno recikliranje kot na primarne surovine. Komisija
je v sporočilu z naslovom „Časovni okvir za Evropo, gospodarno z viri“ leta
2011[6]
predlagala okvir za ukrepe in poudarila potrebo po celovitem pristopu na
številnih področjih in ravneh politike. Glavne zamisli iz časovnega okvira se
zdaj razvijajo v okviru sedmega okoljskega akcijskega programa[7]. Prehod
na bolj krožne ekonomske modele obeta veliko boljšo prihodnost za evropsko
gospodarstvo. Evropi bi omogočil uspešno kosanje s sedanjimi in prihodnjimi izzivi, ki nastajajo
zaradi globalnega pritiska na vire in vse večje negotovosti oskrbe. Stalno
vračanje virov v produktivno uporabo ter zmanjšanje količine odpadkov in
odvisnosti od negotove oskrbe neposredno vodita v večjo odpornost in
konkurenčnost. S prekinitvijo povezave med gospodarsko rastjo ter rabo virov in
njenimi učinki je mogoče zagotoviti trajnostno rast, ki se bo ohranila. Produktivnost virov v EU se je v obdobju 2000–2011 povečala za
20 %, čeprav so temu lahko delno botrovali tudi učinki recesije. Če bi se
ta stopnja rasti ohranila, bi se navedena produktivnost povečala za dodatnih
30 % do leta 2030, BDP bi se povečal skoraj za odstotek in
ustvarjenih bi bilo več kot dva milijona novih delovnih mest več kot po
izhodiščnem scenariju[8].
Krepitev prizadevanj za izboljšanje produktivnosti virov bo v skladu z
obstoječimi cilji politike EU, kot so zmanjšanje emisij toplogrednih plinov,
povečanje učinkovitosti energije, trajnostna ponovna industrializacija gospodarstva EU in
zagotavljanje dostopa do surovin, pri čemer se bodo zmanjšali vplivi na
okolje. Obstaja široka paleta dokazano uspešnih ukrepov za spodbujanje
učinkovite rabe virov, ki so že dali določene koristi in pokazali potencial, to
pa je treba zdaj uporabiti na bolj sistemski osnovi. Uvajajo se tudi koraki,
potrebni za zagotovitev, da bodo te spremembe prinesle delovna mesta, zlasti v
Sporočilu o zelenem zaposlovanju[9]
in zelenem akcijskem načrtu za MSP[10]. 2. Vzpostavitev
okvira politike, ki omogoča izvedbo Trgi
so pomemben dejavnik pri spodbujanju učinkovite rabe virov in krožnega
gospodarstva glede na to, da materiali in energija zdaj za številna podjetja
predstavljajo največje stroške. Vendar ne glede na to, da trgi že uvajajo
spremembe, obstajajo številne tržne prepreke do učinkovitega in uspešnega
upravljanja virov. Preprečevanje nastajanja odpadkov, okoljsko primerna
zasnova, ponovna uporaba in podobni ukrepi lahko podjetjem v EU zagotovijo neto
prihranke v višini 600 milijard EUR ali 8 % njihovega letnega
prometa, medtem ko bi se skupne letne emisije toplogrednih plinov zmanjšale za
2–4 %[11]. Vendar bi za
to bilo treba premagati tržne
ovire, ki preprečujejo
razvoj teh priložnosti. Produktivnost
virov lahko koristi številnim sektorjem, poleg tega pa bo tudi omogočila
evropskih podjetjem, da uživajo koristi hitro rastočih trgov za ekološke
industrije, za katere se predvideva, da se bodo med letoma 2010 in 2020
podvojili. V več državah je po številnih sektorjih veliko povpraševanja po
izboljšavah učinkovite rabe virov. Gospodarstva
so še naprej ukleščena v linearni model zaradi obstoječih infrastruktur, poslovnih
modelov in tehnologije, skupaj z uveljavljenim načinom ravnanja.
Podjetjem morda primanjkuje informacij, zaupanja in zmogljivosti, da bi prešla k rešitvam krožnega gospodarstva. Finančni sistem pogosto ne zagotavlja naložb v izboljšanje učinkovitosti ali inovativne poslovne
modele, ki se štejejo
za bolj tvegane in zapletene, kar odvrača
številne
tradicionalne vlagatelje. Tudi običajne
navade potrošnikov
lahko ovirajo razvoj novih proizvodov in storitev. Takšne ovire se praviloma ohranijo v okolju,
kjer cene ne izražajo
dejanskih stroškov, ki
jih ima družba zaradi rabe
virov, in kjer politika ne zagotavlja konkretnih in doslednih sporočil v prid prehodu na krožno gospodarstvo. Komisija
bo ob upoštevanju dokazov
ključnih proizvodov,
materialov in vrednostnih verig sodelovala z deležniki pri razvoju okvira, ki omogoča izvajanje krožnega gospodarstva z ukrepi, ki združujejo pametno pravno ureditev, tržne instrumente, raziskave in inovacije,
spodbude, izmenjavo informacij ter podporo prostovoljnim pristopom. Takšen okvir bo prispeval k uresničevanju cilja trajnostne industrijske
renesanse v EU ter bo temeljil na proaktivnih potrošnikih in podjetjih, s posebnim poudarkom
na MSP. EU bi morala na mednarodni ravni
tesno sodelovati z drugimi partnerji v več- in dvostranskem okviru, da bi
zagotovila največji možni učinek pojma krožnega gospodarstva. Komisija bo: - nadalje analizirala največje pomanjkljivosti na trgu in pri
upravljanju, ki otežujejo
preprečevanje in
ponovno rabo odpadnega materiala, pri čemer
bo upoštevala
heterogenost tipov materiala in njihove rabe, da bi prispevala k spodbujajočemu okviru politike za učinkovito rabo virov na ravni EU. 2.1.
Zasnove in inovacije za krožno
gospodarstvo Pristopi
v okviru krožnega gospodarstva z zasnovami odpravijo odpadke in ponavadi
vključujejo inovacije v celotni vrednostni verigi, namesto da bi se zanašali
zgolj na rešitve po izrabljenosti proizvoda. Med drugim lahko vključujejo: ·
zmanjšanje količine
materialov, potrebnih za zagotovitev določene storitve („lightweighting“ –
zmanjševanje teže); ·
podaljšanje življenjske
dobe proizvodov (trajnost); ·
zmanjšanje uporabe
energije in materialov v fazah proizvodnje in uporabe (učinkovitost); ·
zmanjšanje uporabe
nevarnih materialov in materialov, ki jih ni mogoče zlahka reciklirati, v proizvodih in proizvodnih
procesih (nadomestitev); ·
ustvarjanje trgov za
sekundarne surovine (reciklirane materiale) (na podlagi standardov, javnih
naročil itd.); ·
oblikovanje izdelkov,
katerih zasnova olajša vzdrževanje, popravila, nadgradnjo, predelavo ali
recikliranje (okoljsko primerna zasnova); ·
razvoj s tem povezanih storitev za potrošnike (storitev
vzdrževanja/popravil itd); ·
spodbujanje potrošnikov k
zmanjšanju nastajanja odpadkov in visokokakovostnemu ločevanju ter zagotavljanje
podpore v zvezi s tem; ·
spodbujanje sistemov
ločevanja in zbiranja, ki čim bolj znižajo stroške recikliranja in ponovne
uporabe; ·
olajševanje povezovanja dejavnosti
za preprečitev, da bi stranski proizvodi postali odpadki (industrijska
simbioza), in ·
spodbujanje širše in boljše izbire potrošnikov na podlagi storitev najema, posojanja ali skupne
rabe proizvodov kot alternative lastništvu,pri čemer se
ščitijo interesi potrošnikov (v smislu stroškov, varstva, informacij,
pogodbenih pogojev, vidikov zavarovanja itd.). Zasnova
proizvodnih procesov, proizvodov in storitev je pomembna izhodiščna točka.
Proizvode je mogoče s spremembo njihove zasnove uporabljati dalj časa,
popraviti, nadgraditi, predelati ali sčasoma reciklirati in jih tako ni treba
odvreči. Proizvodni procesi lahko bolj temeljijo na možnosti ponovne uporabe
proizvodov in surovin ter na sposobnosti naravnih virov, da se obnavljajo,
medtem ko lahko inovativni poslovni modeli ustvarijo novo razmerje med podjetji
in potrošniki. Spodnji
konceptualni diagram na poenostavljen način
prikazuje glavne faze modela krožnega
gospodarstva, pri čemer
vsaka ponuja priložnosti za
znižanje stroškov, zmanjšanje odvisnosti od naravnih virov,
spodbujanje rasti in delovnih mest, pa tudi za omejevanje nastajanja odpadkov
in emisij, ki škodujejo
okolju. Faze so povezane, saj se materiali lahko uporabljajo na kaskadni način, na primer kadar se v industriji
izmenjujejo stranski proizvodi, kadar se proizvodi prenovijo ali predelajo, ali
pa potrošniki izberejo
sisteme, ki združujejo
proizvode in storitve. Cilj je, da se čim
bolj zmanjša iztekanje
virov iz kroga za zagotovitev najboljšega
delovanja sistema. Nekatere
politike in instrumenti EU že zagotavljajo orodja in spodbude v skladu z
modelom krožnega gospodarstva. Hierarhija ravnanja z odpadki, na kateri temelji
naša zakonodaja o odpadkih, postopoma zagotavlja vse večjo uporabo ustreznejših
možnosti ravnanja z odpadki, priprave za ponovno uporabo in recikliranja ter
odvrača od odlaganja odpadkov na odlagališčih. Cilj politike o
kemikalijah je postopoma odpraviti strupene snovi, ki vzbujajo precejšnjo skrb. Nekateri ukrepi v zvezi z
okoljsko primerno zasnovo proizvodov, povezanih z energijo, vključujejo zahteve glede trajnosti in olajševanja recikliranja. V okviru strategije za biogospodarstvo[12] se spodbuja trajnostna in celovita uporaba
bioloških virov in tokov odpadkov v proizvodnji hrane, energije in
bioproizvodov. Podnebna politika ustvarja spodbude za varčevanje z energijo in
zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Skupen
in skladen okvir EU za spodbujanje krožnega gospodarstva bo prispeval k
združitvi takšnih elementov s programom Obzorje 2020 za reševanje izzivov,
povezanih z raziskavami in inovacijami[13]. Komisija bo za spodbujanje zasnove in
inovacij za bolj krožno
gospodarstvo storila naslednje: - v okviru programa EU za raziskave in inovacije
(Obzorje 2020) bo
predstavila priložnosti za
korak naprej h krožnemu
gospodarstvu na evropski ravni z velikimi inovacijskimi projekti, usmerjenimi v
sodelovanje znotraj vrednostnih verig in med njimi, spodbujanje razvoja
spretnosti in znanj ter tržno
uporabo inovativnih rešitev; - sklenila
bo tesno partnerstvo za podporo politikam o raziskavah in inovacijah za krožno gospodarstvo; - pospešila bo
razvoj bolj krožnih
modelov za proizvode in storitve, med drugim z bolj skladno politiko o
proizvodih, in nadalje razvijala izvajanje direktive o okoljsko primerni
zasnovi z namenjanjem dodatne pozornosti merilom za učinkovitost virov, tudi za prihodnje
prednostne skupine izdelkov iz delovnega načrta za obdobje 2015–2017; ter -ob upoštevanju vseh sektorjev, ki
uporabljajo biomaso, bo spodbujala načela kaskadne uporabe v okviru trajnostne uporabe biomase, da se bo
lahko ta uporabljala na način, ki je bolj gospodaren z viri. 2.2.
Sprostitev naložb v rešitve krožnega gospodarstva EU
in države članice bi morale spodbujati naložbe v inovacije krožnega gospodarstva in njegov razvoj ter v
okviru reforme finančnega
sistema odpraviti ovire, da bi aktivirale več zasebnega financiranja za učinkovito rabo virov. Nedavni predlogi
Komisije o nefinančnem poročanju[14], dolgoročnem financiranju[15]
in poklicnem pokojninskem zavarovanju[16] vključujejo zahteve po razkritju ustreznih
okoljskih informacij vlagateljem ali upoštevanju
naložbenih tveganj,
povezanih z redkostjo virov in podnebnimi spremembami. Za
zmanjšanje tveganja za
vlagatelje se razvijajo inovativni finančni
instrumenti, kot sta finančni
mehanizem Komisije za naravni kapital in Evropska investicijska banka.
Javno-zasebna partnerstva so prav tako učinkoviti
instrumenti za izkoriščanje
zasebnih ukrepov in naložb v učinkovito rabo virov. Javno-zasebno
partnerstvo Trajnostna procesna industrija z učinkovito rabo virov in energije (SPIRE)
in skupna tehnološka
pobuda za industrijske panoge, ki temeljijo na rabi biomase, dejavno prispevata
k ciljem krožnega
gospodarstva. Politika
ima tudi dodatno vlogo pri zagotavljanju ustreznih sporočil za vlaganje v učinkovito rabo virov z odpravljanjem
okolju škodljivih
subvencij in preusmerjanjem obdavčitve
stran od dela ter v onesnaževanje
in vire. V okviru evropskega semestra za usklajevanje ekonomskih politik se
obravnava napredek glede reforme okoljskih davkov v državah članicah EU. Komisija bo za sprostitev naložb v krožno gospodarstvo storila naslednje: - osredotočila
se bo na obetavna področja,
opredeljena na okrogli mizi o financiranju učinkovite rabe virov,[17]
vključno z
inovativnimi finančnimi
instrumenti z računovodskimi
pravili za podjetja, ki izražajo
vidike, povezane z viri, pojasnitvijo odgovornosti finančnih institucij za trajnost (fiduciarne
dolžnosti), razvojem
metodologij za „obremenitvene
teste v zvezi z viri“ za
podjetja in proučitvijo
potenciala trga obveznic za usmeritev dodatnih finančnih sredstev v projekte za učinkovito rabo virov; - pripravila bo smernice o možnostih, ki jih ponujajo nove direktive o
javnih naročilih na področju zelenih javnih naročil, ter priporočilo o spremljanju uspešnosti držav članic pri doseganju okvirnega cilja
50-odstotnega deleža zelenih javnih naročil[18], podprla inovativne instrumente,
kot sta predkomercialna naročila in
javna naročila za
inovacije, ter pospešila
ustvarjanje mrež zelenih
javnih naročil med javnimi
organi in - prednostne naloge krožnega gospodarstva bo nadalje
vključila v financiranje, ki ga zagotavlja EU, in države članice spodbujala k
uporabi razpoložljivih sredstev EU v programih in projektih, povezanih s
krožnim gospodarstvom, zlasti na podlagi evropskih strukturnih in
investicijskih skladov. 2.3.
Izkoriščanje ukrepov podjetij in potrošnikov ter zagotovitev podpore za MSP Podjetja
in potrošniki imajo ključno vlogo pri prehodu na bolj krožno gospodarstvo. Odločitve na zgornjem in spodnjem delu
vrednostne verige je treba bolje povezati, pri čemer je treba zagotoviti skladne
spodbude med proizvajalci, vlagatelji, distributerji, potrošniki in nosilci dejavnosti recikliranja
ter zagotoviti pošteno
porazdelitev stroškov in
koristi. Uporabiti je treba tržne
mehanizme, da se zagotovita najučinkovitejša dodelitev in poraba virov, ter po
potrebi odpraviti pomanjkljivosti trga ali ovire za inovacije. Treba je razviti
funkcionalne trge sekundarnih materialov. Posebno pozornost je treba nameniti
podjetnikom in jim omogočiti
vstop na morebitne nove trge v okviru krožnega
gospodarstva ter zagotoviti, da je na trgu dela na voljo potreben nabor znanj
in spretnosti. Potrošnikom je
treba omogočiti, da se bodo
o nakupu lahko odločali na
podlagi boljših
informacij v zvezi z okoljsko prijaznostjo različnih proizvodov. Evropska
platforma za učinkovito
rabo virov je opredelila[19] pomembne poslovne priložnosti na različnih delih „kroga“ prek vračanja materialov nazaj v proizvodni
postopek oziroma v različne
segmente začetne dobavne
verige ali v druge dobavne verige. Te temeljijo na izkušnjah, pridobljenih z uspešnimi pobudami, katerih uporaba bi se lahko
okrepila in razširila,
ter vključujejo: ·
v
fazi proizvodnje –
standarde za trajnostno nabavo, prostovoljne sheme, ki jih vodijo gospodarske
panoge in trgovci, ter industrijsko simbiozo za zagotovitev trgov za stranske
proizvode; ·
v
fazi distribucije – izboljšanje informacij o virih, ki jih
vsebujejo proizvodi, in o tem, kako jih je mogoče popraviti ali reciklirati, pri čemer so te v priporočilih platforme imenovane „potni list proizvoda“, ter ·
v
fazi potrošnje – modele sodelovalne potrošnje, ki temeljijo na posojanju,
izmenjavi, blagovni menjavi in najemu proizvodov, ter sisteme, ki združujejo proizvode in storitve, za
zagotavljanje večjega
izkoristka premalo uporabljenih sredstev in virov (npr. avtomobilov, orodij,
nastanitev). V
pilotni fazi o okoljskem vplivu, določeni
v sporočilu Komisije z
naslovom „Oblikovanje
enotnega trga za ekološke
proizvode“,[20] sodelujejo deležniki, da bi razvili skupen in na
dogovoru temelječ način merjenja vpliva proizvodov in
organizacij na okolje. Po pilotni fazi bo Komisija ocenila, ali so te metode
uspešne, da se bodo
lahko uporabile v okviru sedanjih ali novih instrumentov za izboljšanje okoljske učinkovitosti proizvodov. Takšne ukrepe je treba okrepiti za
zagotovitev dobrih okvirnih pogojev in enakih konkurenčnih‑pogojev
za obstoječa in nova
podjetja, da se lahko prilagodijo svetovnim veletrendom v zvezi z viri, pa tudi
za nagrajevanje najboljših
podjetij, spodbujanje novih podjetnikov k razvoju poslovnih rešitev za prihodnost, testiranje teh rešitev na trgu ter zagotovitev verodostojnih
informacij potrošnikom. V
postopku, ki se je začel v
okviru evropske agende za potrošnike[21]
in v katerega je vključenih več deležnikov, je bila izpostavljena potreba po
učinkovitih
orodjih za preprečevanje
zavajajočih in
neutemeljenih okoljskih trditev. Delovno
silo je treba opremiti z ustreznimi znanji in spretnostmi, da se zagotovi uspešen prehod s številnimi novimi delovnimi mesti[22].
Sporočilo o „zeleni“ zaposlitvi[23]
določa okvir za
sprostitev priložnosti za
ustvarjanje novih delovnih mest v okviru bolj krožnega gospodarstva, gospodarnega z viri. Nacionalni,
regionalni in lokalni organi ter socialni partnerji imajo prav tako pomembno
vlogo pri razvoju ciljno usmerjene in usklajene podpore z naložbami, infrastrukturo, tehnologijo,
znanjem in spretnostmi, osredotočene
zlasti na potrebe MSP. Poleg tega so v dobrem položaju, da pospešijo prehod potrošnikov na bolj trajnostne proizvode in
storitve ter spodbudijo spremembe v ravnanju. Komisija bo za podporo ukrepom podjetij,
zlasti MSP, in potrošnikov
storila naslednje: - gradila bo na rezultatih pilotne faze o okoljskem
vplivu, ki bo potekala do leta 2016, in
določila načine uporabe metod merjenja vpliva na
okolje pri oblikovanju proizvodov in procesov ter boljšem obveščanju potrošnikov o okoljsko trajnostnih odločitvah; - spodbudila bo obsežno sodelovanje deležnikov z ukrepom za uskladitev in podporo
v okviru programa Obzorje 2020 in
njegovih instrumentov, vključno z Evropskim inštitutom za inovacije in tehnologijo,
evropskimi strukturnimi in investicijskimi skladi, akcijskim načrtom za ekološke inovacije, zelenim akcijskim načrtom za MSP in evropsko agendo za potrošnike; - gradila bo na zavezah deležnikov v okviru evropskega partnerstva za
inovacije glede surovin, ki so neposredno povezane s produktivnostjo virov; - podprla bo ustvarjanje novih delovnih mest ter razvoj spretnosti in
znanja z boljšo
uskladitvijo politik, pri čemer bo
financiranje EU usmerila v programe in sheme, ki podpirajo zeleno rast, izboljšala informacije in spremljanje, tudi v okviru
evropskega semestra, ter sodelovala s socialnimi partnerji, institucijami za izobraževanje in usposabljanje ter
drugimi deležniki in - podprla
bo izmenjavo najboljših praks na mednarodni ravni. 3. Modernizacija
politike o odpadkih in cilji: odpadki kot vir Spreminjanje
odpadkov v vir je del „sklenitve
kroga“ v sistemih krožnega gospodarstva. Cilji in ciljni deleži iz evropske zakonodaje so ključni dejavnik za boljše ravnanje z odpadki; spodbujajo
inovacije v zvezi z recikliranjem in ponovno uporabo, prispevajo k omejevanju
odlaganja odpadkov na odlagališčih in
zmanjševanju izgube
virov ter ustvarjajo spodbude za spremembo ravnanja potrošnikov. Kljub temu v EU na letni ravni še vedno nastane v povprečju približno pet ton odpadkov na prebivalca, nekaj
več kot tretjina
teh odpadkov pa se učinkovito
reciklira. Evropska
unija je sprejela politično
zavezo[24], da bo zmanjšala nastajanje odpadkov, reciklirala
odpadke ter jih spremenila v pomemben in zanesljiv vir surovin za Unijo,
omejila energetsko predelavo na materiale, ki jih ni mogoče reciklirati, ter dejansko odpravila
odlaganje odpadkov na odlagališčih.
Stopnjevanje politike o odpadkih bo imelo pomembne koristi za rast in
ustvarjanje novih delovnih mest ob sorazmerno nizkih stroških ali brez stroškov ter bo hkrati prispevalo k boljšemu okolju. Po pričakovanjih bo ambiciozna politika o
odpadkih v okviru svetovnih trgov spodbujala inovacije in prispevala k
nadaljnji krepitvi konkurenčnosti
podjetij EU na področju
zagotavljanja storitev ravnanja z odpadki, izvoznikom iz EU pa bo zagotovila
nove tržne priložnosti. 3.1.
Določitev ciljev za odpadke za prehod na družbo recikliranja Evropa
je dosegla velik napredek pri spreminjanju odpadkov v vir in spodbujanju
trajnostnih načinov
ravnanja z odpadki, kot je recikliranje. Vendar se države članice zelo razlikujejo glede uspešnosti. Šest držav članic se je že uspešno spopadlo z odlaganjem komunalnih
odpadkov na odlagališčih, pri čemer so delež odlaganja na odlagališčih v zadnjih 20 letih z 90 % zmanjšale na manj kot 5 % in povečale delež recikliranja v nekaterih regijah na 85 %. Po drugi strani pa se v
nekaterih državah članicah več kot 90 % odpadkov še vedno odloži na odlagališčih, recikliranih pa je manj kot 5 %. Potrebna
so odločna sporočila politike, da bi ustvarili dolgoročno predvidljivost za naložbe in spremembe, na podlagi katerih se
bodo materiali, kot so plastika, steklo, kovine, papir, les, guma in drugi
materiali, ki jih je mogoče
reciklirati, vrnili v gospodarstvo kot sekundarne surovine po konkurenčnih cenah. Določitev jasnih ciljev za recikliranje za
obdobje do leta 2030 bo
zagotovila takšno
predvidljivost in gotovost. Ločeno
zbiranje pri viru bo skupaj z dobrimi metodologijami za izračun stopenj recikliranja zagotovilo
visokokakovostno recikliranje ter prispevalo k razvoju trgov za oskrbo z
visokokakovostnimi sekundarnimi surovinami. V
ta namen bi bilo treba pojasniti obstoječo metodo merjenja, s
katero se ocenjuje, kaj se dejansko reciklira, saj nekatere države
članice trenutno sporočajo zbrane odpadke kot
reciklirane odpadke navkljub znatni izgubi materiala med tema dvema fazama. Do
leta 2025 je treba preprečiti
odlaganje vseh odpadkov, ki jih je mogoče
reciklirati, na odlagališčih. Države članice bi si morale prizadevati za
dejansko odpravo odlagališč do leta
2030. Energetska predelava, vključno
s predelavo za pridobivanje energije iz odpadkov in uporabo biogoriv, bo imela
vlogo pri odpadkih, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti ali
reciklirati. Za to bodo potrebni učinkovitejša uporaba neenakomerno razporejenih
zmogljivosti za energetsko predelavo, ki so na voljo v EU, ter ukrepi za preprečitev presežne zmogljivosti. Poleg
400 000 delovnih mest, kolikor naj bi jih bilo po ocenah ustvarjenih na podlagi
izvajanja veljavne zakonodaje o odpadkih[25], se lahko z uspešnim izvajanjem do leta 2030 v EU ustvari
več kot 180 000
dodatnih neposrednih delovnih mest. Tako bo mogoče zadostiti med 10 in 40 % povpraševanja po surovinah v EU in prispevati k
uresničevanju cilja EU
za leto 2030, da
se emisije toplogrednih plinov zmanjšajo za
40 % – leta 2030 bi se na letni ravni tako preprečilo 62 megaton ekvivalenta CO2. Komisija za krepitev gospodarskih, družbenih in okoljskih koristi boljšega ravnanja s komunalnimi odpadki
predlaga naslednje: - povečanje ponovne uporabe in recikliranja
komunalnih odpadkov na najmanj 70 % do
leta 2030; - povišanje stopnje recikliranja odpadne embalaže na 80 % do leta 2030 z vmesnima ciljema povišanja na 60 % do leta 2020 in 70 % do leta 2025, vključno s cilji za posebne materiale; - prepoved odlaganja plastike, kovine,
stekla, papirja in kartona ter biorazgradljivih odpadkov, ki jih je mogoče reciklirati, na odlagališčih do leta 2025, države članice pa bi si morale prizadevati za
to, da se odlagališča
odpravijo do leta 2030[26]; - nadaljnje spodbujanje razvoja trgov za
visokokakovostne sekundarne surovine, vključno prek ocene dodane vrednosti meril za
prenehanje statusa odpadka za določene
materiale, in - pojasnitev metode izračuna za reciklirane materiale, da se
zagotovi visoka raven kakovosti reciklaže. 3.2.
Zagotovitev poenostavitve in boljšega izvajanja zakonodaje o odpadkih Države članice se v okviru zastavljenih ciljev
same odločijo, kako jih
bodo uresničile. Kljub temu
je precej možnosti,
da se dodatno poenostavi in izboljša
izvajanje zakonodaje o odpadkih na nacionalni ravni ter zmanjšajo sedanja razhajanja. Komisija
je leta 2012
razvila kazalnike ravnanja z odpadki in časovne
načrte s posebnimi
priporočili za najmanj
uspešne države članice. Še naprej bo posebno pozornost namenjala
tistim državam članicam, ki so najbolj oddaljene od
zastavljenih ciljev, pri čemer bo
v partnerstvu z njimi v zgodnji fazi reševala
pomanjkljivosti pri izvajanju. Gospodarski
ukrepi so se pokazali kot ključni pri
izboljšanju ravnanja z
odpadki na nacionalni ravni, zlasti z dajatvami na odlaganje na odlagališčih in sežiganje, sistemi „odvrzi in plačaj“
in shemami razširjene
odgovornosti proizvajalca ali spodbudami za lokalne organe za spodbujanje
preprečevanja, ponovne
uporabe in recikliranja. Prepovedi odlaganja na odlagališčih so se prav tako pokazale kot učinkovite. Določitev minimalnih zahtev za sheme
odgovornosti proizvajalca na ravni EU bo prispevala k znižanju stroškov in odpravi ovir, s katerimi se srečujejo proizvajalci, ki morajo upoštevati več nacionalnih shem v EU. Evropski
skladi lahko podprejo prizadevanja držav
članic, ki so
osredotočena na celovito
ravnanje z odpadki, vključno z
infrastrukturo za ločeno
zbiranje, ponovno uporabo in recikliranje. V prihodnje ne bi smeli podpirati
odlaganja na odlagališčih ali
samostojnega sežiganja. Za
najboljšo možno uporabo razpoložljivih zmogljivosti za ravnanje z
odpadki v EU bi bila potrebna boljša načrtovanje in izmenjava informacij, vsaj
kot prehodni ukrep pa bi bilo treba dopustiti tudi večje število pošiljk odpadkov do najsodobnejših in najučinkovitejših objektov v EU. Zbiranje
podatkov in poročanje na
nacionalni‑ravni je mogoče dodatno racionalizirati in olajšati, ob tem pa izboljšati zanesljivost in skladnost podatkov v
vsej EU. S sprejetjem skupnih kazalnikov se bosta izboljšala spremljanje in primerjava uspešnosti držav članic[27]. Ukrepi
za dodatno poenostavitev pravnega reda o odpadkih ter zagotovitev uspešnosti in učinkovitosti bodo temeljili na
prizadevanjih za zmanjšanje
upravnih stroškov
politike o odpadkih prek na primer oprostitve od zahtev v zvezi z ravnanjem z
odpadki za določena MSP
ali na prizadevanjih za uvedbo obvezne elektronske izmenjave podatkov o pošiljkah odpadkov. Komisija za zagotovitev, da bodo koristi
zakonodaje EU zagotovljene s poenostavitvijo in boljšim izvajanjem, predlaga naslednje: - obravnavo prekrivanja ciljev za
odpadke in uskladitev opredelitev; - bistveno poenostavitev obveznosti
poročanja za države članice, vključno s pojasnitvijo in racionalizacijo metod
izračuna ciljev za komunalne odpadke, odlaganje na odlagališčih in odpadno
embalažo; - uvedbo možnosti za države članice, da MSP ali podjetja, ki zbirajo
in/ali prevažajo zelo
majhne količine nenevarnih
odpadkov, oprostijo izpolnjevanja splošnih
zahtev glede dovoljenja ali registracije na podlagi okvirne direktive o
odpadkih; - uvedbo letnega
poročanja prek enotne
vstopne točke za vse
podatke o odpadkih in uskladitev statističnih
podatkov o odpadkih z zahtevami zakonodaje EU, pri čemer se nacionalne metodologije
primerjajo s statističnimi
standardi; - uvedbo zahteve po razvoju računalniških sistemov spremljanja podatkov in
preverjanju, ki ga izvajajo tretje osebe, v državah članicah; - vzpostavitev mehanizma zgodnjega
opozarjanja za zagotovitev, da bodo države
članice izvedle
ustrezen sklop ukrepov za pravočasno
izpolnjevanje ciljev; - določitev minimalnih pogojev za delovanje
shem razširjene
odgovornosti proizvajalca, ki jih je mogoče
dodatno razviti na nacionalni ravni ali v okviru smernic EU, ter spodbujanje
uporabe ekonomskih instrumentov v državah članicah in - spodbujanje neposrednih naložb v možnosti ravnanja z odpadki na vrhu
hierarhije ravnanja z odpadki (preprečevanje,
ponovna uporaba, recikliranje). 3.3.
Reševanje posebnih izzivov, povezanih z odpadki Za
obravnavo posebnih izzivov, povezanih z odpadki ter precejšnjo izgubo virov ali vplivi na okolje,
so potrebni prilagojeni pristopi. Preprečevanje nastajanja odpadkov:
prednostna naloga, ki vpliva na vse faze krožnega gospodarstva, je zmanjšati nastajanje odpadkov. Države članice so pred kratkim v skladu z
okvirno direktivo o odpadkih sprejele programe preprečevanja nastajanja odpadkov, ki jih zdaj
pregleduje Evropska agencija za okolje. Po oceni agencije bo Komisija razvila
pobude za spodbujanje dobrih praks na področju preprečevanja nastajanja odpadkov v EU. Odpadki v morju: odpadki v morju onesnažujejo obale, škodujejo morskim organizmom in ustvarjajo
dolgoročno težavo z odpadki, pri katerih so stroški čiščenja
visoki. Sedmi okoljski akcijski program poziva h kvantitativnemu krovnemu cilju
zmanjšanja na ravni EU
ob podpori ukrepov, ki temeljijo na virih. S
popolnim izvajanjem ukrepov iz revidiranega zakonodajnega svežnja EU o odpadkih se lahko odpadki v
morju zmanjšajo za 13 % do leta 2020 in 27 % do leta 2030. Določitev namenskega cilja zmanjšanja za leto 2020 bi pomenila jasno sporočilo državam članicam, ki zdaj oblikujejo ukrepe, da
bi do izteka roka leta 2020
dosegle „dobro okoljsko
stanje“ morskih voda v
okviru okvirne direktive o morski strategiji, ter spodbudila razvoj akcijskih
načrtov v zvezi z
odpadki v morju v okviru štirih
konvencij o regionalnih morjih. Drugi ukrepi na ravni EU, ki med drugim vključujejo rezultate tekoče ocene direktive o pristaniških zmogljivostih za sprejem[28], bodo prav tako prispevali k uresničevanju cilja. Druga faza cilja zmanjšanja bo pravočasno vzpostavljena na podlagi nadaljnje
analize potenciala za zmanjšanje v
okviru drugih zemeljskih in morskih virov ter ob upoštevanju zaveze, sprejete na konferenci
Rio+20, da se do leta 2025
bistveno zmanjšajo
odpadki v morju. Gradbeni odpadki in odpadki pri rušenju objektov: trgi za
reciklirane materiale so nujni za povišanje stopnje recikliranja gradbenih
odpadkov in odpadkov pri rušenju objektov. V okvir za ocenjevanje okoljske
učinkovitosti stavb, določen v sporočilu Komisije z naslovom „Priložnosti za
učinkovito rabo virov v stavbnem sektorju“, bodo vključeni zasnova za boljše
ravnanje z gradbenimi odpadki in odpadki pri rušenju objektov ter izboljšanje
možnosti recikliranja in povečanje količine reciklirane vsebine v gradbenih
materialih[29]. Poleg
tega bo predlagani „mehanizem zgodnjega opozarjanja“ zagotovil spremljanje uspešnosti
držav članic pri izpolnjevanju cilja, da se delež recikliranja poveča na
70 % do leta 2020, in sicer z ukrepi, kot je povišanje dajatev za
odlaganje gradbenih odpadkov in odpadkov pri rušenju objektov na odlagališčih
ali uvedba dodatnih obveznosti sortiranja na glavnih mestih rušenja, da se
izboljša kakovost recikliranih materialov. Živilski odpadki: Po ocenah se do 30 % vse
hrane, proizvedene na svetu, izgubi ali zavrže. Komisija razmišlja o
predstavitvi posebnih predlogov za zmanjšanje nastajanja živilskih odpadkov. Nevarni odpadki: ustrezno ravnanje z nevarnimi
odpadki je še vedno izziv,
prav tako pa za del tega toka odpadkov niso na voljo podatki o dejanski poti
obdelave. Najprej se bosta z vzpostavitvijo registrov nevarnih odpadkov ter
opredelitvijo zmogljivosti in ovir v sistemih držav članic za ravnanje z nevarnimi odpadki
okrepila vodenje evidenc in sledljivost. Te evidence bi se lahko razširile na druge vrste odpadkov, kot so se
že v številnih državah članicah. Plastični odpadki: po pričakovanjih bo letna stopnja rasti
proizvodnje plastike v EU 5-odstotna. Medtem ko se 24 % plastičnih odpadkov reciklira, se približno 50 % odpadkov odloži na odlagališčih, preostanek pa sežge. V okviru javnega posvetovanja o
plastičnih odpadkih, ki
ga je Komisija organizirala leta 2013[30],
je bil izpostavljen velik potencial za bolj trajnostno uporabo plastike ter
izražena močna podpora odpravi odlaganja plastike na
odlagališčih in boljši zasnovi plastike in plastičnih proizvodov. Najnovejši predlog Komisije, v okviru katerega
imajo države članice možnost, da omejijo uporabo plastičnih vrečk[31], pa tudi predlogi za
povečanje
recikliranja in opustitev odlaganja na odlagališčih iz tega sporočila pomenijo pomemben korak naprej k
izboljšanju ravnanja s
plastičnimi odpadki. Recikliranje ključnih
surovin: čeprav so vse surovine pomembne, je treba
ključnim surovinam
nameniti posebno pozornost, saj je njihova svetovna proizvodnja koncentrirana v
malem številu držav, številne med njimi pa imajo nizke stopnje
nadomestljivosti in recikliranja. Komisija spodbuja učinkovito rabo in recikliranje ključnih surovin v okviru pobude za surovine[32] in
evropskega partnerstva za inovacije glede surovin. Nezakonite pošiljke odpadkov: Komisija bo okrepila ukrepe za
zagotovitev skladnosti z ustrezno zakonodajo EU, zlasti Uredbo (ES) št. 1013/2006
o pošiljkah odpadkov,
ki je bila pred kratkim spremenjena za okrepitev pregledov pošiljk odpadkov. Recikliranje fosforja: fosfor je
pomemben vir v proizvodnji hrane, vendar obstajajo velika tveganja v zvezi z
zanesljivo oskrbo s fosforjem, poleg tega pa njegova sedanja uporaba vključuje nastajanje odpadkov in izgube v
vsaki fazi življenjskega
cikla. Komisija ob upoštevanju
posvetovalnega sporočila o
trajnostni rabi fosforja[33] razvija okvir za nadaljnje ukrepe. Komisija za obravnavo posebnih izzivov,
povezanih z odpadki: - predlaga določitev plemenitega cilja zmanjšanja odpadkov v morju za 30 % do leta 2020 za deset vrst odpadkov, ki
najpogosteje pristanejo na obalah, pa tudi za opremo za ribolov, ki pristane v
morju, pri čemer bi bil ta
seznam prilagojen za vsako od štirih
morskih regij v EU; - načrtuje
ukrepe za spodbujanje trgov za reciklirane materiale, pridobljene iz gradbenih
odpadkov in odpadkov pri rušenju
objektov,
ter razvoj skupnega okvira EU za ocenjevanje okoljske učinkovitosti stavb; - predlaga, naj države članice razvijejo nacionalne
strategije za preprečevanje nastajanja živilskih‑odpadkov
in sprejmejo ukrepe za zagotovitev, da se živilski odpadki v proizvodnem,
trgovskem/distribucijskem sektorju, sektorju prehrambnih storitev/gostinskem
sektorju in v gospodinjstvih do leta 2025 zmanjšajo za najmanj 30 %; - načrtuje
razvoj ustreznega sistema registrov vsaj za nevarne odpadke v vseh državah članicah; - poleg predloga o zmanjšanju uporabe lahkih plastičnih vrečk predlaga uvedbo prepovedi odlaganja
plastike na odlagališčih do
leta 2025; - predlaga, naj države članice v svoje nacionalne načrte ravnanja z odpadki vključijo ukrepe v zvezi z zbiranjem in
recikliranjem odpadkov, ki vsebujejo precejšnje količine ključnih surovin, ter - obravnava možnost
razvoja okvira politike o fosforju za povečanje njegovega recikliranja, spodbujanje
inovacij, izboljšanje
razmer na trgu ter vključitev
trajnostne uporabe fosforja v zakonodajo EU o gnojilih, hrani, vodi in
odpadkih. 4. Določitev cilja za učinkovito rabo
virov Države članice in Evropski parlament so se v
okviru sedmega okoljskega akcijskega programa dogovorili, da bi Evropska unija
morala določiti kazalnike in
cilje za učinkovito rabo
virov ter presodili, ali bi bilo ustrezno vodilni kazalnik in cilj vključiti v evropski semester. Po obširnem posvetovanju je bila kot možnost za cilj produktivnosti virov določena produktivnost virov, izmerjena kot
razmerje med BDP in kazalnikom porabe surovin (RMC)[34]. Realni
cilj za povečanje
produktivnosti virov, ki ga podpira EU in njene države članice, bi bil v središču pozornosti politike in izkoriščal trenutno spregledani potencial krožnega gospodarstva, da se ustvarijo
trajnostna rast in delovna mesta ter poveča
usklajenost politike EU. Poleg tega bi bil sorazmeren način za zagotavljanje te usklajenosti in
spodbujanje ukrepov. Po
napovedih se bo produktivnost virov EU, ob upoštevanju izhodiščnega scenarija povečala za 15 % med letoma 2014 in 2030. S pametnimi politikami za
spodbujanje prehoda na bolj krožno
gospodarstvo, h katerim poziva evropska platforma za učinkovito rabo virov, bi se lahko ta
stopnja podvojila. Poleg znatnega prispevka k trajnostni dimenziji rasti bi
povečanje
produktivnosti virov za 30 % imelo pozitivni učinek tudi na ustvarjanje delovnih mest
in rast BDP[35]. ndustrija
bi od tega izboljšanja
produktivnosti virov imela korist v smislu izboljšane konkurenčnosti[36]. Stroški virov lahko namreč predstavljajo znatni del njihove stroškovne strukture in tako potrebujejo
razpoložljive in
predvidljive dobave[37]. Izboljšanje produktivnosti virov bo prineslo
takojšnje finančne koristi, kot tudi dolgoročne strateške koristi v času, ko bo vse večje globalno povpraševanje privedlo do porasta in
nestanovitnosti cen. Če bo Evropa
dosegla učinkovitejšo rabo virov, ji bo to pomagalo pri
uresničevanju cilja v
zvezi z reindustrializacijo. Čeprav cilj
produktivnosti virov ne bo zavezujoč in bo
določen na ravni EU,
bi tiste države članice, ki na nacionalni ravni še nimajo določenega cilja, spodbudil k razvoju
ukrepov, ki bodo upoštevali
porabo virov. Privedel bi do bolj uravnoteženih ukrepov, ki upoštevajo širše
ekonomske, družbene in
okoljske posledice ter zapolnijo te vrzeli. Države članice bi lahko po svoji volji urejale
ravnovesje politik in ukrepov, ki so z ekonomskega in okoljskega vidika
najkoristnejši, s širšimi
cilji politike. Na ta način bi
lahko uživale koristi številnih dobrih praks, ki so že dokazane, vendar še ne širše
uporabljene, in bi jih države članice lahko sprejele in prikrojile
glede na svoje potrebe in okoliščine.
Trenutno poteka pregled strategije Evropa 2020[38], ki ga
podpira javno posvetovanje, da se zberejo vsa mnenja v zvezi z razvojem
strategije. Zato Komisija meni, da bi bilo treba vsakršno odločitev v zvezi z določitvijo glavnega cilja glede
produktivnosti virov sprejeti med pregledom in po tem, ko bi se upoštevali rezultati javnega posvetovanja
skupaj s priporočili
evropske platforme za učinkovito
rabo virov. Za
zagotovitev, da bodo oblikovalci politik seznanjeni s celotno sliko pritiskov,
ki jih imajo viri na okolje, je treba upoštevati
tudi druge kazalnike, zlasti za rabo vode in omejene zemeljske vire. Eurostat
od leta 2013 objavlja kazalnike učinkovite
rabe virov, ki spadajo med kazalnike iz strategije Evropa 2020[39].
Namenjeni so spremljanju izvajanja Časovnega
okvira za Evropo, gospodarno z viri, obveščanju
o povezavi med viri spodbujanju nadaljnjega sodelovanja deležnikov pri merjenju družbenega napredka v širšem
smislu in ne zgolj na podlagi BDP. Za uresničitev potenciala učinkovite
rabe virov v okviru trajnostne rasti: - bo Komisija upoštevala priporočila
evropske platforme za učinkovito rabo virov v zvezi z glavnim ciljem za
učinkovito rabo virov, skupaj z rezultati javnega posvetovanja v okviru trenutnega
pregleda strategije Evropa 2020; - vzporedno s tem se bodo nadalje
razvili kazalniki učinkovite
rabe virov, na podlagi katerih se spremljajo kazalniki rabe drugih virov poleg
ogljika in materialov (zlasti zemljišč in
vode), ter - nacionalni statistični uradi si morajo prizadevati za
vzpostavitev splošno
sprejete metodologije v okviru evropskega statističnega sistema, na podlagi katere se bo
lahko izračunala poraba
surovin na nacionalni ravni. [1] COM(2010) 2020, COM(2011)
21. [2] „Macroeconomic modelling
of sustainable development and the links between the economy and the
environment“(2011). Meyer, B. in drugi. [3] Guide to resource efficiency in manufacturing: Experiences from
improving resource efficiency in manufacturing companies (2012),
Europe INNOVA. [4] Towards the Circular Economy: Economic and business
rationale for an accelerated transition (2012), Ellen MacArthur
Foundation. [5] http://ec.europa.eu/environment/resource_efficiency/re_platform/index_en.htm. [6] COM(2011) 571. [7] UL L 354, 28.12.2013, str.
171–200. [8] „Modelling the Economic and
Environmental Impacts of Change in Raw Material Consumption“ (Modeliranje
vplivov spremembe porabe surovin na gospodarstvo in okolje), 2014, Cambridge
Econometrics in drugi. [9] COM(2014) 446. [10] COM(2014) 440. [11] „The opportunities to
business of improving resource efficiency“ (Priložnosti za podjetja za
izboljšanje učinkovite rabe virov), 2013, AMEC in drugi. [12] COM(2012) 60. [13] Glej prilogo k temu
sporočilu. [14] COM(2013) 207. [15] COM(2014) 168. [16] COM(2014) 167. [17] MEMO/13/110. [18] COM(2008) 400. [19] http://ec.europa.eu/environment/resource_efficiency/documents/erep_manifesto_and_policy_recommendations_31-03-2014.pdf. [20] COM(2013) 196 final
in Priporočilo Komisije 2013/179/EU. [21] COM(2012) 225. [22] COM(2012) 173. [23] COM(2014) 446. [24] Sedmi okoljski akcijski
program. [25] SWD(2014)207. [26] Določenega deleža ostankov
odpadkov se ne da predelati in jih je zato dovoljeno odlagati na odlagališčih,
saj trenutno ni na voljo nobene druge možnosti ravnanja z njimi. Ta delež se bi
omejil na največ 5 %. [27] Na primer, dovoljene so
štiri metode izračuna cilja za recikliranje komunalnih odpadkov. Rezultati se
lahko glede na izbrano metodo bistveno razlikujejo (za približno 20 %). [28] Direktiva 2000/59/ES. [29] COM(2014) 445. [30] COM(2013) 123. [31] COM(2013) 761. [32] COM(2011) 25. [33] COM(2013) 517. [34] RMC je skupni kazalnik, ki
meri (v tonah) vse vire materialov, ki se uporabljajo v gospodarstvu, pri čemer
upošteva uporabo virov, ki jo zajemajo uvozi. Trenutno je na voljo za EU in
nekatere države članice. Države, za katere RMC še ni na voljo, lahko
uporabljajo kazalnik domače porabe snovi. [35] SWD(2014)211. [36] Deležniki so za merjenje
porabe virov izbrali RMC, ker zajema uporabo virov, vključeno tako v uvožene
kot tudi doma izdelane proizvode, in tako omogoča pošteno primerjavo njihove
učinkovitosti virov. [37] Nedavne študije v sektorjih
jekla in aluminija so pokazale, da surovine predstavljajo med 30 in 40 %
njune stroškovne strukture, kar je več kot je na primer strošek delovne sile. [38] COM(2014) 130 z dne 19.3.2014
Ocena izvajanje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo
rast. [39] http://epp.eurostat.ec.europa.eu/portal/page/portal/europe_2020_indicators/ree_scoreboard.