13.6.2013   

SL

Uradni list Evropske unije

C 167/19

1.

Kršitve členov 101 ali 102 Pogodbe o delovanju Evropske unije („PDEU“), v nadaljnjem besedilu: pravila konkurence EU, povzročajo veliko škodo za gospodarstvo kot celoto in ovirajo pravilno delovanje notranjega trga. Da bi se preprečila takšna škoda, je Komisija pooblaščena, da podjetjem in podjetniškim združenjem za kršitev pravil konkurence EU (1) naloži globe. Cilj glob, ki jih Komisija naloži, je odvračanje, tj. sankcioniranje zadevnih podjetij (posebni odvračilni učinek) in odvračanje drugih podjetij, da bi pričela ali nadaljevala s poslovanjem, ki je v nasprotju s členoma 101 in 102 PDEU (splošni odvračilni učinek) (2).

2.

Poleg tega kršitve členov 101 ali 102 PDEU potrošnikom in podjetjem povzročijo veliko škodo. Kdor je utrpel škodo zaradi kršitve pravil konkurence EU, ima pravico do nadomestila. To zagotavlja pravo EU, kar je Sodišče že večkrat poudarilo (3). Čeprav je cilj glob odvračanje, pa so odškodninski zahtevki namenjeni obnovi škode, ki je bila povzročena zaradi kršitve. Bolj učinkovita pravna sredstva za povračilo škode za potrošnike in podjetja bi po svoji naravi imela tudi koristne učinke za odvračanje od prihodnjih kršitev in zagotavljanje večje skladnosti z navedenimi pravili (4).

3.

Ena od glavnih ovir, s katerimi se srečujejo sodišča in stranke v odškodninskih tožbah, je, kako oceniti povzročeno škodo. Količinska opredelitev temelji na primerjavi dejanskega položaja tožnikov s položajem, v katerem bi bili, če do kršitev ne bi prišlo. V vsaki hipotetični oceni, kako bi se razvijali tržni pogoji in povezanost udeležencev na trgu, če ne bi prišlo do kršitve, se pogosto pojavijo zapletena in specifična ekonomska vprašanja ter vprašanja prava konkurence. Sodišča in stranke se vse pogosteje soočajo s temi zadevami ter metodami in tehnikami, ki so jim na voljo.

4.

Člena 101 in 102 PDEU sodita v okvir javnega reda (5) ter sta bistvenega pomena za delovanje notranjega trga, ki vključuje sistem, ki zagotavlja, da se konkurenca ne izkrivlja (6). Te določbe Pogodbe določajo pravice in obveznosti za posameznike, naj bodo ti podjetja ali potrošniki. Take pravice postanejo del pravnih sredstev teh posameznikov (7) in so zaščitene v skladu z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (8). Nacionalna sodišča morajo v skladu z zakonodajo EU v vsakem postopku takšne pravice in obveznosti uveljavljati v celoti ter učinkovito.

5.

Med pravice, ki jih zagotavlja pravo EU, spada pravica do nadomestila za škodo, ki je bila povzročena zaradi kršitve členov 101 ali 102 PDEU: če oškodovanci ne bi mogli zahtevati odškodnine za izgube, ki jih je povzročila kršitev teh pravil, bi bila ogrožena polna učinkovitost pravil konkurence EU. Vsakdo lahko zahteva nadomestilo za povzročeno škodo, če obstaja vzročna povezava med škodo in sporazumom ali ravnanjem, prepovedanim s pravili konkurence EU (9).

6.

Nadomestilo za utrpelo škodo pomeni, da se oškodovance postavi v položaj, v katerem bi bili, če ne bi prišlo do kršitve členov 101 ali 102 PDEU. Strankam, ki so bile oškodovane zaradi kršitve pravil EU z neposrednim učinkom, bi bilo zato treba v celoti povrniti dejansko vrednost izgube: upravičenost do polnega nadomestila zajema dejansko škodo (damnum emergens) ter nadomestilo za izgubo dobička (lucrum cessans), ki je nastala zaradi kršitve (10); in pravico do obresti od trenutka, ko je škoda nastala (11).

7.

Če ni nobenih pravil EU, ki urejajo odškodninske tožbe zaradi kršitev členov 101 ali 102 PDEU, potem mora pravni sistem vsake države članice določiti podrobna pravila, ki določajo izvrševanje pravice do nadomestila, ki jo zagotavlja pravo EU. Vendar ta pravila ne smejo pretirano otežiti ali praktično onemogočiti uveljavljanja pravic, podeljenih s pravom EU (načelo učinkovitosti). Prav tako ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo odškodninske tožbe zaradi kršitev podobnih pravic, ki jih podeljuje nacionalna zakonodaja (načelo enakovrednosti) (12).

8.

Glede vprašanja izračuna škode, v kolikor ta ni urejen s pravom EU, pravni predpisi držav članic za določanje višine škode, ki je bila povzročena, določajo ustrezen dokazni standard in zahtevano stopnjo natančnosti. Nacionalna pravila urejajo tudi, kdo nosi dokazno breme in katera dejstva morajo stranke predložiti sodišču. Nacionalna zakonodaja lahko določa, da se, potem ko je tožnik dokazal določen niz dejavnikov, dokazno breme preloži, ter obsega poenostavljena pravila za izračun in domneve izpodbojne ali neizpodbojne narave. Nacionalna zakonodaja nadalje določa, v kakšni meri in na kakšen način so sodišča pooblaščena za ocenjevanje povzročene škode na podlagi približnih najboljših ocen ali z uporabo vidikov pravičnosti. Vsa ta nacionalna pravila in postopke za ocenjevanje škode bi bilo treba določiti in uporabiti v posameznih primerih na način, ki omogoča strankam, ki so utrpele škodo zaradi kršitev prava konkurence EU, da brez nesorazmernih težav pridobijo polno nadomestilo za škodo, ki so jo utrpele; v nobenem primeru ne smejo biti manj učinkoviti od podobnih ukrepov, ki temeljijo na nacionalni zakonodaji.

9.

Ena od posledic načela učinkovitosti je, da bi morala veljavna nacionalna pravna pravila in njihove razlage odražati težave in omejitve, ki so neločljivo povezane z ocenjevanjem škode v zvezi z zadevami s področja konkurence. Količinska opredelitev take škode zahteva primerjanje dejanskega položaja oškodovanca s položajem, v katerem bi stranka bila, če do kršitve ne bi prišlo. Tega pa ni mogoče dejansko izmeriti; nemogoče je z gotovostjo vedeti, kako bi se tržni pogoji in interakcija med udeleženci na trgu razvili, če do kršitve ne bi prišlo. Možna je samo ocena scenarija, do katerega bi verjetno prišlo brez kršitve. Za ocenjevanje škode v zadevah s področja konkurence je bila po svoji naravi vedno značilna znatna omejitev pričakovane stopnje gotovosti in natančnosti. Včasih so možne samo približne ocene (13).

10.

Glede na navedeno so službe Komisije pripravile Praktični vodnik za ocenjevanje škode v odškodninskih tožbah zaradi kršitev člena 101 ali 102 PDEU (v nadaljnjem besedilu: praktični vodnik).

11.

Cilj praktičnega vodnika je nuditi pomoč nacionalnim sodiščem in strankam, udeleženim v odškodninskih tožbah, z izboljšano dostopnostjo informacij za ocenjevanje škode, ki jo povzročajo kršitve pravil konkurence EU. Zato zagotavlja vpogled v različne oblike škode, ki jo običajno povzroči protikonkurenčno ravnanje, in zlasti vsebuje informacije o metodah in tehnikah, ki so na voljo za ovrednotenje take škode. Večja razširjenost takšnih podatkov bo povečala učinkovitost odškodninskih zahtevkov. Takšne tožbe bi bilo treba narediti tudi bolj predvidljive, s čimer bi se povečala pravna varnost za vse vpletene strani. Praktični vodnik lahko strankam pomaga najti tudi sporazumno rešitev sporov, tako znotraj kot zunaj sodnih ali alternativnih postopkov za reševanje sporov.

12.

Ta praktični vodnik je zgolj informativne narave in ne zavezuje nacionalnih sodišč ali strank. Zato ne spreminja predpisov držav članic, ki urejajo odškodninske tožbe, in ne vpliva na pravice in obveznosti držav članic ali fizičnih ali pravnih oseb v okviru zakonodaje EU.

13.

Zlasti se praktični vodnik ne sme obravnavati, kot da zvišuje ali znižuje dokazni standard ali raven podrobnosti dejstev, ki se od strank zahteva v pravnih sistemih držav članic. Prav tako ne vpliva na pravila in prakse glede dokaznega bremena v državah članicah. Nacionalna sodišča so v svojih pravnih sistemih pogosto sprejela pragmatične pristope za določanje zneska odškodnine, ki se dodeli, vključno z uporabo domnev, spremembami dokaznega bremena ali pristojnostjo sodišč za približno najboljšo oceno. Praktični vodnik je namenjen zagotavljanju informacij, ki jih je mogoče uporabiti v okviru nacionalnih pravil in praks, vendar ne namesto njih. Odvisno od predpisov, ki se uporabljajo, in posebnosti vsakega primera je torej za stranke lahko zadosti, da predložijo dejstva in dokaze o škodi, ki so manj podrobni kot tisti, ki jih zahtevajo nekatere metode in tehnike iz praktičnega vodnika.

14.

Praktični vodnik razloži posebne lastnosti, tudi prednosti in pomanjkljivosti, različnih metod in tehnik, ki so na voljo za ocenitev škode zaradi kršitev protimonopolnih pravil. Na podlagi prava, ki se uporablja, se določi, kateri pristop za količinsko ovrednotenje se v posebnih okoliščinah posameznega primera šteje za ustreznega. Med pomembne vidike sodijo – poleg dokaznega standarda in dokaznega bremena v okviru prava, ki se uporablja – razpoložljivost podatkov, stroški in čas, potrebni za njihovo pridobitev, ter njihova sorazmernost glede na vrednost odškodninskega zahtevka.

15.

Praktični vodnik predstavlja in obravnava tudi številne praktične primere. Ti prikazujejo tipične učinke, ki jih običajno imajo kršitve pravil konkurence EU, ter kako je zgoraj navedene metode in tehnike za ocenjevanje škode mogoče uporabiti v praksi.

16.

Gospodarsko dojemanje škode, ki jo povzročijo kršitve protimonopolnih pravil, ter metode in tehnike za količinsko opredelitev se lahko sčasoma spremenijo v skladu s teoretičnimi in empiričnimi ekonomskimi raziskavami ter sodno prakso s tega področja. Praktični vodnik se zato ne bi smel obravnavati kot izčrpen ali končni prikaz obstoječih dojemanj, metod in tehnik.