Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine ter spremembi direktiv 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES ter uredb (ES) št. 1211/2009 in (EU) št. 531/2012 /* COM/2013/0627 final - 2013/0309 (COD) */
OBRAZLOŽITVENI
MEMORANDUM 1. OZADJE
PREDLOGA 1.1. Cilji predloga Da
bi Evropa ponovno postala konkurenčna ter ustvarjala inovacije in delovna
mesta, mora izkoristiti nove vire za rast. Svetovno gospodarstvo se razvija v
smeri internetnega gospodarstva, zato morajo biti IKT v celoti priznane kot vir
pametne, trajnostne in vključujoče rasti. Evropa si ne more privoščiti, da se
odreče koristim povezanih tehnologij, ki so v preteklih letih v vseh sektorjih
prispevale 50 % k rasti produktivnosti in tako za vsaki dve izgubljeni delovni
mesti ustvarili pet novih ter so gonilo za nove inovativne storitve, ki lahko
hitro prerastejo na svetovno raven, če imajo možnosti za rast. Če odpravimo
ovire za rast, ki izvirajo iz sedanje razdrobljenosti, je to ključ, da Evropa
iz krize izide močnejša. To stališče je bilo v celoti sprejeto na pomladanskem
zasedanju Evropskega sveta 2013, v zaključkih zasedanja pa je bila Komisija
pozvana, da do oktobra 2013 pripravi poročilo o preostalih ovirah za dokončno
vzpostavitev popolnoma delujočega enotnega digitalnega trga in predloži
konkretne ukrepe za čim prejšnjo vzpostavitev enotnega trga informacijskih in
telekomunikacijskih tehnologij. Splošni
cilj predloga je razvoj v smeri enotnega trga elektronskih komunikacijskih
storitev, na katerem: -
imajo državljani in podjetja dostop do elektronskih komunikacijskih storitev
povsod v Uniji, ne glede na to, kje se zagotavljajo, brez čezmejnih omejitev
ali neupravičenih dodatnih stroškov; -
delujejo podjetja, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in
storitve, ne glede na njihov sedež ali geografski položaj njihovih strank v EU. Po več kot desetletju zakonodajnih posegov
Unije za liberalizacijo in integracijo teh trgov je ta visoko zastavljeni cilj
pomemben že sam po sebi. Resni in odločni ukrepi za njegovo dosego, kot so
predstavljeni v tem predlogu, so še toliko bolj nujni, saj bodo nekateri od
njih potrebovali več časa, da po sprejetju pričnejo v celoti prinašati
rezultate. Enotni trg elektronskih komunikacij bi spodbudil konkurenco,
investicije in inovacije v omrežja in storitve, saj bo pospeševal integracijo
trgov in čezmejne investicije v omrežja ter zagotavljanje storitev. Posamezni
predlagani ukrepi bi morali voditi k večji konkurenci pri kakovosti
infrastruktur in cen, intenzivnejšemu inoviranju in diferenciaciji, med drugim
tudi na področju poslovnih modelov, ter enostavnejšemu načrtovanju komercialnih
in tehničnih dejavnikov investicijskih odločitev v zvezi z vstopom na trg
brezžičnih ali žičnih komunikacij ali njegovim širjenjem. Na ta način bo
ustvarjena podlaga za druge ukrepe za spodbujanje visoko zastavljenih
širokopasovnih ciljev, ki jih določa Evropska digitalna agenda, in za
vzpostavitev pravega enotnega digitalnega trga, na katerem je zagotovljen prost
pretok vsebin, aplikacij in drugih digitalnih storitev. Višja raven
infrastrukturne konkurence in večja integracija po vsej Uniji bi morali voditi
k odpravi nekaterih ozkih grl ter posledično ex ante regulaciji trgov
elektronskih komunikacij, s čimer bi ta sektor sčasoma postal podoben drugim
sektorjem, v katerih veljajo horizontalna regulacija in pravila o konkurenci. Vedno večja razpoložljivost digitalne
infrastrukture in storitev bi posledično povečala možnost izbire za potrošnike
in kakovost storitev, prispevala k ozemeljski in družbeni koheziji ter olajšala
mobilnost po vsej EU, medtem ko bi za digitalno ekonomijo na splošno bolje
delujoč sektor elektronskih komunikacij v EU moral voditi k večji izbiri in
kakovosti poslovnih vložkov, kar bi omogočilo rast produktivnosti s pomočjo IKT
in posodobljenih javnih storitev. Končni cilj je okrepiti evropsko
konkurenčnost v svetu, čigar delovanje in rast sta vse bolj odvisna od
digitalne ekonomije. Izzivi pri integraciji enotnega trga obsegajo:
prvič, odpravo nepotrebnih ovir v odobritvenem režimu in pravilih o
zagotavljanju storitev, da je odobritev, pridobljena v eni državi članici,
veljavna v vseh državah članicah in da operaterji lahko zagotavljajo storitve
na podlagi skladne ter stabilne uporabe regulativnih obveznosti. Drugič,
zagotoviti je treba večjo usklajenost pri dostopu do osnovnih vložkov, in sicer
tako, da se mobilnim operaterjem zagotovijo predvidljivi pogoji za dodelitve in
usklajeni časovni okviri za dostop do spektra za brezžične širokopasovne
povezave po vsej EU ter uskladijo načini za dostop do fiksnih evropskih
omrežij, da lahko ponudniki storitev enostavneje ponujajo storitve na enotnem
trgu. Tretjič, zagotoviti je treba visoko skupno raven varstva potrošnikov v
Uniji, za kar je treba določiti enotne komercialne pogoje, vključno z ukrepi za
postopno odpravo dodatnih stroškov gostovanja in zaščito dostopa do odprtega
interneta. To so jasni izzivi, za katere ta predlog predstavlja jasne rešitve,
vsi so bistveni za sprejemanje poslovnih in investicijskih odločitev v tem
sektorju ter koristi potrošnikov, vse pa je treba obravnavati skupaj, da se
sprosti enotni trg. Ti izzivi obstajajo vzporedno s širšimi izzivi gradnje
enotnega digitalnega trga, kot so npr. pravila, ki se nanašajo na internetne
vsebine. Da bi Evropejci lahko
koristili nove inovativne visokokakovostne storitve, je treba pospešiti
investicije v infrastrukturo naslednje generacije. Ustrezno regulativno okolje
je ključno za dinamičen in konkurenčen trg. Za tiste, ki so pripravljeni
investirati, mora zagotoviti pravilno razmerje med tveganjem in dobičkom. Lahko
odpravi tudi razdrobljenost v zagotavljanju storitev, zato da so njihove
koristi na voljo vsem sektorjem in uporabnikom po vsej EU. Da se ti cilji
podprejo, bo Komisija skupaj s tem predlogom sprejela priporočilo o doslednih
in nediskriminacijskih obveznostih ter metodologijah za zaračunavanje stroškov,
zato da se spodbudi konkurenca in izboljša okolje za investicije v
širokopasovne komunikacije[1]. To priporočilo bo spodbujalo konkurenco in investicije
v visokohitrostna omrežja tako, da bo zagotavljalo dolgoročno stabilnost cen za
dostop do bakrenih omrežij, omogočalo enakopraven dostop do omrežij prvotnih
operaterjev, s čimer se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji, ter določilo
pogoje, pod katerimi uravnavanje cen dostopa do omrežij naslednje generacije ni
več potrebno, zato da bi investitorji v takšna omrežja imeli več manevrskega
prostora pri oblikovanju primernih cenovnih strategij, da si zagotovijo donose
ob konkurenčnih infrastrukturah, kot so regulirana bakrena in kabelska omrežja
in na nekaterih območjih vse bolj pogosto tudi mobilna omrežja 4. generacije. Na ta predlog je treba
gledati tudi z vidika drugih nedavnih ali prihajajočih pobud na tem področju.
Predlog temelji na in nadgrajuje glavne direktive iz leta 2002, ki urejajo
zagotavljanje elektronskih komunikacij, spremenjene leta 2009, saj uvaja
neposredno veljavne zakonodajne določbe, ki se uporabljajo skupaj z določbami
direktiv npr. na področju odobritve, dodelitve spektra in dostopa do omrežij.
Predlog je sprejet na podlagi Komisijinega predloga Uredbe Evropskega
parlamenta in Sveta o ukrepih za znižanje stroškov za gradnjo visokohitrostnih
elektronskih komunikacijskih omrežij[2], v katerem je že bil uporabljen pristop obravnave
več elementov regulativnih stroškov v različnih fazah postopka investiranja v
omrežja v enem instrumentu, kar skupaj omogoča znižanje stroškov graditve
širokopasovnih povezav do 30 %. Ta predlog je tudi sprejet ob zavedanju, da bo
priporočilo Komisije o upoštevnih trgih[3] pregledano leta 2014 in da pripravljalno delo
dobro napreduje; hitro sprejetje in izvajanje tega predloga bi omogočilo
zmanjšanje števila ali obsega trgov, za katere velja ex ante regulacija
kot del predvidene analize razvoja konkurence na enotnem trgu. 1.2. Splošno ozadje V današnjem svetu je
veliko novih digitalnih storitev in aplikacij danih na internet na enotnem trgu
EU. Današnje priložnosti za inovacijo in rast so pogosto digitalne v dejansko
vseh gospodarskih sektorjih, od avtomobilskega sektorja (povezani avtomobili)
do energije (pametna omrežja), od javne uprave (e-uprava) do splošnih storitev
(e-zdravje). Za vodenje katerega koli podjetja, od malih zagonskih podjetij do
velikih družb, je potreben dostop do najsodobnejših storitev in infrastrukture.
Ta celotni ekosistem je odvisen od povezav, ki jih zagotavljajo elektronska
komunikacijska omrežja. Evropa
je danes razdrobljena na 28 ločenih nacionalnih komunikacijskih trgov, pri
čemer na vsakem nastopa omejeno število akterjev. Posledično več kot 200
operaterjev deluje na trgu s 510 milijoni potrošnikov, pri čemer noben operater
ni prisoten v več kot polovici držav članic, večina dejansko v precej manj
državah članicah. Pravila EU o npr. odobritvah, pogojih reguliranja, dodelitvi
spektra in varstvu potrošnikov se izvajajo na različne načine. Takšen kolaž
ustvarja vstopne ovire in viša stroške operaterjev, ki želijo zagotavljati
čezmejne storitve, ter tako preprečuje njihovo širitev. To je v izrazitem
nasprotju z ZDA in Kitajsko, ki imajo enoten trg s 330 oziroma 1400 milijoni
potrošnikov, na katerem deluje od štiri do pet velikih operaterjev, z eno
zakonodajo, enim sistem podeljevanja licenc in eno spektrsko politiko. Ekonomija obsega in nove
priložnosti za rast lahko izboljšajo donosnost investicij v visokohitrostna
omrežja ter hkrati spodbujajo konkurenco in globalno konkurenčnost. Toda
operaterji znotraj EU od njih nimajo toliko koristi, kot bi jih lahko imeli. V
drugih delih sveta so prisotna znatna prizadevanja in investicije na področju digitalne
tehnologije; te investicije prinašajo koristi tako investitorjem kot
potrošnikom, toda v Evropi takšna posodobitev ne poteka dovolj hitro. Poleg tega imajo
potrošniki zaradi razdrobljenih nacionalnih trgov manjšo izbiro, manj
inovativne in kakovostne storitve ter še vedno plačujejo visoke cene za
čezmejne klice ali „gostovanje“ znotraj EU. To pomeni, da ne morejo v celoti
izkoristiti potenciala digitalnih storitev, ki je na voljo danes. Posledično
Evropa izgublja pomemben potencialen vir rasti. V svetu, v katerem so prisotne
IKT, razdrobljen trg elektronskih komunikacij spodkopava učinkovitost in
produktivnost celotnega gospodarstva. Neizkoriščen potencial evropskega
enotnega trga elektronskih komunikacij je ocenjen na 0,9 % BDP ali 110 milijard
EUR letno.[4]
Samo koristi enotnega trga poslovnih komunikacijskih storitev znašajo skoraj 90
milijard EUR letno.[5] Stabilen
telekomunikacijski trg podpira širšo digitalno ekonomijo, katere dinamika se
odraža v njeni trajni rasti zaposlovanja. Dejstvo, da je v EU zaposlenih več
kot 4 milijone strokovnjakov IKT, to število pa narašča kljub recesiji, nam
pomaga ustvariti podobo o obsegu in robustnosti navedene širše ekonomije. S
širšega gospodarskega vidika bi lahko rastoče investicije v IKT, boljše
e-spretnosti delovne sile in posodobljeni pogoji za internetno gospodarstvo
povečali GDP za dodatnih 5 % do leta 2020[6] in ustvarili 3,8 milijonov delovnih mest.[7] Tržne ovire za elektronske komunikacije manjšajo koristi
vseevropskih storitev, ki so: boljša kakovost, ekonomija obsega, višje
investicije, višja učinkovitost in večja pogajalska moč. To negativno vpliva na
širši digitalni ekosistem, vključno s proizvajalci opreme v EU, ponudniki
vsebin in aplikacij, od zagonskih podjetij do vlad. Vpliva tudi na gospodarske
sektorje, kot so bančništvo, avtomobilska industrija, logistika, maloprodaja,
zdravje, energija ali promet, ki se zanašajo na povezave za izboljšanje
produktivnosti, npr. z računalništvom v oblaku, povezanimi objekti in
integriranimi storitvami. 1.3. Politično ozadje Evropska
digitalna agenda, vodilna pobuda strategije Evropa 2020, je že opozorila na to
ključno vlogo IKT in omrežnih povezav. Vsebuje mnoge pobude za spodbujanje
investicij, okrepitev konkurence in znižanje stroškov graditve visokohitrostnih
omrežij, da se zagotovi, da imajo vsi Evropejci dostop do hitrih širokopasovnih
povezav. Komisija je za obravnavo zaposlitvenega potenciala v tem sektorju prav
tako začela veliko koalicijo za digitalna delovna mesta. Komisija
tudi izvaja pobude za zagotovitev „enotnega digitalnega trga“ in spodbujanje
internetnih vsebin, vključno z e-trgovino in e-upravo. Predlagala je tudi
prenovljeno uredbo EU o varstvu podatkov, da zaščiti zasebnost državljanov in
hkrati spodbudi inovacije ter poslovanje na enotnem trgu, ter strategijo za
spodbujanje kibernetske varnosti ter obrambo kritičnih infrastruktur in omrežij
EU, vključno s predlogom direktive o varnosti omrežij in informacij[8], ki predstavlja
pomembno podporo za krepitev zaupanja državljanov in potrošnikov v spletno okolje. Razvoj
v smeri enotnega trga elektronskih komunikacij bi podprl ekosistem enotnega
digitalnega trga. Takšen trg ne bi obsegal samo sodobne infrastrukture, ampak
tudi inovativne in varne digitalne storitve. Evropski
svet je spomladi 2013 to potrdil in poudaril pomen enotnega digitalnega trga za
rast ter Komisijo pozval, da (do oktobrskega zasedanja Evropskega sveta)
predloži konkretne ukrepe za čim prejšnjo vzpostavitev enotnega trga IKT. Ta
predlog skupaj s priporočilom Komisije o doslednih nediskriminacijskih
obveznostih in metodologijah za zaračunavanje stroškov za spodbujanje
konkurence ter izboljšanje okolja za investicije v širokopasovne povezave
predstavlja nabor uravnoteženih ukrepov, usmerjenih v razvoj enotnega trga
telekomunikacij in spodbujanje investicij. 2. REZULTATI
POSVETOVANJ Z ZAINTERESIRANIMI STRANMI IN OCENA UČINKA 2.1. Stališča
deležnikov Ker je Evropski svet v
sklepih pomladanskega zasedanja izrazil potrebo po konkretnih predlogih, ki jih
je treba predložiti pred oktobrskim zasedanjem, je bilo treba javna
posvetovanja opraviti znotraj tega zahtevnega časovnega okvira. Poleg posebnih
formalnih posvetovanj in organiziranih dogodkov se je Komisija obširno
posvetovala s številnimi organizacijami deležnikov, da bi ocenila, kakšno je
splošno stanje na trgu elektronskih komunikacij in kako vzpostaviti enotni trg.
Srečala se je z deležniki, ki zastopajo vse gospodarske segmente, potrošniške
organizacije, civilno družbo, nacionalne regulatorje in vlade ter prejela
njihova mnenja. Poleg tega je organizirala
več dogodkov, ki so se jih udeležili deležniki iz vseh segmentov, potrošnikov
in civilne družbe[9].
Ta posvetovanja so pokazala, da se velika večina deležnikov strinja s
Komisijino analizo problema in priznava potrebo po hitrem ukrepanju. Razprave so potekale
tudi v Evropskem parlamentu in na Svetu Evropske unije (Svet PTE). Na Svetu se
je večina predstavnikov strinjala z analizo problema in potrebo po ukrepih za
razvoj v smeri enotnega trga, da se varujeta ali izboljšata konkurenca ter
izbira za potrošnike, obravnava nevtralnost omrežja in gostovanja ter izogne
razsodništvu regulativnih organov ter hkrati zagotovi večja regulativna
doslednost, vključno z upravljanjem spektra in hkratnim izogibanjem pretirane
centralizacije pristojnosti. Razprave v Evropskem parlamentu so pokazale močno
podporo Komisijinim predlogom in zlasti izpostavile nujnost po odpravi
gostovanja na enotnem trgu elektronskih komunikacij in uvedbi visoke ravni
varstva potrošnikov ter jasnih pravil o nevtralnosti omrežja. 2.2. Strokovno znanje
in izkušnje Leta 2012 je bila
zaključena pomembna študija o „Korakih k pravemu notranjemu trgu
e-komunikacij“, znana tudi kot „stroški ne-Evrope na področju telekomunikacij“.[10] Študija je ocenila stanje
enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij in gospodarski potencial
enotnega trga. Komisija je uporabila
tudi druge vire, kot je letni kazalnik napredka digitalne agende in gospodarske
študije, ki jih je opravil GD ECFIN, npr. o razdrobljenosti
telekomunikacijskega trga v Evropi.[11]
Posvetovalni mehanizem EU znotraj regulativnega okvira je prikazal tudi
nedosledne prakse nacionalnih regulativnih organov pri reguliranju zadevnih
trgov. Nadalje je v zvezi s programom za politiko radiofrekvenčnega spektra
Komisija zaznala znatno pomanjkanje skladnosti med državami članicami pri
odobritvah in odprtju spektrskih pasov za tehnološko nevtralno uporabo, zlasti
glede pripadajočih pogojev in časovnega okvira. 2.3. Ocena učinka
predlagane uredbe V
skladu s politiko „boljše regulacije“ so službe Komisije pripravile oceno
učinka drugih možnosti politike. Glavni
vzroki za razdrobljenost regulacije izvirajo iz glavnih sektorskih zahtev za
zagotavljanje elektronskih komunikacij, ki so podvržene evropski zakonodaji
(odobritve, dostop do fiksnih in brezžičnih omrežij, skladnost s pravili za
zaščito končnih uporabnikov). Vsi ti elementi, čeprav imajo zelo izrazite
lastnosti in bodo rešitve za razdrobljenost neizogibno zelo različne, so
bistveni, če želimo odpraviti glavne ovire za integrirano zagotavljanje
elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v Uniji. Zlasti je bila ocena
rešitev razdeljena glede na a) ovire zaradi nacionalnih odobritvenih režimov,
povezanih z neskladnostjo regulativnih pristopov nacionalnih regulativnih
organov; b) pomanjkanje usklajevanja pri dodeljevanju spektrov in pogojih ter
regulativno negotovost pri razpoložljivosti frekvenc; c) pomanjkanje
veleprodajnih izdelkov, ki v okviru tržnih ukrepov ali vzajemnih pogajanj ob
stabilni ravni interoperabilnosti storitev omogočajo zagotavljanje storitev z
uporabo omrežja drugega operaterja; d) razdrobljenost pravil o varstvu
potrošnikov, kar vodi do neenakih ravni varstva potrošnikov in različnih tržnih
pogojev, vključno z visokimi stroški gostovanja in mednarodnih klicev ter
blokiranjem in zaviranjem storitev. Za
odpravo teh vzrokov razdrobljenosti so bile za nadaljnjo
analizo izbrane tri možnosti politike. Prva možnost temelji na regulativnem
okviru za elektronske komunikacije. Druga možnost obsega en sam zakonodajni
instrument (uredbo), ki regulativni okvir prilagaja le v delih, potrebnih za
enotni evropski trg elektronskih komunikacij na podlagi izboljšanega
usklajevanja v EU. Tretja možnost obsega bistvo druge
možnosti, vendar nadomešča sedanjo upravljavsko strukturo z enim samim
regulatorjem EU, da se doseže popolna regulativna uskladitev. Vsaka možnost politike
je bila ocenjena z vidika uspešnosti pri doseganju ciljev politike, in sicer z
osredotočanjem na stroške ter koristi za povpraševanje in ponudbo, vključno z
učinkom na strukturo sektorja elektronskih komunikacij v EU, gospodarstvo,
delovna mesta, dodano vrednost za potrošnike in okolje. Ocena
učinka vodi k sklepu, da je druga možnost najprimernejša. Cilj enotne evropske
odobritve je zmanjšanje upravnih ovir za evropske operaterje, zagotovila pa bi
tudi skladnost pri njihovi regulativni obravnavi. Usklajena
uporaba radiofrekvenčnega spektra na enotnem trgu bo zagotovila hkratno
razpoložljivost spektrskih vložkov in uporabo doslednih pogojev za njegove
uporabe po vsej Evropi, s čimer se zagotovi učinkovita uporaba spektra.
Istočasno bi to podprlo predvidljivo investicijsko okolje za visokohitrostna
omrežja, vključno z njihovim širokim ozemeljskim kritjem, kar je tudi v
dolgoročnem interesu končnih uporabnikov. Razpoložljivost
standardiziranih veleprodajnih produktov za dostop na ravni EU kot potencialen
ukrep za znatno tržno moč bo operaterjem fiksnih omrežij omogočila, da
povezljivostne storitve z visoko kakovostjo storitve svojim strankam ponudijo
po vsej Uniji. Takšna razpoložljivost bo po pričakovanjih imela pozitiven
učinek na investicije, zlasti preko meja držav članic, kar bo podjetjem
olajšalo vstop na nove trge, da sledijo povpraševanju strank, in sicer z
visokokakovostnimi dostopovnimi izdelki, s čimer se bo okrepila konkurenca,
operaterji pa bodo morali ponudbo izboljšati z investiranjem v infrastrukturo
in storitve. Skupna
pravila o kakovosti storitev bodo zagotovila svoboden dostop uporabnikov do
storitev in aplikacij po njihovi izbiri ter na osnovi jasnih pogodbenih pogojev
po vsej Uniji, brez da bi bil njihov internetni dostop neupravičeno oviran ali
blokiran. Istočasno bodo zagotovila možnost nakupa specializiranih storitev za
zagotavljanje posebnih vsebin, aplikacij in storitev z izboljšano kakovostjo
storitev. Okrepljena preglednost in pogodbene pravice bi zadovoljile interese
potrošnikov za visokokakovostne in zanesljive storitve ter bodo okrepile
konkurenčno dinamiko trga. Cilj
ukrepov proti neupravičenim cenovnim razlikam med domačimi klici in klici med
državami članicami ter ukrepov, ki olajšujejo zagotavljanje ponudb „gostovanje
kot doma“ s sporazumi o gostovanju, je odprava neupravičenih dodatnih stroškov
za elektronske komunikacijske storitve v čezmejni ponudbi. Ta
možnost bi izboljšala zakonodajno predvidljivost in preglednost na najbolj
učinkovit in hiter način. Zlasti bi večja tekmovalnost med trgi, bolj poenoteni
pogoji poslovanja (dostop do vložkov, pravila o potrošnikih) in prenos koristi
iz ekonomije obsega zaradi elastičnosti potrošniških cen morali voditi k večji
konvergenci. Večji konkurenčni pritisk, ki poleg prednosti iz večjega obsega
poslovanja ustvarja spodbude za diferenciacijo, boljša regulativna
predvidljivost in izboljšano okolje za masovno distribucijo inovativnih
storitev bi morali pravočasno izboljšati investicijsko okolje. Medtem ko se za
te ukrepe pričakuje, da bodo imeli pozitiven učinek na ustvarjanje delovnih
mest, je na tej stopnji težko natančno oceniti učinke na družbo in zaposlovanje.
Komisija bo pri spremljanju in ocenjevanju zakonodaje na ta vidik še posebej
pozorna. V
primerjavi z najprimernejšo možnostjo bi ob prej omenjenem potencialnem
povečanju BDP do 3,7 % v obdobju 2015–2020 pod možnostma 1 (uporaba obstoječega
okvira) in 3 (popolna sprememba regulativnega okvira za vseevropske storitve)
bilo potrebnih še tri do pet dodatnih let za dosego želenega rezultata. Ta
možnost potrebuje tudi najmanj časa, da ustvari učinke in doseže vse posamezne
cilje ter tako ustvari največje možne gospodarske in družbene koristi izmed
vseh možnosti. Odbor
za oceno učinka je mnenje o osnutku ocene učinka predstavil 6. septembra 2013. Poročilo in pripadajoči
povzetek sta objavljena skupaj s predlogom. 3. PRAVNI
ELEMENTI PREDLOGA 3.1 Pravna podlaga Predlog temelji na členu 114 Pogodbe o
delovanju Evropske unije, saj je povezan z notranjim trgom elektronskih
komunikacij in njegovim delovanjem. 3.2 Subsidiarnost S sedanjim regulativnim okvirom cilja –
vzpostavitve enotnega trga elektronskih komunikacij ni bilo mogoče doseči.
Razlike v nacionalnih predpisih, ne glede na združljivost z obstoječim
regulativnim okvirom EU, kljub temu ustvarjajo ovire za čezmejno poslovanje in
pridobivanje storitev ter tako omejujejo svobodo ponujanja elektronskih
komunikacij, ki jo zagotavlja zakonodaja EU. To neposredno učinkuje na
delovanje notranjega trga. Države članice nimajo pristojnosti in spodbude, da
bi spreminjale sedanje regulativno okolje. Da bi odpravili temeljne vzroke problema, so
potrebni ukrepi na ravni EU. Prvič, sedanja razdrobljenost, ki jo povzroča
nacionalna razsežnost splošnih odobritvenih sistemov, bi se odpravila z uvedbo
enotne odobritve EU. Mehanizem enotne odobritve EU bi, vezan na nacionalni
nadzor umika in/ali začasnega preklica takega pooblastila, olajšal registracijo
operaterjev v EU in usklajevanje najresnejših izvršilnih ukrepov, ki veljajo
zanje. Z dodelitvijo pooblastila Komisiji, da od nacionalnih regulatorjev
zahteva umik predlaganih ukrepov, ki bi bili nezdružljivi z zakonodajo EU,
predlog zagotavlja takim družbam večjo regulativno doslednost in
predvidljivost. Predlog bi zagotovil veliko več konvergence pri predpisanih
pogojih za dostop do fiksnih in brezžičnih vložkov, ki omogočajo zagotavljanje
vseevropskih storitev. Popolna harmonizacija pravic končnih uporabnikov
zagotavlja državljanom in ponudnikom po vsej EU podobne pravice in obveznosti,
zlasti možnost trženja in pridobivanja storitev v tujini pod enakimi pogoji. Načelo subsidiarnosti je upoštevano, saj bo
posredovanje EU omejeno na obseg, ki je potreben za odpravo navedenih ovir na
notranjem trgu. Prvič, enotna odobritev EU je na voljo operaterjem, ki nameravajo opravljati dejavnosti v vseevropskih
razsežnostih, regulativne obveznosti, ki so povezane z
lokacijo omrežja ali krajem opravljanja storitev, pa bo določil nacionalni
regulativni organ zadevne države članice. Prihodki, zbrani s pristojbinami za
dodelitev spektra bodo še naprej ostajali v zadevni državi članici, medtem ko
podrobnejša regulativna načela o uporabi spektra, ki bodo dopolnjevala cilje na
visoki ravni, vključene v regulativni okvir EU državam članicam še vedno
dopuščajo veliko možnosti, da uredijo podrobnosti po lastni presoji. Tudi
postopek uradnega sporočanja spektra Komisiji temelji na preverjanju pravne
združljivosti in ne na prenosu pravice do presoje Komisije na države članice
ter je predmet nadaljnjih zaščitnih ukrepov, kot je na primer postopek pregleda
v okviru komitologije. Razširitev ugodnosti splošne odobritve na uporabo
maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk je omejena na nemotečo uporabo pri
majhni moči, ki je strogo določena v izvedbenih ukrepih. Končno je uvedba
evropskih izdelkov virtualnega dostopa še vedno v pristojnosti nacionalnega
regulativnega organa države članice, v kateri je omrežje, in sicer na podlagi
analize trga, ki temelji na obstoječem okviru; hkrati se za harmonizacijo
izdelkov virtualnega dostopa uporablja isti mehanizem kot za veleprodajne
izdelke fizičnega dostopa, ki so bili predvideni že v obstoječem okviru. 3.3 Sorazmernost Ukrepanje EU je omejeno na tisto, kar je
potrebno za doseganje opredeljenih ciljev. Ukrepi bodo usmerjeni v odpravo
očitnih ozkih grl na enotnem trgu in obstoječi regulativni okvir spreminjajo
samo tam, kjer je to potrebno za vzpostavitev pogojev za razvoj novih čezmejnih
trgov elektronskih komunikacij na ravni EU. S tem bo omogočeno, da bo dosežen
dvojni cilj enotnega trga: prosto zagotavljanje in prosta uporaba elektronskih
komunikacijskih storitev. Sočasno se obstoječi regulativni okvir v veliki meri
ohrani, npr. tudi kako nacionalni regulativni organi nadzorujejo trg, s čimer
se izogne motenju poslovanja tistih ponudnikov, ki bi se odločili za ohranitev
dejavnosti na nacionalni (ali podnacionalni) ravni. Poleg tega bi moral razvoj novih čezmejnih
trgov potekati po načelu „boljše pravne ureditve“, tj. s postopnim zmanjšanjem
regulativnega pritiska, če se izkaže, da so trgi konkurenčni v smislu večje
evropske povezanosti, vendar v skladu z nadzornimi pristojnostmi nacionalnih
regulativnih organov in ob naknadnem nadzoru konkurence. To je koristno zato,
ker bi nacionalni regulativni organi lahko tudi najbolje upoštevali nacionalne
posebnosti pri (i) urejanju dostopa do fizične infrastrukture, ki je po svoji
naravi še vedno geografsko omejena na nacionalno ali regionalno raven; in (ii)
obravnavi vprašanj potrošnikov na nacionalni ravni (zlasti v njihovem jeziku). Tako ti predlagani ukrepi ne bodo vključevali večjih sprememb upravljanja ali prerazporedili
pristojnosti na evropsko raven, na primer z uvajanjem regulativnega organa na
ravni EU ali izdajanjem vseevropskih licenc za spekter. Te rešitve bodo ustreznim deležnikom
omogočile, da bodo izkoristili sinergije velikega enotnega trga ter pravočasno
in učinkovito zmanjšali neučinkovitosti v poslovanju in naložbah. Tistim
operaterjem, ki se odločijo za opravljanje storitev v eni sami državi članici,
predlog hkrati zagotavlja neprekinjeno veljavnost sedanjih pravil, hkrati pa
jim omogoča koristi zaradi boljših in jasnejših pravil o pravicah končnih
uporabnikov ter bolj predvidljivo okolje za dostop do spektrskih vložkov in
visokokakovostnih fiksnih omrežnih dostopovnih izdelkov. 3.4 Temeljne pravice Analiziran je bil učinek predloga na temeljne
pravice, kot so svoboda izražanja in obveščanja, svoboda gospodarske pobude,
nediskriminacija, varstvo potrošnikov in varstvo osebnih podatkov. Uredba bo
zlasti zagotovila dostop do odprtega interneta;
določa visok standard za popolnoma harmonizirane pravice končnih uporabnikov,
povečuje podjetniško svobodo v evropskem merilu in bi morala sčasoma povzročiti
zmanjšanje posebne sektorske ureditve. 3.5 Izbira instrumenta Komisija predlaga uredbo, saj ta zagotavlja
odpravo ovir na enotnem trgu z dopolnitvijo obstoječega regulativnega okvira za
elektronske komunikacije. Vključuje posebne pravice in obveznosti za ponudnike
in končne uporabnike, ki se uporabljajo neposredno; vključuje tudi usklajevalne
mehanizme v zvezi z nekaterimi vložki na evropski ravni, da se olajša
zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev v tujini. Uredba je na
primer pomembna na področjih, kot sta odprti internet in upravljanje prometa,
pri katerih je resnično potreben skupni pristop, da bi že na samem začetku
preprečili sedanje težnje k različnim rešitvam in omogočili tako celostno
upravljanje omrežja kot tudi razvoj spletnih vsebin, aplikacij in storitev, ki
bi bile lahko na voljo na enak način po vsej Uniji. 3.6. Zgradba predloga in glavne pravice ter
obveznosti Splošne določbe (člena 1 in 2 poglavja I) Poglavje 1 vsebuje splošne določbe, vključno z
ustreznimi opredelitvami. Določa regulativna načela, v skladu s katerimi
ravnajo zadevni nadzorni organi pri uporabi te uredbe v povezavi z določbami
obstoječega okvira. Enotna odobritev EU (členi 3 do 7 poglavja
II) Operaterji, ki želijo opravljati storitve v
več državah članicah, sedaj potrebujejo odobritev v vsaki izmed njih. Uredba
uvaja enotno odobritev EU, ki temelji na enotnem sistemu obveščanja v državi
članici glavnega sedeža evropskega ponudnika elektronskih komunikacij (matična
država) in določa pogoje, ki veljajo zanjo. Umik in/ali začasni preklic enotne
odobritve EU je predmet nadzora v matični državi. Imetniki enotne odobritve EU
imajo pravico do enake regulativne obravnave v podobnem položaju v eni ali več
državah članicah; novi tržni udeleženci in manjši čezmejni operaterji so
oproščeni upravnih pristojbin in prispevkov za financiranje univerzalne
storitve v državah članicah, razen v matični državi (države gostiteljice).
Imetniki enotne odobritve EU bodo poleg tega zagotavljali storitve po vsej
Evropi, ki temeljijo na doslednejši uporabi regulativnih obveznosti. Enotna odobritev EU bo tako zmanjšala
nepotrebne upravne ovire in evropskim ponudnikom jamčila doslednejše pravice in
obveznosti za poslovanje po vsej EU in doseganje obsega poslovanja. Evropski vložki (poglavje III) Oddelek 1 (členi 8 do 16): Ponudniki mobilnih storitev v Evropi danes
pogrešajo potrebno predvidljivost glede razpoložljivosti spektra po vsej EU in
se soočajo z različnimi pogoji dodeljevanja. Zato težje dolgoročno načrtujejo,
investirajo v tujini in pridobivajo obseg. Tak neenoten položaj pomeni, da
proizvajalci naprav svoje izdelke snujejo za druge trge z večjim obsegom in
možnostmi za rast. Da bi odpravili te nevzdržne razmere, je treba uskladitev
spektrskih vložkov zagotoviti tako, da se: ·
opredelijo skupna regulativna načela, ki se
uporabljajo za države članice pri določanju pogojev za uporabo spektra, ki se
uskladi za brezžične širokopasovne komunikacije; ·
pooblasti Komisijo za sprejemanje izvedbenih aktov,
s katerimi uskladi razpoložljivost, časovnico in trajanje pravic do uporabe
spektra; ·
ustanovi mehanizem za posvetovanje, ki Komisiji
omogoča, da pregleda osnutek nacionalnih ukrepov za dodeljevanje in uporabo
spektra; ·
poenostavijo pogoji za razširjanje in omogočanje
brezžičnega širokopasovnega dostopa z majhno močjo („Wi-Fi“, majhne celice), da
se poveča konkurenčnost in zmanjša preobremenjenost omrežja. Oddelek 2 (členi 17 do 20) Usklajen visokokakovostni virtualni dostop do
fiksnih omrežij bi olajšal vstop na trg in zagotavljanje čezmejnih storitev za
končne uporabnike in podjetja ter pomagal pri spodbujanju konkurence in naložb.
Danes so izdelki virtualnega fiksnega dostopa po vsej EU opredeljeni na
različne načine. Virtualni dostop do fiksnih omrežij za zagotavljanje čezmejnih
storitev se uskladi tako, da se: ·
Opredelijo skupne značilnosti v EU usklajenih
izdelkov za virtualni širokopasovni dostop (virtualna razvezava, IP bitni tok
in zaključni segmenti zakupljenih vodov), če so poverjeni operaterjem z znatno
tržno močjo. ·
V skladu s tem morajo nacionalni regulativni organi
pri uvajanju regulativnih ukrepov upoštevati uvajanje takih usklajenih
dostopovnih izdelkov, pri tem pa primerno pozornost nameniti obstoječi
infrastrukturni konkurenci in naložbam ter splošnim zahtevam glede
sorazmernosti. Predlog prav tako odraža prakso odločanja v določbi, ki
upoštevanje obveznosti nadzora veleprodajnih cen v omrežjih NGA povezuje s
konkurenčnimi omejitvami na podlagi alternativne infrastrukture, učinkovitim
zagotavljanjem nediskriminacijskega dostopa in ravnijo maloprodajne konkurence
v smislu cen, izbire in kakovosti. ·
Pravica ponudnikov elektronskih komunikacij do
ponujanja in dostopa pod razumnimi pogoji do usklajenih povezljivostnih
izdelkov z zagotovljeno kakovostjo storitev, kar bo omogočilo nove vrste
spletnih storitev. Pravice končnih uporabnikov (členi 21 do 29
poglavja IV) V Evropi se tako ponudniki elektronskih
komunikacij kot tudi končni uporabniki srečujejo z neenotnimi pravili o
pravicah končnih uporabnikov, kar povzroča neenake ravni zaščite in številne
različne predpise, ki jih je treba upoštevati v različnih državah članicah. Ta
razdrobljenost je draga za operaterje, nezadovoljiva za končne uporabnike ter
navsezadnje ovira zagotavljanje storitev v tujini in negativno vpliva na
pripravljenost končnih uporabnikov do njihove uporabe. Da bi se zagotovila
primerna raven varstva potrošnikov po vsej EU so bila harmonizirana pravila, ki
opredeljujejo pravice končnih uporabnikov, vključno z: –
nediskriminacijo med določenimi domačimi storitvami
in medevropskimi (mednarodnimi) storitvami znotraj EU (razen če so razlike
objektivno upravičene), –
obveznim predpogodbenim in pogodbenim obveščanjem, –
večjo preglednostjo in ukrepi za preprečevanje
neprijetnih presenečenj ob prejemu računa, –
pravico do brezplačne prekinitve pogodbe po šestih
mesecih (z izjemo preostale vrednosti morebitne subvencionirane opreme ali
drugih promocijskih akcij), –
obveznostjo ponudnikov, da zagotovijo neovirano
povezavo do vseh vsebin, aplikacij ali storitev, do katerih imajo dostop končni
uporabniki – imenovano tudi omrežna nevtralnost – ter hkrati urejajo uporabo
ukrepov za upravljanje prometa s strani operaterjev glede splošnega
internetnega dostopa. Hkrati je pojasnjen pravni okvir za specializirane storitve
z večjo kakovostjo. Lažja menjava ponudnika (člen 30 poglavja
V) Izboljšana pravila za zamenjavo ponudnika
spodbujajo vstop na trg in konkurenco med ponudniki elektronskih
komunikacijskih storitev ter končnim uporabnikom omogočajo lažjo izbiro
ponudnika, ki najbolje ustreza njihovim posebnim potrebam. Določena so
usklajena načela za postopke zamenjave, kot so stroškovna naravnanost, vodenje
postopka s strani sprejemnega ponudnika, samodejna prekinitev pogodbe s
prenosnim ponudnikom. Organizacijske in končne določbe (členi 31
do 40 poglavja VI) To poglavje vsebuje naprej splošne določbe o
pristojnostih pristojnih nacionalnih organov za sankcioniranje ter pravila o
pristojnosti Komisije za sprejemanje delegiranih ali izvedbenih aktov. Določene so tudi spremembe okvirnih direktiv
ter uredb o gostovanju in BEREC. V zvezi z vnaprejšnjim urejanjem trga in
nadaljnjo pristojnostjo nacionalnih regulativnih organov za svoje (nacionalne)
trge, se s spremembami želi zlasti pospešiti večjo skladnost in stabilnost po vsej
EU pri ocenjevanju trgov in uvajanju regulativnih obveznosti za imetnike enotne
odobritve EU s strani nacionalnih regulativnih organov, da se imetniki enotne
odobritve EU ne bi soočali z različnimi obveznostmi za isti tržni neuspeh v
vsaki državi članici, v kateri poslujejo. Pri tem določbe določajo pristojnost
Komisije, da zahteva umik ukrepov, ki so bili naloženi podjetjem z enotno
odobritvijo EU, ter pravno varnost pri merilih za ugotavljanje trgov, za katere
veljajo taki vnaprejšnji ukrepi, pri čemer se upoštevajo tudi konkurenčne
omejitve enakovrednih storitev, ki jih zagotavljajo ponudniki povrhnjih
storitev (storitev OTT). Medtem ko bo uredba o gostovanju III s
strukturnimi ukrepi spodbudila večjo konkurenco na trgu, se ne pričakuje, da bi
sama po sebi ustvarila razmere, pri katerih bi stranke med potovanjem v tujini
brez skrbi posnemale svoje potrošniško vedenje v domači državi članici in tako
odpravila dodatne stroške gostovanja po vsej Evropi. Zato
se s členom 37 nadgrajuje uredba o gostovanju, saj operaterjem zagotavlja
pobude za ponujanje gostovanja po domačih cenah. Predlog uvaja prostovoljen
mehanizem za mobilne operaterje, da vstopijo v dvostranske ali večstranske
sporazume o gostovanju, ki jim omogočajo, da vključijo veleprodajne stroške gostovanja
in do julija 2016 postopno uvedejo storitve gostovanja po domačih cenah, pri
tem pa omejijo tveganje cenovne arbitraže. Taki sporazumi o gostovanju kot taki
niso novost na trgu. Sporazumi o gostovanju že obstajajo in udeležencem
omogočajo (če je to v skladu z zakonodajo o konkurenci) ustvarjanje ekonomij
obsega pri zagotavljanju storitev gostovanja na enak način kot med pogodbenimi
strankami. Vendar predlog vsebuje zahtevo, da se jih uradno sporoči, da bi se
izboljšala preglednost. Namen predlagane prostovoljne ureditve je, da se take
legitimne ekonomije obsega razširijo z zagotavljanjem storitev gostovanja po
domačih cenah in pod pogoji, ki zagotavljajo, da je gostovanje mogoče po vsej
Uniji in da bodo od takih ponudb sčasoma imeli koristi potrošniki po vsej
Uniji. Hkrati predlog zagotavlja potrebno ravnovesje, ki operaterjem omogoča,
da prilagodijo maloprodajne ponudbe in postopno zagotovijo koristi vsem svojim
odjemalcem. Brez dvostranskih in večstranskih sporazumov o gostovanju je
nerealno pričakovati, da bi bil operater sam sposoben v predvidenem časovnem
okviru zagotoviti gostovanje po vsej Uniji po domačih cenah. Končno, spremembe uredbe BEREC so potrebne, da
se organu zagotovi večjo stabilnost in omogoči bolj strateška vloga, zlasti z
imenovanjem poklicnega predsednika s triletnim mandatom. 4.
PRORAČUNSKE POSLEDICE Predlagana uredba ne vpliva na proračun Unije. Zlasti predlog spremembe Uredbe (ES) št. 1211/2009
ne vpliva na število delovnih mest v kadrovskem načrtu ali na finančni
prispevek EU za organ BEREC in je v skladu z vrednostmi iz sporočila Evropskemu
parlamentu in Svetu (COM(2013)519 final.). 2013/0309 (COD) Predlog UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih
komunikacij in doseganje povezane celine ter spremembi direktiv 2002/20/ES,
2002/21/ES in 2002/22/ES ter uredb (ES) št. 1211/2009 in (EU)
št. 531/2012 (Besedilo velja za EGP) EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE
UNIJE STA – ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske
unije, zlasti člena 114 Pogodbe, ob upoštevanju predloga Evropske komisije, po posredovanju osnutka zakonodajnega akta
nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju mnenja Evropskega
ekonomsko-socialnega odbora[12], ob upoštevanju mnenja Odbora regij[13], v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, ob upoštevanju naslednjega: (1) Evropa mora izkoristiti vse
vire rasti, da bi izšla iz krize, ustvarila delovna mesta ter ponovno postala
konkurenčna. Obnovitev gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest v Uniji
je cilj strategije Evropa 2020. Evropski svet je na zasedanju spomladi leta 2013
poudaril pomen digitalnega enotnega trga za rast in pozval k sprejetju
konkretnih ukrepov za vzpostavitev enotnega trga informacijskih in
komunikacijskih tehnologij (IKT). V skladu s cilji strategije Evropa 2020 in
tem pozivom je namen te uredbe, da se z dopolnitvijo in prilagoditvijo
obstoječega regulativnega okvira Unije za elektronske komunikacije vzpostavi
enotni trg elektronskih komunikacij. (2) Digitalna agenda za Evropo,
ki je ena od vodilnih pobud strategije Evropa 2020, je že potrdila nepogrešljivost
IKT in omrežne povezljivosti za razvoj našega gospodarstva in družbe. Da bi
Evropa lahko izkoristila prednosti digitalne preobrazbe, potrebuje Unija
dinamičen enotni trg elektronskih komunikacij za vse sektorje in po vsej
Evropi. Takšen pravi enotni trg komunikacij bo temelj inovativnega in
„pametnega“ digitalnega gospodarstva ter podlaga za enoten digitalni trg, na
katerem se lahko spletne storitve neovirano zagotavljajo prek meja. (3) Na brezhibno delujočem
enotnem trgu elektronskih komunikacij bi bilo treba zagotoviti svobodno
zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za vsako stranko
v Uniji in pravico vsakega končnega uporabnika, da izbere najboljšo ponudbo na
trgu, pri čemer ga ne sme ovirati razdrobljenost trgov zaradi nacionalnih meja.
Obstoječi regulativni okvir za elektronske komunikacije te razdrobljenosti ne
obravnava v celoti zaradi nacionalnih odobritvenih režimov (namesto splošnega
režima na ravni Unije), nacionalnih shem za dodeljevanje spektra, razlik v dostopovnih
izdelkih, ki so na voljo ponudnikom elektronskih komunikacij v različnih
državah članicah, in različnih naborov veljavnih sektorskih pravil o varstvu
potrošnikov. Pravila Unije so v mnogih primerih le izhodiščna in se v državah
članicah pogosto različno izvajajo. (4) Pravi enotni trg elektronskih
komunikacij bi moral spodbujati integracijo trgov in čezmejne ponudbe storitev
ter tako spodbujati konkurenco, naložbe ter inovacije v nova in izboljšana
omrežja ter storitve. S tem bi pripomogel k izpolnitvi visoko zastavljenih
ciljev v zvezi z visokohitrostnimi širokopasovnimi komunikacijami, ki jih
določa Evropska digitalna agenda. Naraščajoča razpoložljivost digitalnih
infrastruktur in storitev pa bi morala povečati izbiro uporabnikov, kakovost
storitev in raznovrstnost vsebin ter prispevati k ozemeljski in družbeni
koheziji ter olajšati mobilnost po vsej Uniji. (5) Koristi, ki izhajajo iz
enotnega trga elektronskih komunikacij, bi bilo treba razširiti na širši
digitalni ekosistem, ki vključuje proizvajalce opreme Unije, ponudnike vsebin
in aplikacij ter širše gospodarstvo s sektorji, kot so bančništvo, avtomobilska
industrija, logistika ter maloprodajni, energijski in prometni sektor, ki bi s
povezljivostjo izboljšali svojo produktivnost, npr. prek vsesplošnih aplikacij
v oblaku, med seboj povezanih objektov in možnosti za zagotavljanje
integriranih storitev za različne dele podjetij. Javne uprave in zdravstveni
sektor bi morali izkoristiti tudi širšo razpoložljivost storitev e-uprave in
e-zdravja. Na trgu elektronskih komunikacij bi se lahko povečala tudi ponudba
kulturnih vsebin in storitev ter kulturna raznovrstnost na splošno.
Zagotavljanje povezljivosti prek elektronskih komunikacijskih omrežij in
storitev je tako pomembno za širše gospodarstvo in družbo, da bi bilo treba
preprečiti neupravičene regulativne ali kakšne koli druge ovire, specifične za
ta sektor. (6) Namen te uredbe je z ukrepi
na treh širših medsebojno povezanih oseh dokončno vzpostaviti enotni trg
elektronskih komunikacij. Prvič, zagotoviti bi moral čezmejno svobodno
zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij v različnih
državah članicah, pri čemer bi moral temeljiti na konceptu enotne odobritve EU,
ki določa pogoje za zagotavljanje večje skladnosti in predvidljivosti vsebin
ter izvajanje sektorske zakonodaje po vsej Uniji. Drugič, pri čezmejnem
zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev je treba
omogočiti dostop do bistvenih vložkov po veliko bolj konvergenčnih pogojih ne
le za brezžične širokopasovne komunikacije, za katere je ključnega pomena
licencirani in nelicencirani spekter, temveč tudi za povezljivost prek fiksne
povezave. Tretjič, zaradi uskladitve poslovnih pogojev in povečanja digitalnega
zaupanja državljanov bi morala ta uredba uskladiti pravila za zaščito končnih
uporabnikov, zlasti potrošnikov. To vključuje pravila glede nediskriminacije,
pogodbenih informacij, prekinitve pogodb in zamenjave operaterja ter pravila
glede dostopa do spletnih vsebin, aplikacij in storitev ter glede upravljanja
prometa, ki ščitijo končne uporabnike in hkrati zagotavljajo neprekinjeno
delovanje internetnega ekosistema kot gonilne sile inovacij. Poleg tega bi
morali končni uporabniki z nadaljnjo reformo na področju gostovanja pridobiti
zaupanje, da med potovanjem po Uniji ostanejo povezani, poleg tega pa bi morale
reforme sčasoma postati gonilna sila za usklajeno oblikovanje cen in drugih
pogojev v Uniji. (7) Ta uredba bi torej morala
dopolnjevati sedanji regulativni okvir Unije (Direktivo 2002/19/ES Evropskega
parlamenta in Sveta[14],
Direktivo 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta[15], Direktivo 2002/21/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[16],
Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta[17], Direktivo 2002/58/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[18],
Direktivo Komisije 2002/77/ES[19]
ter Uredbo (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta[20], Uredbo (EU) št. 531/2012
Evropskega parlamenta in Sveta[21]
ter Sklep št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta[22]) in relevantno nacionalno
zakonodajo, sprejeto v skladu z zakonodajo Unije, in sicer tako, da bi s
posledičnimi spremembami obstoječih direktiv ter Uredbe (EU) št. 531/2012
uvedla posebne pravice in obveznosti za ponudnike elektronskih komunikacij in
končne uporabnike ter tako zagotovila večjo konvergenco ter nekatere vsebinske
spremembe v skladu s konkurenčnejšim enotnim trgom. (8) Pri ukrepih iz te uredbe je
upoštevano načelo tehnološke nevtralnosti, kar pomeni, da ne nalagajo ali
diskriminirajo uporabe določene vrste tehnologije. (9) Zagotavljanje čezmejnih
elektronskih komunikacij še vedno trpi zaradi večjih upravnih bremen, kot jih
povzročajo ovire zaradi nacionalnih meja. Zlasti morajo čezmejni ponudniki še
vedno uradno obveščati pristojne organe in plačevati prispevke v posameznih
državah članicah gostiteljicah. Za imetnike enotne odobritve EU bi bilo treba
vzpostaviti en sam sistem uradnega obveščanja v državi članici, v kateri imajo
glavni sedež (matični državi članici), s čimer bi se zmanjšalo upravno breme za
čezmejne operaterje. Enotna odobritev EU bi se morala uporabljati pri vsakem
podjetju, ki zagotavlja ali namerava zagotavljati elektronske komunikacijske
storitve in omrežja v več kot eni državi članici, s čimer bi lahko v vsaki
posamezni državi članici uživalo pravice, povezane s svobodo do zagotavljanja
elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij v skladu s to uredbo. Enotna
odobritev EU, ki opredeljuje pravni okvir za operaterje elektronskih
komunikacijskih storitev v državah članicah na podlagi splošne odobritve v
matični državi članici, bi morala zagotavljati učinkovito svobodo do
zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij v vsej Uniji. (10) Čezmejno zagotavljanje
elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij lahko poteka v različnih
oblikah, odvisno od več dejavnikov, kot so vrsta zagotovljenega omrežja ali
storitev, obseg potrebne fizične infrastrukture ali število naročnikov v
različnih državah članicah. Namen čezmejnega zagotavljanja elektronskih
komunikacijskih storitev ali upravljanja elektronskega komunikacijskega omrežja
v več kot eni državi članici se lahko dokaže z dejavnostmi, kot so pogajanja o
sporazumih o dostopu do omrežij v določeni državi članici ali trženje prek
internetne strani v jeziku ciljne države članice. (11) Ne glede na to, kako se
ponudnik odloči, da bo upravljal elektronska komunikacijska omrežja ali
zagotavljal čezmejne elektronske komunikacijske storitve, bi moral biti
regulativni režim, ki se uporablja za evropskega ponudnika elektronskih
komunikacij, nevtralen glede poslovnih odločitev, ki so osnova za organizacijo
nalog in dejavnosti v državah članicah. Zato bi se morala matična država
članica evropskega ponudnika elektronskih komunikacij ne glede na korporativno
strukturo podjetja šteti za državo članico, v kateri se sprejemajo strateške
odločitve v zvezi z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali
storitev. (12) Enotna odobritev EU bi morala
temeljiti na splošni odobritvi v matični državi članici. Zanjo ne bi smeli
veljati pogoji, ki se že uporabljajo na podlagi druge obstoječe nacionalne
zakonodaje, ki ni specifična za sektor elektronskih komunikacij. Poleg tega bi
morale določbe te uredbe in Uredbe (EU) št. 531/2012 veljati tudi za ponudnike
evropskih elektronskih komunikacij. (13) Večina pogojev, specifičnih za
sektor, na primer glede dostopa do omrežij, varnosti in celovitosti omrežij ali
dostopa do storitev v sili, je močno vezana na kraj, kjer se nahaja omrežje ali
zagotavlja storitev. Zato lahko za evropskega ponudnika elektronskih
komunikacij veljajo pogoji, ki se uporabljajo v državah članicah, v katerih
posluje, razen če ta uredba določa drugače. (14) Če države članice od sektorja
zahtevajo, da prispeva k financiranju obveznosti univerzalne storitve in
upravnih stroškov nacionalnih regulativnih organov, bi morali biti merila in postopki
za porazdelitev prispevkov sorazmerni in nediskriminacijski do evropskih
ponudnikov elektronskih komunikacij, da se prepreči oviranje čezmejnega vstopa
na trg, zlasti novih tržnih udeležencev in manjših operaterjev; pri prispevkih
posameznih podjetij bi zato morala biti upoštevana tržni delež v smislu
prometa, ustvarjenega v zadevni državi članici, in prag de minimis. (15) Zagotoviti je treba, da v
podobnih okoliščinah različne države članice evropskih ponudnikov elektronskih
komunikacij ne diskriminirajo in da se na enotnem trgu uporabljajo med seboj
usklajene regulativne prakse, zlasti pri ukrepih, ki spadajo v področje uporabe
člena 15 ali 16 Direktive 2002/21/ES ali člena 5 ali 8 Direktive 2002/19/ES.
Evropski ponudniki elektronskih komunikacij bi zato morali imeti pravico do
enake obravnave v različnih državah članicah v objektivno enakih situacijah, s
čimer bi se omogočilo bolj integrirano večozemeljsko poslovanje. Poleg tega bi
morali biti v takih primerih v Uniji vzpostavljeni posebni postopki za pregled
osnutkov sklepov o ukrepih po členu 7a Direktive 2002/21/ES, da bi se izognili
neupravičenim razhajanjem v obveznostih, ki se za evropske ponudnike
elektronskih komunikacij uporabljajo v različnih državah članicah. (16) Med matično državo članico in
vsako državo članico gostiteljico evropskih ponudnikov elektronskih komunikacij
bi bilo treba razporediti regulativne in nadzorne pristojnosti, da se zmanjšajo
ovire za vstop in hkrati zagotovi, da ti ponudniki ustrezno upoštevajo veljavne
pogoje za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij.
Medtem ko bi moral vsak nacionalni regulatorni organ nadzorovati izpolnjevanje
pogojev, ki se uporabljajo na njegovem ozemlju v skladu z zakonodajo Unije,
vključno s pomočjo sankcij in vmesnih ukrepov, bi zato moral samo nacionalni
regulativni organ v matični državi članici imeti pravico, da začasno prekliče
ali umakne pravice evropskega ponudnika elektronskih komunikacij do
zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v vsej Uniji ali
njenem delu. (17) Radiofrekvenčni spekter je
javna dobrina in bistven vir za notranji trg mobilnih, brezžičnih
širokopasovnih in satelitskih komunikacij v Uniji. Razvoj brezžičnih
širokopasovnih komunikacij prispeva k izvajanju Evropske digitalne agende,
zlasti k doseganju cilja glede zagotavljanja dostopa do širokopasovne povezave
s hitrostjo najmanj 30 Mb/s do leta 2020 za vse državljane Unije ter
zagotavljanja največje možne hitrosti in zmogljivosti širokopasovnih povezav v
Uniji. Vendar Unija pri širjenju in gostoti zadnje generacije brezžičnih
širokopasovnih tehnologij, ki so potrebne za doseganje navedenih ciljev
politike, zaostaja za drugimi pomembnimi svetovnimi regijami, kot so Severna
Amerika, Afrika in deli Azije,. Postopek izdajanja odobritev in zagotavljanja
razpoložljivosti pasu 800 MHz za brezžične širokopasovne komunikacije je
razdrobljen, saj več kot polovica države članice zaprosi za odstopanje ali tega
iz drugih razlogov ne stori do roka iz programa za politiko radiofrekvenčnega
spektra (RSPP) iz Odločbe 243/2012 Evropskega parlamenta in Sveta[23], kar priča o nujnosti
ukrepanja v okviru RSPP. Ukrepi Unije za uskladitev pogojev glede
razpoložljivosti in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra za brezžične
širokopasovne komunikacije v skladu z Odločbo 676/2002/ES Evropskega parlamenta
in Sveta[24]
ne zadostujejo za odpravo tega problema. (18) Izvajanje različnih
nacionalnih politik ustvarja neskladnost in razdrobljenost na notranjem trgu
ter tako ovira nadaljnje širjenje vseevropskih storitev in dokončno
vzpostavitev notranjega trga brezžičnih širokopasovnih komunikacij. Zlasti bi
lahko ustvarilo neenake pogoje za dostop do teh storitev in oviralo konkurenco
med podjetji s sedežem v različnih državah članicah, naložbe v naprednejša
omrežja in tehnologije ter pojav inovativnih storitev, s čimer bi državljane in
podjetja prikrajšalo za vsesplošne visokokakovostne integrirane storitve,
operaterje brezžičnih širokopasovnih omrežij pa oviralo pri povečevanju
učinkovitosti, ki bi ga zagotovilo obsežnejše in bolj integrirano poslovanje.
Zato bi morali razvoj širšega integriranega kritja z naprednimi brezžičnimi
širokopasovnimi komunikacijskimi storitvami po Uniji spremljati ukrepi na
ravni Unije, ki se nanašajo na nekatere vidike dodeljevanja radiofrekvenčnega
spektra. Hkrati bi morale države članice obdržati pravico, da sprejmejo ukrepe,
s katerimi svoj radiofrekvenčni spekter organizirajo za potrebe javnega reda,
javne varnosti in obrambe. (19) Ponudnikom elektronskih
komunikacijskih storitev, vključno z mobilnimi operaterji ali konzorciji takih
operaterjev, bi moralo biti omogočeno, da v dolgoročno korist končnih
uporabnikov skupaj organizirajo učinkovito in cenovno dostopno pokritost
velikega dela ozemlja Unije ter tako uporabljajo radiofrekvenčni spekter v več
državah članicah pod podobnimi pogoji, postopki, stroški, časovnimi načrti,
trajanjem v usklajenih pasovih ter dopolnilnimi paketi radiofrekvenčnega
spektra, kakršna je kombinacija nižjih in višjih frekvenc za pokritost gosto in
redkeje poseljenih območjih. Pobude za večjo usklajenost in skladnost bi prav
tako izboljšale predvidljivost okolja naložb v omrežja. Takšno predvidljivost
bi močno podprla tudi jasna politika v prid dolgoročne veljavnosti pravic do
uporabe radiofrekvenčnega spektra, ne da bi pri tem posegala v časovno
neomejenost takih pravic v nekaterih državah članicah, vendar vseeno bila
povezana z jasnimi pogoji za prenos, zakup ali souporabo dela celotnega
radiofrekvenčnega spektra, za katerega velja takšna posamezna pravica do
uporabe. (20) Usklajenost in skladnost
pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra bi se morali izboljšati vsaj pri
pasovih, ki so bili usklajeni za brezžične fiksne, nomadske in mobilne
širokopasovne komunikacije. To vključuje pasove, opredeljene na ravni ITU za
napredne sisteme mednarodne mobilne telekomunikacije (IMT), ter pasove, ki se
uporabljajo za radijska lokalna omrežja (RLAN), kot sta pasova 2,4 GHz in 5
GHz. Vključeni bi morali biti tudi pasovi, ki jih bo mogoče uskladiti za
brezžične širokopasovne komunikacije v prihodnosti, kakor določata člen 3(b)
programa za politiko radiofrekvenčnega spektra in mnenje Skupine za politiko
radiofrekvenčnega spektra o strateških izzivih, s katerimi se sooča Evropa pri
obravnavanju naraščajočega povpraševanja po radiofrekvenčnem spektru za
brezžične širokopasovne storitve, sprejetem 13. junija 2013, na primer v
bližnji prihodnosti pasovi 700 MHz, 1,5 GHz in 3,8–4,2 GHz. (21) K usklajenosti različnih
nacionalnih postopkov za dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra bi pripomogle
jasnejše določbe o merilih glede časovnega načrta odobritvenih postopkov;
obdobjem, za katero se dodeli pravica do uporabe, prispevki in načini plačila
prispevkov; obveznostmi glede zmogljivosti in pokritosti; opredelitvijo obsega radiofrekvenčnega
spektra in spektrskih blokov, za katere se uporablja odobritveni postopek;
objektivnimi zahtevami glede pragov za spodbujanje učinkovite konkurence;
pogoji za trgovanje s pravicami uporabe, vključno s pogoji souporabe. (22) Omejitev obremenitve zaradi
prispevkov na nujne prispevke, potrebne za optimalno upravljanje
radiofrekvenčnega spektra, z uravnoteženim razmerjem med takojšnjimi plačili in
rednimi prispevki, bi spodbudila naložbe v infrastrukturo in širjenje
tehnologije ter končnim uporabnikom zagotovila s tem povezane stroškovne
prednosti. (23) Bolj hkratno dodeljevanje
radiofrekvenčnega spektra in posledično širjenje brezžičnih širokopasovnih
povezav po vsej Uniji bi moralo prispevati k doseganju učinkov obsega v s tem
povezanih sektorjih, kot sta sektorja omrežne opreme in terminalskih naprav. Ti
sektorji bi zato lahko bolj upoštevali pobude in politike Unije glede uporabe
radiofrekvenčnega spektra kot do sedaj. Zato bi bilo treba določiti
usklajevalni postopek za časovne načrte za dodeljevanje pasov in minimalno ali
skupno trajanje pravic uporabe v takih pasovih. (24) Pri drugih glavnih vsebinskih
pogojih, ki so lahko vezani na pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra za
brezžične širokopasovne povezave, bi usklajeno izvajanje regulativnih načel in
meril iz te uredbe s strani posameznih držav članic podprlo usklajevalni
mehanizem, ki bi Komisiji in pristojnim organom drugih držav članic omogočil,
da predložijo pripombe, preden določena država članica dodeli pravice do
uporabe, Komisija pa bi imela možnost, da ob upoštevanju stališč držav članic
prepreči izvajanje predlogov, za katere meni, da niso v skladu s pravom Unije. (25) Glede na masivno rast
povpraševanja po radiofrekvenčnem spektru za brezžične širokopasovne povezave
bi bilo treba spodbujati rešitve za alternativni spektrsko učinkovit dostop do
brezžičnih širokopasovnih povezav. To vključuje uporabo brezžičnih dostopovnih
sistemov majhne moči za obratovanje v maloobmočnem dosegu, na primer tako
imenovanih žarišč (hotspots) radijskih lokalnih omrežjih (RLAN, znanih
tudi kot „Wi-Fi“), kot tudi omrežij majhnih celičnih dostopovnih točk majhne
moči (imenovanih tudi femto-, piko- ali metrocelice). (26) Dopolnilni brezžični
dostopovni sistemi, kakršen je RLAN, zlasti javno dostopne dostopovne točke
RLAN, končnim uporabnikom vedno bolj omogočajo dostop do interneta, mobilnim
operaterjem pa razbremenitev mobilnega prometa, pri čemer uporabljajo vire
usklajenega radiofrekvenčnega spektra, ne da bi za to potrebovali posamezno
odobritev ali pravico do uporabe radiofrekvenčnega spektra . (27) Večino dostopovnih točk RLAN
za enkrat uporabljajo zasebni uporabniki kot lokalno brezžično podaljšanje
njihove širokopasovne povezave. Če se končni uporabniki v okviru omejitev
naročniškega razmerja za dostop do interneta odločijo za delitev dostopa do
njihovega omrežja RLAN z drugimi, bi morala razpoložljivost velikega števila
takšnih dostopovnih točk, zlasti na gosto poseljenih območjih, s ponovno
uporabo radiofrekvenčnega spektra čim bolj povečati zmogljivost brezžičnega
podatkovnega prenosa in vzpostaviti stroškovno učinkovito dopolnilno brezžično
širokopasovno infrastrukturo, ki bi bila dostopna drugim končnim uporabnikom.
Zato bi bilo treba odpraviti ali preprečiti nepotrebne omejitve, ki končne
uporabnike ovirajo pri delitvi dostopa do njihovih dostopovnih točk RLAN z
drugimi končnimi uporabniki ali pri povezovanju do takšnih dostopovnih točk. (28) Poleg tega bi bilo treba
odpraviti tudi nepotrebne omejitve za uvedbo in medsebojno povezovanje dostopovnih
točk RLAN. Javni organi ali izvajalci javnih storitev v svojih prostorih vse
pogosteje uporabljajo dostopovne točke RLAN za lastne namene (na primer, da jih
lahko uporablja njihovo osebje), da bi poenostavili stroškovno učinkovit dostop
državljanov do storitev e-uprave ali podprli zagotavljanje pametnih javnih
storitev z informacijami v realnem času, na primer za javni prevoz ali
upravljanje prometa. Ti organi bi lahko zagotovili dostop do takšnih
dostopovnih točk tudi za državljane na splošno, in sicer kot pomožno storitev
tistim storitvam, ki jih ponujajo javnosti v takih prostorih, to pa jim bi
moralo biti omogočeno v skladu s pravili konkurence in javnega naročanja.
Ponudnik, ki zagotavlja lokalni dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij
v zasebnih prostorih ali v njihovi okolici oz. v omejenem javnem območju kot
pomožno storitev za drugo dejavnost, ki ni odvisna od takega dostopa, kakršna
so žarišča RLAN, ki se na tem področju zagotavljajo strankam drugih
komercialnih dejavnosti ali splošni javnosti, se ne šteje za ponudnika
elektronskih komunikacij. (29) Maloobmočne brezžične
dostopovne točke majhne moči so zelo majhna in nemoteča oprema, podobna
usmerjevalnikom Wi-Fi za domačo uporabo, za katero bi bilo treba na ravni Unije
določiti tehnične specifikacije za njihovo uvedbo in uporabo v različnih
lokalnih okoljih, za kar je potrebna splošna odobritev, ki ne bi vsebovala
neupravičenih omejitev, ki bi izhajale iz urbanističnih ali drugih dovoljenj.
Sorazmernost ukrepov, ki določajo tehnične lastnosti za tako uporabo, ki bi
izkoristila prednosti splošne odobritve, bi bilo treba zagotoviti z občutno
strožjimi lastnostmi, kot so veljavni najvišji pragovi, določeni z ukrepi Unije
za parametre, kakršna je izhodna moč. (30) Države članice bi morale
zagotoviti, da upravljanje radiofrekvenčnega spektra na nacionalni ravni drugim
državam članicam ne preprečuje, da bi uporabljale radiofrekvenčni spekter, do
katerega so upravičene, ali izpolnjevale obveznosti glede pasov, za katere
uporaba na ravni Unije ni usklajena. Krepitev obstoječih dejavnosti Skupine za
politiko radiofrekvenčnega spektra je potrebna, da se zagotovi, da ima vsaka
država članica enakopraven dostop do radiofrekvenčnega spektra in da so
rezultati usklajevanja usklajeni in izvršljivi. (31) Izkušnje pri izvajanju
regulativnega okvira Unije kažejo, da obstoječe določbe, ki zahtevajo skladno
izvajanje regulativnih ukrepov, skupaj s ciljem prispevanja k razvoju
notranjega trga, niso ustvarile zadostnih spodbud za oblikovanje dostopovnih izdelkov
na podlagi usklajenih standardov in procesov, zlasti pri fiksnih omrežjih. Pri
poslovanju v različnih državah članicah operaterji težko najdejo dostopovne
vložke z ustrezno kakovostjo ter stopnjo omrežne in storitvene
interoperabilnosti, kadar pa so na voljo, imajo ti vložki različne tehnične
lastnosti. To povečuje stroške in predstavlja oviro pri zagotavljanju storitev
prek nacionalnih meja. (32) Integracija enotnega trga
elektronskih komunikacij bi se pospešila z vzpostavitvijo okvira, ki bi opredeljeval
določene ključne evropske virtualne izdelke, ki so zlasti pomembni za ponudnike
elektronskih komunikacijskih storitev pri zagotavljanju čezmejnih storitev in
pri sprejemanju vseevropske strategije v vedno bolj AIPN okolju, ki temelji na
ključnih parametrih in minimalnih lastnostih. (33) Obravnavati bi bilo treba
operativne potrebe, ki jih izpolnjujejo različni virtualni izdelki. Evropski
virtualni širokopasovni dostopovni izdelki bi se morali zagotavljati, če mora
operater z veliko tržno močjo po Okvirni direktivi in Direktivi o dostopu pod
predpisanimi pogoji zagotavljati dostop na določeni dostopovni točki v svojem
omrežju. Prvič, učinkovit čezmejni vstop na trg bi bilo treba olajšati z
usklajenimi izdelki, ki bi čezmejnim ponudnikom omogočali začetno zagotavljanje
storitev končnim strankam brez zamud ter s predvidljivo in zadostno kakovostjo,
vključno s storitvami za poslovne stranke na več lokacijah v različnih državah
članicah, kadar bi bilo to potrebno in sorazmerno glede na tržno analizo. Ti
usklajeni izdelki bi morali biti na voljo dovolj dolgo, da bi iskalci dostopa
in ponudniki lahko načrtovali srednje- in dolgoročne naložbe. (34) Drugič, visoko razviti
virtualni dostopovni izdelki, ki zahtevajo večje naložbe iskalcev dostopa ter
jim omogočajo večji nadzor in diferenciacijo, zlasti z zagotavljanjem dostopa
na bolj lokalni ravni, so ključnega pomena za ustvarjanje pogojev za trajnostno
konkurenco na notranjem trgu. Te veleprodajne dostopovne izdelke, ki so ključni
za dostopovna omrežja naslednje generacije, bi bilo zato treba uskladiti, da se
olajšajo čezmejne naložbe. Ti virtualni širokopasovni dostopovni izdelki bi
morali biti oblikovani tako, da bi imeli enakovredne funkcije za fizični
razvezani dostop, s čimer bi se razširil obseg morebitnih veleprodajnih
ukrepov, ki so na voljo nacionalnim regulativnim organom v okviru ocene
sorazmernosti v skladu z Direktivo 2002/19/ES. (35) Tretjič, treba je uskladiti
tudi veleprodajni dostopovni izdelek za zaključne segmente zakupljenih vodov z
okrepljenimi vmesniki, da se za najzahtevnejše poslovne uporabnike omogoči
čezmejno zagotavljanje povezljivostnih storitev, ki so ključnega pomena za
nemoteno poslovanje. (36) Glede na postopno migracijo na
AIPN omrežja pomanjkanje razpoložljivih povezljivostnih izdelkov, ki temeljijo
na protokolu IP za različne razrede storitev z zagotovljeno kakovostjo
storitev, ki znotraj držav članic in med njimi omogočajo komunikacijske poti po
omrežnih domenah in prek meja omrežij, ovira razvoj aplikacij, ki so odvisne od
dostopa do drugih omrežij, s čimer se omejujejo tehnološke inovacije. Poleg
tega se tako onemogoča obsežnejše širjenje učinkovitosti, ki je povezana z
upravljanjem in zagotavljanjem omrežij na podlagi IP in povezljivostnih
izdelkov z zagotovljeno ravnjo kakovosti storitev, zlasti večjo varnostjo,
zanesljivostjo in prilagodljivostjo, stroškovno učinkovitostjo in hitrejšim
zagotavljanjem storitev, kar prinaša koristi omrežnim operaterjem, ponudnikom
storitev in končnim uporabnikom. Zato je nujno potreben usklajen pristop k
oblikovanju in dostopnosti teh izdelkov pod razumnimi pogoji, po potrebi
vključno z navzkrižnim zagotavljanjem med zadevnimi podjetji elektronskih
komunikacij. (37) Uvedba evropskih virtualnih
širokopasovnih dostopovnih izdelkov v skladu s to uredbo bi se morala
upoštevati v oceni nacionalnih regulativnih organov o najustreznejših ukrepih
glede dostopa do omrežij operaterjev z znatno tržno močjo, pri čemer bi bilo
treba preprečiti prekomerno urejanje zaradi preštevilnih veleprodajnih dostopovnih
izdelkov, ne glede na to, ali se naložijo na podlagi tržne analize ali pod
drugimi pogoji. Uvedba evropskih virtualnih dostopovnih izdelkov sama po sebi
zlasti ne bi smela povečati števila reguliranih dostopovnih izdelkov, naloženih
določenemu operaterju. Poleg tega obveznost nacionalnih regulativnih organov,
ki se naloži s sprejetjem te uredbe, da ocenijo, ali bi se moral namesto
obstoječih ukrepov za veleprodajni dostop uvesti evropski virtualni
širokopasovni dostopovni izdelek in ali je uvedba evropskega virtualnega
širokopasovnega dostopovnega izdelka primerna v okviru prihodnjih pregledov
trga, s katerimi opredelijo podjetja s pomembno tržno močjo, ne bi smela
vplivati na njihovo odgovornost za določanje najprimernejših in sorazmernih
ukrepov za obravnavanje ugotovljenih težav glede konkurence v skladu s členom 16
Direktive 2002/21/ES. (38) Zaradi regulativne
predvidljivosti bi morala zakonodaja odražati tudi ključne elemente razvijajoče
se prakse odločanja v okviru veljavnega pravnega okvira, ki vplivajo na pogoje,
pod katerimi se veleprodajni dostopovni izdelki, vključno z evropskimi
virtualnimi veleprodajnimi dostopovnimi izdelki, zagotavljajo za dostopovna
omrežja naslednje generacije. Ti bi morali vključevati določbe, ki odražajo
pomembnost razmerja med konkurenčnimi omejitvami alternativnih infrastruktur
za fiksne in brezžične komunikacije, učinkovitim zagotavljanjem
nediskriminacijskega dostopa in obstoječo ravnjo konkurence v smislu cen,
izbire in kakovosti na maloprodajni ravni za analizo veleprodajnih dostopovnih
trgov in zlasti za vprašanje, ali obstaja potreba po nadzoru cen takega dostopa
do dostopovnih omrežij naslednje generacije. Od slednjega so odvisne koristi za
končne uporabnike. Na primer z oceno vsakega posameznega primera v skladu s
členom 16 Direktive 2002/21/ES ter ne glede na oceno pomembne tržne moči in
izvajanja pravil EU o konkurenci lahko nacionalni regulativni organi presodijo,
da so tržni pogoji v prisotnosti dveh fiksnih dostopovnih omrežij naslednje
generacije dovolj konkurenčni, da lahko omogočijo nadgradnje omrežij in razvoj
v smeri zagotavljanja ultra hitrih storitev, kar je eden od pomembnih
parametrov konkurence na maloprodajni ravni. (39) Predpostavlja se, da bo
okrepljena konkurenca na enotnem trgu privedla do postopnega zmanjšanja
sektorskega urejanja na podlagi tržnih analiz. Eden od rezultatov dokončne
vzpostavitve enotnega trga bi dejansko moral biti večji poudarek na učinkoviti
konkurenci na zadevnih trgih z naknadno uporabo konkurenčnega prava, ki vedno bolj
velja za zadostnega pri zagotavljanju delovanja trga. Da bi se pravna jasnost
in predvidljivost regulativnih pristopov zagotovila prek meja, bi bilo treba
določiti jasna in zavezujoča merila, na podlagi katerih bi se ocenilo, ali
določeni trg še vedno upravičuje uvedbo predhodnih regulativnih obveznosti na
podlagi obstoječih ozkih grl in možnosti za konkurenco, zlasti na
infrastrukturi temelječo konkurenco, ter pogojev za konkurenco na maloprodajni
ravni glede parametrov, kot so cene, izbira in kakovost, ki so nenazadnje
tisti, ki so pomembni za končne uporabnike in globalno konkurenčnost
gospodarstva EU. S tem bi se podprli postopni pregledi seznama trgov, ki so
lahko predmet naknadne regulacije, nacionalnim regulativnim organom pa bi to
pomagalo, da se osredotočijo na dele trga, na katerih konkurenca še ni
učinkovita, in sicer na konvergenten način. Vzpostavitev resnično enotnega trga
elektronskih komunikacij lahko vpliva tudi na geografski obseg trgov, tako za
namene sektorskega urejanja na podlagi konkurenčnih načel kot tudi za namene
izvajanja samega konkurenčnega prava. (40) Razlike v nacionalnem
izvajanju sektorskih predpisov o zaščiti končnih uporabnikov ustvarjajo velike
ovire za enotni digitalni trg, zlasti zaradi povečanih stroškov usklajevanja za
ponudnike javnih elektronskih komunikacij, ki želijo storitve ponuditi v več
državah članicah. Poleg tega razdrobljenost in negotovost glede ravni zaščite v
različnih državah članicah spodkopava zaupanje končnih uporabnikov in jih
odvrača od nakupovanja elektronskih komunikacijskih storitev v tujini. Da bi
dosegli cilj Unije glede odprave ovir na notranjem trgu je treba obstoječe
različne nacionalne pravne ukrepe nadomestiti z enotnim in v celoti usklajenim
naborom sektorskih pravil, ki bo zagotovil visoko skupno raven varstva končnih
uporabnikov. Takšna popolna uskladitev pravnih določb ponudnikom javnih
elektronskih komunikacij ne bi smela preprečevati, da končnim uporabnikom
ponudijo pogodbene dogovore, ki presegajo to raven varstva. (41) Ker ta uredba usklajuje samo
nekatera sektorska pravila, ne sme posegati v splošna pravila o varstvu
potrošnikov, kot jih določajo akti Unije in nacionalna zakonodaja, ki jih
izvaja. (42) Če se določbe v poglavjih 4 in
5 te uredbe nanašajo na končne uporabnike, se takšne določbe uporabljajo ne le
za potrošnike, temveč tudi za druge kategorije končnih uporabnikov, predvsem za
mikropodjetja. Končni uporabniki, razen potrošnikov, se lahko na lastno zahtevo
z individualno pogodbo dogovorijo za odstopanje od nekaterih določb. (43) Dokončna vzpostavitev enotnega
trga elektronskih komunikacij zahteva, da se odpravijo ovire in končnim
uporabnikom tako omogoči dostop do elektronskih komunikacijskih storitev po
vsej Uniji. Javni organi zato ne bi smeli vzpostavljati ali ohranjati ovir za
čezmejne nakupe takih storitev. Ponudniki javnih elektronskih komunikacij ne bi
smeli preprečevati ali omejevati dostopa oz. diskriminirati končnih uporabnikov
na podlagi njihovega državljanstva ali države članice prebivališča.
Razlikovanje pa je mogoče na podlagi objektivno upravičenih razlik v stroških,
tveganjih in tržnih pogojev, kakršne so spremembe povpraševanja in določanje
cen s strani konkurentov. (44) Zelo velike razlike v cenah še
vedno obstajajo pri fiksnih in mobilnih komunikacijah, domačih govornih in
sporočilnih komunikacijah ter zaključevanju komunikacij v drugi državi članici.
Velike razlike med državami, operaterji in tarifnimi paketi ter med mobilnimi
in fiksnimi storitvami še naprej vplivajo na ranljivejše skupine potrošnikov in
predstavljajo oviro za nemoteno komunikacijo znotraj Unije. Stanje je takšno
kljub bistvenemu zmanjšanju cen zaključevanja klicev v različnih državah
članicah in konvergenci v absolutnem smislu ter nizkim cenam na tranzitnih
trgih. Poleg tega bi se morali s prehodom na AIPN okolje elektronskih
komunikacij v določenem času dodatno znižati stroški. Kakršne koli večje
razlike v maloprodajnih tarifah med domačimi fiksnimi medkrajevnimi
komunikacijami, med katere se ne štejejo komunikacije znotraj enega lokalnega
območja, kot ga opredeljuje geografska območna koda v nacionalnem načrtu
oštevilčenja, in fiksnimi komunikacijami, ki se zaključijo v drugi državi
članici, bi zato bilo treba utemeljiti na podlagi objektivnih meril.
Maloprodajne tarife za mednarodne mobilne komunikacije ne bi smele biti višje
od evropskih govornih tarif in evropskih sporočilnih tarif za regulirane
gostujoče klice oz. sporočila SMS, ki jih določa Uredba (EU) št. 531/2012,
razen če so utemeljene z objektivnimi merili. Takšna merila lahko vključujejo
dodatne stroške ter razumne s tem povezane zgornje meje. Drugi objektivni
dejavniki lahko vključujejo razlike v s tem povezani cenovni prožnosti in lahki
dostopnosti za vse končne uporabnike do alternativnih tarif ponudnikov javnih
elektronskih komunikacij, ki čezmejne komunikacije v Uniji ponujajo z majhnim
doplačilom ali brez doplačila, ali do storitev informacijske družbe s
primerljivimi funkcijami, pod pogojem, da ponudniki končne uporabnike aktivno
obvestijo o takšnih alternativah. (45) Internet se je v preteklih
desetletjih razvijal kot odprta platforma za inovacije z majhnimi ovirami za
dostop končnih uporabnikov, ponudnikov vsebin in aplikacij ter ponudnikov
internetnih storitev. Obstoječi regulativni okvir je namenjen spodbujanju možnosti
za končne uporabnike, da imajo dostop do informacij in jih razširjajo ali da
uporabljajo aplikacije in storitve po lastni izbiri. Nedavno pa je poročilo
Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) o upravljanju
spletnega prometa, objavljeno maja 2012 v študiji o delovanju trga internetnega
dostopa in njegovem zagotavljanju z vidika potrošnikov, ki jo je naročila
Izvajalska agencija za zdravje in potrošnike in je bila objavljena decembra 2012,
pokazalo, da je znatno število končnih uporabnikov oškodovanih zaradi praks
upravljanja spletnega prometa, ki onemogočajo ali upočasnjujejo določene
aplikacije. Za odpravo teh trendov so potrebna jasna pravila na ravni Unije, da
bi internet ostal odprta platforma in da se prepreči razdrobljenost enotnega
trga zaradi ukrepov posameznih držav članic. (46) Svoboda končnih uporabnikov,
da imajo dostop do informacij in zakonitih vsebin ter jih razširjajo ter da
uporabljajo storitve po lastni izbiri, je pogojena s pravom Unije in nacionalno
zakonodajo, ki je z njim skladna. Ta uredba opredeljuje meje za omejevanje te
svobode s strani ponudnikov javnih elektronskih komunikacij, vendar ne posega v
drugo zakonodajo Unije, vključno z avtorskimi pravicami in Direktivo 2000/31/ES.
(47) V odprtem internetu ponudniki
javnih elektronskih komunikacij v okviru pogodbeno dogovorjenih omejitev glede
podatkovnih količin in podatkovnih hitrosti za internetne dostopovne storitve
ne bi smeli onemogočati in upočasnjevati specifičnih vsebin, aplikacij,
storitev ali posebnih razredov le-teh oz. jim zmanjševati kakovosti ali jih
diskriminacijsko obravnavati, razen v primeru omejenega števila smiselnih
ukrepov za upravljanje spletnega prometa, ki morajo biti pregledni, sorazmerni
in nediskriminacijski. Smiselno upravljanje spletnega prometa obsega
preprečevanje ali oviranje hudih kaznivih dejanj, vključno s prostovoljnimi
ukrepi ponudnikov za preprečevanje dostopa do otroške pornografije in njenega
razširjanja. Čim večje zmanjšanje učinkov prezasedenosti omrežja bi se moralo
šteti za smiselno pod pogojem, da je omrežna prezasedenost le začasna ali da do
nje pride samo v izjemnih okoliščinah. (48) Količinske tarife bi se morale
šteti za združljive z načelom odprtega interneta, če končnim uporabnikom
omogočajo, da na podlagi preglednih informacij o pogojih in posledicah takšne
izbire izberejo tarifo, ki ustreza njihovi običajni podatkovni porabi. Hkrati
bi take tarife ponudnikom javnih elektronskih komunikacij omogočile, da
zmogljivosti omrežij bolje prilagodijo na pričakovane podatkovne količine.
Bistveno je, da so končni uporabniki popolnoma obveščeni, preden sprejmejo
dogovor o omejitvah podatkovne količine ali hitrosti in veljavnih tarifah, da
lahko stalno spremljajo porabo in da se jim zlahka povečajo razpoložljive količine
podatkov, če tako želijo. (49) Poleg tega končni uporabniki
povprašujejo po storitvah in aplikacijah, za katere je potrebna povečana
zagotovljena raven kakovosti, ki jo ponujajo ponudniki javnih elektronskih
komunikacij ali ponudniki vsebin, aplikacij ali storitev. Take storitve lahko
med drugim obsegajo radiodifuzijo prek internetnega protokola (IP-TV),
videokonference in nekatere zdravstvene aplikacije. Končni uporabniki bi zato
morali imeti tudi možnost, da s ponudniki javnih elektronskih komunikacij ali
ponudniki vsebin, aplikacij ali storitev sklenejo sporazume o zagotavljanju
specializiranih storitev z okrepljeno kakovostjo storitev. (50) Poleg tega ponudniki vsebin,
aplikacij in storitev povprašujejo po zagotavljanju prenosnih storitev, ki
temeljijo na prožnih parametrih kakovosti, vključno z nižjimi prednostnimi
ravnmi za časovno neodvisen spletni promet. Možnost ponudnikov vsebin,
aplikacij in storitev, da se s ponudniki javnih elektronskih komunikacij
pogajajo o takšni prilagodljivi ravni kakovosti storitve, je nujno potrebna za
zagotavljanje specializiranih storitev, pričakuje pa se, da bo imela pomembno
vlogo pri razvoju novih storitev, kakršne so komunikacije stroj-stroj. Hkrati
bi morali taki dogovori ponudnikom javnih elektronskih komunikacij omogočiti,
da bolje uravnotežijo spletni promet in preprečijo preobremenjenost omrežja.
Ponudnikom vsebin, aplikacij in storitev ter ponudnikom javnih elektronskih
komunikacij bi zato moralo biti omogočeno, da prosto sklepajo sporazume o
specializiranih storitvah z opredeljenimi ravnmi kakovosti storitve, če takšni
sporazumi bistveno ne poslabšajo splošne kakovosti internetnih dostopovnih
storitev. (51) Nacionalni regulativni organi
imajo ključno vlogo pri zagotavljanju, da lahko končni uporabniki svobodo do
internetnega dostopa tudi dejansko izvajajo. Nacionalnim regulativnim organom
bi bilo zato treba naložiti obveznost spremljanja in poročanja, poskrbeti pa bi
morali tudi, da ponudniki javnih elektronskih komunikacij spoštujejo določbe
ter zagotavljajo nediskriminacijske internetne dostopovne storitve visoke
kakovosti, ki jih specializirane storitve niso poslabšale. Pri oceni
morebitnega splošnega poslabšanja internetnih dostopovnih storitev bi morali
nacionalni regulativni organi upoštevati parametre kakovosti, npr. časovne
načrte in zanesljivostne parametre (prehodni čas, trepetanje in izguba paketa),
ravni in učinke prezasedenosti omrežja, dejanske hitrosti v primerjavi z
oglaševanimi, zmogljivost internetnih dostopovnih storitev v primerjavi s specializiranimi
storitvami ter kakovost, kot jo dojemajo končni uporabniki. Nacionalne
regulativne organe bi bilo treba pooblastiti, da vsem posameznim ponudnikom
javnih elektronskih komunikacij naložijo zahteve glede minimalne kakovosti
storitev, če je to nujno, da se prepreči splošno poslabšanje kakovosti
internetnih dostopovnih storitev. (52) Ukrepi za zagotavljanje večje
preglednosti in primerljivosti cen, tarif in pogojev ter parametrov kakovosti
storitev, vključno s parametri, ki se nanašajo na zagotavljanje internetnega
dostopa, bi morali povečati možnost končnih uporabnikov, da čim bolje izberejo
ponudnike in tako v celoti izkoristijo prednosti konkurence. (53) Končni uporabniki bi morali
biti pred nakupom storitve ustrezno obveščeni o ceni in vrsti ponujene
storitve. Ti podatki bi morali biti na voljo tudi neposredno pred
vzpostavitvijo povezave, če za klic na določeno številko ali storitev veljajo
posebni pogoji oblikovanja cen, na primer klici na premijske storitve, za
katere pogosto veljajo posebne cene. Če je taka obveznost glede na trajanje in
stroške nesorazmerna s tarifnimi informacijami ponudnika storitev v primerjavi
s povprečnim trajanjem klica in stroškovnim tveganjem, ki mu je izpostavljen
končni uporabnik, lahko nacionalni regulativni organi odobrijo odstopanje.
Končni uporabniki bi morali biti prav tako obveščeni, če za brezplačno
telefonsko številko veljajo dodatne pristojbine. (54) Ponudniki javnih elektronskih
komunikacij naj bi na ustrezen način obveščali končne uporabnike, med drugim
o svojih storitvah in tarifah, parametrih kakovosti storitev, dostopu do
storitev v sili in morebitnih omejitvah ter o izbiri storitev in izdelkov, ki
so zasnovani za invalidne porabnike. Te informacije bi morale biti
predstavljene jasno in pregledno ter se nanašati na države članice, v katerih
se storitve opravljajo; v primeru sprememb bi jih bilo treba posodobiti. Pri
ponudbah na podlagi individualnih pogajanj bi morali biti ponudniki izvzeti iz
takšnih zahtev po informacijah. (55) Razpoložljivost primerljivih
podatkov o izdelkih in storitvah je ključnega pomena, da lahko končni
uporabniki neodvisno ocenijo ponudbe. Izkušnje kažejo, da se z dostopnostjo
zanesljivih in primerljivih podatkov povečuje zaupanje končnih uporabnikov pri
uporabi storitev in krepi njihova pripravljenost za uveljavljanje pravice do
izbire. (56) Pogodbe so pomembno sredstvo,
ki končnim uporabnikom zagotavlja visoko raven preglednosti informacij in
pravne varnosti. Ponudniki javnih elektronskih komunikacij bi morali končnim
uporabnikom zagotoviti jasne in razumljive informacije o vseh bistvenih
sestavinah pogodbe, preden jih pogodba zavezuje. Informacije bi morale biti
obvezne in se ne bi smele spreminjati, razen s kasnejšim dogovorom med končnim
uporabnikom in ponudnikom. Komisija in več nacionalnih regulativnih organov je
nedavno ugotovilo bistvena razhajanja med oglaševano hitrostjo internetnega
dostopa in hitrostjo, ki je dejansko na voljo končnim uporabnikom. Ponudniki
javnih elektronskih komunikacij bi zato morali pred sklenitvijo pogodbe končne
uporabnike obvestiti o hitrosti in drugih parametrih kakovosti storitev, ki jih
lahko resnično zagotovijo na glavni lokaciji končnega uporabnika. (57) Glede terminalske opreme bi
morale biti v pogodbi navedene morebitne omejitve ponudnika v zvezi z uporabo
opreme, na primer z „zaklenjenimi SIM karticami“ pri mobilnih napravah in z
vsemi stroški, ki nastanejo zaradi prekinitve pogodbe pred dogovorjenim potekom
veljavnosti. Stroški ne bi smeli dospeti v plačilo po izteku dogovorjenega
trajanja pogodbe. (58) V izogib neprijetnim
presenečenjem ob prejemu računa bi morali imeti končni uporabniki možnost, da
opredelijo finančne zgornje meje stroškov, nastalih z uporabo govornih storitev
in storitev internetnega dostopa. Ta instrument bi moral biti na voljo
brezplačno in bi moral vsebovati ustrezno obvestilo, ki ob približevanju mejne
vrednosti omogoča ponoven ogled. Ko je dosežena zgornja meja, končni uporabniki
ne bi smeli več prejemati teh storitev ali se jim ne bi smele več zaračunavati,
razen če izrecno zahtevajo nadaljnje zagotavljanje po dogovoru s ponudnikom. (59) Izkušnje iz držav članic in
nedavna raziskava, ki jo je naročila Izvajalska agencija za potrošnike in
zdravje, so pokazale, da dolga pogodbena obdobja in samodejno ali tiho
podaljšanje pogodbe predstavljajo pomembne ovire pri spreminjanju ponudnika.
Zaželeno je torej, da bi lahko končni uporabniki brez stroškov prekinili
pogodbo šest mesecev po njeni sklenitvi. V tem primeru bi lahko ponudniki od
končnih uporabnikov zahtevali, da poravnajo preostalo vrednost subvencionirane
terminalske opreme ali vrednost drugih promocijskih akcij po načelu časovne
sorazmernosti. Pogodbe, ki so bile tiho podaljšane, bi morale imeti možnost
prekinitve z enomesečnim odpovednim rokom. (60) Bistvene spremembe pogodbenih
pogojev, ki jih naložijo ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih storitev
v škodo končnega uporabnika, na primer v zvezi s stroški, tarifami, omejitvami
količine in hitrosti prenosa podatkov, pokritostjo ali obdelavo osebnih
podatkov, bi bilo treba šteti za pravico končnega uporabnika do prekinitve
pogodbe brez stroškov. (61) Paketi, ki vključujejo
elektronske komunikacije in druge storitve, kot je na primer linearna
radiodifuzija, so vse bolj pogosti in so pomemben element konkurenčnosti. Če za
različne storitve iz takšnih svežnjev veljajo različna pogodbena pravila o
prekinitvi pogodbe in zamenjavi ponudnika, to končnim uporabnikom učinkovito
preprečuje prehod na konkurenčno ponudbo za celotni paket ali njegove dele.
Določbe te uredbe o prekinitvi pogodbe in zamenjavi ponudnika bi torej morale
veljati za vse dele takega paketa. (62) Da bi lahko končni uporabniki
v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na
podlagi informacij in zamenjave ponudnika, če je to v njihovem interesu. Končni
uporabniki bi zato morali imeti možnost zamenjave ponudnika brez pravnih,
tehničnih ali postopkovnih ovir, vključno s pogodbenimi pogoji in dajatvami.
Prenosljivost številk potrošnikom bistveno olajša izbiro in spodbuja učinkovito
konkurenco. Izvajati bi ga bilo treba z najkrajšim možnim časovnim zamikom,
tako da se številka učinkovito aktivira v enem delovnem dnevu po sklenitvi
sporazuma o prenosu številke. Poravnava odprtih računov ne bi smela biti pogoj
za izvršitev prenosa. (63) Da bi podprli zagotavljanje
storitev po načelu „vse na enem mestu“ in olajšali nemoteno zamenjavo za končne
uporabnike, bi moral postopek zamenjave ponudnika voditi sprejemni ponudnik
javnih elektronskih komunikacij. Prenosni ponudnik javnih elektronskih
komunikacij ne bi smel zavlačevati ali ovirati postopka zamenjave. Čim bolj bi
morali uporabljati samodejne postopke in zagotavljati visoko raven varstva
osebnih podatkov. Razpoložljivost preglednih, natančnih in pravočasnih
informacij o zamenjavi ponudnika bi morala okrepiti zaupanje končnih
uporabnikov v zamenjavo in povečati njihovo pripravljenost do bolj aktivnega
sodelovanja v konkurenčnem procesu. (64) Pogodbe s prenosnimi ponudniki
javnih elektronskih komunikacij bi se morale samodejno prekiniti po zamenjavi
ponudnika, ne da bi se od končnih uporabnikov zahtevala dodatna dejanja. V
primeru predplačniških storitev bi se moral pozitiven saldo, ki ni bil
porabljen, povrniti potrošniku, ki menja ponudnika. (65) Končnim uporabnikom bi morala
biti zagotovljena kontinuiteta pri menjavi pomembnih identifikacijskih
podatkov, kot so elektronski naslovi. V ta namen in da se zagotovi, da se
elektronska sporočila ne izgubijo, bi končni uporabniki morali imeti možnost,
da v primerih, ko jim elektronski naslov zagotavlja prenosni ponudnik,
brezplačno izberejo storitev preusmerjanja elektronske pošte, ki jo ponuja
prenosni ponudnik storitve internetnega dostopa. (66) Pristojni nacionalni organi
lahko predpišejo celovite postopke za prenos številk in zamenjavo ponudnikov,
pri čemer upoštevajo tehnološki razvoj in potrebe po zagotovitvi hitrega,
učinkovitega in potrošniku prijaznega postopka zamenjave ponudnika. Pristojni
nacionalni organi bi morali imeti možnost, da naložijo sorazmerne ukrepe za
primerno zaščito končnih uporabnikov v celotnem postopku zamenjave ponudnika,
vključno s primernimi sankcijami, ki so potrebne za zmanjšanje nevarnosti
zlorab ali zamud ter zamenjave ponudnika brez soglasja končnih uporabnikov.
Prav tako bi morali imeti možnost, da v takih primerih uvedejo samodejni
mehanizem odškodnin za končne uporabnike. (67) Pristojni nacionalni
regulativni organi bi morali imeti možnost, da sprejmejo učinkovite ukrepe za
spremljanje in zagotovitev skladnosti z določbami te uredbe, vključno s
pristojnostjo za naložitev učinkovitih denarnih ali upravnih sankcij v primeru
kršitev Uredbe. (68) Da bi se upošteval razvoj trga
in tehnični napredek, bi moralo biti Komisiji v skladu s členom 290
Pogodbe o delovanju Evropske unije podeljeno pooblastilo za sprejemanje aktov v
zvezi s spremembami prilog k tej uredbi. Zlasti je pomembno, da Komisija pri
pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na ravni
strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov
zagotoviti, da ustrezne dokumente istočasno, pravočasno in na ustrezen način
predloži Evropskemu parlamentu in Svetu. (69) Da se zagotovijo enotni pogoji
za izvajanje te uredbe, bi bilo treba Komisiji podeliti izvedbena pooblastila
glede sklepa, ki od držav članic zahteva, da načrte za doseganje skladnosti
prilagodijo skupni časovnici za podeljevanje pravic do uporabe in dovoljevanje
dejanske uporabe. (70) Izvedbena pooblastila v zvezi
s harmonizacijo in uskladitvijo odobritev za radiofrekvenčni spekter,
značilnostmi maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, usklajevanjem med
državami članicami glede dodeljevanja radiofrekvenčnega spektra, podrobnejšimi
tehničnimi in metodološkimi pravili o evropskih virtualnih dostopovnih izdelkih
in zagotavljanjem internetnega dostopa ter smiselno upravljanja prometa in
kakovosti storitev bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011
Evropskega parlamenta in Sveta.[25] (71) Da bi se zagotovila skladnost
med cilji in ukrepi, ki so potrebni za dokončno vzpostavitev enotnega trga
elektronskih komunikacij v skladu s to uredbo, in nekaterimi posebnimi
obstoječimi zakonodajnimi določbami ter da bi zakonodaja odražala ključne
elemente razvijajoče se prakse odločanja, bi bilo treba spremeniti Direktivo 2002/21/ES,
direktivi 2002/20/ES in 2002/22/ES ter Uredbo št. 531/2012. To pomeni, da se
Direktiva 2002/21/ES in z njo povezane Direktive uporabljajo v povezavi s to
uredbo, uvedbo okrepljenih pristojnosti Komisije za zagotavljanje usklajenosti
ukrepov, ki veljajo za evropske ponudnike elektronskih komunikacij s pomembno
tržno močjo v okviru evropskega mehanizma posvetovanja, harmonizacijo meril,
sprejetih pri ocenjevanju opredelitve in konkurenčnosti pomembnih trgov,
prilagajanje sistema uradnega obveščanja v skladu z Direktivo 2002/20/ES v smislu
enotne odobritve v EU ter razveljavitev določb o minimalni harmonizaciji pravic
končnih uporabnikov iz Direktive 2002/22/ES, ki so ob popolni harmonizaciji, ki
jo določa ta uredba, postale odvečne. (72) Trg mobilnih komunikacij je v
Uniji še vedno razdrobljen, saj ni mobilnih omrežij, ki bi krila vse države
članice. Posledično morajo ponudniki storitev gostovanja, ki želijo domačim
strankam, ki potujejo po Uniji, zagotavljati mobilne komunikacijske storitve,
te storitve nabavljati po veleprodajnih cenah pri izvajalcih v obiskani državi
članici. Te veleprodajne cene predstavljajo pomembno oviro pri zagotavljanju
storitev gostovanja na cenovni ravni, ki bi ustrezala domačim mobilnim
storitvam. Zato bi bilo treba sprejeti dodatne ukrepe, ki bi olajšali zniževanje
teh cen. Komercialni ali tehnični sporazumi med ponudniki storitev gostovanja,
ki omogočajo virtualno razširitev pokritosti z njihovim omrežjem po vsej EU, so
sredstvo za vključevanje veleprodajnih stroškov. Da bi se zagotovile primerne
spodbude, bi bilo treba prilagoditi nekatere regulativne obveznosti iz Uredbe
(ES) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta[26]. Zlasti če ponudniki storitev
gostovanja prek svojih omrežij ali z dvostranskimi ali večstranskimi sporazumi
o gostovanju zagotavljajo, da se vsem potrošnikom v Uniji samodejno nudijo
tarife gostovanja na ravni domačih tarif, zanje ne bi smela veljati obveznost
domačih ponudnikov, da svojim potrošnikom omogočijo dostop do storitev
govornega, SMS in podatkovnega gostovanja pri katerem koli alternativnem
ponudniku gostovanja, pri čemer bi bilo treba upoštevati prehodno obdobje, če
je bil tak dostop že dodeljen. (73) Dvostranski ali večstranski
sporazumi o gostovanju lahko mobilnemu operaterju omogočijo, da gostovanje
domačih strank v omrežjih svojih partnerjev v veliki meri šteje za enakovredno
zagotavljanju storitev takim strankam v lastnih omrežjih, kar ima posledične
učinke na njegove maloprodajne cene za tako virtualno pokritost z lastnim
omrežjem (on-net) po vsej Uniji. Taka ureditev na veleprodajni ravni bi lahko
omogočila razvoj novih izdelkov gostovanja ter tako povečala izbiro in
konkurenco na maloprodajni ravni. (74) Digitalna agenda za Evropo in
Uredba št. 531/2012 določata cilj politike, v skladu s katerim naj bi se
razlika med cenami gostovanja in domačimi tarifami zniževala proti nič. V
praksi to pomeni, da bi morali potrošniki, ki sodijo v eno od širših opazovanih
kategorij domače potrošnje, opredeljenih
na osnovi različnih domačih maloprodajnih paketov pogodbene stranke,
med občasnimi potovanji po Uniji imeti možnost, da brez skrbi posnemajo tipičen
vzorec domače potrošnje, povezan z njihovimi ustreznimi domačimi maloprodajnimi
paketi, ne da bi pri tem imeli dodatne stroške poleg tistih, ki nastanejo v
domačem okolju. Take širše kategorije se lahko opredelijo glede na trenutno
komercialno prakso, na primer na osnovi razlikovanja med: predplačniki in
naročniki pri domačih maloprodajnih paketih; paketi, ki vsebujejo samo storitve
GSM (tj. govorni klici, SMS); paketi, prilagojenimi različnim obsegom porabe;
paketi za podjetja oziroma potrošnike; maloprodajni paketi s cenami na
porabljeno enoto in paketi, ki zagotavljajo „svežnje“ enot (npr. govornih
minut, megabajtov prenosa podatkov) za standardno plačilo, ne glede na dejansko
porabo. Raznovrstnost maloprodajnih tarifnih shem in paketov, ki so na voljo
strankam na domačih mobilnih trgih po vsej Uniji, upošteva različne potrebe
uporabnikov, povezane s konkurenčnim trgom. Taka prožnost na domačih trgih bi
se morala odražati tudi v okolju gostovanja znotraj Unije, pri čemer je treba
upoštevati, da so zaradi potrebe ponudnikov storitev gostovanja po
veleprodajnih vložkih neodvisnih upravljavcev omrežij v različnih državah
članicah omejitve s sklicevanjem na razumno uporabo, če za tako porabo storitev
gostovanja veljajo domače tarife, še vedno lahko upravičene. (75) Čeprav naj bi ponudniki
gostovanja predvsem sami ocenili razumen obseg gostujočih govornih klicev,
sporočil SMS in prenosa podatkov, za katere bo v njihovih različnih
maloprodajnih paketih veljala domača tarifa, bi morali nacionalni regulativni
organi nadzirati, kako ponudniki gostovanja omejujejo razumno uporabo in
zagotoviti, da so omejitve podrobno opredeljene glede na podrobno količinsko
določene podatke v pogodbah na način, ki je potrošnikom jasen in razumljiv. Pri
tem bi morali nacionalni regulativni organi v največji možni meri upoštevati
ustrezne usmeritve BEREC. BEREC bi moral v svojih usmeritvah opredeliti
različne vzorce uporabe, utemeljene z osnovnimi trendi uporabe govornih,
podatkovnih in SMS storitev na ravni Unije ter razvoj pričakovanj, zlasti glede
porabe brezžičnih podatkovnih storitev. (76) Poleg tega bi moralo bistveno
znižanje povprečne cene zaključevanja klicev v mobilnih omrežjih po vsej Uniji
pred kratkim omogočiti, da se pri dohodnih klicih odpravijo dodatni stroški
gostovanja. (77) Da bi bile dejavnosti BEREC
stabilne in strateško vodene, bi moral odbor regulatorjev BEREC zastopati
stalno zaposleni predsednik, ki bi ga po odprtem izbirnem postopku, ki bi ga
organiziral in upravljal Odbor regulatorjev ob pomoči Komisije, imenoval
upravni odbor regulatorjev na podlagi dosežkov, spretnosti, poznavanja tržnih
udeležencev in trgov elektronskih komunikacij ter izkušenj, pomembnih za nadzor
in regulacijo. Za imenovanje prvega predsednika odbora regulatorjev bi morala
Komisija med drugim pripraviti ožji seznam kandidatov na podlagi dosežkov,
spretnosti, poznavanja tržnih udeležencev in trgov elektronskih komunikacij ter
izkušenj, pomembnih za nadzor in regulacijo. Za naslednja imenovanja bi morala
v poročilu, pripravljenem v skladu s to uredbo, preučiti
možnost, da Komisija pripravi ožji seznam kandidatov. Organ evropskih
regulatorjev za elektronske komunikacije bi zato morali sestavljati predsednik
odbora regulatorjev, upravni odbor in upravni vodja. (78) Direktive 2002/20/ES, 2002/21/ES
in 2002/22/ES ter uredbi (ES) št. 1211/2009 in (EU) št. 531/2012 bi bilo zato
treba ustrezno spremeniti. (79) Komisija lahko vedno zahteva
mnenje BEREC v skladu z Uredbo (ES) št. 1211/2009, če meni, da je to potrebno
za izvajanje določb te uredbe. (80) V tej uredbi so spoštovane
temeljne pravice in upoštevane pravice in načela Listine o temeljnih pravicah
Evropske unije, zlasti v členu 8 (varstvo osebnih podatkov), členu 11 (svoboda
izražanja in obveščanja), členu 16 (svoboda gospodarske pobude), členu 21
(nediskriminacija) in členu 38 (varstvo potrošnikov). (81) Ker cilja te uredbe, tj.
določitve regulativnih načel in podrobnih pravil, potrebnih za dokončno
vzpostavitev enotnega evropskega trga elektronskih komunikacij, ne morejo v
zadostni meri doseči države članice ter ga je zato zaradi obsega in učinkov
lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom
subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom
sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega okvirov, potrebnih za
doseganje navedenih ciljev – SPREJELA NASLEDNJO
UREDBO: Poglavje I
Splošne določbe Člen 1 – Vsebina in področje uporabe 1.
Ta uredba določa regulativna načela in podrobna pravila,
potrebna za dokončno vzpostavitev evropskega enotnega trga elektronskih
komunikacij, na katerem: (a) imajo
ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij pravico, možnost in
pobude za razvijanje, razširjanje in upravljanje svojih omrežij ter
zagotavljanje storitev ne glede na sedež njihovega podjetja ali geografski
položaj strank v Uniji, (b) imajo
državljani in podjetja pravico in možnost za dostop do konkurenčnih, varnih in
zanesljivih komunikacijskih storitev ne glede na to, od kod iz Unije se
zagotavljajo, ne da jih pri tem ovirajo čezmejne omejitve ali neupravičeni
dodatni stroški. 2.
Ta uredba določa zlasti regulativna načela v povezavi z
določbami direktiv št. 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES, na
podlagi katerih Komisija, Organ evropskih regulatorjev za elektronske
komunikacije (BEREC) in pristojni nacionalni organi delujejo v okviru svojih
pristojnosti: (a) da bi
zagotovili poenostavljene, predvidljive in konvergenčne regulativne pogoje za
ključne upravne in komercialne parametre, med drugim tudi kar zadeva
sorazmernost posameznih obveznosti, ki se lahko naložijo na podlagi tržne
analize; b) da bi
spodbujali vzdržno konkurenco na enotnem trgu in globalno konkurenčnost Unije
ter zmanjšali sektorsko tržno ureditev glede na to, kdaj se ti cilji dosežejo; c) da bi
spodbujali naložbe in inovacij v nove in okrepljene visokozmogljive
infrastrukture, ki segajo po vsej Uniji in ki lahko zadovoljijo spreminjajoče
se povpraševanje končnih uporabnikov; d) da bi poenostavili
zagotavljanje inovativnih in visokokakovostnih storitev; e) da bi
zagotovili razpoložljivost in visoko učinkovito uporabo radiofrekvenčnega
spektra za brezžične širokopasovne storitve, ki podpirata inovacije, naložbe,
delovna mesta in koristi končnih uporabnikov ne glede na to, ali gre za splošne
odobritve ali posamezne pravice uporabe; f) da bi služili
interesom državljanov in končnih uporabnikov pri povezljivosti, pri čemer bi
spodbujali naložbene pogoje za večjo izbiro in kakovost dostopa do omrežij in
storitev ter omogočali mobilnost v Uniji ter družbeno in ozemeljsko
vključenost. 3.
Da se zagotovi upoštevanje splošnih regulativnih načel iz
odstavka 2, ta uredba določa tudi podrobna pravila za:
(a) enotno
odobritev EU za evropske ponudnike elektronskih komunikacij; (b) nadaljnjo
konvergenco regulativnih pogojev glede potrebnosti in sorazmernosti ukrepov, ki
jih evropskim ponudnikom elektronskih komunikacij naložijo regulativni
nacionalni organi; (c) usklajeno
zagotavljanje določenih veleprodajnih izdelkov za širokopasovne storitve na
ravni Unije pod konvergenčnimi regulativnimi pogoji; (d) usklajen
evropski okvir za dodeljevanje usklajenega radiofrekvenčnega spektra za
brezžične širokopasovne komunikacijske storitve in s tem vzpostavljanje
evropskega brezžičnega prostora; (c) uskladitev
pravil za pravice končnih uporabnikov in spodbujanje učinkovite konkurence na
maloprodajnih trgih in s tem oblikovanje evropskega prostora potrošnikov za
elektronske komunikacije; (f) postopno
odpravo neupravičenih dodatnih pristojbin za komunikacije znotraj Unije in
gostujoče komunikacije v Uniji. Člen 2 – Opredelitve pojmov V tej uredbi se
uporabljajo opredelitve pojmov iz Direktiv št. 2002/21/ES, 2002/20/ES, 2002/19/ES,
2002/22/ES in 2002/77/ES. Uporabljajo se tudi
naslednje opredelitve pojmov: (1) „evropski
ponudnik elektronskih komunikacij“ pomeni podjetje s sedežem v Uniji, ki
neposredno ali prek ene ali več hčerinskih podjetij zagotavlja ali namerava
zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, preusmerjena v
več kot eno državo članico, in ki se ne šteje za hčerinsko podjetje drugega
ponudnika elektronskih komunikacij; (2) „ponudnik
javnih elektronskih komunikacij“ pomeni podjetje, ki zagotavlja javna
elektronska komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske
komunikacijske storitve; (3) „hčerinsko
podjetje“ pomeni podjetje, v katerem lahko drugo podjetje neposredno ali
posredno: (i) uveljavlja več
kot polovico glasovalnih pravic ali (ii) imenuje več
kot polovico članov nadzornega sveta, uprave ali teles, ki zakonito zastopajo
podjetje, ali (iii) ima pravico
do vodenja poslov podjetja; (4) „enotna
odobritev EU“ pomeni pravni okvir, ki se uporablja za evropske ponudnike
elektronskih komunikacij po vsej Uniji na podlagi splošne odobritve v matični
državi članici in v skladu s to uredbo; (5) „matična
država članica“ pomeni državo članico, v kateri ima evropski ponudnik
elektronskih komunikacij glavni sedež. (6) „glavni sedež“
pomeni kraj sedeža v državi članici, v kateri se sprejemajo glavne odločitve o
naložbah in načinu zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev ali
omrežij v Uniji; (7) „država
članica gostiteljica“ pomeni državo članico, ki ni matična država članica in v
kateri evropski ponudnik elektronskih komunikacij zagotavlja elektronska
komunikacijska omrežja ali storitve; (8) „usklajeni radiofrekvenčni spekter za
brezžične širokopasovne komunikacije“ pomeni radiofrekvenčni spekter, za
katerega so pogoji za razpoložljivost in učinkovito uporabo usklajeni na ravni
Unije, zlasti v skladu z Odločbo 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta[27], in ki je namenjen
elektronskim komunikacijskim storitvam, razen radiodifuziji; (9) „maloobmočna
brezžična dostopovna točka“ pomeni brezžično omrežno dostopovno opremo majhne
moči in velikosti, ki deluje v majhnem dosegu, ki je lahko del javnega
prizemnega mobilnega komunikacijskega omrežja ali ne in opremljena z eno ali
več antenami z majhnim vizualnim učinkom, ki javnosti omogoča brezžični dostop
do elektronskih komunikacijskih omrežij ne glede na osnovno omrežno topologijo; (10) „radijsko
lokalno omrežje“ (RLAN) pomeni brezžični dostopovni sistem majhne moči, ki
obratuje v majhnem dosegu, z majhnim tveganjem motenja za druge take sisteme,
ki jih v neposredni bližini uporabljajo drugi uporabniki, in ki uporablja
spekter na neizključni podlagi, pri katerem so pogoji za razpoložljivost in
učinkovito uporabo za ta namen usklajeni na ravni Unije; (11) „virtualni
širokopasovni dostop“ pomeni vrsto veleprodajnega dostopa do širokopasovnih
omrežij, ki vključuje virtualno dostopovno povezavo do prostorov stranke prek
katere koli dostopovne omrežne arhitekture, razen fizičnega razvezanega
dostopa, ter prenosno storitev do opredeljenega nabora izročilnih točk,
vključno s posebnimi omrežnimi elementi, posebnimi omrežnimi funkcijami in
pomožnimi sistemi IT; (12)
„povezljivostni izdelek z zagotovljeno kakovostjo storitev (ASQ)“ pomeni
izdelek, ki se zagotovi na izmenjavi IP in ki strankam omogoča, da vzpostavijo
komunikacijsko povezavo IP med točko za medomrežno povezovanje in eno ali več
fiksnimi omrežnimi priključnimi točkami, ter ki na podlagi posebnih parametrov
opredeljenim ravnem omrežne zmogljivosti med koncema omogoča zagotavljanje
posebnih storitev končnim uporabnikom na podlagi oskrbovanja z določeno
zagotovljeno kakovostjo storitev; (13) „medkrajevne
komunikacije“ pomenijo govorne ali sporočilne storitve, ki se zaključijo zunaj
področij krajevne centrale in območja zaračunavanja, kot ga opredeljuje
geografska območna koda v nacionalnem načrtu oštevilčenja; (14) „internetna
dostopovna storitev“ pomeni javno razpoložljivo elektronsko komunikacijsko
storitev, ki omogoča povezavo z internetom in s tem povezavo med skoraj vsemi
končnimi točkami, povezanimi z internetom, ne glede na omrežno tehnologijo, ki
se uporablja; (15)
„specializirana storitev“ pomeni elektronsko komunikacijsko storitev ali katero
koli drugo storitev, ki omogoča dostop do specifičnih vsebin, aplikacij ali
storitev oz. do kombinacije le-teh, katerih tehnične lastnosti so konstantno
nadzorovane, ali pošiljanje podatkov določenemu številu oseb ali končnih točk
oz. prejemanju podatkov od le-teh; taka
storitev se ne trži ali splošno uporablja kot nadomestek za internetno
dostopovno storitev; (16) „sprejemni
ponudnik javnih elektronskih komunikacij“ pomeni ponudnika javnih elektronskih
komunikacij, na katerega se prenese telefonska številka ali storitev; (17) „prenosni
ponudnik javnih elektronskih komunikacij“ pomeni ponudnika javnih elektronskih
komunikacij, s katerega se prenese telefonska številka ali storitev. Poglavje II
Enotna odobritev EU Člen 3 – Svoboda zagotavljanja elektronskih
komunikacij v vsej Uniji 1.
Evropski ponudnik elektronskih komunikacij ima pravico do
zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v vsej Uniji ter
do uresničevanja pravic, povezanih z zagotavljanjem takih omrežij in storitev,
v vsaki državi članici, v kateri posluje na podlagi enotne odobritve EU, za
katero veljajo le zahteve o uradnem obveščanju iz člena 4. 2.
Če v tej uredbi ni določeno drugače in brez poseganja v
Uredbo (EU) št. 531/2012, za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij
veljajo pravila in pogoji, ki se uporabljajo v vsaki zadevni državi članici v
skladu s pravom Unije. 3.
Z odstopanjem od člena 12 Direktive 2002/20/ES se lahko od
vsakega evropskega ponudnika elektronskih komunikacij zahteva, da plača upravne
pristojbine, veljavne v državi članici gostiteljici, samo če njegov letni
promet storitev elektronskih komunikacij v navedeni državi članici znaša več
kot 0,5 % skupnega nacionalnega prometa elektronskih komunikacij. Pri zaračunavanju teh pristojbin se upošteva samo
promet storitev elektronskih komunikacij v zadevni državi članici. 4.
Z odstopanjem od člena 13(1)(b) Direktive 2002/22/ES se
lahko evropskemu ponudniku elektronskih komunikacij zaračunajo pristojbine za
delitev neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v državi
članici gostiteljici, samo če njegov letni promet storitev elektronskih
komunikacij v navedeni državi članici znaša več kot 3 % skupnega
nacionalnega prometa elektronskih komunikacij. Pri
zaračunavanju teh pristojbin se upošteva samo promet storitev elektronskih
komunikacij v zadevni državi članici. 5.
Nacionalni regulativni organi različnih držav članic
evropskega ponudnika elektronskih komunikacij v objektivno enakovrednih
situacijah obravnavajo enako. 6.
V primeru spora med podjetji, v katerega je vključen
evropski ponudnik elektronskih komunikacij in ki se nanaša na obveznosti, ki se
uporabljajo po direktivah 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES in 2002/22/ES, tej
uredbi ali Uredbi (EU) št. 531/2012 v državi članici gostiteljici, se lahko
evropski ponudnik elektronskih komunikacij posvetuje z nacionalnim regulativnim
organom v matični državi članici, ki lahko poda mnenje, s čimer zagotovi razvoj
med seboj skladnih regulativnih praks. Nacionalni
regulativni organ v državi članici gostiteljici pri odločanju o sporu čim bolj
upošteva mnenje nacionalnega regulativnega organa matične države članice. 7.
Evropski ponudniki elektronskih komunikacij, ki imajo na
dan začetka veljavnosti te uredbe pravico do zagotavljanja elektronskih
komunikacijskih omrežij in storitev v več kot eni državi članici, najpozneje do
1. julija 2016 predložijo uradno obvestilo iz člena 4. Člen 4 – Postopek uradnega obveščanja
evropskih ponudnikov elektronskih komunikacij 1.
Evropski ponudnik elektronskih komunikacij pristojnemu
nacionalnemu regulativnemu organu matične države članice pred opravljanjem
dejavnosti v najmanj eni državi članici predloži eno samo uradno obvestilo v
skladu s to uredbo. 2.
Uradno obvestilo vsebuje izjavo o zagotavljanju ali nameri
zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, vsebovati pa
mora tudi izključno naslednje informacije: (a) ime ponudnika, njegov pravni status in
obliko, številko vpisa v register, kraj registracije ponudnika v trgovinski ali
podoben javni register, naslov glavnega sedeža, kontaktno osebo, kratek opis
omrežij ali storitev, ki jih zagotavlja oziroma namerava zagotavljati, vključno
z identifikacijo matične države članice; (b) države članice gostiteljice, v katerih
neposredno ali prek podrejenih podjetij zagotavlja oziroma namerava
zagotavljati storitve in omrežja, pri čemer pri hčerinskih podjetjih navede
ime, pravni status in obliko, naslov, številko vpisa v register, kraj vpisa v
trgovinski ali podoben javni register v državi članici gostiteljici in
kontaktno točko vseh zadevnih hčerinskih podjetij ter pripadajoča operativna
območja. Če je hčerinsko podjetje pod skupnim
nadzorom dveh ali več ponudnikov elektronskih komunikacij, katerih glavni
sedeži so v različnih državah članicah, hčerinsko podjetje izmed držav članic
matičnih podjetij navede tisto, ki se za namene te uredbe šteje za matično
državo članico, matično podjetje te matične države članice pa jo o tem ustrezno
obvesti. Uradno obvestilo
se predloži v jeziku oziroma jezikih, ki se uporabljajo v matični državi
članici in vseh državah članicah gostiteljicah. 3.
Vsaka sprememba informacij, ki se sporoči na podlagi
odstavka 2, se pristojnemu nacionalnemu organu matične države članice predloži
v enem mesecu po spremembi. V primeru, da se
sprememba, ki jo je treba sporočiti, nanaša na namen zagotavljanja elektronskih
komunikacijskih omrežij ali storitev v državi članici gostiteljici, ki ni
predmet predhodnega uradnega obvestila, lahko evropski ponudnik elektronskih
komunikacij v navedeni državi članici gostiteljici začne opravljati dejavnosti
po uradnem obvestilu. 4.
Nespoštovanje zahteve o uradnem obveščanju, ki jo določa
ta člen, pomeni kršitev splošnih pogojev, ki se za evropskega ponudnika
elektronskih komunikacij uporabljajo v matični državi članici. 5.
Nacionalni regulativni organ matične države članice
informacije, prejete v skladu z odstavkom 2, in vse njihove spremembe v skladu
z odstavkom 3 pošlje nacionalnim regulativnim organom v zadevni državi članici
gostiteljici in uradu BEREC v enem tednu po prejetju teh informacij ali
njihovih sprememb. Urad BEREC vodi
javno dostopen register uradnih obvestil, ki se predložijo na podlagi te
uredbe. 6.
Na zahtevo evropskega ponudnika elektronskih komunikacij
nacionalni regulativni organ matične države članice izda izjavo v skladu s
členom 9 Direktive 2002/20/ES, v kateri navede, da je bilo zadevnemu podjetju
izdana enotna odobritev EU. 7.
Če eden ali več nacionalnih regulativnih organov različnih
držav članic meni, da identifikacija matične države članice v uradnem
obvestilu, predloženem na podlagi odstavka 2, ali katera koli sprememba
zagotovljenih informacij, ki se uradno sporoči v skladu z odstavkom 3, ne
ustreza ali ne ustreza več glavnemu sedežu po tej uredbi, zadevo preda
Komisiji, pri čemer navede razloge, na katerih temelji njegova ocena. Izvod predane zadeve sporoči uradu BEREC v vednost. Komisija potem ko zadevnemu evropskemu ponudniku
elektronskih komunikacij in nacionalnemu regulativnemu organu matične države
članice, s katero je ta v sporu, omogoči, da izrazita stališče, izda sklep, s
katerim v treh mesecih po prejetju predane zadeve določi matično državo članico
zadevnega podjetja v skladu s to uredbo. Člen 5– Spoštovanje enotne odobritve EU 1.
Nacionalni regulativni organ vsake zadevne države članice
spremlja in zagotavlja v skladu s svojo nacionalno zakonodajo za izvajanje
postopkov iz člena 10 Direktive 2002/20/ES, da ponudniki evropskih elektronskih
komunikacij spoštujejo pravila in pogoje, ki veljajo na njegovem ozemlju v
skladu s členom 3. 2.
Nacionalni regulativni organ države članice gostiteljice
nacionalnemu regulativnemu organu matične države članice predloži vse zadevne
informacije o posameznih ukrepih, sprejetih v zvezi z evropskim ponudnikom
elektronskih komunikacij, da v skladu s členom 3 zagotovi spoštovanje pravil in
pogojev, ki veljajo na njenem ozemlju. Člen 6 – Začasen preklic in odvzem pravic do
zagotavljanja elektronskih komunikacij evropskih ponudnikov elektronskih
komunikacij 1.
Ne glede na ukrepe za začasen preklic in odvzem pravic do
uporabe spektra ali številk, ki jih je odobrila zadevna država članica, ter
začasnih ukrepov, sprejetih na podlagi odstavka 3, lahko samo nacionalni
regulativni organ matične države članice podjetju začasno prekliče ali odvzame
pravice do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev v
vsej Uniji ali enem od njenih delov v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izvaja
člen 10(5) Direktive 2002/20/ES. 2.
Ob resnih in ponavljajočih se kršitvah predpisov in
pogojev, ki se v državi članici gostiteljici uporabljajo na podlagi člena 3, in
ko ukrepi za zagotavljanje skladnosti, ki jih sprejme nacionalni regulativni
organ v tej državi članici v skladu s členom 5, niso uspešni, o tem obvesti
nacionalni regulativni organ v matični državi članici in zahteva, da ta sprejme
ukrepe iz odstavka 1. 3.
Dokler nacionalni regulativni organ matične države članice
ne sprejme končne odločitve o zahtevi, predloženi v skladu z odstavkom 2, lahko
nacionalni regulativni organ države članice gostiteljice nemudoma sprejme
vmesne ukrepe v skladu z nacionalno zakonodajo, ki izvaja člen 10(6) Direktive 2002/20/ES,
če ima dokaze o kršitvi predpisov in pogojev, ki veljajo na njenem ozemlju v
skladu s členom 3. Z odstopanjem od
trimesečnega roka iz člena 10(6) Direktive 2002/20/ES so taki začasni ukrepi
lahko veljavni, dokler nacionalni regulativni organ matične države članice ne
sprejme končne odločitve. Komisijo, BEREC in
nacionalne regulativne organe matične države članice in drugih držav članic
gostiteljic se pravočasno obvesti o sprejetih vmesnih ukrepih. 4.
Če namerava nacionalni regulativni organ matične države
članice sprejeti odločitev o začasnem preklicu ali odvzemu pravic evropskega
ponudnika elektronskih komunikacij v skladu z odstavkom 1, na lastno pobudo ali
na zahtevo nacionalnega regulativnega organa države članice gostiteljice o
svoji nameri obvesti nacionalne regulativne organe vseh držav članic
gostiteljic, na katere se ta odločitev nanaša. Nacionalni
regulativni organ države članice gostiteljice lahko v enem mesecu poda svoje
mnenje. 5.
Nacionalni regulativni organ matične države članice
sprejme končno odločitev, pri čemer čim bolj upošteva mnenja nacionalnih
regulativnih organov zadevnih držav članic gostiteljic, ter jo v enem tednu po
sprejetju sporoči Komisiji, BEREC in nacionalnim regulativnim organom držav
članic gostiteljic. 6.
Če se nacionalni regulativni organ matične države članice
odloči, da evropskemu ponudniku elektronskih komunikacij na podlagi odstavka 1
začasno prekine ali odvzame pravice, nacionalni regulativni organi vseh
zadevnih držav članic gostiteljic sprejmejo primerne ukrepe, s katerimi evropskemu
ponudniku elektronskih komunikacij preprečijo nadaljnje zagotavljanje zadevnih
storitev ali omrežij na svojem ozemlju. Člen 7 – Usklajevanje izvršilnih ukrepov 1.
Pri uporabi člena 6 nacionalni regulativni organ matične
države članice enako skrbno sprejme nadzorne ali izvršilne ukrepe v zvezi z
elektronsko komunikacijsko storitvijo ali omrežjem, ki se zagotavlja v drugi
državi članici ali ki je povzročila škodo v drugi državi članici, kot če bi se
zadevna elektronska komunikacijska storitev ali omrežje zagotavljala v matični
državi članici. 2.
Države članice zagotovijo, da je možno na njihovih
ozemljih vročati pravne dokumente, ki se nanašajo na ukrepe, sprejete v skladu
s členoma 5 in 6. Poglavje III
Evropski vložki Oddelek 1 –
Usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra na enotnem trgu Člen 8 – Področje uporabe in splošne
določbe 1.
Ta oddelek se uporablja za usklajeni radiofrekvenčni
spekter za brezžične širokopasovne komunikacije. 2. Ta oddelek ne posega v pravico držav članic, da naložijo prispevke, s
čimer zagotovijo čim bolj učinkovito uporabo virov spektra v skladu s členom 13
Direktive 2002/20/ES, ter da njihov radiofrekvenčni spekter organizirajo in
uporabljajo za potrebe javnega reda, javne varnosti in obrambe. 3.
Pri izvrševanju pristojnosti, podeljenih s tem oddelkom,
Komisija čim bolj upošteva vsa zadevna mnenja, ki jih izda Skupina za politiko
radiofrekvenčnega spektra (RSPG), ustanovljena s Sklepom Komisije 2002/622/ES[28]. Člen 9 – Uporaba radiofrekvenčnega spektra
za brezžične širokopasovne komunikacije: regulativna načela 1. Nacionalni
organi, pristojni za radiofrekvenčni spekter, prispevajo k razvoju brezžičnega
prostora, v katerem se naložbeni in konkurenčni pogoji za visokohitrostne
brezžične širokopasovne komunikacije zlivajo ter ki omogoča načrtovanje in
zagotavljanje integriranih večozemeljskih omrežij in storitev ter ekonomije
obsega, s čimer spodbuja inovacije, gospodarsko rast in dolgoročne koristi za
končne uporabnike. Nacionalni
pristojni organi za uporabo radiofrekvenčnega spektra ne izvajajo postopkov ali
nalagajo pogojev, s katerimi bi evropskim ponudnikom elektronskih komunikacij
neupravičeno preprečevali zagotavljanje integriranih elektronskih
komunikacijskih storitev in omrežij v več državah članicah ali v vsej Uniji. 2. Pristojni
nacionalni organi uporabljajo najmanj obremenjujoč odobritveni sistem za
uporabo radiofrekvenčnega spektra na podlagi objektivnih, preglednih,
nediskriminacijskih in sorazmernih meril, tako da po vsej Uniji čim bolj
povečajo prožnost in učinkovitost uporabe radiofrekvenčnega spektra ter
spodbujajo primerljive pogoje za integrirane večozemeljske naložbe in
poslovanje evropskih ponudnikov elektronskih komunikacij. 3.
Pri določanju odobritvenih pogojev in postopkov za uporabo
radiofrekvenčnega spektra pristojni nacionalni organi zagotavljajo zlasti enako
obravnavo obstoječih in potencialnih operaterjev ter evropskih ponudnikov
elektronskih komunikacij in drugih podjetij. 4.
Brez poseganja v odstavek 5 nacionalni organi pri
določanju odobritvenih pogojev in postopkov za podeljevanje pravic do uporabe
radiofrekvenčnega spektra upoštevajo naslednja regulativna načela in jih po
potrebi uskladijo: a) čim bolj
povečati interes končnih uporabnikov, vključno z interesom ključnih potrošnikov
za učinkovite dolgoročne naložbe in inovacije v brezžična omrežja in storitve
ter učinkovito konkurenco; b) zagotoviti čim
bolj učinkovito uporabo in upravljanje radiofrekvenčnega spektra; c) zagotoviti
predvidljive in primerljive pogoje za načrtovanje naložb v omrežje in storitve
na večozemeljski osnovi in doseganje ekonomij obsega; d) zagotoviti
nujnost in sorazmernost predpisanih pogojev, vključno z objektivno oceno, ali
je naložitev dodatnih pogojev, ki bi lahko koristili ali škodili nekaterim
operaterjem, utemeljena; e) zagotoviti
široko ozemeljsko pokrivanje z visokohitrostnimi brezžičnimi širokopasovnimi
omrežji ter visoko raven gostote in porabe s tem povezanih storitev. 5.
Nacionalni pristojni organi pri odločanju, ali se naloži
kateri od posebnih pogojev glede pravic o uporabi radiofrekvenčnega spektra iz
člena 10, upoštevajo zlasti merila iz navedenega člena. Člen 10 – Merila, ki se upoštevajo pri
podelitvi pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra 1. Pri določanju
količine in vrste radiofrekvenčnega spektra, ki se dodeli v določenem postopku
podeljevanja pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, pristojni nacionalni
organi upoštevajo naslednje: (a) tehnične
lastnosti različnih razpoložljivih frekvenčnih pasov radiofrekvenčnega spektra, (b) možnost
kombinacije z dopolnilnimi pasovi v enem postopku; in (c) ustreznost
usklajenih portfeljev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra v različnih
državah članicah omrežij ali storitev na celotnem ali bistvenem delu trga
Unije. 2. Pristojni
nacionalni organi pri odločanju, ali naj se navede vsaka najmanjša ali največja
količina radiofrekvenčnega spektra, ki se opredeli v zvezi s pravico do uporabe
v določenem pasu ali v kombinaciji z dopolnilnimi pasovi, zagotovijo: (a)
najučinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 9(4)(b),
pri čemer upoštevajo lastnosti zadevnega pasu oziroma pasov; (b) učinkovite
naložbe v omrežje v skladu s členom 9(4)(a). Ta odstavek ne
posega v uporabo odstavka 5 glede pogojev, ki opredeljujejo največje količine
radiofrekvenčnega spektra. 3. Pristojni
nacionalni organi zagotovijo, da prispevki za pravice do uporabe
radiofrekvenčnega spektra (če obstajajo): (a) približno
odražajo družbeno in gospodarsko vrednost radiofrekvenčnega spektra, vključno s
pozitivnimi zunanjimi učinki; (b) preprečujejo
preredko uporabo ter spodbujajo naložbe v zmogljivosti, pokrivanje in kakovost
omrežij in storitev; (c) preprečujejo
diskriminacijo in zagotavljajo enake možnosti med operaterji, vključno z
obstoječimi in potencialnimi operaterji; (d) dosegajo čim
boljšo porazdelitev med takojšnimi in morebitnimi rednimi plačili, pri čemer se
upošteva zlasti potreba po spodbujanju hitrega širjenja omrežja in uporabe
radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 9(4)(b) in (e). Ta odstavek ne
posega v uporabo odstavka 5 glede kakršnih koli pogojev, katerih posledica so
različne prispevke med operaterji, ki jih ti določijo za spodbujanje učinkovite
konkurence. 4. Pristojni
nacionalni organi lahko naložijo obveznosti za dosego minimalnega ozemeljskega
pokrivanja samo, če so te v skladu s členom 9(4)(d) potrebne in sorazmerne za
dosego posebnih ciljev splošnega interesa, določenih na nacionalni ravni. Pri nalaganju teh obveznosti pristojni nacionalni
organi upoštevajo naslednje: (a) morebitno
predhodno pokrivanje nacionalnega ozemlja z zadevnimi storitvami ali drugimi
elektronskimi komunikacijskimi storitvami; (b) čim večje
zmanjšanje števila operaterjev, za katere bi take obveznosti lahko veljale; (c) možnost
delitve bremen in vzajemnosti med različnimi operaterji, vključno s ponudniki
drugih elektronskih komunikacijskih storitev; (d) naložbe, ki so
potrebne za dosego takega pokrivanja, in potrebo, da se te odražajo v veljavnih
prispevkih; (e) tehnično
ustreznost zadevnih pasov za uspešno zagotavljanje širokega ozemeljskega
pokrivanja. 5. Pristojni
nacionalni organi pri odločanju, ali naj uvedejo katerega od ukrepov za
spodbujanje učinkovite konkurence iz člena 5(2) Sklepa št. 243/2012/ES
Evropskega parlamenta in Sveta[29],
svojo odločitev utemeljijo na objektivni, daljnovidni oceni naslednjih meril,
pri čemer upoštevajo tržne pogoje in razpoložljiva referenčna merila: (a) ali se bo brez
takih ukrepov ohranila oziroma dosegla učinkovita konkurenca ter (b) verjetni
učinek takih začasnih ukrepov na trenutne in prihodnje naložbe tržnih
operaterjev. 6. Pristojni
nacionalni organi določijo pogoje, pod katerimi lahko podjetja na druga
podjetja prenesejo vse ali del posameznih pravic do uporabe radiofrekvenčnega
spektra ali jim jih/ga dajo v zakup, vključno s skupno uporabo takega
radiofrekvenčnega spektra. Pri določanju teh
pogojev pristojni nacionalni organi upoštevajo naslednje: (a) optimizacijo
učinkovitosti uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 9(4)(b); (b) možnost
izkoriščenja možnosti za skupno uporabo, ki bi lahko prinesle koristi; (c) uskladitev
interesov obstoječih in morebitnih imetnikov pravic; (d) vzpostavitev
bolje delujočega in bolj likvidnega trga dostopa do radiofrekvenčnega spektra. Ta odstavek ne
posega v uporabo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja. 7. Pristojni
nacionalni organi odobrijo skupno uporabo pasivne in aktivne infrastrukture ter
skupno širjenje infrastrukture za brezžične širokopasovne komunikacije, pri
čemer upoštevajo: (a) stanje
infrastrukturne konkurence in konkurence morebitnih dodatnih storitev; (b) zahteve za
učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra; (c) večjo izbiro
in večjo kakovost storitve za končne uporabnike; (d) tehnološke
inovacije. Ta odstavek ne
posega v uporabo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja. Člen 11– Dodatne določbe, ki se nanašajo na
pogoje za uporabo radiofrekvenčnega spektra 1. Če tehnični
pogoji za razpoložljivost in učinkovito uporabo usklajenega radiofrekvenčnega
spektra za brezžične širokopasovne komunikacije omogočajo uporabo zadevnega
radiofrekvenčnega spektra po režimu splošne odobritve, se pristojni nacionalni
organi izogibajo nalaganju dodatnih pogojev ter preprečijo morebitno
alternativno uporabo, ki bi ovirala učinkovito uporabo takega usklajenega
režima. 2. Pristojni
nacionalni organi določijo odobritvene pogoje, pri čemer lahko posamezno
odobritev ali pravico do uporabe ob stalni neuspešni uporabi zadevnega
radiofrekvenčnega spektra prekličejo ali razveljavijo.
Preklic ali razveljavitev sta lahko vezana na ustrezno nadomestilo, če
je do neuspešne uporabe radiofrekvenčnega spektra prišlo zaradi objektivno
utemeljenih razlogov, ki jih operater ne more nadzorovati. 3. Pristojni
nacionalni organi v skladu s pravili konkurence in da se zagotovi pravočasna
sprostitev ali skupna uporaba zadostno usklajenega radiofrekvenčnega spektra v
stroškovno učinkovitih pasovih za visokozmogljivostne brezžične širokopasovne
storitve preučijo naslednje: (a) ustrezno
nadomestilo ali spodbujevalno plačilo za obstoječe uporabnike ali imetnike
pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, med drugim z vključitvijo v sistem
zbiranja ponudb ali fiksno količino pravic do uporabe;
ali (b) spodbujevalna
plačila, ki jih plačajo obstoječi uporabniki ali imetniki pravic do uporabe
radiofrekvenčnega spektra. 4. Pristojni
nacionalni organi preučijo, ali je treba v skladu s členom 6(3) Sklepa št. 243/2012/ES
določiti ustrezne minimalne stopnje tehnološke uspešnosti za različne pasove,
da se izboljša učinkovitost spektra, pri čemer ne posegajo v ukrepe, sprejete v
skladu z Odločbo št. 676/2002. Pri določanju teh
stopenj upoštevajo zlasti: (a) cikle
tehnološkega razvoja in obnovitve opreme, zlasti terminalske opreme; in (b) načelo
tehnološke nevtralnosti, da se dosežejo določene stopnje uspešnosti v skladu s
členom 9 Direktive 2002/21/ES. Člen 12 – Usklajevanje določenih
odobritvenih pogojev za brezžične širokopasovne komunikacije 1.
Pristojni nacionalni organi določijo časovnice za
podelitev ali ponovno dodelitev pravic do uporabe ali za podaljšanje teh pravic
pod pogoji obstoječih pravic, ki se uporabljajo za usklajeni radiofrekvenčni
spekter za brezžične širokopasovne komunikacije. Trajanje pravic do
uporabe ali datumi za poznejše podaljšanje se določijo pravočasno pred zadevnim
postopkom iz časovnice iz prvega pododstavka. Pri
časovnicah, trajanjih in ciklih za podaljšanje se upoštevajo potreba po
predvidljivem naložbenem okolju, dejanska možnost za sprostitev vseh zadevnih
usklajenih novih pasov radiofrekvenčnega spektra za brezžične širokopasovne
komunikacije in obdobje amortizacije s tem povezanih naložb pod konkurenčnimi
pogoji. 2. Da
se zagotovi skladno izvajanje odstavka 1 v vsej Uniji in zlasti omogoči hkratna
razpoložljivost brezžičnih storitev v Uniji, lahko Komisija z izvedbenimi akti: (a) določi skupno časovnico za vso Unijo ali
časovnice, pri katerih so upoštevane okoliščine različnih kategorij držav
članic, določi datum oziroma datume, do katerih se podelijo posamezne pravice
do uporabe usklajenega pasu ali do kombinacije z dopolnilnimi usklajenimi pasovi
ter dovoli dejanska uporaba spektra za izključno ali skupno zagotavljanje
brezžičnih širokopasovnih komunikacij po vsej Uniji; (b) določi minimalno trajanje pravic, ki se
podelijo za usklajene pasove; (c) pri pravicah, katerih trajanje ni časovno
neomejeno, določi hkratni datum prenehanja veljavnosti ali podaljšanja za vso
Unijo; (d) opredeli datum prenehanja veljavnosti vseh
obstoječih pravic do uporabe usklajenih pasovih, razen za brezžične
širokopasovne komunikacije, oziroma pri pravicah za nedoločen čas, datum, do
katerega se pravica do uporabe spremeni, da se omogoči zagotavljanje brezžičnih
širokopasovnih komunikacij. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s
postopkom pregleda iz člena 33(2). 3. Komisija lahko sprejme tudi izvedbene akte,
s katerimi uskladi konec trajanja ali podaljšanja posamezne pravice do uporabe
radiofrekvenčnega spektra za brezžične širokopasovne povezave v usklajenih
pasovih, ki na dan sprejetja takšnih aktov že obstajajo, da se po vsej Uniji
uskladi datum za podaljšanje ali ponovno odobritev pravic do uporabe takšnih
pasov, vključno z morebitno uskladitvijo z datumom podaljšanja ali ponovne
dodelitve drugih pasov, usklajenih z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi v skladu z
odstavkom 2 ali s tem odstavkom. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s
postopkom pregleda iz člena 33(2). Če izvedbeni akti iz tega odstavka
opredeljujejo usklajeni datum podaljšanja ali ponovne dodelitve pravic do
uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki je po datumu prenehanja veljavnosti ali
podaljšanja obstoječih posameznih pravic do uporabe takega radiofrekvenčnega
spektra v eni od držav članic, pristojni nacionalni organi te obstoječe pravice
podaljšajo do usklajenega datuma na podlagi enakih predhodno veljavnih
materialnopravnih pogojev za odobritev, vključno z vsemi rednimi veljavnimi
prispevki. Če se prvotno trajanje pravic s podaljšanjem,
odobrenim v skladu z drugim pododstavkom, občutno podaljša, se pristojni
nacionalni organi lahko odločijo, da je za podaljšanje trajanja pravic možna
prilagoditev prej veljavnih odobritvenih pogojev, ki je potrebna glede na
spremenjene okoliščine, vključno z uvedbo dodatnih prispevkov. Ti dodatni prispevki
temeljijo na časovno sorazmerni uporabi kakršnega koli začetnega prispevka za
prvotne pravice do uporabe, ki je bila izračunana izrecno glede na prvotno
predvideno trajanje pravic. Izvedbeni akti iz tega odstavka ne
predpisujejo skrajšanja obstoječih pravic do uporabe v zadevnih državah
članicah, razen izjem po členu 14(2) Direktive 2002/20/ES, in se ne uporabljajo
za obstoječe pravice za nedoločen čas. Če Komisija sprejme izvedbeni akt v skladu z
odstavkom 2, lahko smiselno uporabi določbe tega odstavka za vse pravice do
uporabe zadevnega usklajenega pasu za brezžične širokopasovne povezave. 4. Pri sprejemanju izvedbenih aktov iz
odstavkov 2 in 3 Komisija upošteva: (a) regulativna načela iz člena 9; (b) objektivne razlike po vsej Uniji glede
potrebe po dodatnem radiofrekvenčnem spektru za brezžične širokopasovne
komunikacije, pri čemer upošteva skupne potrebe po radiofrekvenčnem spektru za
integrirana omrežja, ki pokrivajo več držav članic; (c) predvidljivost obratovalnih pogojev za
sedanje uporabnike radiofrekvenčnega spektra; (d) uvedbo, razvoj in naložbene cikle
zaporednih generacij brezžičnih širokopasovnih tehnologij; (e) povpraševanje končnih uporabnikov po
visokozmogljivih brezžičnih širokopasovnih komunikacijah. Komisija pri določanju časovnic za različne
kategorije držav članic, ki še niso podelile posameznih pravic do uporabe in
dovolile dejanske uporabe zadevnega usklajenega pasu, upošteva vse vloge, ki
jih države članice vložijo v zvezi z načinom podeljevanja pravic do uporabe
radiofrekvenčnega spektra v preteklosti, razloge za omejitev iz člena 9(3) in (4)
Direktive 2002/21/ES, morebitno potrebo po sprostitvi zadevnega pasu, učinke na
konkurenco oziroma zemljepisne ali tehnične omejitve, pri čemer upošteva učinek
na notranji trg. Komisija zagotovi, da se izvajanje ne odloži po nepotrebnem in
da razlike med časovnicami držav članic ne povzročijo neupravičenih razlik v
konkurenčnih ali regulativnih situacijah med državami članicami. 5. Odstavek 2 ne posega v pravico držav
članic, da podeljujejo pravice do uporabe usklajenega pasu in dovolijo njegovo
dejansko uporabo pred sprejetjem izvedbenega akta v zvezi z navedenim pasom,
pod pogojem, da pri tem upoštevajo drugi pododstavek tega odstavka, oziroma
pred usklajenim datumom, določenim z izvedbenim aktom za navedeni pas. Če nacionalni pristojni organi podelijo
pravice do uporabe v usklajenem pasu pred sprejetjem izvedbenega akta v zvezi z
navedenim pasom, opredelijo pogoje takšne podelitve, zlasti tiste, ki se
nanašajo na trajanje, in sicer tako, da imetnike pravice do uporabe seznanijo
z možnostjo, da lahko Komisija v skladu z odstavkom 2 sprejme izvedbene akte o
določitvi minimalnega trajanja teh pravic ali cikla hkratnega prenehanja
trajanja ali podaljšanja za vso Unijo. Ta pododstavek se ne uporablja za
podeljevanje pravic za neomejen čas. 6. Za usklajene pasove, za katere je bila v
izvedbenem aktu, sprejetem v skladu z odstavkom 2, določena skupna časovnica za
podelitev pravic in dovolitev dejanske uporabe, pristojni nacionalni organi
zagotovijo Komisiji pravočasne in dovolj podrobne informacije o svojih načrtih
za zagotovitev skladnosti. Komisija lahko sprejme izvedbene akte, ki določajo
obliko in postopke za zagotavljanje takšnih informacij. Ti izvedbeni akti se
sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 33(2). Če Komisija po pregledu takih podrobnih
načrtov, ki jih predloži država članica, meni, da zadevna država članica ne bo
mogla spoštovati zanjo veljavne časovnice, lahko sprejme izvedbeni akt, s
katerim zahteva, da zadevna država članica svoje načrte ustrezno prilagodi in
tako zagotovi spoštovanje časovnice. Člen 13 – Usklajevanje odobritvenih
postopkov in pogojev za uporabo radiofrekvenčnega spektra za brezžične
širokopasovne povezave na notranjem trgu 1. Če namerava pristojni nacionalni organ za
uporabo radiofrekvenčnega spektra zahtevati splošno odobritev ali podeliti
posamezne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali spremeniti pravice
in obveznosti v zvezi z uporabo radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 14
Direktive 2002/20/ES, po končanem javnem posvetovanju iz člena 6 Direktive 2002/21/ES,
če se ta opravi, Komisiji in organom drugih držav članic, pristojnim za
spekter, istočasno predloži osnutek ukrepa skupaj z njegovo utemeljitvijo, v
vsakem primeru pa le v fazi priprave, ki mu omogoča, da Komisiji in pristojnim
organom drugih držav članic zagotovi zadostne in zanesljive informacije o vseh
relevantnih zadevah. Pristojni nacionalni organ predloži
informacije, ki po potrebi vključujejo najmanj naslednje zadeve: (a) vrsto odobritvenega postopka; (b) časovni načrt odobritvenega postopka; (c) trajanje pravic do uporabe; (d) vrsto in količino radiofrekvenčnega
spektra, ki je na voljo, kot celoto ali za določeno podjetje; (e) količino in strukturo prispevkov, ki jih
je treba plačati; (f) nadomestila ali pobude za sprostitev ali
skupno uporabo radiofrekvenčnega spektra s strani obstoječih uporabnikov; (g) obveznosti pokritosti; (h) veleprodajni dostop, nacionalne ali
regionalne zahteve za gostovanje; (i) rezervacija radiofrekvenčnega spektra za
določene vrste operaterjev ali izključitev določenih vrst operaterjev; (j) pogoji za dodeljevanje, prenašanje ali
kopičenje pravic do uporabe; (k) možnost uporabe radiofrekvenčnega spektra
na skupni osnovi; (l) skupna uporaba infrastrukture; (m) minimalne zahteve za tehnološko uspešnost;
(n) omejitve, ki se uporabljajo v skladu s
členoma 9(3) in 9(4) Direktive 2002/21/ES; (o) preklic ali odvzem ene ali več pravic do
uporabe ali spremembe pravic ali pogojev, povezanih s takšnimi pravicami, ki
jih ni mogoče šteti za manjše po členu 14(1) Direktive 2002/20/ES. 2. Pristojni nacionalni organi in Komisija lahko
pripombe zadevnemu pristojnemu organu sporočijo v dveh mesecih. Dvomesečni rok
se ne podaljša. Pri ocenjevanju osnutka ukrepa v skladu s tem
členom Komisija upošteva zlasti: (a) določbe direktiv 2002/20/ES in 2002/21/ES
ter Sklepa št. 243/2012/ES; (a) regulativna načela iz člena 9; (c) ustrezna merila za nekatere posebne pogoje
iz člena 10 in dodatne določbe iz člena 11; (d) izvedbene ukrepe, sprejete v skladu s
členom 12; (e) skladnost z nedavnimi, nedokončanimi ali
načrtovanimi postopki v drugih državah članicah in morebitne učinke na trgovino
med državami članicami. Če Komisija do tega roka pristojni organ
uradno obvesti, da bi osnutek ukrepa predstavljal oviro na notranjem trgu ali
da ima resne dvome glede njegove združljivosti s pravnim redom Unije, se
osnutek ukrepa ne sprejme še nadaljnja dva meseca. Komisija prav tako obvesti
pristojne organe drugih držav članic o stališču, ki ga je v tem primeru
sprejela o osnutku ukrepa. 3. V dodatnih dveh mesecih iz odstavka 2
Komisija in zadevni pristojni organ med seboj tesno sodelujeta, da bi na
podlagi meril iz odstavka 2 določila najustreznejši in najučinkovitejši ukrep,
pri čemer ustrezno upoštevata mnenja tržnih udeležencev in potrebo po
zagotovitvi razvoja med seboj skladne regulativne prakse. 4. Pristojni organ lahko v vseh fazah postopka
spremeni ali umakne osnutek ukrepa, pri čemer čim bolj upošteva uradno
obvestilo Komisije iz odstavka 2. 5. V dodatnih dveh mesecih iz odstavka 2 lahko
Komisija: (a) osnutek sklepa predloži Odboru za
komunikacije, pri čemer od zadevnega pristojnega organa zahteva, da ga umakne.
Osnutku sklepa priloži podrobno in objektivno analizo o tem, zakaj meni,
da se osnutek ukrepa, kot je bil sporočen v uradnem obvestilu, ne bi smel
sprejeti, pri čemer po potrebi predloži tudi konkretne predloge za spremembo
osnutka ukrepa. ali b) sprejme sklep o spremembi svojega stališča
o zadevnem osnutku ukrepa. 6. Če Komisija ne predloži osnutka sklepa iz
odstavka 5(a) ali sprejme sklepa iz odstavka 5(b), lahko zadevni pristojni
organ sprejme osnutek ukrepa. Če Komisija predloži osnutek sklepa iz
odstavka 5(a), pristojni organ osnutka ukrepa ne sprejme šest mesecev od
uradnega obvestila, poslanega pristojnemu organu v skladu z odstavkom 2. Komisija se lahko v kateri koli fazi postopka,
tj. tudi po predložitvi osnutka sklepa Odboru za komunikacije, odloči, da bo
stališče o osnutku zadevnega ukrepa spremenila. 7. Komisija vse sklepe, s katerimi od
pristojnega organa zahteva, da umakne osnutek sklepa, sprejme z izvedbenimi
akti. Te izvedbene akte sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 33(2). 8. Če Komisija sprejme sklep v skladu z
odstavkom 7, pristojni organ spremeni ali umakne osnutek ukrepa v šestih
mesecih od datuma uradnega obvestila o sklepu Komisije. Po spremembi osnutka
ukrepa pristojni organ po potrebi opravi javno posvetovanje ter Komisiji
omogoči dostop do spremenjenega osnutka ukrepa v skladu z odstavkom 1. 9. Zadevni pristojni organ čim bolj upošteva
pripombe pristojnih organov drugih držav članic in Komisije ter lahko, razen v primerih,
ki jih urejajo tretji pododstavek odstavka 2, drugi pododstavek odstavka 6 in
odstavek 7, sprejme nastali osnutek ukrepa, pri čemer v tem primeru to sporoči
Komisiji. 10. Pristojni organ takoj po končanem postopku
Komisijo obvesti o rezultatih postopka, na katerega se njegov ukrep nanaša. Člen 14 – Dostop do radijskih lokalnih
omrežij 1. Nacionalni pristojni organi zagotavljanje
dostopa do omrežja ponudnika javnih elektronskih komunikacij prek radijskih
lokalnih omrežij ter uporabo usklajenega radiofrekvenčnega spektra za namene
takega zagotavljanja dovolijo zgolj na podlagi splošne odobritve. 2. Pristojni nacionalni organi ponudnikom
javnih elektronskih komunikacij ne preprečujejo, da javnosti prek radijskih
lokalnih omrežij, ki se lahko nahajajo v prostorih končnih uporabnikov,
dovolijo dostop do svojih omrežij, pod pogojem, da ti izpolnjujejo pogoje za
splošno odobritev in se je s tem predhodno strinjal končni uporabnik. 3. Ponudniki javnih elektronskih komunikacij
ne smejo enostransko omejiti: a) pravice končnih uporabnikov do uporabe
dostopa do radijskih lokalnih omrežij po njihovi izbiri, ki ga zagotavljajo
tretje osebe; b) pravice končnih uporabnikov, da drugim
končnim uporabnikom prek radijskih lokalnih omrežij dovolijo vzajemni ali
splošnejši dostop do omrežij takih ponudnikov, vključno na podlagi pobud
tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih
uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna. 4. Nacionalni pristojni organi ne omejujejo
pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom dovolijo vzajemni
ali splošnejši dostop do njihovih radijskih lokalnih omrežij, vključno na
podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih
končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna. 5. Pristojni nacionalni organi ne omejujejo
zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij: (a) s strani javnih organov, ki se nahajajo v
prostorih, ki jih zasedajo taki javni organi, ali v neposredni bližini teh
prostorov, če je to pomožna dejavnost za javne storitve, ki se zagotavljajo v
takih prostorih; (b) s strani nevladnih organizacij ali javnih
organov pri pobudah, ki naj bi združevala radijska lokalna omrežja različnih
končnih uporabnikov oziroma zagotavljala njihov vzajemni ali splošnejši dostop,
vključno po potrebi do radijskih lokalnih omrežij, do katerih se javni dostop
zagotavlja v skladu s točko (a). 6. Podjetje, javni organ ali drug končni
uporabnik se ne štejejo za ponudnika javnih elektronskih komunikacij zgolj
zaradi zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij, če tako
zagotavljanje ni komercialno ali je zgolj pomožno za drugo komercialno
dejavnost ali javno storitev, ki ni odvisna od prenosa signalov po takih
omrežjih. Člen 15 – Uvedba in obratovanje maloobmočnih
brezžičnih dostopovnih točk 1. Nacionalni pristojni organi dovolijo
uvedbo, povezovanje in obratovanje nevsiljivih maloobmočnih brezžičnih
dostopovnih točk po režimu splošne odobritve in ne neupravičeno omejujejo
uvedbe, povezovanja ali obratovanja s posameznimi urbanističnimi dovoljenji ali
na kakšen drug način, če je taka uporaba v skladu z izvedbenimi ukrepi,
sprejetimi na podlagi odstavka 2. Ta odstavek ne posega v odobritveni režim za
radiofrekvenčni spekter, ki se uporablja za obratovanje maloobmočnih brezžičnih
dostopovnih točk. 2. Za enotno izvajanje splošnega režima
odobritve za uvedbo, povezovanje in obratovanje maloobmočnih brezžičnih
dostopovnih točk v skladu z odstavkom 1 lahko Komisija z izvedbenim aktom
določi tehnične lastnosti za uvedbo, povezovanje in obratovanje maloobmočnih
brezžičnih dostopovnih točk, katerih spoštovanje bo zagotovilo nevsiljevanje
teh točk med uporabo v različnih lokalnih okoljih. Komisija določi te tehnične
lastnosti glede na največjo velikost, moč, elektromagnetne lastnosti in
vizualni vpliv uporabljenih maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk. Te
tehnične lastnosti za uporabo maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk morajo
izpolnjevati najmanj zahteve iz Direktive 2013/35/EU[30] in pragove, opredeljene v
priporočilu Sveta št. 1999/519/ES[31]. Lastnosti, ki se določijo zato, da se lahko
pri uvedbi, povezovanju in obratovanju maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk
uporabijo določbe iz odstavka 1, ne posegajo v bistvene zahteve iz Direktive 1999/5/ES
Evropskega parlamenta in Sveta, ki se nanašajo na dajanje takih izdelkov na trg[32]. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s
postopkom pregleda iz člena 33(2). Člen 16 – Usklajevanje radiofrekvenčnega
spektra med državami članicami 1. Brez poseganja v obveznosti pristojnih
nacionalnih organov iz ustreznih mednarodnih sporazumov, vključno z
radiofrekvenčnimi predpisi ITU, ti zagotovijo, da je uporaba radiofrekvenčnega
spektra na njihovem ozemlju organizirana, in zlasti sprejmejo vse potrebne
ukrepe glede razporeditve ali dodelitve radiofrekvenčnega spektra, tako da
nobeni drugi državi članici ne preprečijo, da na svojem ozemlju dovoli uporabo
določenega usklajenega pasu v skladu z zakonodajo Unije. 2. Države članice medsebojno sodelujejo v
čezmejnem usklajevanju uporabe radiofrekvenčnega spektra, da zagotovijo
skladnost z odstavkom 1 in, da se nobeni državi članici ne onemogoči enakopraven
dostop do radiofrekvenčnega spektra. 3. Vsaka zadevna država članica lahko Skupino
za politiko radiofrekvenčnega spektra pozove, da ji, in drugim državam
članicam, pomaga pri doseganju skladnosti s tem členom. Komisija lahko sprejme izvedbene ukrepe, da bi
zagotovila, da je v usklajenih rezultatih med zadevnimi državami članicami
upoštevana zahteva po enakopravnem dostopu do radiofrekvenčnega spektra, da bi
odpravila kakršna koli praktična razhajanja med različnimi usklajenimi
rezultati različnih držav članic ali da bi zagotovila izvrševanje rešitev v
skladu s pravom Unije. Ti izvedbene akte sprejme v skladu s postopkom pregleda
iz člena 33(2). Oddelek 2 – Evropski virtualni
dostopovni izdelki Člen 17 – Evropski virtualni širokopasovni
dostopovni izdelek 1.
Zagotavljanje virtualnih širokopasovnih dostopovnih
izdelkov, naloženo v skladu s členoma 8 in 12 Direktive 2002/19/ES, se šteje za
zagotavljanje evropskega virtualnega širokopasovnega dostopovnega izdelka, če
se zagotavlja v skladu z minimalnimi parametri iz ene od ponudb iz Priloge I
ter izpolnjuje vse naslednje bistvene zahteve: (a) se lahko ponudi kot visokokakovosten
izdelek povsod po Uniji; (b) ima največjo stopnjo omrežne in storitvene
interoperabilnosti in ga operaterji nediskriminacijsko omrežno upravljajo v
skladu z omrežno tipologijo; (c) ima sposobnost, da se končnim uporabnikom
zagotavlja pod konkurenčnimi pogoji; (d) je stroškovno učinkovit, pri čemer se
upošteva možnost, da se izvaja na obstoječih in novo zgrajenih omrežjih ter da
soobstaja z drugimi dostopovnimi izdelki, ki se lahko zagotavljajo na isti
omrežni infrastrukturi; (e) je operativno učinkovit, zlasti glede čim
večjega omejevanja ovir pri izvajanju in uvedbenih stroškov za ponudnike in
iskalce virtualnega širokopasovnega dostopa; (f) spoštuje pravila o varstvu zasebnosti,
osebnih podatkov, varnosti in celovitosti omrežij ter preglednosti v skladu s
pravom Unije. 2. Komisija se pooblasti za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s
členom 32, da lahko Prilogo I prilagodi glede na tržni in tehnološki razvoj ter
tako še naprej zagotavlja izpolnjevanje bistvenih zahtev iz odstavka 1. Člen 18 – Regulativni pogoji, ki se
nanašajo na evropski virtualni širokopasovni dostopovni izdelek 1.
Nacionalni regulativni organ, ki je operaterju v skladu s
členoma 8 in 12 direktive 2002/19/ES predhodno naložil obveznost zagotavljanja
veleprodajnega dostopa do omrežja naslednje generacije, oceni, ali bi bilo primerno
in sorazmerno, da namesto tega naloži obveznost zagotavljanja evropskega
virtualnega širokopasovnega dostopovnega izdelka, ki ima najmanj enakovredne
funkcije kot trenutno naloženi veleprodajni dostopovni izdelek. Nacionalni
regulativni organi iz prvega pododstavka opravijo potrebno oceno obstoječih
ukrepov za veleprodajni dostop čim prej po začetku veljavnosti te uredbe ne
glede na čas izvedbe analize zadevnih trgov v skladu s členom 16(6) Direktive 2002/21/ES. Če nacionalni
regulativni organ, ki je predhodno naložil obveznost zagotavljanja virtualnega
dostopa do širokopasovnega omrežja, na podlagi ocene v skladu s prvim
pododstavkom meni, da evropski virtualni širokopasovni dostopovni izdelek v
določenih okoliščinah ni primeren, v osnutku ukrepa v skladu s postopkom iz
členov 6 in 7 Direktive 2002/21/ES predloži obrazloženo mnenje. 2.
Če namerava nacionalni regulativni organ operaterju
naložiti obveznost zagotavljanja veleprodajnega dostopa do omrežja naslednje
generacije v skladu s členoma 8 in 12 Direktive 2002/19/ES, mora poleg
dejavnikov iz člena 12(2) navedene direktive zlasti oceniti zadevne prednosti
naložitve: (i) pasivnega
veleprodajnega vložka, kot je fizični razvezani dostop do lokalne zanke ali
podzanke; (ii) nefizičnega
oziroma virtualnega veleprodajnega vložka z enakovrednimi funkcijami, in zlasti
evropskega virtualnega veleprodajnega dostopovnega izdelka, ki izpolnjuje
bistvene zahteve in parametre iz člena 17(1) in točke 1 Priloge I k tej uredbi. 3.
Če namerava nacionalni regulativni organ operaterju
naložiti obveznost zagotavljanja virtualnega dostopa do širokopasovnega omrežja
v skladu s členoma 8 in 12 navedene direktive, operaterju z odstopanjem od
člena 12(3) Direktive 2002/19/ES naloži obveznost zagotavljanja evropskega
virtualnega širokopasovnega dostopovnega izdelka, ki ima potrebne funkcije za
izpolnjevanje regulativne potrebe, navedene v njegovi oceni. Če nacionalni regulativni organ meni, da evropski
virtualni širokopasovni dostopovni izdelek v določenih okoliščinah ne bi bil
primeren, v osnutku ukrepa v skladu s postopkom iz členov 6 in 7 Direktive 2002/21/ES
predloži obrazloženo mnenje. 4.
Pri ocenjevanju na podlagi odstavkov 1, 2 ali 3, ali naj
se naloži obveznost zagotavljanja evropskega virtualnega širokopasovnega
dostopovnega izdelka namesto katerega drugega možnega veleprodajnega
dostopovnega izdelka, nacionalni regulativni organ upošteva konvergenčne
regulativne pogoje v vsej Uniji za rešitve veleprodajnega dostopa, trenutno in
prihodnje stanje infrastrukturne konkurence in razvoj tržnih razmer za
zagotavljanje konkurenčnih omrežij naslednje generacije, naložbe operaterja,
določenega kot operaterja s pomembno tržno močjo, in iskalcev dostopa, ter
amortizacijsko obdobje takih naložb. Nacionalni
regulativni organ po potrebi določi prehodno obdobje za nadomestitev
obstoječega veleprodajnega dostopovnega izdelka z evropskim virtualnim
širokopasovnim dostopovnim izdelkom. 5.
Če ima operater obveznost iz členov 8 in 12 navedene
direktive, da zagotovi evropski virtualni širokopasovni dostopovni izdelek,
nacionalni regulativni organi z odstopanjem od člena 9(3) Direktive 2002/19/ES
zagotovijo objavo referenčne ponudbe, ki vsebuje najmanj elemente iz točke 1, 2
oziroma 3 Priloge I. 6.
Z odstopanjem od člena 16(3) Direktive 2002/21/ES
nacionalni regulativni organ obveznega roka za uradno obveščanje ne naloži pred
preklicem predhodno naložene obveznosti ponujanja evropskega virtualnega
širokopasovnega dostopovnega izdelka, ki izpolnjuje bistvene zahteve in
parametre iz člena 17(1) in točke 2 v Prilogi I k tej uredbi, če se zadevni
operater prostovoljno zaveže, da bo tak izdelek pod poštenimi in razumnimi
pogoji zagotavljal na zahtevo tretjih oseb še nadaljnja tri leta. 7.
Če nacionalni regulativni organ pri oceni v skladu z
odstavkoma 2 in 3 odloča, ali naj pri veleprodajnem dostopu do omrežij
naslednje generacije prek katerega od evropskih virtualnih širokopasovnih
dostopovnih izdelkov ali kako drugače naloži ali obdrži cenovni nadzor v skladu
s členom 13 Direktive 2002/19/ES, pri tem upošteva stanje konkurence glede cen,
izbire in kakovosti ponujenih izdelkov na maloprodajni ravni. Pri tem upošteva učinkovitost zaščite pred
diskriminacijo na veleprodajni ravni in stanje infrastrukturne konkurence, ki jo
povzročajo drugi fiksni priključki ali brezžična omrežja, pri čemer ustrezno
upošteva vlogo obstoječe infrastrukturne konkurence med omrežji naslednje
generacije pri spodbujanju nadaljnjih izboljšav kakovosti za končne uporabnike,
da bi ugotovil, ali nadzor cen za veleprodajni dostop v posameznem primeru ne
bi bil potreben ali sorazmeren. Člen 19 – Povezljivostni izdelek z
zagotovljeno kakovostjo storitev (ASQ) 1.
Vsak operater ima pravico do zagotavljanja evropskega
povezljivostnega izdelka (ASQ), kot je opredeljen v odstavku 4. 2.
Vsak operater izpolni vse razumne zahteve za zagotavljanje
evropskega povezljivostnega izdelka z zagotovljeno kakovostjo storitev (kot je
opredeljen v odstavku 4), ki jih v pisni obliki predloži pooblaščeni ponudnik
elektronskih komunikacijskih storitev. Vsaka
zavrnitev zagotavljanja evropskega izdelka ASQ temelji na objektivnih merilih. Operater navede razloge za zavrnitev v enem mesecu
po pisni zahtevi. Razlog za
zavrnitev se šteje za objektivnega, če stranka, ki zahteva dobavo evropskega
povezljivostnega izdelka z zagotovljeno kakovostjo storitev, zahtevani stranki
v Uniji ali tretjih državah ne more ali noče zagotoviti evropskega
povezljivostnega izdelka z zagotovljeno kakovostjo storitev pod razumnimi
pogoji, če ta tako zahteva. 3.
Če se zahteva zavrne ali se dogovor o posebnih pogojih,
vključno s ceno, ne sprejme v dveh mesecih od pisne zahteve, lahko obe stranki
zadevo predložita zadevnemu nacionalnemu regulativnemu organu na podlagi člena 20
Direktive 2002/21/ES. V takem primeru se lahko
uporabi člen 3(6) te uredbe. 4.
Zagotavljanje povezljivostnega izdelka se šteje za
zagotavljanje evropskega povezljivostnega izdelka ASQ, če se zagotavlja v
skladu z minimalnimi parametri iz Priloge II ter izpolnjuje vse naslednje bistvene
zahteve: (a) lahko se
ponudi kot visokokakovosten izdelek povsod po Uniji; (b) ponudnikom
storitev omogoča, da zadovoljijo potrebe končnih uporabnikov; (c) je stroškovno
učinkovito, pri čemer se upoštevajo obstoječe rešitve, ki se lahko zagotavljajo
na istih omrežjih; (d) je operativno
učinkovito, zlasti glede čim večjega omejevanja ovir pri izvajanju in uvedbenih
stroškov za stranke; in (e) zagotavlja
spoštovanje pravil o varstvu zasebnosti, osebnih podatkov, varnosti in
celovitosti omrežij ter preglednosti v skladu s pravom Unije. 5.
Komisija se pooblasti za sprejemanje delegiranih aktov v
skladu s členom 32, da lahko Prilogo II prilagodi glede na tržni in tehnološki
razvoj ter tako še naprej zagotavlja izpolnjevanje bistvenih zahtev iz odstavka
4. Člen 20 – Ukrepi za evropske dostopovne
izdelke 1.
Komisija do 1. januarja 2016 sprejme izvedbene ukrepe, s
katerimi določi enotna tehnična in metodološka pravila za izvajanje evropskega
širokopasovnega dostopovnega izdelka po členu 17 in točki 1 Priloge I v skladu
s tam določenimi merili in parametri, da bi zagotovila enakovredne funkcije
takega virtualnega dostopovnega izdelka do omrežij naslednje generacije s
fizično razvezanim dostopovnim izdelkom. Te
izvedbene akte sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 33(2). 2.
Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi določi
enotna tehnična in metodološka pravila za izvajanje enega ali več evropskih
dostopovnih izdelkov po členih 17 in 19 ter točk 2 in 3 Priloge I ter Priloge
II v skladu s tam določenimi merili in parametri. Te
izvedbene akte sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 33(2). Poglavje IV
Usklajene pravice končnih uporabnikov Člen 21 – Odprava omejitev in
diskriminacije 1.
Javni organi ne omejujejo pravice končnih uporabnikov do uporabe
javnih elektronskih komunikacijskih omrežij ali javno razpoložljivih
elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih zagotavlja podjetje s sedežem v
drugi državi članici. 2.
Ponudniki javnih elektronskih komunikacij pri končnih
uporabnikih ne uporabljajo diskriminacijskih zahtev ali pogojev za dostop ali
uporabo na podlagi državljanstva ali kraja prebivališča končnega uporabnika,
razen če so take razlike objektivno upravičene. 3.
Ponudniki javnih elektronskih komunikacij pri
komunikacijah znotraj Unije, ki se zaključijo v drugi državi članici, ne
uporabljajo višjih tarif, razen če so take razlike objektivno upravičene: a) kot so tarife,
ki se uporabljajo za domače medkrajevne komunikacije, kar zadeva komunikacije v
fiksnih omrežjih; b) kot so evrotarife
za regulirane komunikacije prek govornega in gostovanja SMS v skladu z Uredbo
(ES) št. 531/2012, kar zadeva mobilne komunikacije. Člen 22 – Čezmejno reševanje sporov 1.
Izvensodni postopki, ki se uvedejo v skladu s členom 34(1)
Direktive 2002/22/ES, se uporabljajo tudi pri sporih, ki se nanašajo na pogodbe
med potrošniki ter drugimi končnimi uporabniki, če so takšni izvensodni
postopki na voljo tudi njim, in ponudniki javnih elektronskih komunikacij s
sedežem v drugi državi članici. Za spore, ki spadajo
v področje uporabe Direktive 2013/11/EU[33], se uporabljajo določbe navedene direktive. Člen 23 – Svoboda do zagotavljanja in
uporabe odprtega internega dostopa ter smiselno upravljanje prometa 1. Končni uporabniki imajo prek internetnih
dostopovnih storitev prost dostop do informacij in vsebin ter jih lahko širijo,
zaganjajo aplikacije in uporabljajo storitve po lastni izbiri. Končni uporabniki
s ponudniki internetnih dostopovnih storitev prosto sklepajo sporazume o
podatkovnih količinah in hitrostih ter v skladu s takimi sporazumi o
podatkovnih količinah koristijo ponudbe ponudnikov spletnih vsebin, aplikacij
in storitev. 2. Končni
uporabniki lahko tudi prosto sklepajo dogovore s ponudniki javnih elektronskih
komunikacij ali ponudniki vsebin, aplikacij in storitev o zagotavljanju
specializiranih storitev z boljšo kakovostjo. Da bi omogočili
zagotavljanje specializiranih storitev za končne uporabnike, ponudniki vsebin,
aplikacij in storitev ter ponudniki javnih elektronskih komunikacij med seboj
prosto sklepajo sporazume o prenosu podatkovnih količin ali prometu kot
specializiranih storitvah z opredeljeno kakovostjo storitve ali namensko
zmogljivostjo. Zagotavljanje specializiranih storitev ne povzroča
ponavljajočega se ali neprestanega zmanjšanja splošne kakovosti internetnih
dostopovnih storitev. 3. Ta člen ne
posega v zakonodajo Unije ali nacionalno zakonodajo, ki se nanaša na zakonitost
informacij, vsebin, aplikacij ali storitev, ki se prenašajo. 4. Izvajanje
svoboščin iz odstavkov 1 in 2 se olajša z zagotavljanjem celovitih informacij v
skladu s členom 25(1), členom 26(2) in členom 27(1) in (2). 5. V okviru pogodbeno dogovorjenih podatkovnih
količin ali hitrosti za internetne dostopovne storitve ponudniki teh storitev
svoboščin iz odstavka 1 ne omejujejo z blokiranjem, upočasnjevanjem,
poslabšanjem ali diskriminacijo specifičnih vsebin, aplikacij ali storitev oz.
posebnih razredov le-teh, razen v primerih, ko je treba uvesti primerne ukrepe
za upravljanja prometa. Primerni ukrepi za upravljanje prometa so pregledni,
nediskriminacijski, sorazmerni in potrebni za: a) izvajanje zakonodajne določbe ali izvršitev
sodbe sodišča oz. za preprečitev ali poskus preprečevanja resnih kaznivih
dejanj; b) ohranitev integritete in varnosti omrežja,
storitev, ki se zagotavljajo prek tega omrežja, ter terminalov končnih
uporabnikov; c) preprečitev prenosa neželenih komunikacij
končnim uporabnikom, ki so se predhodno strinjali s takimi omejevalnimi ukrepi;
d) čim večje
zmanjšanje učinkov začasnih ali izrednih obremenitev omrežij, pod pogojem, da
se enake vrste prometa obravnavajo enako. Za ustrezno
upravljanje prometa se podatki obdelujejo samo, kot je to potrebno in
sorazmerno za namene tega odstavka. Člen 24 – Zaščitni ukrepi za kakovost
storitev 1. Nacionalni regulativni organi skrbno
spremljajo svoboščine iz člena 23(1) in (2) ter zagotavljajo dejansko
sposobnost končnih uporabnikov, da jih izvajajo, ter upoštevanje člena 23(5) in
neprekinjeno razpoložljivost nediskriminacijskih internetnih dostopovnih
storitev takšne kakovosti, ki odraža napredek v tehnologiji in ki je ne
znižujejo specializirane storitve. V sodelovanju z drugimi pristojnimi
nacionalnimi organi spremljajo tudi učinke specializiranih storitev na kulturno
raznovrstnost in inovacije. Nacionalni regulativni organi o spremljanju in
svojih ugotovitvah letno poročajo Komisiji in organu BEREC. 2. Da se kakovost storitve pri internetnih
dostopovnih storitvah ne bi na splošno poslabšala oziroma da se zavaruje
sposobnost končnih uporabnikov za dostop do vsebin ali informacij in njihovo
širjenje ali za zaganjanje aplikacij in storitev po lastni izbiri, lahko
nacionalni regulativni organi ponudnikom javnih elektronskih komunikacij
naložijo minimalne zahteve glede kakovosti storitev. Nacionalni
regulativni organi pred naložitvijo takih zahtev Komisiji pravočasno pošljejo
povzetek razlogov za ukrepanje, predvidene zahteve in predlagani potek
ukrepanja. Dostop do teh informacij omogočijo tudi organu BEREC. Po pregledu
informacij lahko Komisija poda pripombe ali priporočila, s katerimi zlasti
zagotovi, da predvidene zahteve ne vplivajo negativno na delovanje notranjega
trga. Ko Komisija prejme popolne informacije, se predvidene zahteve ne
sprejmejo še dva meseca po tem, razen če se Komisija in nacionalni regulativni
organ ne dogovorita drugače ali če Komisija nacionalni regulativni organ
obvesti o skrajšanem roku za pregled ali če poda pripombe ali priporočila.
Nacionalni regulativni organi čim bolj upoštevajo pripombe ali priporočila
Komisije ter Komisijo in BEREC obvestijo o sprejetih zahtevah. 3. Komisija lahko sprejme izvedbene akte, ki
določajo enotne pogoje za izvajanje obveznosti pristojnih nacionalnih organov
po tem členu. Te izvedbene akte sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 33(2). Člen 25 – Preglednost in objava informacij 1. Ponudniki javnih
elektronskih komunikacij objavijo, razen pri individualno dogovorjenih
ponudbah, naslednje pregledne, primerljive, ustrezne in posodobljene podatke: a) ime, naslov in kontaktne podatke; b) za vsako tarifo ponujene storitve in ustrezno kakovost storitvenih
parametrov, veljavne cene (za potrošnike vključno z davki) in veljavne
pristojbine (dostop, uporaba, vzdrževanje in dodatne pristojbine) ter stroške,
povezane s terminalsko opremo; c) veljavne tarife za vse številke ali storitve, za katere velja
posebno oblikovanje cen; d) kakovost storitev v skladu z izvedbenimi akti iz odstavka 2; e) internetne dostopovne storitve, če se ponujajo, pri čemer navedejo: (i) dejansko
razpoložljivo podatkovno hitrost za odjemanje in nalaganje v državi članici, v
kateri ima končni uporabnik prebivališče, vključno s hitrostmi v prometnih
konicah; (ii) morebitne
omejitve veljavnih podatkovnih količin; cene
za stalno ali ad hoc povečanje razpoložljive podatkovne količine; razpoložljivo podatkovno hitrost in njeno ceno po
popolni porabi veljavne podatkovne količine, če je ta omejena; načine, kako lahko končni uporabniki kadar koli
spremljajo svojo trenutno porabo; (iii) jasno in
razumljivo razlago, kako lahko omejitve podatkovne količine, dejanska
razpoložljiva hitrost in drugi parametri kakovosti ter istočasna uporaba
specializiranih storitev s povečano kakovostjo storitev dejansko vplivajo na
uporabo vsebin, aplikacij in storitev; (iv) informacije o
vseh postopkih, ki jih ponudnik uporablja za merjenje in urejanje prometa, da
se izogne obremenitvi omrežja, in o morebitnih vplivih teh postopkov na
kakovost storitve in varstvo osebnih podatkov; f) ukrepe,
sprejete za zagotavljanje enakovrednega dostopa za invalidne končne uporabnike,
vključno z redno posodobljenimi informacijami o podrobnostih o zanje osnovanih
izdelkih in storitvah; g) standardne pogodbene pogoje, vključno z najkrajšim trajanjem
pogodbe, pogoji za predčasno prekinitev pogodbe in s tem povezane pristojbine,
postopki in neposredne pristojbine za menjavo in prenosljivost številk in
drugih identifikacijskih oznak ter dogovori o nadomestilu v primeru zamude ali
zlorabe menjave; h) dostop do storitev v sili in informacije o lokaciji klicočega za vse
ponujene storitve, vse omejitve pri zagotavljanju storitev v sili po členu 26
Direktive 2002/22/ES ter vse njihove spremembe; i) pravice v zvezi z univerzalno storitvijo, vključno po potrebi z
zmogljivostmi in storitvami iz Priloge I k Direktivi 2002/22/ES. Informacije se objavijo v jasni, izčrpni in lahko dostopni obliki v
uradnih jezikih države članice, v kateri se storitev ponuja, in se redno
posodabljajo. Na zahtevo se informacije pred
objavo predložijo zadevnemu regulativnemu nacionalnemu organu. Vse razlike v pogojih, ki veljajo za potrošnike in
druge končne uporabnike, se izrecno navedejo. 2.
Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi določi
metode za merjenje hitrosti internetnih dostopovnih storitev, kakovost
storitvenih parametrov in metode za njihovo merjenje ter vsebino, obliko in
način objave informacij, ki se objavijo, vključno z morebitnimi mehanizmi za
potrjevanje kakovosti. Komisija lahko upošteva
parametre, opredelitve in merilne metode iz Priloge III Direktive 2002/22/ES.
Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 33(2).
3. Končni uporabniki imajo dostop do neodvisnih
ocenjevalnih orodij, ki jim omogočijo, da primerjajo učinkovitost
dostopa do elektronskega komunikacijskega omrežja in elektronskih
komunikacijskih storitev ter stroškov alternativnih vzorcev uporabe. Države članice v ta namen vzpostavijo prostovoljno
certifikacijsko shemo za interaktivne spletne strani, vodnike ali podobna
orodja. Certifikat se izda na podlagi objektivnih, preglednih in sorazmernih
zahtev, zlasti neodvisnosti od ponudnikov javnih elektronskih komunikacij,
uporabe preprostega jezika, zagotavljanja popolnih in posodobljenih informacij
ter vzpostavitve učinkovitega postopka za obravnavo pritožb. Če
certificirane primerjalne zmogljivosti na trgu niso na voljo brezplačno ali po
razumni ceni, jih nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni nacionalni
organi dajo na voljo sami ali prek tretjih oseb v skladu s certifikacijskimi
zahtevami. Informacije, ki jih objavijo
ponudniki javnih elektronskih komunikacij, so za namene zagotavljanja
primerjalnih zmogljivosti prosto dostopne in brezplačne. 4. Na zahtevo zadevnih javnih
organov ponudniki javnih elektronskih komunikacij po potrebi končnim
uporabnikom posredujejo informacije v javnem interesu brezplačno prek istih
sredstev, kot jih navadno uporabljajo v komunikaciji s končnimi uporabniki. Pri tem zadevni javni organi navedene informacije
zagotovijo ponudnikom javnih elektronskih komunikacij v standardizirani obliki,
nanašajo pa se lahko na naslednja področja: (a) najobičajnejše uporabe elektronskih komunikacijskih storitev za
nezakonita dejanja ali širjenje škodljivih vsebin, zlasti če lahko škoduje
spoštovanju pravic in svoboščin drugih, vključno s kršenjem pravic glede
varstva podatkov, avtorskih in sorodnih pravic ter njihovimi pravnimi
posledicami; in (b) načine zaščite pred tveganji za osebno varnost in nezakonit dostop
do osebnih podatkov pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev. Člen 26 – Zahtevane informacije pri
sklepanju pogodb 1.
Preden pogodba o zagotavljanju povezave do javnega
elektronskega komunikacijskega omrežja ali javno razpoložljivih elektronskih
komunikacijskih storitev postane zavezujoča, ponudniki javnih elektronskih
komunikacij potrošnikom in drugim končnim uporabnikom, razen če so se izrecno
dogovorili drugače, vsaj naslednje informacije: (a) identiteto,
naslov in kontaktne podatke ponudnika ter naslov in kontaktne podatke za
morebitne pritožbe, če sta ta dva drugačna; (b) glavne
lastnosti ponujenih storitev, vključno zlasti z naslednjimi: (i) za vsako
tarifo vrsto ponujenih storitev, vključene količine komunikacij in vse ustrezne
parametre kakovosti storitev, vključno s časom do prve povezave; (ii) ali in v
kateri državi članici se zagotavljajo dostop do storitev v sili in informacije
o lokaciji klicočega, ter vse omejitve pri zagotavljanju storitev v sili po
členu 26 Direktive 2002/22/ES; (iii) vrste
zagotovljenih poprodajnih storitev, storitev vzdrževanja in storitev pomoči
strankam, pogoji in pristojbine teh storitev ter načini za vzpostavitev stika s
temi službami; (iv) vse omejitve,
ki jih ponudnik naloži v zvezi z uporabo dobavljene terminalske opreme,
vključno z informacijami o odklepanju terminalske opreme in vsemi pristojbinami
v primeru prekinitve pogodbe pred iztekom minimalnega trajanja pogodbe; (c) podrobne
podatke o cenah in tarifah (za potrošnike vključno z davki in morebitnimi
dodatnimi pristojbinami) ter načine, kako se zagotavljajo posodobljene
informacije o vseh veljavnih tarifah in pristojbinah;
(d) možne načine
plačila ter vse razlike v stroških, povezane z načinom plačila, in
razpoložljive zmogljivosti za zagotavljanje preglednosti računov in spremljanje
porabe; (e) trajanje
pogodbe ter pogoji za podaljšanje in prekinitev, vključno z: (i) minimalno
uporabo ali trajanjem, ki je potrebno za koriščenje pogojev posebnih ponudb; (ii) vsemi
pristojbinami za menjavo ter prenosljivost številk in drugih identifikacijskih
oznak, vključno z dogovori o nadomestilu v primeru zamude ali zlorabe menjave; (iii) vsemi
pristojbinami, nastalimi zaradi predčasne prekinitve pogodbe, vključno z vsemi
povračili stroškov, povezanih s terminalsko opremo (na podlagi običajnih metod
za amortizacijo), in vsemi drugimi prednostmi posebnih ponudb (po načelu
časovno sorazmerne uporabe); (f) vse dogovore o
nadomestilih in povračilih, vključno z izrecnim sklicem na statutarne pravice
končnega uporabnika, ki se uporabljajo, če stopnje kakovosti storitev iz
pogodbe niso več izpolnjene; (g) če obstaja
obveznost po členu 25 Direktive 2002/22/ES, možnosti končnega uporabnika v
zvezi z vključitvijo ali nevključitvijo osebnih podatkov v imenik, in
pripadajoči podatki; (g) za invalidne
končne uporabnike podrobnosti o zanje osnovanih izdelkih in storitvah; (i) sredstva za
začetek postopka za reševanje sporov, vključno s čezmejnimi spori, v skladu s
členom 34 Direktive 2002/22/ES in členom 22 te uredbe; (j) vrste ukrepov, ki jih podjetje lahko sprejme ob incidentih,
povezanih z varnostjo in integriteto, ali ob ogroženosti in izpostavljenosti. 2.
Razen če se s končnim uporabnikom, ki ni potrošnik, ne
dogovorijo drugače, ponudniki javnih elektronskih komunikacij končnim
uporabnikom poleg informacij iz odstavka 1 zagotovijo vsaj naslednje
informacije o njihovih internetnih dostopovnih storitvah: (a) morebitne
omejitve veljavnih podatkovnih količin; cene
za stalno ali ad hoc povečanje razpoložljive podatkovne količine; razpoložljivo podatkovno hitrost po popolni porabi
veljavne podatkovne količine, če je ta omejena, in njeno ceno; načine, kako lahko končni uporabniki kadar koli
spremljajo trenutno porabo; (b) dejansko
razpoložljivo podatkovno hitrost za odjemanje in nalaganje v državi članici, v
kateri ima končni uporabnik prebivališče, vključno z dejanskimi razponi
hitrosti, povprečnimi hitrostmi in hitrostmi v prometnih konicah ter morebitnim
učinkom omogočanja dostopa za tretje osebe prek radijskih lokalnih omrežij; (c) druge
parametre kakovosti storitev; (iv) informacije o
vseh postopkih, ki jih ponudnik uporablja za merjenje in nadzorovanje prometa,
da se izogne obremenitvi omrežja, in o morebitnih vplivih teh postopkov na
kakovost storitve in varstvo osebnih podatkov; (e) jasno in
razumljivo razlago, kako lahko omejitve podatkovne količine, dejanska
razpoložljiva hitrost in drugi parametri kakovosti storitev ter istočasna
uporaba specializiranih storitev s povečano kakovostjo storitev dejansko
vplivajo na uporabo vsebin, aplikacij in storitev. 3. Informacije iz
odstavkov 1 in 2 se zagotovijo v jasni, razumljivi in lahko dostopni obliki ter
v uradnem jeziku države članice, v kateri ima končni uporabnik prebivališče, in
se redno posodabljajo. So sestavni del pogodbe
in jih ni dovoljeno spreminjati, razen če se pogodbeni stranki izrecno ne
dogovorita drugače. Končni uporabnik prejme
kopijo pogodbe v pisni obliki. 4.
Komisija lahko sprejme izvedbene akte, s katerimi določi
podrobnosti glede zahtev v zvezi z informacijami iz odstavka 2. Te izvedbene akte sprejme v skladu s postopkom
pregleda iz člena 33(2). 5. Zadevni javni organi lahko
zahtevajo, da pogodba vsebuje vse informacije iz člena 25(4), ki jih v ta namen
zagotovijo ti organi v zvezi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij in
storitev za nezakonita dejanja ali širjenje škodljivih vsebin ter v zvezi z
načini zaščite pred tveganji za osebno varnost in nezakonito obdelavo osebnih
podatkov in ki so za ponujeno storitev pomembni. Člen 27 – Nadzor porabe 1.
Ponudniki javnih elektronskih komunikacij končnim
uporabnikom ponudijo, da se lahko brezplačno odločijo za zmogljivost, ki
zagotavlja informacije o skupni porabi različnih elektronskih komunikacijskih
storitev v valuti, v kateri se končnemu uporabniku izda račun. Takšna storitev zagotavlja, da skupni izdatki v
določenem obdobju uporabe brez soglasja končnega uporabnika ne presežejo
finančne omejitve, ki jo je določil končni uporabnik.
2.
Ponudniki javnih elektronskih komunikacij zagotovijo, da
se končnemu uporabniku pošlje ustrezno uradno obvestilo, ko poraba storitev
doseže 80 % določene finančne omejitve iz odstavka 1. V uradnem obvestilu navedejo postopek za nadaljnje
zagotavljanje navedenih storitev in njihovo ceno. Ponudnik
končnemu uporabniku preneha zagotavljati in zaračunavati določene storitve, če
se finančna omejitev kako drugače prekorači, razen če in dokler končni
uporabnik ne zahteva nadaljnjega ali ponovnega zagotavljanja navedenih
storitev. Po prekoračitvi finančne omejitve
lahko končni uporabniki še naprej prejemajo klice in sporočila SMS ter imajo
dostop do brezplačnih telefonskih številk in storitev v sili z brezplačnim
klicem na evropsko številko za klic v sili 112 do konca dogovorjenega
obračunskega obdobja. 3.
Ponudniki javnih elektronskih komunikacij neposredno pred
povezavo klica končnim uporabnikom omogočijo enostaven in brezplačen dostop do
informacij o veljavnih tarifah za številke ali storitve, za katere veljajo
posebni cenovni pogoji, razen če je nacionalni regulativni organ predhodno
odobril odstopanje zaradi načela sorazmernosti. Vse
takšne informacije se za vse take številke ali storitve zagotovijo na
primerljiv način. 4. Ponudniki javnih
elektronskih komunikacij končnim uporabnikom omogočijo, da se brezplačno
odločijo za prejemanje razčlenjenih obračunov. Člen 28 – Prekinitev pogodbe 1.
Minimalno trajanje pogodb, ki jih potrošniki sklenejo s
ponudniki javnih elektronskih komunikacij, ne sme biti daljše od 24 mesecev. Ponudniki javnih elektronskih komunikacij končnim
uporabnikom omogočijo, da sklenejo pogodbe za največ 12 mesecev. 2.
Potrošniki in drugi končni uporabniki imajo pravico do
prekinitve pogodbe z enomesečnim obvestilom vnaprej, če je od sklenitve pogodbe
preteklo šest mesecev ali več, razen če so se dogovorili drugače. V takih primerih ne prejmejo nadomestila, razen za
preostalo vrednost cenovno znižane opreme, ki je vezana na pogodbo ob sklenitvi
pogodbe, in časovno sorazmernega povračila za vse druge prednosti posebnih
ponudb, ki veljajo ob prekinitvi pogodbe. Ponudnik
najpozneje po plačilu takega nadomestila brezplačno odpravi vse omejitve
uporabe terminalske opreme na drugih omrežjih. 3.
Če pogodbe ali nacionalno pravo omogočajo, da se pogodbena
obdobja podaljšajo tiho, ponudnik javnih elektronskih komunikacij končnega
uporabnika o tem pravočasno obvesti, tako da ima končni uporabnik najmanj mesec
dni, da tihemu podaljšanju nasprotuje. Če
končni uporabnik tihemu podaljšanju ne nasprotuje, se pogodba šteje za pogodbo
za nedoločen čas, ki jo končni uporabnik lahko brezplačno prekine z enomesečnim
obvestilom vnaprej. 4.
Končni uporabniki imajo pravico do brezplačne prekinitve
pogodbe po obvestilu o spremenjenih pogodbenih pogojih, ki jih predlaga
ponudnik javnih elektronskih komunikacij, razen če predlagane spremembe
koristijo izključno končnemu uporabniku. Ponudniki
o vsaki takšni spremembi končne uporabnike obvestijo v primernem roku, tj.
najmanj en mesec vnaprej, ter jih hkrati seznanijo s pravico do brezplačne
prekinitve pogodbe, če novih pogojev ne sprejmejo. Smiselno
se uporablja odstavek 2. 5.
Vsako bistveno in nezačasno razhajanje med dejansko
uspešnostjo glede hitrosti ali drugih parametrov kakovosti in uspešnostjo, ki
jo navede ponudnik javnih elektronskih komunikacij v skladu s členom 26, se
šteje za neskladnost uspešnosti za namene določitve pravnih sredstev, ki so na
voljo končnemu uporabniku v skladu z nacionalno zakonodajo. 6.
Naročnina na dodatne storitve, ki jih zagotavlja isti
ponudnik javnih elektronskih komunikacij, ne pomeni, da začne ponovno teči
prvotno pogodbeno obdobje, razen če cena dodatnih storitev bistveno presega
ceno prvotnih storitev oziroma če se dodatne storitve ponudijo po posebno
ugodni ceni, ki je vezana na podaljšanje obstoječe pogodbe. 7.
Ponudniki javnih elektronskih komunikacij uporabljajo
pogoje in postopke za prekinitev pogodbe, ki ne ovirajo in ne odvračajo od
menjave ponudnika storitev. Člen 29 – Paketne ponudbe Če paket storitev,
ki se ponujajo potrošnikom, vključuje vsaj povezavo do elektronskega
komunikacijskega omrežja ali eno elektronsko komunikacijsko storitev, se za vse
dele paketa uporabljajo določbe iz členov 28 in 30 te uredbe. Poglavje V
Lažja menjava ponudnikov Člen 30 – Menjava in prenosljivost številk 1.
Vsi končni uporabniki s številkami iz nacionalnega načrta
telefonskega oštevilčenja imajo pravico, da na zahtevo svojo številko oz.
številke obdržijo ne glede na ponudnika javnih elektronskih komunikacij, ki
storitve zagotavlja v skladu z delom C Priloge I k Direktivi 2002/22/ES, pod
pogojem, da je ta ponudnik elektronskih komunikacij v državi članici, na katero
se nacionalni načrt telefonskega oštevilčenja nanaša, ali da je evropski
ponudnik elektronskih komunikacij, ki je pristojni regulativni organ matične
države članice uradno obvestil, da take storitve zagotavlja oziroma namerava
zagotavljati v državi članici, na katero se nacionalni načrt oštevilčenja
nanaša. 2.
Cene prenosljivosti številk se med ponudniki javnih
elektronskih komunikacij določajo stroškovno naravnano, morebitne neposredne
pristojbine za končne uporabnike pa končnih uporabnikov ne odvračajo od menjave
ponudnika. 3.
Številke se prenesejo in aktivirajo v najkrajšem
možnem času. Za končne uporabnike, ki so
sklenili sporazum o prenosu številke na novega ponudnika, se ta številka
aktivira v enem delovnem dnevu od sklenitve takega sporazuma. Morebitna prekinitev storitve med prenosom ne sme
biti daljša od enega delovnega dneva. 4.
Sprejemni ponudnik javnih elektronskih komunikacij vodi
proces menjave in prenosa. Končni uporabniki
prejmejo ustrezne informacije o menjavi pred menjavo in med njo ter takoj po
opravljeni menjavi. Končnih uporabnikov se ne
sme preklopiti na drugega ponudnika proti njihovi volji. 5.
Pogodbe končnih uporabnikov s prenosnimi ponudniki javnih
elektronskih komunikacij prenehajo veljati samodejno po opravljenem preklopu. Prenosni ponudniki javnih elektronskih komunikacij
preostalo imetje na računu potrošnikom prenesejo s predplačniškimi storitvami. 6.
Ponudniki javnih elektronskih komunikacij, ki s preklopom
zamujajo ali ga zlorabijo, med drugim tako, da informacij, potrebnih za prenos,
ne zagotovijo pravočasno, končnim uporabnikom, ki so bili izpostavljeni taki zamudi
ali zlorabi, plačajo nadomestilo. 7.
Če ima končni uporabnik, ki se želi preklopiti na novega
ponudnika internetnih dostopovnih storitev, elektronski naslov, ki ga
zagotavlja prenosni ponudnik, prenosni ponudnik na zahtevo končnega uporabnika
na elektronski naslov, ki ga navede končni uporabnik, 12 mesecev brezplačno
posreduje vso komunikacijo elektronske pošte, naslovljeno na predhodni
elektronski naslov končnega uporabnika. Ta
storitev posredovanja elektronske pošte vključuje samodejno odzivno sporočilo
za vse pošiljatelje elektronske pošte in jih opozarja na novi elektronski
naslov končnega uporabnika. Končni uporabnik
lahko zahteva, da se novi elektronski naslov v samodejnem odgovoru ne razkrije. Po prvih 12
mesecih prenosni ponudnik javnih elektronskih komunikacij končnemu uporabniku
omogoči, da podaljša obdobje posredovanja elektronske pošte in mu to lahko
zaračuna. Prenosni ponudnik javnih
elektronskih komunikacij prvotnega naslova elektronske pošte končnega
uporabnika ne prerazporedi drugem končnemu uporabniku dve leti po prekinitvi
pogodbe, nikakor pa ne med obdobjem, za katero je bilo posredovanje elektronske
pošte podaljšano. 8.
Pristojni nacionalni organi lahko določijo splošni
postopek preklopa in prenosa, vključno z določitvijo ustreznih sankcij za
ponudnike in nadomestil za končne uporabnike. Pri
tem upoštevajo zaščito končnega uporabnika med postopkom preklopa in potrebo po
zagotovitvi učinkovitosti takega postopka. Poglavje VI
Organizacijske in končne določbe Člen 31 – Sankcije Države članice
določijo pravila o sankcijah, ki se uporabljajo v primeru kršitve določb te
uredbe, in sprejmejo vse potrebne ukrepe, da se zagotovi njihovo izvajanje. Predvidene sankcije morajo biti učinkovite,
sorazmerne in odvračilne. Države članice
Komisijo o teh pravilih uradno obvestijo do 1. julija 2016 in takoj sporočijo
vsako njihovo nadaljnjo spremembo. Pri evropskih
ponudnikih elektronskih komunikacij se sankcije naložijo v skladu s poglavjem 2
glede na pripadajoče pristojnosti nacionalnih regulativnih organov v matični
državi članici in državi članici gostiteljici. Člen 32 – Pooblastilo 1.
Komisija se pooblasti za sprejemanje delegiranih aktov pod
pogoji iz tega člena. 2.
Pooblastilo iz členov 17(2) in 19(5) se Komisiji
podeli za nedoločen čas od [datuma začetka veljavnosti te uredbe]. 3.
Pooblastilo iz členov 17(2) in 19(5) lahko Evropski
parlament ali Svet kadar koli prekličeta. S
sklepom o preklicu prekličeta pooblastilo, na katerega se sklep nanaša. Sklep začne veljati dan po objavi v Uradnem
listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki ga ta določa. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih
delegiranih aktov. 4.
Komisija po sprejetju delegiranega akta takoj uradno
hkrati obvesti Evropski parlament in Svet. 5.
Delegirani akt, sprejet na podlagi členov 17(2) in člena 19(5),
začne veljati samo, če mu Evropski parlament ali Svet v dveh mesecih od
uradnega obvestila o tem aktu Evropskemu parlamentu in Svetu ne nasprotujeta
ali če sta pred iztekom navedenega roka oba obvestila Komisijo, da mu ne nasprotujeta. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali
Sveta podaljša za dva meseca. Člen 33 – Postopek odbora 1.
Komisiji pomaga Odbor za komunikacije, ustanovljen na
podlagi člena 22(1) Direktive 2002/21/ES. Ta
odbor je odbor po Uredbi (EU) št. 182/2011. 2. Pri sklicevanju na ta
odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011. Člen 34 – Spremembe Direktive 2002/20/ES V členu 3(2)
se drugi pododstavek črta. Člen 35 – Spremembe Direktive 2002/21/ES Direktiva 2002/21/ES
se spremeni: (1) V členu 1 se doda
naslednji odstavek 6: ʻTa direktiva
in posebne direktive se razlagajo in uporabljajo v povezavi z določbami Uredbe
št. [XX/2014].ʼ (2) Člen 7a se
spremeni: –
(a) v odstavku 1 se prvi pododstavek nadomesti z
naslednjim: ʻ1. „Če je cilj predvidenega ukrepa iz člena 7(3)
naložitev, sprememba ali umik obveznosti za operaterja ob uporabi člena 16 te
direktive v povezavi s členom 5 ter členoma 9 in 13 Direktive 2002/19/ES
(Direktiva o dostopu) ter členom 17 Direktive 2002/22/ES (Direktiva o
univerzalni storitvi), lahko Komisija v enem mesecu, kot določa člen 7(3) te
direktive, zadevni nacionalni regulativni organ in BEREC obvesti o razlogih,
zaradi katerih meni, da bi osnutek ukrepa lahko predstavljal oviro za enotni
trg, oziroma o resnih dvomih o njegovi združljivosti s pravom Unije, pri čemer
po potrebi upošteva vsa priporočila, sprejeta na podlagi člena 19(1) te
direktive v zvezi z usklajeno uporabo posebnih določb te direktive in posebnih
direktiv. V takšnem primeru se osnutek ukrepa
ne sprejme še nadaljnje tri mesece po uradnem obvestilu Komisije.ʼ –
(b) odstavek 2 se nadomesti z naslednjim: ʻ2. „V trimesečnem obdobju iz odstavka 1 Komisija,
BEREC in zadevni nacionalni regulativni organ med seboj tesno sodelujejo,
da bi določili najustreznejši in najučinkovitejši ukrep glede na cilje iz
člena 8, pri čemer ustrezno upoštevajo mnenja tržnih udeležencev in
potrebo po zagotovitvi razvoja med seboj skladne regulativne prakse. Če namerava predvideni ukrep naložiti, spremeniti
ali preklicati obveznost za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij po
Uredbi [XXX/2014] v državi članici gostiteljici, se lahko sodelovanja udeleži
tudi nacionalni regulativni organ matične države članice.“ –
(c) v odstavek 5 se vstavi naslednja točka (aa): ʻ(aa)
sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa
zahteva, da osnutek ukrepa skupaj s posebnimi predlogi za njegove spremembe
umakne, če namerava predvideni ukrep naložiti, spremeniti ali preklicati
obveznost za evropskega ponudnika elektronskih komunikacij po Uredbi
[XXX/2014].ʼ –
(d) v odstavku 6 se doda naslednji pododstavek: ʼ člen 7(6) se
uporablja v primerih, v katerih Komisija sprejme odločitev v skladu z odstavkom
5(aa)ʼ. (3) člen 15 se
spremeni: –
(a) naslednji pododstavek se vstavi med prvi in
drugi pododstavek odstavka 1: ʻPri
ocenjevanju, ali ima določen trg lastnosti, ki lahko upravičijo naložitev
predhodnih regulativnih obveznosti in ga je zato treba vključiti v priporočilo,
Komisija upošteva zlasti potrebo po konvergenčni ureditvi v vsej Unij, potrebo
po spodbujanju učinkovitih naložb in inovacij v interesu končnih uporabnikov in
globalne konkurenčnosti gospodarstva Unije ter pomen zadevnega trga vključno z
drugimi dejavniki, kot je obstoječa infrastrukturna konkurenca na maloprodajni
ravni ter konkurenca pri cenah, izbiri in kakovosti izdelkov, ponujenih končnim
uporabnikom. Komisija upošteva vse zadevne konkurenčne omejitve ne glede na to,
ali se omrežja, storitve ali aplikacije, ki nalagajo take omejitve, štejejo za
elektronska komunikacijska omrežja, elektronske komunikacijske storitve ali
druge vrste storitev ali aplikacij, ki so primerljive z vidika končnega
uporabnika, da bi določila, ali so na splošno v Uniji ali v njenem bistvenem
delu hkrati izpolnjena naslednja tri merila: (a) prisotnost
visokih in stalnih strukturnih, pravnih ali regulativnih ovir za vstop na trg; (b) tržna
struktura se ob upoštevanju stanja infrastrukturne in druge konkurence za
ovirami za vstop na trg ne nagiba k učinkoviti konkurenci v ustreznem časovnem
obdobju; (c) konkurenčno
pravo ne zadošča za primerno odpravljanje ugotovljenega tržnega nedelovanja.ʼ –
(d) v odstavku 3 se doda naslednji pododstavek: ʻPri izvajanju
pooblastil v skladu s členom 7 Komisija ko preverja, ali so merila iz odstavka
1 hkrati izpolnjena, preveri, ali je osnutek ukrepa skladen s pravom Unije: a) določen trg,
ki ni naveden v priporočilu, ima lastnosti, ki upravičujejo naložitev
regulativnih obveznosti v posebnih nacionalnih okoliščinah; ali b) trg, naveden
v priporočilu, ne zahteva urejanja v posebnih nacionalnih okoliščinah.ʼ (4) Prvi odstavek
člena 19 se spremeni: ʻBrez poseganja
v člen 9 te direktive ter člena 6 in 8 Direktive 2002/20/ES
(Direktiva o odobritvi) lahko Komisija ob ugotovitvi, da bi lahko razlike
v tem, kako nacionalni regulativni organi opravljajo regulativne naloge,
določene v tej direktivi, posebnih direktivah in Uredbi št. [XX/2014],
predstavljale oviro za notranji trg, ter ob kar največjem upoštevanju mnenja
BEREC izda priporočilo ali sklep o usklajeni uporabi določb te direktive,
posebnih direktiv in Uredbe št. [XX/2014], da bi pospešila doseganje ciljev iz
člena 8.ʻ Člen 36 – Spremembe Direktive 2002/22/ES 1. Direktiva 2002/22/ES
se s 1. julijem 2016 spremeni: (1) V členu 1(3)
se črta prvi stavek. (2) Členi 20, 21, 22
in 30 se črtajo. 2.
Države članice do 1. julija 2016 izvajajo vse ukrepe, s
katerimi prenašajo določbe iz odstavka 1. Člen 37 – Spremembe Uredbe (EU) št.
531/2012 Uredba (EU) št. 531/2012 se spremeni: (1) V člen 1(1) se
vstavi naslednji tretji pododstavek: „Ta uredba se
uporablja izključno za storitve gostovanja, ki se v Uniji zagotavljajo končnim
uporabnikom, katerih domači ponudnik je ponudnik javnih elektronskih
komunikacij v eni od držav članic.“ (2) V členu 2(2)
se vstavi naslednja točka (r): ʻ(r) „dvostranski ali večstranski
sporazum o gostovanju“ pomeni enega ali več komercialnih ali tehničnih
sporazumov med ponudniki gostovanja, ki omogočajo virtualno razširitev
pokrivanja domačega omrežja in vzdržno zagotavljanje s strani vsakega ponudnika
gostovanja reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja na isti cenovni ravni
kot njihovih domačih mobilnih komunikacijskih storitev.ʻ (3) V členu 4 se
doda naslednji odstavek 7: ʻ7. Ta člen se
ne uporablja za ponudnike storitev gostovanja, ki zagotavljajo regulirane
maloprodajne storitve gostovanja v skladu s členom 4a.ʼ (4) Vstavi se
naslednji člen 4a: ʻČlen 4a 1. Ta člen se uporablja za ponudnike
gostovanja, ki: (a) vedno in za
vse maloprodajne pakete, ki vključujejo regulirane storitve gostovanja,
zaračunavajo veljavne domače cene tako za domače storitve kot tudi za
regulirane storitve gostovanja po vsej Uniji, kot če bi se regulirane storitve
gostovanja uporabljale na domačem omrežju; in (b) prek svojih omrežij ali na podlagi dvostranskih ali
večstranskih sporazumov o gostovanju z drugimi ponudniki gostovanja zagotovijo,
da določbe iz točke (a) upošteva najmanj eden ponudnik gostovanja v vseh
državah članicah. 2. Odstavki 1, 6 in 7 ne izključujejo
možnosti ponudnika gostovanja, da s sklicevanjem na merilo razumne uporabe
omeji porabo reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po veljavnih cenah
domačih storitev. Merilo razumne porabe se
uporablja tako, da se potrošnikom, ki uporabljajo različne domače maloprodajne
pakete ponudnika gostovanja, omogoči, da brez težav isti tipični vzorec domače
porabe, ki ga uporabljajo pri domačih maloprodajnih paketih, uporabijo tudi na
rednih potovanjih po Uniji. Ponudnik
gostovanja, ki uporabi to možnost, objavi podrobne kvantificirane podatke o
načinu uporabe merila razumne uporabe v skladu s členom 25(1)(b] Uredbe št. XXX/2014 ter jih v skladu s členom
26(1)(b) in (c) navedene uredbe vključi v svoje pogodbe, pri čemer se sklicuje
na glavne cene, količino ali druge parametre zadevnega maloprodajnega paketa. Po posvetovanju
z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo BEREC do 31. decembra 2014
določi splošne smernice za uporabo merila razumne uporabe v maloprodajnih
pogodbah s ponudniki gostovanja, ki uporablja ta člen.
BEREC določi take smernice s sklicevanjem na splošni cilj iz prvega
pododstavka in upošteva zlasti razvoj cenovnih vzorcev in vzorcev porabe v
državah članicah, stopnjo konvergence domačih cenovnih ravni v Uniji, vse
opazne učinke gostovanja po cenah domačih storitev na razvoj takih cen in
razvoj veleprodajnih cen gostovanja za neuravnotežen promet med ponudniki
gostovanja. Pristojni
nacionalni regulativni organ spremlja in nadzoruje uporabo merila razumne
uporabe, pri čemer čim bolj upošteva splošne smernice BEREC, ko se sprejmejo,
in zagotavlja, da se ne uporabljajo neprimerni pogoji. 3. Posamezni končni uporabniki, ki jih
oskrbuje ponudnik gostovanja, ki uporablja ta člen, se lahko na zahtevo namerno
in izrecno odpovejo koristenju možnosti, s katero se pri določenem
maloprodajnem paketu za regulirane storitve gostovanja uporabljajo veljavne
cene domačih storitev, če jim ta ponudnik v zameno ponudi druge ugodnosti. Ponudnik storitev gostovanja takšne končne
uporabnike opozori na vrsto ugodnosti gostovanja, ki jih bodo s tem izgubili. Nacionalni regulativni organi spremljajo zlasti,
ali ponudniki gostovanja, ki uporabljajo ta člen, izvajajo poslovne prakse, s
katerimi bi se izognili standardnim postopkom. 4. Regulirane maloprodajne pristojbine
gostovanja iz členov 8, 10 in 13 se ne uporabljajo za storitve gostovanja, ki
jih ponuja ponudnik gostovanja, ki uporablja ta člen, kolikor se te zaračunajo
v višini veljavnih pristojbin za domače storitve. Če ponudnik
gostovanja, ki uporablja ta člen, za uporabo reguliranih storitev gostovanja,
ki presegajo razumno uporabo takih storitev v skladu z odstavkom 2, zaračunava
pristojbine, ki se razlikujejo od veljavnih cen domačih storitev, ali če se
posamezni končni uporabnik izrecno odreče ugodnosti cen domačih storitev za
regulirane storitve gostovanja v skladu z odstavkom 3, pristojbine za navedene
regulirane storitve gostovanja ne presegajo maloprodajnih pristojbin gostovanja
iz členov 8, 10 in 13. 5. Ponudnik gostovanja, ki želi uporabiti ta člen, o svoji
izjavi in vseh dvostranskih ali večstranskih sporazumih, na podlagi katerih
izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, ter vseh spremembah v
zvezi z njimi uradno obvesti urad BEREC. Ponudnik gostovanja, ki uradno obvesti
BEREC, v svoje obvestilo vključi dokaz o dogovoru o takem obvestilu s strani
vseh pogodbenih partnerjev dvostranskih ali večstranskih sporazumov o
gostovanju, o katerih se uradno obvesti BEREC. 6. V obdobju od 1. julija 2014 do 30.
junija 2016 se ta člen uporablja za ponudnike gostovanja, ki ne izpolnjujejo
pogojev iz odstavka 1, če izpolnjujejo naslednje pogoje: (a) ponudnik
gostovanja urad BEREC v skladu z odstavkom 5 uradno obvesti o svoji izjavi in
vseh zadevnih dvostranskih ali večstranskih sporazumih o gostovanju, pri čemer
se izrecno sklicuje na ta odstavek; (b) ponudnik
gostovanja prek svojih omrežij oz. na podlagi dvostranskih ali večstranskih
sporazumov o gostovanju z drugimi ponudniki gostovanja zagotovi, da pogoje iz
točk (c), (d) in (e) izpolnjuje v vsaj 17 državah članicah, ki predstavljajo
70 % prebivalstva Unije; (c) ponudnik
gostovanja in pogodbeni partnerji iz točke (b) se zavežejo, da bodo najpozneje
od 1. julija 2014 ali od datuma uradnega obvestila, če je njegov datum
poznejši od prvega, zagotavljali in aktivno ponujali vsaj en maloprodajni paket
s tarifno opcijo, pri kateri se tako za domače storitve kot tudi regulirane
storitve gostovanja po vsej Uniji uporabljajo veljavne cene za domače storitve,
kot če bi se regulirane storitve gostovanja uporabljale na domačem omrežju; (d) ponudnik
gostovanja in pogodbeni partnerji iz točke (b) se zavežejo, da bodo najpozneje
od 1. julija 2015 ali od datuma uradnega obvestila, če je njegov datum
poznejši od prvega, zagotavljali in aktivno ponujali takšne tarifne opcije v
maloprodajnih paketih, ki jih je 1. januarja istega leta uporabljalo vsaj
50 % njihovih strank; (e) ponudnik
gostovanja in pogodbeni partnerji iz točke (b) se zavežejo, da bodo najpozneje
od 1. julija 2016 pri vseh maloprodajnih paketih upoštevali določbe iz
odstavka 1(b). Ponudnik
gostovanja, ki uporablja ta člen, in pogodbeni partnerji iz točke (b) se lahko
namesto zaveze iz točke (d) zavežejo, da od 1. julija 2015 ali od uradnega
obvestila, če je njegov datum poznejši od prvega, vse dodatne pristojbine, ki
se v njihovih različnih maloprodajnih paketih zaračunajo poleg veljavnih cen za
domače storitve, skupaj znašajo največ 50 % pristojbin, ki so veljale za
navedene pakete 1. januarja 2015, ne glede na to, ali se takšne dodatne
pristojbine zaračunajo na enoto, kot so govorna minuta ali megabajti, na
obdobje, na primer na dan ali teden gostovanja, ali na kateri koli drug način
oz. kombinacijo načinov. Ponudniki gostovanja,
ki uporabijo določbe iz te točke, nacionalnemu regulativnemu organu dokažejo,
da izpolnjujejo zahtevo po 50-odstotnem zmanjšanju dodatnih pristojbin, in
predložijo vse potrebne dokaze, ki se od njih zahtevajo. Če ponudnik
gostovanja, ki uporablja ta člen, o svoji izjavi in vseh zadevnih dvostranskih
ali večstranskih sporazumih o gostovanju v skladu s točko (d) prvega
pododstavka uradno obvesti urad BEREC in zato zanj velja ta odstavek, se ponudnik
gostovanja, ki uradno obvesti BEREC, in vsi pogodbeni partnerji po točki (b)
zavežejo, da bodo vsaj do 1. julija 2018 izpolnjevali zaveze v skladu s
točkami (c), (d) in (e) prvega pododstavka, vključno z vsemi drugimi zavezami v
skladu s točko (d) navedenega pododstavka. 7. V obdobju od 1. julija 2014 do 30.
junija 2016 se ta člen uporablja za ponudnike gostovanja, ki ne izpolnjujejo
pogojev iz odstavka 1, če izpolnjujejo naslednje pogoje: (a) ponudnik
gostovanja urad BEREC v skladu z odstavkom 5 uradno obvesti o svoji izjavi in
vseh zadevnih dvostranskih ali večstranskih sporazumih o gostovanju, pri čemer
se izrecno sklicuje na ta odstavek; (b) ponudnik
gostovanja prek svojih omrežij oz. na podlagi dvostranskih ali večstranskih
sporazumov o gostovanju z drugimi ponudniki gostovanja zagotovi, da najpozneje
od 1. julija 2014 ali od datuma uradnega obvestila, če je njegov datum poznejši
od prvega, pogoje iz odstavka 1(a) izpolnjuje v vsaj 10 državah članicah, ki
predstavljajo 30 % prebivalstva Unije, in sicer; (c) ponudnik
gostovanja prek svojih omrežij oz. na podlagi dvostranskih ali večstranskih
sporazumov o gostovanju z drugimi ponudniki gostovanja zagotovi, da najpozneje
od 1. julija 2015 ali od datuma uradnega obvestila, če je njegov datum poznejši
od prvega, pogoje iz odstavka 1(a) izpolnjuje v vsaj 14 državah članicah, ki
predstavljajo 50 % prebivalstva Unije; (d) ponudnik
gostovanja prek svojih omrežij oz. na podlagi dvostranskih ali večstranskih
sporazumov o gostovanju z drugimi ponudniki gostovanja zagotovi, da najpozneje
od 1. julija 2016 ali od datuma uradnega obvestila, če je njegov datum poznejši
od prvega, pogoje iz odstavka 1(a) izpolnjuje v vsaj 17 državah članicah, ki
predstavljajo 70 % prebivalstva Unije; Če ponudnik
gostovanja, ki uporablja ta člen, o svoji izjavi in zadevnih dvostranskih ali
večstranskih sporazumih o gostovanju uradno obvesti urad BEREC v skladu s točko
(a) prvega pododstavka in zato zanj velja ta odstavek, se ponudnik gostovanja,
ki uradno obvesti BEREC, in pogodbeni partnerji iz točke (b) zavežejo, da bodo
v skladu s svojimi zavezami izpolnjevali pogoje iz odstavka 1(a) najmanj do 1.
julija 2018. 8. Ponudniki gostovanja se v dobri
veri pogajajo o ureditvah za pripravo dvostranskih ali večstranskih sporazumov
o gostovanju pod enakopravnimi in razumnimi pogoji, pri čemer upoštevajo cilj,
da naj bi taki sporazumi z drugimi ponudniki gostovanja omogočali virtualno
razširitev pokrivanja domačega omrežja in vzdržno zagotavljanje reguliranih
maloprodajnih storitev gostovanja s strani ponudnikov gostovanja, ki
uporabljajo ta člen, na isti cenovni ravni kot njihovih domačih mobilnih
komunikacijskih storitev. 9. Z izjemo odstavka 1 se od 1. julija
2016 ta člen uporablja za ponudnike gostovanja, ki uporabljajo ta člen, če ti
dokažejo, da so si v vseh državah članicah v dobri veri prizadevali za
vzpostavitev ali razširitev dvostranskega ali večstranskega sporazuma o
gostovanju pod poštenimi in razumnimi pogoji, če še ne izpolnjujejo zahtev iz
odstavka 1 in nobenemu od njih ni uspelo skleniti dvostranskega ali
večstranskega sporazuma o gostovanju s ponudnikom gostovanja v eni ali več
državah članicah, pod pogojem, da upoštevajo določbo o minimalnem pokrivanju iz
odstavka 6(b) ter vse druge ustrezne določbe tega člena. V teh primerih si ponudniki gostovanja, ki uporabljajo ta člen,
še naprej prizadevajo določiti razumne pogoje za sklenitev sporazuma o
gostovanju s ponudnikom gostovanja iz nezastopane države članice. 10. Če je alternativni ponudnik
gostovanja stranki domačega ponudnika v skladu s členom 4(1) že odobril dostop
in je že opravil potrebne naložbe za uporabnike, se člen 4(7) za take domače
ponudnike ne uporablja v prehodnem triletnem obdobju.
Prehodno obdobje ne posega v obveznost upoštevanja morebitnega daljšega
pogodbenega obdobja, ki se dogovori z alternativnim ponudnikom gostovanja. 11. Ta člen ne posega v uporabo pravil
Unije o konkurenci za dvostranske in večstranske sporazume o gostovanju.ʼ (5) V členu 8 se
odstavek 2 spremeni: (a) prvi
pododstavek se nadomesti z naslednjim: ʻ2. Od 1. julija 2013 se lahko maloprodajna cena (brez
DDV) govorne evropske tarife, ki jo ponudnik storitev gostovanja lahko zaračuna
uporabniku gostovanja za zagotavljanje reguliranega gostujočega klica,
razlikuje za vsak gostujoči klic, vendar ne presega 0,24 EUR na minuto za
vse odhodne klice oziroma 0,07 EUR na minuto za vse prihodne klice. Najvišja maloprodajna cena za odhodne klice se 1.
julija 2014 zniža na 0,19 EUR. Ne glede
na ukrepe, sprejete za preprečevanje nepravilne ali goljufive uporabe,
ponudniki storitev gostovanja od 1. julija 2014 gostujočim uporabnikom ne
zaračunavajo prejetih klicev. Brez poseganja v
člen 19 te najvišje maloprodajne cene za govorno evropsko tarifo ostanejo
veljavne do 30. junija 2017.ʼ (b) tretji pododstavek
se nadomesti z naslednjim: ʻVsak ponudnik
storitev gostovanja gostujočim uporabnikom zaračuna zagotavljanje reguliranih
gostujočih klicev, za katere se uporablja govorna evropska tarifa, na podlagi
sekund.ʼ (6) Členu 14 se
doda naslednji odstavek 1a: ʻ1a. Če je poraba reguliranih maloprodajnih storitev
gostovanja po veljavnih cenah za domače storitve s sklicevanjem na merilo
razumne porabe v skladu s členom 4a(2) omejena, ponudniki gostovanja opozorijo
gostujoče potrošnike, ko poraba gostujočih klicev in sporočil SMS doseže
razumno omejitev porabe, in hkrati gostujočim potrošnikom zagotovijo njim
prilagojene osnovne informacije o pristojbinah gostovanja za odhodne klice ali
poslana sporočila SMS, za katere cene ali paketi domačih storitev v skladu z
drugim, četrtim in petim pododstavkom odstavka 1 tega člena ne veljajo več.ʼ (7) Členu 15 se
doda naslednji odstavek 2a: ʻ2a. Če je
poraba reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja po veljavnih cenah za
domače storitve s sklicevanjem na merilo razumne porabe v skladu s členom 4a(2)
omejena, ponudniki gostovanja opozorijo gostujoče potrošnike, ko poraba
storitev podatkovnega gostovanja doseže razumno omejitev porabe, in hkrati
gostujočim potrošnikom zagotovijo njim prilagojene osnovne informacije o cenah
gostovanja za podatkovno gostovanje, za katere cene ali paketi domačih storitev
v skladu z odstavkom 2 tega člena ne veljajo več.ʼ Odstavek 3 tega člena se
uporablja za storitve podatkovnega gostovanja, ki se uporabljajo izven
veljavnih cen ali paketov domačih storitev iz člena 4a (2).ʼ (8) Člen 19 se
spremeni: (a) Odstavek 1 se
spremeni: (i) prvi stavek se
nadomesti z naslednjim: ʻKomisija
pregleda delovanje te uredbe in po javnem posvetovanju poroča Evropskemu
parlamentu in Svetu najpozneje do 31. decembra 2016.ʼ (ii) točka (g) se
nadomesti z naslednjim: ʻ(g) v kakšnem
obsegu je izvajanje strukturnih ukrepov iz členov 3 in 4 ter alternativnih režimov
iz člena 4a vplivalo na razvoj konkurence na notranjem trgu storitev
gostovanja, da ni učinkovite razlike med tarifami za gostovanje in nacionalnimi
tarifami;ʼ (iii) vstavi se
naslednja točka (i): '(i) v kakšnem obsegu, če sploh, uporaba domačih cen za
storitve, ki jih zaračunavajo ponudniki gostovanja tako za domače storitve kot
tudi regulirane storitve gostovanja po vsej Uniji vidno vpliva na razvoj
domačih maloprodajnih cen. (2) Odstavek 2 se
spremeni: (i) prvi stavek se
nadomesti z naslednjim: ʻČe je iz
poročila razvidno, da v vsaki državi članici niti eden ponudnik gostovanja
tarifnih opcij, pri katerih se za domače in regulirane storitve gostovanja
uporabljajo cene domačih storitev, ne zagotavlja v vseh maloprodajnih paketih
za razumno porabo ali da ponudbe alternativnih ponudnikov gostovanja niso
bistveno izenačile maloprodajnih tarif za gostovanje, ki bi bile zlahka
dostopne potrošnikom po vsej Uniji, Komisija do istega datuma Evropskemu
parlamentu in Svetu predloži ustrezne predloge, da bi odpravila ta položaj in
zagotovila, da na notranjem trgu ni razlik med nacionalnimi tarifami in
tarifami za gostovanje.ʼ (ii) točka (d) se
nadomesti z naslednjim: ʻ(d) za
spremembo trajanja ali znižanje najvišjih veleprodajnih cen iz členov 7, 9 in
12, da bi se izboljšala sposobnost vseh ponudnikov gostovanja, da v
maloprodajnih paketih za razumno porabo zagotovijo tarifne opcije, pri katerih
se za domače storitve in regulirane storitve gostovanja uporabljajo veljavne
cene za domače storitve, kot če bi se regulirane storitve gostovanja
uporabljale na domačem omrežju.ʼ Člen 38 – Spremembe Uredbe (ES) št.
1211/2009 Uredba (ES) št.
1211/2009 se spremeni: (1) V členu 1
se odstavek 2 nadomesti z naslednjim: ʻ2. „BEREC deluje v okviru področja uporabe Direktive
2002/21/ES (Okvirna direktiva), direktiv 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/22/ES in
2002/58/ES (posebne direktive) ter uredb (EU) št. 531/2012 in št. XX/2014.ʼ (2) V členu 4 se
črtata odstavek 4 in odstavek 5. (3) Vstavi se
naslednji člen 4a: ʻČlen 4a – Imenovanje in naloge predsednika 1. Odbor
regulatorjev zastopa predsednik, ki je neodvisen strokovnjak in zaposlen za polni
delovni čas. Predsednik je
zaposlen kot začasni uslužbenec Urada v skladu s členom 2(a) Pogojev za
zaposlitev drugih uslužbencev. Predsednik je
odgovoren za pripravo dela odbora regulatorjev ter predseduje sejam odbora
regulatorjev in upravljalnega odbora, pri čemer nima glasovalne pravice. Ne glede na
vlogo odbora regulatorjev pri nalogah predsednika slednji ne zahteva ali
sprejema navodil od vlad ali nacionalnih regulativnih organov, Komisije ali
drugega javnega ali zasebnega subjekta. 2. Predsednika po
odprtem izbirnem postopku imenuje odbor regulatorjev na podlagi dosežkov,
znanja in spretnosti, poznavanja udeležencev in trga v sektorju elektronskih
komunikacij ter izkušenj na področju nadzora in regulacije. Pred
imenovanjem je lahko kandidat, ki ga izbere odbor regulatorjev, povabljen, da
poda izjavo pred zadevnim odborom Evropskega parlamenta in odgovarja na
vprašanja njegovih članov. Imenovanje
predsednika je veljavno šele po odobritvi upravljalnega odbora. Odbor regulatorjev med svojimi člani izvoli tudi
podpredsednika, ki v odsotnosti predsednika opravlja njegove naloge. 3. Mandat
predsednika traja tri leta in se lahko enkrat podaljša.
4. V devetih
mesecih pred iztekom triletnega mandata predsednika odbor regulatorjev oceni: (a) rezultate,
dosežene med prvim mandatom, in načine, kako so bili doseženi; (b) dolžnosti
in zahteve odbora regulatorjev v naslednjih letih. Odbor
regulatorjev obvesti Evropski parlament, da namereava podaljšati mandat
predsednika. V mesecu pred podaljšanjem je predsednik lahko povabljen, da poda
izjavo pred zadevnim odborom Parlamenta in odgovarja na vprašanja njegovih
članov. 5. Predsednik
se lahko s položaja razreši samo s sklepom odbora regulatorjev na podlagi
predloga Komisije in odobritve upravljalnega odbora. Predsednik
odbora regulatorjev in upravljalnega odbora ne omejuje pri razpravah
v zvezi z njim, zlasti o potrebi po njegovi razrešitvi, in ni
vključen v takšne razpraveʼ. (4) Člen 6 se
spremeni, kot sledi: (a) Vrstica 4 v
odstavku 2 se črta. (b) Odstavek 3 se
spremeni, kot sledi: ʻ3. Urad sestavljajo: (a) predsednik odbora regulatorjev; (b) upravljalni odbor; (c) upravni vodja.ʼ (5) Člen 7 se spremeni, kot sledi: (a) Odstavek 2 se spremeni: ʻ2. Upravljalni odbor imenuje upravnega
vodjo in po potrebi podaljša njegov mandat ali ga razreši s položaja v skladu s
členom 8. Predlagani upravni vodja ne sodeluje pri pripravi takšne odločitve
ali glasovanju o njej.ʼ (b) Odstavek 4 se črta. (6) Odstavki 2, 3 in 4 člena 8 se črtajo in
nadomestijo z naslednjim besedilom: ʻ2. Upravni vodja je zaposleni kot začasni
uslužbenec Urada v skladu s členom 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih
uslužbencev. 3. Upravnega vodjo imenuje upravljalni
odbor s seznama kandidatov, ki ga predlaga Komisija, po odprtem in preglednem
izbirnem postopku. Za namene sklenitve pogodbe z upravnim
vodjem Urad zastopa predsednik upravljalnega odbora. Pred imenovanjem se kandidat, ki ga je
izbral upravljalni odbor, lahko povabi, da poda izjavo pred zadevnim odborom
Evropskega parlamenta in odgovarja na vprašanja njegovih članov. 4. Mandat upravnega vodje traja pet let. Ob
koncu tega obdobja Komisija pripravi oceno, v kateri upošteva oceno
učinkovitosti upravnega vodje ter prihodnje naloge in izzive Urada. 5. Upravljalni odbor na predlog Komisije,
ki upošteva oceno iz odstavka 4, upravnemu vodji enkrat podaljša mandat za
največ pet let. 6. Upravljalni odbor obvesti Evropski
parlament, da namerava podaljšati mandat upravnega vodje. V mesecu pred
podaljšanjem je upravni vodja lahko povabljen, da poda izjavo pred zadevnim
odborom Parlamenta in odgovarja na vprašanja njegovih članov. 7. Upravni vodja, čigar mandat je bil
podaljšan, po koncu celotnega obdobja ne sme sodelovati v drugem izbirnem
postopku za isto delovno mesto. 8. Upravnega vodjo se lahko s položaja razreši
samo na podlagi sklepa upravljalnega odbora ob upoštevanju predloga Komisije. 9. Upravljalni odbor sprejme odločitve o
imenovanju, podaljšanju mandata ali razrešitvi upravnega vodje s položaja na
podlagi dvotretjinske večine glasov svojih članov, ki imajo glasovalno pravico.ʼ (7) V členu 9 se odstavek 2 spremeni: ʻ2. Upravni vodja pomaga predsedniku odbora
regulatorjev pri pripravi delovnega programa upravljalnega odbora in strokovnih
delovnih skupin. Upravni vodja sodeluje pri delu odbora regulatorjev in
upravljalnega odbora brez glasovalne pravice.ʼ (8) Člen 10 se spremeni, kot sledi: ʻ1. Za osebje Urada, tj. tudi predsednika
odbora regulatorjev in upravnega vodjo, se uporabljajo Kadrovski predpisi in
Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev ter pravila, sprejeta s sporazumom med
institucijami Unije za izvajanje teh kadrovskih predpisov in pogojev zaposlitve
drugih uslužbencev. 2. Upravljalni odbor sprejme ustrezna
izvedbena pravila za izvajanje Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev
drugih uslužbencev v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov. 3. Upravljalni odbor v skladu z odstavkom 4
pri osebju Urada izvaja pooblastila, ki so bila organu za imenovanja podeljena
s Kadrovskimi predpisi, organu, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi, pa
s Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev („pooblastila organa za imenovanja”). 4. Upravljalni odbor v skladu s postopkom
iz člena 110 Kadrovskih predpisov sprejme sklep na podlagi člena 2(1)
Kadrovskih predpisov in člena 6 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev o
prenosu ustreznih pooblastil organa za imenovanje na upravnega vodjo in
opredelitvi pogojev, v skladu s katerimi se lahko ta prenos pooblastil začasno
prekine. Upravni vodja je pristojen za nadaljnji prenos teh pooblastil. V izjemnih okoliščinah lahko upravljalni
odbor s sklepom začasno prekine prenos pooblastila pristojnega organa za
imenovanje na upravnega vodjo in pooblastil, ki jih je ta prenesel na
sodelavce, ter jih izvaja sam ali pa jih prenese na enega od svojih članov ali
člana osebja, ki ni upravni vodja.ʼ (9) Vstavi se
naslednji člen 10a: ʻČlen 10a – Napoteni nacionalni strokovnjaki in drugo osebje 1. Urad lahko uporabi napotene nacionalne
strokovnjake in drugo osebje, ki ni zaposleno v Uradu. 2. Upravljalni odbor sprejme sklep, s katerim
določi pravila o napotitvi nacionalnih strokovnjakov v Urad.ʻ Člen 39 – Klavzula o ponovnem pregledu Komisija
Evropskemu parlamentu in Svetu redno pošilja poročila o oceni in pregledu te
uredbe. Prvo poročilo predloži najpozneje 1. julija 2018. Nadaljnja poročila
nato predloži vsaka štiri leta. Komisija po potrebi predloži ustrezne predloge,
da bi spremenila to uredbo in uskladila druge pravne akte, pri čemer upošteva
zlasti razvoj informacijske tehnologije in stanje napredka v informacijski družbi.
Poročila objavi. Člen 40 – Začetek veljavnosti 1.
Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem
listu Evropske unije. 2.
Uporablja se od 1. julija 2014. Členi 21, 22, 23, 24,
25, 26, 27, 28, 29 in 30 se uporabljajo od 1. julija 2016. Ta uredba je v celoti zavezujoča in
se neposredno uporablja v vseh državah članicah. V Bruslju, Za Evropski parlament Za Svet Predsednik Predsednik PRILOGA I
MINIMALNI PARAMETRI ZA PONUDBE EVROPSKIH VIRTUALNIH ŠIROKOPASOVNIH DOSTOPOVNIH
IZDELKOV 1. PONUDBA 1 – Fiksni omrežni veleprodajni
dostopovni izdelek, ponujen prek omrežij naslednje generacije na plasti 2
sedemplastnega modela za komunikacijske protokole Mednarodne organizacije za
standardizacijo (podatkovno-povezovalna plast), ki ponuja enakovredne funkcije
za fizični razvezani dostop z izročilnimi točkami na ravni, ki je bližje
prostorom stranke kot nacionalna ali regionalna raven. 1.1 Omrežni elementi in z njimi povezane
informacije: (a) opis omrežnega dostopa, ki se bo
zagotavljal, vključno s tehničnimi lastnostmi (ki po potrebi vsebujejo
informacije o konfiguraciji omrežja, da se lahko omrežni dostop uporablja čim
bolj učinkovito); (b) lokacije, na katerih se bo omrežni dostop
zagotavljal: (c) vsi relevantni tehnični standardi za
omrežni dostop, vključno z vsemi omejitvami uporabe in drugi varnostnimi
zadevami; (d) tehnične specifikacije za vmesnik na
izročilnih in omrežnih priključnih točkah (prostori stranke); (e) specifikacije opreme, ki se bo uporabljala
na omrežju; in (f) podrobnosti o preskusih interoperabilnosti. 1.2 Omrežne funkcije: (a) prožna razporeditev VLAN, ki temelji na
skupnih tehničnih specifikacijah; (b) storitveno agnostična povezljivost
storitev, omogočanje nadzora nad prometno hitrostjo odjemanja in nalaganja; (c) omogočanje varnosti; (d) prožna izbira opreme v prostorih strank
(če je tehnično možno); (e) dostop na daljavo do opreme v prostorih
strank; in (f) funkcije oddajanja več uporabnikom, če
obstaja povpraševanje po njih in so take funkcije potrebne za zagotavljanje
tehnične ponovljivosti konkurenčnih maloprodajnih ponudb. 1.3 Operativni in poslovni proces: (a) procesi za določitev zahtev glede
upravičenosti v zvezi z naročanjem in zagotavljanjem; (b) informacije o zaračunavanju; (c) postopki za migracije, premike in
prekinitve; ter (d) specifični časovni okviri za popravila in
vzdrževanje. 1.4 Pomožne storitve in sistemi IT: (a) specifikacije in pogoji glede
zagotavljanja kolokacije in vmesnega povezovalnega omrežja; (b) specifikacije za dostop do pomožnih
sistemov IT in njihovo uporabo pri operativnih podpornih sistemih,
informacijskih sistemih in podatkovnih zbirkah za prednaročanje, oskrbovanje,
naročanje, vzdrževanje in zahtevke za popravila ter zaračunavanje, vključno z
omejitvami uporabe in postopki za dostop do navedenih storitev. 2. PONUDBA 2: Fiksni omrežni veleprodajni
dostopovni izdelek, ponujen na plasti 3 sedemplastnega modela za komunikacijske
protokole Mednarodne organizacije za standardizacijo (omrežna plast) na ravni
bitnega toka na ravni IP z izročilnimi točkami, ki nudijo višjo stopnjo
združevanja virov kot na nacionalni in/ali regionalni ravni 2.1 Omrežni elementi in z njimi povezane
informacije: (a) lastnosti priključne povezave, ki se
zagotavlja na izročilnih točkah (hitrost, kakovost storitev itn.); (b) opis širokopasovnega omrežja, ki prostore
stranke povezuje z izročilnimi točkami prek vmesne povezovalne in dostopovne
omrežne arhitekture; (c) lokacija izročilnih točk in (d) tehnične specifikacije za vmesnike na
izročilnih točkah. 2.2 Omrežne funkcije: Sposobnost podpiranja različnih ravni
kakovosti storitev (npr. QoS 1, 2 in 3) pri: (i) zamudi; (ii) trepetanju; (iii) izgubi paketa; in (iv) razmerju konfliktov. 2.3 Operativni in poslovni proces: (a) procesi za določitev zahtev glede
upravičenosti v zvezi z naročanjem in zagotavljanjem; (b) informacije o zaračunavanju; (c) postopki za migracije, premike in
prekinitve; in (d) specifični časovni okviri za popravila in
vzdrževanje. 2.4 Pomožni sistemi IT: Specifikacije za dostop do pomožnih sistemov
IT in njihovo uporabo pri operativnih podpornih sistemih, informacijskih
sistemih in podatkovnih zbirkah za prednaročanje, oskrbovanje, naročanje,
vzdrževanje in zahtevke za popravila ter zaračunavanje, vključno z omejitvami
uporabe in postopki za dostop do navedenih storitev. 3. PONUDBA 3: Veleprodajni zaključni
segmenti zakupljenih vodov z izboljšanim vmesnikom za izključno uporabo iskalca
dostopa, ki zagotavljajo stalno simetrično zmogljivost brez omejitev glede
uporabe in na podlagi sporazumov o ravni storitev, prek povezave točka–točka in
omrežnih vmesnikov na plasti 2 sedemplastnega modela za komunikacijske
protokole Mednarodne organizacije za standardizacijo (podatkovno-povezovalna
plast). 3.1 Omrežni elementi in z njimi povezane
informacije: (a) opis omrežnega dostopa, ki se bo
zagotavljal, vključno s tehničnimi lastnostmi (ki po potrebi vsebujejo
informacije o konfiguraciji omrežja, da se lahko omrežni dostop uporablja čim
bolj učinkovito); (b) lokacije, na katerih se bo omrežni dostop
zagotavljal: (c) različne hitrosti in največja ponujena
dolžina; (d) vsi relevantni tehnični standardi za
omrežni dostop (vključno z vsemi omejitvami uporabe in drugi varnostnimi
zadevami); (e) podrobnosti o preskusih interoperabilnosti; (f) specifikacije opreme, dovoljene v omrežju;
(g) razpoložljivost medomrežnega vmesnika NNI
(vmesnik omrežje-omrežje); (h) največja dovoljena velikost bloka,
izražena v bajtih. 3.2 Funkcije omrežij in izdelkov: (a) nemoten in simetričen enouporabniški
dostop; - storitveno agnostična povezljivost storitev,
omogočanje nadzora nad prometno hitrostjo in simetrijo; (c) preglednost protokola, prožna razporeditev
VLAN, ki temelji na skupnih tehničnih specifikacijah; (d) parametri kakovosti storitev (zamuda,
trepetanje, izguba paketa), ki zagotavlja učinkovitost, potrebno za
neprekinjeno poslovanje. 3.3 Operativni in poslovni proces: (a) procesi za določitev zahtev glede
upravičenosti v zvezi z naročanjem in zagotavljanjem; (b) postopki za migracije, premike in
prekinitve; (c) specifični časovni okviri za popravila in
vzdrževanje. (d) spremembe sistemov IT (v obsegu, ki vpliva
na alternativne operaterje); in (e) zadevne pristojbine, plačilni pogoji in
postopki zaračunavanja. 3.4 Dogovori o ravni storitev (a) znesek nadomestila, ki ga ena pogodbena stranka
plača drugi zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, vključno z roki, do
katerih je treba zagotoviti dostop ali odpraviti napake, ter pogoji za
upravičenost do nadomestila; (b) opredelitev in omejitev odgovornosti in
odškodnine; (c) postopki v primeru sprememb, ki se
predlagajo za ponudbe storitev, na primer uvedba novih storitev, spremembe
obstoječih storitev ali spremembe cen; (d) podrobne informacije o vseh pripadajočih
pravicah intelektualne lastnine; (e) podrobne informacije o trajanju in ponovnem
pogajanju o sporazumih. 3.5 Pomožni sistemi IT: specifikacije za dostop do pomožnih sistemov
IT in njihovo uporabo pri operativnih podpornih sistemih, informacijskih
sistemih in podatkovnih zbirkah za prednaročanje, oskrbovanje, naročanje,
vzdrževanje in zahtevke za popravila ter zaračunavanje, vključno z omejitvami
uporabe in postopki za dostop do navedenih storitev. PRILOGA II
MINIMALNI PARAMETRI EVROPSKIH POVEZLJIVOSTNIH IZDELKOV ASQ Omrežni elementi in z njimi povezane
informacije: - opis povezljivostnega izdelka, ki se bo
zagotavljal prek fiksnega omrežja, vključno s tehničnimi lastnostmi in
sprejetjem vseh ustreznih standardov. Omrežne funkcije: - sporazum o povezljivosti, ki zagotavlja
kakovost storitev med koncema in temelji na določenih parametrih, ki omogočajo
zagotavljanje najmanj naslednjih storitvenih razredov: - govorne in video klice; - radiodifuzijo avdiovizualnih vsebin; in - podatkovno-kritičnih aplikacij. [1] COM [vstavi končni sklic]. [2] COM(2013) 147. [3] UL L 344, 28.12.2007,
str. 65. [4] Steps towards a truly
internal market for e-communications in the run-up to 2020, Ecorys, TU Delft in TNO, 2012. [5] Business communications, economic growth and the
competitive challenge, WIK, 2012. [6] Capturing the ICT dividend, Oxford Economics Research, 2011. [7] Quantitative estimates of the
demand for cloud computing in Europe and the likely barriers to takeup, IDC, 2012. [8] COM(2013) 48. [9] Zlasti javno informativno srečanje v Bruslju, 17. junija
2013. Dodaten dogodek je potekal v okviru letnega
srečanja za digitalno agendo 19. junija v Dublinu. [10] Steps towards a truly
internal market for e-communications in the run-up to 2020, Ecorys, TU Delft in TNO, 2012. [11] European Commission, European Economy Occasional Papers
129: Market Functioning in Network Industries - Electronic Communications,
Energy and Transport, 2013. [12] UL C, , str. . [13] UL C, , str. . [14] Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7.
marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih
naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL L 108, 24.4.2002,
str. 7). [15] Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7.
marca 2002 o avtorizaciji elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev
(Direktiva o avtorizaciji) (UL L 108, 24.4.2002, str. 21). [16] Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7.
marca 2002 skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in
storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, 24.4.2002, str. 33). [17] Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7.
marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z
elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalni
storitvi) (UL L 108, 24.4.2002, str. 51). [18] Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002
o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih
komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002,
str. 37). [19] Direktiva Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o
konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL L 249,
17.9.2002, str. 21). [20] Uredba (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za
elektronske komunikacije (BEREC) in Urada (UL L 337, 18.12.2009,
str. 1). [21] Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v
Uniji (UL L 172, 30.6.2012, str. 10). [22] Sklep št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 14. marca 2012 o vzpostavitvi večletnega programa politike radijskega
spektra (UL L 81, 21.3.2012, str. 7). [23] Sklep št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne
14. marca 2012 o vzpostavitvi večletnega programa politike radijskega spektra, UL
L 81, 21.3.2012. [24] Odločba št. 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 7. marca 2002 o regulativnem okviru za politiko radijskega spektra v
Evropski skupnosti (Odločba o radijskem spektru) (UL L 108, 24.4.2002, str. 1). [25] Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o
določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo
izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13). [26] Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v
Uniji (UL L 172, 30.6.2012, str. 10). [27] Odločba št. 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z
dne 7. marca 2002 o regulativnem okviru za politiko radijskega spektra v
Evropski skupnosti (Odločba o radijskem spektru) (UL L 108, 24.4.2002, str. 1). [28] Sklep Komisije 2002/622/ES z dne 26. julija 2002 o
ustanovitvi skupine za politiko radijskega spektra (UL L 198, 27.7.2002, str. 49). [29] Sklep št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta
z dne 14. marca 2012 o vzpostavitvi večletnega programa politike
radijskega spektra (UL L 81, 21.3.2012, str. 7). [30] Direktiva 2013/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija
2013 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z
izpostavljenostjo delavcev tveganjem, ki nastajajo zaradi fizikalnih dejavnikov
(elektromagnetnih sevanj) (20. posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive
89/391/EGS) in razveljavitvi Direktive 2004/40/ES (UL L 179, 29.6.2013, str. 1). [31] Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o
omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem, (od 0 Hz do 300
GHz), UL L 1999, 30.7.1999, str. 59. [32] Direktiva 1999/5/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9.
marca 1999 o radijski opremi in telekomunikacijski terminalski opremi ter
medsebojnem priznavanju skladnosti te opreme (UL L 91, 7.4.1999, str. 10). [33] Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja
2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi
Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES, UL L 165 z dne 18.
junija 2013, str. 63.