19.5.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 181/2


P7_TA(2013)0394

Korupcija v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah (2013/2074(INI))

(2016/C 181/01)

Evropski parlament,

ob upoštevanju konvencije Združenih narodov proti korupciji (UNCAC), predložene v podpis v Meridi 9. decembra 2003,

ob upoštevanju ustanovne listine Združenih narodov,

ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

ob upoštevanju mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah,

ob upoštevanju listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

ob upoštevanju konvencije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnih poslovnih transakcijah, predložene v podpis v Parizu 17. decembra 1997, in priporočil, ki jo dopolnjujejo,

ob upoštevanju skupnega sporočila visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 12. decembra 2011 z naslovom „Človekove pravice in demokracija v središču zunanjega delovanja EU – za učinkovitejši pristop“ (COM(2011)0886),

ob upoštevanju strateškega okvira EU za človekove pravice in demokracijo ter akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo, kot sta bila sprejeta na 3179. seji Sveta za zunanje zadeve 25. junija 2012,

ob upoštevanju sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 8. maja 2001 z naslovom „Vloga Evropske unije pri spodbujanju človekovih pravic in demokratizacije v tretjih državah“ (COM(2001)0252),

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. oktobra 2011 z naslovom „Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14“ (COM(2011)0681),

ob upoštevanju zbornika dokumentov Sveta z naslovom „Vključevanje človekovih pravic in enakosti spolov v evropsko varnostno in obrambno politiko“ (1), zlasti dokumenta Sveta z naslovom „Splošna pravila obnašanja za operacije EVOP“ (dokument št. 08373/3/2005),

ob upoštevanju deklaracije tisočletja Združenih narodov z dne 8. septembra 2000,

ob upoštevanju svetovnega akcijskega načrta z naslovom „Izpolnitev obljube: združeni za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja“, ki ga je generalna skupščina ZN sprejela 10. oktobra 2010,

ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 27. februarja 2013 z naslovom „Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta“ (COM(2013)0092),

ob upoštevanju poročila Evropske investicijske banke (EIB) z naslovom „Politika za preprečevanje in odvračanje od korupcije, goljufij, dogovarjanja, izsiljevanja, pranja denarja in financiranja terorizma pri dejavnostih Evropske investicijske banke („politika boja proti goljufijam EIB“), ki je bilo sprejeto leta 2008,

ob upoštevanju politike izvrševanja in postopkov Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD), ki so začeli veljati marca 2009,

ob upoštevanju vodilnih načel o podjetništvu in človekovih pravicah: izvajanje okvira Združenih narodov za varovanje, spoštovanje in pomoč (HR/PUB/11/04),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. julija 2011 o zunanjih politikah EU v prid demokratizaciji (2),

ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU (3),

ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, ki jih je Svet za splošne zadeve sprejel 8. decembra 2008 na svoji 2914 seji,

ob upoštevanju dokumenta iz Montreuxa o ustreznih mednarodnih pravnih obveznostih in dobrih praksah za države glede delovanja zasebnih vojaških in varnostnih služb med oboroženimi spopadi, sprejetega v Montreuxu 17. septembra 2008,

ob upoštevanju kazenskopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji, predložene v podpis 27. januarja 1999, in civilnopravne konvencije Sveta Evrope o korupciji, predložene v podpis 4. novembra 1999, ter resolucij (98) 7 in (99) 5 o ustanovitvi Skupine držav proti korupciji (GRECO), ki ju je 5. maja 1998 oziroma 1. maja 1999 sprejel odbor ministrov Sveta Evrope,

ob upoštevanju izjave iz Džakarte o načelih za protikorupcijske agencije, sprejete 26. in 27. novembra 2012,

ob upoštevanju pariških načel za nacionalne institucije za človekove pravice (4),

ob upoštevanju smernic OECD za večnacionalna podjetja (5),

ob upoštevanju tristranske deklaracije Mednarodne organizacije dela (MOD) o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike (6),

ob upoštevanju pobude ZN za globalni dogovor (7),

ob upoštevanju mednarodnega kodeksa ravnanja za zasebne varnostne službe,

ob upoštevanju pogodbe o trgovini z orožjem, sprejete na končni konferenci Združenih narodov o pogodbi o trgovini z orožjem, ki je potekala v New Yorku od 18. do 28. marca 2013 (8),

ob upoštevanju člena 48 Poslovnika,

ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve in mnenja Odbora za razvoj (A7-0250/2013),

A.

ker je mogoče korupcijo opredeliti kot zlorabo dodeljenih pooblastil v individualno ali kolektivno, neposredno ali posredno zasebno korist in ker koruptivna dejanja v skladu z UNCAC zajemajo podkupovanje, poneverjanje, kupčevanje z vplivom, zlorabo položaja in nezakonito bogatenje; ker so poneverjanje, goljufije, izsiljevanje, zloraba pooblastil, favoriziranje, nepotizem, klientelizem in nezakoniti politični prispevki tesno povezani s korupcijo; ker je korupcijo mogoče povezati z mafijskimi praksami kot dejavnostmi, ki potekajo pod skupnim vodstvom, ki je vzporedno javnim organom, zlasti, kjer oblasti ne izvajajo zakona;

B.

ker korupcija vodi k neenakopravnosti, nepravičnosti in diskriminaciji pri uveljavljanju človekovih pravic, naj bodo te državljanske, politične, ekonomske, socialne ali kulturne, ter jih celo povečuje; ker ima lahko korupcija negativen vpliv na okolje in lahko prizadene predvsem najbolj prikrajšane in na obrobje odrinjene družbene skupine, saj jih ovira zlasti pri politični udeležbi ter dostopu do javnih storitev, sodstva, varnosti, zemlje, delovnih mest, izobrazbe, zdravstvenega varstva in stanovanj, in ker zlasti upočasnjuje napredek na področju boja proti diskriminaciji in še posebej napredek na poti k enakosti spolov in neodvisnosti žensk, saj slednjim otežuje uveljavljanje pravic;

C.

ker lahko korupcija škodi gospodarskemu razvoju, saj včasih ovira trgovino in naložbe;

D.

ker je boj proti korupciji del načela dobrega upravljanja, kot ga potrjujeta in opredeljujeta člena 9(3) in 97 Sporazuma iz Cotonouja;

E.

ker koruptivna dejanja in kršitve človekovih pravic po navadi zajemajo zlorabo pooblastil, pomanjkanje odgovornosti in institucionalizacijo različnih oblik diskriminacije; ker je korupcija vedno bolj razširjena tam, kjer se človekove pravice ne spoštujejo ali se ne spoštujejo dovolj, in ker pogosto negativno vpliva na učinkovitost institucij in organizacij, ki običajno skrbijo za medsebojni nadzor in zagotavljajo spoštovanje demokratičnih načel in človekovih pravic, kot so parlamenti, organi za kazenski pregon, sodstvo, pravni sistemi in civilna družba;

F.

ker je korupcija na splošno globoko zakoreninjena v miselnosti družb, v katere se je razširila, zato bi morala biti vsa prizadevanja za boj proti njej osredotočena v prvi vrsti na izobraževalni sistem in poskušati doseči ljudi iz čim mlajših starostnih skupin;

G.

ker države včasih ne preprečujejo ali kaznujejo korupcije v javnem in zasebnem sektorju, s čimer kršijo svoje mednarodne obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah ter iz drugih ustreznih mednarodnih in regionalnih instrumentov za človekove pravice;

H.

ker korupcija izkrivlja obseg in sestavo vladnih izdatkov ter močno zmanjšuje sposobnost držav, da v celoti izkoristijo razpoložljive vire in tako zagotovijo polno uveljavljanje ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic, in ker preusmerja velike zneske od naložb v gospodarstvo, s tem pa zavira okrevanje držav v gospodarski krizi, tudi držav članic EU;

I.

ker lahko korupcija na visokih položajih povzroči veliko negotovost in nestabilnost v zadevnih državah, kar ogroža temelj same države;

J.

ker korupcija po podatkih Svetovne banke zajema 5 % svetovnega BDP (2,6 bilijona USD), pri čemer več kot 1 bilijon USD vsako leto zajemajo podkupnine; in ker korupcija skupaj pomeni kar 10 % skupnih stroškov poslovanja na svetovni ravni in 25 % stroškov javnih naročil v državah v razvoju (9);

K.

ker Svetovna banka ocenjuje, da je zaradi korupcije na visoki ravni (10) iz javnih proračunov v državah v razvoju vsako leto ukradenih od 20 do 40 milijard USD in skritih v tujih državah, kar ustreza od 20 do 40 % uradne razvojne pomoči;

L.

ker so države v razvoju od leta 2000 do 2009 izgubile 8,44 bilijona USD zaradi nezakonitih finančnih tokov, kar ustreza 10-kratniku zunanje pomoči, ki so jo prejele; ker so države v razvoju v zadnjem desetletju zaradi nezakonitih tokov vsako leto izgubile 585,9 milijarde USD; ker bi lahko z denarjem, izgubljenim zaradi korupcije vsako leto, osemdesetkrat nahranili vse lačne na svetu, zaradi podkupnin in kraj pa se skupni stroški projektov za zagotovitev varne pitne vode in sanitarne oskrbe po vsem svetu povečajo tudi do 40 % (11);

M.

ker korupcija s tem, ko ogroža utrjevanje demokracije in spoštovanje človekovih pravic, ostaja glavni razlog in gonilo konfliktov, pogostih kršitev mednarodnega humanitarnega prava in nekaznovanosti v državah v razvoju in ker sta trdovratna korupcija in nezakonito bogatenje na vplivnih državnih položajih povzročila prisvajanje in ohranjanje oblasti, pa tudi ustanavljanje novih milic in razmah nasilja;

N.

ker korupcija v pravosodnem sektorju krši načelo nediskriminacije, dostopa do sodnega varstva ter pravice do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva, kar je bistvenega pomena pri uveljavljanju vseh preostalih človekovih pravic, in ker resno ogroža neodvisnost, profesionalnost in nepristranskost sodstva in javne uprave, zbuja nezaupanje v javne institucije, spodkopava pravno državo in sproža nasilje;

O.

ker opravljanje javnih storitev državam omogoča, da izpolnjujejo svoje mednarodne obveznosti na področju človekovih pravic, zagotavljajo dobavo vode in hrane, zdravstveno varstvo, izobraževanje, stanovanja, varnost in javni red kot elemente človekovega razvoja, in ker korupcija pri javnih naročilih cveti, če ni poskrbljeno za odprtost, preglednost, obveščanje, konkurenco, pobude, jasna pravila in predpise, ki se jih strogo upošteva, in če ne obstajajo mehanizmi za neodvisno spremljanje in kazni;

P.

ker zelo razširjena korupcija, nepreglednost, nedostopnost informacij in premajhna udeležba pri odločanju državljanom preprečujejo, da bi vlade in politične predstavnike poklicali na odgovornost in tako zagotovili, da se prihodki od izkoriščanja virov in trga porabijo za uveljavljanje njihovih človekovih pravic; ker morajo vlade storiti vse potrebno za boj proti korupciji v javnih in zasebnih podjetjih;

Q.

ker zagovorniki človekovih pravic, mediji, organizacije civilne družbe, sindikati in raziskovalni novinarji igrajo odločilno vlogo v boju proti korupciji z nadzorom nad javnim proračunom, spremljanjem dejavnosti vlad in večjih podjetij, zlasti multinacionalk, in financiranja političnih strank, ponujanjem veščin in strokovnega znanja na področju krepitve zmogljivosti ter zahtevami za preglednost in odgovornost; ker so novinarji, ki poročajo o korupciji in organiziranem kriminalu, vse pogosteje tarča nadlegovanja organiziranih kriminalnih združb, „vzporednih oblasti“ in javnih organov, predvsem v državah v razvoju;

R.

ker so svobodni in neodvisni tisk in mediji, tako spletni kot nespletni, bistveni za zagotavljanje preglednosti in nadzora, ki sta potrebna za boj proti korupciji, saj zagotavljajo platformo za odkrivanje korupcije, državljanom in družbi pa dostop do informacij;

S.

ker odprti podatki in odprta vlada krepijo vlogo državljanov glede dostopa do informacij o vladnih proračunskih sredstvih in izdatkih;

T.

ker so notranji informatorji bistvenega pomena za razkrivanje korupcije, goljufij, slabega upravljanja in zlorab človekovih pravic, čeprav se s tem izpostavijo velikemu tveganju, in ker lahko nezadostna zaščita pred povračilnimi ukrepi, nadzor nad informacijami, zakonodaja o obrekovanju in žaljivih obdolžitvah ter neustrezne preiskave trditev notranjih informatorjev ljudi odvrnejo od tega, da povedo resnico, in pogosto ogrozijo njihovo osebno varnost in varnost njihovih družin; ker je naloga EU, da jih zaščiti, zlasti s čim boljšo uporabo svojih instrumentov sodelovanja, predvsem evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice (EIDHR);

U.

ker izredne razmere in pritekajoča pomoč ponujajo priložnosti za korupcijo zaradi narave dejavnosti ter kompleksnosti ukrepov in njihovih izvajalcev in ker te okoliščine omogočajo podkupovanje, oviranje, izsiljevanje, s katerim se soočajo uslužbenci agencij, ki ponujajo pomoč, neprimerno ravnanje uslužbencev teh agencij, goljufije, ponarejanje poslovnih knjig, preusmerjanje prejete pomoči ter izkoriščanje ljudi, ki potrebujejo pomoč, in spodbujajo vsesplošno obupanost nad vsemi javnimi institucijami; ker je preusmerjanje humanitarne pomoči resna kršitev mednarodnega humanitarnega prava;

V.

ker je 25 % vseh preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF) zadevalo evropsko zunanjo pomoč za tretje države, zahvaljujoč tem preiskavam (12) pa je bilo izterjanih 17,5 milijona EUR;

W.

ker bi se pomoč EU za države v razvoju brez sistemov nadzora in ravnotežja v državah prejemnicah in temeljitega neodvisnega spremljanja sistema integritete za porabo sredstev lahko tratila;

X.

ker so bile evropske javne banke, bodisi kot institucije EU (EIB) bodisi kot institucije, katerih delničarji so večinoma države članice EU (EBRD), pri svojih dejavnostih zunaj Evropske unije domnevno udeležene v korupcijskih škandalih;

Y.

ker bi morali ponudniki pomoči in mednarodne finančne institucije, kot sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad (MDS), sprožiti resnične reforme vodenja v državah dolžnicah, in prispevati k uspešnemu boju proti korupciji, tudi z ocenjevanjem in obvladovanjem dokazanih tveganj korupcije in poslabšanja položaja človekovih pravic v povezavi s številnimi ukrepi, uvedenimi v sklopu programov strukturnega prilagajanja, kot je privatizacija podjetij in virov v državni lasti;

Z.

ker je trgovina z ljudmi močno odvisna od kompleksnih koruptivnih mrež, ki segajo v vse veje oblasti, javno upravo, organe za kazenski pregon in zasebni sektor v matičnih, tranzitnih in ciljnih državah žrtev, in ker korupcija med pripadniki policije in pravosodnih organov, pa tudi v postopkih aretacije in sodnega pregona prekupčevalcev ter zagotavljanja pravne pomoči in zaščite za priče žrtvam slabi ukrepe za boj proti trgovini z ljudmi;

AA.

ker korupcija in neprimerno ravnanje oboroženih sil, obrambnega sektorja, pravosodnih organov in mirovnih sil resno ogrožata življenja, telesno celovitost, varnost, svobodo in pravice državljanov v državah v razvoju in ker je raven korupcije v obrambnem sektorju in pri javnem naročanju v te namene še vedno nesprejemljivo visoka, saj je ta sektor še posebej zaščiten zaradi tajnosti v imenu nacionalne varnosti; ker je treba pozorno spremljati javno naročanje na področju varnostne opreme;

AB.

ker so javni in zasebni akterji v zadnjih dvajsetih letih vse pogosteje sodelovali z zasebnimi vojaškimi in varnostnimi službami in ker so slednje zaradi narave dejavnosti še posebej izpostavljene korupciji in so bile že obtožene hudih kršitev človekovih pravic, čeprav njihovo področje delovanja ni strogo urejeno in niso odgovorne javnosti v takšni meri, kot se po navadi zahteva od oboroženih sil;

AC.

ker raven izvrševanja, uporabe in učinkovitosti mehanizmov za vzajemno pravno pomoč in izterjavo iz poglavij IV (mednarodno sodelovanje) in V (izterjava) UNCAC v državah pogodbenicah ostaja nizka in ker te države še niso izpolnile vseh svojih obveznosti iz omenjenih poglavij, kar zadeva mednarodno sodelovanje, še zlasti pa ne obveznosti v zvezi z vzajemno pravno pomočjo iz člena 46 UNCAC;

AD.

ker neustrezno urejena in nepregledna svetovna trgovina s konvencionalnim orožjem in strelivom podžiga konflikte, korupcijo, revščino, kršenje človekovih pravic in nekaznovanost;

AE.

ker do najhujše korupcije v državah v razvoju večinoma prihaja z vednostjo ali celo s pomočjo nekaterih poslovnežev, pravnikov, finančnih institucij in javnih uradnikov v razvitih državah, tudi državah članicah EU, in ker te institucije in družbe ob očitnem kršenju predpisov o pranju denarja na ravni EU in mednarodni ravni ponujajo kanale za pranje dobičkov, ustvarjenih s korupcijo v državah v razvoju in razvitih državah, ustvarjanje nepreglednih struktur in skrivanje sredstev v jurisdikcijah, kjer velja davčna tajnost;

AF.

ker pristop k protikorupcijskim politikam, ki temelji na človekovih pravicah, krepi splošno zavest, da korupcija poleg javnih sredstev škoduje tudi pravicam državljanov kot posameznikov in priložnostim, ki jih imajo; ker bo tesna povezava med mednarodnimi gibanji proti korupciji in za človekove pravice prispevala k ozaveščanju javnosti in zahtevam za odprtost, odgovornost in pravičnost in ker povezava med korupcijo in človekovimi pravicami ustvarja nove priložnosti za ukrepanje, zlasti tam, kjer se je mogoče s korupcijo soočiti z obstoječimi nacionalnimi, regionalnimi in mednarodnimi mehanizmi za spremljanje spoštovanja človekovih pravic;

Skladnost notranjih in zunanjih politik

1.

meni, da bo lahko EU postala verodostojna in vplivna voditeljica v boju proti korupciji samo pod pogojem, če bo ustrezno rešila vprašanja organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja v okviru lastnih meja; v zvezi s tem pozdravlja poročilo o boju proti korupciji v EU, ki ga bo objavila Komisija; upa, da bo Komisija s tem, ko bo opredelila področja v državah članicah, kjer obstaja nevarnost korupcije, okrepila prizadevanja za boj proti korupciji, omogočila izmenjavo praktičnih zgledov, opredelila gibanja v EU ter spodbudila vzajemno učenje in večjo skladnost z obveznostmi na ravni EU in mednarodne skupnosti; poziva Komisijo, naj predloži politične pobude EU na področju boja proti korupciji, kot je akcijski načrt EU proti korupciji;

2.

v zvezi s tem pozdravlja ponovno pogajanje o direktivi o obdavčevanju dohodka od prihrankov, da bi učinkovito odpravili bančno tajnost; meni, da je boljša ureditev in večja preglednost registrov podjetij in skladov v vseh državah članicah EU nujni pogoj za boj proti korupciji, tako v EU kot v tretjih državah; meni, da bi morala EU predpisati obvezno registracijo vseh pravnih struktur in njihovih dejanskih lastnikov in da bi morali biti ti podatki brezplačno objavljeni v spletu, z elektronskimi oznakami in v obliki, ki omogoča iskanje;

3.

meni, da bi se morala EU zgledovati po Združenih državah in aktu o odgovornosti pravne države za Sergeja Magnickega iz leta 2012 ter sprejeti podobno zakonodajo na ravni EU, kot simboličen operativni okvir, ki vzpostavlja povezavo med korupcijo in kršenjem človekovih pravic; zato poziva Svet, naj sprejme sklep o oblikovanju skupnega seznama EU z imeni uradnikov, vpletenih v smrt Sergeja Magnickega, poznejše prikrivanje v pravosodnem postopku in nadaljnje vztrajno nadlegovanje njegove družine; dodaja, da bi moral ta sklep Sveta določiti tudi ciljno usmerjene ukrepe za sporne uradnike, na primer prepoved izdajanja vizumov na ravni EU in zamrznitev vseh finančnih sredstev, ki jih imajo sami ali njihove ožje družine v Evropski uniji; poziva Komisijo, naj pripravi akcijski načrt za vzpostavitev mehanizma za oblikovanje seznama uradnikov iz tretjih držav (vključno s policisti, tožilci in sodniki), vpletenih v hude kršitve človekovih pravic in pravosodne manipulacije na račun notranjih informatorjev, novinarjev, ki poročajo o korupciji, in zagovornikov človekovih pravic, ter za uvedbo podobnih ciljno usmerjenih ukrepov zoper te uradnike; poudarja, da je treba merila za vključitev na seznam utemeljiti na dobro dokumentiranih, usklajenih in neodvisnih virih in prepričljivih dokazih, kar bo omogočilo odpravo krivic, ki so jih utrpele žrtve;

Odgovornost in preglednost zunanje pomoči in javnih proračunov

4.

v celoti podpira zavezo EU, da bo prevzela koncept demokratičnega lastništva, tj. učinkovite in polne udeležbe ljudi pri načrtovanju, izvajanju in spremljanju razvojnih strategij in politik donatorjev in partnerskih vlad, ter ga vključila v vse svoje razvojne politike; meni, da takšna politika spodbuja udeležbo tistih, ki imajo od programa koristi, in tako prispeva k boljšemu spremljanju in odgovornosti v boju proti korupciji; poziva Komisijo in države članice, naj v svojih programih razvojne pomoči uporabljajo načelo pogojenosti s spoštovanjem mednarodnih standardov na področju korupcije in v pogodbe o oddaji javnega naročila uvedejo protikorupcijsko klavzulo, kot priporoča OECD; zahteva, naj se Komisija še naprej zavzema za čim večjo preglednost pomoči s podatki v digitalni, strojno berljivi obliki, skladnimi z enotnimi standardi, s čimer bo omogočila primerljivost z drugimi donatorji, še zlasti pa v skladu s potrebami vlad prejemnic;

5.

poudarja, da je treba za zagotovitev, da bodo mehanizmi kombiniranja povečali učinkovitost financiranja razvoja, pregledati upravljanje teh instrumentov, s čimer bi povečali preglednost meril za izbor projektov ter odgovornost do celotne družbe; opozarja, da bi lahko določitev kritičnega števila minimalnih zahtev glede izbora, spremljanja in ocenjevanja projektov zagotovila primerljivost in skladnost informacij o učinkovitosti dejavnosti; poudarja, da bi bilo treba sistematično poročati o napredku in razvojnem učinku projektov, da bi utemeljili uporabo sredstev pomoči v okviru mehanizmov kombiniranja, ne le za donatorje in udeležene evropske finančne institucije, ampak tudi za splošno javnost;

6.

meni, da bi morala Komisija v postopkih javnih naročil za izvajanje projektov, ki jih financira EU, zahtevati najvišjo raven integritete, zlasti s spodbujanjem boljše dostopnosti javnih razpisov za lokalne organizacije; poudarja, da pristop k javnemu naročanju z vidika človekovih pravic prinaša koristi zaradi udeležbe širšega nabora akterjev, namreč tistih, na katere vpliva postopek zbiranja ponudb (združenja lastnikov zemljišč, prikrajšane skupine); meni, da pristop k javnemu naročanju z vidika človekovih pravic tudi spodbuja oblasti, da prikrajšanim skupinam olajšajo sodelovanje v postopkih javnih naročil in razširijo merila, na podlagi katerih se ocenjujejo podjetja; opominja, da je treba nujno spremljati rezultate projektov v sodelovanju s civilno družbo in zahtevati odgovornost lokalnih oblasti, sicer ne bo mogoče ugotoviti, ali se sredstva EU uporabljajo ustrezno; poziva Komisijo, naj ne dodeljuje projektov izvajalcem, katerih dejanski lastniki niso znani oziroma imajo takšno pravno strukturo, ki jim omogoča preprosto določanje ugodnih transfernih cen;

7.

poziva EU, naj izboljša preglednost, tako da podpre vzpostavitev globalnega sistema za spremljanje zavez glede pomoči, s katerim bi lahko zagotovili, da bodo države donatorice izpolnile svoje obljube glede pomoči in prevzele odgovornost za projekte, institucije ali skupine, ki jih podpirajo;

8.

prav tako opominja, da je treba pri izvajanju projektov, ki jih financira EU, preprečiti koruptivne metode, kot so, med drugim, napihovanje stroškov projekta, plačila za fiktivne projekte in delavce, neprimerna in koruptivna uporaba gospodarskih in/ali industrijskih kompenzacij, kraja državnih sredstev, napihnjeni potni stroški in podkupnine; zato vztraja, da je treba spremljati celotno verigo financiranja EU, vključno z oblikovanjem politik in predpisov, načrtovanjem in pripravo proračuna, financiranjem, javnofinančnimi transferji, upravljanjem in razvojem programov, javnimi razpisi in javnimi naročili, gradnjo, delovanjem, vzdrževanjem in plačilom storitev;

9.

predlaga, naj Komisija objavi mehanizme poročanja urada OLAF o zlorabi sredstev EU med sodelujočimi na javnih razpisih in upravičenci do pomoči EU ter oblikuje politične smernice za obravnavo informacij, ki jih posredujejo prijavitelji nepravilnosti, glede zlorab v tretjih državah, kar bo omogočilo ustrezne nadaljnje ukrepe, povratne informacije in zaščito pred povračilnimi ukrepi, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti položaju najbolj ranljivih slojev prebivalstva, zlasti žensk, v številnih državah v razvoju, saj so še posebno pogosto tarča korupcije in sodelujejo pri njenem razkrivanju, so pa tudi bolj ranljive in stigmatizirane, kadar sodelujejo pri tem;

10.

poudarja, da mora EU nameniti več pozornosti uveljavljanju pravice do udeležbe ter pravice do dostopa do informacij in mehanizmov za javno odgovornost, kot so odprti podatki, kot osrednjih načel demokracije v vseh oblikah dialoga s tretjimi državami, med drugim v dvostranskih odnosih in na najvišji ravni; poudarja, da je v zvezi s tem bistvena svoboda tiska in medijev, tako spletnih kot nespletnih; predlaga, naj EU v tretjih državah financira projekte za uveljavljanje omenjenih načel, zlasti v državah, kjer poteka demokratizacija, pri tem pa poskrbi za vključevanje vprašanja enakosti spolov in zagotovi, da ta proces vključuje civilno družbo in zlasti zagovornike človekovih pravic, sindikalne organizacije, ženske in najbolj ranljive skupine prebivalstva ter pomaga pri oblikovanju zakonodaje za učinkovito zaščito prijaviteljev nepravilnosti;

11.

v zvezi s tem ugotavlja, da mora biti EU pri tem zgled; vztraja, da bi morale EU in njene države članice dejavno sodelovati v mednarodnih pobudah za večjo proračunsko preglednost, kot so partnerstvo za odprto vlado, pobuda za odprt proračun in mednarodna pobuda za preglednost pomoči, da bi spodbudile takšno zavezanost partnerskih držav, kot jo zahtevajo mednarodni standardi človekovih pravic;

12.

poziva Komisijo, naj predlaga razširitev definicije zagovornikov človekovih pravic v smernicah EU za zagovornike človekovih pravic, tako da bo vključevala borce proti korupciji, raziskovalne novinarje in zlasti notranje informatorje;

13.

poudarja, da bi morala EU kot največja svetovna donatorka spremljati in razvijati nedavne primere pogojevanja zunanje pomoči EU s proračunskimi reformami za večjo preglednost, dostop do podatkov in participativne procese ter usklajevanja vodilnih načel v zvezi s tem z drugimi donatorji; meni, da bi morala EU s pristopom na podlagi spodbud opredeliti jasne in javne primerjalne standarde in merila, da bi vlade prejemnice odprle svoje proračunske postopke ter v svoja prizadevanja z usposabljanjem ali tehnično pomočjo vključile elemente preglednosti ter udeležbe in nadzora javnosti; poziva EU, naj spodbuja in podpre nastanek takšnega okolja, ki bo nadzornim organom v državah v razvoju (med drugim parlamentom, računskim sodiščem, organizacijam civilne družbe in medijem) omogočalo opravljanje osrednjih dejavnosti in s tem boj proti korupciji;

14.

po drugi strani poudarja, da bi morala EU uporabiti okvir naprednega partnerstva s tretjimi državami, da bi tiste režime, v katerih je prisotna razširjena korupcija, učinkovito prisilila v sprejetje reform za izvajanje omenjenih načel; meni, da bi morali biti politični dialog, pritiski in sodelovanje EU, kar zadeva potrebo po reformah, vidni in pregledni, ter bi morali vključevati ustrezne in ambiciozne mehanizme spremljanja; meni, da bi morala EU javno obsoditi sprejetje zakonov, ki omejujejo svobodo medijev in dejavnosti civilne družbe kot temeljnih kamnov odgovornosti, in oblikovati strategije za prilagoditev odnosov s temi državami, da bi na očiten način spodbudila reforme; poudarja, da morajo biti klavzule o človekovih pravicah jasno opredeljene in upoštevane v sporazumih s tretjimi državami, saj bi se tako omogočila prekinitev partnerskega sporazuma v primeru resnih kršitev človekovih pravic;

15.

se zavzema za povečanje preglednosti odločanja o naložbah evropskih javnih sredstev zlasti v projekte EIB in EBRD, ki bi lahko negativno vplivale na človekove pravice; poziva EIB in EBRD, naj okrepita svojo politiko na področju boja proti goljufijam in korupciji, da bi zagotovili popolno preglednost naložb zunaj Evropske unije; poudarja, da morata EIB in EBRD potrditi svojo voljo za izogibanje tveganim naložbam, zlasti prek finančnih posrednikov, sprejeti pristop, ki temelji na tveganju, in izboljšane ocene učinka projektov, ki jih podpirata, na človekove pravice, poleg tega pa opravljati skrben pregled poslovanja vseh svojih strank, ki morajo spoštovati človekove pravice in dokazati neoporečnost; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju sodelovanja javnosti ter predhodnega in prostovoljnega posvetovanja s prizadetimi skupnostmi po predhodni seznanitvi na vseh stopnjah načrtovanja, izvajanja, spremljanja in ocenjevanja financiranih projektov; poziva države članice in Komisijo, naj svoj vpliv izključne članice EIB in ene od večjih delničark EBRD uporabijo za spodbujanje pomembnih reform teh institucij, ki bodo omogočile večji demokratični nadzor nad njunimi odločitvami in odgovornost;

16.

meni, da bi morale mednarodne finančne institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Skupina svetovne banke, pri ukrepih, ki jih predlagajo za države dolžnice v sklopu programov strukturnega prilagajanja, poleg ocene vpliva teh ukrepov na človekove pravice opraviti tudi oceno tveganja korupcije; meni, da bi morali programi strukturnega prilagajanja vključevati reforme za izboljšanje upravljanja in preglednosti; vztraja, da bi bilo treba izvajanje programov spremljati z viri podprtimi in neodvisnimi sistemi ter izvajati pogoste revizije in inšpekcije; dodaja, da bi bilo treba posebno pozornost posvetiti prilaščanju zemljišč, prisilnim izgonom, javnim naročilom v obrambnem sektorju, ločenim proračunom za obrambo ter financiranju vojaških in paravojaških dejavnosti v državah dolžnicah; poziva države članice, naj uporabijo svoj vpliv kot članice Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, da v pogajanjih o programih strukturnega prilagajanja in drugih programih financiranja omogočijo večjo preglednost in mehanizme udeležbe ter spodbudijo večji demokratični nadzor nad njunimi odločitvami in odgovornost;

17.

poziva bilateralne in multilateralne finančne institucije, vključno s Skupino svetovne banke, Mednarodnim denarnim skladom, regionalnimi razvojnimi bankami, agencijami za izvozne kredite in zasebnimi bankami, naj od podjetij v ekstraktivni industriji in vlad zahtevajo, da spoštujejo zahteve za objavljanje plačil in/ali standarde pobude za preglednost v ekstraktivni industriji (EITI) glede preglednosti plačil, kot pogoj za vso projektno pomoč;

18.

pozdravlja protikorupcijski akcijski načrt, ki ga je pripravila skupina G-20 v Seulu, in meni, da bi bilo treba ohraniti ustvarjen zagon, da bi zagotovili usklajena mednarodna prizadevanja za boj proti korupciji na ključnih področjih;

Korupcija in razvojna politika

19.

poudarja, da majhna korupcija nesorazmerno vpliva na najrevnejše ljudi v državah v razvoju, ki so močno odvisni od javnih storitev, vključno s tako imenovano tiho korupcijo, ko javni uradniki ne zagotovijo storitev ali rezultatov, za katere je plačala vlada (kot v primerih odsotnosti učiteljev v javnih šolah ali zdravnikov v zdravstvenih domovih);

20.

poudarja, da korupcija ustvarja ovire za neposredne tuje naložbe in zunanjim akterjem preprečuje, da bi vzpostavili gospodarsko sodelovanje z državami v razvoju;

21.

verjame, da je boj proti korupciji, vključno z davčnimi oazami, davčnimi utajami in nezakonitim begom kapitala, del širših prizadevanj za spodbujanje dobrega upravljanja, kar je ena izmed prednostnih nalog za povečanje učinka razvojne politike EU v agendi za spremembe (COM(2011)0637); vztraja, da je treba v celoti in nemudoma začeti izvajati konvencijo ZN proti korupciji;

22.

poudarja, da bi morala biti vsa prizadevanja za boj proti korupciji povezana s podpiranjem programov, namenjenih preprečevanju korupcije s kampanjami izobraževanja in ozaveščanja;

23.

opozarja na zaveze, sprejete s partnerstvom za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana, ter poziva EU in njene države članice, naj jih izvedejo, da bi okrepile skupna prizadevanja za boj proti korupciji in nezakonitim denarnim tokovom;

24.

meni, da je za boj proti korupciji in njeno odpravo bistveno zagotoviti skladnost razvojnih politik; prav tako poudarja, da je treba v okviru instrumenta za razvojno sodelovanje in Evropskega razvojnega sklada povečati pomoč na področju javnofinančnega upravljanja in ukrepov proti davčnim goljufijam;

Izboljšave sodne oblasti držav članic

25.

poziva države članice, naj po potrebi spremenijo kazensko zakonodajo, da bodo vzpostavile sodno pristojnost za posameznike vseh narodnosti, ki so bili najdeni na njihovem ozemlju in so zagrešili dejanje podkupovanja ali poneverbe javnih sredstev, ne glede na to, kje je bil zločin storjen, če je le bila premoženjska korist, pridobljena s temi kaznivimi dejanji, odkrita v zadevni državi članici, če je bil denar tam opran oziroma če ima oseba tesne vezi z državo članico v smislu državljanstva, prebivališča ali dejanskega lastništva podjetja s sedežem ali podružnico v tej državi članici;

26.

vendar poudarja, da bi se morale države članice previdno odločati v zvezi z zagotavljanjem informacij tretjim državam o posameznikih, obtoženih korupcije, poneverjanja ali utaje davkov, da ne bi s kaznivim dejanjem nepravično povezale zagovornikov človekovih pravic, kot se je zgodilo v primeru Alesa Bjaljackega;

27.

meni, da zakoni o obrekovanju in žaljivi obdolžitvi lahko odvračajo ljudi od poročanja o korupciji v tretjih državah; zato poziva vse države članice, naj bodo za zgled in naj v svojih pravnih sistemih odpravijo kazni v zakonih o obrekovanju in razžalitvi vsaj v primerih, ko gre za domnevni organizirani kriminal, korupcijo in pranje denarja v državah članicah ali tujini;

28.

poziva države članice v skladu s priporočili UNCAC, naj sprejmejo zakonodajne in druge ukrepe, da se nezakonita obogatitev, to je znatno povečanje premoženja javnega uslužbenca, ki ga ta ne more razumno obrazložiti glede na svoje zakonite dohodke, opredeli kot kaznivo dejanje, če je storjeno namerno;

Gradnja zmogljivosti institucij za boj proti korupciji

29.

pozdravlja izjavo iz Džakarte o načelih za protikorupcijske agencije iz novembra 2012; spodbuja EU in države članice, naj naredijo korak naprej in na mednarodni ravni ustvarijo zagon za večjo učinkovitost protikorupcijskih institucij v mnogih državah v razvoju, saj so neučinkovite zaradi svoje institucionalne ureditve, prevelike funkcionalne odvisnosti od izvršilne oblasti, premajhne politične podpore, virov financiranja, pravil za izbor in imenovanje uradnikov ter svojih izvršilnih pristojnosti;

30.

poziva EU in države članice, naj se zavzamejo za mednarodne standarde za neodvisnost in učinkovitost protikorupcijskih organov, ki bodo oblikovani na medvladni ravni, sprejela jih bo generalna skupščina ZN in bodo po širokem področju uporabe enakovredni pariškim načelom za nacionalne institucije za človekove pravice; poudarja, da bi bilo treba ta načela uporabiti kot primerjalna merila za odgovornost pri ocenah uspešnosti s strokovnimi medsebojnimi pregledi;

31.

poziva Komisijo, naj utrdi sodelovanje z drugimi donatorji in Mednarodno organizacijo vrhovnih revizijskih institucij, da bi v državah prejemnicah pomoči razvili zmogljivosti vrhovnih revizijskih institucij z namenom izvajanja mednarodnih standardov za vrhovne revizijske institucije v državah v razvoju;

32.

poziva EU in njene države članice, naj podprejo ustanovitev mednarodne protikorupcijske komisije z mednarodno pogodbo ali s protokolom k UNCAC, saj bi tako dobili mednarodni organ kriminalistov z enakimi pristojnostmi za preiskovanje in sodni pregon korupcije na ozemlju držav podpisnic, ko jih imajo državni organi za kazenski in sodni pregon, in s pooblastilom, da vložijo obtožnico proti posameznikom na državnih kazenskih sodiščih;

33.

poziva države članice EU, naj podprejo imenovanje posebnega poročevalca ZN o finančnem kriminalu, korupciji in človekovih pravicah z obsežnim mandatom, ki vključuje oblikovanje ciljno usmerjenega načrta in redno ocenjevanje protikorupcijskih ukrepov, ki so jih sprejele države; poziva tiste države članice, ki so podpisale Kazenskopravno konvencijo o korupciji, ki jo je pripravil Svet Evrope in katere podpisovanje se je začelo 27. januarja 1999, vendar je niso ratificirale, naj to storijo čim prej;

Družbena odgovornost gospodarskih družb

34.

opozarja, da obstaja priročnik, ki temelji na Konvenciji Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o boju proti podkupovanju tujih javnih uslužbencev v mednarodnem poslovanju, ki podjetjem omogoča, da sprejemajo učinkovite ukrepe za notranji nadzor, etiko in skladnost, da se tako prepreči in odkrije čezmejna korupcija;

35.

poziva vsa podjetja EU, naj izpolnijo svojo odgovornost v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic v skladu z vodilnimi načeli ZN; pozdravlja pripravljenost Komisije za oblikovanje smernic o človekovih pravicah za mala in srednja podjetja; poziva države članice EU, naj pripravijo nacionalne načrte za izvajanje vodilnih načel ZN, in še naprej vztraja, da morajo tudi države partnerice upoštevati mednarodno priznane standarde o družbeni odgovornosti gospodarskih družb, kot so smernice OECD za večnacionalna podjetja in tristranska deklaracija Mednarodne organizacije dela o načelih glede večnacionalnih podjetjih in socialne politike;

36.

poziva k razvoju učinkovitejših standardov preglednosti in odgovornosti za tehnološka podjetja EU v zvezi z izvozom tehnologij, ki jih je možno uporabiti za kršenje človekovih pravic, pomoč pri korupciji ali delovanje proti varnostnim interesom EU;

37.

ugotavlja, da večina pobud za izboljšanje ravnanja gospodarskih družb v tretjih državah, zlasti na konfliktnih območjih, kot so globalni dogovor ZN in smernice ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, ni poenotenih in ne opredeljuje ustreznega izvajanja smernic, temveč se zanaša na to, da jih bodo podjetja spoštovala prostovoljno; poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v mednarodnih prizadevanjih za oblikovanje normativnih standardov, vsaj na območju jurisdikcije EU, pri tem pa se osredotoči na odgovornost direktorjev nadnacionalnih družb in mehanizme pravnih sredstev za žrtve;

38.

poziva Komisijo, naj predlaga zakonodajo, ki bo od podjetij EU zahtevala, da s svojimi nakupi ne podpirajo oseb, odgovornih za korupcijo, konflikte in hude kršitve človekovih pravic, in sicer tako, da bodo izvajala preglede in revizije svojih dobavnih verig surovin in objavljala ugotovitve; meni, da bi obvezna potrebna skrbnost podjetij EU v skladu s smernicami OECD omogočila razvoj evropskih podjetij in zagotovila večjo skladnost človekovih pravic in razvojnih politik EU, zlasti na območjih, ki jih pestijo konflikti;

39.

opozarja na potrebo, da EU in države članice sprejmejo prilagojene ukrepe, tudi na področju kazenskega prava, za nadzor in tudi kaznovanje podjetij s sedežem na svojem ozemlju, ki sodelujejo pri korupciji v tretjih državah; poziva Komisijo, naj oblikuje javni seznam s podjetji, katerim so bile dokazane koruptivne dejavnosti oziroma katerih zaposleni so bili obtoženi zaradi koruptivnih dejavnosti v državah članicah ali tretjih državah; meni, da bi uvrstitev na ta seznam morala pomeniti, da ta podjetja v primeru obsodbe ne smejo sodelovati v postopkih javnega naročanja ali prejemati sredstev EU v državah članicah EU ali tretjih državah, razen če jih sodišče s pravnomočno sodbo ne oprosti; poudarja, da lahko uvrstitev na „črno listo“ učinkovito odvrača podjetja od udeležbe v koruptivnih dejavnostih in je dobra spodbuda zanje, da izboljšajo in utrdijo interne postopke za integriteto;

40.

pozdravlja sporazum med Evropskim parlamentom in Svetom, ki od podjetij v ekstraktivnem sektorju in sektorju izkoriščanja prvotnih gozdov zahteva, da razkrijejo plačila vladam, razčlenjena po posameznih državah in posameznih projektih; poziva vlade vseh partnerskih držav, naj od nadnacionalnih podjetij, ki so registrirana ali kotirajo na finančnih trgih v njihovi jurisdikciji, zahtevajo enakovredno razkritje plačil; poziva EU, naj se v odnosih s partnerskimi državami zavzema za standarde poročanja; meni, da mora Komisija pri prihodnji reviziji zadevne zakonodaje obravnavati razširitev obsega poročanja po posameznih državah, da bi vključila nadnacionalna podjetja iz vseh sektorjev in sporočanje več informacij, npr. o prodaji, sredstvih, zaposlenih, dobičku in davkih;

Operacije za mir in stabilnost

41.

poudarja, da korupcija pogosto spodbuja kazniva dejanja ter prispeva h konfliktom in nestabilnosti, ter meni, da bi moral imeti boj proti korupciji večjo težo pri prizadevanjih EU za preprečevanje konfliktov in pri njenih ukrepih za obravnavanje nestabilnih razmer;

42.

opozarja, da imajo visoki standardi integritete za mirovne sile ZN in Afriške unije, zlasti v sklopu mirovne pomoči za Afriko, odločilno vlogo; podpira zahteve za reformo ukrepov ZN za integriteto, saj je treba vse preiskave kršitev uradnikov – tudi preiskave na terenu – združiti pod pristojnost enega samega internega nadzornega organa; zato poziva ZN, naj ukrepajo in žrtvam mirovnih sil omogočijo sredstva za popravo krivic ter izboljšajo mehanizme poročanja in zaščito notranjih informatorjev;

43.

poudarja, da je treba oblikovati in posodobiti splošna pravila vedenja in kodeks ravnanja za misije skupne varnostne in obrambne politike EU, da bodo usklajena s prizadevanji proti korupciji tako v okviru misij kot na območjih, kjer te delujejo; poziva EU in njene države članice, naj zagotovijo, da bodo imele žrtve evropskih uslužbencev v mirovnih misijah in misijah za pravno državo na voljo učinkovita sredstva za popravo krivic; poziva Svet, naj uvede varne in ustrezne mehanizme poročanja ter učinkovito zaščito notranjih informatorjev; poudarja, da morajo ti mehanizmi upoštevati vidik spola;

44.

pozdravlja pobude, kot sta dokument iz Montreuxa in mednarodni kodeks ravnanja za zasebne varnostne službe (ICoC); pozdravlja dejstvo, da je Evropska unija nedavno podprla dokument iz Montreuxa, da ga je sprejelo tudi veliko držav članic EU in da njihovo število še narašča; vendar poudarja, da je treba uveljavljena načela tudi bolj spoštovati; poziva vse države članice EU, naj izpopolnijo svoje zakone in predpise v skladu s standardi, ki jih postavlja dokument iz Montreuxa, in priporoča, naj tako države članice kot EU sklepajo pogodbe samo s tistimi zasebnimi vojaškimi in varnostnimi službami, ki spoštujejo načela te pobude; poziva EU in njene države članice, naj se zavzamejo za uvedbo nadzornega mehanizma ICoC, organa za zagotavljanje skladnosti, ki bo obravnaval pritožbe in izrekal odvračalne kazni (vključitev dodatnih omejitev v pogodbe, uradna opozorila, finančne kazni in začasna ali stalna odstranitev zasebne vojaške ali varnostne službe iz sistema ICoC), s čimer bo zagotavljal skladnost s standardi ICoC in zahteval odgovornost teh služb za obveznosti, ki so jih sprejele v okviru ICoC;

45.

zahteva, da EU in države članice podprejo vzpostavljanje mednarodnega okvira za ureditev dejavnosti zasebnih vojaških in varnostnih služb, ki bo ustvaril enake konkurenčne pogoje, da bodo imele države gostiteljice pristojnost za ureditev delovanja teh služb, države naročnice pa bodo lahko uporabile svoja pooblastila za zaščito človekovih pravic in preprečevanje korupcije; poudarja, da mora ta okvir predvideti odvračalne kazni za kršitve, odgovornost za kršilce in učinkovita pravna sredstva za žrtve, pa tudi sistem licenc in spremljanja, po katerem bodo morale vse zasebne vojaške in varnostne službe omogočiti neodvisne revizije in sodelovati v obveznem usposabljanju vseh uslužbencev o človekovih pravicah;

Mednarodno sodelovanje in pomoč

46.

priporoča, naj države članice izboljšajo izvajanje poglavij IV (mednarodno sodelovanje) in V (izterjava) UNCAC, zlasti zagotovijo večjo učinkovitost vzajemne pravne pomoči na zahtevo tretjih držav, predvsem z razlaganjem domače zakonodaje na način, ki bo olajšal zahtevano pomoč, in z ločitvijo zaplembe in obsodbe v državi prosilki za namene vzajemne pravne pomoči ter dodelitvijo človeških in finančnih virov svojemu sodstvu, da bo lahko pravilno in hitro obravnavalo zadeve; poziva EU, naj temu pomembnemu vprašanju za tretje države, ki so v procesu demokratizacije, namenijo posebno pozornost, in sicer z odpravo pravnih ovir in nepripravljenosti finančnih središč v EU za sodelovanje, saj imajo ta pogosto neodzivne in neučinkovite sisteme vzajemne pravne pomoči;

47.

meni, da bi morala standardna določba o človekovih pravicah, ki jo vsebujejo vsi sporazumi s tretjimi državami, vključevati tudi zavezo glede varstva in spodbujanja dobrega upravljanja;

48.

spodbuja Komisijo, naj pri naslednji reviziji sporazuma iz Cotonouja predlaga, da se upoštevanje dobrega upravljanja vključi kot bistveni element sporazuma, in razširi področje uporabe opredelitve korupcije, da bo omogočala kaznovanje kršitev določbe o dobrem upravljanju v vseh resnih okoliščinah, ne le v povezavi z gospodarskimi in sektorskimi politikami ter programi, pri katerih sodeluje Evropska unija kot pomembna partnerica v smislu finančne podpore;

49.

pozdravlja odločitev delovnih skupin EU-Egipt in EU-Tunizija za dokončanje načrta za vračanje nezakonito pridobljenega premoženja, ki je še vedno zamrznjeno v številnih tretjih državah; poziva EU in njene države članice, naj v celoti pristopijo k obstoječim mednarodnim standardom, ki vodijo izterjavo, kot je poglavje V UNCAC, akcijski načrt za vračanje premoženja, kot ga je razvila skupina G-8 z arabskimi državami v tranziciji v okviru deauvillskega partnerstva, in nov zakonodajni okvir Sveta z dne 26. novembra 2012; meni, da bodo določbe o izterjavi sredstev podprle prizadevanja držav za odpravo najhujših posledic korupcije, ter poziva EU in države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za pospešitev vrnitve sredstev, ki so si jih prejšnji režimi nezakonito prisvojili, prebivalcem držav arabske pomladi; poudarja pomen pristopa z vidika človekovih pravic k obravnavanju vračanja premoženja in državnega dolga držav, ki so se rešile režimov, v katerih je prisotna razširjena korupcija; podpira pobude za revizijo zunanjega in notranjega državnega dolga, namenjeno odkrivanju korupcije in njenega vpliva na človekove pravice; poziva države članice, naj podprejo pobude za revizijo dolga;

50.

poziva EU in države članice, naj zagotovijo pravno in tehnično pomoč državam v razvoju, ki želijo izterjati ukradeno premoženje (ali premoženje, ki je bilo nezakonito pridobljeno v diktaturah) na ozemlju Evropske unije;

51.

poudarja, da predstavlja korupcija na področju trgovine z orožjem velik delež korupcije pri mednarodnih transakcijah; pozdravlja pogodbo o trgovini z orožjem, ki jo je 2. aprila 2013 sprejela generalna skupščina ZN in določa skupne zavezujoče standarde in merila za ocenjevanje mednarodne trgovine z orožjem; pozdravlja zavezanost držav članic k čim prejšnjemu podpisu pogodbe o trgovini z orožjem in jih poziva, naj prav tako prevzamejo vodilno vlogo pri prizadevanjih ZN za hitro ratifikacijo in izvajanje mednarodnega sporazuma o trgovini z orožjem v vseh državah članicah ZN; spodbuja EU, naj zagotovi večji nadzor nad izvozom evropskih podjetij, ki proizvajajo orožje, in se spopada z nepreglednostjo trgovine z orožjem, zlasti ko so uporabljeni posredniki oziroma gospodarske in/ali industrijske kompenzacije, v skladu s skupnim stališčem Sveta 2008/944/CFSP z dne 8. decembra 2008, ki opredeljuje skupna pravila glede nadzora izvoza vojaške tehnologije in opreme;

o

o o

52.

naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic EU, držav kandidatk in pridruženih držav, Svetu Evrope, Afriški uniji, Mednarodnemu denarnemu skladu, Svetovni banki, Evropski investicijski banki, Evropski banki za obnovo in razvoj in Združenim narodom.


(1)  Svet Evropske unije, 2008.

(2)  UL C 33 E, 5.2.2013, str. 165.

(3)  Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470.

(4)  Glej resolucijo generalne skupščine ZN A/RES/48/134.

(5)  OECD (2011), Smernice OECD za večnacionalna podjetja, OECD Publishing.

(6)  International Labour Organisation, 2006 ISBN 92-2-119010-2 in 978-92-2-119010-3.

(7)  New York, sedež ZN, 26. julij 2000.

(8)  Generalna skupščina ZN, A/CONF.217/2013/L.3.

(9)  CleanGovBiz Initiative, OECD 2013.

(10)  CleanGovBiz Initiative, OECD 2013.

(11)  Na podlagi poročila organizacije Global Financial Integrity z naslovom „Illicit Financial Flows from Developing Countries Over the Decade Ending 2009“ (Nezakoniti finančni tokovi iz držav v razvoju v desetletju do leta 2009).

(12)  OLAF, Letno poročilo 2011.