POROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU Prispevek okvirne direktive o morski strategiji (2008/56/ES) k izvajanju obstoječih obveznosti, zavez in pobud držav članic ali EU na ravni EU ali mednarodni ravni na področju varstva okolja v morskih vodah /* COM/2012/0662 final */
POROČILO KOMISIJE SVETU IN
EVROPSKEMU PARLAMENTU Prispevek okvirne direktive o morski
strategiji (2008/56/ES) k izvajanju obstoječih obveznosti, zavez in pobud
držav članic ali EU na ravni EU ali mednarodni ravni na področju
varstva okolja v morskih vodah 1. Uvod Cilja okvirne direktive o
morski strategiji (v nadaljnjem besedilu: direktiva o morju ali ODMS)[1] sta doseganje
dobrega okoljskega stanja morskih voda EU do leta 2020 in zaščita
osnove virov, od katere so odvisne z morjem povezane gospodarske in družbene
dejavnosti. Okoljsko stanje bo ocenjeno na podlagi 11 kakovostnih deskriptorjev[2], in sicer ob
upoštevanju okoljskih razmer, obremenitev in vplivov na morske ekosisteme,
dobro stanje pa bo doseženo na podlagi razvoja in izvajanja strategije za morske
vode v vsaki državi članici, pri čemer bodo obravnavani vsi vplivi in
obremenitve za morsko okolje. Bistvo direktive o morju je tudi okrepljeno
čezmejno sodelovanje v morskih regijah in podregijah. Cilj tega poročila je
izpolnitev zahtev iz člena 20(2) ODMS: ocena prispevka zadevne
direktive k izvajanju obstoječih obveznosti in pobud držav članic ali
EU na področju varstva okolja v morskih vodah. Ob priznavanju nekaterih
zakonskih obveznosti, ki izhajajo iz mednarodnih sporazumov, se bo v tem
poročilu za ta različna poimenovanja uporabljal izraz „zaveze“. Veliko mednarodnih zavez
in zavez EU v zvezi z varstvom morskega okolja je na podlagi direktive o morju
vključenih v pravni red Unije. Zadevna direktiva ima tudi pomembno vlogo
pri povečanju skladnosti ukrepov EU in njenih držav članic v okviru
mednarodnih sporazumov. Te zaveze so bile v celoti
podrobno analizirane v študiji o prispevku okvirne direktive o morski
strategiji k obstoječim mednarodnim obveznostim[3]. To poročilo
se osredotoča na prispevek ODMS k bistvenim načelom na mednarodni
ravni, nekaterim najpomembnejšim mednarodnim zavezam, vključno s
konvencijami o regionalnih morjih, in pomembnim politikam EU. 2. Splošna načela okoljske in pomorske
politike Nekatera splošna okoljska
načela, sprejeta na mednarodni ravni, na primer načela iz Deklaracije
iz Ria[4],
so izražena v ODMS, če je to primerno. Ta načela so potrjena v
sklepnem dokumentu Rio+20 z naslovom Prihodnost, ki si jo želimo[5]. 2.1. Ekosistemski pristop je
bistvo okvirne direktive o morski strategiji Ekosistemski pristop k
upravljanju morskega okolja je bistveni element ODMS. Čeprav pristop ni
enotno mednarodno opredeljen, je njegov splošni cilj zagotoviti, da skupne
obremenitve zaradi človekovih dejavnosti ne presegajo ravni, ki bi
ogrožale zmožnost odziva ekosistemov. Sklepi, ki so bili
sprejeti na konferenci pogodbenic Konvencije Združenih narodov o biološki
raznovrstnosti (CBD) (sklepa konference pogodbenic V/6 in VII/5), in
izvedbeni načrt iz Johannesburga vključujejo izrecne zahteve, ki so
bile potrjene na konferenci Rio+20, in sicer, da je treba sprejeti ali
upoštevati ekosistemski pristop k upravljanju človekovih dejavnosti, ki
vplivajo na morsko okolje. Direktiva o morju se
izrecno sklicuje na ekosistemski pristop k upravljanju morskega okolja kot na vodilno
načelo (uvodni izjavi 8 in 44), pri čemer zahteva njegovo
uporabo v morskih strategijah (člena 1 in 3). Ekosistemski pristop na
podlagi ODMS torej postane pravno zavezujoče načelo za upravljanje
morskega okolja. 2.2. Vključitev okoljskih
vprašanj v druge politike in celovito medsektorsko gospodarjenje z morskimi
vodami Potreba po vključitvi
ciljev varstva okolja v družbeno-gospodarske dejavnosti in druge politike je
pogosto izpostavljena v mednarodnih instrumentih, skupaj s potrebo po celovitem
upravljanju morskega okolja in obalnih območij. Te zahteve so zlasti
vključene v zaveze iz Agende 21[6]
in sklepe CBD ter so bile potrjene v sklepnem dokumentu Rio+20. To je temeljno
načelo okoljske politike EU, ki je poudarjeno v PDEU[7]. V ODMS je to
načelo izrecno navedeno kot eden od njenih ciljev (člen 1(4)). Posebna orodja za celovito
medsektorsko gospodarjenje z morskimi vodami so dosegla mednarodno raven.
Pristop celovitega gospodarjenja z obalnim pasom (ICZM) je bil oblikovan kot
orodje za upravljanje obalnih območij. Zahteva za sprejetje in izvajanje
celovitega gospodarjenja z obalnim pasom je izrecno vključena v
Agendo 21 in Protokol o celovitem gospodarjenju z obalnim pasom iz
Barcelonske konvencije. Prostorsko načrtovanje morskega okolja je dodatno
dopolnilno orodje za obravnavo konkurenčnih uporab na morju ob
zagotavljanju varstva okolja, pri čemer je bilo to orodje v zadnjem
času oblikovano in se je spodbujalo na mednarodni ravni (vključeno v
sklep konference pogodbenic X/29 CBD) ter se razvija v okviru celostne pomorske
politike EU (CPP). Direktiva o morju prispeva
k izvajanju celovitega gospodarjenja z morskimi vodami na podlagi upoštevanja
vseh skupnih učinkov in ne na podlagi ločenega urejanja posameznih
vrst uporabe. Države članice morajo v skladu z Direktivo v svoje programe
ukrepov (Priloga VI), kot sta celovito gospodarjenje z obalnim pasom in
prostorsko načrtovanje morskega okolja, vključiti ukrepe nadzora
prostorske in časovne porazdelitve. 2.3. Previdnostno načelo in
načelo „plača povzročitelj obremenitve“ v morskem okolju Previdnostno načelo
in načelo „plača povzročitelj obremenitve“ sta temeljni
načeli politike o varstvu okolja, obe pa imata podlago v PDEU[8]. Obe načeli
sta vključeni v več mednarodnih instrumentov, v katerih so
obravnavana okoljska vprašanja, in se navajata zlasti v zvezi z varstvom
morskega okolja od sprejetja Agende 21 (poglavje 17.22) in CBD (sklepa
konference pogodbenic IV/5 in VIII/24). V skladu s temi
določbami sta obe načeli vključeni v uvodni izjavi 27 in 44
direktive o morju, in sicer kot vodilni načeli za njeno izvajanje.
Načeli sta predvsem podlaga za programe ukrepov, ki jih morajo države
članice oblikovati za zagotovitev dobrega okoljskega stanja njihovih
morskih voda. 2.4. Na znanju temelječe prilagodljivo
upravljanje ter obveščanje in udeležba javnosti Potreba po prilagodljivem
upravljanju, ki temelji na znanju, je prav tako ključno načelo,
obravnavano v okviru več mednarodnih obveznosti[9]. Ta potreba je še
zlasti pomembna pri varstvu morskega okolja, v zvezi s katerim je še veliko
negotovosti. ODMS na podlagi zahteve v
zvezi z začetno presojo (člen 8) in programi spremljanja
(člen 11) prispeva k splošnemu pregledu stanja morskega okolja.
Direktiva tudi zagotavlja, da se na podlagi tako vzpostavljene baze znanja
oblikujejo naknadni ukrepi upravljanja, in sicer z zahtevo, da okoljske ciljne
vrednosti (člen 10) in programi ukrepov (člen 13) temeljijo
na začetni presoji. Na podlagi tega je bil sprejet koncept prilagodljivega
upravljanja, ki je jasno naveden v ODMS (člen 3(5)) in v skladu s
katerim je treba morske strategije posodobiti na vsakih šest let. Ta pristop je v celoti
skladen z zavezo o razvoju rednega postopka ZN za splošno poročanje in
presojo stanja morskega okolja, ki podpira na znanju temelječe
prilagodljivo upravljanje. Dostop do informacij,
javno posvetovanje in izobraževanje so prav tako splošna načela, ki se
spodbujajo na mednarodni ravni v okviru okoljskih zavez. Zlasti Aarhuška
konvencija[10]
je poseben mednarodni sporazum, na podlagi katerega je to načelo iz
Deklaracije iz Ria pripravljeno za izvajanje. Direktiva o morju vključuje
specifične in izrecne zahteve (člen 19 in točka 8
Priloge VI). 3. Pomembne mednarodne pogodbe in
večstranski okoljski sporazumi Direktiva o morju poleg teh
splošnih okoljski načel vsebuje veliko bolj specifičnih zavez, ki
izhajajo iz večstranskih okoljskih sporazumov in drugih mednarodnih
sporazumov, vključenih v pravni red EU o morskih vodah. 3.1. UNCLOS in IMO Konvencija Združenih
narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) določa odgovornosti in
pravice narodov, kar zadeva morja in oceane, ter vključuje veliko
obveznosti v zvezi z varstvom in ohranjanjem morskega okolja. Te na primer
vključujejo določbe o spremljanju in presoji stanja morskega okolja, preprečevanje
onesnaževanja na morju in zahteve o globalnem in regionalnem sodelovanju. V
direktivi o morju so priznane in v celoti upoštevane obveznosti v okviru UNCLOS[11]. Poleg tega je v
Direktivi v okviru njenega področja uporabe izražena zahteva UNCLOS, v
skladu s katero morajo države opazovati in meriti tveganja ali vplive
onesnaževanja v morskem okolju[12].
Na njeni podlagi se izvajajo tudi druge obveznosti, v skladu s katerimi morajo
države sprejeti ukrepe za preprečevanje, zmanjševanje in nadzorovanje onesnaževanja
v morskem okolju iz kopenskih virov, preprečevanje onesnaževanja morskega
dna in podtalja ter preprečevanje uvajanja neavtohtonih vrst. V ODMS so
izražene tudi določbe UNCLOS v zvezi s trajnostnim ribolovom in
akvakulturo, inovacijami ter naložbami v raziskave. Nenazadnje Direktiva
omogoča lažje izvajanje obveznosti držav v okviru UNCLOS glede sodelovanja
z namenom varstva morskega okolja, pri čemer poudarja regionalno
sodelovanje[13]. Nekatere določbe
UNCLOS, zlasti določbe o zmanjševanju onesnaževanja pri viru in
oblikovanju presoj vplivov na okolje, so poleg ODMS obravnavane tudi v drugi
zakonodaji, npr. v direktivi IPPC[14]
in direktivi o presoji vplivov na okolje/strateški okoljski presoji[15]. Enako velja za predpise
IMO, na primer predpise v skladu s konvencijo MARPOL[16], kakor je bila
spremenjena s Protokolom iz leta 1987, ali konvencijo OPRC in njenim
protokolom OPRC-HNS[17],
ter tudi sporazum o sodelovanju pri ravnanju v primeru onesnaženja Severnega
morja z nafto in drugimi škodljivimi snovmi (zunaj IMO)[18]. Več zakonov
EU, ki dopolnjujejo ODMS, prispeva k praktičnim rešitvam in mehanizmom za
obravnavo ciljev ODMS, kot je direktiva o pomorski inšpekciji[19], direktiva o
pristaniških zmogljivostih za sprejem ladijskih odpadkov v EU[20] ali Odločba
Sveta o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti na področju civilne zaščite[21]. 3.2. ODMS – ključni prispevek
k izvajanju mednarodnih zavez o morski biotski raznovrstnosti Direktiva o morju je prvi
zakonodajni instrument EU, ki se izrecno nanaša na varstvo morske biotske
raznovrstnosti v celoti. Vsebuje poseben regulativni cilj „ohranitve biotske
raznovrstnosti do leta 2020“ kot temelj za doseganje dobrega okoljskega
stanja oceanov in morij. Direktiva torej skupaj z direktivama o pticah in
habitatih[22]
določa okrepljeno politiko in pravni okvir za izpolnitev mednarodnih zavez
v zvezi z varstvom morske biotske raznovrstnosti, kot so zaveze v okviru CBD
(navedene v uvodni izjavi 18 ODMS) ali konvencije o trgovini z ogroženimi
vrstami. ODMS poleg izvajanja
ekosistemskega pristopa CBD in načela prilagodljivega upravljanja
obravnava tudi bolj specifične zahteve CBD, kot so vzpostavitev
zaščitenih morskih območij, ki jih morajo države članice
vključiti v svoje morske strategije kot del splošnega pristopa k varovanju
morskega okolja. Poleg tega bodo na podlagi Direktive ta zaščitena morska
območja, vzpostavljena v okviru drugih obveznosti EU ali mednarodnih
obveznosti, združena v en okvir: v skladno in reprezentativno mrežo
zaščitenih morskih območij (glej oddelek 5 spodaj). 3.3. Povezava z mednarodnimi
zavezami glede podnebnih sprememb Sama direktiva o morju
zadeva vplive podnebnih sprememb na oceane in kot taka posredno prispeva k
Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCC) in drugim
instrumentom, v okviru katerih je obravnavano to vprašanje. Na podlagi OMDS se
izboljšuje znanje o podnebnih vplivih na morsko okolje. Države članice
morajo v skladu z OMDS v svojih začetnih presojah upoštevati različne
dejavnike, povezane s podnebjem, kot so spremembe temperature morja in ledenega
pokrova ter zakisljevanje oceanov. V morskih strategijah
držav članic v okviru ODMS je lahko obravnavano tudi prilagajanje
podnebnim spremembam. Ob upoštevanju različnih obremenitev in vplivov
glede na različne vzorce človekovih dejavnosti in vpliv podnebnih
sprememb bo morda treba opredelitev dobrega okoljskega stanja sčasoma
prilagoditi[23]. Zdravi oceani imajo kot
ponori ogljika pomembno ublažitveno vlogo. Morsko okolje je mogoče
uporabljati za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ter zajemanje in
skladiščenje ogljika. To so človekove dejavnosti, katerih obremenitve
in vplive je treba upravljati v okviru Direktive. 4. Ključna vloga konvencij o
regionalnih morjih Morske vode iz ODMS so
obravnavane v štirih konvencijah o regionalnih morjih: Konvenciji o varstvu
morskega okolja severovzhodnega Atlantika (OSPAR), Konvenciji o varstvu
morskega okolja območja Baltiškega morja (HELCOM), Konvenciji za varstvo
morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja (Barcelonska konvencija)
ter Konvenciji o varstvu Črnega morja pred onesnaženjem (Bukareška
konvencija)[24].
Med temi konvencijami je nekaj bistvenih razlik, zlasti kar zadeva vlogo držav,
ki niso članice EU (npr. 9 od 10 pogodbenic je držav članic EU na
območju Baltika, 7 od 22 pogodbenic pa na območju Sredozemlja). Cilj konvencij o
regionalnih morjih je izboljšati regionalno upravljanje morskih regij in
okrepiti varstvo morskega okolja. Direktiva o morju vsebuje več
določb, katerih cilj je zagotoviti, da njeno izvajanje prispeva k
dejavnostim iz konvencij, v katerih so obravnavane morske regije ali podregije
EU, in da te dejavnosti nadgrajuje. Člen 6(1) jasno
določa, da morajo države članice za dosego usklajenosti uporabljati
obstoječe regionalne institucionalne strukture sodelovanja, vključno
s strukturami, ki jih določajo konvencije o regionalnih morjih. V več
zadevnih konvencijah je bilo izrecno sklenjeno, da se uvede funkcija za
spodbujanje regionalnega izvajanja ODMS. Člen 6(2) določa, da si
morajo države članice v okviru ustreznih mednarodnih forumov,
vključno z uporabo mehanizmov, določenih v konvencijah o regionalnih
morjih, prizadevati za uskladitev svojih ukrepov s tretjimi državami z namenom
vzpostavitve in izvajanja morskih strategij ter po potrebi za razširitev
usklajevanja in sodelovanja na vse države članice, vključno s
kopenskimi državami. ODMS zagotavlja
upoštevanje konvencij o regionalnih morjih in drugih mednarodnih sporazumov v
vseh fazah razvoja morskih strategij, pri čemer se zagotovi, da so
uporabljene metodologije skladne v vseh morskih regijah ali podregijah in da se
upoštevajo čezmejni učinki. Direktiva o morju prispeva
tudi k izpolnjevanju obveznosti in pomembnih zavez EU in držav članic,
sprejetih na podlagi teh konvencij o regionalnih morjih. To na primer
vključuje obveznosti glede sprejetja vseh mogočih ukrepov za
preprečitev in odpravo onesnaževanja iz morskih in kopenskih virov,
vključno z vplivom izpustov iz točkovnega vira na morsko okolje. V
konvencije o regionalnih morjih so vključene tudi izrecne zaveze za
sprejetje ali upoštevanje ekosistemskega pristopa h gospodarjenju z morskimi
vodami in za ohranitev morskih virov, vključno z obveznostmi glede
sprejetja ukrepov za varstvo in ohranitev ekosistemov in biotske
raznovrstnosti, kot so zahteve za ureditev uvajanja invazivnih vrst. Direktiva
o morju uvaja vse te elemente kot bistveno značilnost za doseganje dobrega
okoljskega stanja. Konvencije o regionalnih
morjih vsebujejo tudi določbe o dostopu do informacij o stanju morskega
okolja, obveznosti držav glede izvajanja programov spremljanja in raziskovalnih
programov ter obveznosti naknadnega poročanja, ki so vključene v
direktivo o morju (glej oddelek 2.4). 5. ODMS in druge zadevne politike EU Veliko politik EU zadeva
morsko okolje, zlasti politike na področju ribištva, prometa, industrije,
kmetijstva, regionalnega razvoja, raziskav, energetike, zunanjih odnosov, in
tudi pomembne elemente okoljske politike, kot je voda. Vendar te politike niso
posebej namenjene usklajenemu varstvu morskega okolja. Človekove
dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje, so zato obravnavane za vsak sektor
posebej. Cilj ODMS je zagotavljanje
skladnosti, doslednosti in vključevanja ukrepov, sprejetih v skladu z
različnimi drugimi pravnimi instrumenti EU, da bi se dosegel glavni cilj
te direktive. Kot je določeno v členu 20, je treba torej pri
obravnavanju prispevka ODMS k mednarodnim obveznostim in zavezam upoštevati
določene obveznosti in ukrepe, ki jih določa ostala zakonodaja EU na
ravni Skupnosti. Okvirna direktiva o vodah[25] je tesno povezana
z direktivo o morju. V njej je določen cilj doseganja dobrega stanja vseh
površinskih in podzemnih voda v EU do leta 2015, vključno z obalnimi
vodami, s čimer dopolnjuje cilj doseganja dobrega okoljskega stanja v
skladu z direktivo o morju. Z ukrepi, sprejetimi v skladu z okvirno direktivo o
vodah, se bosta zmanjšala onesnaževanje morja in vnos hranil iz kopenskih virov,
pri tem pa se bodo zavarovali ekosistemi v obalnih vodah in somornicah, ki so
ključna drstitvena območja za veliko vrst morskih rib. Zahteva o izvajanju
presoje vplivov na okolje (PVO) za projekte in dejavnosti v EU na kopnem in
morju je določena v Direktivi 2011/92/EU; podobne obveznosti veljajo
pri pripravi načrtov in programov v skladu z Direktivo 2001/42/ES, ki
se imenuje direktiva o strateški okoljski presoji (SOP). ODMS ne vključuje
izrecno zahteve za izvajanje SOP za načrte in programe, ki zadevajo morsko
okolje. Kljub temu se SOP uporablja za posamezne primere, kot je to potrdilo
Sodišče[26],
če so izpolnjeni njeni pogoji, zlasti da zadevni načrt določa
okvir za razvoj projektov v prihodnosti. Morske strategije morajo glede na
svojo vsebino spadati na področje uporabe SOP. Za programe ukrepov bo
verjetno treba izvajati SOP, saj je v Prilogi VI k ODMS določeno, da
lahko ti programi določajo okvir za projekte in dejavnosti v prihodnosti. Direktiva o habitatih[27] (člen 6)
poleg tega določa, da je treba ustrezno presojo izvesti za vsak načrt
ali projekt, ki bi lahko bistveno vplival na posebna ohranitvena območja,
določena v skladu z Direktivo, in posebna območja varstva,
določena v skladu z direktivo o pticah. Ker ta posebna ohranitvena območja
prispevajo k zaščitenim morskim območjem, vzpostavljenim v skladu z
ODMS, je treba presojo iz člena 6 direktive o habitatih običajno
izvesti v zvezi z morskimi strategijami in programi ukrepov takih dejavnosti.
Te presoje so lahko vključene v postopke SOP. EU je oblikovala številne
politične zaveze na visoki ravni v zvezi z varstvom biotske
raznovrstnosti. Glavni cilj je zaustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in
poslabšanje ekosistemskih storitev v EU do leta 2020 ter jih obnoviti,
kolikor je mogoče. Ti politični cilji so vključeni v strategijo
EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020[28]
ter so opredeljeni v specifičnih ciljih in ukrepih, povezanih z doseganjem
cilja direktive o morju in drugih zakonodajnih aktov EU, ki obravnavajo varstvo
ogroženih vrst in trajnostno izkoriščanje staležev rib. V skladu z direktivama o
habitatih in pticah morajo države članice zagotoviti ugodno stanje
ohranjenosti več morskih habitatov in vrst ter pozitivno stanje populacije
vseh naravno prisotnih morskih vrst, vključno s selitvenimi vrstami ptic. Velik
del obalnih in morskih območij EU je bil v skladu z zadevnima direktivama že
ali še bo imenovan kot območje Natura 2000. ODMS priznava, da je
vzpostavitev zaščitenih morskih območij, vključno z območji
Natura 2000, ki so bila ali bodo imenovana v skladu z direktivama o
habitatih in pticah, pomemben prispevek k doseganju dobrega okoljskega stanja,
ter zahteva, da se mreže zaščitenih morskih območij vključijo v
programe ukrepov morskih strategij (člen 13(4)). Poleg tega
člen 13(4) ODMS določa, da morajo biti mreže zaščitenih
morskih območij skladne in reprezentativne ter ustrezno vključevati
raznovrstnost sestavnih ekosistemov, pri čemer izrecno presega
Naturo 2000, saj te mreže razširja na zaščitena morska območja,
določena v okviru konvencij o regionalnih morjih. Člen 13(5)
tudi zagotavlja jasno povezavo med določitvijo zaščitenih morskih
območij in morebitnimi ukrepi v skladu s skupno ribiško politiko (SRP).
ODMS torej v tem primeru deluje zlasti kot okvir, v katerem je mogoče v
obstoječe ukrepe vključiti nove pobude in jih dopolniti z njimi. SRP določa pristop k
upravljanju skupnega ribištva z namenom urejanja dejavnosti ribištva in
akvakulture, pri čemer ta pristop temelji na sodelovanju. V skladu s
predlagano reformo SRP iz leta 2011[29]
morajo biti vsi staleži nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni
donos, pri čemer se morajo upoštevati vplivi ribolova na okolje. Reforma
izrecno zahteva vključitev ciljev ODMS. Direktiva o morju tako dopolnjuje
SRP, pri čemer zagotavlja povezavo med ribiškimi politikami in drugimi
bistvenimi vidiki varstva okolja (kot sta ohranjanje biotske raznovrstnosti ter
varstvo habitatov in s tem povezanih vrst). Tudi različni
zakonodajni instrumenti EU, kot so direktiva o nitratih[30], direktiva o
prednostnih snoveh[31]
in okvirna direktiva o odpadkih[32],
vplivajo na stopnjo onesnaženosti morskega okolja. ODMS dopolnjuje te
specifične zakonodajne akte EU. Poleg tega sta direktiva o
morju in politika EU na področju civilne zaščite med seboj tesno
povezani, pri čemer zadevna politika vzpostavlja okvir za sodelovanje na
ravni EU za ravnanje ob vseh vrstah nesreč na vseh stopnjah cikla ravnanja
ob nesrečah, vključno s preprečevanjem, pripravljenostjo,
odzivnostjo in obnovo[33].
Direktiva o morju je tudi
okoljski steber celostne pomorske politike (CPP). Njena funkcija je poudarjena
v več dosežkih v okviru CPP, vključno s prostorskim načrtovanjem
morskega okolja, znanjem o morju in regionalnimi strategijami. Direktiva o morju kot taka
usmerja več obveznosti, zavez in pobud na ravni EU ter prispeva k
njihovemu izvajanju, pri čemer zagotavlja njihovo trajnost in prispeva k
cilju splošne skladnosti iz člena 1(4). 6. Pogled v prihodnost: ODMS in izvajanje
sklepnega dokumenta Rio+20 V sklepnem dokumentu
Rio+20 z naslovom Prihodnost, ki si jo želimo, je izraženih več konceptov
iz direktive o morju. Dokument zajema zavezo za varstvo in obnovitev zdravja,
produktivnosti in prilagodljivosti oceanov in morskih ekosistemov ter ohranitev
njihove biotske raznovrstnosti, da bi se zagotovila njihovo ohranjanje ter
trajnostna raba za sedanje in prihodnje generacije. V njem je poudarjena
potreba po učinkoviti uporabi ekosistemskega pristopa in previdnostnega
pristopa pri upravljanju dejavnosti, ki vplivajo na morsko okolje. Dokument
vsebuje tudi posebne zaveze, vključno s potrebo po usklajenih strategijah
za boj proti onesnaževanju, sprejetje ukrepov za bistveno zmanjšanje obsega
morskih naplavin do leta 2025 ali sprejetje ukrepov v zvezi z invazivnimi
vrstami. ODMS bo ena od glavnih politik EU za izvajanje zavez Rio+20 v zvezi z
morjem v EU. Glavni sklep iz Ria je bil
tudi, da je treba nujno obravnavati vprašanje ohranjanja in trajnostne rabe
morske biotske raznovrstnosti območij, ki niso v nacionalni pristojnosti,
vključno s sprejetjem odločitve o oblikovanju mednarodnega
instrumenta v okviru UNCLOS. Pri doseganju tega cilja je treba upoštevati
potrebo po ohranitvi morske biotske raznovrstnosti, kot je bilo dogovorjeno v
Riu in določeno v ODMS, in sicer skupaj s sektorskimi ukrepi, sprejetimi v
Riu, zlasti kar zadeva ribištvo. Ti ukrepi vključujejo potrebo po
okrepitvi prizadevanj za dosego cilja za leto 2015, tj. nujna ohranitev
ali obnovitev staležev na ravneh, ki omogočajo največji trajnostni
donos[34],
ter okrepitev ukrepanja za upravljanje prilova, zavržkov in drugih negativnih
vplivov ribištva na ekosisteme, vključno z odpravo škodljivih ribolovnih
postopkov. ODMS podobno kot CBD poleg
tega združuje varstvo in trajnostno rabo ter je nujna za izvajanje zelenega
gospodarstva. Na podlagi sklepnega dokumenta Rio+20 bo EU še naprej podpirala
„modro gospodarstvo“, na podlagi katerega so načela zelenega gospodarstva
med drugim razširjena na ohranjanje in trajnostno rabo morskih virov. 7. Sklepne ugotovitve ODMS je okvirna direktiva,
ki spodbuja pristop celostnega in prilagodljivega upravljanja k človekovim
dejavnostim, ki vplivajo na morsko okolje. To je po svoji naravi prilagodljiv
politični instrument za vključevanje mednarodnih zavez v politike EU
o vodah EU. Ta prilagodljivost, vključno z rednim šestletnim obdobjem za
posodobitev morskih strategij, bo v prihodnosti omogočila prilagajanje
novim zavezam, kot so tiste, sprejete na konferenci Rio+20, in njihovo
spremljanje. Glede na geografsko
področje uporabe direktive o morju, ki ne vključuje odprtega morja,
nekatere mednarodne zaveze o morskem okolju ne spadajo v njeno področje
uporabe. V več drugih primerih so različni zakonodajni instrumenti EU
bolje prilagojeni izvajanju mednarodnih zavez v posameznih sektorjih. Ena od
pozitivnih ugotovitev je, da ti instrumenti vse bolj delujejo v sinergiji z
mehanizmi ODMS in prispevajo k njenim ciljem. Zdaj se začenja
ključna faza izvajanja direktive o morju, in sicer na podlagi priprave
začetnih presoj, določitve dobrega okoljskega stanja in
določitve okoljskih ciljev s strani držav članic, pri čemer bo
Evropska komisija analizirala njihovo ustreznost in skladnost. Raven
zastavljenih ciljev, v okviru katerih bo v državah članicah izvedenih
veliko mednarodnih zavez, ki so obravnavane v ODMS, je torej tesno povezana z
načinom opredelitve dobrega okoljskega stanja in naknadnim popolnim
izvajanjem določb Direktive na nacionalni ravni. Konvencije o regionalnih
morjih bodo v tem okviru še naprej imele zelo pomembno vlogo in bodo tesno
vključene v nadaljnje spremljanje prvih mejnikov izvajanja direktive o
morju, s čimer se bo zagotovila boljša skladnost nacionalnih pristopov
znotraj njihove regije. [1] Direktiva 2008/56/ES Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za
ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o
morski strategiji), UL L 164, 25.6.2008. [2] Enajst deskriptorjev vključuje
naslednje: 1. biotska raznovrstnost se ohranja; 2. neavtohtone vrste ne
škodujejo ekosistemu; 3. populacije komercialnih vrst rib so zdrave; 4.
elementi prehranjevalnih spletov zagotavljajo dolgoročno številčnost
in razmnoževanje; 5. evtrofikacija je minimalna; 6. neoporečnost morskega
dna omogoča delovanje ekosistema; 7. trajna sprememba hidrografskih
pogojev ne škoduje ekosistemu; 8. koncentracije onesnaževal nimajo nobenih
učinkov; 9. onesnaževala v morski hrani ne presegajo varnih ravni; 10.
morski odpadki ne povzročajo škode; 11. uvedba energije (vključno s
podvodnim hrupom) ne škoduje ekosistemu. [3] http://ec.europa.eu/environment/marine/. [4] Z Deklaracijo o okolju in razvoju iz Ria, ki je bila
sprejeta na konferenci Združenih narodov o okolju in razvoju (UNCED)
leta 1992, je bilo razglašenih 27 temeljnih načel, namenjenih
usmerjanju prihodnjih odločitev in politik ob upoštevanju okoljskih posledic
družbeno-gospodarskega razvoja. [5] A/CONF.216/L.1 [6] Agenda 21 je nezavezujoč
načrt in globalni akcijski načrt za trajnostni razvoj, o katerem se
je UNCED dogovoril leta 1992. http://www.un.org/esa/dsd/agenda21/. [7] Člen 11 Pogodbe o
delovanju Evropske unije (PDEU). [8] Člen 191 PDEU. [9] Agenda 21, CBD in redni
postopek ZN spodbujajo prilagodljivo upravljanje, pri čemer je večina
konvencij o regionalnih morjih ta instrument vključila v svoje
instrumente. [10] Konvencija Gospodarske komisije
Združenih narodov za Evropo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri
odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, ki je bila
sprejeta leta 1998. [11] Glej uvodno izjavo 17 ODMS. [12] Glej ODMS, člen 11 in
Priloga V. [13] Glej člen 6 ODMS. [14] Direktiva o celovitem
preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja 2008/1/ES,
UL L 24, 29.1.2008, str. 8–29. [15] Direktivi 2011/92/EU in 2001/42/ES. [16] Mednarodna konvencija o
preprečevanju onesnaževanja morja z ladij (MARPOL). [17] Mednarodna konvencija o
pripravljenosti, odzivanju in sodelovanju pri onesnaženju z olji ter Protokol o
pripravljenosti, odzivanju in sodelovanju pri dogodkih onesnaženja z nevarnimi
in zdravju škodljivimi snovmi. [18] Sporazum o sodelovanju pri ravnanju v
primeru onesnaženja Severnega morja z nafto in drugimi škodljivimi snovmi. [19] Direktiva 2009/16/ES, UL L 131, 28.5.2009, str. 57–100. [20] Direktiva 2000/59/ES, UL L 332, 28.12.2000, str. 81–90,
kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1137/2008. [21] Odločba Sveta 2007/779/ES, Euratom (prenova). [22] Direktiva Sveta 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter
prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst ter Direktiva 2009/147/ES
o ohranjanju prosto živečih ptic, UL L 20, 26.1.2010, str. 7–25. [23] Uvodna izjava 34. [24] Glej uvodno izjavo 19 ODMS. [25] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000
o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike. UL L 327,
22.12.2000. [26] Glej zadevi C-105/09 in C-295/10. [27] DIREKTIVA SVETA 92/43/EGS z dne 21. maja 1992
o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in
rastlinskih vrst (UL L 206, 22.7.1992, str. 7). [28] COM(2011) 244 final. Naše
življenjsko zavarovanje, naš naravni kapital: strategija EU za biotsko
raznovrstnost do leta 2020. [29] COM(2011) 425 final. Predlog
Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o skupni ribiški politiki. [30] Direktiva 91/676/EGS,
UL L 375, 31.12.1991, str. 1–8, kakor je bila nazadnje
spremenjena z Uredbo (ES) št. 1137/2008, UL L 311, 21.11.2008,
str. 1–54. [31] Direktiva 2008/105/ES, UL L 348, 24.12.2008, str. 84–97. [32] Direktiva 2008/98/ES, UL L 312, 22.11.2008, str. 3–30. [33] Odločba Sveta 2007/779/ES, Euratom o vzpostavitvi mehanizma
Skupnosti na področju civilne zaščite (prenova). [34] Cilj, ki je bil najprej dogovorjen na svetovnem vrhu o trajnostnem
razvoju v Johannesburgu leta 2002.