KAZALO

1........... Uvod.............................................................................................................................. 3

1.1........ Sprejemanje družbene odgovornosti je v interesu podjetij…............................................ 3

1.2........ … ter v interesu družbe kot celote................................................................................... 3

1.3........ Zakaj Komisija predstavlja to strategijo zdaj?.................................................................. 4

2........... Ocena učinka evropske politike o CSR........................................................................... 4

3........... Sodobno razumevanje družbene odgovornosti podjetij.................................................... 6

3.1........ Nova opredelitev............................................................................................................ 6

3.2........ Mednarodno priznana načela in smernice......................................................................... 6

3.3........ Večrazsežnostma narava CSR........................................................................................ 6

3.4........ Vloga javnih organov in drugih interesnih skupin............................................................... 7

3.5........ CSR in socialno podjetništvo.......................................................................................... 7

3.6........ CSR in socialni dialog..................................................................................................... 7

4........... Načrt ukrepanja za obdobje 2011–2014........................................................................ 8

4.1........ Krepitev prepoznavnosti CSR in širjenje dobre prakse.................................................... 8

4.2........ Izboljšanje in spremljanje zaupanja v podjetja.................................................................. 9

4.3........ Izboljšanje postopka samoregulacije in koregulacije......................................................... 9

4.4........ Izboljšano tržno nagrajevanje CSR................................................................................ 10

4.4.1..... Potrošnja...................................................................................................................... 10

4.4.2..... Javna naročila............................................................................................................... 10

4.4.3..... Naložbe....................................................................................................................... 10

4.5........ Boljše razkrivanje socialnih in okoljskih informacij podjetij............................................. 11

4.6........ Nadaljnje vključevanje CSR v izobraževanje, usposabljanje in raziskave........................ 12

4.7........ Pomen nacionalnih in podnacionalnih politik CSR.......................................................... 12

4.8........ Boljše usklajevanje evropskega in svetovnega pristopa k CSR....................................... 12

4.8.1..... Pomen mednarodno priznanih načel in smernic CSR...................................................... 12

4.8.2..... Izvajanje vodilnih načel UN o podjetništvu in človekovih pravicah.................................. 13

4.8.3..... Pomen CSR v odnosih z drugimi državami in regijami po svetu....................................... 14

5........... Sklep........................................................................................................................... 14

1. Uvod

Evropska komisija je družbeno odgovornost podjetij (Corporate social responsibility – CSR) opredelila kot „koncept, po katerem podjetja v svoje poslovne dejavnosti in odnose z interesnimi skupinami prostovoljno vključujejo družbena in okoljska vprašanja“[1].

Pri družbeni odgovornosti podjetij gre za ukrepe podjetij, ki presegajo njihove pravne obveznosti do družbe in okolja. Nekateri regulativni ukrepi lahko ustvarijo okolje, ki je ugodnejše za podjetja, ki prostovoljno prevzemajo družbeno odgovornost.

1.1. Sprejemanje družbene odgovornosti je v interesu podjetij…

Za konkurenčnost podjetij je strateški pristop k družbeni odgovornosti podjetij (v nadaljnjem besedilu: CSR) vedno pomembnejši. Prinese lahko koristi pri upravljanju tveganj in prihranek stroškov ter izboljša dostop do kapitala, odnose s strankami, upravljanje človeških virov ter inovacijsko zmogljivost[2].

CSR zahteva sodelovanje z zunanjimi in notranjimi interesnimi skupinami ter tako podjetjem omogoča, da predvidijo in izkoristijo hitro spreminjajoča se družbena pričakovanja in pogoje poslovanja. Tako lahko spodbudi razvoj novih trgov in ustvarja priložnosti za rast.

S prevzemanjem družbene odgovornosti si lahko podjetja pridobijo dolgoročno zaupanje zaposlenih, potrošnikov in državljanov, kar je podlaga za trajnostne poslovne modele. Visoka raven zaupanja pa tudi prispeva k ustvarjanju okolja, v katerem so podjetja lahko inovativna in rastejo.

1.2. … ter v interesu družbe kot celote

S sprejemanjem družbene odgovornosti lahko podjetja pomembno prispevajo k ciljem Pogodbe Evropske unije, kot sta trajnostni razvoj in visokokonkurenčno socialno tržno gospodarstvo. CSR podpira cilje strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast, vključno s ciljem 75-odstotne zaposlenosti[3]. Odgovorno ravnanje podjetij je zlasti pomembno, ko subjekti iz zasebnega sektorja zagotavljajo javne storitve. Del družbene odgovornosti podjetij je tudi ublažitev družbenih učinkov sedanje gospodarske krize, vključno z izgubo delovnih mest. CSR vsebuje sklop vrednot, na katerih je mogoče zgraditi bolj povezano družbo in utemeljiti prehod na trajnostni gospodarski sistem.

1.3. Zakaj Komisija predstavlja to strategijo zdaj?

Svet in Evropski Parlament sta pozvala Komisijo, naj nadalje razvije svojo politiko CSR[4]. V strategiji Evropa 2020 se je Komisija obvezala, da bo obnovila strategijo EU za spodbujanje družbene odgovornosti podjetij. V svojem sporočilu o industrijski politiki iz leta 2010 je Komisija navedla, da bo predstavila nov predlog za politiko CSR[5]. V Aktu za enotni trg je navedla, da bo do konca leta 2011 sprejela novo sporočilo o CSR[6].

Gospodarska kriza in njene družbene posledice so do neke mere omajale zaupanje potrošnikov in zaupanje v gospodarstvo. Poleg tega se je pozornost javnosti usmerila na socialno in etično ravnanje podjetij. Cilj Komisije je, da z obnovljenimi prizadevanji pri spodbujanju CSR srednje- in dolgoročno ustvari pogoje za trajnostno rast, odgovorno ravnanje podjetij in nastajanje trajnih delovnih mest.

2. Ocena učinka evropske politike o CSR

Komisija je imela pionirsko vlogo pri razvoju javne politike spodbujanja CSR vse od zelene knjige iz leta 2001[7] in ustanovitve Foruma evropskih interesnih skupin za družbeno odgovornost podjetij. Leta 2006 je Komisija objavila novo politiko, v središču katere je bila močna podpora pobudi podjetij z naslovom Evropska zveza za družbeno odgovornost podjetij[8]. V okviru te politike je bilo opredeljenih osem prednostnih področij delovanja EU: ozaveščanje in izmenjava najboljših praks; podpora pobudam interesnih skupin; sodelovanje z državami članicami; obveščanje potrošnikov in transparentnost; raziskave; izobraževanje; mala in srednja podjetja ter mednarodna razsežnost družbene odgovornosti podjetij.

Ta politika je prispevala k napredku, doseženemu na področju CSR. Med kazalniki napredka so med drugim:

– število podjetij EU, ki so se zavezala desetim načelom CSR globalnega dogovora Združenih narodov, je s 600 leta 2006 naraslo na več kot 1 900 leta 2011;

– število organizacij, registriranih v sistemu za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), je s 3 300 leta 2006 naraslo na več kot 4 600 leta 2011[9];

– število podjetij EU, ki so podpisala nadnacionalne sporazume družb s svetovnimi ali evropskimi delavskimi organizacijami o vprašanjih, kot so delovni standardi, je z 79 leta 2006 naraslo na več kot 140 leta 2011;

– število članov pobude za spoštovanje socialnih standardov (Business Social Compliance Initiative), evropske pobude podjetij za izboljšanje delovnih pogojev v dobavnih verigah, je z 69 leta 2007 naraslo na več kot 700 leta 2011;

– število evropskih podjetij, ki v skladu s smernicami pobude za globalno poročanje objavljajo poročila o trajnosti, je z 270 leta 2006 naraslo na več kot 850 leta 2011.

V okviru evropske zveze za družbeno odgovornost podjetij so vodilna podjetja razvila vrsto praktičnih instrumentov za osrednja vprašanja[10]. Zvezo je podprlo okoli 180 podjetij. Podprla so jo tudi nacionalna združenja delodajalcev, ki so sprejela številne ukrepe za spodbujanje CSR.

Kljub doseženemu napredku pa pomembni izzivi ostajajo. Številna podjetja v EU še niso v celoti vključila socialnih in okoljskih vprašanj v svoje poslovanje ter osrednjo strategijo. Nadaljujejo se obtožbe, da manjšina evropskih podjetij še vedno krši človekove pravice in ne spoštuje temeljnih delovnih standardov. Le 15 od 27 držav članic EU ima nacionalne okvire politike za spodbujanje CSR[11].

Komisija je opredelila številne dejavnike za nadaljnje povečanje učinka svoje politike CSR, med drugim:

– potrebo po uravnoteženem večstranskem pristopu, ki vključuje stališča podjetij, interesnih skupin, pri katerih ne gre za podjetja, in držav članic;

– potrebo po jasnejši opredelitvi, kaj se pričakuje od podjetij, ter uskladitvi opredelitve CSR v EU z novimi in posodobljenimi mednarodnimi načeli in smernicami;

– potrebo po spodbujanju tržnega nagrajevanja odgovornega ravnanja podjetij, vključno s politiko naložb in javnih naročil;

– potrebo po upoštevanju sistemov samoregulacije in koregulacije, ki so pomembni instrumenti podjetij pri prevzemanju družbene odgovornosti;

– potrebo po obravnavi preglednosti podjetij v socialnih in okoljskih vprašanjih z vidika vseh interesnih skupin, vključno s samimi podjetji;

– potrebo po večjem poudarku na človekovih pravicah, ki so vedno pomembnejši vidik CSR;

– potrebo po priznanju vloge dopolnilnih predpisov pri ustvarjanju okolja, ki podjetja spodbuja k prevzemanju družbene odgovornosti.

V preostalem besedilu tega sporočila je predstavljeno sodobno razumevanje CSR, vključno z najnovejšo opredelitvijo in novim načrtom ukrepanja. Sporočilo temelji na politiki iz leta 2006, obenem pa uvaja pomembne nove elemente, ki lahko dodatno okrepijo učinek politike. Namen sporočila je utrditi svetovni vpliv EU na tem področju ter tako EU omogočiti uspešnejše uveljavljanje interesov in vrednot v odnosih z drugimi regijami in državami. Poleg tega želi biti v pomoč pri usmerjanju in usklajevanju politik držav članic EU, da se zmanjša tveganje različnih pristopov, ki bi lahko povzročili dodatne stroške za podjetja, ki poslujejo v več kot eni državi članici.

3. Sodobno razumevanje družbene odgovornosti podjetij 3.1. Nova opredelitev

Komisija predstavlja novo opredelitev CSR kot „odgovornosti podjetij za njihove učinke na družbo“. Pogoj za prevzemanje te odgovornosti je spoštovanje veljavne zakonodaje in kolektivnih pogodb med socialnimi partnerji. Podjetja bi morala imeti za dosledno izpolnjevanje družbene odgovornosti vzpostavljen postopek za vključevanje socialnih, okoljskih in etičnih vprašanj ter vprašanj človekovih pravic in potrošniških vprašanj v svoje poslovanje in osrednjo strategijo v tesnem sodelovanju z interesnimi skupinami, z namenom da:

– optimirajo oblikovanje skupnih vrednot za lastnike/delničarje ter interesne skupine in družbo nasploh;

– opredelijo, preprečijo in ublažijo možne negativne učinke.

Zapletenost tega postopka je odvisna od dejavnikov, kot je velikost podjetja in vrsta poslovne dejavnosti. Za večino malih in srednjih podjetij, zlasti za mikropodjetja, bo postopek CSR verjetno ostal neformalen in intuitiven.

Za čim uspešnejše oblikovanje skupnih vrednot so podjetja pozvana k dolgoročnemu in strateškemu pristopu k CSR ter preučitvi priložnosti za razvoj inovativnih izdelkov, storitev in poslovnih modelov, ki prispevajo k družbeni blaginji ter ustvarjajo kakovostnejša in produktivnejša delovna mesta.

Za opredelitev, preprečevanje in ublažitev negativnih učinkov so velika podjetja in podjetja, pri katerih je tveganje takih učinkov še posebej izrazito, pozvana k izvajanju postopka skrbnega pregleda na podlagi tveganja, tudi v njihovih dobavnih verigah.

Za nekatere vrste podjetij, kot so zadruge, vzajemne družbe in družinska podjetja, sta značilni lastniška struktura in struktura upravljanja, ki sta še zlasti spodbudni za odgovorno ravnanje podjetij.

3.2. Mednarodno priznana načela in smernice

Podjetja, ki stremijo k formalnemu pristopu k CSR, zlasti velika podjetja, se lahko zgledujejo po merodajnih mednarodno priznanih načelih in smernicah, zlasti po nedavno posodobljenih smernicah OECD za večnacionalna podjetja, desetih načelih globalnega dogovora Združenih narodov, usmerjevalnem standardu ISO 26000 o družbeni odgovornosti, tristranski deklaraciji ILO o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike ter vodilnih načelih Združenih narodov o podjetništvu in človekovih pravicah. Ta osrednji sklop mednarodno priznanih načel in smernic predstavlja razvijajoči se in nedavno okrepljeni globalni okvir za CSR. Evropsko politiko spodbujanja CSR je treba v celoti uskladiti s tem okvirom.

3.3. Večrazsežnostna narava CSR

V skladu s temi načeli in smernicami CSR zajema najmanj človekove pravice, delovne in zaposlovalne prakse (npr. usposabljanje, različnost, enakost spolov ter zdravje in blagostanje zaposlenih), okoljska vprašanja (npr. biotsko raznovrstnost, podnebne spremembe, učinkovitost virov, oceno življenjskega cikla in preprečevanje onesnaževanja) ter boj proti podkupovanju in korupciji. Del načrta za CSR so tudi vključenost in razvoj skupnosti, vključevanje invalidnih oseb ter interesi potrošnikov, vključno z zasebnostjo. Med pomembna skupna vprašanja spadata tudi spodbujanje družbene in okoljske odgovornosti v dobavni verigi ter razkrivanje nefinančnih informacij. Komisija je sprejela sporočilo o politikah EU in prostovoljstvu, v katerem priznava prostovoljno udejstvovanje zaposlenih kot izraz CSR[12].

Poleg tega Komisija v odnosih med državami spodbuja tri načela dobrega davčnega upravljanja: preglednost, izmenjavo informacij in pravično davčno konkurenco. Podjetja so pozvana, da si po potrebi prizadevajo tudi za izvajanje teh načel.

3.4. Vloga javnih organov in drugih interesnih skupin

Razvoj CSR bi morala usmerjati podjetja sama. Javni organi bi morali igrati podporno vlogo s premišljeno kombinacijo prostovoljnih ukrepov politike ter po potrebi dopolnilnih predpisov, npr. za spodbujanje preglednosti, oblikovanje tržnih pobud za odgovorno ravnanje podjetij in zagotavljanje odgovornosti podjetij.

Podjetjem je treba zagotoviti prožnost za inovacije in razvoj ustreznega pristopa k CSR. Vseeno pa številna podjetja cenijo načela in smernice javnih organov, na podlagi katerih lahko ocenijo svoje politike in uspešnost ter spodbujajo enake konkurenčne pogoje.

Sindikati in organizacije civilne družbe opozarjajo na probleme, izvajajo pritisk za izboljšave ter lahko s podjetji konstruktivno sodelujejo pri iskanju ustreznih rešitev. Potrošniki in vlagatelji lahko s svojimi potrošniškimi oziroma naložbenimi odločitvami poskrbijo za tržno nagrajevanje družbeno odgovornih podjetij. Mediji lahko obveščajo o pozitivnih in negativnih učinkih podjetij. Javni organi ter te druge interesne skupine bi morali izkazati družbeno odgovornost, tudi v svojih odnosih s podjetji.

3.5. CSR in socialno podjetništvo

Družbena odgovornost je relevantna za vsa podjetja. To sporočilo spremlja dopolnilna, vendar drugače zastavljena pobuda za socialno podjetništvo, ki podpira podjetja z izrecno socialnim in/ali okoljskim primarnim namenom, ki dobiček ponovno naložijo v ta namen ter katerih notranja organizacija odraža socialne cilje[13]. V središču pobude za socialno podjetništvo je „ekosistem“, v katerem lahko uspevajo socialno podjetništvo in socialne inovacije ter prispevajo k evropskemu socialnemu tržnemu gospodarstvu.

3.6. CSR in socialni dialog

V zadnjih letih so številni odbori za socialni dialog na sektorski ravni spodbujali dobre prakse CSR in določili smernice[14]. Komisija podpira take pobude in priznava, da CSR prispeva k socialnemu dialogu in ga dopolnjuje. Inovativne in učinkovite politike CSR so bile prav tako razvite z nadnacionalnimi sporazumi družb, sklenjenimi med podjetji ter evropskimi in svetovnimi delavskimi organizacijami[15]. EU aktivno podpira nadnacionalne sporazume družb in bo vzpostavila podatkovno zbirko takih sporazumov.

4. Načrt ukrepanja za obdobje 2011–2014

Ta načrt vsebuje zaveze Komisije ter predloge za podjetja, države članice in druge interesne skupine. Pri izvajanju tega načrta bo Komisija ves čas upoštevala posebne značilnosti MSP, zlasti njihove omejene vire, in pazila, da ne bo ustvarila nepotrebne upravne obremenitve.

4.1. Krepitev prepoznavnosti CSR in širjenje dobre prakse

Z javnim priznavanjem prizadevanj podjetij na področju CSR lahko EU prispeva k širjenju dobre prakse, podpira vzajemno učenje in spodbuja podjetja k razvijanju lastnih strateških pristopov k CSR. Na podlagi izkušenj, ki izhajajo iz pobud v različnih državah članicah, bo Komisija podprla krepitev zmogljivosti posredniških organizacij za MSP za izboljšanje kakovosti in razpoložljivosti svetovanja o CSR za mala in srednja podjetja.

Komisija je uvedla najrazličnejše programe za sodelovanje s podjetji in drugimi interesnimi skupinami o ključnih družbenih in okoljskih vprašanjih[16]. Za uspeh strategije Evropa 2020 bo pomembno nadaljnje sodelovanje s podjetji. Komisija bo zato spodbujala dialog s podjetji in drugimi interesnimi skupinami o vprašanjih, kot so zaposljivost, demografske spremembe in aktivno staranje[17] ter izzivi v svetu dela (kot so upravljanje različnosti, enakost spolov, izobraževanje in usposabljanje ter zdravje in blagostanje zaposlenih). Dialog se bo še zlasti osredotočal na sektorske pristope in širjenje odgovornega ravnanja podjetij v dobavni verigi.

Evropska pobuda CSR z naslovom „Enterprise 2020“ je primer podjetniške pobude na področju CSR, ki je še zlasti pomembna za cilje politik EU. Komisija bo sodelovala pri pregledu prvih rezultatov te pobude do konca leta 2012 in pri določanju nadaljnjih korakov.

Komisija namerava:

1. leta 2013 v več industrijskih sektorjih vzpostaviti platforme CSR z več interesnimi skupinami, da se podjetja, njihovi delavci in druge interesne skupine lahko javno zavežejo glede vprašanj CSR, relevantnih za posamezni sektor, ter zagotovijo skupno spremljanje napredka;

2. z letom 2012 vzpostaviti evropski sistem nagrajevanja CSR-partnerstev med podjetji in drugimi interesnimi skupinami.

4.2. Izboljšanje in spremljanje zaupanja v podjetja

Kot vse organizacije, vključno z vladami in sámo EU, tudi podjetja potrebujejo zaupanje državljanov. Evropska podjetja bi si morala prizadevati, da postanejo ena od skupin organizacij, ki v družbi uživajo največ zaupanja. Pričakovanja državljanov so pogosto v neskladju z dejanskim ravnanjem podjetij. To neskladje je delno posledica neodgovornega ravnanja nekaterih podjetij ter pretiranega razkazovanja zaslug na okoljskem ali družbenem področju pri drugih. Pri nekaterih podjetjih je včasih razlog nezadostno razumevanje hitro spreminjajočih se družbenih pričakovanj, pri državljanih pa nezadostno poznavanje dosežkov podjetij in omejitev, v katerih delujejo.

Komisija namerava:

3. v okviru poročila o uporabi direktive o nepoštenih poslovnih praksah[18], predvidenem za leto 2012, obravnavati vprašanje zavajajočega trženja v zvezi z okoljskimi učinki izdelkov (t. i. „zeleno pranje“) in preučila potrebo po morebitnih posebnih ukrepih;

4. za spodbujanje skupnega razumevanja in pričakovanj odpreti javno razpravo z državljani, podjetji in drugimi interesnimi skupinami o vlogi in potencialu podjetij v 21. stoletju ter redno izvajati javnomnenjske raziskave o zaupanju državljanov v podjetja in njihovem odnosu do CSR.

4.3. Izboljšanje postopka samoregulacije in koregulacije

Podjetja pogosto sodelujejo v postopkih samoregulacije in koregulacije, npr. pri kodeksih ravnanja o družbenih vprašanjih, relevantnih za zadevni sektor. Če so taki postopki ustrezno zastavljeni, si lahko pridobijo podporo interesnih skupin in so učinkovito sredstvo zagotavljanja odgovornega ravnanja podjetij. EU priznava samoregulacijo in koregulacijo kot del načrta za boljšo pripravo zakonodaje[19].

Izkušnje kažejo, da so postopki samoregulacije in koregulacije najučinkovitejši, ko: temeljijo na uvodni odprti analizi vprašanj z vsemi zadevnimi interesnimi skupinami v prisotnosti javnih organov, kot je Evropska komisija, ki je po potrebi tudi pobudnica; v nadaljnji fazi privedejo do jasnih zavez vseh interesnih skupin, skupaj s kazalniki za spremljanje uspešnosti; zagotovijo objektivne mehanizme za spremljanje, pregled uspešnosti in po potrebi možnost izboljšanja zavez ter vključujejo učinkovit mehanizem ugotavljanja odgovornosti za obravnavo pritožb v primeru neizpolnjevanja zavez.

Komisija namerava:

5. leta 2012 skupaj s podjetji in drugimi interesnimi skupinami razviti kodeks dobre prakse za samoregulacijo in koregulacijo, ki bo izboljšal učinkovitost procesa CSR.

4.4. Izboljšano tržno nagrajevanje CSR

Pozitivni učinki CSR na konkurenčnost so vedno bolj priznani, vendar so podjetja še vedno v precepu, ko družbeno najbolj odgovorno ravnanje ni nujno tudi najbolj dobičkonosno, vsaj ne kratkoročno. EU mora izboljšati politike na področju potrošnje, javnih naročil in naložb ter tako okrepiti tržne spodbude za CSR.

4.4.1. Potrošnja

V zadnjih letih so potrošniki postali vedno bolj pozorni na vprašanja v zvezi s CSR, vendar nekatere velike ovire ostajajo, npr. neustrezna obveščenost, včasih potrebno plačilo cenovne premije ter otežen dostop do informacij, potrebnih za sprejemanje premišljenih odločitev. Nekatera podjetja igrajo pionirsko vlogo pri spodbujanju kupcev k sprejemanju trajnostnejših odločitev. Ob reviziji akcijskega načrta za trajnostno porabo in proizvodnjo bo mogoče določiti nove ukrepe za spodbujanje odgovornejše potrošnje.

4.4.2. Javna naročila

Komisija je določila okvirni cilj, v skladu s katerim bi moralo do leta 2010 50 % vseh javnih naročil izpolnjevati okoljska merila. Leta 2011 je Komisija objavila priročnik o družbeno odgovornih javnih naročilih, ki pojasnjuje, kako socialne vidike vključiti v javna naročila ob hkratnem spoštovanju veljavnega pravnega okvira EU[20]. Družbeno odgovorna javna naročila lahko vključujejo pozitivne ukrepe javnih organov v pomoč nezadostno zastopanim podjetjem, kot so MSP, pri dostopu do trga javnih naročil.

Države članice in javni organi na vseh ravneh so pozvani, da v celoti izkoristijo možnosti, ki jih ponuja veljavni pravni okvir za javno naročanje. Zlasti okoljska in socialna merila je treba vključevati v javno naročanje brez diskriminacije MSP ter v skladu z določbami Pogodbe o nediskriminaciji, enaki obravnavi in preglednosti.

Komisija namerava:

6. leta 2011 v okviru pregleda direktiv o javnih naročilih zagotoviti boljšo vključenost socialnih in okoljskih vidikov v javno naročanje, ne da bi ob tem povzročila dodatno upravno obremenitev za naročnike ali podjetja ter ne da bi spodkopala načelo oddajanja naročil ponudnikom z ekonomsko najugodnejšo ponudbo.

4.4.3. Naložbe

V odziv na finančno krizo Komisija pripravlja številne predloge pravnih aktov za zagotovitev odgovornejšega in preglednejšega finančnega sistema. Z ustreznim upoštevanjem relevantnih nefinančnih informacij lahko vlagatelji prispevajo k učinkovitejšemu vlaganju kapitala in boljšemu uresničevanju dolgoročnih naložbenih ciljev. Komisija podpira krepitev zmogljivosti vlagateljev pri vključevanju nefinančnih informacij v naložbene odločitve. V tem okviru Komisija spodbuja podjetja k razkrivanju informacij, povezanih z izvajanjem standardov dobrega davčnega upravljanja.

Evropski upravitelji in lastniki premoženja, zlasti pokojninskih skladov, so pozvani k prevzemanju načel ZN o odgovornih naložbah. Javni organi imajo še posebno odgovornost spodbujanja CSR v podjetjih, ki so v njihovi lasti ali v katere vlagajo.

Komisija namerava:

7. preučiti potrebo po zahtevi za vse investicijske sklade in finančne institucije o obveščanju vseh strank (državljanov, podjetij, javnih organov itd.) o vseh etičnih merilih ali merilih odgovornih naložb, ki jih uporabljajo, ali vseh standardov ali kodeksov, po katerih se ravnajo.

4.5. Boljše razkrivanje socialnih in okoljskih informacij podjetij

Z razkrivanjem socialnih in okoljskih informacij, vključno s podnebnimi informacijami, se lahko izboljša sodelovanje z interesnimi skupinami in prepoznavanje večjih tveganj za trajnost. Razkrivanje tovrstnih informacij je tudi pomemben element odgovornosti in lahko prispeva k dvigu zaupanja v podjetja. Za izpolnjevanje potreb podjetij in drugih interesnih skupin morajo biti informacije konkretne, njihovo zbiranje pa gospodarno.

Nekatere države članice so uvedle zahteve o razkrivanju nefinančnih informacij, ki presegajo veljavno zakonodajo EU[21]. Zaradi različnih nacionalnih zahtev bi lahko prišlo do povzročitve dodatnih stroškov za podjetja, ki poslujejo v več kot eni državi članici.

Vedno več podjetij razkriva socialne in okoljske informacije. MSP tovrstne informacije pogosto razkrivajo neformalno in prostovoljno. Po ocenah enega vira približno 2 500 evropskih podjetij objavlja poročila o CSR ali trajnosti, s čimer je EU v svetu na prvem mestu[22]. Vendar je to le majhen odstotek 42 000 podjetij, ki poslujejo v EU.

Za razkrivanje socialnih in okoljskih informacij obstaja več mednarodnih okvirov, vključno s pobudo za globalno poročanje. Celovito finančno in nefinančno poročanje je pomemben srednjeročni in dolgoročni cilj, zato Komisija z zanimanjem spremlja delo Mednarodnega odbora za celovito poročanje.

Za zagotovitev enakih pogojev v skladu z Aktom za enotni trg bo Komisija predstavila zakonodajni predlog o preglednosti socialnih in okoljskih informacij, ki jih razkrivajo podjetja v vseh sektorjih. Trenutno se ocenjujejo učinki različnih možnosti za ta predlog, ki bo vključevala tudi preverjanje konkurenčnosti in test MSP. Komisija tudi razvija politiko za spodbujanje podjetij k merjenju in primerjalni analizi njihove okoljske uspešnosti s skupno metodo na podlagi življenjskega cikla, ki bi se lahko uporabljala tudi za namene razkrivanja informacij.

Vse organizacije, vključno z organizacijami civilne družbe in javnimi organi, so pozvane, da sprejmejo ukrepe za izboljšanje razkrivanja informacij o svoji uspešnosti na socialnem in okoljskem področju.

4.6. Nadaljnje vključevanje CSR v izobraževanje, usposabljanje in raziskave

Nadaljnji razvoj zahteva nove spretnosti ter spremenjene vrednote in ravnanje. Države članice lahko igrajo pomembno vlogo pri spodbujanju izobraževalnih ustanov k vključevanju CSR, trajnostnega razvoja in odgovornega državljanstva v ustrezne učne načrte v srednješolskem in univerzitetnem izobraževanju. Evropske poslovne šole so pozvane k prevzemanju načel ZN o odgovornem izobraževanju poslovodnih kadrov.

Razvoj poslovne prakse in javne politike na področju CSR podpirajo visokokakovostne akademske raziskave. Prihodnje raziskave bi morale temeljiti na izsledkih projektov, financiranih v okviru 6. in 7. okvirnega programa. Komisija bo preučila priložnosti za financiranje dodatnih raziskav in inovacij na področju CSR, podporo načelom in smernicam CSR v raziskavah, financiranih še v okviru 7. okvirnega programa, in njegovega naslednika, Obzorje 2020, ter razvoj Evropskega raziskovalnega prostora.

Komisija namerava:

8. zagotoviti nadaljnjo finančno podporo projektom izobraževanja in usposabljanja o CSR v okviru programov EU Vseživljenjsko učenje in Mladi v akciji ter leta 2012 začeti z obveščanjem pedagoških delavcev in podjetij o pomenu sodelovanja na področju CSR.

4.7. Pomen nacionalnih in podnacionalnih politik CSR

Številni ukrepi javne politike se najlaže izvajajo na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Lokalni in regionalni organi so pozvani k pametni uporabi sredstev strukturnih skladov EU v podporo razvoju CSR, zlasti pri MSP, ter k sodelovanju s podjetji pri reševanju problemov, kot sta revščina in socialna izključenost.

Komisija namerava:

9. leta 2012 z državami članicami oblikovati mehanizem medsebojnega strokovnega pregleda za nacionalne politike CSR.

Komisija poziva:

A            države članice, da s sklicevanjem na mednarodno priznana načela in smernice CSR ter v sodelovanju s podjetji in drugimi interesnimi skupinami ter ob upoštevanju vprašanj iz tega sporočila do sredine leta 2012 razvijejo in posodobijo svoje načrte ali nacionalne sezname prednostnih nalog spodbujanja CSR v okviru strategije Evropa 2020.

4.8. Boljše usklajevanje evropskega in svetovnega pristopa k CSR

EU bi se morala v razvoju mednarodnih politik CSR zavzemati za evropske interese, hkrati pa zagotavljati vključevanje mednarodno priznanih načel in smernic v lastne politike CSR.

4.8.1. Pomen mednarodno priznanih načel in smernic CSR

Za napredek pri zagotavljanju enakih pogojev v svetu bo Komisija pospešila sodelovanje z državami članicami, partnerskimi državami in ustreznimi forumi za spodbujanje spoštovanja mednarodno priznanih načel in smernic ter skladnost med njimi. Ta pristop tudi od podjetij EU terja, da obnovijo prizadevanja pri spoštovanju takih načel in smernic.

Smernice OECD so priporočila vlad večnacionalnim podjetjem. Komisija pozdravlja upoštevanje teh smernic tudi v državah nečlanicah OECD. Poleg vladne podpore je za smernice značilen poseben izvedbeni in pritožbeni mehanizem, omrežje nacionalnih kontaktnih točk, ki so jih ustanovile vse sodelujoče države, ki lahko podjetjem in interesnim skupinam z mediacijo in poravnavo pomaga pri reševanju praktičnih vprašanj.

Komisija namerava:

10. spremljati zaveze evropskih podjetij z več kot 1 000 zaposlenimi o upoštevanju mednarodno priznanih načel in smernic CSR ter upoštevati usmerjevalni standard ISO 26000 o družbeni odgovornosti pri lastnem delovanju.

Komisija poziva:

B            vsa velika evropska podjetja, da se do leta 2014 zavežejo k upoštevanju najmanj enega od naslednjih sklopov načel in smernic pri razvoju lastnega pristopa k CSR: globalni dogovor ZN, smernice OECD za večnacionalna podjetja ali usmerjevalni standard ISO 26000 o družbeni odgovornosti;

C            vsa evropska večnacionalna podjetja, da se do 2014 zavežejo k spoštovanju tristranske deklaracije ILO o načelih večnacionalnih podjetij in socialne politike.

4.8.2. Izvajanje vodilnih načel UN o podjetništvu in človekovih pravicah[23]

Eden ključnih izzivov je izboljšanje skladnosti politik EU v zvezi s podjetništvom in človekovimi pravicami. Boljše izvajanje vodilnih načel ZN bo prispevalo k izpolnjevanju ciljev EU v zvezi s specifičnimi vprašanji človekovih pravic in temeljnih delovnih standardov, vključno z delom otrok, prisilnim zaporniškim delom, trgovino z ljudmi, enakostjo spolov, nediskriminacijo, svobodo združevanja in pravico do kolektivnih pogajanj. Proces, ki bo vključeval podjetja, delegacije EU v partnerskih državah in akterje lokalne civilne družbe, zlasti organizacij za zaščito človekovih pravic, bo pomagal izboljšati razumevanje izzivov, s katerimi se soočajo podjetja v državah, v katerih človekove pravice niso zaščitene na državni ravni.

Komisija namerava:

11. v letu 2012 sodelovati s podjetji in interesnimi skupinami pri razvoju smernic o človekovih pravicah za omejeno število ustreznih industrijskih sektorjev ter smernic za mala in srednja podjetja na podlagi vodilnih načel ZN;

12. do konca leta 2012 objaviti poročilo o prednostnih nalogah EU pri izvajanju vodilnih načel, zatem pa redno objavljala poročila o napredku[24].

Komisija tudi:

D            od vseh evropskih podjetij pričakuje prevzemanje družbene odgovornosti in spoštovanje človekovih pravic, kot je opredeljeno v vodilnih načelih ZN;

E            poziva države članice, da do konca leta 2012 pripravijo nacionalne načrte izvajanja vodilnih načel ZN.

4.8.3. Pomen CSR v odnosih z drugimi državami in regijami po svetu

Mednarodno priznana načela in smernice CSR pomenijo vrednote, ki jih morajo sprejeti države, ki se želijo pridružiti Evropski uniji, zato bo Komisija to temo še naprej obravnavala v okviru pridružitvenega procesa.

Komisija spodbuja CSR s svojimi zunanjimi politikami. S kombinacijo svetovnih podpornih kampanj in dopolnilne zakonodaje bo še intenzivneje širila mednarodno priznana načela in smernice CSR ter podjetja EU spodbujala k pozitivnemu vplivu v gospodarstvih in družbah tretjih držav. Komisija bo pripravila ustrezne predloge na področju trgovine in razvoja. Poleg tega bo po potrebi predlagala obravnavo CSR v že vzpostavljenih dialogih s partnerskimi državami in regijami.

Potrebo po podpori CSR priznava tudi razvojna politika EU[25]. S spodbujanjem spoštovanja socialnih in okoljskih standardov lahko podjetja EU prispevajo k boljšemu upravljanju in vključujoči rasti v državah v razvoju. Razvojni učinek še krepijo poslovni modeli, usmerjeni na revno prebivalstvo kot potrošnike, proizvajalce in distributerje. Iskanje sinergij z zasebnim sektorjem bo vedno pomembnejše za razvojno sodelovanje EU ter za odzive EU na naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek. Podjetja so lahko pomemben dejavnik s podpiranjem prostovoljstva zaposlenih. Prihodnji Evropski prostovoljski zbor za humanitarno pomoč je lahko eno od sredstev boljše izrabe sinergij z zasebnim sektorjem.

Komisija namerava:

13. v prihodnjih pobudah politik opredeliti načine za spodbujanje odgovornega ravnanja podjetij za bolj vključujočo in trajnostno gospodarsko oživitev in rast v tretjih državah.

5. Sklep

Komisija bo v sodelovanju z državami članicami, podjetji in drugimi interesnimi skupinami redno spremljala napredek ter sredi leta 2014 pripravila pregledni sestanek. V okviru priprave na ta sestanek bo Komisija objavila poročilo o izvajanju načrta ukrepanja iz tega sporočila. To bo zahtevalo bolj usklajene metode dela med Forumom evropskih interesnih skupin za družbeno odgovornost podjetij ter skupino na visoki ravni, sestavljeno iz predstavnikov za CSR iz držav članic. Komisija bo do konca leta 2011 predstavila konkreten predlog.

Evropska komisija pozdravlja razpravo na podlagi tega sporočila s Svetom, Evropskim parlamentom, Evropskim ekonomsko-socialnim odborom in Odborom regij ter podjetji in drugimi interesnimi skupinami.

Komisija poziva vodilna evropska podjetja, vključno s tistimi iz finančnega sektorja, da do sredine leta 2012 z odprto in odgovorno zavezo v tesnem sodelovanju z javnimi organi in interesnimi skupinami spodbudijo odgovorno ravnanje veliko večjega števila podjetij EU z jasnimi cilji za leti 2015 in 2020.

[1]               COM(2001) 366.

[2]               Poročilo o konkurenčnosti Evrope za leto 2008 (COM(2008)774) ter spremni dokument služb Komisije SEC(2008) 2853.

[3]               Na CSR se sklicujejo številne vodilne pobude strategije Evropa 2020: Celostna industrijska politika za dobo globalizacije, COM(2010)614; Evropska platforma proti revščini in socialni izključenosti, COM(2010)758; Program za nova znanja in spretnosti ter delovna mesta, COM(2010)682; Mladi in mobilnost, COM(2010)477; ter Akt za enotni trg, COM(2011)206. Poleg tega je cilj Unije inovacij (COM(2010)546) okrepiti zmogljivost podjetij pri reševanju družbenih sprememb z inovacijami; prispevek podjetij je osrednjega pomena pri doseganju ciljev vodilne pobude „Evropa, gospodarna z viri“ (COM(2011)21 in COM(2011)571).

[4]               Svet za okolje, 5. decembra 2008; Svet za okolje, 20. decembra 2010; Svet za zunanje zadeve, 14. junija 2010; Resolucija Evropskega parlamenta, 13. marca 2007 (P6_TA(2007)0062); Resolucija Evropskega parlamenta, 8. junija 2011 P7_TA(2011)0260.

[5]               Celostna industrijska politika za dobo globalizacije COM(2010)614.

[6]               COM(2011) 206.

[7]               COM(2001) 366.

[8]               COM(2006) 136.

[9]               Po ocenah 80 % teh organizacij predstavljajo podjetja.

[10]             Na primer enakost spolov, odgovorno upravljanje dobavnih verig ter izboljšanje dialoga z vlagatelji o nefinančni uspešnosti podjetij. Glej www.csreurope.org/pages/en/toolbox.html.

[11]             „Družbena odgovornost podjetij: nacionalne javne politike v EU“, Evropska komisija, 2011.

[12]             „Sporočilo o politikah EU in prostovoljstvu: priznavanje in spodbujanje čezmejnih prostovoljnih dejavnosti v EU“, COM(2011) 568.

[13]             COM(2011) 682.

[14]             Odnosi med delodajalci in delojemalci v Evropi, 2010 („Industrial relations in Europe 2010“), poglavje 6.3.4, Evropska komisija, GD za zaposlovanje, socialne zadeve in vključevanje, 2011.

[15]             „The role of transnational company agreements in the context of increasing international integration“ (Vloga nadnacionalnih sporazumov podjetij pri vedno večji mednarodni integraciji), COM(2008) 419 konč.

[16]             Primeri tega so: maloprodajni forum za trajnost, platforma EU za prehrano, telesno dejavnost in zdravje, kampanja gospodarstvo in biotska raznovrstnost, proces o družbeni odgovornosti podjetij v farmacevtski industriji, okrogla miza o evropskih živilih in trajnostni proizvodnji, forum za dialog med univerzami in gospodarstvom, okrogla miza o oglaševanju ter evropski pakt za duševno zdravje in dobro počutje.

[17]             Leto 2012 je evropsko leto aktivnega staranja.

[18]             Direktiva 2005/29/ES.

[19]             Glej Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje 2003/C 321/01 ter sporočilo Komisije „Bolje oblikovani predpisi za rast in delovna mesta v Evropski uniji“ COM(2005)97.

[20]             „Buying Social: a guide to taking account of social considerations in public procurement“ (Kupujmo družbeno ozaveščeno – vodnik za upoštevanje socialnih vidikov pri javnem naročanju), Evropska komisija, 2011.

[21]             Četrta direktiva o letnih računovodskih izkazih 2003/51/ES od podjetij zahteva, da v letnih poročilih razkrijejo okoljske informacije in informacije v zvezi z zaposlenimi v obsegu, potrebnem za razumevanje razvoja, uspešnosti ali položaja družbe. Vse države članice so iz te zahteve izvzele MSP.

[22]             CorporateRegister.com

[23]             Vodilna načela ZN zajemajo tri stebre: dolžnost države, da spoštuje človekove pravice; dolžnost podjetij, da spoštujejo človekove pravice; potrebo po dostopu do učinkovitih pravnih sredstev.

[24]             V zvezi s tem se upoštevajo poročila, ki jih Evropska komisija objavi o pravnem okviru za vprašanja človekovih pravic in okolja, ki se uporablja za podjetja EU, ki poslujejo zunaj EU, (2010) ter o odgovornem upravljanju dobavnih verig (2011).

[25]             Evropsko soglasje o razvoju, 2005.