[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 15.10.2009

COM(2009)536 konč.

SPOROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU, SVETU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

Razvoj mednarodne dimenzije celostne pomorske politike Evropske unije

KAZALO

Potreba in namen 3

1. Ključne teme platforme EU pri mednarodnih pomorskih zadevah 3

2. Okrepitev vloge EU v večstranskih forumih 6

3. Regionalno sodelovanje med sosednjimi državami v morskih bazenih 8

4. Razvoj dvostranskih odnosov s ključnimi partnerji 10

Politična agenda EU 10

Potreba in namen

Trajnostni razvoj je osrednja tema politične agende EU. Celostna pomorska politika (Integrated Maritime Policy – IMP) ima pri doseganju tega cilja prednostno vlogo. Evropa je namreč pomorska celina. V njenih oceanih in morjih ter vzdolž njene širne obale se že dolgo opravljajo številne pomorske dejavnosti, ki še vedno pomenijo velik prispevek v gospodarskem, okoljskem in socialnem smislu. Cilj IMP je spodbujanje trajnostne rasti zlasti pomorskega gospodarstva, splošneje pa tudi obalnih regij, in sicer z boljšim sodelovanjem med različnimi sektorskimi politikami in z razvojem medsektorskih orodij. Izzivi, s katerimi se sooča pomorsko gospodarstvo, namreč zahtevajo celovite odgovore.

Vendar pa mora IMP, če naj ima prihodnost, preseči evropske okvire. Morski ekosistemi in pomorska gospodarstva namreč segajo prek nacionalnih meja. IMP ne sme prezreti dogajanj zunaj Evrope. Na večino najnujnejših izzivov, ki zahtevajo celosten pristop, se je mogoče učinkovito odzvati samo s tesnim mednarodnim sodelovanjem. To velja tako za izzive, ki imajo nedvoumno globalno razsežnost (kot so podnebne spremembe, zmanjševanje biološke raznovrstnosti, trajnostna raba morskih virov, pravična konkurenca pri pomorskih prevozih in ladjedelništvu ter spodbujanje primernih delovnih pogojev v teh sektorjih), ter za izzive, ki so bolj omejeni na regionalna področja (kot na primer potreba po zaščiti okolja pred vplivom nekaterih pomorskih dejavnosti v Sredozemskem ali Baltskem morju). V obeh primerih je jasno, da mora EU ta vprašanja reševati z mednarodnimi partnerji. Kot globalni in regionalni partner imamo jasno odgovornost, da izpolnimo svoje obveznosti in celo prevzamemo vodilno vlogo pri pomorskih izzivih.

Ko gre za izzive regionalnih morij, ki mejijo na EU, je Komisija svoj pogled na potrebne ukrepe že opredelila v posebnih sporočilih ali pa bo to storila v bližnji prihodnosti. Tak regionalni pristop je neposredni odgovor na poziv Evropskega sveta, naj Komisija pri razvoju programa IMP upošteva regionalne posebnosti.

To sporočilo dopolnjuje omenjeni regionalni pristop in obravnava možne načine za razširitev IMP na širše mednarodno okolje, obenem pa predvideva vzpostavitev okvira EU za mednarodni celostni pristop k pomorskim zadevam in opredeljuje možnosti za krepitev vloge EU kot mednarodne pomorske sile na večstranski ravni. S tako okrepljeno vlogo bo EU laže regionalno sodelovala s svojimi pomorskimi sosedi in razvila tesnejše bilateralne odnose s ključnimi partnerji. Prizadevanja v okviru mednarodne razsežnosti celostne pomorske politike EU bodo skladna s splošno zunanjo in razvojno politiko EU.

KLJUčNE TEME PLATFORME EU PRI MEDNARODNIH POMORSKIH ZADEVAH

Na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu leta 2002 so bili zastavljeni ambiciozni globalni cilji za obnovo ekološkega zdravja in optimalne produktivnosti oceanov. Med njimi velja omeniti program celostnega upravljanja oceanov in obalnih območij na podlagi ekosistemov, zmanjšanje izgube biološke raznovrstnosti morja, vzpostavitev omrežij zaščitenih pomorskih območij in obnova ugodnega biološkega stanja svetovnih staležev rib. Slednji cilj vključuje okrepljen boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in neurejenemu ribolovu, po potrebi zmanjšanje ribolovnih zmogljivosti ter vzpostavitev največjega trajnostnega donosa do leta 2015.

EU je že pri mnogih od navedenih ciljev opazno napredovala in je odločena doseči vse zastavljene cilje. Vendar je na nekaterih področjih treba še veliko postoriti, hkrati pa so določeni izzivi (med njimi so tako dolgoročni, kot so podnebne spremembe, in občasni, kot je piratstvo) medtem postali vse bolj pomembni. EU je odločena prispevati k cilju, da mora biti mednarodna skupnost sposobna spopasti se s sedanjimi in prihodnjimi izzivi pomorstva.

Mednarodno upravljanje, temelječe na vladavini prava

Bolj kot se naš svet globalizira, večje zahteve veljajo za pomorske ekosisteme tega planeta. Če se hočemo spopasti s spremljajočimi pritiski, se je bolj kot kdajkoli prej treba dogovoriti o jasnih pravilih igre in jih tudi uveljaviti. Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (UNCLOS), dopolnjena s Sporazumom ZN o staležih rib, je na področju ribištva še vedno glavna oporna točka. Kljub nenehnim pozivom mednarodne skupnosti in še zlasti zadevnim letnim resolucijam Generalne skupščine ZN, veliko držav še ni pristopilo k omenjenima instrumentoma. EU mora na tem področju spodbujati otipljiv napredek, saj je delovanje v globalnih okvirih najboljša pot do uspeha. Obenem mora državam v razvoju pomagati, da ne bi zaradi pomanjkanja ustreznih sredstev zaostajale.

Prednostna naloga EU mora biti pristop vseh držav k UNCLOS. To stališče mora Unija uveljavljati prek dialoga z državami, ki Konvencije še niso podpisale. EU bo še naprej podpirala prizadevanja ZN, da bi partnerske države pristopile k UNCLOS in drugim ključnim sporazumom na področju pomorstva ter da se okrepijo ustrezni mednarodni instrumenti za spremljanje in izvajanje prava. V skladu s tem ciljem bo EU v okviru zadevnih bilateralnih pogajanj in sporazumov priporočala in spodbujala ratifikacijo in implementacijo teh ključnih instrumentov. S političnimi projekti, kakršen je za leto 2015 predvidena obnovitev Splošnega sistema preferencialov, naj bi mednarodnemu gospodarjenju z morji dali večji pomen.

EU si mora prizadevati tudi za večje upoštevanje institucij, ustanovljenih na podlagi UNCLOS, in za ustrezno zastopanost EU v vseh teh institucijah.

Zaščita biološke raznovrstnosti morja, vključno z odprtim morjem

EU odločno podpira zaveze in pobude glede zaščite morskega okolja v številnih pomorskih območjih, ki jih urejajo mednarodne oziroma regionalne konvencije. EU mora okrepiti svojo podporo prizadevanjem, ki so bila na področju biološke raznovrstnosti morja dosežena v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti, med drugim z odločitvijo o oblikovanju kriterijev za prepoznavanje območij, ki potrebujejo zaščito in se nahajajo v vodah zunaj državne jurisdikcije, in pripravo seznama morskih območij, ki ustrezajo tem kriterijem, ter z razvojem smernic za presojo okoljskih vplivov dejavnosti, ki se izvajajo na odprtem morju.

Medtem ko UNCLOS vsebuje splošne obveznosti glede zaščite morskega okolja in sodelovanja, pa zaenkrat še niso na voljo mehanizmi za učinkovito ukrepanje na odprtem morju z medsektorskim pristopom. EU obenem zagovarja celosten pristop k zaščiti in trajnosti rabi biološke raznovrstnosti morja na območjih zunaj državne jurisdikcije. V ta namen je v okviru UNCLOS predlagala sprejem izvedbenega sporazuma, ki bi lahko imel ključno vlogo pri zapolnitvi vrzeli v sedanjem pravnem okviru, še posebej kar zadeva ustanovitev morskih varovanih območij na odprtem morju.

Dejavnosti ribištva imajo velik vpliv na biološko raznovrstnost. EU si stalno prizadeva zmanjšati presežno zmogljivost flote, izkoreniniti nezakonit, neprijavljen in nereguliran ribolov ter zakonsko prepovedati ribolovne prakse, ki resno škodujejo morskim ekosistemom. EU obenem pomaga državam v razvoju, ki so v veliki meri odvisne od morskih virov, da bi te vire uporabljale trajnostno, obenem pa podpira gospodarski in socialni razvoj.

Leta 2008 je Svet sprejel Uredbo (ES) št. 734/2008 o varstvu občutljivih morskih ekosistemov na odprtem morju pred škodljivimi vplivi orodja za pridneni ribolov, s čimer je resolucijo Generalne skupščine ZN št. 61/105 prenesel v pravo EU. Sedaj si EU prizadeva za učinkovito mednarodno izvajanje te resolucije.

Podnebne spremembe

Po sedanjih projekcijah naj bi imele podnebne spremembe številne in globoke ekološke, družbene in gospodarske posledice, še zlasti za prebivalce otokov in obal.

Vendar oceani, morja in obale niso le ogrožena območja, temveč lahko bistveno pripomorejo k učinkovitim strategijam za ublažitev, tudi z razvojem novih virov energije (npr. alternativnih in obnovljivih energij) in tehnik za shranjevanje emisij ogljikovega dioksida. Še vedno pa so potrebna dodatna prizadevanja številnih pomorskih sektorjev za zmanjšanje vpliva podnebnih sprememb, ki jih povzroča človek, vključno s svetovnim medsektorskim ukrepom za manjše onesnaževanje zraka iz ladij. Mednarodna organizacija za pomorstvo je dolžna omogočiti oblikovanje in sprejem tovrstnih mednarodnih ukrepov za zmanjševanje, EU pa obenem pozdravlja skorajšnje končanje teh prizadevanj. EU je oblikovala strateški pristop in strategije prilagajanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in zmanjšanje lastne občutljivosti na verjetne posledice podnebnih sprememb. Sedaj mora EU skupaj s partnerji v Okvirni konvenciji ZN o podnebnih spremembah pospešiti svoja prizadevanja za uveljavitev sporazuma o podnebnih spremembah za obdobje po letu 2012. Hkrati mora obalnim in otoškim državam v razvoju še naprej zagotavljati tehnično in finančno pomoč za prilagajanje vplivom podnebnih sprememb[1] prek pobud, kot je Globalno zavezništvo o podnebnih spremembah[2], partnerskim državam pa mora pomagati pri vzpostavitvi dolgoročnejših nacionalnih načrtov prilagajanja.

Zagotavljanje varnosti na morju, varovanega morja in svobode plovbe

Ker se vedno več poslovanj opravlja z ladjami, postaja varnost na morju izrednega pomena za EU. Po sprejetju 3. paketa varnosti v pomorstvu 11. marca 2009 ima EU na voljo enega najobširnejših in najnaprednejših regulativnih okvirov za zagotavljanje varnosti ladijskega prometa, predvsem prek usklajene uporabe mednarodno dogovorjenih pravil.

Za EU je osrednjega pomena zagotoviti svobodo in varnost plovbe ter neprekinjenost preskrbe in potniškega prometa. Zato je EU odločena pravočasno uveljavljati in izvajati vse zadevne mednarodne instrumente s tega področja. Od svojih partnerjev pričakuje, da bodo ravnali enako ter na vzajemni in enakovredni ravni zagotovili zaščito za pomorske dejavnosti EU zunaj voda Unije.

Piratstvo in oboroženi ropi na morju resno ogrožajo ne le posamezne pomorske dejavnosti kot take, temveč tudi številne mednarodne gospodarske in varnostne interese. EU aktivno sodeluje pri mednarodnih prizadevanjih zoper te nadloge, zlasti v okviru Združenih narodov. Po mnenju EU so za boj proti piratstvu in njegovim temeljnim vzrokom potrebni okrepljeno sodelovanje med partnerji ter ukrepi na pomorskem in civilnem področju. Obenem EU priznava, da je problem piratstva v najprizadetejših regijah mogoče učinkovito reševati samo s ponovno vzpostavitvijo reda na kopnem.

Spodbujanje dostojnih delovnih pogojev v pomorskih sektorjih

Pomorski promet, ladijski promet, ladjedelništvo in ribištvo so zelo globalizirani gospodarski sektorji, zato je pri njih spodbujanje delovnih pogojev v skladu z mednarodno priznanimi standardi ključnega pomena za konkurenco in socialno pravičnost. EU mora na podlagi instrumentov Mednarodne organizacije za delo (ILO) in sklepov Evropskega sveta o dostojnih delovnih pogojih za vse povečati prizadevanja, da v sodelovanju s svojimi partnerji še naprej spodbuja dostojne delovne pogoje v pomorstvu.

Za boljše razumevanje morja

Znanost in tehnologija sta ključna za dosego resnično trajnostne gospodarske rasti v pomorskih dejavnostih. Samo prek stalnih raziskav bo mogoče v celoti razumeti potencial in probleme morij, povečati ekološko učinkovitost postopkov, ki se trenutno odvijajo na morju, ter poiskati rešitve za nevzdržno in čezmerno izkoriščanje virov ob uporabi ekosistemskega pristopa. Kot priporoča evropska strategija za raziskovanje morja[3], mora EU skupaj s partnerji iz tretjih držav okrepiti sodelovanje v obsežnih mednarodnih raziskovalnih programih, ki presegajo državno jurisdikcijo, in v raziskavah morskih globin. Tako bodo lahko oboji bolje prepoznali skupne interese in obojestranske koristi ter oblikovali skupen odgovor na pomembne mednarodne zaveze, obenem pa kar najbolje izkoristili dosežke iz tekočih projektov s tretjimi državami, ki se financirajo v okviru šestega in sedmega okvirnega programa za raziskave.

OKREPITEV VLOGE EU V VEčSTRANSKIH FORUMIH

Eden od zunanjepolitičnih stebrov EU je „efektiv večstranskosti“[4], ki je najbolj sodelovalna, nediskriminatorna in vključujoča pot do mednarodnega upravljanja. Vendar mora EU v obstoječem večstranskem sistemu okrepiti svojo vlogo pri obravnavanju pomorskih zadev. EU si mora dosledno prizadevati za članstvo v mednarodnih organizacijah, ki se ukvarjajo pomorskimi zadevami, ne glede na kompleksno porazdelitev pristojnosti med EU in njenimi državami članicami. Treba je tudi preseči težave, s katerimi se srečujejo tradicionalne medvladne organizacije, ko se skušajo prilagoditi posebnostim EU.

Komisija je prepričana, da bi morale biti vse dejavnosti institucij EU in njenih držav članic skladne z načeli enotnega zunanjega zastopstva EU. Pri vseh zadevnih sporazumih in organizacijah si je treba prizadevati za polnopravno članstvo in maksimalno vključenost EU. V skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja je treba sprejeti skupna ali usklajena stališča. Če želi EU okrepiti svoj vpliv v ključnih večstranskih forumih, mora nastopati enotno ali vsaj z jasnimi stališči.

Forumi združenih narodov

S sprejemanjem letnih resolucij o oceanih in pomorskem pravu ter o trajnostnem ribolovu igra Generalna skupščina ZN osrednjo vlogo pri uveljavljanju pomorske agende na globalni ravni. V prihodnje mora EU svoje sodelovanje v ZN okrepiti, da bi lahko povečala svoj vpliv, obenem pa mora poskrbeti, da bosta besedili obeh letnih resolucij, usklajeni in osredotočeni na njene skupne prednostne politične naloge.

Pomemben vpliv na oblikovanje agende o pomorskih zadevah imajo letna zasedanja v okviru neformalnega posvetovalnega procesa ZN o pomorskem pravu. Treba je poudariti pomen teh procesov in podpreti njihovo nadaljevanje.

Čeprav je bil zadnji zavezujoč dokument pod pokroviteljstvom Organizacije ZN za prehrano in kmetijstvo, tj. Sporazum FAO o usklajevanju, sprejet leta 1993, je ta organizacija še vedno pomemben forum za obravnavo mednarodnih problemov ribištva, prek katerega se obenem zagotavlja široka vključenost držav v razvoju. EU mora zatorej v tem forumu še naprej igrati pomembno vlogo.

Od leta 2005 se Komisija in države članice pred zasedanji Mednarodne pomorske organizacije (IMO) predhodno dogovarjajo o skupnih ali usklajenih stališčih ter skupaj obravnavajo teme, ki spadajo v pristojnost EU oziroma so v njenem interesu. Komisija si prizadeva okrepiti vlogo EU v okviru IMO, in sicer z uvedbo formalnega mehanizma EU za usklajevanje in z zagotovitvijo, da bo imela Evropska unija v tej organizaciji vsaj status opazovalca, če že ne polnopravnega članstva[5]. To ne bo vplivalo na pravice in obveznosti, ki jih imajo države članice EU kot pogodbenice IMO.

Mednarodna organizacija za delo (ILO) je glavni partner EU na področju delovnih standardov in sodelovanja v pomorstvu ter igra ključno vlogo pri zagotavljanju dostojnih delovnih pogojev. V skladu z zaključki svetovnega vrha Združenih narodov iz leta 2005 ter ministrsko deklaracijo z zasedanja Ekonomskega in socialnega sveta ZN na visoki ravni iz leta 2006 bo Komisija še naprej pri vseh svojih notranjih in zunanjih politikah spodbujala dostojne delovne pogoje za vse, kar je ena ključnih poti za pospeševanje konkurenčnosti, trajnostnega razvoja in pravične globalizacije.

Drugi medvladni forumi

Število in vloga regionalnih organizacij za upravljanje ribištva kot glavnih forumov za ohranjanje in upravljanje mednarodnih staležev rib se je v zadnjih letih zelo povečalo[6]. Kljub temu pa omenjene organizacije niso mogle preprečiti prevelikega izkoriščanja številnih staležev rib in posledičnega poslabšanja morskih ekosistemov v svoji pristojnosti. EU mora pospešiti svoja prizadevanja za okrepitev dela regionalnih organizacij za upravljanje ribištva z namenom, da se izboljša njihova uspešnost in mednarodno uskladijo njihovi ukrepi.

V zadnjih letih je EU prvič oblikovala skupna stališča v okviru Mednarodne komisije za kitolov, vendar jo glede možnih vzvodov za ukrepanje omejuje status opazovalke.

Konvencije o regionalnih morjih obravnavajo zaščito morskega okolja s celostnega vidika, upoštevajoč kumulativne pritiske. V prihodnjih letih naj bi igrale ključno vlogo pri izvajanju Okvirne direktive o morski strategiji na regionalni ravni. V okviru svojega celostnega pristopa k pomorskim zadevam si mora EU prizadevati za usklajenost in medsebojno sodelovanje različnih forumov, na primer med okoljskimi konvencijami (kot so konvencije o regionalnih morjih in Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi vrstami) in regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva ali instrumenti IMO[7].

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je v številnih sektorjih pomorstva razvila celovito strokovno znanje in organizirala politične razprave, zato lahko postane pomemben forum za izmenjavo in nadaljnji razvoj najboljših praks v celostnih pomorskih politikah.

Neuradne strukture

EU bi morala biti aktivnejša v neuradnih mednarodnih strukturah „drugega tira“, kot je že bila dejavna v Delovni skupini za nezakonit, nesporočen in neprijavljen ribolov na odprtem morju (2003–2006). Močnejša prisotnost EU je še zlasti zaželena v Mednarodni zvezi za ohranjanje narave in v globalnem forumu o oceanih, obalah in otokih, kjer se med več interesnimi skupinami odvija dialog o problemih pomorstva s ciljem obveščanja in podpore uradnim strukturam v okviru ZN.

REGIONALNO SODELOVANJE MED SOSEDNJIMI DRžAVAMI V MORSKIH BAZENIH

Splošni okvir

Celostna pomorska politika EU ne želi biti politika enakega vatla za vse, temveč spodbuja ukrepe, ki so prilagojeni na individualne potrebe različnih obalnih regij Evrope ter različnih morij in oceanov, ki obkrožajo Evropo. Obenem Komisija razvija individualne pristope za vsak posamezen morski bazen, da bi uresničevanje celostne pomorske politike popolnoma ustrezalo interesom prebivalcev obalnih območij ter da bi se omogočilo čim boljše upravljanje pomorskih regij. Ker so izzivi pomorstva sami po sebi skupni vsem obalnim državam, je treba strategije za morske bazene razvijati v tesnem sodelovanju s sosednjimi partnerji.

Doslej so že bili uvedeni regionalni pristopi za Arktično[8], Baltsko[9] in Sredozemsko morje[10]. Sedaj je najpomembnejše, da se jih podpre in izvaja, Komisija pa namerava razviti podobne pristope še za druga morja.

Med probleme atlantskega dela EU, ki kličejo k skupnim ukrepom, spadajo presežni ulov, onesnaževanje z ladij, evtrofikacija in morski odpadki. Hkrati potekajo prizadevanja v okviru Konvencije OSPAR za uskladitev strateških ciljev s tistimi v Okvirni direktivi o morski strategiji. Izjemna rast turističnega sektorja v gospodarstvih atlantskega prostora ter okrepljeno varstvo tamkajšnjih naravnih območij sta pomembni temi, ki ju je treba obravnavati. Atlantsko morje ima obenem velik potencial za razvoj obnovljivih pomorskih virov energije, kot so vetrne naprave, energija plime in oseke, morski tokovi ter energija morskega valovanja.

Treba je še omeniti, da se Črno morje sooča z velikimi izzivi, kot so evtrofikacija, kemijska onesnaženost, ogrožena biotska raznovrstnost in hud upad živih morskih virov, večinoma zaradi nezadostnih ukrepov za ohranitev ribolova na ravni morskega bazena. Konvencija iz Bukarešte o zaščiti Črnega morja pred onesnaženjem je edina pomembnejša evropska konvencija o regionalnem morju[11], h kateri EU še ni pristopila, kar jo jasno omejuje v ukrepih, ki so posebej naravnani na zaščito okolja. V okviru pobude EU za sinergijo Črnega morja se vzpostavljajo sektorska partnerstva za okolje, promet in energijo. Njihov cilj je izvajanje projektov regionalnega pomena, ki se skupno financirajo s sredstvi EU in iz drugih virov, vključno s tistimi iz mednarodnih finančnih institucij.

Regionalno sodelovanje s političnimi sredstvi celostne pomorske politike EU

Komisija namerava spodbujati regionalno sodelovanje pri razvoju medsektorskih orodij za celostno oblikovanje politik. To še zlasti zadeva celovit nadzor nad pomorskimi dejavnostmi, izboljšanje znanja o morju, pomorsko prostorsko načrtovanje in celovito upravljanje obalnih območij skupaj s tretjimi državami, ki mejijo na ista morja kot EU.

V sklopu Okvirne direktive o pomorski strategiji mora EU poleg tega nadaljevati svoja prizadevanja na dvostranski in regionalni ravni, tudi prek konvencij o regionalnih morjih, za okrepljen dialog s sosednjimi partnerji o boljši zaščiti pomorskega okolja.

RAZVOJ DVOSTRANSKIH ODNOSOV S KLJUčNIMI PARTNERJI

Dialog je temelj strategije EU pri razvijanju odnosov z mednarodnimi partnerji, ki hkrati predstavlja platformo za oblikovanje zavezništev, spodbuja medsebojno razumevanje in omogoča izmenjavo najboljših praks.

O vprašanjih celostne pomorske politike trenutno poteka vrsta dialogov s ključnimi partnerji v različnih sektorjih, kot so pomorski promet, ladjedelništvo, okoljski problemi, zaposlovanje in socialne zadeve ter upravljanje ribolovnih virov. Podlaga tovrstnim dialogom so bodisi sporazumi ali memorandumi o soglasju.

V načelih, ciljih in načinih delovanja pomorskih politik, ki jih trenutno oblikujejo nekateri glavni mednarodni partnerji EU (npr. Kanada, Norveška, Japonska, ZDA, Brazilija, Rusija, Indija in Kitajska), je mogoče prepoznati številne skupne značilnosti. Vse zlasti poudarjajo potrebo po celovitem pristopu k zaščiti in trajnostni rabi oceanov in morij ter trajnosti rasti v obalnih regijah.

Komisija namerava postopno razširiti obseg tovrstnih medsektorskih dialogov in oblikovati vsesplošno sodelovanje v svetovnih pomorskih zadevah. Pri teh ciljih si mora prizadevati za večjo preglednost in skladnost med različnimi sodelujočimi sektorji, da bi se tako bolje prepoznali sinergijski učinki. Glavne teme zadevnih razprav bodo medsektorska orodja, kot so varovanje na morju, znanje o morju, celostno upravljanje obalnih območij in razvoj pomorske tehnologije. Poleg tega naj bi razpravljali tudi o temah z dnevnega reda prihodnjih večstranskih srečanj, z namenom oblikovanja medsebojne podpore in skupnih pobud.

EU si mora prizadevati za razvoj odnosov s tistimi mednarodnimi partnerji, ki so že razvili celostno pomorsko politiko oziroma otipljivo napredujejo v tej smeri in s katerimi je v preteklosti že tesno sodelovala v okviru mednarodnih forumov.

Politična agenda EU

Po vsem svetu postaja najpomembnejše vodilo pri upravljanju morij celovit pristop do pomorskih zadev. EU je s svojo celovito pomorsko politiko pionirka na tem področju. Da bi kar najbolje izkoristila svoj zagon in zagotovila čim boljši učinek celostnega sklepanja politik na domačih tleh, mora EU ohraniti in okrepiti svoj vpliv v mednarodnih dialogih. Zato mora EU podpreti in spodbuditi široko sprejemanje načel, sredstev in postopkov, oblikovanih na podlagi tistih iz celostne pomorske politike EU, ki obenem temeljijo na ekosistemskem pristopu, saj so nujen pogoj za uspešno in celovito upravljanje voda EU, obenem pa imajo v skladu s priseganjem Unije na skupno in večstransko oblikovanje politik že sami po sebi veliko vrednost.

EU mora zlasti:

1. v skladu z načelom enotnega zunanjega zastopanja EU okrepiti svojo vlogo globalnega akterja z okrepljenim in enotnejšim nastopom v mednarodnih forumih;

2. spodbujati pristop vseh držav sveta k UNCLOS;

3. v stiku s svojimi ključnimi partnerji navezati dialog na visoki ravni o pomorskih zadevah ter poskrbeti za sinergijske učinke s tekočimi medsektorskimi dialogi na drugih političnih področjih;

4. voditi dvostranski dialog o celostni pomorski politiki prek instrumentov evropske sosedske politike in prek večstranskega dialoga na ravni morskih bazenov v okviru obstoječih struktur (npr. Unije za Sredozemlje, Severne dimenzije, Sinergije Črnega morja), si s sosednjimi državami izmenjevati najboljše prakse pri uporabi sredstev celostne pomorske politike in jih spodbujati k izkoriščanju le-teh;

5. si še naprej prizadevati, da se morjem in obalam prizna večja pomembnost na programu EU o podnebnih spremembah, in na tem področju zagotoviti pomoč obalnim in otoškim državam v razvoju, v skladu s strategijami in pobudami razvojnega sodelovanja EU;

6. še naprej podpirati celosten pristop k ohranjanju in trajnostni rabi biološke raznovrstnosti morij, zlasti v območjih zunaj državne jurisdikcije, vključno z ustanavljanjem zaščitenih morskih območij;

7. si prizadevati za sodelovanje z Mednarodno organizacijo za delo s ciljem spodbujanja dostojnih delovnih pogojev v pomorskem sektorju;

8. si prizadevati za ukrepe, ki bodo zagotavljali svobodno, varno in zaščiteno plovbo, vključno z ukrepi proti piratstvu;

9. pospešiti sodelovanje s tretjimi državami na področju raziskav s ciljem, da se poveča udeležba v obsežnih mednarodnih raziskovalnih programih, in okrepiti sodelovanje z državami, ki mejijo na EU, da se določijo skupne regionalne strategije morskih raziskav;

10. zagotoviti skladnost med dejavnostmi različnih organizacij, še posebej na področjih ribištva, okolja in prometa;

11. spodbuditi OECD, naj oblikuje mehanizme za izmenjavo najboljših praks pri celovitih pristopih k pomorskim zadevam;

12. razviti strategije za vse skupne morske bazene.

Komisija poziva Svet, Evropski parlament, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij, naj podprejo cilje in ukrepe, ki jih Komisija predlaga v tem sporočilu, ter naj podprejo in spodbujajo pristop, ki je v tem sporočilu začrtan.

[1] Sporočilo o povečevanju mednarodne finančne podpore za zaščito podnebja: evropski načrt za dogovor v Københavnu – COM(2009) 475/3.

[2] Sporočilo o oblikovanju Globalnega zavezništva o podnebnih spremembah med Evropsko unijo in na podnebne spremembe najobčutljivejšimi revnimi državami v razvoju – COM(2007) 540.

[3] Evropska strategija za morsko in pomorsko raziskovanje: skladen okvir za Evropski raziskovalni prostor v podporo trajnostni uporabi oceanov in morij – COM(2008) 534 konč.

[4] Poročilo o izvajanju evropske varnostne strategije – Zagotavljanje varnosti v spreminjajočem se svetu, ki ga je potrdil Evropski svet v Bruslju, 11. in 12. decembra 2008, pripravil pa Visoki predstavnik EU Javier Solana.

[5] Sporočilo Komisije Evropskemu „Strateški cilji in priporočila za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018“ – COM(2009) 8.

[6] Še zlasti pomembni so naslednji forumi: Mednarodna komisija za ohranitev tunov v Atlantiku, Komisija za ribištvo severovzhodnega Atlantika, Organizacija za ribištvo severozahodnega Atlantika, Organizacija za tune v Indijskem oceanu, Komisija za Zahodni in Osrednji Pacifik ter Generalna komisija za ribištvo v Sredozemlju.

[7] Še posebej pomembne so Konvencija OSPAR za severovzhodni Atlantik, Barcelonska konvencija za Sredozemsko morje, Helsinška konvencija za Baltsko morje in Konvencija iz Bukarešte za Črno morje.

[8] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu „Evropska Unija in arktična regija“ – COM(2008) 763.

[9] Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu „Strategija Evropske Unije za regijo Baltskega morja“ – COM(2009) 248.

[10] Sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu „Celostna morska politika za boljše gospodarjenje z morjem v Sredozemlju“ – COM(2009) 0466 konč.

[11] Sporočilo Komisije „Sinergija Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje“ – COM(2007) 160 konč.