[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI | Bruselj, 21.5.2007 COM(2007) 262 konč. SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU Sodelovanje Komisije v procesu Okolje za Evropo po ministrski konferenci v Beogradu leta 2007 [SEC(2007) 633] SPOROČILO KOMISIJE SVETU IN EVROPSKEMU PARLAMENTU Sodelovanje Komisije v procesu Okolje za Evropo po ministrski konferenci v Beogradu leta 2007 1. U vod PROCES OKOLJE ZA EVROPO (EFE) JE NEURADNI VEčSTRANSKI OKVIR, VZPOSTAVLJEN LETA 1991, ZA SPODBUJANJE OKOLJSKE OZAVEščENOSTI V DRžAVAH SREDNJE IN VZHODNE EVROPE, KI SO SE PO PADCU STARIH REžIMOV USMERILE K TRžNEMU GOSPODARSTVU IN DEMOKRACIJI. PROCES JE BIL ZASNOVAN Z OHLAPNO STRUKTURO, KI JO JE NADZOROVALA GOSPODARSKA KOMISIJA ZDRUžENIH NARODOV ZA EVROPO (UNECE). PROCES EFE OD SVOJE UVEDBE NI IMEL URADNIH POVEZAV Z EVROPSKO UNIJO (EU), čEPRAV SO BILE EVROPSKA KOMISIJA IN MNOGE DRžAVE čLANICE MED NAJDEJAVNEJšIMI DONATORKAMI IN UDELEžENKAMI TER šE VEDNO SO. Cilj procesa Okolje za Evropo je bil uskladiti kakovost okolja in okoljske politike po evropskem kontinentu ter zagotoviti mir, stabilnost in trajnostni razvoj v smislu prehoda na tržno gospodarstvo in demokracijo. To je bilo še posebej pomembno v začetku devetdesetih let, ko se je zagotovil okvir za opredelitev prednostih ukrepov in usklajevanje prizadevanj več različnih akterjev v tem času. Šestnajst let po njegovi uvedbi se je politično ozadje našega kontinenta bistveno spremenilo. Večina držav srednje in vzhodne Evrope, v katere je bil usmerjen proces EfE, se je zdaj pridružila Evropski uniji, kar je povzročilo tesnejše povezave z državami, ki so zdaj nove sosede Unije. Odnosi med EU in Rusijo so se razvili v obsežno strateško partnerstvo (ki se bo upoštevalo v novem okvirnem sporazumu med EU in Rusijo, o katerem se naj bi pogajanja začela v kratkem); stabilizacijsko-pridružitveni proces državam jugovzhodne Evrope ponuja možnost članstva v EU; sprejetje in krepitev evropske sosedske politike[1], pogajanja o novem okrepljenem sporazumu z Ukrajino, ki bo potrdil željo Ukrajine glede poglobitve odnosov z EU, politični dialog med EU in Osrednjo Azijo in nedavno sporočilo Komisije o sinergiji Črnega morja[2] zagotavljajo nove priložnosti za tesnejše sodelovanje med Unijo in državami regije UNECE. Zato morajo biti okoljske dejavnosti zdaj vključene v na novo okrepljen in strukturiran okvir zunanje politike, ki ga podpira EU. To bo tudi okrepilo boljše usklajevanje obstoječih okoljskih procesov v regiji ter tako prispevalo k obsežnejšemu in prednostnemu pristopu EU in držav partneric. Proces Okolje za Evropo je zdaj na razpotju. Priprave za naslednjo ministrsko konferenco EfE, ki bo v Beogradu oktobra 2007, že potekajo. Zato je napočil čas za razmislek o prihodnosti procesa Okolje za Evropo in strategiji za sodelovanje Komisije pri večstranskih dejavnostih na panevropskem območju za obdobje po konferenci v Beogradu. V tem sporočilu so navedena stališča Evropske komisije o prihodnosti procesa „Okolje za Evropo“ ter njeno sodelovanje pri dejavnostih, povezanih z EfE, po Beogradu. Namen sporočila je prispevati k razpravam na ministrski konferenci leta 2007, na kateri bo bila prihodnost procesa EfE ena od glavnih tem za razpravo. 2. Dosežki procesa Okolje za Evropo Proces EfE je že več let cenjen zaradi svoje izčrpnosti in ker je vsem državam članicam dal možnost, da izrazijo svoja stališča v okviru njegovih večstranskih forumov. Zagotovil je okvir, ki naj bi izboljšal okoljske politike in pogoje v regiji UNECE. Vendar je po eni strani ta prizadevanja neposredno prevzela EU, ko so se ji leta 2004 pridružile države kandidatke srednje in vzhodne Evrope ter leta 2007 Bolgarija in Romunija. Po drugi strani je bil v drugih državah vzhodne Evrope na posovjetskem prostoru napredek pri razvoju okoljskih politik počasen zaradi večjih notranjih političnih in gospodarskih omejitev. K pomembnim rezultatom procesa EfE je prispevala delovna skupina UNECE o spremljanju in ocenjevanju okolja (WGEMA) pri pripravi tako imenovanih panevropskih poročil o ocenjevanju okolja, ki se pripravljajo za vsako ministrsko konferenco (pod vodstvom Evropske agencije za okolje). Okoljska strategija držav Vzhodne Evrope, Kavkaza in Osrednje Azije (EECCA), katere cilj je najti rešitve za skupne okoljske probleme držav EECCA[3] na podlagi tesnega sodelovanja, velja za enega od glavnih dosežkov procesa EfE. Strategija je bila sprejeta na ministrski konferenci v Kijevu leta 2003 ter ima zagovornike in kritike. Zagovorniki običajno trdijo, da strategija zagotavlja skupni okvir za reševanje okoljskih problemov v državah s skupno preteklostjo (posledica bivše Sovjetske zveze) ter se, ker strategija nima jasnih ciljev in rokov, sklicujejo nanjo kot na „dokument navdiha“, ne pa kot normativni okvir. Dejansko ne obstaja veliko dokazov o kakršnih koli resnih prizadevanjih na nacionalni ravni glede izvajanja te strategije EECCA. Okoljske konvencije UNECE[4] same po sebi niso del procesa EfE, vendar so pogosto navedene kot „dosežki“ procesa. Vendar je nizka raven ratifikacije in izvajanja nekaterih od petih okoljskih konvencij UNECE in njihovih protokolov, zlasti v državah EECCA, še vedno zaskrbljujoča. Ministrske konference potekajo vsake 4 ali 5 let z namenom povečanja ukrepov v regiji. Vendar je v preteklosti obstajala določena namera, da se je na dnevni red konferenc vključilo preveliko število okoljskih vprašanj, ki se včasih obravnavajo v okviru drugih večstranskih mednarodnih forumov in ki so privedla do razprav, ki niso bile vedno učinkovite, kot je bilo načrtovano. V Kijevu se je na primer pri pogajanjih veliko časa porabilo za vprašanja, kot so podnebne spremembe, GSO in jedrska varnost, čeprav odločitve v zvezi s temi vprašanji niso bile v sklopu nalog procesa EfE in še vedno niso ter jih učinkovito obravnavajo drugi mednarodni organi. 3. Od Kijeva do Beograda V čASU PREJšNJE MINISTRSKE KONFERENCE EFE V KIJEVU LETA 2003 JE EVROPSKA KOMISIJA IZRAZILA SVOJA STALIščA O PRIHODNOSTI PROCESA IN SVOJEM ODNOSU DO NJEGA V SPOROčILU „PANEVROPSKO SODELOVANJE NA PODROčJU OKOLJA PO KONFERENCI V KIJEVU LETA 2003“ (COM(2003) 62 KONč.). Komisija je v tem dokumentu poudarila, da mora novo politično ozadje, ki ga je ustvarila razširjena EU, vplivati na prihodnjo osredotočenost in načine procesa EfE. Zato je Komisija leta 2003 predlagala, da mora proces EfE svoje prihodnje naloge ponovno usmeriti k strateškim pobudam v regiji EECCA, v kateri bi izkušnje in strokovno znanje prinesli dodano vrednost pri dvostranskem sodelovanju s posameznimi državami donatorkami ali z EU. Ministrska deklaracija v Kijevu je nakazala ta „premik proti vzhodu“ in se uradno strinjala, da bi se proces EfE odslej osredotočal na regijo EECCA. Strinjala se je tudi o združitvi dejavnosti projektne skupine okoljskega akcijskega programa (EAP) (politična usmerjevalna skupina) in Stalnega partnerskega sveta (usmerjevalna skupina za financiranje) v prizadevanju za racionalizacijo redkih virov, ki so na voljo v procesu. Vendar smo ugotovili, da odločitev za izbiro Beograda kot naslednjega kraja za ministrsko konferenco ni kazala premika geografske osredotočenosti, kot je bilo dogovorjeno v Kijevu. Razmere in trendi, ki jih je opredelila Komisija v svojem sporočilu leta 2003, so se okrepili v letih, ki so vodila do ministrske konference v Beogradu leta 2007. Med temi trendi si trije zaslužijo posebno pozornost, ker poudarjajo utemeljitev obstoja procesa EfE in njegovo prihodnjo funkcijo: - prvič, postopno širjenje EU proti vzhodu: peta širitev EU pomeni, da je zdaj 27 od 56 članic UNECE v EU in nadaljnje tri (Hrvaška, Turčija in Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija) so kandidatke za članstvo v EU. Poleg tega stabilizacijsko-pridružitveni proces ureja nadaljnje štiri države (Albanijo, Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno Goro), ki so potencialne kandidatke za članstvo v EU. Nazadnje, razvoj evropske sosedske politike (ki ureja Armenijo, Azerbajdžan, Belorusijo, Gruzijo in Ukrajino na vzhodu) in strateškega partnerstva z Rusijo se je korenito spremenil v okviru odnosov EU z večino ostalih partnerjev EfE; - drugič, države EECCA se vedno bolj razlikujejo v svojih notranjih politikah ter odnosih z državami partnericami. Obravnavanje vseh držav EECCA kot združene regije postaja zato vedno bolj vprašljivo; in - tretjič, Rusija in več drugih držav EECCA, kot je Kazahstan, so imele hiter gospodarski razvoj od poznih devetdesetih let in se veliko manj zanašajo na tujo pomoč za okoljske naložbe in krepitev zmogljivosti. Večina donatorjev je znatno zmanjšala svoje programe pomoči. Prihodnja ministrska konferenca EfE v Beogradu bo priložnost, da se preučijo dosežki procesa in razmisli o njegovi morebitni prihodnji vlogi v novem geopolitičnem smislu. Večina držav članic EU in Evropska komisija so bile popolnoma zavezane procesu EfE in še vedno so. Vendar so se nedavno pojavile zahteve po boljši učinkovitosti in večji osredotočenosti na dejavnosti, pri katerih je pričakovati največje koristi za okolje, na primer, z izvajanjem že obstoječih instrumentov namesto z razpravami o idejah za nove instrumente. Evropska komisija je izrazila svojo podporo tem stališčem. 4. Predlagana pot naprej Po mnenju Komisije je proces EfE po letu 1991 pomembno prispeval k okoljskemu prehodu držav CEE/SEE/EECCA. Vendar se je njegova vloga postopoma zmanjšala, ko so se razvili drugi okviri in pobude. Zakonodaja in standardi EU na področju okolja danes urejajo normativne potrebe svojih novejših držav članic v srednji in vzhodni Evropi. Velika večina ostalih držav v regiji UNECE je vzpostavila močne povezave z EU s predpristopnimi, stabilizacijsko-pridružitvenimi sporazumi ter akcijskimi načrti evropske sosedske politike, ki spodbujajo varstvo okolja z boljšim okoljskim upravljanjem, vključno z zakonodajo in institucijami. To dvostransko sodelovanje med EU in državami nečlanicami EU regije UNECE po mnenju Komisije ponuja bolj neposreden instrument za obravnavanje okoljskih izzivov vsake države in za razdelitev pomoči EU, medtem ko se še vedno spodbuja usklajevanje obstoječih okoljskih procesov, ki kažejo jasno dodano vrednost. EU resnično podpira in je dejavno vključena v različne večstranske okoljske forume, na katerih se razpravlja o temah, ki so na dnevnem redu konference v Beogradu. To velja na primer za biotsko raznovrstnost, ki je velika prednostna naloga EU, ter za katero Komisija v mednarodnem smislu zahteva znatno okrepljeno Konvencijo o biološki raznovrstnosti in povečano financiranje Globalnega sklada za okolje[5]. Drugi primer je trajnostna poraba in proizvodnja, pri kateri ima tudi tematska strategija EU o trajnostni rabi naravnih virov zunanjo razsežnost, ki med drugimi ukrepi zagotavlja vzpostavitev mednarodnega foruma o trajnostni uporabi naravnih virov, vzpostavljenega v sodelovanju s Programom Združenih narodov za okolje (UNEP). Zagotovil bo neodvisno znanstveno posvetovanje o ključnih vplivih na okolje glede rabe virov. Med pomembnimi elementi dela bo prispevanje k strategijam za zmanjšanje vplivov na okolje v gospodarstvih v močnem razcvetu, zlasti s spreminjanjem ne-trajnostnih vzorcev porabe in proizvodnje, ter h krepitvi znanja in zmogljivosti v državah v razvoju. Komisija ob upoštevanju po eni strani vedno bolj dejavnih dvostranskih odnosov EU na področju okolja in po drugi strani vedno večje globalizacije okoljskega sodelovanja meni, da bi morala biti po konferenci v Beogradu osrednja vloga UNECE poenostaviti izvajanje okoljskih konvencij ZN v regiji, zlasti v zvezi s čezmejnim obsegom teh konvencij. Komisija tudi meni, da bi moral UNECE še naprej igrati pomembno vlogo usklajevanja pri izvajanju izvedbenega načrta iz Johannesburga iz leta 2002 na regionalni ravni in nadaljevati delo pri pregledih okoljske uspešnosti, ki ciljnim državam zagotavljajo koristne politične smernice, morebitnim donatorjem pa pomemben pregled. V skladu s tem namerava Komisija svojo vključenost v procesu EfE po konferenci v Beogradu osredotočiti na tiste pobude in dejavnosti, ki jih ni bilo mogoče v zadostni meri izvesti z dvostranskim sodelovanjem EU. Da bi se izognila nepotrebnemu podvajanju dejavnosti, zagotovila skladnost z dvostranskim delom EU in optimizirala dodeljevanje sredstev, bo Komisija, kar zadeva proces EfE, svojo vključenost na splošno osredotočila na: - dejavno sodelovanje pri izvajanju obstoječih okoljskih konvencij UNECE, - prispevanje k pregledom UNECE glede okoljske uspešnosti, - poenostavitev in podpiranje mreže regionalnih okoljskih centrov EECCA (dokler lahko morebiti igrajo ključno vlogo pri krepitvi zmogljivosti v sosednjih državah ter v državah Osrednje Azije), - sodelovanje pri izbranih pomembnih podregionalnih pobudah za proces EfE, zlasti tistih, ki so usmerjene v Osrednjo Azijo, - prispevanje, z državami članicami EU, k izboljšanju vodnega sektorja v regiji EECCA za doseganje ciljev Pobude EU za vodo (EUWI). [1] Sporočilo Komisije o krepitvi evropske sosedske politike (COM(2006) 726 konč.) predlaga vrsto ukrepov za krepitev politike, vključno s spodbujanjem neposrednih osebnih stikov, krepitvijo regionalnega sodelovanja in oblikovanjem tematske razsežnosti v evropski sosedski politiki, ki bi zajemala več področij, kot so okolje, promet in energija. Poudarja učinkovito izvajanje večstranskih sporazumov in procesov, bodisi obstoječih ali novih. [2] Sporočilo Komisije o sinergiji Črnega morja – nova pobuda za regionalno sodelovanje (COM(2007) 160 konč.). [3] Vzhodna Evropa, Kavkaz in Orednja Azija: Armenija, Azerbajdžan, Belorusija, Gruzija, Kazahstan, Kirgizija, Republika Moldavija, Ruska federacija, Tadžikistan, Turkmenistan, Ukrajina in Uzbekistan. [4] Konvencija o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (Konvencija CLRAP); Konvencija o presoji čezmejnih vplivov na okolje („Konvencija iz Espooja“); Konvencija o varstvu in uporabi čezmejnih vodotokov in mednarodnih jezer; Konvencija o čezmejnih učinkih industrijskih nesreč; Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah („Aarhuška konvencija“). 5 Sporočilo Komisije: „Zaustavitev izgube biotske raznovrstnosti do leta 2010 in pozneje. Ohranjanje storitev ekosistemov za blaginjo ljudi“ COM(2006) 216 konč.