[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 28.3.2007

COM(2007) 140 konč.

ZELENA KNJIGA

o tržnih instrumentih za namene okoljske politike in z njo povezanih politik

{SEC(2007) 388}

ZELENA KNJIGA

o tržnih instrumentih za namene okoljske politike in z njo povezanih politik

(Besedilo velja za EGP)

1. Uvod

EU je svetovna vodilna sila pri sprejemanju ukrepov na področju okoljske trajnosti in zlasti podnebnih sprememb. To je bilo nedavno potrjeno s sprejetjem paketa o politiki energije in podnebja[1], ki je bil odobren na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta[2] in v katerem je EU ponovila svojo zavezo, da bo podnebne spremembe obravnavala na notranji in mednarodni ravni, spodbujala okoljsko trajnost, zmanjšala odvisnost od zunanjih virov in zagotavljala konkurenčnost evropskih gospodarstev. Poleg tega je takojšnje ukrepanje potrebno tudi za upočasnitev izgubljanja biotske raznovrstnosti, ohranitev ogroženih naravnih virov in varovanje javnega zdravja.

Brez posega javnosti in močne zaveze vseh udeleženih teh ambicioznih ciljev ni mogoče doseči. EU za takšne cilje politik vse bolj podpira gospodarske ali tržne instrumente, kot so posredna obdavčitev, ciljno naravnane subvencije ali pravice do emisij, s katerimi je mogoče trgovati, ker so prilagodljivo in stroškovno učinkovito sredstvo za doseganje danih ciljev politik[3]. Za intenzivnejšo uporabo tržnih instrumentov sta se zavzemala tudi 6. okoljski akcijski program EU in prenovljena strategija trajnostnega razvoja EU[4] kot tudi prenovljena lizbonska strategija za rast in delovna mesta[5].

Ta dokument začenja razpravo o pospeševanju uporabe tržnih instrumentov v Skupnosti. Zelena knjiga v skladu z napovedjo Akcijskega načrta za energetsko učinkovitost[6] proučuje možne prihodnje poti glede Direktive o obdavčitvi energije[7], da bi se začel njen napovedan pregled. V tem smislu je skladna z okvirom, ki ga določa nova integrirana agenda za energijo in podnebne spremembe[8], v kateri bodo tržni instrumenti in fiskalne politike na splošno imeli odločilno vlogo pri uresničevanju ciljev politik EU. Dokument hkrati raziskuje možnosti za intenzivnejšo uporabo tržnih instrumentov na različnih področjih okoljske politike tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni.

2. UPORABA TRžNIH INSTRUMENTOV ZA NAMENE POLITIK SKUPNOSTI

2.1. Argumenti za uporabo tržnih instrumentov kot orodja politik

Gospodarska utemeljitev uporabe tržnih instrumentov leži v njihovi sposobnosti, da stroškovno učinkovito popravijo tržno nepopolnost. Tržna nepopolnost se nanaša na stanje, v katerem na trgu v celoti primanjkuje „pravih” ali socialnih stroškov gospodarskih dejavnosti (npr. okoljska sredstva v obliki javnih dobrin) ali pa se jih v zadostni meri ne upošteva. Za odpravo teh nepopolnosti je zato upravičena javna intervencija, v nasprotju z regulativnimi ali upravnimi pristopi pa imajo tržni instrumenti to prednost, da za odpravljanje tržne nepopolnosti uporabljajo tržne signale.

Tržni instrumenti z vplivanjem na cene (z obdavčitvijo ali spodbudami), ali z določitvijo absolutnih količin (trgovanje z emisijami) ali količin na enoto izpusta izrecno potrjujejo, da se podjetja med sabo razlikujejo in zato omogočajo prilagodljivost, ki lahko trajno zniža stroške okoljskih izboljšav[9]. Tržni instrumenti ne morejo odpraviti vseh težav. Potrebujejo jasen ureditveni okvir, v katerem bodo delovali, in bodo pogosto uporabljeni v mešanici politik z drugimi instrumenti. Vendar če so tržni instrumenti[10] pravilno izbrani in ustrezno oblikovani, imajo določene prednosti pred ureditvenimi instrumenti:

- izboljšujejo cenovne signale, s tem da dajejo vrednost zunanjim stroškom in koristim gospodarskih dejavnosti, tako da jih gospodarski akterji upoštevajo in spreminjajo njihovo ravnanje, da bi zmanjšali negativne – in povečali pozitivne – okoljske in druge vplive[11];

- industriji omogočajo večjo prilagodljivost pri izpolnjevanju ciljev in tako znižujejo stroške usklajevanja[12];

- podjetja dolgoročno spodbujajo k tehnološkim inovacijam, da bi še bolj zmanjšali škodljive učinke na okolje („dinamična učinkovitost“);

- podpirajo zaposlovanje, kadar se jih uporablja v okviru reforme okoljskega davka ali okoljske fiskalne reforme[13].

2.2. Tržni instrumenti v kontekstu EU

Poleg tega, da tržni instrumenti prispevajo k izpolnjevanju posebnih ciljev politik, jih je EU uporabila predvsem zato, da bi se izognila izkrivljanjem razmer na notranjem trgu zaradi različnih pristopov v posameznih državah članicah, da bi zagotovila podobno obremenitev za enake sektorje po vsej EU in da bi premagala možne škodljive vplive na konkurenčnost znotraj EU. Skupno ukrepanje prav tako krepi EU pri soočanju z zunanjo konkurenco njenih trgovinskih partnerjev.

Na ravni EU so najpogosteje uporabljeni tržni instrumenti davki, dajatve in sistemi trgovanja z dovoljenji. V gospodarskem smislu ti instrumenti delujejo podobno. Vendar se v pomembnih vidikih tudi razlikujejo.

Kot prvo, količinski sistemi, kot so sistemi trgovanja z dovoljenji, nudijo več gotovosti pri izpolnjevanju posebnih ciljev politik, npr. omejevanja emisij (v okviru učinkovitega spremljanja in uskladitve), v primerjavi z instrumenti, ki v celoti temeljijo na cenah, kot so davki. Vendar pa instrumenti, ki temeljijo na cenah, nudijo varnost pri stroških ali ceni cilja politike in jih je ponavadi lažje upravljati[14].

Kot drugo, ti sistemi se razlikujejo z vidika ustvarjanja prihodka. Davki (in nekoliko manj dajatve) se čedalje bolj uporabljajo za vpliv na ravnanje, vendar hkrati ustvarjajo tudi prihodek. Sistemi trgovanja z dovoljenji lahko ustvarjajo prihodek, če dovoljenja licitirajo javni organi. Sistemi trgovanja z dovoljenji, ki uporabljajo licitirana dovoljenja, imajo zato podobne lastnosti kot davki (razlikujeta se ureditveni vidik in vidik skladnosti). Nasprotno pa dajatvam, pri katerih gre ponavadi za plačilo jasno opredeljene storitve ali stroška, primanjkuje prilagodljivosti, da bi takšen prihodek koristil javnemu proračunu.

Zgoraj navedene lastnosti so precej vplivale na načine in področja, kjer EU trenutno uporablja tržne instrumente na ravni Skupnosti, zaradi česar je prišlo do uvedbe instrumentov, kot so Sistem EU za trgovanje z emisijami („EU ETS“)[15], Direktiva o obdavčitvi energije in, na področju prometa, direktiva „Eurovinjeta“[16]. Te vidike je treba upoštevati, če bi EU nameravala še povečati uporabo tržnih instrumentov na ravni EU, in sicer tako, da bi se vsak izmed njih kar najbolje izkoristil na najbolj ustreznem področju in da bi se izognili prekrivanjem. Pravila odločanja Skupnosti v tem okviru načeloma ne smejo imeti vplivne vloge. Kljub temu pa zahteva po soglasju na davčnem področju pomeni, da se možnost uporabe obdavčevanja kot instrumenta v nekaterih pogledih razlikuje od drugih instrumentov[17].

Katera so področja in možnosti za nadaljnjo uporabo tržnih instrumentov na ravni EU ali nacionalni ravni? Se lahko tržni instrumenti uporabijo tako, da spodbujajo konkurenčnost in ne nalagajo nepotrebnega bremena potrošnikom, zlasti državljanom z nizkimi prihodki, hkrati pa zagotavljajo prihodek za javne proračune? Ali bi morala EU aktivneje izvajati obdavčitev za doseganje drugih ciljev politik Skupnosti (poleg davčnih ciljev)? Je to pravi odziv na trenutne globalne izzive in davčne potrebe nacionalnih proračunov? |

2.3. Rast, delovna mesta in čisto okolje – argumenti za reforme okoljskega davka

EU je na splošno močno zavezana zagotavljanju okoljsko trajnostnega razvoja, kakor tudi pospeševanju Agende za rast in delovna mesta. Reforma okoljskega davka, ki davčno obremenitev prenaša z davka, ki je negativen za blaginjo (npr. davek na delo), na davek, ki je pozitiven za blaginjo (npr. davek na okolju škodljive dejavnosti, kot je izraba virov ali onesnaževanje), je lahko možnost za obravnavanje tako okoljskih kot zaposlitvenih vprašanj[18]. Vendar pa bo dolgoročen prenos davkov zahteval dokaj redne prihodke iz davčne osnove[19], povezane z okoljem.

Reforma okoljskega davka lahko pomaga tudi pri blažitvi možnih negativnih konkurenčnih vplivov okoljskih davkov na posebne sektorje. Če je ukrep tesno usmerjan na ravni Skupnosti, se lahko ti vplivi še bolj zmanjšajo, kot bi se z enostranskimi ukrepi držav članic. Vse možne regresivne vplive okoljskih davkov lahko izravnajo tudi nižja obdavčitev dela ali nižji prispevki za socialno varnost, katerih namen je prinesti koristi gospodinjstvom z nižjimi prihodki. Prenos davčne obremenitve z neposredne obdavčitve na porabo in zlasti porabo, ki škoduje okolju, lahko s fiskalnega vidika prinese precejšne koristi glede na starajoče se prebivalstvo, ki povečuje pritisk na javno porabo, in globalizacijo, ki otežuje obdavčitev kapitala in dela.

Države članice poleg tega, da z obdavčevanjem preprečujejo ravnanje, ki je škodljivo okolju, lahko uporabljajo tudi davčne spodbude, kot so subvencije, za spodbujanje okolju prijaznega ravnanja ter pospeševanje inovacij, raziskav in razvoja, pod pogojem da se najprej na drugačen način zberejo javna sredstva (npr. z obdavčitvijo okolju škodljivega ravnanja) ali da se zmanjša poraba (npr. z odpravo okolju škodljivih subvencij). Navedeni pristop je posebej pomemben v okviru velikopoteznih ciljev agende EU za energijo in podnebne spremembe, zlasti za doseganje zmanjšanja emisij toplogrednih plinov za najmanj 20 % do leta 2020, zavezujočega cilja uporabe 20 % obnovljivih virov energije v proizvodnji energije do leta 2020 in cilja 10 % biogoriv.

Komisija v prvi vrsti meni, da morajo države članice same v svojih davčnih sistemih poiskati pravo ravnovesje med spodbudami in odvračalnimi dejavniki ob upoštevanju celotnih fiskalnih omejitev in fiskalne nevtralnosti. Vendar Komisija želi, da bi se to iskanje ravnovesja pospešilo z davčno politiko Skupnosti (glej poglavje 3).

Obstaja morda prostor za izboljšanje strukturirane izmenjave informacij med državami članicami glede njihovih najboljših praks na področju tržnih instrumentov na splošno in posebej na področju reforme okoljskega davka. Na nekaterih področjih obstajajo specializirane strukture, ne obstaja pa horizontalni forum. S tega vidika bi bila lahko ena od možnosti ustanovitev foruma za tržne instrumente.

Bi morala EU aktivneje spodbujati reforme okoljskega davka na nacionalni ravni? Kako bi lahko Komisija najbolje pospešila takšne reforme? Ali lahko, na primer, ponudi nekakšen proces ali postopek usklajevanja? Bi bila vzpostavitev zgoraj navedenega foruma za tržne instrumente koristna za spodbujanje izmenjave izkušenj/najboljših praks o reformi okoljskega davka med državami članicami? Kateri je najboljši način za njegovo organizacijo? Kako bi moral biti zasnovan, da se prepreči morebitno prekrivanje z obstoječimi strukturami? Kako se potreba po zmanjšanju davčne obremenitve dela v mnogih državah članicah ujema s ciljem spodbujanja inovacij ter podpiranja raziskav in razvoja za prehod k „bolj zelenemu“ gospodarstvu? Kako se to lahko doseže ob hkratnem spoštovanju proračunske nevtralnosti? Je pravi odgovor morda obsežen prenos davkov na dejavnosti, ki škodujejo okolju? |

2.4. Reforma okolju škodljivih subvencij

Mnoge subvencije niso samo gospodarsko in socialno neučinkovite, ampak lahko tudi negativno vplivajo na okolje in zdravje ljudi[20]. Izničijo lahko tudi učinek tržnih instrumentov, uporabljenih za namene okolja in zdravja, in lahko na splošno ovirajo konkurenco[21]. Medtem ko bi njihova reforma ali odprava prispevala javna sredstva za okoljsko fiskalno reformo, je upravičena tudi sama po sebi[22]. Komisija namerava sodelovati z državami članicami pri reformi okolju škodljivih subvencij tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni. Pomemben bo dialog z zainteresiranimi stranmi, da se zagotovi obravnavanje vseh vprašanj. Evropski svet je prosil Komisijo, da do leta 2008 pripravi časovni načrt reforme za vsak sektor posebej[23].

Kateri je najboljši način za pospešitev procesa reformiranja okolju škodljivih subvencij ob upoštevanju nacionalnih izkušenj?

3. MOžNOSTI NADALJNJE UPORABE TRžNIH INSTRUMENTOV PRI VPLIVANJU NA PORABO ENERGIJE

Energija je trenutno glavna prednostna naloga EU, saj pomeni velik izziv kar zadeva okoljsko trajnost ter tudi zanesljivost dobave in konkurenčnost. Da bi postala poraba evropske energije bolj trajnostna, varna in konkurenčna, Komisija poziva tako k učinkovitejši porabi energije kot tudi mobilizaciji sredstev za pridobivanje čistejše energije, investicijam v nove tehnologije in inovacijam. Navedene cilje so voditelji držav in vlad EU nedavno potrdili v obliki integrirane agende za energijo in podnebne spremembe. Pri doseganju teh ciljev bodo imele pomembno vlogo fiskalne politike, zlasti obdavčitev, in nadaljnje izpopolnitve EU ETS.

Čeprav davčna politika Skupnosti in natančneje Direktiva o obdavčitvi energije v prvi vrsti služita notranjemu trgu, imata pomembno vlogo v tem kontekstu. Navedena direktiva določa skupna pravila za obdavčitev porabe energije ter vključuje okoljske in energetske cilje. Obdavčitev energije tradicionalno prispeva k ciljem energetske učinkovitosti, zanesljivosti dobave in konkurenčnosti.

3.1 Racionalizacija in razvoj Direktive o obdavčitvi energije

Obdavčitev energije nudi EU možnosti, da združi spodbudno vlogo obdavčitve, ki je ugodna za energetsko učinkovito in okolju prijazno porabo energije, s sposobnostjo ustvarjanja prihodkov[24].

Vendar pa sedanji v veliki meri prilagodljiv in splošno naravnan pristop Direktive o obdavčitvi energije morda ne more v vseh primerih omogočiti učinkovite vključitve ciljev energetske učinkovitosti in okolju prijazne porabe energije v uskladitev na ravni EU. Zaradi tega se lahko pojavi težnja po jasnejši povezavi obdavčitve energije z ustreznimi cilji politik EU.

Ena od možnosti bi lahko bila razdelitev najnižjih stopenj obdavčitve v Skupnosti na energetske in okoljske elemente (ali sorodne elemente), ki bi se na nacionalni ravni odražali v obliki energetskega davka in okoljskega davka (na emisije). To bi sicer temeljilo na obstoječem pristopu obdavčitve energije, ki pa bi postal skladnejši in imel bolj izpopolnjene okoljske vidike.

Za učinkovito in enotno spodbudo k učinkoviti porabi energije, brez ustvarjanja izkrivljanj med energetskimi proizvodi, bi bilo treba najprej vsa goriva enotno obdavčiti glede na njihovo vsebnost energije , nato pa naprej razviti že obstoječi pristop na področju goriv za ogrevanje in elektrike. Poleg tega bi lahko ob upoštevanju, da se emisije, ki nastanejo med sežiganjem, razlikujejo od goriva do goriva, obdavčitev v drugi vrsti odražala okoljske vidike energije (z razlikovanjem med emisijami toplogrednih in drugih plinov). Takšen pristop bi v primerjavi s trenutno situacijo omogočal bolj avtomatično in neposredno diferenciacijo davkov v korist okolju prijaznejšim virom energije, zlasti obnovljivim. Obdavčitev energije bi med drugim eksplicitno priznala okoljske koristi obnovljivih virov energije ter njihovo korist za zanesljivost dobave.

Upoštevati je treba več vidikov, ki so podrobneje obravnavani v priloženem delovnem dokumentu služb Komisije. Zlasti pa:

- goriva, ki se uporabljajo za ogrevanje, in pogonska goriva se za davčne namene tradicionalno obravnavajo različno, s čimer se zlasti odraža nepogrešljiva narava goriva za ogrevanje. Nadaljnje razlikovanje obdavčitve glede na uporabo bi se lahko upravičilo;

- emisije CO2, ki po večini izhajajo iz proizvodnje električne energije, trenutno obravnava EU ETS, medtem ko je proizvodnja električne energije v skladu z Direktivo o obdavčevanju energije načeloma izvzeta iz obdavčevanja energije. Dodaten okoljski element v obliki davkov, ki bi odražal iste okoljske vidike, kot jih obravnava EU ETS, morda v tem primeru ne bi bil ustrezen.

Komisija namerava te zamisli podrobneje proučiti za namen možnega pregleda Direktive o obdavčitvi energije.

Ali je treba Direktivo o obdavčitvi energije pregledati, da se določi jasnejša povezava s cilji politik, ki jih navedena direktiva vključuje, zlasti na področju okolja in energije? Bi s tem obdavčitev energije postala učinkovitejši instrument z boljšim povezovanjem spodbudnih učinkov obdavčitve z zmožnostjo ustvarjanja prihodka?

Ali je razdelitev najnižjih stopenj obdavčitve na energetske in okoljske dele najboljši način za to? Katere so prednosti in slabosti ter glavni praktični vidiki takšnega pristopa? Bi bila okoljska spodbuda, ustvarjena z obdavčitvijo energije, zadosten in primeren odgovor na cilje energetske politike na področju biogoriv, vključno z oblikovanjem tržne spodbude za drugo generacijo biogoriv?

Ali obstaja potreba po dodatni obdavčitvi za obravnavanje preostalih okoljskih vidikov proizvodnje električne energije (če obstajajo)? Ali predlagani pristop zadostuje za spodbujanje uporabe električne energije iz obnovljivih virov? Kakšen je učinek takšnega okvira Skupnosti na električno energijo jedrskega izvora (upoštevajoč različne pristope na nacionalni ravni za uporabo jedrske energije)?

3.2 Součinkovanje obdavčitve energije in drugih tržnih instrumentov, zlasti EU-ETS (Sistema EU za trgovanje z emisijami)

Med različnimi tržnimi instrumenti Skupnosti na področju energije, prometa in okolja, obdavčitev energije morda najbolj vpliva na vsa tri področja hkrati in neposredno součinkuje z vsemi drugimi instrumenti.

Pregled Direktive o obdavčitvi energije bi omogočil upoštevanje teh vidikov z razjasnitvijo vidikov, ki jih pokriva usklajena obdavčitev energije. V praksi bi eksplicitna določitev okoljskega elementa v najnižjih stopnjah obdavčitve (ki se razlikujejo glede na emisije toplogrednih in drugih plinov) omogočila, da obdavčitev energije bolje dopolnjuje druge tržne instrumente na ravni EU.

EU ETS se trenutno uporablja za emisije iz nekaterih kurilnih in industrijskih naprav , medtem ko se obdavčitev energije uporablja za uporabo energije kot goriva[25] , najbolj energetsko intenzivni sektorji (ki jih trenutno zajema EU ETS) pa v veliko primerih ostajajo izven njenega področja uporabe. Komisija meni, da bi se to pravilo lahko podrobneje raziskalo, da se ugotovi, ali je sektorje, ki so zajeti v EU ETS, mogoče izključiti iz področja uporabe okoljskega elementa Direktive o obdavčitvi energije, če je njihov vpliv na toplogredne pline ustrezno obravnavan v EU ETS (z drugimi besedami: tako, da zanje ne bi veljali ustrezni okoljski elementi najnižjih stopenj obdavčitve, medtem ko bi se ohranil element, ki temelji na energiji, in ostali okoljski elementi). Nasprotno pa bi v primerih, ko določeni izvajalci ne sodelujejo pri trženju emisij zaradi majhne velikosti ali drugih razlogov, okoljski element najnižjih stopenj obdavčitve zagotovil obsežnejšo uporabo načela „onesnaževalec plača“. Ta pravila bi se lahko učinkovito uporabila tako v industrijskem sektorju kot v sektorju zračnega prometa.

Izključitev okoljskih vplivov, ki jih obravnava EU ETS, iz področja uporabe Direktive o obdavčitvi energije, bi bila lahko primerna rešitev, ki bi lahko rešila tudi problem možnih prekrivanj med dvema instrumentoma, hkrati pa bi zagotovila izpolnitev preostalih ciljev obdavčitve energije. Poleg tega bi takšna rešitev lahko tudi preprečila težave, ki izvirajo iz različnih lastnosti EU ETS (enotna cena po vsej EU, ki pa sčasoma začne nihati) in obdavčitve energije (različne cene, ki odražajo prosto odločitev držav članic, da, kot se jim zdi ustrezno, določijo davčne stopnje nad najnižjimi, ki pa lahko sčasoma postanejo dokaj stabilne). Vendar pa je treba vsak korak proti takšni rešitvi podrobneje analizirati, zlasti če se EU ETS precej razširi.

Ne glede na to, katero rešitev se izbere, je nanjo treba gledati z globalnega vidika. Vse bolj splošno se priznava, da je treba za zagotovitev dolgoročnega trajnostnega razvoja varstvo okolja vključiti v gospodarske odločitve. Zaradi tega bodo nacionalni organi razširili uporabo tržnih instrumentov, njihovo uporabo pa je treba spodbujati tudi na svetovni ravni. EU mora začeti aktiven dialog z ostalimi državami, da se spodbudi uporaba tržnih instrumentov, ki omogočajo stroškovno učinkovito uresničevanje ciljev politik.

Dokler pa temu ni tako ter EU in tretje države uporabljajo različne stopnje obdavčitve ogljika ali druge metode zmanjševanja emisij toplogrednih plinov (kot je ETS), je pomembno, da se trgovinskim partnerjem EU ponudijo potrebne spodbude za sprejetje učinkovitih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Treba je analizirati izvedljivost vseh ukrepov politik v ta namen. To je že sprožilo razpravo o uporabi izravnalnih mehanizmov za ogljik, kot so prilagoditve davka na meji. Hkrati pa se priznava, da pri tem pristopu obstajajo pravne in tehnične omejitve, ki jih je treba podrobneje proučiti.

Ali bi predlagane spremembe Direktive o obdavčitvi energije in predlagani pristop k njenem področju uporabe bili najboljša rešitev za zagotovitev skladnosti med direktivo in EU ETS? Ali obstajajo druge možnosti za uresničitev tega cilja?

Katere možnosti je treba raziskati, da bi se trgovinskim partnerjem EU ponudile potrebne spodbude za sprejetje učinkovitih ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov?

4. MOžNOSTI ZA NADALJNJO UPORABO TRžNIH INSTRUMENTOV V OKOLJSKI POLITIKI

4.1. Obravnavanje vpliva prometa na okolje

Promet najbolj prispeva k onesnaženosti zraka, s tem da emisije CO2 in trend emisij še naraščajo. Na primer, leta 2004 je cestni promet povzročil 22 % skupnih emisij CO2, zračni in ladijski promet približno 3-4 % skupnih emisij toplogrednih plinov, pri čemer so zlasti hitro naraščale emisije zračnega prometa (za 86 % od leta 1990 do leta 2004). Na ravni EU so se tržni instrumenti do neke mere uporabili pri obravnavi negativnih vplivov različnih načinov prevoza na okolje. To je v nasprotju z nacionalnimi in lokalnimi ravnmi, kjer se uporablja in razvija več vrst in oblik tržnih instrumentov.

Komisija in druge institucije so nedavno sprejele več pobud za obravnavo emisij prometa. Uvedba elementa, ki bi temeljil na emisijah CO2, v davčno osnovo tako letne takse za uporabo cest kot davka na registracijo iz predloga Komisije o obdavčitvi osebnih avtomobilov[26] bi spodbudila kupce avtomobilov, da upoštevajo energetsko učinkovitost in emisije CO2. Ko bi bilo to enkrat sprejeto, bi skupaj z zakonodajnim okvirom za zmanjševanje emisij CO2 iz avtomobilov[27] ter obdavčitvijo energije pomagalo EU pri izpolnjevanju ciljev na področju podnebnih sprememb z zmanjševanjem emisij CO2 iz avtomobilov. Evropski svet je v okviru prihodnjega pregleda EU ETS Komisijo pozval, da prouči morebitno razširitev področja uporabe ETS na vrsto drugih sektorjev, ki vključujejo kopenski promet.

Komisija je predlagala vključitev emisij zračnega prometa v Sistem EU za trgovanje z emisijami (ETS) in napovedala, da namerava do konca leta 2008[28] predstaviti predlog za obravnavo emisij dušikovih oksidov.

Kar zadeva ladijski promet pa je bila presoja predlogov za spodbujanje ladijskega prometa z nizkimi emisijami omenjena kot eden od ciljev prihodnje pomorske politike[29]. Vsak tržni instrument na tem področju bi bilo treba previdno oblikovati, da se ne bi kršile določbe o dajatvah iz Konvencije Združenih narodov o pomorskem pravu (UNCLOS)[30]. Poleg tega obstaja še nekaj drugih ključnih vprašanj, vključno s pravnimi in političnimi zahtevami, geografskim razlikovanjem, mehanizmi spremljanja in uskladitve, ki jih je treba preiskati, da se razvijejo posebni predlogi za pospeševanje ladijskega prometa z nizkimi emisijami.

Kateri bi bil najboljši tržni instrument za obravnavanje emisij ladijskega prometa, ob upoštevanju posebne narave pomorskega prometa? Kako bi ga bilo mogoče najbolje oblikovati?

Uporaba cest ima poleg emisij CO2 tudi druge vplive na okolje, kot na primer onesnaževanje zraka z SO2, NOx ali z delci ter obremenjevanje s hrupom in zastoje. Poleg delno usklajenih letnih taks za uporabo cest za težka tovorna vozila direktiva „Eurovinjeta“ določa okvir dajatev na vseevropskih cestnih omrežjih. Nemčija in Avstrija sta za težka tovorna vozila uvedli uporabnine za infrastrukturo, ki se razlikujejo glede na razdaljo. Čeprav lahko povprečne dajatve pokrijejo samo stroške infrastrukture in tako izključujejo zunanje stroške, morajo države članice od leta 2010 naprej razlikovati dajatve po emisijskem razredu EURO in lahko uporabijo dodatno razlikovanje, da bi se spopadle z okoljsko škodo in zastoji. Če bi takšni sistemi dajatev razlikovanje okoljske škode vključili v skupne stroške, bi to imelo za posledico učinkovitejšo uporabo infrastrukture[31]. Komisija bo po pregledu vseh možnosti, ki vključujejo okoljske stroške in stroške, povezane s hrupom, zastoji in zdravjem, predstavila splošno uporaben, pregleden in razumljiv model za ocenjevanje vseh zunanjih stroškov, ki bo osnova za prihodnje izračune uporabnin za uporabo infrastrukture. Modelu bo priložena ocena učinka internalizacije zunanjih stroškov za vse vrste prevoza in strategija za postopno izvajanje modela za vse vrste prevoza[32].

Zakonodaja Skupnosti državam članicam prav tako dovoljuje, da spreminjajo uporabnine za uporabo železniških infrastruktur glede na zunanje okoljske vplive. Ne bodo povišali skupne ravni prihodka upravljavca infrastrukture, če se okoljski stroški v primerljivi višini ne zaračunavajo tudi drugim konkurenčnim načinom prevoza[33].

Kako se lahko zaračunavanje uporabnin za uporabo infrastrukture, ob upoštevanju vprašanja okoljskih stroškov, najbolje uporabi za načine prevoza? Ali naj se navedeni model uporabi za vse načine prevoza ali upoštevajo posebnosti posameznega načina prevoza? V kakšnem obsegu naj se v tem kontekstu uporabi Direktiva „Eurovinjeta“? |

V številnih evropskih mestih, kot sta London in Stockholm, se uporabljajo lokalni sistemi dajatev, da bi se izboljšale prometne razmere, med drugim zmanjšali mestni zastoji[34]. Nedavne ocene kažejo, da je bil ta cilj izpolnjen s povečanjem povprečne hitrosti prometa ter bistvenim zmanjšanjem emisij (PM, NOx in CO2) in porabe energije s strani cestnega prometa na območju, kjer se zaračunava dajatev[35]. Obstajajo celo razprave na nacionalni ravni, npr. v Združenem kraljestvu in tudi v Nemčiji, o razširitvi dajatev za prometno preobremenjenost na vse ceste. Komisija bo še naprej podpirala obstoječe mreže za izmenjavo informacij in raziskala potrebo za podporne ukrepe na ravni EU v okviru Zelene knjige o mestnem prometu iz leta 2007.

4.2 Uporaba tržnih instrumentov za obravnavanje onesnaženja in zaščito virov

EU države članice spodbuja tudi k uporabi obdavčevanja in drugih tržnih instrumentov v okviru njenih strategij na temo okolja. Države članice so te možnosti uporabile, vendar v različnih obsegih, in pridobile izkušnje pri uporabi različnih zasnov. Poleg okoljskih vprašanj se lahko pojavi tudi potreba po usklajevanju na ravni EU v primerih s čezmejno dimenzijo in kjer se obdavčitev v čedalje večji meri uporablja na nacionalni ravni ter bi lahko vplivala na delovanje notranjega trga.

4.2.1 Voda

Vodo je treba upravljati na trajnosten način. Okvirna direktiva o vodah[36] določa skupni okvir ukrepanja. Od držav članic zahteva, da do leta 2010 sprejmejo cenovno politiko za vodo, ki spodbuja gospodarno uporabo vode. Tako bodo vsi uporabniki nosili stroške (vključno z zunanjimi okoljskimi stroški in stroški virov) po načelu „onesnaževalec plača“, ki se v nekaterih primerih še ne uporablja v celoti[37]. Države članice morajo do leta 2009 tudi poročati o ukrepih, ki jih sprejemajo za namen izvajanja teh določb v svojih načrtih upravljanja povodij.

Nekaj držav članic že uporablja davke ali dajatve za odvzem podtalnice in/ali površinske vode ali za porabo vode, zaradi katerih se je zmanjšala poraba, iztekanje in onesnaževanje. Komisija meni, da je uporaba tržnih instrumentov bistvena za izpolnjevanje zahtev Okvirne direktive o vodah. Še naprej bo tesno sodelovala z državami članicami pri teh vprašanjih v okviru Skupne strategije izvajanja, kot je bilo dogovorjeno s skupino upravljavcev vodnih virov pristojnih nacionalnih organov.

Kako lahko Komisija najučinkoviteje zagotovi izvajanje cenovne politike za vodo, določene v Okvirni direktivi o vodah? Katere so možnosti za okrepitev povezave med naložbami v nacionalne vodne projekte in uvedbo ustrezne cenovne politike za vodo, da bi se spodbudilo uporabnike in izognilo izkrivljanju konkurence? |

4.2.2 Ravnanje z odpadki

Glavni cilj pri preprečevanju nastajanja odpadkov in ravnanju z njimi, vsebovan v 6. okoljskem akcijskem programu, je ločiti nastajanje odpadkov od gospodarske rasti, znaki, da se je to začelo, pa so že vidni.

Medtem ko odlagališča z okoljskega vidika predstavljajo najslabšo možnost[38], jim tržni signali pogosto dajejo prednost, ker ne upoštevajo vplivov na okolje. Obdavčitev odlaganja, zlasti odlagališč, je sicer lahko učinkovit način za odpravo tega izkrivljanja ter spodbujanje recikliranja in ponovne uporabe odpadkov[39], vendar pa bi razlike v nacionalnih davčnih stopnjah lahko povzročile pošiljanje odpadkov izključno zaradi davkov in izkrivljene konkurence med subjekti, ki ravnajo z odpadki.

Komisija zato države članice spodbuja, da si izmenjujejo informacije o svojih pristopih do davkov na odlagališča in da redno obveščajo Komisijo[40]. Poleg tega bi lahko bil dodatni ukrep za reševanje drugega vprašanja tudi vzpostavitev splošnih meril, vključno z okoljsko učinkovitimi najnižjimi stopnjami, za določitev davkov na odlagališča, ki temeljijo na dokazano najboljši praksi.

Če je napredek pri preusmeritvi odpadkov z odlagališč nezadosten, ali naj Komisija predlaga usklajen davek na odlagališča z najnižjimi dovoljenimi stopnjami v EU? |

Okoljski vpliv različnih embalažnih materialov ali različnih proizvodov iste kategorije, npr. baterij, je različen. Tržni instrumenti, ki bi se razlikovali glede na vpliv proizvodov, bi tako spodbudili bolj trajnostno porabo. Na podlagi zakonodaje Skupnosti lahko države članice sprejmejo nacionalne ukrepe za izpolnitev ciljev, kot je preprečevanje odpadne embalaže, spodbujanje uporabe vračljive embalaže ali zbiranje odpadnih baterij in njihova reciklaža kot tudi spodbujanje uporabe baterij, ki vsebujejo manj onesnažujoče snovi[41], s čimer se izvaja načelo „onesnaževalec plača“. V vseh primerih morajo biti ukrepi v skladu z obveznostmi iz Pogodbe (zlasti pravili o notranjem trgu in prepovedjo razlikovanja, vključno s členom 90 ES[42]).

Številne izmed njih so uporabljale tržne instrumente, kot so davki, sistemi zbiranja in vračil ali trgovanje z dovoljenji, za odpadno embalažo na splošno ali posebne vrste embalaže (npr. embalaža za pijače ali plastične vrečke)[43]. Danska je davek na embalažo prilagodila tako, da ta odraža različne vplive posameznega materiala na okolje, Latvija pa je prav tako uvedla diferenciacijo glede na material[44]. Komisija je pripravljena podpreti strukturirano izmenjavo informacij med državami članicami o njihovih pristopih.

Ali pravni okvir Skupnosti nudi državam članicam dovolj prostora za uporabo tržnih instrumentov pri reševanju vprašanj glede ravnanja z odpadki? Ali naj Komisija spodbuja uporabo tržnih instrumentov na tem področju, npr. s podpiranjem izmenjave informacij? |

4.3. Uporaba tržnih instrumentov za zaščito biotske raznovrstnosti

Uporaba tržnih instrumentov za zaščito biotske raznovrstnosti je čedalje bolj sprejeta kot sredstvo za vključevanje ohranjevanja v odločanje gospodarskih akterjev in stroškovno učinkovito izpolnjevanje ciljev za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje virov, kot so cilji iz Akcijskega načrta EU o biotski raznovrstnosti in cilji skupne ribiške politike[45]. Uporabljajo se vse tri standardne vrste tržnih instrumentov – davki/dajatve/pristojbine, subvencije in trgovanje z dovoljenji, v glavnem za ohranitev habitata in ekosistema ter tudi za zaščito določenih vrst.

Tržni instrumenti so lahko učinkoviti pri spodbujanju lastnikov posesti, da vzdržujejo gozdove ali mokrišča, ali da nadomestijo neizogibno škodo, ki jo razvojni projekti povzročajo biotski raznovrstnosti, tako da podobne habitate ustvarijo na drugem kraju, s čimer se prepreči vsakršna čista izguba biotske raznovrstnosti (izravnava biotske raznovrstnosti).

Dajatve in pristojbine, kot so lovska in ribolovna dovoljenja, lahko pomagajo omejiti uporabo vira biotske raznovrstnosti na trajnostni ravni. Obstajajo tudi primeri, ko se finančna pomoč dodeli v obliki „plačil za okoljske storitve“, npr. kmetijsko-okoljski ukrepi skupne kmetijske politike, da se lastnikom posesti izplača nadomestilo za vzdrževanje gozdov ali mokrišč, ki filtrirajo vodo, delujejo kot zbiralniki ali nudijo habitate za insekte, ki prašijo sosednje nasade, ker se bodo prihodku odrekli za splošno dobro[46]. Finska je uporabila sistem licitacij, kjer prejemniki ponujajo najnižje subvencije, ki jih potrebujejo za izvajanje ukrepov za zaščito biotske raznovrstnosti, da bi se tako izognili določitvi previsokih subvencij[47].

Drug primer uporabe tržnih instrumentov je bančno poslovanje s habitati ( habitat banking ), tržni instrument, ki je bil prvotno oblikovan v ZDA (v tem primeru bančno poslovanje z mokrišči) v okviru sistemov obveznosti. S takšnimi sistemi se obveznosti do okolja preoblikujejo v tržno premoženje, s čimer se spodbujevalne strukture in ravnanje spremenijo z dodeljevanjem lastniških pravic in oblikovanjem trgov. Specializirana podjetja oblikujejo mokrišča in potem izvajalcem dajejo posojila za mokrišče. Tako se zagotovi izpolnitev okoljskih ciljev brez čiste izgube skupne vrednosti, hkrati pa to ustvari konkurenco med podjetji za stroškovno učinkovito pridobivanje novih mokrišč. Takšni sistemi, tako kot že sistemi trgovanja z dovoljenji na splošno, pomagajo vključevati ohranitvene cilje v redno poslovanje, kar pomaga premagovati poslovni odpor. Vendar pa je treba pri tem ohraniti enakovrednost habitatov, hkrati pa morajo obstajati merila za merjenje. V primeru zaščitenih območij je treba nadomestne ukrepe za izgubo habitata uporabiti kot zadnjo možnost.

Ali naj države članice okrepijo uporabo tovrstnih instrumentov? Ali naj se za izpolnjevanje okoljskih ciljev intenzivneje uporablja zlasti „plačilo za okoljske storitve“? In ali je treba podrobneje proučiti možnosti za uvedbo sistemov izravnav biotske raznovrstnosti na ravni Skupnosti, npr. bančno poslovanje z mokrišči? |

4.4. Uporaba tržnih instrumentov za obravnavanje onesnaženosti zraka

Onesnaženost zraka je škodljiva zdravju ljudi in okolju. Potreba po čistem zraku je očitna že nekaj desetletij. Čeprav so ukrepi na nacionalni ravni in ravni EU pripeljali do velikih izboljšav, ima onesnaženost zraka še vedno resne posledice, ki se rešujejo s tematsko strategijo Skupnosti o onesnaženosti zraka.

Nekaj držav članic uporablja tržne instrumente za odpravljanje onesnaženosti zraka, zlasti davke in dajatve na NOx in SO2. Nedavno so bili uvedeni nacionalni sistemi trgovanja z emisijami, da bi se zmanjšale težave, ki jih povzročajo konvencionalna onesnaževala zraka. Medtem ko bo trgovanje seveda učinkovitejše na večjem trgu, se občutljivost okolja na ta onesnaževala v Evropi razlikuje, zaradi česar je treba poskrbeti, da trgovanje z emisijami ne bi povzročilo resnega lokalnega onesnaženja („vroče točke“) ali propada naravnega okolja zaradi zakisljevanja, evtrofikacije ali ozona.

Komisija analizira, ali bi poljubni sistemi čezmejnega trgovanja z emisijami med skupinami držav članic lahko povečali prilagodljivost in znižali stroške uskladitve, hkrati pa ohranili visoko raven okoljske zaščite:

- Ob pregledu Direktive o nacionalnih zgornjih mejah emisij[48] bo Komisija obravnavala, kako lahko trgovanje z emisijami stroškovno učinkovito še bolj zmanjša emisije[49]. Nizozemska in Slovaška bi lahko državam članicam, ki želijo uporabiti ta instrument, dali dragocene nasvete na podlagi svojih izkušenj s sistemi trgovanja z emisijami NOx in SO2, pri čemer bi se morda lahko celo povezali nacionalni sistemi[50].

- Komisija preverja tudi področje uporabe za trgovanje z emisijami NOx in SO2 v svojem pregledu Direktive o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja[51]. Države članice že lahko oblikujejo sisteme, ki omogočajo trgovanje z emisijami, ki so ostale po izvajanju najboljših razpoložljivih tehnologij (NRT). Nadaljnje vprašanje je, ali bi jim bilo treba dopustiti, da se bodisi posamezno bodisi skupaj odločijo za trgovanje z emisijami namesto za dovoljenja, ki temeljijo na NRT[52].

Menite, da se z uporabo sistemov čezmejnega trgovanja z emisijami med skupinami držav članic lahko premaga konvencionalna onesnaženost zraka z SO2 in NOx? Kako je treba tak sistem oblikovati, da bi ustrezal nacionalnim davkom in dajatvam, ki se uporabljajo v več državah članicah? |

5. ZAKLJUčEK

Komisija meni, da bi se ob ureditvenih in drugih instrumentih morala povečati tudi uporaba tržnih instrumentov, vključno s sistemi trgovanja z emisijami, davčnimi ukrepi in subvencijami, kot stroškovno učinkovitega orodja za izpolnjevanje okoljskih ciljev in ciljev drugih politik, tako na ravni Skupnosti kot na nacionalni ravni. To bi bilo v skladu s strategijo trajnostnega razvoja, lizbonsko strategijo in strategijo o boljši pripravi zakonodaje.

Nova evropska politika o energiji in podnebju kaže na pravo novo industrijsko revolucijo v naslednjih desetih ali petnajstih letih. Zahtevala bo korenito spremembo ravnanja z energijo v Evropi, s končnim ciljem doseganja gospodarstva z dejansko nizkimi emisijami ogljika. K doseganju tega velikopoteznega cilja bodo morale prispevati in se prilagoditi različne politike tako na nacionalni kot na evropski ravni. Tržni instrumenti bodo pomemben del ukrepov za doseganje resničnih premikov s spreminjanjem spodbud tako za podjetja kot za potrošnike. Poleg te pomembne dolgoročne vloge imajo navedeni tržni instrumenti tudi velike koristi za fiskalne, okoljske ter razporejevalne namene, obravnavane v tem dokumentu.

S tem dokumentom želi Komisija sprožiti razpravo o aktivnejšem prispevanju tržnih instrumentov Skupnosti k tem ciljem, zlasti kadar gre za posredno obdavčitev. Poleg tega je v tem dokumentu opredeljenih veliko dodatnih področij za uporabo tržnih instrumentov, kjer bi Skupnost lahko pomagala pri spodbujanju izmenjav najboljših praks. Komisija pričakuje odzive na te zamisli in na posebna vprašanja, vključena v ta dokument, kot tudi pripombe o tržnih instrumentih, ki bi bili najprimernejši za združitev največjega možnega števila pozitivnih učinkov.

Odgovore na posvetovanje pošljite do 31. julija 2007 na naslovGreen-paper-mbi@ec.europa.eu.

[1] Zlasti Sporočilo Komisije Energetska politika za Evropo – COM(2007) 1, 10.1.2007 – in Sporočilo Komisije Omejevanje globalnih podnebnih sprememb na 2 stopinji Celzija : Pot do leta 2020 in naprej – COM(2007) 2, 10.1.2007.

[2] Zasedanje Evropskega sveta 8. in 9. marca 2007, Sklepi predsedstva.

[3] Poleg tržnih instrumentov, ki jih obravnava ta zelena knjiga, se izvajajo še drugi pomembni tržni instrumenti v okviru skupne kmetijske politike (tj. kmetijsko-okoljski ukrepi v okviru politike razvoja podeželja) in v okviru kohezijske politike v okoljskem in energetskem sektorju. Kadar lahko uporaba tržnih instrumentov vključuje državno pomoč, morajo biti ti instrumenti usklajeni s pravili Skupnosti in priglašeni Komisiji v skladu s členom 88 Pogodbe ES. Trenutno se pregledujejo smernice Skupnosti o državnih pomočeh za varstvo okolja. Zato ta zelena knjiga ne obravnava presoje državnih pomoči.

[4] UL L 242, 10.9.2002 in dokument Sveta 10917/06 z dne 26. 6. 2006.

[5] Priporočilo Sveta 2005/601/ES z dne 12. julija 2005 o širših smernicah ekonomskih politik držav članic in Skupnosti (2005–2008).

[6] COM(2006) 545.

[7] Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL L 283, 31.10.2003, str. 51); Direktiva, kakor je bila nazadnje spremenjena z direktivama 2004/74/ES in 2004/75/ES (UL L 157, 30.4.2004, str. 87 in str.100).

[8] Kot je bilo nedavno poudarjeno na zasedanju Evropskega sveta 8. in 9. marca 2007.

[9] Glej Sporočilo Komisije „ Povezovanje naših potreb in odgovornosti – Vključevanje okoljskih vprašanj v gospodarsko politiko “ – COM(2000) 576, 20.9.2000.

[10] COM(2000) 576, 20.9.2000. Študije Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) kažejo čedalje več dokazov o učinkovitosti tržnih instrumentov. Glej Z okoljem povezani davki v državah OECD – vprašanja in strategije , 2001.

[11] Ta zamisel se pogosto izraža s cilji, kot so „pravilna določitev cen“, „internalizacija zunanjih stroškov“, „širitev ponudbe okoljskih storitev, ki niso dane na trg“.

[12] Glej EEA, Učinkovitost politike čiščenja komunalnih odpadnih voda v izbranih državah: pilotska študija EEA, 2005. Študija primerja pristope nekaj držav članic in prikazuje, kako bo uporaba tržnih instrumentov pomagala pri izpolnjevanju okoljskih ciljev za nižje stroške.

[13] Glej Sporočilo Komisije „Evropske vrednote v globaliziranem svetu“ – COM(2005) 525, 20.10.2005.

[14] Glej COM(2000) 576.

[15] Komisija trenutno pripravlja celovit pregled izkušenj z EU-ETS. Ta točka zato v tej zeleni knjigi ne bo obravnavana.

[16] Direktiva 1999/62/ES (UL L 187, 20.7.1999), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/38/ES(UL L 157, 9.6.2006, str. 8).

[17] Kljub nekaterim prilagodljivim institucionalnim rešitvam, določenim v Pogodbi ES, kot je okrepljeno sodelovanje.

[18] Komisija je to vprašanje sprožila že leta 1993 v svoji Beli knjigi o rasti, konkurenčnosti in zaposlovanju – COM(93) 700, poglavje 10 – in še enkrat pred kratkim v svojem nedavnem sporočilu o evropskem socialnem modelu ali v dokumentu o povezavah med politikami zaposlovanja in okoljskimi politikami. Glej COM(2005) 525 in SEC(2005) 1530. Podatki o izkušnji nordijskih držav in rezultati študij, temelječih na modelu, kažejo na obstoj obeh vrst koristi.

[19] Povezava med ustvarjanjem prihodka in spodbujevalnim učinkom obdavčitve je obravnavana v delovnem dokumentu služb Komisije.

[20] Glej npr. OECD, Okolju škodljive subvencije – izzivi reforme, 2005, in literaturo, citirano v dokumentu.

[21] OECD (1998) opredeljuje okolju škodljive subvencije kot: „vse vrste finančnih podpor in uredb, ki so uvedene za povečanje konkurenčnosti nekaterih proizvodov, postopkov ali regij in ki skupaj s prevladujočim sistemom obdavčitve (nenamerno) diskriminirajo okolju neškodljive dejavnosti“.

[22] To je bilo poudarjeno tudi v prenovljeni strategiji trajnostnega razvoja EU.

[23] Pregled strategije trajnostnega razvoja EU, Dokument Sveta 10917/06 z dne 26. junija 2006.

[24] Tri četrtine prihodkov iz davkov, povezanih z okoljem, prihaja iz davkov na energijo (glej delovni dokument služb Komisije).

[25] Obdavčitev energije se ponavadi ne uporablja za energetske proizvode (in elektriko), ki se uporabljajo kot surovina v industrijskih postopkih, niti za energetske proizvode, ki se uporabljajo pri proizvodnji energetskih proizvodov (najpogosteje v primeru rafinerij) ali kot surovine pri pridobivanju električne energije. To se doseže z različnimi tehnikami. Za podrobnosti glej člene 2(4), 14(1)(a) ter 21(3) in (6) Direktive o obdavčitvi energije.

[26] COM(2005) 261, 5.7.2005.

[27] Glej Sporočilo Komisije Rezultati pregleda Strategije Skupnosti za zmanjševanje emisij CO 2 iz osebnih vozil in lahkih tovornih vozil – COM(2007) 19, 7.2.2007. Komisija izvaja tudi študijo o načinih za izboljšanje delovanja težkih tovornih vozil z vidika emisij toplogrednih plinov.

[28] COM(2006) 818, 20.12.2006.

[29] Glej Zelena knjiga Prihodnji pomorski politiki Unije naproti: evropska vizija za oceane in morja – COM(2006) 275. Posvetovanja se zaključijo 30. junija 2007.

[30] Podrobnosti so na voljo v študiji o tem vprašanju iz leta 2004:http://www.europa.eu.int/comm/environment/air/pdf/04_nera_report.pdf.

[31] Zunaj EU je bil ta pristop uporabljen v Švici, kjer sistemi dajatev za težka tovorna vozila vključujejo tudi zunanje okoljske stroške. Z gospodarskega vidika je treba dajatve prilagoditi glede na navedene zunanje stroške ter kraj in čas vožnje, da se izboljša učinkovitost uporabe infrastrukture.

[32] Člen 1(9) Direktive 2006/38 z dne 17. maja 2006.

[33] Direktiva 2001/14/ES z dne 26. februarja 2001 in COM(2001) 307.

[34] Pregledana direktiva „Eurovignjeta“ izrecno omenja področje uporabe za države članice, ki naj bi te sisteme uporabile (člen 9).

[35] Glej EEA 2006, str. 57.

[36] Direktiva 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000).

[37] EEA, Tržni instrumenti za okoljsko politiko v Evropi (Tehnično poročilo EEA 8/2005).

[38] Glej Sporočilo Komisije Nadaljevanje trajnostne uporabe virov : Tematska strategija o preprečevanju in recikliranju odpadkov – COM(2005) 666, 21.12.2005.

[39] Ta pristop uporablja več držav članic. Glej EEA 2006. Vendar pa nedavna študija OECD tudi poudarja, da v malo državah članicah davek trenutno znatno presega ocenjene zunanje stroške. Glej OECD, Trajnostni razvoj v državah OECD, 2004.

[40] COM(2005) 666, 21.12.2005.

[41] Direktiva 2006/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o baterijah in akumulatorjih ter odpadnih baterijah in akumulatorjih in razveljavitvi Direktive 91/157/EGS(UL L 266, 26.9.2006).

[42] Direktiva 94/62/ES o embalaži in odpadni embalaži (UL L 365, 31.12.1994), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2004/12/ES (UL L 47, 18.2.2004), zlasti člen 15. Glej tudi Poročilo Komisije o izvajanju Direktive COM(2006) 767. Seveda se morajo pri pakiranju upoštevati tudi zahteve glede kakovosti.

[43] Podrobnosti so na voljo v podatkovni bazi OECD/EEA o gospodarskih instrumentih v okoljski politiki in upravljanju naravnih virov: (http://www1.oecd.org/scripts/env/ecoInst/index.htm).

[44] Glej EEA, Uporaba trga za stroškovno učinkovito okoljsko politiko, 2006.

[45] COM(2006) 216. Drug primer je tudi upravljanje ribištva, kjer so bolj pogosti sistemi upravljanja, ki vključujejo tržne instrumente, kot npr. prenosljive individualne ribiške kvote. Glej OECD, Uporaba tržnih mehanizmov za upravljanje ribištva kako olajšati njihovo uporabo, 2006. Glej COM(2002) 181, 28.5.2002 in COM(2006) 103, 9.3.2006 kot tudi nedavno Sporočilo o orodjih za upravljanje ribištva na podlagi pravic za zaščito biotske raznovrstnosti. Glej COM(2007) 73, 26.2.2007.

[46] Kadar so vključene samo majhne skupine, je takšne sisteme nadomestil mogoče vzpostaviti tudi neposredno med zasebnimi strankami. Plačila za okoljske storitve so podprta tudi na mednarodni ravni, med drugim kot instrument za zaščito tropskih gozdov. Glej Svetovna banka, At loggerheads , 2006. Če plačila za okoljske storitve vključujejo državno pomoč, jih je treba priglasiti v skladu s členom 88 Pogodbe ES.

[47] Glej študijo Uporaba tržnih spodbud za zaščito biotske raznovrstnosti (http://ec.europa.eu/environment/enveco/studies2.htm#market). Navedeni pristop uporablja tudi Avstralija.

[48] Direktiva 2001/81/ES, 23.10.2001 (UL L 309, 27.11.2001) .

[49] V svojem predlogu direktive o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku v Evropi – COM(2005) 447, 21.9.2005 – se je Komisija sklicevala na uporabo sistemov za trgovanje z emisijami s strani držav članic kot instrumentov za zmanjšanje onesnaževanja zraka na regionalni ali nacionalni ravni. Te instrumente bi lahko uporabile za prikaz prizadevanj za oblikovanje standardov Skupnosti o kakovosti zraka, tudi če bi morale zahtevati podaljšanje roka.

[50] Združeno kraljestvo namerava od leta 2008 naprej uvesti sistem trgovanja tako za NOx in SO2, kakor tudi za prah.

[51] Poročilo Komisije o izvajanju Direktive 96/61/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja – COM(2005) 540, 3.11.2005.

[52] Pri odgovoru na to vprašanje bo pomembno premisliti ne samo o vprašanjih različne občutljivosti okolja in izogibanja „vročim točkam“, ampak tudi o tveganju, da bi se celostni pristop Direktive o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja lahko izkrivil z uvedbo trgovanja z izbranimi onesnaževali. Prav tako se ne sme oslabiti obstoječi sistem spremljanja in izvrševanja Direktive o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja. To bi bilo treba oceniti glede na obseg, v katerem bi lahko sistemi trgovanja z emisijami ustvarili bolj stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij kot v sedanjem sistemu.