[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 10.2.2006

COM(2006) 49 konč.

PETO POROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, EVROPSKEMU EKONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o uporabi Direktive 89/552/EGS o „televiziji brez meja“ {SEC(2006) 160}

KAZALO

1. Uvod 3

1.1. Ozadje tega poročila 3

1.2. Razvoj televizijskega trga v Evropi 3

2. Obvestila novih držav članic 5

3. Uporaba Direktive 5

3.1. Področje uporabe 5

3.2. Sodna pristojnost (člen 2) 5

3.3. Dogodki velikega družbenega pomena (člen 3a) 6

3.4. Spodbujanje distribucije in produkcije televizijskih programov (člena 4 in 5) 7

3.5. Pravila o oglaševanju (členi 10 do 20) 7

3.5.1. Sprejetje razlagalnega sporočila 7

3.5.2. Oglasni panoji ob športnih igriščih med prenosom športnih prireditev 8

3.5.3. Spremljanje 8

3.6. Zaščita mladoletnikov in javnega reda (členi 2a, 22 in 22a) 9

3.7. Sodelovanje med nacionalnimi organi in Komisijo 9

3.7.1. Odbor za stike 9

3.7.2. Skupina zakonodajnih organov 10

4. Revizija Direktive 10

5. Mednarodni vidiki 10

5.1. Širitev 10

5.2. Sodelovanje s Svetom Evrope 11

6. Sklepi 11

UVOD

Ozadje tega poročila

S tem sporočilom Komisija podaja Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij Peto poročilo o uporabi Direktive 89/552/EGS[1], kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/36/ES[2], o „televiziji brez meja“ (v nadaljnjem besedilu: „Direktiva“).

Člen 26 Direktive določa, da mora Komisija najpozneje 31. decembra 2000 in za tem vsaki dve leti podati Evropskemu parlamentu, Svetu in Ekonomsko-socialnemu odboru poročilo o uporabi te tako spremenjene direktive in po potrebi dati predloge za njeno prilagajanje dogajanjem na področju razširjanja televizijskih programov, zlasti z vidika najnovejših tehnoloških dosežkov.

To poročilo sledi Četrtemu poročilu[3], sprejetemu januarja 2003, in obravnava uporabo Direktive v letih 2003 in 2004[4].

V prilogi k Četrtemu poročilu je Komisija predlagala delovni program, da bi odprla razpravo o možni potrebi po prilagoditvi zakonodajnega okvira Evropske unije (EU) na tem področju zaradi napredka na trgu in v tehnologiji. Tako je Komisija leta 2003 začela posvetovanja za revizijo Direktive[5].

To poročilo je treba obravnavati v okviru te razprave.

Razvoj televizijskega trga v Evropi

V letih do leta 2004 je ugoden trend v razvoju avdiovizualne industrije dosegel visoko stopnjo zrelosti. Hkrati so bili nekateri poslovni vzorci postavljeni pred številne težke preizkušnje, na nekaterih področjih pa so operaterji šli skozi proces konsolidacije.

Nove poslovne priložnosti, zlasti „digitalna zemeljska televizija“[6], in zagotavljanje avdiovizualnih storitev prek novih tehnoloških platform so razširili prisotnost takih storitev na trgu ter okrepili dobro znani pojav drobitve ponudbe. Zdi se, da se ta trend umirja zaradi zmanjšanja oglaševalskih sredstev in majhnih možnosti za povečanje javnega financiranja.

V praksi je število razpoložljivih kanalov jasen dokaz povečevanja storitev, ki so v ponudbi. Medtem ko se je na začetku leta 2001 prek zemeljskih oddajnikov, satelitskega ali kabelskega omrežja oddajalo več kot 660 kanalov s potencialno nacionalno pokritostjo[7], je tri leta pozneje v EU-15 delovalo več kot 860 takih kanalov[8].

Poleg tega so televizijske storitve, ki niso usmerjene na nacionalne trge, doživele celo hitrejši razvoj. Na začetku leta 2004 je bilo takih kanalov 220[9]. Več kot 160 se jih je v EU-25 razširjalo iz drugih držav članic ali drugih držav (leta 2001 je bilo v EU-15 samo 68 takih kanalov).

Glavni predpogoj za sprotni razvoj avdiovizualnih storitev je splošna razpoložljivost širokopasovnega dostopa. Velike naložbe v zadnjih letih, ki se še vedno širijo, so države članice EU-15 opremile z infrastrukturo, ki je konec leta 2004 v povprečju dosegla 88 % prebivalstva[10]. Hkrati pa je dejansko prodiranje fiksnih širokopasovnih povezav nenehno raslo in je na koncu leta 2004 doseglo 10 % prebivalstva EU-15 in 9 % prebivalstva EU-25[11].

Leta 2003 je bilo ocenjeno, da skupni trg EU-25, ocenjen z vidika prihodkov izdajateljev televizijskih programov, znaša okoli 64,5 milijarde EUR (62,2 milijarde EUR leta 2001, kar pomeni 3,7-odstotno povečanje)[12].

Izvajalci storitev javne radiodifuzije so svojo prisotnost na trgih EU utrdili z vidika prihodkov. Skupni prihodki storitev javnega radijskega in televizijskega oddajanja so leta 2003 dosegli 29,1 milijarde EUR (v EU-25, vključno z 1,6 milijarde EUR za radijske storitve), kar je skoraj nespremenjen znesek v primerjavi z letom 2002[13].

Zasebni izdajatelji televizijskih programov v EU-25 so leta 2003 skupaj zabeležili za 18,3 milijarde EUR prihodkov, kar je skoraj nespremenjen znesek v primerjavi s prejšnjim letom.[14] Plačljiva televizija in naročniški paketi so njihove prihodke leta 2003 povečali na skupaj 13,6 milijarde EUR, kar je pomenilo 14,3-odstotno rast v primerjavi s prejšnjim letom zaradi uspeha dejavnosti naročniških paketov[15].

Oglaševanje ostaja glavni vir prihodkov za izdajatelje televizijskih programov EU. Po več letih širjenja, ki je bilo prekinjeno samo leta 2001, je leta 2004 trg celotnega televizijskega oglaševanja dosegel okoli 25,7 milijarde EUR za EU-15 (7,2-odstotna rast v primerjavi z letom 2003)[16]. Leta 2001 je bilo ocenjeno, da znaša padec prihodkov iz oglaševanja okoli 6,8 % (podatki za leto 2002 v primerjavi s podatki za leto 2000)[17]. Trg televizijskega oglaševanja je bil leta 2004 nominalno približno na ravni leta 2000 in je znašal skoraj tretjino vseh oglaševalskih naložb[18].

OBVESTILA NOVIH DRžAV čLANIC

Nove države članice, ki so se EU pridružile 1. maja 2004, so morale poslati obvestila o svoji zakonodaji, v katero se prenaša Direktiva. Opravljena ocena kaže, da so izpolnile svoje obveznosti v zvezi s tem.

UPORABA DIREKTIVE

Področje uporabe

Po sodnih postopkih, ki jih je družba Mediakabel BV sprožila proti odločitvi nizozemskega organa za medije Commissariaat voor de Media, je nizozemsko sodišče Raad van State Evropsko sodišče zaprosilo za predhodno odločanje o tem, ali je Direktiva veljala za storitve „bližnjega videa na zahtevo (NVOD)“, tj. storitve „plačaj za gledanje“, ki uporabnikom omogočajo, da gledajo „multipleksne“ oddaje, za katere plačajo na zahtevo. Sodba Sodišča v tej zadevi je bila leta 2004 še v teku[19].

Sodna pristojnost (člen 2)

Temelj Direktive je načelo „države izvora“. Tako lahko programi, ki so v skladu z zakonodajo države izvora po določbah Direktive, prosto krožijo po vsej EU.

V referenčnem obdobju je Komisija sprožila postopek zaradi kršitve proti nizozemskim organom po odločitvi nizozemskega organa za medije Commissariaat voor de media , da si dodeli sodno pristojnost za kanala RTL 4 in RTL 5, ki jih razširja izdajatelj televizijskih programov pod sodno pristojnostjo Luksemburga. Ne da bi podvomilo o vsebinskih argumentih organa Commissariaat voor de Media , je nizozemsko sodišče Raad van State s sodbo razveljavilo to odločitev in navedlo, da si organ Commissariaat voor de Media ni mogel dodeliti sodne pristojnosti in povzročiti položaja dvojne sodne pristojnosti, ki je v nasprotju z Direktivo. Ker položaja dvojne sodne pristojnosti po sodbi ni bilo več, se je Komisija odločila, da bo zadevo zaključila.

Glede odstopanj od načela države izvora v skladu s členom 2a(2) je izbruhnil spor v zadevi „Extasi TV“. Vlada Združenega kraljestva je Komisijo 20. decembra 2004 obvestila, da namerava prepovedati televizijsko storitev pod imenom „Extasi TV“. Razlog za to je bil, da je zadevna televizijska storitev očitno, resno in huje kršila člen 22 Direktive. V tem primeru ni bilo jasno, pod sodno pristojnost katere države članice je sodil ta izdajatelj televizijskih programov.

Nasprotovanja glede sodne pristojnosti so se pojavila tudi zunaj področja veljavnosti člena 2a(2) v primerih, ko je zakonodaja držav članic, sprejemnic programov, vsebovala strožja ali natančnejša pravila od zakonodaje države, v kateri je imel sedež izdajatelj televizijskih programov. Na primer, švedska komisija za predvajanje in oddajanje programov je Komisiji sporočila, da se ji zdi, da bi morala kanala TV3 in Canal 5, ki sta pod sodno pristojnostjo Združenega kraljestva, soditi pod švedsko sodno pristojnost. Namesto da bi Švedska sprejela enostranske ukrepe, je sprožila dialog med ustreznimi zakonodajnimi organi. Glede na to, da take razprave ne dvomijo o načelu države izvora, Komisija tak pristop pozdravlja in ponudi svojo pomoč. Podobna vprašanja so se pojavila med Irsko in Združenim kraljestvom.

Ne nazadnje je vprašanje programov iz tretjih držav, ki spodbujajo sovraštvo in sodijo pod sodno pristojnost države članice v skladu s členom 2(4), postalo posebej pomembno v referenčnem obdobju. Kanal Al Manar je razširjalo več evropskih satelitskih ponudnikov. Francija je bila prva država, ki je ukrepala proti prenašanju tega kanala prek satelitov Eutelsat, ki sodi pod njeno sodno pristojnost v skladu s členom 2(4). Ker je kanal Al Manar oddajal niz antisemitskih programskih vsebin, so francoski organi satelitskemu operaterju 13. decembra 2004 izdali sodno prepoved in mu odredili, naj preneha razširjati televizijsko storitev Al Manar. Ta odločba se je nemudoma izvršila in razširjanje programa se je 14. decembra 2004 prenehalo.

Ko so francoski organi prepovedali kanal Al Manar, je bil ta kanal še vedno na voljo prek satelitskih ponudnikov New Sky Satellite (sedež v Haagu) in Hispasat. Ta primer je bil predmet številnih srečanj in razprav med državami članicami in Komisijo. Nazadnje so nizozemski in španski organi prav tako odredili prenehanje prenašanja kanala Al Manar. To tesno sodelovanje je Evropi omogočilo, da se učinkovito bojuje proti spodbujanju sovraštva s strani izdajateljev televizijskih programov iz tretjih držav.

Dogodki velikega družbenega pomena (člen 3a)

Člen 3a(1) Direktive zajema nacionalne ukrepe za zaščito dogodkov, ki veljajo za dogodke velikega družbenega pomena. Do konca leta 2004 so veljali ukrepi v skladu s členom 3a(1) Direktive, Komisija pa je bila obveščena o ukrepih za naslednje države članice: Italijo, Nemčijo, Združeno kraljestvo, Avstrijo in Irsko. O irskem osnutku ukrepov se je v Odboru za stike razpravljalo 30. januarja 2003 (sprejel je pozitivno mnenje o njih), nato pa so bili aprila 2003 objavljeni v Uradnem listu[20]. O osnutkih ukrepov, ki sta jih predložili Belgija in Francija, se je razpravljalo s pristojnimi nacionalnimi organi ter v Odboru za stike marca 2004 in ta je sprejel pozitivno mnenje o njih. Nato je Belgija v letu 2004 Komisijo obvestila o svojih končnih ukrepih, ki so bili objavljeni v Uradnem listu[21].

V skladu s členom 3a(2) Direktive mora Komisija enkrat letno v Uradnem listu objaviti konsolidirani seznam ukrepov, ki so jih sprejele države članice. Zadnji konsolidirani seznam je bil objavljen avgusta 2003[22].

Primer o vlogi Komisije glede na člen 3a Direktive še vedno poteka pred Evropskim sodiščem prve stopnje[23].

Spodbujanje distribucije in produkcije televizijskih programov (člena 4 in 5)

Dne 28. julija 2004 je Komisija sprejela Šesto sporočilo o uporabi členov 4 in 5 Direktive. Poročilo zajema EU-15 v referenčnem obdobju med letoma 2001 in 2002. Povprečni oddajni čas za evropska dela v EU-15 je bil leta 2001 66,95 % in leta 2002 66,10 %, kar pomeni povečanje za 5,42 odstotne točke v štirih letih (1999–2002). Delež evropskih del, ki jih ustvarijo neodvisni producenti, je v EU-15 leta 2001 znašal 37,75 % in leta 2002 34,03 %, tj. dela neodvisnih producentov so se ustalila na približno tretjini celotnega dovoljenega oddajnega časa ali približno 50 % vseh evropskih del. To je veliko nad 10-odstotnim ciljem, določenim v členu 5 Direktive. Ti rezultati kažejo, da je povpraševanje po nacionalnih in evropskih delih, ki je v zadnjem desetletju stalno naraščalo, doseglo nov vrh leta 2002, ko je znašalo skoraj dve tretjini vseh dovoljenih prenosov. Glede na 50-odstotni delež, ki ga zahteva Direktiva, je 66 % zadovoljiv rezultat in priča o moči evropske avdiovizualne industrije.

Leta 2004 je Komisija izvedla prostovoljno inventuro v sedmih novih državah članicah, ki so se EU pridružile 1. maja 2004, da bi lahko bolje ocenila prihodnji vpliv členov 4 in 5 na njihovih ozemljih. Referenčno obdobje je bilo predpristopno obdobje od januarja 2003 do aprila 2004. V povprečju je bil leta 2003 načrtovan 60-odstotni delež evropskih del in 62-odstotni v prvih mesecih leta 2004, s 77-odstotno oziroma 83-odstotno stopnjo izpolnjevanja cilja Direktive. Delež evropskih del, ki so jih ustvarili neodvisni producenti, je leta 2003 znašal 30 % in v prvih mesecih leta 2004 31 %. Glede na to, da se te številke nanašajo na predpristopno obdobje, kažejo na splošno zadovoljivo uporabo členov 4 in 5 v zadevnih državah članicah.

Sedmo sporočilo o uporabi členov 4 in 5 za obdobje 2002–2004, ki naj bi ga Komisija sprejela v prvi polovici leta 2006, bo prvič vključevalo statistiko za vseh 25 držav članic.

Pravila o oglaševanju (členi 10 do 20)

Sprejetje razlagalnega sporočila

Glede na razvoj novih tehnik oglaševanja, kot so deljeni zasloni, interaktivno oglaševanje, virtualno oglaševanje, celo promocijsko prikazovanje, je Komisija 23. aprila 2004 sprejela razlagalno sporočilo, da bi pojasnila nekatere določbe Direktive[24]. To sporočilo zlasti določa način, kako se morajo ustrezna pravila Direktive uporabljati pri deljenih zaslonih, kratkih reklamnih spotih, televizijski promociji, virtualnem sponzorstvu in interaktivnem oglaševanju. V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča Sporočilo uporablja načelo, po katerem prepoved določene tehnike ali oblike oglaševanja velja samo, če je izrecno določena v Direktivi. Vendar pa se lahko države članice same odločijo, da bodo sprejele strožja ali natančnejša pravila, ki bodo veljala za izdajatelje televizijskih programov pod njihovo pristojnostjo.

Oglasni panoji ob športnih igriščih med prenosom športnih prireditev

Francoski zakon o kampanji proti kajenju in alkoholizmu (zakon Evin) prepoveduje neposredno ali posredno televizijsko oglaševanje alkoholnih pijač. Zakon zlasti določa, da morajo francoski izdajatelji televizijskih programov med prenosi dvonacionalnih športnih prireditev v Franciji, ki so namenjeni zlasti francoski javnosti, storiti vse potrebno, da preprečijo pojavljanje oglasnih sporočil za alkoholne pijače na zaslonu.

Evropskemu sodišču sta bili predloženi dve zadevi v zvezi s temi predpisi: tožba zaradi neizpolnitve obveznosti na eni strani[25] in postopek predhodnega odločanja na drugi strani[26]. Podlaga za predhodno odločanje, ki nas zlasti zanima v tem poročilu, je dejstvo, da je kanal TF1 od družb Groupe Darmon in Girosport, ki sta bili zadolženi, da se v njegovem imenu pogajata za pravice do televizijskega prenosa nogometnih tekem, zahteval, da preprečita pojavljanje blagovnih znamk alkoholnih pijač na zaslonu. Ker je to posledično pomenilo prepoved najema oglasnih panojev ob športnem igrišču, je podjetje Bacardi France tožilo TF1, Darmon in Girosport pred francoskimi sodišči ter od njih zahtevalo, naj prenehajo izvajati tak pritisk na tuje nogometne klube. Na podlagi tega je francosko kasacijsko sodišče (Cour de Cassation) Evropskemu sodišču v predhodno odločanje predložilo vprašanje, ali so francoski predpisi mogoče v nasprotju z določbami prava Skupnosti, vključno z Direktivo.

Evropsko sodišče v svoji sodbi z dne 13. julija 2004 ugotavlja, da posrednega televizijskega oglaševanja alkoholnih pijač prek oglasnih panojev, ki so vidni med prenosom športnih prireditev, ne moremo šteti za samostojno televizijsko sporočilo, katerega namen je promocija blaga ali storitev v smislu Direktive. Zato je Sodišče upoštevalo, da je za izdajatelje televizijskih programov praktično nemogoče, da bi ta oglas predvajali samo v intervalih med posameznimi deli zadevnega televizijskega programa. Tako je Sodišče ugotovilo, da se določbe Direktive ne uporabljajo in da so francoski predpisi o televizijskem oglaševanju združljivi s pravom Skupnosti.

Spremljanje

Komisija redno spremlja (tri države na leto), ali države članice pravilno skrbijo, da izdajatelji televizijski programov, ki so pod njihovo sodno pristojnostjo, ravnajo v skladu s pravili Direktive o oglaševanju. Komisiji v ta namen pomaga neodvisni svetovalec, katerega naloga je zbirati primerna dejstva in informacije.

Na podlagi poročil o spremljanju so bili proti nekaterim državam članicam sproženi postopki zaradi kršitve, Kraljevini Belgiji pa se je poslalo obrazloženo mnenje. Število in resnost kršitev pravil Direktive o oglaševanju sta pokazala, da pristojni organi te države članice niso pravilno spremljali, kako izdajatelji televizijskih programov pod njihovo sodno pristojnostjo uporabljajo pravila.

Zaščita mladoletnikov in javnega reda (členi 2a, 22 in 22a)

Drugo ocenjevalno poročilo[27] Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o uporabi Priporočila Sveta z dne 24. septembra 1998 o zaščiti mladoletnikov in človeškega dostojanstva je bilo sprejeto 12. decembra 2003[28].

Vprašalnik se je poslal državam članicam, državam EGS in (takratnim) državam pristopnicam. Drugo ocenjevalno poročilo je pokazalo, da države članice Priporočilo še vedno uporabljajo na različne načine, vendar pa je bil napredek na splošno pozitiven.

Komisija je 30. aprila 2004 pripravila drugo ocenjevalno poročilo in predlagala dodatno priporočilo: priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta o zaščiti mladoletnikov in človeškega dostojanstva ter pravici do ugovora v zvezi s konkurenčnostjo evropskih avdiovizualnih in informacijsko storitvenih dejavnosti[29].

To dodatno priporočilo je bilo predlagano, da se odgovori na izzive, ki jih postavlja tehnološki napredek. Predlog temelji na prvotnem priporočilu iz leta 1998 in zajema medijsko pismenost, medijsko izobraževanje, pravico do ugovora v vseh medijih, sodelovanje in izmenjavo izkušenj ter dobrih praks med (samo-)urejevalnimi organi, ki se ukvarjajo z ocenjevanjem ali razvrščanjem avdiovizualne vsebine, ter ukrepe proti diskriminaciji v vseh medijih.

O priporočilu se trenutno razpravlja v Svetu in Evropskem parlamentu.

Sodelovanje med nacionalnimi organi in Komisijo

Odbor za stike

Za uporabo pravil Direktive so odgovorne posamezne države članice. Vzdrževati je treba sistematične stike z nacionalnimi zakonodajnimi organi, zlasti prek Odbora za stike, ustanovljenega z Direktivo (člen 23a). V obdobju, ki ga zajema to poročilo, se je Odbor sestal petkrat.

Odbor je izpolnil naloge, ki mu jih je zaupala Direktiva. V skladu s postopkom, določenim v členu 3a(2), je dajal mnenja o dogodkih velikega družbenega pomena[30].

Da bi Odbor za stike omogočil izvajanje Direktive z rednim posvetovanjem o praktičnih težavah, ki so izhajale iz njene uporabe, je med drugim razpravljal o Razlagalnem sporočilu Komisije o oglaševanju.

V obdobju med letoma 2002 in 2004 se je na več sejah Odbora za stike razpravljalo o reviziji Direktive. Komisija je leta 2003 Odboru poročala o javnem posvetovanju in delu specializiranih skupin[31].

Odbor za stike je bil obveščen, da namerava Združeno kraljestvo sprejeti ukrepe v skladu s členom 2a Direktive, in je razpravljal o vprašanju identifikacije pristojne države članice[32].

Skupina zakonodajnih organov

Čeprav se Direktiva izrecno ne nanaša na nacionalne zakonodajne organe, je Komisija 27. marca 2003 organizirala otvoritveno zasedanje skupine zakonodajnih organov na visoki ravni, ki združuje organe držav članic, pristojne za izvajanje uredbe o razširjanju programov. Namen teh zasedanj, ki v povprečju potekajo dvakrat na leto, je okrepiti sodelovanje med nacionalnimi zakonodajnimi organi, da se zagotovi skladna uporaba zakonodajnega okvira EU.

Revizija Direktive

Revizija Direktive – vključno z javnimi zaslišanji in pisnim posvetovanjem – se je začela leta 2003 z delovnim programom, priloženim k Četrtemu poročilu o uporabi Direktive[33].

Komisija je sklepe tega prvega posvetovanja pripravila v svojem sporočilu o prihodnosti evropske zakonodajne avdiovizualne politike[34]. Za zagotovitev, da bo Direktiva še naprej pozitivno prispevala k prostemu pretoku storitev razširjanja programov v EU, je bilo izpostavljenih nekaj vprašanj, ki jih je treba obravnavati v srednjeročnem obdobju. Sporočilo iz leta 2003 je ustanovilo specializirane skupine s strokovnjaki, ki so razpravljali o teh vprašanjih.

Evropski parlament je bil dejavno vključen v posvetovalni proces, zlasti s sodelovanjem več svojih poslancev[35]. Predvideno je, da naj bi Komisija osnutek zakonodajnega predloga sprejela konec leta 2005.

Mednarodni vidiki

Širitev

Med poročevalnim obdobjem se je EU s 15 članic razširila na 25, saj se je 1. maja 2004 Uniji pridružilo 10 novih držav članic.

Odnosi med Unijo in (takratnimi) državami kandidatkami so se razvijali v skladu s predpristopnimi strategijami. Na podlagi doseženega napredka na področju usklajevanja nacionalne zakonodaje z Direktivo so bila pogajanja o kulturni in avdiovizualni politiki s prihodnjimi državami članicami dokončno zaključena na Evropskem svetu v Københavnu decembra 2002. Komisija je spremljala proces in posebno pozornost namenila razvoju ustrezne upravne in sodne zmogljivosti za izvajanje Direktive.

EU se sedaj pripravlja na naslednjo širitev. Bolgarija in Romunija naj bi se Evropski uniji pridružili leta 2007. Hrvaška in Turčija sta državi kandidatki.

Kar zadeva države Zahodnega Balkana, je Evropski svet večkrat poudaril njihove možnosti za članstvo v EU. Komisija v sodelovanju s Svetom Evrope nadaljuje strategijo za uskladitev avdiovizualnih politik teh držav z evropskimi medijskimi standardi.

Sodelovanje s Svetom Evrope

Sodelovanje med Evropsko komisijo in Svetom Evrope se je še dodatno poglobilo, zlasti na področju izmenjave informacij o razvoju Evropske konvencije o čezmejni televiziji. Predstavnik Komisije je kot opazovalec sodeloval na petih sestankih Stalnega odbora za čezmejno televizijo (T-TT) in štirih sestankih Usmerjevalnega odbora za množične medije (CDMM) ter na ministrski konferenci Sveta Evrope o množičnih medijih v Kijevu.

Sklepi

Direktiva o „televiziji brez meja“ še naprej uspešno deluje pri zagotavljanju svobode opravljanja televizijskih storitev v Evropski uniji. Glavni cilji javnega interesa, ki jih Direktiva želi zaščititi pri doseganju minimalnega usklajevanja na notranjem trgu, še naprej ostajajo v veljavi. Direktiva določa učinkovito ureditev za evropski avdiovizualni sektor, poročilo pa potrjuje veljavnost skupnega evropskega pristopa k avdiovizualnim vprašanjem.

Vendar pa je glede na tržni in tehnološki napredek postala očitna potreba po reviziji trenutnega zakonodajnega okvira EU, kot je prikazano zgoraj. Zato namerava Komisija konec leta 2005 predstaviti predlog za revizijo Direktive.

[1] UL L 298, 17.10.1989, str. 23.

[2] UL L 202, 30.7.1997, str. 60.

[3] COM(2002) 778 konč., 6.1.2003.

[4] Po potrebi bo navedeno tudi sklicevanje na najnovejše dogodke leta 2005.

[5] Glej točko 4 tega poročila.

[6] Prehod na „digitalno zemeljsko televizijo“ je v večini držav članic načrtovan za obdobje med letoma 2006 in 2012.

[7] Evropski avdiovizualni observatorij, Letopis 2001.

[8] Evropski avdiovizualni observatorij, Letopis 2004.

[9] Prav tam.

[10] IDATE, Razvoj širokopasovnega dostopa v Evropi, 2005.

[11] Odbor za komunikacije, 2005.

[12] Evropski avdiovizualni observatorij, Letopis 2005. Izračun izključuje nekatere kategorije javnih in zasebnih izdajateljev radijskih programov.

[13] Prav tam.

[14] Prav tam.

[15] Prav tam.

[16] Prav tam.

[17] Prav tam.

[18] Prav tam.

[19] Zadeva C-89/04. Sodba je bila izrečena 2. junija 2005, prim. Delovni dokument služb Komisije, ki je priložen k temu poročilu.

[20] UL C 100, 26.4.2003.

[21] UL C 158, 29.6.2005. Leta 2005 je tudi Francija obvestila Komisijo o svojih ukrepih (sprejetih decembra 2004), ki bodo kmalu objavljeni.

[22] UL C 183, 2.8.2003. Leta 2004 ni bil objavljen noben konsolidirani seznam, ker takrat niso bili potrebne nobene spremembe seznama. Komisija bo novi, konsolidirani seznam, ki bo zajemal belgijske in francoske ukrepe, objavila takoj, ko bo francoski seznam objavljen v Uradnem listu.

[23] Zadeva T-33/01, zaslišanje je potekalo 7. julija 2005.

[24] Razlagalno sporočilo Komisije o nekaterih vidikih določb o televizijskem oglaševanju v Direktivi o „televiziji brez meja“, UL C 102, 28.4.2004, str. 2.

[25] Zadeva C-262/02.

[26] Zadeva C-429/02.

[27] COM(2003) 776 konč., 12.12.2003.

[28] Glej http://europa.eu.int/comm/avpolicy/regul/new_srv/secondreport_en.htm.

[29] COM(2004) 341 konč., 30.4.2004.

[30] Glej točko 3.3 tega poročila.

[31] Glej točko 4 tega poročila.

[32] Glej točko 3.2 tega poročila.

[33] COM(2002) 778 konč., 6.1.2003.

[34] COM(2003) 784 konč., 15.12.2003.

[35] Nekateri poslanci so na Liverpoolski konferenci sodelovali kot poročevalci, poročilo, ki ga je pripravil Henri Weber o uporabi členov 4 in 5 Direktive, pa se nanaša na revizijo Direktive.