[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 25.1.2006

KOM(2006) 30 končnoDEL 1

SPOROČILO KOMISIJE SPOMLADANSKEMU EVROPSKEMU SVETU

ČAS ZA VIŠJO PRESTAVONovo partnerstvo za rast in delovna mesta

ČAS ZA VIšJO PRESTAVO: NOVO PARTNERSTVO ZA RAST IN DELOVNA MESTA

V PREJšNJEM LETU JE BIL Z DOGOVOROM O NOVEM ZAGONU ZA RAST IN DELOVNA MESTA V EVROPSKI UNIJI STORJEN ODLOčILNI PREOBRAT. LETA 2005 JE BILO PREPRIčANJE, DA SE MORAMO NA SKUPNE IZZIVE ODZVATI SKUPNO, TRDNO KOT NIKOLI POPREJ. PRENOVLJENA LIZBONSKA STRATEGIJA JE POKAZALA, KAKšNA MORA BITI EVROPSKA STRATEGIJA ZA RAST IN DELOVNA MESTA, KI MORA BITI VEč KOT LE VSOTA SVOJIH DELOV. NA SREčANJU V HAMPTON COURTU SO EVROPSKI VODITELJI JASNO SPOZNALI, DA JE EVROPA NEPOGREšLJIVA PRI ISKANJU REšITEV ZA GLOBALNE PROBLEME. IZRAZILI SO POPOLNO PODPORO EVROPSKI KOMISIJI ZA ANALIZO PRIHODNJIH IZZIVOV IN ZA AMBICIOZNI OKVIR ZA NJIHOVO OBVLADOVANJE. STRINJALI SO SE, DA MOžNOSTI RAZšIRJENE EVROPE NISO PODARJENE – ZA NJIHOVO POPOLNO IZKORIščANJE IN ZAGOTOVITEV TRAJNOSTNEGA RAZVOJA V PRIHODNOSTI JE TREBA UKREPATI.

Doseženo soglasje je bilo ponovno izraženo v programih nacionalnih reform, ki so jih pripravile posamezne države članice. Skupaj dajejo spodbudo za obetaven začetek novega pristopa. Sedaj je treba zagon pospešiti in začeti z dejanji v okviru nacionalnih programov.

Kateri so najnujnejši koraki? Potrebujemo več raziskav in večji razvoj, pri tem pa moramo stremeti k učinkovitosti in boljšemu usklajevanju. Sodelovati moramo na evropski ravni, da zagotovimo prenos raziskav v inovativne izdelke in storitve, kar vpliva na rast in ustvarja delovna mesta. Naša podjetja, zlasti mala in srednja, morajo biti za uspešno udeležbo na vedno bolj konkurenčnem globalnem trgu sposobna pridobivati moč na celotnem domačem evropskem trgu. Trg, na katerem ni ovir niti nepotrebne birokracije, na katerem so pravila predvidljiva in na katerem lahko dinamična podjetja uspejo.

Za financiranje pokojnin in zdravstvenega varstva moramo omogočiti delo več ljudem, ker se prebivalstvo stara. Potrebujemo pristop k zaposlitvi glede na življenjska obdobja. Mladi potrebujejo pomoč pri vstopu v delovno življenje. Starši potrebujejo dostopno otroško varstvo in primerno razmerje med delom in življenjem. Ne moremo si privoščiti, da ljudi po petdesetem letu starosti odrinemo s trga dela.

V zadnjem času smo bili na različne načine opozorjeni na pomembnost energije za naša gospodarstva. Ne moremo si privoščiti njenega zapravljanja. Več je moramo pridobiti iz obnovljivih in neškodljivih virov. Potrebujemo pa tudi zagotovljeno oskrbo po dostopnih cenah. Pri tem lahko pomaga tudi konkurenčnost. Vendar pa mora Evropa nastopiti enotno pri zagotavljanju oskrbe izza njenih meja.

Vemo torej, kakšen je naš cilj, in vemo, kako ga doseči. Vendar sedaj nastopi težavni del: dobre namene je treba usmeriti v ukrepanje. Reforme morajo biti vodila za nacionalno in evropsko gospodarsko politiko. Nujno je, da se ukrepi držav članic in EU dopolnjujejo, da se ustvari močen motor za rast in delovna mesta. To je naša skupna odgovornost, delo pa ne bo dokončano, dokler ne bo sleherni delavec, podjetje in potrošnik užival ugodnosti reform.

Prvo leto strategije je vlilo resnično upanje, da napredujemo h gospodarski reformi, da je Evropa v gibanju. Če nam uspe podvojiti prizadevanja in reformo sprejeti kot najpomembnejšo nalogo, bomo v lizbonski strategiji lahko videli resničen preobrat k rasti in delovnim mestom v Evropi. Odgovornost vseh nas je, da to uresničimo.

Čas je za višjo prestavo.

José-Manuel Durão Barroso

POVZETEK Lizbonska strategija je vstopila v novo fazo. Lani je doživela nov začetek in bistveno spremembo pri načinu, kako naj bi delovala. Sedaj je treba pozornost posvetiti doseganju rezultatov. S predložitvijo programov nacionalnih reform so države članice prevzele novo odgovornost in sprejele podrobne obveznosti za ukrepanje. Lizbonski program Skupnosti hkrati opredeljuje, kaj je treba storiti na ravni EU za dopolnitev nacionalnih, regionalnih in lokalnih prizadevanj. Programi nacionalnih reform so dobra podlaga za nadaljevanje načrta reform. Rasti in zaposlovanju je brez dvoma treba pripisati prednostni pomen, obstaja pa tudi široko soglasje o ključnih izzivih, s katerimi se soočamo. Vzporedno se izvaja ukrepanje na ravni EU, ki bo s sprejetjem načrtov EU za porabo za obdobje 2007–2013 dobilo nove spodbude. Instrumenti so torej na razpolago; nacionalni progami so ohranili zagon; sedaj je potrebna politična volja za prenos obveznosti v dejanske rezultate za rast in delovna mesta. Čas je za višjo prestavo. Zdaj je treba izvajati nacionalne programe na podlagi dejanskega nacionalnega soglasja. Tega ni mogoče storiti čez noč. Bolje moramo obrazložiti svojim državljanom, zakaj naša strategija za rast in delovna mesta dolgoročno vodi k blaginji in socialni pravičnosti. Programe je treba okrepiti, tako da bo reforma zajemala vsa ključna področja politik za rast in delovna mesta v vseh državah članicah. Kot se je izkazalo na srečanju evropskih voditeljev v Hampton Courtu, obstajajo ključna področja, na katerih lahko Evropa naredi spremembe in na katerih bo izvajanje drznih odločitev dalo novo spodbudo reformi: Znatno povečanje naložb v raziskave in inovacije bo omogočilo izkoriščanje evropskega potenciala, da se državljanom ponudijo blago in storitve po njihovih željah. To zahteva več javnih naložb, preusmeritev obstoječe porabe v raziskave in inovacije ter boljše sodelovanje držav članic. Prav tako pomembno je ustvariti okolje, ki omogoča prenos raziskav v inovacije in spodbuja rast: sadovi odličnosti raziskav se ne smejo zapravljati z nepotrebnimi ovirami za komercialno uporabo ali tako, da se univerzam zvežejo roke. Sprostitev evropskega poslovnega potenciala pomeni ustvarjanje poslovnega okolja, ki spodbuja ustvarjanje in rast podjetij. Evropa mora podjetnikom dajati občutek zaupanja z ustvarjanjem ugodnih razmer za ustanavljanje novih podjetij. Vlade morajo biti pripravljene prispevati k čim bolj neoviranemu delovanju podjetij na vseh stopnjah njihovega razvoja in pri tem zmanjševati birokracijo, da se MSP omogoči razvoj doma in na tujem, ter uvesti konkretne ukrepe za lažji dostop podjetij do potrebnih financ. Staranje prebivalstva pomeni, da mora biti evropska družba pripravljena pomagati, da bo več ljudi dobilo delo in delalo dlje ter da se bodo pri delu njihove sposobnosti izkoriščale na najboljši možni način. To zahteva politike zaposlovanja, ki pomagajo ljudem najti delo v vseh obdobjih delovnega življenja in odpraviti ovire tistim, ki želijo delati. Ljudje potrebujejo prave spretnosti in znanja ob pravem času, potrebujejo pomoč pri soočanju z izzivi in iskanju novih možnosti ter morajo biti sposobni prilagoditi zahteve dela svojemu preostalemu življenju. Varna in dostopna oskrba z energijo lahko odločilno prispeva k rasti. Toda energetski viri so omejeni in z njimi je treba ravnati previdno. Evropska energetska politika mora omogočiti vzpostavitev dejanskega notranjega trga, da se v največji možni meri izkoristijo prednosti energetske učinkovitosti in obnovljivih virov ter zagotovi oskrba znotraj in zunaj meja EU. Nacionalne izkušnje kažejo, kaj je izvedljivo in kaj je treba narediti. Države članice morajo izkoristiti ta potencial in narediti več za učenje iz izkušenj svojih partneric. Poleg popolne izvedbe nacionalnih programov se je treba pri naslednjih korakih osredotočiti na ključne ukrepe in ohraniti zagon: Komisija poziva Evropski svet, da sprejme obveznosti do številnih natančnih in časovno določenih ukrepov na vseh teh področjih: poraba za raziskave in izobraževanje, enostavna ustanovitev in vodenje podjetja, pomoč brezposelnim pri iskanju zaposlitve, otroško varstvo in integrirana energetska politika v Evropi. Državljani, delavci in podjetniki morajo občutiti, da je javna politika oblikovana za pomoč pri doseganju njihovih ciljev, ne pa za oviranje. Bolj si je treba prizadevati za dosego resničnega nacionalnega soglasja glede programov. Institucije EU in države članice morajo zagotoviti oblikovanje namenske komunikacijske strategije, ki vključuje vse nacionalne, regionalne in lokalne zainteresirane strani. Posebno vlogo morajo imeti tudi socialni partnerji. |

- KAZALO

Čas za višjo prestavo: Novo partnerstvo za rast in delovna mesta 2

Del I – čas za višjo prestavo 6

1. Evropa v gibanju: Skupna prizadevanja za večjo gospodarsko rast in nova delovna mesta 6

2. Doseganje rezultatov: odziv politike 8

2.1. Lizbonski program Skupnosti 8

2.2. Programi nacionalnih reform 9

2.2.1. Ocena različnih področij politik 10

2.2.2. Splošni sklepi 13

3. Premik v višjo prestavo: štirje ukrepi za večjo gospodarsko rast in nova delovna mesta 14

3.1. Več naložb v znanje in inovacije 15

3.2. Sprostitev poslovnega potenciala, zlasti malih in srednjih podjetij 17

3.3. Odziv na globalizacijo in staranje 18

3.4. Na poti k učinkoviti in integrirani energetski politiki EU 20

4. Nadaljnje spremljanje po spomladanskem Evropskem svetu leta 2006 22

4.1. Izvajanje in nadzorovanje programov nacionalnih reform: 22

4.2. Ukrepanje na ravni Skupnosti 23

4.3. Pritegnitev vseh udeležencev k skupni agendi 23

Priloga – Seznam nazornih primerov politik držav članic in ukrepov za podporociljem rasti in delovnih mest, zlasti na področjih štirih prednostnih nalog, navedenih v oddelku 3 25

Del I – čas za višjo prestavo

1. EVROPA V GIBANJU: SKUPNA PRIZADEVANJA ZA VEčJO GOSPODARSKO RAST IN NOVA DELOVNA MESTA

Živimo v hitro spreminjajočem se in povezanem svetu. To nam daje veliko priložnosti, obvladovati pa moramo tudi mnoge izzive, če želimo zagotoviti bogato in pošteno družbo. Predvsem pa je treba za izpolnjevanje bistvene naloge, ki je ustvarjanje večje gospodarske rasti in novih delovnih mest, pri oblikovanju javne politike na vseh ravneh upoštevati sodobno realnost, ki se na primer kaže v globalizaciji in staranju prebivalstva. To je edini način za uspešno posodobitev naših gospodarstev ter zaščito in spodbujanje evropskih vrednot doma in na tujem. Rezultati pa lahko povrnejo zaupanje v našo sposobnost za izpolnjevanje pričakovanj državljanov.

Na spomladanskem zasedanju Evropskega sveta marca 2005 so voditelji EU uvrstili rast in delovna mesta na vrh evropskih političnih prednostnih nalog. Prenovljena lizbonska strategija je pomenila ponovno obvezo vseh za ukrepanje s pozitivnim načrtom reform. Temeljno spoznanje je bilo, da je uspeh odvisen od celostnega pristopa, s katerim je mogoče doseči največjo učinkovitost in upoštevati sleherni kotiček vsake države članice v Evropi.

Tej obvezi je dal dodatno težo še sporazum o integriranih smernicah za rast in delovna mesta[1], ki zagotavljajo jasen načrt za oblikovanje nacionalnih reform, in neuradno srečanje v Hampton Courtu oktobra. V Hampton Courtu so voditelji EU razpravljali, kako lahko evropske vrednote vplivajo na posodobitev naših gospodarstev in družb ter omogočijo lažje obvladovanje ključnih izzivov na prepoznaven evropski način. Konec lanskega leta je dogovor o finančnih perspektivah v Evropskem svetu pomenil naslednji korak naprej: po končnem dogovoru z Evropskim parlamentom bo odprl pot za nove naložbe za posodobitev evropskega gospodarstva.

Obstaja torej skupna vizija in odločno soglasje o nujnih korakih – s podporo na najvišji ravni. Evropa mora uvesti celoten spekter politik in instrumentov: ne more si privoščiti izbire zgolj politično sprejemljivih možnosti. Preudarne makroekonomske politike so bistveni pogoj za uresničitev njenega potenciala za rast. Evropa potrebuje tudi razmere, ki z ustvarjanjem privlačnejšega mesta za naložbe, inovacije in delo omogočajo razvoj ustvarjalnosti Evropejcev. Odprava nepotrebne birokracije in zastarelega birokratskega nadzora spodbuja ustanavljanje novih podjetij, širitev obstoječih podjetij in ustvarjanje novih delovnih mest. Večje in učinkovitejše naložbe v zasebnem in javnem sektorju spodbujajo na znanju temelječe gospodarstvo, kar prinaša rezultate raziskovanja in visoko raven znanja, s čimer se spodbujajo socialno vključevanje in večje možnosti za zaslužek v daljšem, bolj zdravem delovnem življenju. Spodbujanje ekoloških inovacij in razširjanje okoljskih tehnologij prinašata trajnost in rast. Posodobitev naših trgov dela in sistemov socialnega varstva omogoča delo več ljudem, večjo prilagodljivost spremembam, višjo produktivnost ter bolj trajnostno in pošteno gospodarsko rast. Vsako nadaljnje odpiranje svetovne trgovine z uspešno sklenitvijo sporazuma STO do konca leta 2006 bo ustvarilo nove priložnosti in povečalo konkurenco tako znotraj kot zunaj Unije. Vse te cilje je treba doseči ob upoštevanju zahtev trajnostnega razvoja.

Prvi korak za prenos te težnje v ukrepanje je bil določitev ustreznih sredstev. To je mogoče doseči na podlagi partnerstva s pravilnimi ukrepi, izvedenimi na ustrezni ravni.

- Države članice so posamično pripravile programe nacionalnih reform na skupni podlagi integriranih smernic. To so ključna sredstva za izvajanje lizbonske strategije: nudijo kontrolni seznam nacionalnih obveznosti in merila uspešnosti za spremljanje napredka v prihodnjih mesecih in letih.

- Svet, Evropski parlament in Komisija sodelujejo pri ukrepih, ki so na ravni Skupnosti potrebni za uresničevanje načrta rasti in delovnih mest: Lizbonski program Skupnosti[2], ki ga je Evropski svet pozdravil decembra 2005, že kaže rezultate v obliki večjega števila pomembnih predlogov za dopolnitev pobud s strani držav članic.

Na mnogih področjih je težišče ukrepanja na ravni držav članic (ali regionalni ali lokalni ravni) – tako velja na primer za politike trga zaposlovanja in dela, kjer imajo odločilno vlogo tudi socialni partnerji. Toda dejstvo, da se ukrepi izvajajo na lokalni, regionalni ali nacionalni ravni, ne pomeni, da nimajo posledic za celo Evropo: pomanjkljivosti drugih škodijo zaradi povezanosti enotnega trga celo najuspešnejšim gospodarstvom.

Hkrati pa soočanje s skupnimi izzivi pomeni, da so rešitve lahko namenjene vsem. Vlade se preredko obračajo na svoje partnerje za ideje in rešitve. Vsaka država lahko navede primere dobrih idej in dobrih izkušenj. Programi nacionalnih reform zagotavljajo vir znanja in izkušenj, ki jih je treba deliti in razširjati: popolno izkoriščanje te zakladnice najboljše prakse je najboljši način za pridobitev dodane vrednosti iz lizbonske strategije. Za začetek to poročilo predlaga sklop ključnih korakov kot skupni program za nacionalno ukrepanje.

Poleg tega obstajajo cilji, ki jih države članice ne morejo doseči z lastnim ukrepanjem, ampak je zato potrebno ukrepanje na ravni Skupnosti . Uspeh mnogih nacionalnih pobud bo odvisen od tega, kako bodo ukrepi in naložbe Skupnosti za ustvarjanje Evrope kot ustreznega kraja za življenje in delo podpirali nacionalna prizadevanja. Evropska komisija je obvezana za nadaljnje izvajanje tega načrta.

To partnerstvo mora sedaj preiti v novo fazo. Sredstva so na razpolago. Obstaja politično soglasje. Če želimo z lizbonsko strategijo razmere odločno spremeniti, se moramo zdaj osredotočiti na izvajanje.

*******

To sporočilo spomladanskemu Evropskemu svetu navaja, kje se nahajamo na poti k ustvarjanju nove dinamike za rast in delovna mesta v Evropi:

- Del I ocenjuje proces oblikovanja programov reforme in poudarja omejeno število ključnih pobud, o katerih naj bi bil dosežen dogovor na Evropskem svetu. Priložen je seznam primerov nacionalnih pobud in ukrepov, ki nazorno prikazuje, kako lahko plodna izmenjava nacionalnih izkušenj prinese resnično večstransko korist.

- Del II vsebuje podrobno oceno nacionalnih programov reform ter izpostavlja njihove prednosti in področja, na katerih jih morajo države članice pregledati in posodobiti. Vsebuje tudi oceno območja evra.

- Podrobnejša analiza makro- in mikroekonomskih ter zaposlitvenih vidikov programov nacionalnih reform je na voljo v Prilogi I. Kar zadeva zaposlitveni del, služi tudi kot podlaga za skupno poročilo o zaposlovanju.

2. DOSEGANJE REZULTATOV: ODZIV POLITIKE

Glavna instrumenta za izvajanje nove lizbonske strategije sta lizbonski program Skupnosti, ki določa, kaj se da najbolje narediti na ravni Skupnosti, in 25 nacionalnih programov reform: politika vsake države članice je odziv na ključne izzive, ki so jih ugotovile. Pri teh instrumentih je za najboljši učinek potrebno sodelovanje.

2.1. Lizbonski program Skupnosti

V šestih mesecih od sprejetja lizbonskega programa Skupnosti je bil narejen velik napredek. Komisija je sprejela že dve tretjini predvidenih ukrepov. Vendar bodo zakonodajni predlogi imeli praktične učinke šele, ko jih bosta sprejela Svet in Parlament. Poleg tega je veliko finančnih ukrepov odvisnih od končnega dogovora o finančni perspektivi za obdobje 2007–2013 in njenega izvajanja.

Lizbonski program Skupnosti vključuje številne pomembne pobude za obvladovanje odločilnega čezmejnega učinka raziskav in inovacij ter razdrobljenosti prizadevanj evropskih raziskav: gre namreč za 7. okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitev ter okvirni program za konkurenco in inovacije. Komisija je navedla konkretne pobude za izboljšanje raziskovalnega in inovacijskega okolja v Evropi v svojem sporočilu „Več raziskav in inovacij za Evropo: skupni pristop[3]“. 7. okvirni program uvaja novi model za podporo raziskavam – skupne tehnološke pobude – v obliki partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem za podporo novim obetavnim raziskavam ter omogočanje prednosti evropski industriji na področjih, ki segajo od vodikovih in gorivnih celic, letalstva in zračnega prometa do inovativnih zdravil in nanoelektronike. Galileo, pobuda za satelitsko navigacijo, ter razvoj integriranih sistemov za upravljanje železniškega in zračnega prometa so drugi ključni primeri vrhunskih industrijskih projektov izrazite evropske razsežnosti.

Načrtovana reforma okvira Skupnosti za politiko državne pomoči za R&R bo olajšala partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem ter spodbudila več zasebnih naložb na področju R&R. Program vključuje tudi ukrepe za spodbujanje ekoloških inovacij in prilagoditev okoljskih tehnologij. Okvir se lahko razširi z novimi določbami za podporo inovacijam, zlasti za mala in srednja podjetja. Poleg tega je treba poenostaviti državno podporo mladim in inovativnim družbam, ne samo z neposredno finančno podporo, temveč tudi z lažjim dostopom do financiranja s tveganim kapitalom. Kot dodatni pomembni korak za uresničevanje lizbonskega programa Skupnosti je Komisija uvedla novo, bolj integrirano industrijsko politiko, z namenom izboljšanja pogojev okvira za predelovalne industrije. Te industrije zaposlujejo prek 34 milijonov ljudi, namenjeno pa jim je več kot 80 % izdatkov EU za R&R v zasebnem sektorju.

Namen številnih ukrepov iz lizbonskega programa Skupnosti je spremeniti Evropo v privlačnejši kraj za naložbe in delo. To vključuje pobude za uresničitev notranjega trga za storitve, korake za nadaljevanje ureditvene reforme, izboljšanje davčnega in carinskega okolja za gospodarsko dejavnost ter spodbujanje dostopa na trg in konkurenčnejših trgov, zlasti pri storitvah na področju energetike in financ, na katerih je Komisija začela s pregledi.

Predlagana je zakonodaja o vzpostavitvi „enotnega plačilnega območja“ v EU, s katero bi čezmejna plačila postala tako enostavna in dostopna kot plačila doma. Že samo s tem bi v gospodarstvu EU privarčevali med 50 in 100 milijardami EUR letno. Druge pomembne pobude vključujejo izboljšanje dostopa do tveganega kapitala, zlasti za MSP. Novo financiranje Skupnosti, na primer v obliki garancij in naložb tveganega kapitala, bo na voljo v okviru programa za konkurenco in inovacije. Ta program bo prispeval tudi k inovativnim rešitvam na trgu za izboljšanje oskrbe z energijo (zlasti obnovljivih virov) in povpraševanja (z ukrepi za energetsko učinkovitost). Poleg tega je Komisija predlagala ambiciozne ukrepe, ki bi pripomogli k ustvarjanju več in boljših delovnih mest z odpravo ovir mobilnosti, s skupnim pristopom h gospodarski migraciji in s prizadevanji za obvladovanje socialnih posledic gospodarskega prestrukturiranja.

Institucije Skupnosti in države članice so skupaj odgovorne za kakovost ureditvenega okolja. Komisija je okrepila prizadevanja za izboljšanje kakovosti zakonodaje Skupnosti. Učinek teh ukrepov bo seveda mnogo večji, če si bodo države članice posebno prizadevale za izboljšanje kakovosti svojih nacionalnih pravil in zmanjšanje upravnih stroškov za državljane in podjetja.

2.2. Programi nacionalnih reform

Skoraj eno leto po uvedbi nove lizbonske strategije za rast in delovna mesta je partnerstvo obetavno. Odgovornosti za ukrepanje so jasno opredeljene. Vse države članice so pripravile programe nacionalnih reform na podlagi enotnega sklopa integriranih političnih smernic. Ti programi nacionalnih reform so glavna sredstva za izvajanje nove lizbonske strategije, države članice pa same prenesejo integrirane politične smernice v reformo, ki jo morajo izvesti. Države članice so to storile pogosto kljub časovni stiski, kar je pomembno dejstvo, ki pomeni opravljen prvi preskus.

V skladu s pristopom novega partnerstva in z namenom olajšanja sodelovanja in javne preglednosti so vse države članice imenovale nacionalne lizbonske koordinatorje. Medtem so mnoge države članice izkoristile priložnost za pripravo programov nacionalnih reform za racionalizacijo notranje koordinacije med različnimi vladnimi službami. Komisija je na svoji strani vzdrževala tesne stike z nacionalnimi organi, odgovornimi za pripravo programov nacionalnih reform, in po svojih zmožnostih pripomogla k uspešnemu razvoju nacionalne politike.

Komisija je natančno ocenila vsak program nacionalne reforme in pri tem upoštevala delo, ki so ga opravili odbori za gospodarsko politiko in odbori za zaposlovanje[4]. Podrobna ocena vsakega nacionalnega programa s poudarkom na posebnih prednostih ter številna vprašanja, ki jih je mogoče še naprej razvijati in krepiti, so na voljo v delu II. Komisija spodbuja države članice, da izpostavljene točke sprejmejo v svoje sklepe. Posebno pozornost bo tem vidikom namenila v razpravah z državami članicami pri nadaljnjem spremljanju in nadzorovanju izvajanja programov nacionalnih reform v letu 2006.

V interesu trdnega in stabilnega procesa Komisija predlaga, da se ohranijo integrirane smernice, na podlagi katerih so bili pripravljeni nacionalni programi. Poleg tega je Komisija odločila, da v odgovor na programe nacionalnih reform ne bo predlagala uradnih priporočil, prilagojenih posameznim državam. To je prvo leto partnerstva: programi nacionalnih reform potrebujejo nekaj časa za popolno vključitev v nacionalne politike in strukture. Komisija pripisuje velik pomen vzpostavitvi trdnega razmerja z državami članicami na podlagi zaupanja in sodelovanja, ki bi državam članicam omogočilo več samostojnosti v programih. Vendar se Komisija ne bo vzdržala uporabe razpoložljivih instrumentov, vključno s predlaganjem priporočil, prilagojenih posameznim državam, če bo menila, da bi to prispevalo k neoviranemu izvajanju lizbonske strategije.

Kljub časovni stiski je večini držav članic uspelo povabiti nacionalne parlamente, zainteresirane strani ter predstavnike regionalnih in lokalnih oblasti k sodelovanju pri oblikovanju nacionalnega programa. Ker je lizbonska strategija sredstvo za dolgoročni načrt, ki zahteva izvajanje na kraju samem, je trajna vključitev parlamentov, lokalnih oblasti, socialnih partnerjev in civilne družbe bistvena. Ali bo javnost to dejansko sprejela, je odvisno od državljanov in podjetij, ki morajo spoznati, da je reforma nujna in da bo prispevala k izboljšanju njihovega življenja; to je mogoče doseči samo z njihovo udeležbo pri oblikovanju reforme, neposredno ali prek združenj predstavnikov. Veliko je treba še storiti za prepričanje ljudi, da bodo reforme prispevale k večji in skupni blaginji, ter njihovo vključitev v proces. Za to bodo potrebna velika prizadevanja držav članic in institucij EU.

2.2.1. Ocena različnih področij politik

Integrirane smernice določajo tri glavna področja politik za ukrepanje: makro- in mikroekonomska raven ter raven zaposlovanja. Na teh treh področjih je možno povzeti sklepe iz programov nacionalnih reform.

Makroekonomska raven

- Proračunska disciplina je najpomembnejši makroekonomski izziv, ki so ga ugotovile države članice. Tipično je izražen v smislu vzdržnosti javnih financ – reforme na področju pokojnin, zdravstva in trga dela ter kratkoročna konsolidacija proračuna so sredstva za zagotovitev dolgoročne vzdržnosti javnih financ v starajoči se družbi. Povezani izziv izboljšanja kakovosti javnih financ je treba obravnavati z ukrepi za povečanje učinkovitosti javne uprave. Nekatere nove države članice so spoznale uvedbo evra kot ključni izziv politike, ki zahteva konsolidacijo proračuna in zmanjševanje stopnje inflacije na raven območja evra. Drugi dejavniki, ki so jih omenile nekatere države članice, vključujejo stabilnost zunanjih računov in cen.

- Za uravnavo javnih financ države članice dajejo prednost zmanjševanju stroškov pred večjimi davki, čeprav pogosto ni jasno, kje bi se ti stroški lahko zmanjšali. Vendar posebni ukrepi za doseganje kratkoročne konsolidacije proračuna v nekaterih državah niso izraženi dovolj podrobno, zlasti znotraj območja evra. Večina držav članic ima jasen namen izboljšati kakovost javnih financ s prihrankom javnih virov za namen krepitve infrastrukture, človeškega kapitala in naložb v R&R. Vendar redki programi nacionalnih reform jasno navajajo proračunske posledice predlaganih ukrepov.

- Države članice na območju evra so predstavile bolj celostne in večinoma v prihodnost usmerjene nacionalne programe za zagotovitev vzdržnosti javnih financ, povečanje produktivnosti dela z R&R, inovacij in privlačnega poslovnega okolja ter zaposlenosti in stopnje udeležbe. Namen ukrepov je v glavnem povišanje dejanske upokojitvene starosti, povečanje ponudbe delovne sile in zmanjšanje birokracije. Komisija odločno podpira te programe. Vendar je namen ukrepov tudi hitrejše izboljšanje proračunskega stanja, podpora prilagoditvam trga dela, ustvarjanje bolj konkurenčnih in povezanih trgov za storitve in dopolnitev boljšega delovanja notranjega trga.

- V prihajajočih desetletjih bo starajoče se prebivalstvo v Evropi močneje obremenilo javne finance. Države članice ugotavljajo, da je posodobitev javnih in zasebnih sistemov upokojevanja in pokojninskih sistemov bistveni predpogoj za zagotavljanje vzdržnosti javnih financ, pri čemer se je treba odzivati na socialna vprašanja in gospodarske spremembe. Vendar se v večini držav predvideni ali že uvedeni ukrepi izkazujejo za nesistematične ali nezadostne.

- Pomembno je, da je celotna strategija reform skladna in da reforme na enem področju podpirajo reforme na drugem. V tem pogledu nekatere države članice ustvarjajo povezavo med vzdržnimi javnimi financami in manjšo brezposelnostjo (nižji stroški za dodatke za brezposelnost; višji davčni prihodki zaradi boljše uporabe delovne sile). Takšen integrirani pristop krepi skladnost med različnimi deli programov nacionalnih reform.

Mikroekonomska raven

- Potreba po izgradnji na znanju temelječega gospodarstva in izboljšanju privlačnosti Evrope kot poslovnega in naložbenega območja je na splošno dobro zastopana v programih nacionalnih reform. Politike za raziskave in inovacije so ključne prednostne naloge za vse države članice. Veliko držav članic poudarja ukrepe za okrepitev industrijske baze, zlasti s spodbujanjem grozdov. Te grozde sestavljajo univerze, raziskovalne institucije ter mala in velika podjetja, ki s tesnim sodelovanjem in povezanostjo pozitivno vplivajo na inovacije in prenos znanja. To posledično ustvarja precejšnje koristi celotnemu gospodarstvu. Države članice ugotavljajo, da je lažji dostop do financ pomembno vprašanje, čeprav je več načinov za njegovo doseganje. Večina držav članic tudi poudarja, da so poslovno okolje in podjetništvo, trajnostna raba virov (vključno z obnovljivimi in energetsko učinkovitimi viri), prometne zveze in logistika glavna vprašanja, ki jih je treba obravnavati.

- Če bo osemnajst držav doseglo zastavljene cilje (ki so v nekaterih primerih delni) glede porabe za R&R, se ocenjuje, da se bodo izdatki za R&R do leta 2010 povečali za okrog 2,6 %. Poraba, izražena kot delež BDP, je bila od leta 2001 bolj ali manj enaka in je za EU znašala 1,9 %. Srednje- do dolgoročno bo v večini držav članic potrebna nadaljnja okrepitev nacionalnih sistemov R&R in inovacij. Medtem ko se države članice zavedajo pomembnosti razširjanja in učinkovite uporabe informacijskih, komunikacijskih in okoljskih tehnologij, pa povezava med ugotovljenimi izzivi in predlaganimi ukrepi za njihovo obvladovanje vendarle ni vedno jasna.

- Programi nacionalnih reform vsebujejo mnoge primere zanimivih pobud za politike na številnih področjih politik. Večina držav članic si na primer prizadeva izkoristiti sinergije med gospodarsko rastjo in varstvom okolja (z naložbami v alternativne energetske vire, spodbujanjem energetske učinkovitosti in ekoloških inovacij ter varovanjem naravnih dobrin). Večina nacionalnih programov se osredotoča tudi na pomembnost moderne prometne infrastrukture ter informacijskih in komunikacijskih tehnologij (npr. širokopasovna dostopnost). To so primeri točno takšnih naložb, ki jih morajo države članice spodbujati s pomočjo kohezijskih sredstev in sredstev politik za razvoj podeželja.

- Delovanju notranjega trga ter potrebi po okrepitvi konkurence in dostopu na trg na splošno je bilo namenjeno več pozornosti. Samo nekatere države članice omenjajo konkretne ukrepe, na primer za zagotovitev popolnega izvajanja direktiv Skupnosti, za katere je potrebnih več prizadevanj, na primer za učinkovito odprtje energetskih trgov, za izboljšanje dostopa do oddaje javnih naročil ali za zagotovitev učinkovite konkurence na področju storitev.

- Kar zadeva MSP, večina programov ne zajema dovolj ukrepov za vzpostavitev bolj pozitivnega odnosa do podjetništva in spodbujanje več ljudi za ustanovitev lastnega podjetja. Pri tem igra pomembno vlogo izobraževanje, s katerim mora prenos obstoječih podjetij postati lažji, posledice neuspeha pa morajo biti manjše. Razmisliti je treba tudi o dodatnih ukrepih za dostop do financ ali povezanih ciljnih ukrepov za izboljšanje naložb.

- Boljša ureditev je odločilna za ustvarjanje bolj konkurenčnega poslovnega okolja in odpravo ovir za naložbe in spremembe. Skoraj vse države članice obravnavajo dele tega načrta, vendar je v mnogih primerih potreben bolj integriran pristop. Ukrepanje na ravni Skupnosti je nujno, vendar samo po sebi še ne bo uspešno. Veliko dela pri oblikovanju ureditve, ki vpliva na podjetja, na primer glede obdavčenja, socialne varnosti ali regionalnega načrtovanja, je opravljenega na nacionalni (ali lokalni) ravni. Obstajajo tudi pomembne razlike pri načinu izvajanja direktiv Skupnosti v državah članicah in te lahko povečajo upravne stroške, ki jih sami ukrepi Skupnosti ne zahtevajo. Da se bo poslovno okolje resnično spremenilo, bo potrebna kulturna sprememba pri pripravi in sprejemanju odločitev.

- Celovito in usklajeno izvajanje različnih mikroekonomskih politik bo prineslo veliko večje koristi, kot zgolj seštevek pri združitvi posameznih politik. Koristi od povečanja naložb v R&R bodo na primer večje, ko se bodo trgi hitro prilagodili novim tehnologijam, kar pa je zopet odvisno od stopnje konkurence ter trgov izdelkov in storitev.

Raven zaposlovanja

- Vsi programi pripisujejo velik pomen pridobitvi in ohranitvi več ljudi v delovnem razmerju. To je bistveno za obvladovanje posledic staranja delovne sile in vzdržnosti javnih financ. Sedemnajst držav članic sedaj načrtuje ukrepe ob pomoči nacionalnih ciljnih stopenj zaposlenosti. Posebna prizadevanja so vložena ali predvidena za izboljšanje zaposlitvenega stanja žensk. Drugi ukrepi so razviti za pomoč starejšim delavcem, za podporo vključevanju mladih in prikrajšanih oseb na trg dela ter za posodobitev sistemov socialne zaščite. Ta prizadevanja so popolnoma v skladu z obveznostmi, sprejetimi v okviru ciljev Skupnosti za socialno zaščito in socialno vključenost. Vendar njihovo učinkovitost in trajnost ovira nagnjenost k nesistematičnim politikam. Možnosti za zagotovitev učinkovitosti bi bile večje, če bi temeljile na pristopu glede na življenjska obdobja, s čimer bi se olajšal prehod med zaposlitvami skozi celo kariero.

- Pomembnost nadaljnjih ukrepov za izboljšanje prilagodljivosti delavcev in podjetij se večinoma zanemarja. Povečanje odzivnosti evropskih trgov dela je odločilno za spodbujanje gospodarske dejavnosti in večje produktivnosti. Vendar je trenutno ravnovesje med prožnostjo in varnostjo v mnogih državah članicah povzročilo povečanje razdelitve trgov dela. Večjo pozornost je treba nameniti vzpostavitvi „prožne varnosti“. Vključuje kombinacijo zadostno prožnih pogodb o zaposlitvi ter učinkovitih in aktivnih politik trga dela za podporo menjavam zaposlitev, zanesljivemu in odzivnemu vseživljenjskemu učnemu sistemu ter ustrezni socialni zaščiti. Možnosti za napredek s povezovanjem davčnih in socialnih sistemov so dober primer, kako se države članice lahko obrnejo na svoje partnerje za ideje. Več pozornosti je treba nameniti tudi aktivni udeležbi socialnih partnerjev.

- Države članice potrjujejo odločilen pomen razvijanja spretnosti in znanj, potrebnih v na znanju temelječih gospodarstvih, ter potrebo po naložbah v človeški kapital z izobraževanjem ter spretnostmi in znanjem. Vendar je odziv politik bolj kot na povečevanje naložb in doseganje resničnega prodora osredotočen na kakovostne reforme izobraževalnih sistemov, boljši dostop do kvalifikacij in njihovo preglednost.

2.2.2. Splošni sklepi

Nacionalni programi so dobra podlaga za nadaljevanje načrta reform, čeprav niso vsi enako kakovostni. Mnenja o diagnozi in ključnih izzivih, ki jih je treba v zvezi z njo obravnavati prednostno, so v veliki meri enotna: na primer vzdržnost javnih financ, ponudba delovne sile, R&R in inovacije, poslovno okolje in okoljska trajnost.

Glavni sklepi te zgodnje faze so:

- Ugotovitev, da imajo države članice različna izhodišča, je pomembna pri upoštevanju dejstva, da so med programi velike razlike. Pristopi k doseganju ciljev se na primer močno razlikujejo: nekatere države članice so pri prizadevanjih za povezavo skupnostnih in nacionalnih ciljev naredile veliko ter so postavile jasne cilje, pogosto izražene v količinskem smislu, in časovni razpored, kar lahko služi za merjenje napredka. Drugi programi pa v tej fazi niso tako popolni, zato bi zanje lahko bilo koristno preučevanje pristopov, ki so jih sprejele druge države članice, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Medtem ko nekateri programi jasno opisujejo vsebino in obliko sprejetih ali predlaganih ukrepov politik, pri drugih teh informacij ni. Pogosto manjkajo tudi cilji in časovni razporedi ter druge podrobnosti o proračunskih vidikih predvidenih reform. To bo otežilo doseganje rezultatov.

- Povezavo med tremi ravnmi (makro- in mikroekonomsko ter zaposlitveno) je mogoče okrepiti. Programi nacionalnih reform so bistvena sredstva za razvoj skladnega pristopa, vendar so nekateri programi to dosegli bolje kot drugi. Koristi ukrepanja na enem področju so pogosto odvisne od napredka na drugem. Donos dodatnih naložb v R&R bo na primer veliko večji, če bodo vzpostavljeni potrebni pogoji za njegovo usmeritev v rast: ti pogoji so konkurenčni trgi, ustrezen ureditveni okvir in visoko usposobljena delovna sila.

- Medtem ko je približno polovica držav članic prepoznala konkurenco in odpravo ovir za dostop na trg, zlasti na področju storitev, kot izziv, dejansko samo nekateri programi nacionalnih reform učinkovito obravnavajo ta izziv. Konkurenčni trgi so predpogoj za dosego lizbonskih ciljev. Poleg tega so mnoge države članice določile nacionalne cilje za naložbe v R&R in zaposlovanje, nekatere pa tega kljub odločitvam Evropskega sveta niso storile.

- Veliko število držav članic mora tudi zagotoviti, da je poraba Skupnosti kohezijskih sredstev in sredstev za razvoj podeželja namenjena podpori lizbonske strategije na splošno. Neposredno podporo programom nacionalnih reform je dejansko treba načrtovati. Poleg tega so potrebna močnejša prizadevanja za razvoj mehanizmov sodelovanja med odgovornimi za programe nacionalnih reform in pripravljalci programov strukturnih skladov za obdobje 2007–2013. Te povezave je treba vzpostaviti hitro, ker se priprava teh programov krepi, začeti pa je treba s sprejetjem nacionalnih strategij za kohezijsko politiko (tako imenovani „nacionalni strateški referenčni okviri“).

- In nenazadnje, odgovornost javnosti, samo z redkimi izjemami, za lizbonsko strategijo za rast in delovna mesta ne zadošča. Medijska pokritost je ravno tako premajhna. Zato še ne moremo reči, da je velik delež prebivalstva seznanjen s strategijo, kaj šele, da bi zanjo čutil odgovornost. To narekuje potrebo po ustrezni komunikacijski strategiji, ki v celoti izkorišča gospodarske analize in kaže, kako bo ukrepanje prineslo dejanske koristi posameznim državljanom. Podobno se morajo socialni partnerji, ki morajo igrati pomembno vlogo tako kot udeleženci v procesu kot oblikovalci sporočila, aktivneje vključiti v proces ukrepanja na državni ravni.

3. PREMIK V VIšJO PRESTAVO: šTIRJE UKREPI ZA VEčJO GOSPODARSKO RAST IN NOVA DELOVNA MESTA

Komisija poziva države članice, da izvedejo svoje programe nacionalnih reform pravočasno in v celoti. Vendar je proces oblikovanja in ocenjevanja programov nacionalnih reform pokazal, da je treba zapolniti vrzeli in izkoristiti sinergije. V veliko primerih lahko države članice zapolnijo vrzeli z izboljšanjem svojih nacionalnih programov in zgledovanjem po izkušnjah svojih partneric. V številnih primerih je več držav članic razvilo uspešne odzive na posamezne izzive, ki bi zelo koristili celotni Uniji, če bi jih izvedle vse države članice. Obstajajo tudi izzivi, ki se jih ne da obvladovati zgolj na ravni držav članic in kjer je resničen uspeh odvisen od usklajenega ukrepanja na evropski in nacionalni ravni:

- Programi nacionalnih reform kažejo, da mnoge države članice nameravajo povečati svojo porabo za R&R , da pa vendarle ne bomo mogli doseči splošnega cilja EU, ki znaša 3 % BDP. Vsaka država članica mora prispevati svoj delež, če želimo doseči ta cilj. Potrebni so dobro delujoči trgi, večja poraba, bolj k ciljem usmerjena poraba ter učinkovita povezanost nacionalnih in skupnostnih proračunov. Ob večji porabi za R&R bo treba izboljšati tudi naše infrastrukture znanja, spodbujati izobraževalno in raziskovalno odličnost, krepiti naše sisteme inovacij in zagotoviti, da politike za notranji trg v celoti prispevajo k preoblikovanju raziskav in inovacij v vrednost.

- Mnogi programi nacionalnih reform posvečajo le manjšo pozornost izboljšanju dostopa na trg in konkurence. Zaradi nacionalnih pravil in prakse, pa tudi samouprave, je trg pogosto razdrobljen, kar ovira konkurenco. Države članice morajo storiti več, da najdejo načine za odpravo takšnih pravil in ovir pri svojih programih. Tudi Skupnost ima pomembno odgovornost za učinkovito in pošteno konkurenco (na primer z uvedbo odločnih ukrepov proti fiksiranju cen in kartelom, ki si delijo trg ter višajo vstopne stroške podjetjem in škodujejo potrošnikom) ter za oblikovanje resničnega notranjega trga na področju cele EU. Po drugi strani mnogi nacionalni programi poudarjajo ukrepe za enostavnejšo ustanovitev in vodenje podjetja, spodbujanje bolj podjetniške kulture in ustvarjanje bolj podpornega okolja za MSP.

- V prihajajočih desetletjih se bo Evropa soočala s posledicami staranja prebivalstva . Nacionalni programi ugotavljajo, da je korenita sprememba sistemov upokojevanja in pokojninskih sistemov nujna za zagotovitev večje zaposlenosti in vzdržnih javnih financ. Vendar v večini držav članic predlagani ali že uvedeni ukrepi ne ustrezajo izzivu. Potrebno je nujno ukrepanje za lažji vstop mladih na trg dela, v skladu s paktom za mlade, za dosego boljšega ravnovesja med delom in življenjem za družine ter za ustvarjanje privlačnejših razmer za starejše delavce, da ostanejo zaposleni. Poleg tega bo prilagodljivost trgov dela postala večji izziv. Tudi globalizacija prinaša EU nove izzive. Krepi potrebo po večji prilagodljivosti trga dela, nudi pa nam tudi nove priložnosti, ki so rezultat večje odprtosti trgov tretjih držav.

- Mnogi programi poudarjajo pomembnost energetike. Evropa potrebuje resnično integrirano energetsko politiko , ki spodbuja rast, zagotavlja večjo varnost oskrbe ter prispeva k večji učinkovitosti in okoljski trajnosti. Medtem ko je bil narejen pomemben napredek pri odpiranju domačih trgov, pa še vedno ni vseevropskega energetskega trga. Energetika je globalno vprašanje; samo z odzivom na evropski ravni bomo lahko zadovoljili svoje potrebe.

Na podlagi tega je Komisija določila 4 prednostne ukrepe , ki zahtevajo močno spodbudo z najvišje politične ravni in ki jih je treba izvesti hitro – najpozneje do konca leta 2007 . Tako lahko spomladanski Evropski svet leta 2008 začne drugi krog strategije za rast in delovna mesta na trdni podlagi.

Štirje ukrepi sledijo integriranemu pristopu – obsegajo različna področja politik, od katerih se je o mnogih razpravljalo na srečanju v Hampton Courtu in ki so medsebojno tesno povezana. Ločeno bodo ukrepi pomembno prispevali k rasti in delovnim mestom ter oblikovanju Evrope, pripravljene na prihodnost. Skupaj bodo kot del novega partnerstva med Skupnostjo in državami članicami ustvarili močno pogonsko silo, ki bo evropski motor za rast in delovna mesta pomaknila v višjo prestavo.

3.1. Več naložb v znanje in inovacije

Glede na pomembnost R&R za prihodnjo rast in zagotavljanje rešitev za mnoge probleme današnje družbe vzbuja resne skrbi dejstvo, da EU verjetno ne bo dosegla cilja povečanja porabe za raziskave na 3 % BDP do leta 2010 (od katerih dve tretjini pripada zasebnemu, ena tretjina pa javnemu sektorju).

Komisija se zaveda, da morajo države članice nadzorovati javno porabo, vendar verjame, da je še veliko možnosti za izboljšanje kakovosti javnih izdatkov s preusmeritvijo sredstev, zlasti državne pomoči, v produktivnejšo uporabo in s tesnejšim sodelovanjem med državami članicami, da se prepreči nepotrebno podvajanje prizadevanj. Učinkovitost podpore javnega sektorja R&R je tudi mogoče še izboljšati, na primer s širšo in boljšo uporabo davčnih spodbud (npr. davčni krediti ali vrednostni boni), kar so mnoge države članice vključile v svoje nacionalne programe. Odločitev Evropskega sveta o namenjanju porabe kohezijskih sredstev lizbonskim ciljem kaže, kako je mogoče prednostne naloge, kot so raziskave, vključiti v številne politike.

Vendar mora največ prispevati zasebni sektor. Za spodbuditev industrije za več naložb v R&R v Evropi je bistveno osredotočanje politik notranjega trga na krepitev na znanju temelječega gospodarstva in povečanje tržne dinamike za raziskovalno intenzivno in inovativno blago in storitve. To bo zahtevalo boljše pogoje za dostop na trg, lažji dostop do zunanjih sredstev financiranja (tvegani kapital, posojila, instrumenti za porazdelitev tveganja) in vključitev finančnih trgov, uporabo javnih naročil bolj kot sredstvo za spodbujanje inovativnih rešitev v zasebnem sektorju, krepitev razvoja karier raziskovalcev, vključno z odpravo ovir za njihovo mobilnost (čezmejno in medsektorsko) ter uvedbo sodobnega in dostopnega sistema industrijskih in intelektualnih lastninskih pravic, s katerim se lahko vzpostavi pravo ravnovesje med zaščito imetnika pravice in zagotovitvijo, da se lahko ideje širijo v dinamični informacijski družbi. Potrebne so tudi učinkovitejše metode za dogovor o standardih za visoko tehnološke izdelke, ki so interoperabilni in odražajo interese evropskih podjetij. Konkurenčna politika je drugo učinkovito sredstvo za okrepitev interoperabilnosti in spodbujanje inovacij[5].

Večje naložbe v znanje in inovacije so nujne, vendar same po sebi še ne zadoščajo za varno gospodarsko prihodnost Evrope. Nenazadnje prihaja prispevek rasti in delovnim mestom iz rezultatov R&R prek inovacij, tj. privlačni izdelki in storitve, ki jih bodo ljudje s celega sveta želeli kupiti. Zato je treba posebno pozornost nameniti kakovosti naših sistemov inovacij[6]. To lahko vključuje izrabo potenciala grozdov kot inovativnih centrov za rast in delovna mesta, zlasti oblikovanje in sodelovanje nadnacionalnih grozdov znotraj EU. Na srečanju v Hampton Courtu so evropski voditelji pozvali k nujnim ukrepom za spodbujanje raziskovalne in izobraževalne odličnosti, zlasti univerz svetovne kakovosti, z ustreznimi tokovi financiranja in tesnejšo povezavo s podjetji.

Ukrep 1: Več naložb v znanje in inovacije Države članice morajo več vlagati v R&R in inovacije. Do zasedanja spomladanskega Evropskega sveta morajo vse države članice določiti ciljne izdatke za R&R za obdobje do leta 2010, da lahko Evropski svet opredeli verodostojne ciljne izdatke za celotno Unijo. To je možno narediti v okviru predhodnih pozivov Evropskega sveta za nižjo in boljšo ciljno pomoč s preusmeritvijo izdatkov k R&R; na primer s podvojitvijo deleža državne pomoči, dodeljene temu področju, na 25 % (s trenutnih 12 %). To se lahko na primer uporabi za večjo zagotovitev ciljnih davčnih spodbud za zasebni sektor v skladu z usmeritvami, ki jih bo določila Komisija. Poleg tega lahko poraba znatno večjega deleža strukturnih skladov EU za R&R, inovacije in IKT (npr. infrastruktura in aplikacije za pospešitev uvedbe širokopasovnih povezav) pospeši konkurenco, regionalno kohezijo in zlasti omogoči koristi MSP[7]. Kar zadeva zasebne naložbe v R&R, je treba ustvariti privlačnejše razmere za tehnološko intenzivne trge. To vključuje boljšo uporabo javnih naročil, inovacijam prijazno ureditev in standarde, ki temeljijo na zgodnjem ugotavljanju potreb. Države članice in Komisija morajo uvesti spodbude za oblikovanje vseevropskih vodilnih trgov v ključnih tehnoloških sektorjih[8] in pri tem izhajati iz dela evropskih tehnoloških platform. EU mora povečati naložbe v visoko šolstvo[9] (EU trenutno porablja samo 1,28 % BDP v primerjavi s 3,25 % v ZDA: razlika je v glavnem posledica večjega zasebnega financiranja). Do konca leta 2007 je treba univerzam omogočiti in jih spodbujati, da si prizadevajo za pridobitev dodatnih zasebnih virov financiranja; odpraviti je treba pravne in druge ovire partnerstev med javnim in zasebnim sektorjem med univerzami in podjetji; vse tehnične univerze morajo imeti pisarno za prenos tehnologij; ustanoviti pa je treba evropski tehnološki inštitut. Okrepiti je treba strokovnost na področju matematike in znanosti, da se povečajo zmožnosti ljudi za inovacije; države članice morajo v nacionalnih izobraževalnih sistemih zagotoviti obvezno poučevanje dveh tujih jezikov. Cilj EU mora biti, da se do leta 2010 vsaj 2 % BDP nameni visokemu šolstvu. |

- 3.2. Sprostitev poslovnega potenciala, zlasti malih in srednjih podjetij

V primerjavi z drugimi uspešnimi območji na svetu so evropski trgi, zlasti na področju storitev, močno razdrobljeni. To povzroča višje cene v obliki nižje ravni inovacij in zaostale rasti produktivnosti[10]. Veliko prepogosto slabo ali pozno izvajanje direktiv Skupnosti preprečuje našim družbam uživanje ugodnosti lahkega dostopa do velikega notranjega trga. V mednarodni konkurenci jih to lahko samo oslabi. Če nekatere države članice ne bodo ukrepale, bodo upočasnile dogajanje na prizorišču, kar bo škodilo interesom vseh.

Eden najbolj pogosto uporabljenih primerov zaviranja podjetništva v EU so težave pri ustanovitvi podjetja ter velike razlike pri stroških vodenja podjetja v različnih delih EU. V nekaterih državah članicah ustanovitev podjetja ne traja več kot 5 dni v primerjavi s 60 dnevi v drugih državah. Upravnih stroškov za ustanovitev podjetja v nekaterih državah članicah sploh ni, medtem ko lahko v drugih znašajo več tisoč evrov. Dolgi in zapleteni postopki ter birokracija ne samo odvračajo ljudi od odločitve za ustanovitev podjetja, ampak odražajo tudi negativni odnos do podjetništva na splošno.

Ukrep 2: Sprostitev poslovnega potenciala, zlasti malih in srednjih podjetij Ustanovitev in vodenje podjetja je treba poenostaviti v vseh državah članicah. Do konca leta 2007 mora vsaka država članica ustanoviti posvetovalnico „vse na enem mestu“ za pomoč morebitnim podjetnikom in omogočanje podjetjem, da izpolnijo vse upravne zahteve na enem mestu, če je le možno elektronsko in v kratkih rokih. Povprečen čas za ustanovitev podjetja je treba prepoloviti[11], končni cilj pa je, da bo podjetje kjer koli v EU možno ustanoviti v enem tednu. Začetne stroške je treba zmanjšati na najnižjo možno raven, zaposlitev prve osebe pa ne sme zahtevati obiska več kot enega javnega upravnega mesta. Vsak študent mora imeti dostop do podjetniškega usposabljanja, kar mora postati del učnih načrtov nacionalnih šol v vseh državah članicah. Razen tega morajo države članice olajšati čezmejne dejavnosti MSP z izvajanjem pilotnih projektov za obdavčenje v matični državi. Svet mora hitro sprejeti predloge Komisije za posvetovalnice „vse na enem mestu“ glede DDV in za posodobljeno carinsko okolje za poenostavitev postopkov. Za lažji dostop do financ, zlasti za MSP, se bodo finančni instrumenti na ravni Skupnosti še naprej razvijali v okvirnem programu za konkurenco in inovacije. Države članice morajo v celoti izkoristiti možnosti strukturnih skladov, zlasti prihodnjo shemo financiranja za skupna evropska sredstva za mikro in srednja podjetja (JEREMIE). Za zmanjšanje birokracije in poenostavitev upravnih postopkov morajo države članice do konca leta 2007 sprejeti in uvesti metodologijo za merjenje upravnih stroškov (za nacionalna pravila in predpise). Komisija bo kot del tekočega dela o poenostavitvi zakonodaje začela velik projekt za merjenje upravnih stroškov, ki izhajajo iz pravil Skupnosti (ali načina njihovega izvajanja) na specifičnih področjih politik, in pri tem poseben poudarek posvetila MSP. Namen je ugotoviti, kolikšen delež teh stroškov izhaja neposredno iz pravil Skupnosti in kolikšen delež je mogoče pripisati njihovemu izvajanju držav članic. Komisija bo na tej podlagi po potrebi predstavila predloge za zmanjšanje teh upravnih stroškov. Do konca leta 2007 bo Komisija ukinila obveznost za obveščanje o nekaterih vrstah manjše državne pomoči, kar naj bi zmanjšalo upravne ovire, zlasti za MSP. |

- 3.3. Odziv na globalizacijo in staranje

Evropsko prebivalstvo se stara. Rodnost je nižja od naravne reprodukcije. Pričakovana življenjska doba Evropejcev se še naprej povečuje. Neto priseljevanje se bo verjetno nadaljevalo. Te demografske spremembe imajo pomembne gospodarske posledice. V naslednjih desetletjih bo manj za delo sposobnih ljudi. Trenutno za vsakega starejšega državljana delajo štirje, toda leta 2050 bo razmerje 2 proti 1. Evropska delovna sila se bo do leta 2050 skrčila z okrog 300 na približno 250 milijonov. Manj delovne sile bo zaviralo potencialno rast, ki se bo z današnjih 2–2,5 % čez štirideset let zmanjšala na samo 1,25 %. Stroški starajočega se prebivalstva (pokojnine, zdravstveno varstvo) se bodo povečali; trajnost trenutnih sistemov socialnega varstva bo zelo obremenjena. Nujno je treba izboljšati stanje državnega proračuna in poskrbeti za stalno zmanjševanje dolgov. Pokojninski in zdravstveni sistemi morajo zagotavljati trajnost, dostopnost in ustreznost.

Glede na ta dejstva potrebujemo več ljudi za delo in daljše delovno življenje. Potrebujemo tudi hitrejše povečanje produktivnosti dela. Hitrejša rast produktivnosti in povečano zaposlovanje morata iti z roko v roki. To bo možno, če bodo ljudje sposobni pridobiti spretnosti in znanja, potrebna za uvedbo in uporabo novih tehnologij, in če bodo imeli boljše možnosti za usklajevanje družinskega življenja, dela, izobraževanja in skrbi za vzdrževane osebe. Primeri držav članic kažejo, da je lahko korist dvojna – glede na višjo stopnjo rojstev in udeležbo žensk na trgu dela –, če se uvedejo politike za enakopravnost spolov, ustrezno varstvo otrok, primerne davčne spodbude in organizacija dela. Več prožnosti in individualne odgovornosti za lastno oblikovanje življenja ni pomembno samo za ljudi z otroki. Starejši ljudje bodo tudi imeli koristi od prožne organizacije dela, ki jim bo omogočala usklajevanje občasnega dela z delno upokojitvijo. Starejši delavci premalo sodelujejo pri poklicnem usposabljanju. Zaradi nadgraditve spretnosti in znanj se jim bo splačalo ostati pri delu; kar bo koristno zanje in za podjetje. Likewise far more can be done to facilitate the transition of young people moving from school to work.Prav tako je mogoče veliko več narediti za lažji prehod mladih iz šole v delo. Mladi imajo očitne prednosti na podlagi delovnih izkušenj, ki jih pridobijo kot praktikanti ali udeleženci usposabljanja med šolanjem ali študijem. Mladi morajo takoj po zaključenem šolanju biti sposobni dobiti delo v najkrajšem času. Če delo ni takoj na voljo, naj bo druga rešitev dodatno usposabljanje in/ali pripravništvo.

Globalizacija in staranje prebivalstva zahtevata nujno izboljšanje prilagodljivosti delavcev in podjetij ter njihove sposobnosti, da predvidijo, sprožijo in se prilagodijo spremembam in prestrukturiranju ter uspejo na zelo konkurenčnih trgih. Vendar v mnogih državah članicah dvojni trgi dela tega ne dopuščajo ustrezno. To omejuje inovacije in tehnološke spremembe ter ovira vseživljenjsko učenje in izbiro individualnega življenjskega sloga. Bolj odprte in odzivne trge dela je treba povezati s politikami za pomoč delavcem, da ostanejo zaposleni in da napredujejo pri delu. To je najboljši način za dosego prožnosti trga dela in varnosti zaposlitve skozi življenjska obdobja. Pri vsem tem pa se je treba močno osredotočati na socialno pravičnost, ne pa na reforme zaradi njih samih ali zgolj zaradi zmanjševanja stroškov.

Ukrep 3: Odziv na globalizacijo in staranje Države članice morajo zagotoviti trajnost svojih javnih financ z izboljšanjem stanja državnega proračuna in stalnim zmanjševanjem tekočih dolgov. Države članice morajo v okviru svojih reform javnih pokojninskih sistemov okrepiti finančne spodbude za starejše delavce, da ostanejo zaposleni, ter si prizadevati za tesnejšo povezavo med upravičenostjo do pokojnine in pričakovano življenjsko dobo ob upokojitvi z, na primer, prilagoditvijo obvezne upokojitvene starosti in hkratnem zmanjševanju možnosti za predčasno upokojitev. Invalidske sisteme ter sisteme zdravstvenega varstva in dolgotrajne nege je treba pregledati in spremeniti tako, da se omogoči učinkovitejša uporaba omejenih sredstev. Cilj držav članic mora biti povečanje vstopa mladih na trg dela, doseganje boljšega ravnovesja med delom in življenjem za družine ter vzpostavitev privlačnejših razmer za starejše delavce, da ostanejo dlje zaposleni: do konca leta 2007 mora biti vsaki mladi osebi, ki konča šolanje in je brezposelna, ponujeno delo, praksa, dodatno usposabljanje ali drugi ukrep za izboljšanje zaposljivosti v 6 mesecih. Do leta 2010 je treba to obdobje skrajšati na največ 100 dni. Uvesti je treba finančne ali druge spodbude, da bo za podjetja, zlasti MSP, privlačnejše študentom in mladim brezposelnim ponuditi priložnost za pridobitev delovnih izkušenj; razpoložljivost kakovostnega otroškega varstva je treba povečati v skladu z nacionalnimi cilji držav članic. Izvajati je treba politike za okrepitev enakopravnosti spolov ter nadaljnje ukrepe za spodbujanje družinam prijaznih politik. Komisija se trenutno posvetuje s socialnimi partnerji o boljših načinih za uskladitev družinskega in poklicnega življenja; izvajati je treba strategije za aktivno staranje, ki vključujejo finančne spodbude za podaljševanje delovnega življenja; postopno upokojevanje in krajši delovni čas ter izboljšanje kakovosti pri delu. Ciljne spodbude se morajo uvesti za zagotovitev, da se število delavcev nad 45. letom starosti, ki se udeležujejo usposabljanja, povečuje veliko hitreje kot ustrezno število glede na celotno delovno silo. Države članice si morajo prizadevati za dosego enotnega mnenja o ravnotežju med prožnostjo in varnostjo zaposlitve („prožna varnost“). Komisija bo do konca leta 2007 z namenom lažjega dogovora predstavila poročilo o sklopu skupnih načel, ki vključujejo naslednje elemente: sodobno delovno pravo, ki bi omogočalo ureditev zadostno prožnega dela ter zmanjševanje segmentacije trga dela in dela na črno, mora ljudem omogočiti, da v največji možni meri razvijajo svoje delovne vzorce skozi vse življenje. Komisija se bo v tem letu o tej posebni zadevi posvetovala s socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi; zanesljivi in odzivni sistemi vseživljenjskega učenja in aktivne politike trga dela morajo pomagati ljudem, da obvladajo hitre spremembe, obdobja brezposelnosti in prehode na nova delovna mesta; preučiti je treba finančne in druge spodbude za dosego resničnega prodora. Države članice morajo do konca leta 2006 izpolniti svoje obveznosti za oblikovanje celostnih strategij za vseživljenjsko učenje. Evropski socialni sklad in novi Sklad za prilagoditev globalizaciji morata močno podpirati ta okrepljena prizadevanja. Komisija bo sodelovala z državami članicami, da se večji delež porabe sredstev iz strukturnih skladov nameni izobraževanju in usposabljanju; sodobni sistemi socialnega varstva morajo povezovati potrebo po olajšanju mobilnosti na trgu dela z zagotavljanjem ustrezne dohodkovne podpore. Svet mora doseči dogovor glede predloga Komisije o prenosljivosti pravic iz dodatnega pokojninskega zavarovanja. Države članice morajo razmisliti o pospešitvi odstranjevanja vseh omejitev v zvezi z mobilnostjo delavcev znotraj EU. Za dosego teh ciljev morajo države članice tesno sodelovati s socialnimi partnerji. Komisija predlaga sklic izrednega socialnega vrha, ki naj bi bil namenjen ugotavljanju konkretnih korakov za napredek na vseh omenjenih področjih. |

- 3.4. Na poti k učinkoviti in integrirani energetski politiki EU

Energija je bistvena za rast in delovna mesta. Globalno povpraševanje po energiji je veliko. Hkrati je oskrba z energijo pičla. Cene nafte in plina na trgu so zrasle. Glavni izziv evropskega energetskega sistema je zagotoviti dostopnost energije po konkurenčnih cenah. Zagotoviti moramo varnost oskrbe in razviti samostojne vire, da se izognemo prekinitvam oskrbe in cenovnim šokom, ki imajo škodljive gospodarske posledice. Konkurenčni in integrirani energetski trg Skupnosti nam bo zagotovil najbolj učinkovite in trajnostne temelje za raznoliko in varno oskrbo. Pri proizvodnji in potrošnji energije je treba v celoti upoštevati okoljske vidike. Evropa bo še bolj postala odvisna od zunanjih dobaviteljev in bo morala v prihodnosti uvažati večino svoje nafte in plina. Potrebujemo skladen, enoten glas pri dialogu z glavnimi dobavitelji energije v okviru mednarodnih razprav o energiji.

Z varčevanjem z energijo se lahko veliko pridobi. Energetska učinkovitost niža stroške, veča konkurenčnost našega blaga in storitev ter prispeva k čistejšemu okolju. Naložbe v energetsko učinkovito opremo in storitve bodo pomagale evropski industriji pri ohranjanju in utrjevanju njene globalne vodilne vloge. Ta usmerjenost k energetski učinkovitosti mora iti z roko v roki z raznolikostjo energetskih virov. Evropa mora preučiti vse vire energije in posebno pozornost nameniti obnovljivim virom energije, vključno z razvojem čistih avtohtonih virov. Nižje emisije naših energetskih virov bodo zmanjšale onesnaženost zraka in pomagale pri boju proti podnebnim spremembam. Poleg tega se bodo zgodnje naložbe na tem področju evropskim podjetjem na trgu izplačale.

Ukrepe za uresničitev teh ciljev je treba izvesti pravočasno. Partnerstvo med državami članicami in Evropsko unijo je potrebno za integriran pristop k energiji. Integrirana evropska energetska politika lahko bistveno prispeva k trajnostnemu zagotavljanju prihodnje oskrbe z energijo v Evropi, zato so državni in vladni voditelji na srečanju v Hampton Courtu pozvali k hitrim korakom v tej smeri.

Ukrep 4: Na poti k učinkoviti in integrirani energetski politiki EU Krepitev in poglabljanje notranjega energetskega trga spodbuja konkurenco in varnost oskrbe. Zahtevani ukrepi vključujejo: pravočasno izvajanje in učinkovitejša ureditev energetskih trgov, da bo do 1. julija 2007, kot je bilo dogovorjeno na Evropskem svetu, trg odprt v celoti in učinkovito; spodbujanje več konkurence na trgih elektrike in plina, ob upoštevanju pregleda konkurence v tem sektorju s strani Komisije, zlasti z obravnavanjem še naprej obstoječe prevlade prvotnih nacionalnih operaterjev, nezadostne preglednosti trga, neustreznega razvoja mrež in dejavnosti oskrbe ter ovir pri čezmejni oskrbi, ki preprečujejo resnično integriran energetski trg EU; večje in boljše sodelovanje in povezava med omrežji in sistemi plinovodov držav članic, tako da, gledano z vidika potrošnika, nastane samo ena evropska mreža. V ta namen je treba ugotoviti manjkajoče ali neustrezne čezmejne povezave in jih dopolniti. Finančna pomoč je na voljo prek finančnih instrumentov EU za pomoč državam članicam pri doseganju cilja 10-odstotne notranje povezanosti. Izkoriščanje potenciala obnovljivih energetskih virov, kot so biogoriva in biomasa, in učinkovitejša uporaba energije lahko ravno tako prispevata k varnosti oskrbe v Evropi, hkrati pa se lahko zmanjšajo emisije toplogrednih plinov, izboljša kakovost zraka in okrepi konkurenca. Prizadevanja držav članic za obnovljive vire je mogoče dopolniti s politikami za spodbujanje novih tehnologij (technology push) in povečevanje povpraševanja (demand pull) na evropski ravni. Uvesti je treba ustrezni ureditveni okvir. Spodbujati je treba raziskave in inovacije za avtohtone energetske vire, vključno z obnovljivimi energetskimi viri, biogorivi in biomaso, čistim premogom in sekvestracijo ogljika ter pripravo in odstranitvijo jedrskih odpadkov. Podoben prednostni pomen je treba pripisati raziskavam za razvoj novih energetsko učinkovitih tehnologij. Razvoj evropskega okvira za spodbujanje obnovljivih virov lahko zelo poveča njihovo uporabo. Trenutna nepoenotenost različnih nacionalnih in regionalnih sistemov ustvarja umetne ovire med nacionalnimi trgi in zavira izkoriščanje potenciala obetavnih novih tehnologij. Potreben je tudi razvoj bolj osredotočenega, skladnega in integriranega pristopa za zagotovitev varne energetske oskrbe v Evropi, upoštevajoč tudi mehanizme za nujne primere. Skupnost in države članice morajo nastopiti enotno na mednarodnih forumih in pri razgovorih s tretjimi državami, ki oskrbujejo Skupnost z energijo. Komisija bo v zeleni knjigi, ki bo objavljena v prvi četrtini tega leta, predstavila ideje o načinih, kako je možno najbolje slediti tem prednostnim nalogam na ravni držav članic in Skupnosti. |

- 4. NADALJNJE SPREMLJANJE PO SPOMLADANSKEM EVROPSKEM SVETU LETA 2006

Pomembno je ohraniti zagon tudi po zasedanju Evropskega sveta, da lahko naša vizija o močnejši Evropi z višjo rastjo in več delovnimi mesti zaživi. V ta namen se za prihajajoče mesece predlagajo naslednji koraki:

4.1. Izvajanje in nadzorovanje programov nacionalnih reform:

- Učinkovito izvajanje programov nacionalnih reform in njihov prispevek k rasti in delovnim mestom je sedaj treba postaviti v središče pozornosti. Komisija namerava zato v prihajajočih mesecih tesneje sodelovati z državami članicami pri njihovih prizadevanjih in za spremljanje napredka. Potrebna bodo posvetovanja z nacionalnimi (in regionalnimi) parlamenti, lokalnimi oblastmi, socialnimi partnerji in drugimi zainteresiranimi stranmi, zlasti v primerih, v katerih med pripravo programov ni bilo dovolj časa za spodbude in izčrpen dialog[12]. Ker je lizbonska strategija srednjeročni načrt, bodo potrebni redni dialogi in stiki.

- Naslednji logični korak bo za Komisijo in države članice razprava (skupna in dvostranska) o načinih za okrepitev in razvoj programov nacionalnih reform v skladu z nacionalnimi posebnostmi, da se upoštevata razsežnost Skupnosti, pa tudi vpliv odločitev drugih držav članic o politikah. Komisija bo organizirala ta proces. Hkrati si bo Komisija še naprej prizadevala za boljši način za prispevanje k uspehu partnerstva. Države članice, ki še niso določile ciljev glede prihodnje porabe za R&R in/ali stopnje zaposlenosti, morajo to storiti pred spomladanskim zasedanjem Evropskega sveta leta 2006.

- Države članice morajo zagotoviti skladnost med svojimi programi nacionalnih reform in uporabo sredstev za kohezijo in razvoj podeželja v okviru nove finančne perspektive. Države članice morajo upoštevati makroekonomski vpliv kratkoročnih transferjev strukturnih skladov, zlasti kadar le-ti znašajo več odstotnih točk BDP. Komisija bo tesno sodelovala z državami članicami pri pripravi njihovih nacionalnih strateških referenčnih okvirov za zagotovitev, da bo nova generacija programov kohezijske politike odražala prednostne naloge iz programov nacionalnih reform in 4 prednostne ukrepe, podrobno navedene v oddelku 3. Uvesti morajo ustrezne mehanizme za zagotovitev potrebne usklajenosti med procesi na nacionalni in regionalni ravni. V okviru novih kohezijskih programov se države članice spodbujajo, da namenijo sredstva strukturnih skladov ukrepom v skladu z lizbonskimi cilji, kot je že dogovorjeno za EU-15[13];

- Programi nacionalnih reform vsebujejo kopico zanimivih politik, na podlagi katerih morajo države članice izmenjati izkušnje. Komisija bo ugotovila nekaj specifičnih področij politik, na katerih je obseg vzajemnega učenja posebno velik, in organizirala srečanja s predstavniki držav članic za razpravo o specifičnih idejah politik. Države članice si morajo prizadevati za uporabo najbolj obetavnih idej politik, vključenih v druge programe nacionalnih reform. Komisija in države članice morajo zagotoviti tudi velik prispevek odprte koordinacije na ravni EU na področjih izobraževanja in usposabljanja, socialne zaščite ter socialne vključenosti.

Države članice so vabljene, da upoštevajo zgoraj navedene elemente pri pripravi letošnjih letnih poročil.

4.2. Ukrepanje na ravni Skupnosti

- Svet, Evropski parlament in Evropska komisija morajo sprejeti finančno perspektivo za obdobje 2007–2013, Svet in Evropski parlament pa morata v najkrajšem času odobriti potrebne pravne instrumente, da se pravočasno omogočijo naložbe načrta za rast in delovna mesta od 1. januarja 2007.

- Institucije Skupnosti morajo hitro uvesti ukrepe, predvidene v lizbonskem programu Skupnosti, zlasti pa tiste, ki so potrebni za izvajanje odločitev Evropskega sveta glede štirih ključnih ukrepov, predlaganih v prejšnjem oddelku. Komisija bo sodelovala z državami članicami (vključno z nacionalnimi koordinatorji za lizbonsko strategijo) za zagotovitev, da so storjeni vsi potrebni koraki za popolno izvedbo teh štirih ukrepov do konca leta 2007. V ta namen bo predlagala načrt, ki določa potrebne korake in ključne datume za njihovo uresničitev. Komisija bo na podlagi svoje naslednje ocene izvajanja nacionalnih programov s strani držav članic ugotovila potrebne ukrepe za dopolnitev prizadevanj držav članic in temu ustrezno posodobila lizbonski program Skupnosti.

V zvezi z lizbonskim programom Skupnosti in programi nacionalnih reform bo Komisija vključila stanje razvoja v svoje poročilo spomladanskemu Evropskemu svetu leta 2007.

4.3. Pritegnitev vseh udeležencev k skupni agendi

- Parlament, Komisija, Evropski ekonomsko-socialni odbor, Odbor regij, države članice, regionalni in lokalni udeleženci, civilna družba in socialni partnerji si morajo zelo prizadevati za obveščanje z namenom povečanja ozaveščenosti o programih nacionalnih reform in ukrepih Skupnosti za več rasti in delovnih mest ter odgovornosti zanje. Evropski parlament mora kot predstavnik evropskih državljanov igrati ključno vlogo pri tem okrepljenem prizadevanju za obveščanje, ki mora biti v tesni povezavi z nacionalnimi in regionalnimi razpravami o prihodnosti Evrope.

- Socialni partnerji so vabljeni, da sprejmejo še pomembnejšo vlogo pri razvoju in izvajanju prenovljene lizbonske strategije, zlasti s pripravo skupnih predlogov o tem, kako lahko neposredno prispevajo k njenemu uspehu. Komisija predlaga, da predsedstvo Unije skliče izredni socialni vrh, namenjen ugotavljanju konkretnih korakov za napredek pri vseh predlaganih ukrepih v tem sporočilu in zlasti za obvladovanje vpliva globalizacije in demografskih sprememb na številnejša in boljša delovna mesta.

PrilogaSeznam nazornih primerov politik držav članicin ukrepov za podporo ciljem rasti in delovnih mest, zlasti na področjih štirih prednostnih nalog, navedenih v oddelku 3

R&R in inovacije

Približno polovica držav članic uporablja davčne spodbude za R&R v zasebnem sektorju, več drugih držav članic pa ravno tako namerava uporabiti takšne ukrepe. Španija razmišlja o znižanju davkov za podjetja, ki vlagajo v R&R, kot že počne Nizozemska. Madžarska bo poenostavila sistem davčnih olajšav, Francija pa bo do leta 2010 potrojila davčne dobropise za raziskave.

Španija, Danska in Estonija imajo posebne programe za povečanje števila raziskovalcev v podjetjih. Nemčija je uvedla „pobudo odličnosti“ za spodbujanje odličnosti raziskav na univerzah. Namen te pobude je, da nekatere nemške univerze postanejo vodilna mednarodna središča za znanstvene raziskave.

Italija razvija središča odličnosti za poučevanje in raziskave, vključno z evropsko-sredozemskim univerzitetnim sistemom izobraževanja na daljavo ter spodbujanjem mobilnosti učiteljev in študentov po celem Sredozemlju. Španija in Portugalska sta ustanovili skupni raziskovalni inštitut.

Slovaška, Španija in Francija nameravajo uvesti sisteme spremljanja in ocenjevanja, da se izboljša učinkovitost javne porabe za R&R.

Francija ustanavlja „Pôles de Compétitivité“ (središča za spodbujanje konkurence) kot partnerstva med javnim in zasebnim sektorjem. Ta središča bodo podpirala in usklajevala številne dopolnilne politike za podjetja, za katera so R&R bistvena. Nedavna slovenska pobuda za oblikovanje grozdov je že prinesla obetavne rezultate: do leta 2004 je začelo delovati 18 pisarn za grozde, ki skrbijo za lažje sodelovanje 350 podjetij in 40 izobraževalnih/raziskovalnih institucij. Litovska vlada ustanavlja tehnološki inštitut za pomoč podjetjem pri raziskavah, tehnološkem razvoju in inovacijah.

Irska je uvedla ukrepe za spodbujanje trženja rezultatov javnih raziskav z dodeljevanjem licenc zasebnemu sektorju ali pomočjo raziskovalcem, da uveljavijo svoje ideje na trgu in dosežejo tržni uspeh.

Italija je obravnavi pomanjkljivosti na področju intelektualnih lastninskih pravic namenila sklop ukrepov za povečanje sposobnosti družb za razvoj patentov in zmanjšanje stroškov patentiranja. Nemčija bo še naprej razvijala in razširjala agencije za izkoriščanje patentov. V Belgiji sodelujejo zvezna vlada, Evropski patentni urad, raziskovalna središča in univerze pri pobudi za podporo MSP pri uporabi sistema intelektualnih lastninskih pravic. Latvija je razvila javni program za podporo, namenjen zaščiti in uveljavitvi intelektualnih lastninskih pravic ter povečanju ozaveščenosti poslovne skupnosti.

Izboljšanje poslovnega okolja in delovanja trgov

Latvija je sprejela odločno politično obveznost za izvedbo zakonodaje Skupnosti ter v ta namen določila cilje in časovne roke za zagotovitev pravočasnega in pravilnega prenosa direktiv o notranjem trgu. Irska je okrepila notranje postopke za nadzorovanje izvajanja direktiv Skupnosti. Za preprečevanje zapletenosti zakonodaje se več držav članic aktivno izogiba dodajanju določb pri izvajanju direktiv Skupnosti (Avstrija, Nizozemska). Za preprečitev prepoznega izvajanja so nekatere države članice uvedle skrajšane postopke (Italija, Francija).

Mnoge države članice so naredile velike korake na področju e-vlade, na primer z vzpostavitvijo posvetovalnic „vse na enem mestu“, namenjenih podjetjem in državljanom (Belgija, Estonija, Finska, Francija, Irska, Italija, Poljska, Portugalska). Posledica je manj birokracije in bistveno krajši odzivni čas. Podjetje je mogoče ustanoviti manj kot v dveh tednih na Danskem, Nizozemskem in Finskem ter v Franciji in Italiji. Za zaposlitev prve osebe je v Litvi potreben samo en postopek; dva v Združenem kraljestvu, na Švedskem in Irskem.

Mnoge države članice (Avstrija, Belgija, Ciper, Češka, Danska, Estonija, Francija, Nemčija, Litva, Luksemburg, Nizozemska, Portugalska, Slovenija in Združeno kraljestvo) analizirajo – ali nameravajo analizirati – upravne stroške, ki nastanejo zaradi zakonodaje. Mnoge uporabljajo variante standardnega stroškovnega modela, ki ga je prvotno razvila Nizozemska in ki je podlaga ključnim vidikom skupne metodologije EU, ki jo je Komisija predlagala Svetu in državam članicam oktobra 2005. Pet držav (Češka, Danska, Nizozemska, Švedska in Združeno kraljestvo) je določilo tudi količinske cilje za zmanjšanje upravnih stroškov (od 20 do 25 % do leta 2010).

Osem držav članic (Avstrija, Estonija, Nemčija, Italija, Poljska, Slovenija, Španija in Združeno kraljestvo) namerava uvesti programe za poenostavitev, poleg štirih držav članic (Danska, Irska, Luksemburg, Švedska), ki so to že storile. Poudarek je na izboljšanju zakonodaje o davčnih, revizijskih in fiskalnih ukrepih, ustanavljanju podjetja, plačilni nesposobnosti ter varstvu pri delu in varstvu potrošnikov.

Mnoge države, vključno z Irsko in Nizozemsko, so ukinile posebne omejitve glede dostopa na trg na področjih svobodnih poklicev, finančnih storitev in energetike. Slovaška ugotavlja ovire, ki preprečujejo odprtje trga za električno oskrbo, in bo določila ukrepe za njihovo odpravo. Uvaja tudi ukrepe za izboljšanje konkurence na področju finančnih storitev. Združeno kraljestvo bo izvedlo ukrepe za spodbujanje konkurence na področju pravnih storitev. Estonija namerava izvajati proaktivno politiko konkurence z analizo sektorja in povečevanja ozaveščenosti o zakonodaji o konkurenci. Danska pregleduje nacionalna pravila z namenom odprave ovir za uvoz in naložbe v državo („Task Force for the Internal Market“ – TIM).

Ciper bo ocenil vse obstoječe in nove sheme pomoči ter tako preveril, ali ustrezno pomagajo izboljšati tržno učinkovitost. Finska bo pregledala politiko subvencioniranja za zmanjšanje skupnega obsega in zagotovitev, da pomoč ne ovira konkurence.

Slovaška je sprožila pobudo za ustanovitev borze za srednjo Evropo, ki bi odpravila problem pomanjkanja trgov lastniškega kapitala ne samo na Slovaškem, ampak tudi v sosednjih državah. Madžarska in Češka sta vabljeni k sodelovanju. Slovaški domači trg je premajhen, da bi lahko podpiral dobro delujoči in likvidni trg lastniškega kapitala; zato je potrebno sodelovanje več držav.

Portugalska predlaga več programov za podporo internacionalizaciji podjetij. Izvaja tudi poseben program za pospešitev industrijskega preoblikovanja in prestrukturiranja.

Litva namerava organizirati oglaševalske akcije o primerih uspešnih podjetij, da se v širši javnosti izboljša ugled podjetništva. Združeno kraljestvo zagotavlja v šolah pet dni poslovnih tečajev vsem učencem med 14. in 16. letom starosti. Španija namerava obravnavati strah pred posledicami neuspeha tako, da bo učence na vseh stopnjah poučila o vrednosti podjetništva in poslovnem neuspehu.

Številne države so ravno tako sprožile zanimive pobude za lažji dostop MSP do kapitala; takšni primeri so program KAPITAL na Češkem, paket ukrepov PreSeed na Finskem in Enterprise Capital Funds v Združenem kraljestvu. Danska namerava uvesti davčne olajšave za rastoča podjetja. Olajšave se uvedejo, kadar podjetnik prvič ustvari dobiček, pripadajo pa mu tri leta.

Zaposlovanje, finančna vzdržnost in demografija

Številne države članice so ob upoštevanju nacionalnih prednostnih nalog izboljšale kakovost državnih financ z namenom povečanja dolgoročnega potenciala svojih gospodarstev. Danska, Združeno kraljestvo, Irska in Finska so na primer znatno povečale državno porabo za izobraževanje, da se poveča produktivnost in zaposljivost delovne sile.

Več držav članic je izboljšalo finančno vzdržnost svojih pokojninskih sistemov. Belgija, Španija, Francija, Avstrija, Portugalska in Finska so okrepile soodvisnost prispevkov in prejemkov, na primer tako, da je leto plačevanja prispevkov pomembnejše merilo za upokojitev kot starost upravičenca, ali z omogočanjem predčasne in poznejše upokojitve z ustreznimi spremembami prejemkov.

Številne nove države članice (Estonija, Latvija, Litva, Poljska, Madžarska in Slovaška) so razpršile tveganje pokojninskih sistemov s preusmeritvijo dela obveznega pokojninskega zavarovanja v sisteme, financirane iz zasebnih sredstev. Švedska, Italija, Latvija in Poljska so uvedle sisteme, pri katerih so pokojnine neposredno odvisne od prispevkov, vplačanih med delovnim življenjem, ter od pričakovane življenjske dobe ob upokojitvi. Francija je odločila podaljšati leta obveznega plačevanja prispevkov za pridobitev polne pokojnine v skladu z višjo pričakovano življenjsko dobo. Nemčija je pri indeksaciji javnega pokojninskega sistema uvedla trajnostni faktor, tako da je indeksacija sedaj odvisna od razmerja med številom zaposlenih in upokojenih. Takšne spremembe so izboljšale finančno vzdržnost pokojninskih sistemov, čeprav nekateri izzivi zaradi staranja prebivalstva še vedno ostajajo.

Pokojninska reforma je pomemben dejavnik, s katerim se lahko v nekaterih državah članicah razloži veliko povečanje stopnje zaposlenosti starejših delavcev od leta 2000. Finska je na primer znatno povečala stopnjo zaposlenosti starejših delavcev (s 35 % leta 1995 na 50,9 % leta 2005), kar je posledica sprememb pokojninskega sistema ter namenskega usposabljanja, več pozornosti za dobro počutje starejših delavcev na delovnem mestu in namenskih subvencij za slabo plačana delovna mesta.

Irski program Skill-nets omogoča podjetjem enostaven dostop do prožnega, inovativnega in stroškovno učinkovitega usposabljanja. Pobuda je že pripomogla k nadgradnji znanj in izkušenj približno 30 000 zaposlenim. Estonija namerava uvesti reformo poklicnega usposabljanja, Luksemburg pa sistem priznavanja znanj, pridobljenih z neformalnim učenjem.

Avstrija namerava zapolniti 5 000 prostih delovnih mest, ki jih je trenutno zaradi prenizke plače težko zapolniti (pri mnogih zadevnih delovnih mestih je razlog krajši delovni čas). Novo plačilo „Kombilohn“ nagradi tako delodajalca kot delojemalca, če se delovno mesto zapolni. Ciljne skupine so mladi, brezposelni več kot 6 mesecev, in starejši delavci, brezposelni več kot eno leto.

Nizozemska je uvedla konkretne ukrepe za spodbujanje delavcev k bolj enakomerni porazdelitvi dela, nege in varstva ter izobraževanja na življenjska obdobja. Novi prostovoljni varčevalni sistem bo omogočil delavcem, da privarčujejo delež svoje plače za kritje obdobij dopusta, kot so dopust za nego in varstvo, izobraževanje in drugo. Za privarčevane zneske veljajo davčne ugodnosti.

Slovaška si prizadeva za izboljšanje ravnovesja med delom in življenjem za mlade družine. Šole in predšolske ustanove bodo odprte dlje. Država podpira nove ustanove za dnevno varstvo za male otroke, olajšuje krajši delovni čas, uvedla pa je individualne programe za podporo ženskam, ki se vrnejo na trg dela po porodniškem/starševskem dopustu.

Nova zakonodaja v Grčiji spreminja nacionalni vseživljenjski sistem učenja. Za usklajevanje nacionalnih prizadevanj bo odgovoren odbor, ki bo spodbujal poslovno usmerjeno izobraževanje, izvajal najboljše prakse in reševal problem izključenosti.

Energetika in okoljske tehnologije

Nordijske države so vzpostavile integrirani trg za nakup in prodajo električne energije. Dodatne povezave med Nizozemsko in Norveško, med Finsko in Estonijo ter med Dansko in Švedsko bodo pospešile trgovino in podpirale proizvodnjo električne energije tudi iz alternativnih virov, kot so voda in veter, in tako zmanjševale škodljive emisije.

Avstrija, Češka, Ciper, Malta in Združeno kraljestvo s pomočjo javnih naročil spodbujajo okoljske tehnologije in energetsko učinkovitost. Nemčija spodbuja varčevanje z energijo v stavbah in je uvedla obsežen program prenove. Ciper je izdelal konkretni načrt in časovni razpored za pregled, reformo ali odpravo subvencij, ki imajo škodljive posledice za okolje.

Švedska namerava do leta 2020 postati neodvisna od fosilnih goriv. V ta namen bo uporabljala zelene davke, podpirala vetrno energijo in zeleni certifikat za električno energijo. Ta certifikat predpisuje nakup določenega deleža električne energije iz obnovljivih virov. Danska in Švedska imata v množici davkov že velik delež okoljskih davkov in jih nameravata razvijati naprej. Estonija je letos začela z ambiciozno okoljsko davčno reformo, da bi se davčna obremenitev dela preusmerila na potrošnjo in onesnaževanje, pri čemer bi se spodbujala trajnostna raba naravnih virov.

Nacionalne in regionalne politike v podporo vetrni energiji v Nemčiji, Španiji in na Danskem dajejo rezultate. Nemčija ima več kot tretjino svetovne zmogljivosti za vetrno energijo, Španija pa iz vetra pridobiva 6,5 % električne energije. Na Danskem je industrija za proizvodnjo vetrne energije velik tržni uspeh. Sektor je zrasel hitreje kot kateri koli drugi poslovni sektor in danske turbine danes prevladujejo na svetovnem trgu. Industrija zagotavlja delo več kot 20 000 ljudem na Danskem. Združeno kraljestvo se z dobavitelji nafte pogaja za višji delež biogoriv v bencinu.

[1] UL L 205 (6.8.2005).

[2] COM(2005) 535 konč.

[3] COM(2005) 488 konč.

[4] Odbor za ekonomsko politiko: Poročilo o lizbonskih programih za nacionalne reforme 2005, ECFIN/EPC(2005)REP/55392, na voljo na naslednjem naslovu: http://europa.eu.int/comm/economy_finance/epc/documents/2005/nationalreports/nrp_report_en.pdf . Odbor za zaposlovanje: tako imenovana Cambriška ocena pregledov držav oddelkov za zaposlovanje pri programih nacionalnih reform je na voljo na naslednjem naslovu: http://europa.eu.int/comm/employment_social/employment_strategy/emco_en.htm .

[5] Vsi ti vidiki so poudarjeni v poročilu skupine uglednih strokovnjakov, ustanovljene po srečanju v Hampton Courtu v okviru predsedovanja nekdanjega finskega premiera Eska Aha, ki se med drugim zavzema za ustanovitev pakta za R&R.

[6] Programi nacionalnih reform poudarjajo raznolikost obetavnih pobud. Poleg tega zadnji kazalnik inovacij Komisije ( http://www.trendchart.org/ ) poudarja, da se mnoge države članice še vedno soočajo s pomembnimi izzivi, ki jih je treba upoštevati pri posodobitvi programov.

[7] 5,9 % skupnih sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj in Evropskega socialnega sklada je trenutno namenjenih podpori R&R in inovacijam.

[8] To vključuje predvsem e- zdravje, farmacevtske izdelke, promet in logistiko, okolje, digitalne vsebine ter energetiko in varnost.

[9] Glej sporočilo Komisije „Spodbujanje intelektualnega potenciala Evrope: omogočanje univerzam, da v celoti prispevajo k lizbonski strategiji (SEC 2005 518 z dne 20.4.2005).

[10] Glej na primer letno analizo globalnih proizvodnih trendov, ki jo je izvedel Conference Board: „As US productivity slows, emerging economies grow rapidly, but Europe falls further behind“ avtorja Van Arka et al., zbirka Executive action, januar 2006. Poročilo poudarja, da medtem ko je rast produktivnosti EU-15 padla z 1,4 % leta 2004 na 0,5 % leta 2005, so nove države članice EU povečale stopnjo rasti produktivnosti dela s 4,1 % leta 2004 na 6,2 % leta 2005.

[11] Trenutno povprečje znaša 29 koledarskih dni.

[12] UNICE in ETUC sta v izjavi z dne 15.3.2005 pozdravila uvedbo nove lizbonske strategije in se obvezala k aktivnemu sodelovanju pri podpori načrta rasti in delovnih mest. Nedavno sta se dogovorila o delovnem programu za podporo strategiji za obdobje 2005–2008.

[13] Sredstva, namenjena konvergenčnemu cilju, morajo predstavljati najmanj 60 % celotnega financiranja, medtem ko morajo za cilj regionalne konkurence predstavljati 75%.