[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 28.11.2005

COM(2005) 605 konč

SPOROČILO KOMISIJE SVETU, EVROPSKEMU PARLAMENTU, E EVROPSKEMU KONOMSKO-SOCIALNEMU ODBORU IN ODBORU REGIJ

o krepitvi usklajevanja pri načrtovanju splošne pripravljenosti ob izrednih razmerah na področju javnega zdravja na ravni EU

KAZALO

1. Ozadje 3

2. Namen in področje uporabe 4

3. Bistvene sestavine pri načrtovanju splošne pripravljenosti 5

3.1. Upravljanje informacij 5

3.2. Komunikacija 7

3.3. Znanstveno svetovanje 7

3.4. Strukture za povezavo, upravljanje in nadzor 8

3.5. Pripravljenost zdravstvenega sektorja 9

3.6. Pripravljenost vseh drugih sektorjev in med sektorji 11

4. Zaključki 13

1. OZADJE

Teroristični napadi v ZDA septembra 2001 so spodbudili vlade in mednarodne organizacije, pristojne za varovanje zdravja, da pregledajo in okrepijo politike, načrte ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih in vire za preprečevanje in ublažitev učinkov takšnih napadov. Potreba po dopolnitvi nacionalnih ukrepov s skupnimi ukrepi na ravni EU je oktobra 2001 privedla do ustanovitve Odbora za varovanje zdravja, ki ga sestavljajo visoki predstavniki ministrov za zdravje in ki naj bi deloval kot platforma za usklajevanje pripravljenosti na področju javnega zdravja in odzivanja na namerna sproščanja bioloških, kemičnih in radioaktivnih sredstev. Sporočilo[1], ki vsebuje poročilo o napredku pri izvajanju programa o varovanju zdravja, je bilo objavljeno 2. junija 2003.

Epidemija SARS-a leta 2003 je odprla novo razsežnost na področju javnega zdravja: pred tem neznana bolezen z značilnostmi, podobnimi gripi in običajnemu prehladu, se je hitro širila in je povzročila visoko umrljivost in obolevnost, saj sta hitrost potovanj in svetovna trgovina ob odsotnosti ustreznih cepiv in zdravil pospešila širjenje okužbe. Epidemija je imela za posledico pomemben preobrat v pojmovanju obrambnih mehanizmov na področju javnega zdravja proti nalezljivim boleznim in potrebo po raziskavah, da bi našli učinkovite protiukrepe. Predvsem je poudarila potrebo po sodelovanju na svetovni ravni za zatiranje takih bolezni v kali z zgodnjim odkrivanjem izbruhov in z delovanjem pri njihovem izvoru. Ukrepi prizadetih držav ob podpori in usmerjanju Svetovne zdravstvene organizacije so pomagali preprečiti, da bi se položaj poslabšal do katastrofalnih razmer; usklajevanje v EU na podlagi Sistema zgodnjega opozarjanja in odzivanja (EWRS)[2] pa je prispevalo k seznanjenosti držav članic z razmerami in pripravljenosti preprečiti vsakršno možnost za širitev bolezni.

Še bolj pred kratkim je bilo treba ponovno oceniti tveganje za nastanek svetovne pandemije influence z uničujočimi posledicami zaradi izbruha aviarne influence v Aziji in njene širitve po svetu. Strategija o načrtovanju pripravljenosti in odziva na influenco v Skupnosti, za katero se zavzema Komisija, je opisana v delovnem dokumentu, objavljenem marca 2004[3]. V svojih zaključkih, sprejetih na zasedanju junija 2004[4], je Svet potrdil načrt ter opredelil pripravo in interoperabilnost nacionalnih načrtov kot prednostni nalogi. Strategija o pandemični influenci je sedaj revidirana in prilagojena ob upoštevanju novega razvoja dogodkov, zlasti novih priporočil Svetovne zdravstvene organizacije[5] o pandemični influenci in ustanovitvi Evropskega centra za preprečevanje in nadzor bolezni (ECDC)[6] ter je predmet posebnega Sporočila o načrtovanju pripravljenosti in odziva na pandemično influenco v Evropski skupnosti[7].

Zaradi nenehno naraščajočega števila načrtov za posamezne bolezni so ministri za zdravje na zasedanjih svojega sveta dne 6. maja 2003 in 2. junija 2003 Komisijo prosili, da razvije in pripravi osnovna načela za načrte splošne pripravljenosti za vse vrste izrednih dogodkov na področju javnega zdravja. Takšni načrti ne bi vključevali samo medicinske protiukrepe, kot so diagnoza, osamitev in zdravljenje primerov ter dajanje cepiv in profilaktičnih zdravil ogroženim skupinam in prebivalstvu nasploh, temveč prav tako ukrepe javnega reda in miru, kot so omejevanje gibanja in mejne kontrole, zapiranje objektov in določenih območij, ukrepe civilne zaščite, kot so operacije reševanja, preskrba s hrano, vodo, zaklonišča in druge osnovne potrebščine, tržne in trgovinske ukrepe glede hrane, živali, rastlin in blaga kot tudi ukrepe na področju zunanjih zadev glede državljanov v tujini in mednarodnega sodelovanja, da bi pomagali preprečiti širjenje bolezni ali patogenov. Predvsem pa morajo biti zagotovljeni infrastruktura, oprema in materiali ter jih je treba ustrezno zaščititi, osebe z zadolžitvami pri izvajanju načrtov pa morajo biti usposobljene in zaščitene z ustreznimi osebnimi in kolektivnimi varovalnimi sredstvi, da bi lahko ustrezno opravljale svoje delo. Vsi takšni ukrepi morajo temeljiti na dobro premišljenih znanstvenih in tehničnih podlagah in socialno-ekonomskih dejavnikih ter morajo biti v primernem času razloženi in sporočeni državljanom in zadevnim tretjim strankam, da se zagotovijo usklajenost na nacionalni ravni ter upoštevanje in/ali usklajenost na ravni EU ter na mednarodni ravni.

To sporočilo predstavi takšna osnovna načela tako, da opredeli bistvene sestavine, ki jih je treba obravnavati v procesu načrtovanja, da bi države članice in Skupnost lahko razvile in izvedle načrte na področju splošnega javnega zdravja in za izredne dogodke, povezane z določeno vrsto bolezni. Razvoj načrtov, ki temeljijo na teh osnovnih načelih, bo pomagal uskladitvi in interoperabilnosti ter bo prispeval k njuni učinkovitosti pri izvajanju.

2. NAMEN IN PODROčJE UPORABE

PRI IZREDNIH DOGODKIH NA PODROčJU JAVNEGA ZDRAVJA PREVLADUJEJO PREDVSEM DOGODKI, POVEZANI S PATOGENI, KI SE PRENAšAJO OD OSEBE DO OSEBE ALI PREKO NEVARNE HRANE ALI IZDELKOV; ALI PREKO žIVALI ALI RASTLIN ALI TAKO, DA LJUDEM šKODIJO Z RAZPRšEVANJEM BIOLOšKIH, KEMIčNIH ALI FIZIčNIH SREDSTEV V OKOLJE. VSEM TAKIM IZREDNIM DOGODKOM SO SKUPNA SREDSTVA IN VIRI, KI JIH JE TREBA UPORABITI, IN VIDIKI OBVLADOVANJA POSLEDIC, KI JIH JE TREBA PRI PRIPRAVI NAčRTOV ZA IZREDNE RAZMERE IN načrtov ukrepov ob nepredvidljivih dogodkih upoštevati. To sporočilo opredeljuje ključne sestavine načrtovanja splošne pripravljenosti. Temelji na izkušnjah, pridobljenih z izmenjavo informacij in načrtov za črne koze in pandemično influenco med Komisijo in državami članicam ter na obsežnem delu ob pomoči Odbora za varovanje zdravja in Mreže skupnosti za epidemiološko spremljanje in nadzor nalezljivih bolezni v Evropski skupnosti[8]. To je privedlo do izdelave podrobnega dokumenta s tehničnimi navodili[9], ki vsebuje posamezne točke, ki jih je treba obravnavati, cilje, kontrolne sezname in delitev vlog in funkcij na področju javnega zdravja za države članice, za ustrezne agencije Skupnosti[10] in za službe Komisije za vsako od ključnih sestavin procesa načrtovanja. Ta dokument s tehničnimi navodili se nenehno dopolnjuje s prispevki iz držav članic in služb Komisije, pristojnih za ustrezna področja ukrepanja Skupnosti. Prav tako opredeljuje teme, ki jih je treba dodatno obdelati in za katere so potrebna dodatna prizadevanja, da bi zagotovili ustrezno podlago za načrtovanje in njegovo krepitev na nacionalni ravni ter krepili sodelovanje na ravni EU.

Splošni cilj je pomagati državam članicam pri razvoju njihovih načrtov in vključevanju razsežnosti EU z upoštevanjem njene zakonodaje na različnih področjih, ki vplivajo na načrte za izredne razmere na področju javnega zdravja. Sporočilo skupaj z dokumentom s tehničnimi navodili predstavlja hrbtenico za razvoj osrednjih elementov v nacionalnih načrtih, ki obravnavajo generično različne vrste groženj za zdravje, bodisi pričakovanih (kot je pandemična influenca) ali nepričakovanih (npr. SARS-u podobna epidemija), njegov cilj pa je izboljšati interoperabilnost takšnih načrtov.

Okvir za sodelovanje pri načrtovanju splošne pripravljenosti v EU pokriva tri glavne dejavnosti: prva je izmenjava nacionalnih načrtov in izvajanje primerjav, vrednotenj, zlasti s pomočjo skupnih testov in navodil glede strokovnega ocenjevanja načrtov in izboljšav na podlagi posebnih kontrolnih seznamov, določenih v tehničnih navodilih za načrtovanje splošne pripravljenosti; druga je opredelitev prispevka in vloge obstoječe zakonodaje Skupnosti in zagotavljanje, da je v nacionalnih načrtih polno upoštevana, kakor tudi preučitev potrebe po nadaljnjih ukrepih Skupnosti; tretja pa je preučitev in izboljšanje postopkov za izvajanje, kar bi lahko pomagalo izboljšati časovni tok informacij ter interoperabilnost in usklajenost načrtov in odzivov.

3. BISTVENE SESTAVINE PRI NAčRTOVANJU SPLOšNE PRIPRAVLJENOSTI

Ključne sestavine, ki jih je treba polno obravnavati, da bi dobili načrte za izredne razmere na področju javnega zdravja, so

1. upravljanje informacij,

2. komunikacija,

3. znanstveno svetovanje,

4. strukture za povezavo, upravljanje in nadzor,

5. pripravljenost zdravstvenega sektorja in

6. pripravljenost vseh drugih sektorjev in med sektorji.

Načela in vprašanja, ki so podlaga vsake sestavine, so obravnavana v ločenih poglavjih v nadaljevanju. Izkušnje, pridobljene iz sodelovanja pri načrtovanju na ravni EU, so pokazale, da je zmožnost za odziv na izredne razmere na področju javnega zdravja v veliki meri odvisna od obsega, do katerega so bila ta vprašanja vnaprej obravnavana, in od tega, ali so bili izdelani načrti, ki obravnavajo vse in vsako sestavino.

Določene teme pri vsaki sestavini bodo zahtevale posebno pozornost v prihodnosti, npr. sprožitvene ravni za uvedbo določenih protiukrepov, preiskava dogodka in odvzem vzorcev iz okolja, uporaba modelov pri odločanju, postopki za triažo in karanteno, načrti bolnišnic za izredne razmere in hitro okrevanje itd. Komisija bo te teme nadalje obravnavala s ciljem izmenjave najboljše prakse in pomoči državam članicam, da bolje razumejo, katere so najboljše možnosti, ki jih morajo vključiti v svoje načrte.

3.1. Upravljanje informacij

Upravljanje informacij obsega zbiranje, ravnanje z, uporabo in razširjanje informacij, povezanih z nujnim primerom, za odkrivanje in opredelitev nevarnosti in tveganj, spremljanje stanja in razvoja izrednega dogodka, prepoznavanje razpoložljivih sredstev in virov ter njihovo razdelitev in uporabo ter stanja sistemov, ki služijo potrebam po informacijah za različne udeležene akterje. Informacija so vsi načini opisa in predstavitve kot tudi razvijanje znanja in razumevanje pomena dejstev in številk. Vključuje podatke o spremljanju in medicinske podatke, podatke iz senzorjev in monitorjev ter merilnikov vseh vrst, klinične in epidemiološke podatke, zdravstvene podatke in statistične podatke ter podatke o izdelkih, blagu, infrastrukturi in storitvah, ki so pomembni za izredni dogodek.

Organizacija ustreznega zdravstvenega in/ali medicinskega spremljanja s strani držav članic pred dogodkom in izboljšanje po njem sta potrebna za prepoznavanje morebitnih groženj za javno zdravje, njihove stopnje, obsega in njihove mednarodne pomembnosti na zelo zgodnji stopnji ter za spremljanje njihovega razvoja in spreminjanja okoliščin. Nadzor in spremljanje pred dogodkom se morata uporabljati za nalezljive, strupene, kemične, radioaktivne in fizične grožnje, bodisi namerne ali nenamerne, in za spremembe v okolju, ki lahko izzovejo naravne pojave s posledicami za javno zdravje. Določiti in uporabljati je treba standarde za nadzor na različnih področjih (humana medicina, veterina, okolje itd.), vključno z opredelitvami primerov in sprožitvenimi ravnmi. Ker lahko prvi znaki bližajočega se dogodka pridejo izven sektorja javnega zdravja, kot na primer od medijev, veterinarjev, policijskih in varnostnih služb ter drugih, je potrebno sodelovanje s takšnimi viri informacij in med njimi.

Skupnost je imela ključno vlogo pri določanju zahtev in organiziranju usklajevanja nadzora in spremljanja, povezanega z najrazličnejšimi izrednimi dogodki, preko številnih sistemov za hitro obveščanje, namenskih mrež za spremljanje, sistemov za spremljanje varstva pred sevanjem in informacijskih sistemov za kemične snovi.

Zaupni zdravstveni podatki in pregledovanje poročil medijev zagotavljajo informacije za namene analize tveganja in omogočajo odkrivanje sumljivih ali nenavadnih situacij ali dogodkov v zgodnji fazi ter izdajanje vnaprejšnjih opozoril. Države članice in Komisija so v ta namen razvile močna orodja.

Klinična in laboratorijska diagnostika je del organizacije upravljanja informacij tako za ugotavljanje neznanih povzročiteljev kot za potrjevanje znanih povzročiteljev. Države članice so odgovorne za diagnozo, Skupnost pa preko referenčnih laboratorijev skupaj z ECDC zagotavlja platformo na ravni EU za sodelovanje pri laboratorijskih postopkih in postopkih kakovosti z zbiranjem kliničnih podatkov in sekundarnim potrjevanjem, kar pa je treba še naprej izboljševati. Laboratorijska zmogljivost mora biti na voljo na ravni držav članic, za vprašanja, ki presegajo nacionalno pristojnost ali če nacionalne pristojnosti ni, pa je treba sodelovanje med laboratoriji v Skupnosti organizirati tako, da se zagotovi obširno pokrivanje po celotni EU.

Pri zbiranju in pošiljanju vzorcev iz okolja laboratorijem v analizo je treba uporabljati varovalne ukrepe. Mednarodni prevoz materialov v te namene je predmet pravil, dogovorjenih v okviru ustreznih organov ZN, in potrebno je nadaljnje delo, pri katerem imajo države članice in Komisija ključno vlogo pri zagotovitvi, da prevozi za namene javnega zdravja niso ovirani ali neupravičeno odloženi.

Potem sprejetju odločitve glede ustreznih ukrepov za kljubovanje grožnji za zdravje, morajo začeti delovati sistemi za spremljanje njihovega učinka in morebitnih stranskih učinkov, če ne zadoščajo običajni sistemi za nadzor in spremljanje delovanja, z razvojem skupne baze podatkov, kontaktnih točk in priporočil glede morebitnega zdravljenja.

3.2. Komunikacija

Razširjanje natančnih in pravočasnih informacij na vseh ravneh je bistvenega pomena, da bi lahko v največji meri zmanjšali nezaželene in nepredvidene družbene motnje in ekonomske posledice ter čim bolj povečali učinkovitost odziva. Upravljanja informacij, opisanega v prejšnem poglavju, ni možno doseči brez natančnega in pravočasnega razširjanja informacij. Obveščanje lahko poteka v različnih oblikah, npr. v obliki besedila, zvoka in videa, za namene upravljanja in nadzora pa mora biti vzpostavljena kar se da trdna infrastruktura, ki omogoča ohranitev komunikacijskih poti celo v izrednih razmerah, ko so lahko nekatere oblike komunikacije onesposobljene; vgraditi je treba zadostno stopnjo redundance, da se upoštevajo izgube posameznih sistemov (npr. telefonov) ali objektov in naprav ali izpad zaradi prevelikega prometa (npr. računalniškega sistema ali internetne povezave). V primeru izrednega dogodka večjih razsežnosti na področju javnega zdravja se lahko poškoduje ali uniči obstoječa žična komunikacijska infrastruktura, kar bo preprečilo uporabo žičnih omrežij za obveščanje. Zagotoviti je treba druge možnosti, vključno z brezžičnim prenosom.

Postopki komuniciranja od in med tistimi, ki so odgovorni za načrtovanje, tistimi, ki so odgovorni za končni javnozdravstveni prispevek organom za politično odločanje, in tistimi, ki so odgovorni za končni medsektorski prispevek tem organom, so bistvenega pomena za sprejemanje pravilnih odločitev. Organi na nacionalni ravni kot tudi Komisija imajo sisteme za komuniciranje in standardne postopke delovanja, da bi lahko razumeli in se dogovarjali glede znanstvenih, ekonomskih, političnih in družbenih posledic sporočil.

Javni organi morajo učinkovito komunicirati z javnostjo in mediji pred in ob pričakovanju dogodkov, ki bi lahko privedli do izrednih razmer na področju javnega zdravja, vse od samega začetka katerega koli večjega incidenta, da se uveljavijo kot vodilni, če ne celo kot edini vir verodostojnih informacij, in nenehno med razvojem dogodka in njegovih posledic. Države članice, Komisija in ustrezne agencije Skupnosti sodelujejo pri usklajevanju svojih kriznih komunikacij za zagotovitev, da so sporočila, ki jih dajejo, točna in izčrpna.

Na ravni vsake države članice in Komisije zahteva to obstoj sistemov in postopkov za komuniciranje med organi in s strokovnjaki in javnostjo na jasen in nedvoumen način. Usklajevanje je izjemno pomembno za doseganje usklajenosti in natančnosti sporočil javnosti na ravni EU, s čimer se ohranja zaupanje v sposobnost organov za soočanje z izrednim dogodkom in prepreči javnozdravstvena kriza. To pomeni jasen tok vhodnih podatkov in povratnih informacij, neprekinjen tok informacij in prenos podatkov ter odgovornost vsakega od zadevnih udeležencev, da zbira, analizira in sporoča podatke o nadzoru in spremljanju odziva od prvega obvestila ustreznim strukturam. Povezovanje pristojnih organov in tistih, ki sprejemajo odločitve, zahteva kontaktne točke v državah članicah in Komisiji, ki delujejo 24 ur na dan vseh 7 dni v tednu in ki so že bila vzpostavljena za mnoga področja dejavnosti EU.

3.3. Znanstveno svetovanje

Pripravo in dajanje znanstvenih nasvetov je treba vključiti v obvladovanje izrednih razmer z uvedbo struktur, kot so skupine strokovnjakov ali odbori, na vseh ravneh in področjih ter s hitrim posvetovanjem v zvezi z oceno tveganja in s preučitvijo znanstvene ter tehnične podlage za odziv. Znanstveno svetovanje vključuje podporo strukturam za upravljanje, nadzor in povezavo v pomoč pri uvedbi ustreznih nadzornih ukrepov in prepoznavanju znanstvenega in tehničnega strokovnega znanja ter sredstev za izvajanje.

Mehanizmi in strukture za dajanje znanstvenih nasvetov na ravni Skupnosti obstajajo za različne sektorje, ki so pomembni ob izrednih dogodkih na področju javnega zdravja, in omogočajo vključevanje znanstvenih dokazov iz držav članic in Komisije kot tudi upoštevanje družbenih in ekonomskih vidikov. Na področju zdravja so za dajanje znanstvenih nasvetov ob izrednih dogodkih na področju javnega zdravja ključnega pomena Skupno raziskovalno središče in šest agencij Skupnosti, in sicer ECDC, Evropska agencija za vrednotenje zdravil (EMEA) in Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), Evropska agencija za okolje (EEA), Evropski opazovalni center za droge in odvisnosti od drog (EMCDDA) in Evropska agencija za zdravje in varnost pri delu (EU-OSHA).

Potem ko je bil prepoznan izreden dogodek morajo biti na voljo znanstvena navodila, vključno z napovedmi, ki temeljijo na znanstvenem modeliranju, glede možnosti za odziv in ponovno vzpostavitev ter prilagodljivost ključnih sistemov, kot so preskrba z vodo, odstranjevanje odpadkov, zdravstvene storitve in medicinsko blago in materiali itd., lokacije zaklonišč in reševalni objekti in zaščitni materiali, pristanišča in prometna omrežja, skladišča in komunikacijski sistemi. Države članice in Komisija sodelujejo, da bi izboljšale prognostično sposobnost modelov. Na področju nalezljivih bolezni se vzpostavlja in financira[11] EU-zmogljivost za usklajeno prognostično modeliranje v realnem času za pomoč pri prepoznavanju najprimernejših ukrepov za preprečevanje širjenja bolezni in povzročiteljev bolezni ter za pomoč organom z vnaprejšnjim obveščanjem javnozdravstvene politike in načrtovanja.

Mehanizme za hitro lokalizacijo strokovnega znanja v državah članicah in na ravni EU ter za dajanje tega na voljo državam članicam so razvile in jih razvijajo Komisija in ustrezne agencije Skupnosti. Seznami strokovnjakov EU omogočajo državam članicam, da v stiski zaprosijo za določene storitve.

3.4. Strukture za povezavo, upravljanje in nadzor

Tri faze odziva med izrednim dogodkom na področju javnega zdravja so odkrivanje-diagnoza, nadzor in zdravljenje, vendar lahko v izrednih razmerah obstajajo sočasno. Interakcija med temi tremi fazami predstavlja resne težave za vse v ukrepanje vključene udeležence in vire pri sprejemanju pravilnih ukrepov in pravilnem poteku ukrepanja. Izziv upravljanja in nadzora je rešiti te težave in doseči nadzor nad širjenjem bolezni ali kontaminacijo med prebivalstvom ali v okolju in je osrednja naloga držav članic.

Pravilno upravljanje in nadzor zahtevata poznavanje stanja glede žrtev in virov, usklajevanje odziva in komunikacij, analizo in upravljanje informacij ter simulacijo za namene analize dogodkov in za usposabljanje.

Upravljanje in nadzor obsegata vse funkcije in operacije načrtovanja in odzivanja in jih povezujeta v smiselno celoto. Predstavljata sredstvo za organizacijo hierarhije odločanja med udeleženci ukrepanja pri večsektorskem odzivu; odgovorne osebe (PIC) so določene za vse primere, ki jih je možno predvideti, zlasti ko ukrepajo različne službe in organi in so te osebe (PIC) tiste, ki odločajo o tem, kaj je treba storiti, in ki poskrbijo za sprejetje ustreznih ukrepov. Kdo počne kaj, kdaj in kako ter s kakšnimi posledicami za vire in s kakšnim vplivom na celoten odziv je pri vlogi upravljanja in nadzora osrednjega pomena.

Pri upravljanju in nadzoru je glavni dejavnik, ki ga je treba upoštevati, čas, poglavitni izzivi pa so negotovost, kompleksnost in spremenljivost. V nekaterih primerih je malo informacij o razmerah ali jih ni; v drugih primerih so lahko informacije, ki so na voljo, nejasne, med seboj v nasprotju ali nepopolne. Pri skoraj vseh primerih bodo PIC in osebje delovali pod velikim časovnim pritiskom, z malo časa za sprejemanje kritičnih odločitev. PIC morajo obvladovati raven negotovosti, pri čemer jim mora biti še vedno jasno, da se je nikoli ne da povsem odpraviti. Upravljanje in nadzor pomagata odgovornim osebam, da učinkovito delujejo kljub zapletenosti razmer, medtem ko se lahko simulacija uporablja kot dragoceno orodje za razplet zapletenosti in za predvidevanje različnih rezultatov. Prizadevata si za ravnotežje, da bi PIC na vsaki ravni imeli pooblastila, da vire osredotočijo na nalogo ob hkratnem dopuščanju inventivnosti in pobude podrejenih. Na ravni držav članic obstaja osrednji vladni center za upravljanje in nadzor, kakor tudi mreža centrov za upravljanje in nadzor na nižji ravni, na regionalni in lokalni ravni, ki povezujejo organe in službe, integrirane v odzivni sistem s horizontalnimi in vertikalnimi verigami upravljanja in pretoki informacij, od katerih vsak deluje v okviru določenih meja avtonomije in pooblastil.

Centri za upravljanje in nadzor v državah članicah morajo imeti dobre sisteme za povezavo z drugimi državami članicami, Komisijo in agencijami Skupnosti kot tudi z mednarodnimi organizacijami, zlasti z WHO. Skupnost ima mnogo sistemov za zveze, večina pokriva potrebe po zgodnjem obveščanju in temelji na pravnih instrumentih Skupnosti, zlasti na področjih varstva pred sevanjem, varnosti živil, zdravja živali, rastlin, civilne zaščite, zunanjih zadev, carine itd. Grožnje za zdravje, o katerih poroča EWRS ali Sistem Skupnosti za hitro obveščanje o bioloških, kemičnih ali radioloških napadih in grožnjah[12] po dogovorjenih merilih, lahko privedejo do prepoznavanja izrednih razmer na področju javnega zdravja in bodo aktivirale ustrezne strukture za povezavo in usklajevanje na ravni EU kot tudi znotraj Komisije.

Komisija vzpostavlja sistem ARGUS[13],[14], ki povezuje med seboj vse sisteme za hitro obveščanje Skupnosti ter center za krizno koordinacijo z ustreznimi usklajevalnimi strukturami, da se zagotovijo pravočasne pobude in odzivi na vsakem področju politike Skupnosti ob izrednih dogodkih.

3.5. Pripravljenost zdravstvenega sektorja

Oskrba prizadetih oseb se bo od ene do druge države razlikovala v odvisnosti od zdravstvene infrastrukture države in organizacije za oskrbo v vsaki državi. Pri načelih načrtovanja pa bo veliko podobnosti in bo izmenjava informacij na tem področju dragocena. Poleg tega bo v primeru potrebe po čezmejni pomoči treba razumeti postopke, ki se uporabljajo v državi članici prejemnici pomoči. Za dosego tega razumevanja je potrebna izmenjava informacij o načrtovanih dejavnostih in pomoč pri pregledovanju in razvoju nacionalnih načrtov. Nacionalni načrti morajo vključevati potrebno krizno podporo prizadetemu prebivalstvu na splošno in zlasti zdravstvenemu osebju, izkušnje o dejanskem izvajanju načrtov pri zagotavljanju teh virov pa je treba izmenjevati z državami članicami.

Viri za epidemiološke in laboratorijske raziskave se združujejo in skupno uporabljajo na ravni EU v veliki meri s pomočjo vzpostavljenih mrež ob pomoči Komisije, nadziral in nadalje izboljševal pa jih bo ECDC.

Razširiti je treba postopke za transfer bolnikov med državami članicami. Čezmejno sodelovanje, tesno povezano z amublantnimi službami in bolnicami, morajo države članice načrtovati v vseh notranjih regijah v EU. Skupna uporaba virov med državami članicami za morebitno povečanje kadra in zalog dodatne opreme že obstaja na nekaterih področjih, na drugih mejnih področjih pa se ta možnost dejavno proučuje. Postopki za prenos sredstev, kot so mobilne bolnice, so že predvideni in so bili razviti na vojaškem področju ter na področju civilne zaščite. V nekaterih okoljih bodo morda prava izbira mobilna sredstva, v tem primeru bi lahko raziskali možnosti za njihovo skupno uporabo na mednarodni ravni. Komisija predlaga v prihodnjem Programu Skupnosti na področju zdravja in varstva potrošnikov 2007–2013[15] podporo projektom o uvedbi in vzdrževanju usposobljene in trajno razpoložljive osrednje skupine strokovnjakov na področju javnega zdravja za globalno hitro pošiljanje na mesta zdravstvenih kriz večjih razsežnosti skupaj z mobilnimi laboratoriji, zaščitno opremo in opremo za osamitev.

Postopki osamitve, vključno z opredelitvijo primerov, ki jih je treba osamiti, in kdaj se lahko osamitev odpravi, so že na voljo za nekatere bolezni, medtem ko jih je treba za druge razviti. Za nove bolezni je treba uvesti postopke za hitro pripravo smernic na podlagi medsebojnega soglasja na ravni EU in pod okriljem ECDC.

Pričakuje se, da bodo raziskave na področju obvladovanja groženj za zdravje omogočile izboljšano opredelitev grožnje in zdravljenje prizadetih oseb z omejevanjem širjenja bolezni in odpravo nevarnosti.

Posebno področje raziskav je razvoj novih zdravil in medicinskih naprav. Za mnoge grožnje zdravju niso na voljo ustrezna zdravila, razvoj pa je počasen zaradi pomanjkanja tržnih možnosti in posledičnega nezanimanja industrije, biotehnoloških podjetij in akademskih krogov za investiranje v razvoj takšnih izdelkov. To zahteva: 1) prizadevanja na ravni EU za prepoznavanje in zagotavljanje pravičnega dostopa do osnovnih medicinskih izdelkov proti večjim grožnjam za zdravje in njihovo skladiščenje; Komisija proučuje, kakšne ukrepe je treba predlagati na tem področju, in 2) strategijo na ravni EU za razvoj in proizvodnjo prednostnih medicinskih izdelkov zoper večje grožnje za zdravje v sodelovanju s farmacevtsko industrijo.

Komisija že ima obširno zakonodajo na področju farmacevtikov, ki ustvarja ugodno okolje za razvoj in dajanje na trg zdravil ter vključuje določbe in ukrepe za pospešitev postopka svetovanja in oprostitev stroškov, do katere je upravičena EMEA, za vzorčne dosjeje za cepiva. Prav tako namenja sredstva v okviru Programa za raziskave in tehnološki razvoj za raziskave na področju cepiv in protivirusnih zdravil ter načrtuje uvedbo novega mehanizma, ki bo omogočil podporo za nepredvidene raziskovalne potrebe zaradi nujnih primerov na področju nalezljivih bolezni. Komisija preko mehanizma za civilno zaščito[16] [17] [18] [19] objavlja informacije o zdravilih in drugih sredstvih, ki jih dajejo države članice na voljo drugim državam članicam, ki za to prosijo, in drugim državam, ki so udeležene v tem mehanizmu.

Poleg tega je Komisija že sprejela vrsto pobud, katerih cilj je dati na voljo protivirusna zdravila in cepiva za primer pandemije influence[20]. S predlogom Uredbe o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije[21] Komisija predlaga krepitev in širitev možnosti za odziv tudi na izredne dogodke na področju javnega zdravja. To obsega neposredno zdravstveno pomoč in ukrepe za zavarovanje prebivalstva pred neizbežnimi grožnjami za zdravje, vključno s stroški za cepiva, zdravila, medicinske izdelke, opremo in infrastrukturo, ki se uporabljajo med izrednim dogodkom. Uporaba tega sklada pa je vezana na posebne zahteve in predstavlja v osnovi koncept povračila stroškov in tako odzivni instrument s standardnimi postopki, ki običajno zahtevajo nekaj časa. Zato je Komisija predlagala mehanizem za vnaprejšnje financiranje, da bi omogočila omejeno financiranje s kratkim odzivnim časom.

S svojim Predlogom[22] o strateških smernicah Skupnosti za kohezijsko politiko v podporo rasti in zaposlovanju (2007–2013) je Komisija predlagala vključitev preprečevanja zdravstvenih tveganj in zapolnitev praznin v zdravstveni infrastrukturi kot strateške parametre za prihodnjo kohezijsko politiko. Za tiste države članice, ki načrtujejo razvoj horizontalnih programov na področju kohezijske politike in za tiste regije, ki nameravajo z zdravjem povezane prednostne naloge vključiti v svoje operativne programe, Komisija priporoča temeljito povezovanje med njimi in nacionalnimi načrti pripravljenosti. Posebno pozornost je treba prav tako posvetiti možnostim, ki jih nudijo prihodnji instrumenti kohezijske politike pri ozemeljskem sodelovanju, zlasti čezmejnem sodelovanju.

3.6. Pripravljenost vseh drugih sektorjev in med sektorji

Procesi, potrebni za spopadanje z izrednimi dogodki na področju javnega zdravja zunaj zdravstvenega sektorja, delujejo v dveh smereh: služijo za pripravo drugih sektorjev za pomoč organom za javno zdravje pri medicinskih ukrepih, kot so triaža, osamitev, karantena, zdravljenje in dajanje zdravil ter cepljenje, in prav tako služijo za uvajanje in uporabo ukrepov, ki jih pretežno obravnavajo drugi sektorji, kot so logistika (npr. vzpostavljanje zalog – virov ter minimalne zahteve glede zaščitne opreme in medicinskih naprav ter drugih protiukrepov), vprašanja dekontaminacije in zakola, preskrba z energijo in pitno vodo, prometni ukrepi, zlasti na mestih vstopa na ozemlje držav članic in izstopa iz njega, telekomunikacije, civilna zaščita in operacije civilne zaščite pri varovanju, reševanju in zagotavljanju osnovne preskrbe, kot so hrana, voda in materiali ter transferji takih virov in sredstev med državami; sodelovanje med zdravstvom in policijo pri prepovedi javnih zbiranj in zapiranju objektov, forenzični epidemiologiji in na področju pravnih in etičnih posledic protiukrepov (npr. karantena, zaupnost seznamov potnikov, prevoz nevarnih snovi, carina, nadzor in izvrševanje, rekvizicija premoženja, …) itd.

Za pošiljanje podatkov neposredno namembnim centrom in mejnim točkam je treba uporabljati zlasti sisteme carine Skupnosti za obvladovanje tveganj. Mednarodno sodelovanje carinskih organov bo prav tako pomagalo vzpostaviti oskrbno verigo in tako spodbuditi hitro zagotavljanje osnovne preskrbe namembnih območij.

Obvladovanje groženj za varnost je primarno funkcija izvrševanja zakonodaje, ki se osredotoča na ukrepe, sprejete za napovedovanje, preprečevanje in/ali reševanje teroristične grožnje ali incidenta. Organi ali službe za izvrševanje zakonodaje držav članic imajo pri obvladovanju groženj vodilno vlogo. Komisija vzpostavlja mrežo, ki bo povezovala ustrezne organe držav članic za zagotavljanje koordinacije na ravni EU na tem področju[23].

Obvladovanje posledic s strani držav članic vključuje ukrepe za odkrivanje in diagnozo sproščanj ter izbruhov in za varovanje javnega zdravja: iskanje, reševanje in zdravljenje žrtev; evakuacija stalno ogroženih oseb; zaščita tistih, ki so se prvi odzvali na dogodek; preprečevanje širjenja bolezni s pomočjo sledenja stikom, izolacije in zdravljenja primerov, karantene izpostavljenih oseb in omejitve gibanja[24] za določena področja ter zapiranje objektov (za družabne prireditve, šole, gledališča, druga masovna zbiranja). Slednja dva ukrepa bosta prav tako zahtevala posredovanje drugih organov, ki niso zdravstvene službe, in zaradi tega usklajevanje med udeleženimi službami in organi. Obvladovanje posledic se prav tako osredotoča na ponovno vzpostavitev osnovnih državnih in lokalnih služb in zagotavljanje pomoči v nujnih primerih vladi, podjetjem in posameznikom, ki so jih prizadele posledice odziva na nujen primer. Če je potrebna pomoč širše skupnosti v primeru večjega zdravstvenega izrednega dogodka, bi se lahko mehanizem Skupnosti za civilno zaščito izkazal za dragoceno orodje za zagotavljanje hitrega pošiljanja potrebne pomoči19. Da bi Komisija pomagala prizadevanjem držav članic, je vzpostavila program o varovanju kritične infrastrukture v boju proti terorizmu[25]. Komisija se pripravlja na objavo Zelene knjige o ključnih vprašanjih Evropskega programa za varovanje kritične infrastrukture (EPCIP)[26].

Pripravljenost v drugih državah članicah je bistvenega pomena za varovanje Evropske unije pred tveganji za zdravje, ki bi se lahko razširila iz teh dežel v EU. Potreben je usklajen pristop znotraj in zunaj EU, da se zavaruje zdravje državljanov EU pred že znanimi in nepričakovanimi grožnjami za zdravje. Kar se tiče zunanje politike, EU že sodeluje s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, zlasti z agencijami ZN, kot so Organizacija ZN za prehrano in kmetijstvo (FAO), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Svetovna banka itd., da bi pomagala državam, ki so jih prizadeli izredni dogodki na področju javnega zdravja. EU skuša pomagati vsem državam, ki zaprosijo za pomoč, tako v pripravljalni kot tudi pandemični fazi, zlasti najmanj razvitim in tako najbolj ranljivim državam, pri čemer so mišljene predvsem države v Afriki in Aziji. Poleg tega Komisija spodbuja čedalje večje vključevanje partnerjev Evropske politike sosedstva (ENP) v evropske mreže, kot npr. za nalezljive bolezni, in ima akcijske načrte z Ukrajino, Moldavijo, Izraelom, Jordanijo, Marokom in Tunizijo.

Struktura za krizno usklajevanje, ki jo vzpostavlja Komisija in je podprta z operacijami sistema ARGUS, bi zagotovila usklajevanje po sektorjih v primeru večjih izrednih dogodkov.

4. ZAKLJUčKI

To sporočilo določa potrebe in cilje splošnega načrtovanja za izredne dogodke na področju javnega zdravja in za razvoj usklajenih pristopov znotraj in zunaj EU za varovanje zdravja državljanov EU pred že znanimi in nepričakovanimi grožnjami za javno zdravje. Obstaja nenehna potreba po vključevanju načrtov in dogovorov, sprejetih ločeno na posameznih področjih politike na ravni EU, v skupno platformo in po zagotavljanju skupnega obravnavanja vseh vidikov izrednega dogodka na področju javnega zdravja, da bi prišli do usklajenih in pravočasnih ukrepov in pobud v vseh zadevnih sektorjih. V tej zvezi so bistvenega pomena določanje in povezovanje struktur za upravljanje in nadzor v EU ter medsebojni stiki in obveščanje v realnem času med državami članicami in Komisijo med tistimi, ki so odgovorni za načrtovanje, tistimi, ki so odgovorni za končni javnozdravstveni prispevek organom za politično odločanje, in tistimi, ki so odgovorni za končni medsektorski prispevek tem organom, dokončno oblikovanje ukrepov pa se mora izvajati kot nujna naloga.

Komisija bo prav tako preučila, do katere mere obstoječi ukrepi EU za izredne dogodke na področju javnega zdravja zadoščajo glede na hitro spreminjajoče se okoliščine in povečana pričakovanja, ali pa jih je treba dopolniti, in ali so potrebne nove pobude.

- Komisija bo nadaljevala z usklajevanjem na vseh področjih politike EU preko upravljanja sistema ARGUS, ki med seboj povezuje sisteme Skupnosti za hitro obveščanje, in preko struktur centra za krizno koordinacijo, da bi zagotovila pravočasne pobude in odzive na vsakem področju politike.

- Predpogoj za ustrezen odziv na grožnje javnemu zdravju v EU so redno posodabljani nacionalni načrti pripravljenosti na izredne dogodke na področju javnega zdravja v državah članicah. Komisija bo nadaljevala delo, ki je bilo začeto z izmenjavo, primerjavo in izboljševanjem nacionalnih načrtov za črne koze, SARS in influenco, z dopolnjevanjem dokumenta s tehničnimi navodili za načrtovanje splošne pripravljenosti in s pripravo algoritmov, terminologije in skupno dogovorjenih ali enakovrednih ravni za uvajanje določenih protiukrepov. Ena od nujnih nalog v prihodnosti je organizirati nadaljnje vaje in proces strokovnega ocenjevanja za nacionalne načrte. Naknadno spremljanje, preskusi in vaje, ki se osredotočajo na interoperabilnosti načrtov, ki so bili že izvedeni za izredne dogodke na področju javnega zdravja, kot so črne koze in pandemična influenca, ter za izredne dogodke na področju civilne zaščite zaradi naravnih ali tehnoloških nesreč, morajo krepiti zaupanje v nacionalne načrte v EU.

- Poleg teh zahtev za načrtovanje je bistvenega pomena, da osebe, ki bodo na nacionalni ravni v praksi vodile odziv na predvidljive prihodnje dogodke, v zadostni meri sodelujejo med seboj, da ustvarijo skupno mrežo in vizijo obsega ukrepanja za usklajene odzive po EU: samo če bodo te človeške mreže delovale, imajo državljani zagotovila, da bodo deležni polne koristi od usklajenega čezmejnega odziva na dejansko krizo.

[1] COM (2003) 320 konč., 2.6.2003.

[2] UL L 21, 26.1.2000, str. 32.

[3] COM(2004) 201 konč., 26.3.2004.

[4] SAN 104, 9882/04, 2.6.2005.

[5] http://www.who.int/csr/resources/publications/influenza/WHO_CDS_CSR_GIP_2005_5.pdf

[6] UL L 142, 30.4.2004, str. 1.

[7] COM(2005) 607 konč. 28.11.2005.

[8] UL L 268, 3.10.1998, str. 1.

[9] http://europa.eu.int/comm/health/horiz_keydocs_en.htm#3

[10] http://www.europa.eu.int/agencies/index_en.htm

[11] http://europa.eu.int/comm/health/ph_projects/2003/action2/action2_2003_03_en.htm

[12] COM(2003) 320 konč., 2.6.2003.

[13] COM(2004) 701 konč., 24.11.2004.

[14] Osnutek Sklepa Komisije xxx o spremembi njenega poslovnika.

[15] COM(2005) 115 konč.

[16] Sporočilo Komisije Svetu, Evropskemu parlamentu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij (besedilo velja za EGP) – Izboljšanje mehanizma civilne zaščite Skupnosti, COM (2005) 137 konč., 20.4.2005.

[17] Predlog Uredbe Sveta o vzpostavitvi instrumenta za hitro ukrepanje in pripravljenost na velike nesreče, COM(2005) 113 konč., 6.4.2005.

[18] 2005/12/ES: Odločba Sveta z dne 20. decembra 2004 o spremembi Odločbe 1999/847/ES o v zvezi s podaljšanjem akcijskega programa Skupnosti na področju civilne zaščite. UL L 6, 8.1.2005, str. 7.

[19] 2001/792/ES, EURATOM: Odločba Sveta z dne 23. oktobra 2001 o vzpostavitvi mehanizma Skupnosti za pospeševanje okrepljenega sodelovanja na področju civilne zaščite. UL L 297, 15.11.2001, str. 7.

[20] http://europa.eu.int/comm/health/ph_threats/com/Influenza/influenza_key03_en.pdf

[21] COM (2005) 108 konč., 6.4.2005.

[22] COM(2005) 304 konč., 5.7.2005.

[23] COM(2004) 701 konč.

[24] Direktiva 2004/38/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, ki spreminja Uredbo (EGS) št 1612/68 in razveljavlja direktive 64/221/EGS, 68/360/EGS, 72/194/EGS, 73/148/EGS, 75/34/EGS, 75/35/EGS, 90/364/EGS, 90/365/EGS in 93/96/EGS (besedilo velja za EGP), UL L 158, 30.4.2004, str. 0077 – 0123.

[25] COM(2004) 702 konč., 20.10.2004.

[26] COM(2005) 576 konč.