[pic] | KOMISIJA EVROPSKIH SKUPNOSTI |

Bruselj, 20.4.2005

KOM(2005) 152 končno

SPOROČILO KOMISIJE

Spodbujanje intelektualnega potenciala Evrope:omogočiti univerzam, da bodo v najvišji meri prispevale k Lizbonski strategiji{SEC(2005) 518}

SPOROČILO KOMISIJE

Spodbujanje intelektualnega potenciala Evrope: omogočiti univerzam, da bodo v najvišji meri prispevale k Lizbonski strategiji

"Težnja po znanju je bila vedno v osrčju evropske zgodbe. Pomagala je opredeliti našo identiteto in naše vrednote in je gonilna sila prihodnje konkurenčnosti.”[1].

1. Univerze igrajo ključno vlogo pri doseganju lizbonskih ciljev

V naslednjih 20 letih se bo evropski gospodarski model temeljito spremenil. Njena proizvodna baza se bo še naprej krčila, prihodnja rast in socialno varstvo bosta vedno bolj odvisna od sektorjev in storitev, ki temeljijo na znanju, vedno več delovnih mest pa bo zahtevalo visokošolsko kvalifikacijo. Vendar evropske univerze[2], gonilna sila novega, na znanju temelječega modela, niso sposobne z vsem svojim potencialom prispevati k ponovnem zagonu Lizbonske strategije.

Evropa mora okrepiti svoje tri nosilce znanja: izobraževanje, raziskave in inovacije. Pri vseh treh igrajo univerze ključno vlogo. Povečanje in izboljšanje naložb v posodobitev in kakovost univerz predstavlja neposredno naložbo v prihodnost Evrope in Evropejcev.

Ta dokument navaja načine za dosego teh ciljev. Sestavljen je na podlagi posvetovanja vseh interesnih skupin, sproženega s Sporočilom Komisije "Vloga univerz v Evropi znanja"[3], ki je prineslo nadaljnje rezultate v dveh smereh:

- proučitev rezultatov posvetovanja o raziskovalnih vidikih [4] na podlagi dveh poročil, ki obravnavata odnose med visokim šolstvom in raziskavami[5], aprila 2004 pa njihova obravnava na veliki konferenci v mestu Liege[6]; novi Akcijski načrt o univerzitetnih raziskavah (dokument, ki tvori celoto s tem sporočilom) bo obravnaval raziskovalno dimenzijo univerz;

- proučitev rezultatov o visokošolskih vidikih [7] v okviru delovnega programa "Izobraževanje in usposabljanje 2010”[8], februarja 2005 pa njihova razprava na konferenci "Omogočiti evropskim univerzam, da v najvišji meri prispevale k Lizbonski strategiji"[9]

To sporočilo v veliki meri temelji na sorodnih stališčih, izraženih med postopkom posvetovanja, ki je pokazal na tri glavne izzive visokega šolstva v Evropi: doseganje kakovosti v svetovnem merilu, boljše upravljanje ter obsežnejše in bolj raznoliko financiranje. Predlagani ukrepi na teh področjih v celoti upoštevajo načelo subsidiarnosti, pri čemer so države članice odgovorne za organizacijo njihovega višjega šolstva.

2. Vedno večji izzivi

Ta del je treba brati skupaj z Delovnim dokumentom osebja Komisije "Evropsko visoko šolstvo s svetovnega vidika" , ki ga dopolnjuje tako, da navaja, razlaga in proučuje dodatne statistične podatke in indikatorje (predvsem v Oddelku II in Statistični prilogi, preglednicah 3, 4, 5 in 8).

2.1. Zaostanek na področju človeškega kapitala in inovacij

Terciarna izobrazba

Čeprav je evropska družba nedvomno visoko izobražena, ima terciarno izobrazbo le 21 % delovno sposobnega prebivalstva, kar je precej manj kot v ZDA (38 %), Kanadi (43 %) ali Japonski (36 %), pa tudi Južni Koreji (26 %).

Dostop do visokošolske izobrazbe

Kljub zelo razširjenem mnenju v Evropi, da je visokošolsko izobraževanje "javno dobro", je v drugih delih sveta število vpisov v terciarno izobraževanje višje in hitreje narašča – večinoma je to posledica veliko večjega zasebnega financiranja. Povprečni bruto delež vpisanih v EU je 52 %, kar je malo več kot na Japonskem (49 %), vendar pa EU nekoliko zaostaja za Kanado (59 %), precej pa za ZDA (81 %) in Južno Korejo 82 %).

Raziskave

Čeprav EU izobrazi več diplomantov na področju znanosti in tehnologije in na splošno več doktorjev, pa na 1000 zaposlenih dobi zaposlitev le 5,5 raziskovalcev, kar je nekoliko manj kot v Kanadi in Južni Koreji in precej manj kot v ZDA (9) in Japonski (9,7). Nedavni raziskavi s težiščem na raziskovalnem delu sta pokazali, da med najboljšimi 20 univerzami na svetu razen peščice britanskih ni univerz iz EU, med najboljšimi 50 pa jih je razmeroma malo[10]. Izziv za Evropo – in ZDA – predstavlja tudi hitro naraščajoče število azijskih univerz, javnih in zasebnih, v smislu doktorskih kandidatov na področju znanosti in tehnike[11].

2.2. Problematična področja

Poenotenost

Težnja k poenotenju in izenačevanju mnogih nacionalnih sistemov je zagotovila, da je povprečna kakovost univerz v glavnem homogena in razmeroma dobra – vsaj z akademskega vidika. Vendar pa obstajajo tudi pomanjkljivosti, ki izhajajo iz nezadostne diferenciacije. Večina univerz se nagiba k temu, da ponuja iste monodisciplinarne programe in tradicionalne metode, prirejene za isto skupino akademsko najbolj usposobljenih učencev – s čimer pa so izključeni tisti, ki ne ustrezajo standardnemu vzorcu. Druge posledice so, da ima Evropa premalo centrov, ki ponujajo kakovost v svetovnem merilu, univerze pa niso spodbujene k temu, da bi doma in v tujini pojasnile, kakšna je specifična vrednost tega, kar dajejo učencem in družbi.

Ločenost

Visokošolsko izobraževanje v Evropi ostaja razdrobljeno – po državah in celo znotraj držav – na srednje velike ter majhne skupine z različnimi predpisi in seveda različnimi jeziki. Če želi EU znova zasesti položaj najpomembnejšega cilja mobilnih študentov, ki ji ga je leta 1990 prevzela ZDA, mora postati njeno visoko šolstvo "berljivo" v svetu. Poleg tega še vedno ostaja zelo ločeno od industrije, tako da sta izmenjava znanja in mobilnost omejena. Posledica tega je, da veliko število diplomantov – tudi na najvišji ravni – nima ustrezne usposobljenosti in podjetništva, ki jih trg dela želi. Večina univerz je močno odvisnih od države in slabo pripravljenih za tekmovanje v svetovnem merilu za pritegnitev talentov, ugleda in sredstev.

Prekomerna zakonska ureditev

Prekomerna zakonska ureditev univerzitetnega življenja zavira njegovo posodobitev in učinkovitost. Študijski programi, določeni na nacionalni ravni, in predpisi za zaposlovanje akademskega osebja zavirajo reformo učnega načrta in meddisciplinarnost. Toga pravila za sprejem in priznavanje zavirajo vseživljenjsko učenje in mobilnost. Neprivlačni pogoji pripomorejo k temu, da mladi talenti drugje iščejo hiter dostop do neodvisnosti in boljših plač. Podroben predhoden nadzor onemogoča sposobnost univerz za hiter odziv na spremembe v njihovem okolju. Kjer so spremembe stvar zakonodaje, so reforme gotovo redke, moteče in enotne.

Premajhen obseg financiranja

Univerze so deležne posledic izrazitega pomanjkanja naložb v sektor znanja na dveh področjih:

- Za raziskave porabijo države EU 1,9 % BDP, medtem ko ZDA, Japonska in Južna Koreja zaradi veliko večjega obsega investicij iz industrijskega sektorja za zanje porabijo skoraj 3 %.

- Za visoko šolstvo porabijo države EU povprečno le 1,1 %, tako kot Japonska, vendar veliko manj kot Kanada (2,5 %), ZDA (2,7 %) in Južna Koreja (2,7 %). To je skoraj v celoti posledica veliko manjšega obsega investicij s strani industrijskega sektorja in gospodinjstev v Evropi. Če bi Evropa hotela doseči raven ZDA, bi morala za visoko šolstvo vsako leto porabiti dodatnih 150 milijard eurov[12].

S političnega vidika imata premajhen obseg financiranja in odvisnost od državnim sredstev za posledico več kot le relativno pomanjkanje sredstev v visokošolskem sektorju. Posledice so različne glede na državo, od majhnega števila vpisov do nezadovoljenega povpraševanja, nepripravljenosti študentov na evropski trg dela, premajhnega števila delovnih mest za učitelje/raziskovalce ter težav, povezanih s sposobnostjo za pritegnitev in ohranitev vrhunskih talentov.

3. Temeljni načrt za posodobitev: privlačnost, upravljanje, financiranje

Zgoraj omenjeni problemi so v različnih državah članicah različno izraziti, vendar pa je za EU bistvenega pomena, da se rešijo povsod po Uniji. Postopek posvetovanja je pokazal, da obstajajo rešitve in da je zanje potrebno ukrepanje v treh smereh.

3.1. Privlačnost: obvezna kakovost in odličnost

Dvig kakovosti in privlačnosti zahteva temeljito preobrazbo univerz. Tisti, ki vodijo to preobrazbo znotraj univerz, potrebujejo specifično podporo (vključno s financiranjem) okolja. Univerze, ki teh sprememb ne uvajajo – zaradi pomanjkanja motivacije, manevrskega prostora ali sredstev –, bodo povzročile vedno več prikrajšanosti zase, svoje diplomante in države.

3.1.1. Diferenciacija kakovosti in odličnosti

Za pritegnitev intelektualnega potenciala Evrope in njegovo uporabo za gospodarstvo in družbo je potrebna veliko večja raznolikost kot doslej v smislu ciljnih skupin, učnih vzorcev, vstopa in izstopa, mešanice disciplin in usposobljenosti v učnih načrtih itd.

Izvrstna kakovost lahko nastane le tam, kjer obstaja splošna "kultura odličnosti". Odličnost ni nikoli trajno stanje, ampak jo je treba vedno znova postavljati pod vprašaj. Malokdaj je prisotna v univerzi kot celoti, veliko pogosteje pa v posameznih fakultetah ali skupinah znotraj institucij ali mrež. Narava in intenzivnost raziskav (in tudi drugih dejavnosti) se zelo razlikuje glede na državo, vrsto institucije in posamezno univerzo. Vsaka univerza mora v celoti razviti svoj potencial v skladu s svojimi odlikami in prednostnimi nalogami ter jih mora biti sposobna določiti in se nanje usmeriti.

Za to je potrebna določena koncentracija sredstev, ne le za tiste centre in mreže, ki so že dosegli odličnost (zlasti vrsta/področje raziskav, poučevanja/usposabljanja ali služenja skupnosti) – temveč tudi za tiste, ki imajo potencial za to, da pridobijo odličnost in predstavljajo izziv ustaljenim voditeljem.

3.1.2. Dejavniki, ki povečajo privlačnost za učence

Večja prožnost in odprtost za svet pri poučevanju/učenju

Da bi univerze postale bolj privlačne v lokalnem in globalnem smislu, je treba temeljito spremeniti učne načrte – zagotoviti je treba najvišjo raven akademskih vsebin, hkrati pa se tudi odzvati na spreminjajoče se potrebe trgov dela. Najpomembnejša družbena odgovornost visokega šolstva je vključevanje diplomantov v poklicno življenje in s tem tudi v družbo. Poleg specializiranega znanja mora učenje zajemati tudi naddisciplinarne spretnosti (kot sta delo v skupini in podjetništvo). Okrepiti je treba evropski in meddisciplinarni vidik. V celoti je treba izkoristiti možnosti, ki jih ponujajo IKT za poučevanje/učenje, vključno z vseživljenjskim učenjem. Delitev na diplomski in magistrski študij omogoča bolj raznolike programske profile in učne metode (npr. učenje na podlagi raziskav in uporabe IKT).

Širši dostop

Z novimi vrstami učencev imajo vedno večji pomen raznolikost in večja mobilnost v Evropi, boljše usmerjanje in svetovanje (pred in med procesom visokošolskega izobraževanja), prožna politika sprejemanja in prilagojene učne poti. To so ključni dejavniki za razširitev dostopa, spodbujanje zavezanosti študentov ter povečanje uspeha in učinkovitosti – ne glede na to, ali sprejem temelji na tekmovanju ali ne. Pomembni so tudi sistemi pomoči/posojil, ugodna nastanitev in delo za polovični delovni čas ali status asistenta, da bi lahko univerze postale privlačne in dostopne širokemu krogu učencev in da pridobitev izobrazbe ne bi bila več vezana na družbeno poreklo.

Boljša komunikacija

Čeprav akademiki pogosto menijo, da se "dobro blago samo hvali", pa je privlačnost povezana z dojemanjem. Razvoj skladne strukture stopenj, kreditnih točk ECTS, dodatka k diplomi in zanesljivih pečatov kakovosti bo pospešil priznavanje evropskih diplom. Vendar to ne bo dovolj: univerze morajo bolje komunicirati z družbo glede vrednosti tega, kar proizvajajo, ter več vlagati v svojo prisotnost in trženje doma in v tujini. Vse univerze niso dovolj dobro pripravljene za to.

3.1.3. Dejavniki za krepitev človeških virov

Človeški viri so ključni dejavnik pri zagotavljanju kakovosti višjega šolstva in raziskovalnega dela. Univerze si morajo zato prizadevati za krepitev svojega človeškega potenciala v smislu kakovosti in količine, tako da pritegnejo talente k poučevanju/raziskovanju ter jih razvijajo in ohranjajo. Odličnost se lahko razvije le v ugodnem poklicnem okolju, ki zlasti temelji na odprtih, preglednih in konkurenčnih postopkih. Prosta delovna mesta, vsaj za rektorje, dekane, profesorje in raziskovalce, morajo biti javno objavljena, po možnosti v mednarodnem merilu. Raziskovalce je že v zgodnji fazi njihove poklicne poti treba obravnavati kot strokovnjake[13]. Spodbujati in nagraditi je treba fizično in virtualno mobilnost (prek državnih meja ali med univerzami in industrijskim sektorjem) ter inovativnost, ki prinaša odcepitve[14]. Kakovost in dosežke pri opravljanju vseh nalog je treba poplačati z povračili, vključno z deležem dohodka od raziskovalnih pogodb, posvetovanj, patentov, itd. Ti ukrepi naj bi sčasoma povečali odličnost evropskih univerz v svetovnem merilu in tako zmanjšali njihov zaostanek v smislu privlačnosti za univerzami v drugih delih sveta, od tega pa bi imela korist vsa Evropa – visoko kvalificirani diplomanti bi odhajali ali se vračali v regionalne univerze, bodisi takoj bodisi v kasnejši fazi njihove poklicne poti.

3.1.4. Za raznolikost je potrebna organizacija na evropski ravni

Za evropsko visoko šolstvo je značilna raznolikost jezikov, kultur, sistemov in tradicij, ki jo je treba ohraniti. Hkrati pa je nujno, da so različni nacionalni predpisi med seboj dovolj združljivi, da bi se izognili zmešnjavi in dali državljanom več možnosti za izbiro in mobilnost. Medsebojno priznavanje kvalifikacij in usposobljenosti zahteva določeno minimalno organizacijo na evropski ravni v obliki skupnih referenčnih okvirov in temeljnih standardov.

Vzpostavitev evropskega okvira za visokošolske kvalifikacije je glavni cilj bolonjskega procesa[15]. Če bo predlog, ki ga bodo ministri dobili na njihovem prihodnjem srečanju v Bergnu, sprejet, bo vzpostavil skupni referenčni okvir za vse vrste diplom, magisterijev in doktoratov in tudi za "krajše" kvalifikacije post-sekundarnega izobraževanja na nacionalni ravni približno 120 kreditnih točk. Tako bi postal del evropskega okvira kvalifikacij (European Qualifications Framework – EQF), ki ga zahteva Lizbonska strategija za vse vrste in stopnje kvalifikacij[16].

Kakovost je predvsem odvisna od "kulture kakovosti" in od notranjih mehanizmov zagotavljanja kakovosti v univerzah – še toliko bolj, če je univerza po znanju na samem vrhu. Vendar pa odgovornost univerz do družbe zahteva tudi zunanji sistem zagotavljanja kakovosti. V Evropi ga bo treba vzpostaviti s pomočjo mreže agencij za zagotavljanje kakovosti, pri čemer vsaka od njih skrbi za določeno državo/regijo ali disciplino/poklic in ki sprejmejo neka osnovna skupna merila za omogočanje medsebojnega priznavanja pečatov kakovosti po vsej Uniji[17]. Evropske univerze, z izjemo redkih, ki so že uveljavljene, potrebujejo pečate kakovosti z mednarodnim ugledom. Če jih ne bodo razvile, bodo v prihodnosti nekonkurenčne.

3.2. Upravljanje: potreba po boljšem sistemskem in institucionalnem vodenju

Zahteva univerz po večji avtonomiji ne pomeni hkrati tudi zahteve po umiku države: nasprotno, v Evropi v veliki meri prevladuje, da bi morala država obdržati ali celo okrepiti svojo odgovornost za visoko šolstvo.

Univerze zahtevajo popolnoma novo vrsto dogovora (ali "pogodbe") z družbo, pri čemer so same pristojne in odgovorne za svoje programe, osebje in sredstva, organi oblasti pa so usmerjeni v zagotavljanje strateške usmeritve sistema kot celote.

3.2.1. Večja javna odgovornost za visoko šolstvo kot sistem

Zagotovitev ustrezne strateške usmeritve celotnega sistema bi državi omogočila okrepitev njene odgovornosti za visoko šolstvo v dobi znanja – predvsem z opredelitvijo regulativnega okvira, v katerem bi strateška usmeritev skupaj z avtonomijo in raznolikostjo prinesla širši dostop in boljšo kakovost.

V mnogih državah bi to pomenilo nov pristop v ministrstvih z manj predhodnega preverjanja in več naknadne odgovornosti univerz za kakovost, učinkovitost in doseganje dogovorjenih ciljev. To pa ni mogoče uresničiti brez obsežnega usposabljanja, ki bo vodjem univerz omogočilo načrtovanje sprememb in njihovo upravljanje na strateški način ter z evropskega/mednarodnega vidika.

3.2.2. Omogočanje strategij za institucionalno posodobitev

Večina univerz meni, da jim nacionalni predpisi trenutno ne omogočajo uvedbe potrebnih sprememb za prihodnost. V odprtem, konkurenčnem in naprednem okolju je avtonomija predpogoj za to, da se lahko univerze odzovejo na spreminjajoče se potrebe družbe in sprejmejo popolno odgovornost za te odzive.

Univerze naj bi bile odgovorne za:

- določitev specifičnih srednjeročnih prednostnih nalog (vključno z opredelitvijo vrste/področja raziskav, učnega okvira in storitev, v katerih želijo doseči izvrstno kakovost) in usmerjanje skupnih prizadevanj zaposlenih k njihovem uresničevanju;

- upravljanje in razvoj človeških virov (prim. oddelek 3.1.3);

- opredelitev učnih načrtov – ob upoštevanju notranjih mehanizmov zagotavljanja kakovosti in v skladu s skupnimi načeli evropskega visokošolskega prostora;

- profesionalno upravljanje infrastrukture (posedovanje, vodenje in razvoj), finančnih sredstev (vključno s proračuni, investicijami in posojili) in zunanja komunikacija (oblikovanje podobe).

3.3. Financiranje: potreba po večjih in učinkovitejših investicijah

Glede na predolgo trajanje študija, velik osip in/ali brezposelnost diplomantov bi lahko dodatno investiranje v sedanji sistem veljalo za neproduktivno ali celo kontraproduktivno. Vendar pa je pomanjkanje finančnih sredstev skupaj s togostjo sistema v nekaterih državah tako pereč problem, da ovira reformne procese na univerzah, ki so tako ujete v začaran krog.

Da bi pritegnile več sredstev, morajo univerze najprej prepričati interesne skupine – vlade, podjetja, gospodinjstva –, da obstoječa sredstva učinkovito uporabljajo in da jim bodo nova sredstva prinesla dodano vrednost. Večjega obsega financiranja ni mogoče upravičiti brez temeljitih sprememb: zagotavljanje takšnih sprememb je glavni razlog in osnovni namen novih investicij.

3.3.1. Investicijske prednostne naloge za posodobitev visokega šolstva

Pomembno sporočilo univerz je, da reform v takšnem obsegu, kot so potrebne v Evropi, ni mogoče uvesti na trajen način brez (usmerjenih) novih sredstev[18]. Te reforme poleg sredstev za tekoče dejavnosti zahtevajo določen časovni vložek zaposlenih, usposabljanje, razvoj IKT, itd. in zato tudi specifična sredstva.

Dodatno financiranje naj bi predvsem zagotavljalo spodbudo in sredstva tistim univerzam (te obstajajo v vsakem sistemu) in tistim skupinam/posameznikom (ti so na vsaki univerzi), ki so pripravljeni in sposobni vpeljati novosti in reforme in zagotavljati visoko kakovost poučevanja, raziskav in storitev. Za to je potrebno takšno financiranje raziskav, ki temelji na konkurenci, na področju izobraževanja pa financiranje, ki je povezano z rezultati.

3.3.2. Prispevki študentov in industrije

Razprava o družbenih in zasebnih koristih visokega šolstva je poudarila vlogo tega izobraževanja kot investicije, ki koristi posamezniku (boljša plača in položaj) in družbi kot celoti (višja raven zaposlenosti, nižji stroški socialnega varstva in kasnejša upokojitev[19]). Izkazalo se je tudi, da brezplačno visoko šolstvo samo po sebi ne zadostuje za zagotavljanje enakega dostopa in visokega števila vpisov. S tem dobi vprašanje šolnin, o kateri je bilo že veliko povedanega, novo razsežnost. Med posvetovanjem so tiste univerze, ki so zagovarjale višje šolnine, menile, da bi bila njihova glavna korist kakovostnejše izobraževanje. Nekateri analitiki tudi poudarjajo, da bi šolnine v praksi lahko prinesle boljši dostop za študente iz nižjih dohodkovnih skupin, če bi se višja sredstva prelevila v učinkovit sistem pomoči študentom[20]. Glede na razlike med nacionalnimi sistemi enoten odziv na to vprašanje ni mogoč: vsaka država članica mora izbrati pristop, ki najbolj ustreza njenim razmeram.

Evropske univerze morajo postati tudi privlačnejše partnerice za industrijski sektor. Trajno partnerstvo je pogoj za strukturiran izmenjave osebja in razvoj učnega načrta, ki ustrezajo potrebam industrijskega sektorja po dobro usposobljenih diplomantih in raziskovalcih. Za razvoj takšnega usposabljanja/preusposabljanja, raziskav in svetovalnih storitev, ki bodo prinesli poslovne koristi, pa je potrebno večletno investiranje, preden bodo te dejavnosti lahko same sebe preživljale – zlasti, če bo javna podpora temu ustrezno zmanjšana. To pomeni, da je lahko vzpostavitev trajnih partnerstev z industrijskim sektorjem (vsaj na začetku) odvisen od razpoložljivosti davčnih spodbud.

4. prednostne naloge

Opredeljene so glavne usmeritve za posodobitev univerz v Evropi. Ministri jih bodo prečistili na prihodnjem srečanju v okviru bolonjskega procesa v Bergnu. Znotraj Lizbonske strategije mora biti sedaj prednostna naloga takojšnje ukrepanje, ki vključuje pobude univerz, ustvarjanje ustreznih razmer s strani držav ter podpora na evropski ravni.

4.1. Sprostitev potenciala univerz v nacionalnem kontekstu

Več držav članic je že začelo z reformami na področju statusa univerz, notranje organizacije ali financiranja. Lizbonska strategija pa zahteva od nacionalnih vlad, da stopijo korak naprej in vzpostavijo novo partnerstvo z univerzami in tako preidejo od državnih šol na načelo odgovornosti do družbe ter vlagajo v posodobitev sektorja znanja.

4.1.1. Omogočanje sprememb za univerze

Komisija poziva vse držav članice, naj zagotovijo, da bodo njihovi regulativni okviri vodstvom univerz omogočili uvedbo resničnih sprememb in uresničevanje strateških prednostnih nalog ter jih pri tem spodbujali.

Takšni okviri morajo vsebovati vsaj tri ključne vidike:

- predpisi in spodbude za posodobitev sistema v evropskem okviru, kot je skupek bolonjskih reform in prilagoditev skupnim referenčnim okvirom, opredeljenim na ravni EU, npr. za evropski okvir kvalifikacij, validacija neformalnega učenja, Evropska listina za raziskovalce ter kodeks ravnanja pri njihovem zaposlovanju ali vzpostavitev sistema za zagotavljanje kakovosti/akreditacijo, ki je verodostojen na evropski ravni;

- večletni sporazumi med državami/regijami in posameznimi univerzami, ki navajajo dogovorjene strateške cilje, zavezanost vodstva univerze k doseganju teh ciljev ter znesek zagotovljenih fiksnih in pogojnih javnih sredstev;

- dejanska pooblastitev univerz za sprejemanje odločitev in njihovo uresničevanje na podlagi takšnega vodstva, ki ima dovolj pristojnosti in vodstvenih sposobnosti, dovolj dolg mandat in ustrezne izkušnje na evropski/mednarodni ravni. To je zlasti pomembno z vidika pozitivne povezave med kakovostjo upravljanja univerz in rezultati[21].

4.1.2. Zagotavljanje zadostne količine skupnih sredstev

Najpomembnejša javna odgovornost je zagotoviti, da noben visokošolski sistem v Evropi ne bo zaostajal zaradi pomanjkanja skupnih sredstev. EU ni treba posnemati sistema v ZDA, kjer lov za akademskimi zvezdami povzroča pretirano velike plače. Vendar pa Komisija ocenjuje, da mora tudi v posodobljenem univerzitetnem sistemu za gospodarstva, ki temeljijo na znanju, celoten obseg naložb znašati okoli 2 % BDP (prim. 2,7 % v ZDA).

Komisija od nacionalnih nosilcev odločanja v vseh ministrstvih zahteva, da spoznajo, da je rešitev vprašanja hudega primanjkljaja sredstev v visokem šolstvu bistven pogoj za uresničevanje Lizbonske strategije. Med državami pa bodo še naprej obstajale razlike v deležu javnega in zasebnega financiranja ter deležu osnovnih sredstev, tistih sredstev, ki temeljijo na konkurenci in tistih sredstev, ki so povezana z rezultati, v skladu z raznolikostjo kultur, gospodarskih sistemov in univerzitetnih tradicij.

Nedvomno morajo evropske univerze pritegniti veliko večji delež sredstev iz industrijskega sektorja; vendar pa morajo spoznati, da je to mogoče le v okviru partnerstev, od katerih imata korist obe strani, in se začeti pripravljati nanje.

Komisija poziva države članice, naj zagotovijo takšne davčne predpise, ki bodo omogočali in spodbujali partnerstva med podjetji in univerzami, slednjim pa omogočijo takšno uporabo teh sredstev, da bodo imele od tega trajno korist.

Med obema skrajnostma, to je brezplačnim izobraževanjem, ki temelji na finančni pomoči, ter šolninami, ki pokrivajo vse stroške, obstaja velik razpon možnosti. V vsakem primeru pa je treba zagotoviti izvajanje načela enakih možnosti. Kjer se uvedejo šolnine, je precejšen del sredstev treba ponovno razdeliti v obliki pomoči/posojil, odvisnih od dohodka, katerih namen je vsakomur zagotoviti dostop do izobraževanja, ter v obliki štipendij, povezanih z uspehom, ki spodbujajo odličnost. Uvedejo se lahko sistemi različno visokih šolnin in pomoči, ki povečajo privlačnost študijskih smeri z najvišjo družbeno vrednostjo, da se npr. na nekaterih območjih prepreči pomanjkanje delovne sile, na drugih pa brezposelnost diplomantov; to naj bi segalo vse do povračila določenim kategorijam na način, da so obravnavani kot strokovnjaki v izobraževanju, npr. raziskovalci, ki zgodaj na svoji poklicni poti pridobijo doktorat.

Komisija poziva države članice k razmisleku o tem, ali njihov sedanji model financiranja (z ali brez večjih šolnin, pomoči in/ali posojil) učinkovito in po svojih najboljših zmožnostih zagotavljajo pravičen dostop za vse študente, ki izpolnjujejo pogoje.

4.2. Odziv na zahtevo univerz po večji podpori Evrope

Za reforme in financiranje so v prvi vrsti odgovorne države, regije in univerze znotraj nacionalnega konteksta. Kljub temu se namerava Komisija na zahtevo univerz po večji podpori odzvati na tri osnovne načine.

4.2.1. Pritegnitev vseh virov financiranja v okviru EU za posodobitev univerz

Visoko šolstvo ni le vsota dejavnosti izobraževanja, usposabljanja in raziskovanja. Sam po sebi je tudi pomemben gospodarski in družbeni sektor, ki potrebuje sredstva za prerazporeditev. EU je podprla proces prestrukturiranja za sektorje, kot sta jeklarska industrija ali kmetijstvo; zdaj se sooča z zahtevo po posodobitvi svojega "sektorja znanja", zlasti svojih univerz.

Vendar pa visoko šolstvo trenutno ne spada med glavne prejemnike sredstev evropskih strukturnih skladov in Evropske investicijske banke. Sofinanciranje ali dolgoročna posojila bi omogočila zmanjšanje ali časovno razporeditev stroškov vlaganja v visoko šolstvo, materialno in nematerialno infrastrukturo, programe usposabljanja ali regionalne centre znanja.

Komisija zato vabi države članice, naj v najvišji meri uporabijo finančne instrumente EU za razvoj njihovih sektorjev znanja. Strukturni skladi in skladi za razvoj podeželja ponujajo številne možnosti za spodbuditev posodobitve visokega šolstva na podlagi sektorskih ukrepov. Poleg tega je sektor visokega šolstva prednostna naloga Evropske investicijske banke in zaželeno je nadaljnje povečanje obsega posojil.

4.2.2. Okrepitev sodelovanja v okviru programa "Izobraževanje in usposabljanje 2010"

Delovni program "Izobraževanje in usposabljanje 2010" priznava izreden pomen posodobitve visokega šolstva[22] – poleg reform, ki jih zahteva bolonjski proces in so vsekakor tudi pomembne za doseganje lizbonskih ciljev.

Komisija bo v celoti uporabila vse instrumente, ki so na razpolago v okviru delovnega programa, da podpre prizadevanja držav članic za posodobitev njihovih univerz, npr. s podporo izmenjavam najboljših praks, raziskavam in študijam, vzajemnemu učenju nosilcev odločanja, itd. Tudi analiza kazalnikov lahko pomaga meriti uspešnost v smislu financiranja in rezultatov[23], čeprav Komisija ne predlaga nikakršnih evropskih meril uspešnosti za visoko šolstvo.

Poleg tega bo predlagani Celostni program vseživljenjskega učenja[24] za obdobje 2007–2013 tesneje povezan s prednostnimi nalogami Unije, zlasti tako, da bo spodbujal mobilnost in sodelovanje med univerzami in industrijskim sektorjem.

Pomembnejša cilja za leto 2006 sta sprejetje načrtovanega evropskega okvira kvalifikacij in začetek uresničevanja priporočila o zagotavljanju kakovosti (ko bo to sprejeto), ki uvaja pomembne nove instrumente, kot je evropski register agencij, ki izpolnjujejo standarde, opredeljene na evropski ravni[25]. Komisija namerava v letu 2005 tudi podpreti vrsto novih pobud po vsej EU za akreditacijo v določenih disciplinah.

4.2.3. Vlaganje v izredno kakovost/odličnost

Komisija se namerava odzvati na zahtevo po tem, naj več prizadevanj in denarja nameni zagotavljanju izvrstne kakovosti, hkrati pa tudi zagotoviti, da bodo tla, na katerih nastaja odličnost, po vsej Evropi ostala odprta in plodna. Dva temeljna pogoja za uspeh sta preseganje ločenosti in podpora manj razvitim regijam pri doseganju visoke kakovosti pri posebnih vrstah in področjih dejavnosti.

Glavna prednostna naloga bodo ustanove in mreže za podiplomski/doktorski študij evropskega in svetovnega pomena v njihovi dvojni vlogi kot najvišje stopnje izobraževanja in začetne stopnje poklicne poti raziskovalcev. Komisija bo proučila možnost večje podpore takšnim ustanovam in njihovim študentom/raziskovalcem, če bodo ti izpolnjevali določena merila, kot so: kritična masa, meddisciplinarnost, izrazita evropska dimenzija, podpora s strani regionalnih/nacionalnih organov oblasti in neposredna vključenost industrijskega sektorja, opredeljena in deklarirana področja odličnosti. Predvidi se lahko posebna podpora za skupne ali "evropske" doktorate in za zagotavljanje kakovosti ali akreditacijo na doktorski ravni.

Program Marie-Curie za poklicni razvoj in mobilnost raziskovalcev[26] ali Evropski univerzitetni inštitut v Firencah (kjer bo Komisija podprla pilotni postdoktorski program) že zagotavlja precejšnjo podporo na tej ravni.

Komisija išče možnosti za uresničitev svojega predloga za ustanovitev evropskega tehnološkega inštituta. Ta mora združevati nedvomen svetoven ugled in evropsko identiteto ter s tem okrepiti znanje kot ključni dejavnik spodbujanja rasti in odprtja novih delovnih mest. Temeljiti mora na mreži, ki združuje najpomembnejše osebnosti in podjetja ter širi inovativnost po vsej Evropi.

4.3. Potrebna podpora za nujne ukrepe

To sporočilo bo dopolnil prihodnji Akcijski načrt o univerzitetnih raziskavah [27]. Oba dokumenta skupaj bosta pravočasno pripomogla k zagotavljanju, da ima modernizacija univerz ustrezno prednost v okviru finančnih in političnih instrumentov EU za obdobje 2007–2013.

Komisija poziva Svet, naj sprejme resolucijo , s katero bo podprl njeno zahtevo po novi vrsti partnerstva med državo in univerzami in po zadostnem obsegu naložb, ki lahko omogočijo posodobitev visokega šolstva. Komisija tudi upa, da bosta Evropski svet in Evropski parlament izrecno podprla načrt sprememb, opredeljen v tem Sporočilu.

[1] Vmesni pregled Lizbonske strategije, COM(2005)24 z dne 2. februarja 2005 (§ 3.3.2).

[2] Izraz "univerze" tu pomeni vse visokošolske institucije.

[3] COM(2003)58 z dne 5. februarja 2003.

[4] http://europe.eu.int/comm/research/conferences/2004/univ/pdf/univ_outcome_consult_en.pdf

[5] Strokovna skupina STRATA ETAN, oktober 2002 in november 2003.

[6] http://europa.eu.int/comm/research/conferences/2004/univ/index_en.html

[7] http://europa.eu.int/comm/education/policies/2010/consultation_en.html

[8] Dokument Sveta 6365/02 z dne 20. februarja 2002.

[9] http://europa.eu.int/comm/education/policies/2010/lisbon_en.html

[10] Raziskavi univerze Shanghai Jiao Tong, http://ed.sjtu.edu.cn/ranking.htm in The Times Higher Education Supplement (priloga časopisa The Times, namenjena visokemu šolstvu), 5. november 2004.

[11] International graduate admissions survey (raziskava vpisa mednarodnih diplomantov), US Council of Graduate Schools (Svet podiplomskih šol ZDA), december 2004.

[12] Delovni dokument osebja Komisije, § 44

[13] Prim. Priporočilo Komisije o Evropski listini za raziskovalce ter o Kodeksu ravnanja pri zaposlovanju raziskovalcev, http://europa.eu.int/eracareers/europeancharter.

[14] Prim. isto.

[15] Prim Komunike ministrov, Berlin, 19. september 2003, http://www.bologna-bergen2005.no

[16] Skupno vmesno poročilo, Dokument Sveta 6905/04 z dne 3. marca 2004, § 231.

[17] Osnutek priporočila Komisije o zagotavljanju kakovosti v visokem šolstvu, COM (2004)642 z dne 12. oktobra 2004 temelji prav na tem načelu.

[18] Prim. Posvetovanje interesnih skupin in raziskava za pripravo poročila Trends IV o bolonjskih reformah, EUA, marec 2005.

[19] Delovni dokument osebja Komisije, Oddelek II.

[20] Konferenca z dne 10. februarja 2005, razprave o financiranju.

[21] Konferenca z dne 10. februarja 2005, razprave o upravljanju.

[22] Skupno vmesno poročilo, § 1.1.2.

[23] Delovni dokument osebja Komisije, Oddelek IV.

[24] COM(2004) 474 z dne 14. julija 2004.

[25] Prim. COM(2004) 642 z dne 12. oktobra 2004.

[26] http://europa.eu.int/comm/research/fp6/mariecurie-actions/action/fellow_en.html

[27] Akcijski načrt o univerzitetnih raziskavah, ki temelji predvsem na poročilu foruma o univerzitetnih raziskavah.