Bruselj, 17.02.2005

KOM(2005) 50 končno

POROČILO KOMISIJE EVROPSKEMU PARLAMENTU IN SVETU

o delovanju skupne ureditve trga za banane

KAZALO

Uvod 3

1. Struktura in izvajanje skupne ureditve trga za banane 3

1.1. Organizacije proizvajalcev 3

1.2. Kompenzacijska pomoč 4

1.3. Strukturni ukrepi 5

1.4. Trgovina s tretjimi državami 5

1.4.1. Uvozni režim (EU-15) 5

1.4.2. Uporaba dovoljenj in dobavitelji v EU-15 6

1.4.3. Prehodni ukrepi zaradi širitve (EU-10) 6

1.4.4. Pogajanja v skladu s členoma XXIV.6 in XXVIII GATT 7

2. Posebna okvirna pomoč za tradicionalne dobavitelje banan iz držav AKP 7

3. Tržna gibanja 7

3.1. Ponudba na trgu Skupnosti 7

3.1.1. Proizvodnja v EU 7

3.1.2. Uvoz v EU 8

3.1.3. Cene 8

UVOD

Člen 32 Uredbe Sveta (EGS) št. 404/93 o skupni ureditvi trga za banane[1] določa, da Komisija najpozneje do 31. decembra 2004 predloži poročilo Evropskemu parlamentu in Svetu o delovanju skupne ureditve trga (SUT) za banane. Sedanje poročilo o dejanskem stanju vsebuje pregled delovanja skupne ureditve trga za banane v letu 1999.

Trenutno poteka podrobno ocenjevanje izvajanja skupne ureditve trga v letu 1993, ki naj bi bilo zaključeno v drugem četrtletju leta 2005. Hkrati je Komisija začela pogajanja v skladu s členom XXVIII Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), da se najkasneje do 1. januarja 2006 uvede uvozni režim za banane po izključno carinski tarifi.

Na podlagi rezultatov ocenjevanja bo Komisija poglobila razprave s svojimi institucionalnimi, gospodarskimi in socialnimi partnerji o mogočih izboljšavah SUT. Po tej razpravi se lahko za Evropski parlament in Svet pripravijo ustrezni predlogi.

1. STRUKTURA IN IZVAJANJE SKUPNE UREDITVE TRGA ZA BANANE

Skupna ureditev trga za banane je bila vzpostavljena z Uredbo Sveta (EGS) št. 404/93[2] z dne 13. februarja 1993 kot del oblikovanja enotnega trga. Vključuje skupne standarde kakovosti in prodaje, organizacije proizvajalcev, pomoč proizvajalcem iz Skupnosti in trgovino s tretjimi državami. Skupna ureditev trga za banane je bila v preteklih letih večkrat spremenjena, predvsem v letih 1998 in 2001 in posebno v zvezi z uvoznim režimom.

1.1. Organizacije proizvajalcev

Obstoječih 21 organizacij proizvajalcev združuje vse pridelovalce banan Skupnosti, po območjih pa so razporejene na naslednji način:

Kanarski otoki | 5 |

Guadeloupe | 2 |

Martinik | 4 |

Madeira | 2 |

Azori | 5 |

Algarve | 1 |

Kreta | 1 |

Lakonija | 1 |

[Ciper | 1 bo ustanovljena] |

Najmanjša velikost organizacije, glede na število proizvajalcev in količine banan na trgu, je odvisna od strukture proizvodnje pridelovalnega območja.

1.2. Kompenzacijska pomoč

Kompenzacijska pomoč se izračuna na podlagi razlike med:

- „pavšalnim referenčnim dohodkom“ za banane, pridelane in prodane v Skupnosti, in

- „povprečnim dohodkom od pridelave“, doseženim vsako leto na trgu Skupnosti, za banane, pridelane in prodane v Skupnosti.

Prvotni pavšalni referenčni dohodek je bil ugotovljen za stopnjo po transportni embalaži na podlagi podatkov o povprečnih cenah, zabeleženih v letu 1991. Po zasedanju Sveta za kmetijstvo junija 1998 se je ta posledično v letu 1998 zvišal za 5 % in nato v letu 1999 do 8 %. Trenutno znaša 64,03 EUR na 100 kilogramov.

Največja količina banan Skupnosti, pri kateri so še izpolnjeni pogoji za izplačilo kompenzacijske pomoči, je postavljena na 867 500 ton. Ta največja količina se med pridelovalna območja Skupnosti porazdeli na naslednji način:

Kanarski otoki | 420.000 t |

Guadaloupe | 150.000 t |

Martinik | 219.000 t |

Madeira, Azori in Algarve | 50.000 t |

Kreta in Lakonija | 15.000 t |

Ciper | 13.500 t |

V letu 2001 je Svet sprejel določbo[3] ki pooblašča države članice, da ne odobrijo kompenzacijske pomoči za pridelek z novih nasadov banan. Ta določba se lahko uporabi, kadar je po mnenju države članice ogrožen trajnostni razvoj pridelovalnih območij, s posebnim poudarkom na ohranjanju okolja, varstvu tal in značilnostih podeželja. Odločba Komisije z dne 31. maja 2002[4] je Španiji dovolila uvesti začasni ukrep izključitve kompenzacijske pomoči za prodane pridelke z novih nasadov banan, ki so bili zasajeni od vključno 1. junija 2002.

Proračunski izdatki EU za kompenzacijsko pomoč so odvisni od gibanja tržnih cen, ki so jih dosegli proizvajalci Skupnosti, in prodane količine v določenem letu. Povprečni letni izdatki v obdobju 1999–2003 so znašali 249 milijonov EUR.

Dodatna pomoč je bila odobrena tistim pridelovalnim območjem, kjer je bil povprečni dohodek od pridelave vsaj 10 % manjši od povprečnega dohodka v Skupnosti. Zaradi spodbujanja tržne usmerjenosti proizvajalcev Skupnosti, je znesek odobrene dodatne pomoči na splošno obratno sorazmeren razliki med regionalno ceno in ceno Skupnosti.

Podrobna ocena delovanja in stroškovne učinkovitosti notranje ureditve, vključno z njenimi morebitnimi pomanjkljivostmi, bo izvedena v okviru aktualnega ocenjevanja SUT.

Podrobni podatki o zneskih „osnovne“ kompenzacijske pomoči in dodatne pomoči ter o proračunskih izdatkih v letih 1999–2003, so navedeni v Prilogi 1.

1.3. Strukturni ukrepi

Pridelovalci banan so upravičeni tudi do strukturne podpore v okviru ukrepov za razvoj podeželja, ki se splošno uporabljajo za različne proizvode in se financirajo iz EKUJS. Pravna podlaga te podpore je Uredba Sveta (ES) št. 1257/1999[5].

Za banane se uporabljajo tri vrste ukrepov za razvoj podeželja: naložbe v kmetijska gospodarstva, izboljševanje predelave in trženja kmetijskih proizvodov ter kmetijsko-okoljski ukrepi. Ti ukrepi so bili vključeni v delovne programe za pridelovalna območja. V okviru ocenjevanja bo natančno analizirana sinergija med različnimi instrumenti pomoči Skupnosti za sektor banan.

1.4. Trgovina s tretjimi državami

1.4.1. Uvozni režim (EU-15)

Uvozni režim je bil dvakrat bistveno spremenjen, v letu 1998 in 2001.

Reforma iz leta 1998 je bila določena v Uredbi Sveta (ES) št. 1637/98 z dne 28. julija 1998[6] in izvedena z Uredbo Komisije (ES) št. 2362/98 z dne 28. oktobra 1998[7]. Spremenjena ureditev je začela veljati 1. januarja 1999. Delitev dobaviteljev na podlagi kategorije in funkcije je bila nadomeščena z eno samo delitvijo na „tradicionalne dobavitelje“ in „nove dobavitelje“. Novi dobavitelji so pridobili večji delež tarifne kvote – 8% namesto prejšnjih 3,5 %. Dodeljene količine „tradicionalnim dobaviteljem“ so bile določene na podlagi zadnjega „dejanskega uvoza“, to je sprostitve v prosti promet in plačila uvoznih dajatev. Dovoljenja so se lahko uporabila za uvoz dolarskih banan in banan iz držav AKP (načelo „skupnega lonca“).

Januarja 2001 je Svet sklenil, da mora izvozni režim po izključno carinski tarifi nastopiti najpozneje januarja 2006[8]. V skladu z dogovori, sklenjenimi med EU in ZDA oziroma Ekvadorjem aprila 2001, se od 1. julija 2001 trenutno uporablja začasni režim na podlagi uvoznih dovoljenj. Odstop od členov I in XIII GATT, ki je bil dogovorjen novembra 2001, je omogočil ohranitev kvote C (750 000 ton) za države AKP in oprostitev carin za banane iz držav AKP, uvožene znotraj treh tarifnih kvot A, B in C. V ta namen je bila z uredbama Sveta (ES) št. 216/2001 z dne 25. januarja 2001 in (ES) št. 2587/2001 z dne 19. decembra 2001 spremenjena skupna ureditev trga[9]. Pravila za izvajanje so bila sprejeta z Uredbo Komisije (ES) št. 896/2001 z dne 7. maja 2001[10].

Uporabljajo se naslednje tri tarifne kvote:

- kvota A: 2 200 000 ton po vezani carinski stopnji 75 EUR/t (0 za banane iz držav AKP),

- kvota B (avtonomna tarifna kvota): 453 000 ton po tarifi 75 EUR/t (0 za banane iz držav AKP),

- kvota C: 750 000 ton po tarifi 0 EUR/t (izključno za banane iz držav AKP).

Kvoti A in B sta odprti za banane kakršnega koli izvora, kvota C je rezervirana za države AKP. Za uvoz banan zunaj teh kvot velja carina v višini 680 EUR/t, za banane iz držav AKP pa se uporablja tarifni preferencial 300 EUR/t.

V okviru kvot A in B je 83 % dodeljenih „tradicionalnim dobaviteljem“ in 17 % „netradicionalnim dobaviteljem“. V okviru kvote C so ustrezni deleži 89 % oziroma 11 %.

Uvozna dovoljenja za tradicionalne dobavitelje se dodeljujejo na podlagi preteklih sklicevanj. Referenčna količina za vsakega tradicionalnega dobavitelja se določi na podlagi povprečja njegovega primarnega uvoza v letih 1994, 1995 in 1996, upoštevanega za leto 1998. Da bi dopolnili podatke, se referenčne količine za tradicionalne dobavitelje za leti 2004 in 2005 izračunajo na podlagi uporabe uvoznih dovoljenj v letih 2002 in 2003.

1.4.2. Uporaba dovoljenj in dobavitelji v EU-15

Uvoz banan v Skupnost poteka na podlagi uvoznih dovoljenj, ki jih izdajo države članice na zahtevo registriranih dobaviteljev. Dovoljenja so veljavna po vsej Skupnosti.

V obdobju od januarja 1999 do junija 2001 so bila dovoljenja za dolarske banane iz Latinske Amerike tako rekoč v celoti uporabljena. Nasprotno pa dovoljenja za banane tradicionalnih dobaviteljev iz držav AKP[11] niso bila v celoti uporabljena. V letu 1999 so tradicionalni dobavitelji uporabili 88 % razpoložljivih dovoljenj, novi dobavitelji pa le 36 %. Ustrezni podatki za leto 2000 so 84 % oziroma 46 %. V istem obdobju je bilo registriranih 625 tradicionalnih dobaviteljev, medtem ko se je število novih dobaviteljev stalno povečevalo do 1383 v drugi polovici leta 2001.

V prehodnem letu 2001 so bila dovoljenja za kvoti A in B v celoti uporabljena. Stanje se je izboljšalo v naslednjih letih. V letu 2002 so bila dovoljenja za kvoti A in B uporabljena v celoti za kvoto C pa jih je bilo uporabljenih 95 %. V letu 2003 so bila za vse kvote uporabljena 100 %.

V obdobju od julija 2001 do 2003 se število tradicionalnih dobaviteljev skoraj ni spremenilo, v letu 2003 je bilo skupno število 174 (147 dobaviteljev za A in B ter 26 dobaviteljev za C).

V istem obdobju je število netradicionalnih dobaviteljev enakomerno naraščalo, posebno znotraj kvote C. Število netradicionalnih dobaviteljev znotraj kvot A in B je naraslo s 188 v drugi polovici leta 2001 na 220 v letu 2003. Znotraj kvote C je naraslo s 37 na 79.

1.4.3. Prehodni ukrepi zaradi širitve (EU-10)

Za obdobje od 1. maja do 31. decembra 2004 je bila določena dodatna količina 300 000 ton za uvoz banan v nove države članice[12]. Za leto 2005 je bila določena dodatna količina 460 000 ton[13].

Dodatna količina je bila določena za prehodno obdobje. Upravlja se ločeno, vendar z uporabo istih mehanizmov in instrumentov kot za tarifne kvote A, B in C. V nobenem primeru ne sme posegati v izid pogajanj v okviru STO in se lahko poveča zaradi povečanega povpraševanja.

1.4.4. Pogajanja v skladu s členoma XXIV.6 in XXVIII GATT

19. januarja 2004 je ES obvestila STO o umiku razporeda ES, razporedov desetih novih držav članic in začasni uporabi razporeda ES za EU-25 do zaključka pogajanj v zvezi s kompenzacijsko prilagoditvijo in tudi pripravljenostjo ES na začetek pogajanj o kompenzacijski prilagoditvi v skladu s členom XXIV.6 GATT. Svet je 22. marca 2004 pooblastil Komisijo za vodenje pogajanj v skladu s členom XXIV.6 s trgovinskimi partnerji Skupnosti.

Svet je 4. junija 2004 pooblastil Komisijo za vodenje pogajanj v skladu s členom XXVIII. Komisija je 15. julija 2004 obvestila STO, da namerava spremeniti obveznosti Skupnosti za banane v zvezi s tarifo GATT. Pogajanja so se začela novembra.

2. POSEBNA OKVIRNA POMOč ZA TRADICIONALNE DOBAVITELJE BANAN IZ DRžAV AKP

Da bi rešili težave v zvezi s konkurenčnostjo, je ES vzpostavila poseben okvir za pomoč (SFA) tradicionalnim dobaviteljem banan iz držav AKP. Poseben okvir za pomoč, ki je bil vzpostavljen leta 1999 z Uredbo Sveta (ES) št. 856/1999[14] z dne 22. aprila 1999, pomaga tradicionalnim dobaviteljem banan iz držav AKP pri prilagajanju spreminjajočim se razmeram na trgu. Skladi programa pomagajo državam upravičenkam izboljšati njihovo konkurenčnost v sektorju banan in podpreti diverzifikacijo, kjer izboljšanje konkurenčnosti sektorja z bananami ni mogoče.

V obdobju 1999–2003 je bilo državam upravičenkam dodeljeno skupaj 216,18 milijona EUR. Največji prejemniki iz sklada so Vetrovni otoki[15] (Winward Isles), ki jim je bilo v tem obdobju dodeljenih 51 % sredstev.

Komisija je redno dolžna predložiti poročilo o izvajanju posebnega okvira za pomoč Evropskemu parlamentu in Svetu.

3. TRžNA GIBANJA

3.1. Ponudba na trgu Skupnosti

Ustrezni grafi so v Prilogi 2.

3.1.1. Proizvodnja v EU

Skupna proizvodnja v EU-15 s 754 000 tonami v letu 2003 predstavlja približno 1 % svetovne proizvodnje v istem letu (slika 2, Priloga 2).

V letih 1999–2003 je proizvodnja EU-15 nihala okrog 750 000 ton in se je skupno povečala za 3,5 %. V tem obdobju se je proizvodnja v posameznih državah članicah različno spreminjala (slika 3, Priloga 2).

3.1.2. Uvoz v EU

Trg EU-15 sprejme letno 4 milijone ton banan, ta številka je nihala in se je skupno povečala za 5 % v obdobju 1999–2003. Države EU-15 uvozijo približno 82 % vseh prodanih banan, to je 3,4 tone (2003). Od tega je 63 % „dolarskih banan“ iz Latinske Amerike in 19 % banan iz držav AKP. Preostalih 18 % tržnega deleža so banane iz Skupnosti (slika 1, Priloga 2).

Deleži banan iz treh različnih virov na trgu EU so bili več let precej stabilni, toda čeprav se skupno število ni bistveno spremenilo, se je spremenila struktura uvoza „dolarskih banan“ in posebno banan iz držav AKP (slika 6, Priloga 2).

Med dobavitelji „dolarskih banan“ so prevladovali štirje glavni izvozniki: Ekvador, Kostarika, Kolumbija in Panama (97 % celotnega uvoza dolarskih banan), drugi dobavitelji so bili precej manj pomembni (sliki 4 in 7, Priloga 2).

Med državami AKP se je ponudba na trgu EU po dobaviteljih močno spreminjala. Ponudba iz karibskih držav na trgu EU se je med letoma 1999 in 2003 skupno zmanjšala za 9,6 % in znaša sedaj 36,8 % skupnega uvoza iz držav AKP. Zmanjšanje je še posebno očitno pri Vetrovnih otokih, katerih izvoz v EU se je zmanjšal za 51,1 %. Na drugi strani pa je Dominikanska republika v istem obdobju povečala izvoz v EU za 159 % in ima sedaj 14 % izvozni delež med državami AKP (6 % v letu 1999). Delež afriških držav AKP, še zlasti Kameruna, je med letoma 1999 in 2003 narasel za 83 % in znaša sedaj 37 % skupnega izvoza držav AKP (sliki 5 in 8, Priloga 2).

Od 10 novih držav članic, ki so se maja 2004 pridružile EU, je največji uvoznik Poljska. V letu 2003 je bilo 98 % banan, ki si jih uvozile nove države članice, „dolarskih banan“. Največji delež na trgu ima Ekvador (49 %), sledijo mu Kolumbija (21 %), Panama (13 %) in Kostarika (12 %). Banan iz karibskih držav na tem trgu skoraj ne prodajajo. Delež banan iz afriških držav AKP je 2 % (slika 9, Priloga 2).

3.1.3. Cene

3.1.3.1. Cene zelenih banan

Uvozne cene CIF za banane so med letoma 1999 in 2003 narasle za 8 %, v letu 2003 pa je bila njihova povprečna raven (dolarske banane in banane iz držav AKP) 598 EUR/t (slike 10, 11, 12 in 13, Priloga 2).

3.1.3.2. Cene rumenih banan

Veleprodajne cene rumenih banan na trgu EU so v preteklih letih nihale. V obdobju 1999–2003 so povprečno znašale 808 EUR/t (sliki 14 in 15, Priloga 2).

Cenovna razlika med vrednostjo CIF in veleprodajno vrednostjo banan v obdobju 1999–2003 je bila povprečno 28 % za banane iz držav AKP in 55 % za dolarske banane.

ANNEX I

[pic]

ANNEX 2

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[pic]

[1] UL L 47, 25.2.1993, str. 1. Člen, kakor je bil spremenjen z Uredbo Sveta (ES) št. 1637/98 (UL L 120, 28.7.1998, str. 28).

[2] UL L 47, 25.2.1993, str. 1. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Aktom o pristopu iz leta 2003.

[3] Uredba Sveta (ES) št. 2587/2001 (UL L 345, 19.12.2001, str. 13).

[4] Odločba Komisije 2002/414/ES (UL L 148, 6.6.2002, str. 28).

[5] UL L 160, 26.6.1999, str. 80. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 583/2004 (UL L 91, 30.3.2004, str. 1).

[6] UL L 120, 28.7.1998, str. 28.

[7] UL L 293, 31.10.2004, str. 32. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 1632/2000 (UL L 187, 26.7.2000, str. 27).

[8] Uredba (ES) št. 216/2001 (UL L 31, 2.2.2001, str. 2).

[9] UL L 345, 29.12.2001, str. 13.

[10] UL L 126, 8.5.2001, str. 6. Uredba, kakor je bila nazadnje spremenjena z Uredbo (ES) št. 838/2004 (UL L 127, 29.4.2004, str. 52).

[11] 12 držav AKP: Belize, Kamerun, Zelenortski otoki, Slonokoščena obala, Dominika, Grenada, Jamajka, Madagaskar, Somalija, Saint Lucia, Saint Vincent, Surinam.

[12] Uredba Komisije (ES) št. 838/2004 (UL L 127, 29.4.2004, str. 52).

[13] Uredba Komisije (ES) št. 1892/2004 (UL L 328, 30.10.2004, str. 50).

[14] UL L 108, 27.4.1999, str. 2.

[15] Dominika, Grenada, Saint Lucia, Saint Vincent in Grenadine.