(1)

Prehod na nizkoogljično, bolj trajnostno, z viri gospodarno in krožno gospodarstvo v skladu s cilji trajnostnega razvoja je ključnega pomena za zagotavljanje dolgoročne konkurenčnosti gospodarstva Unije. Evropska unija je leta 2016 podpisala Pariški sporazum (2). V točki (c) člena 2(1) Pariškega sporazuma je določen cilj okrepitve odziva na podnebne spremembe, med drugim z zagotavljanjem, da se bodo finančni tokovi ujemali z usmerjenostjo v zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in k razvoju, odpornemu na podnebne spremembe.

(2)

Komisija je ob priznavanju tega izziva decembra 2019 predstavila evropski zeleni dogovor (3). Zeleni dogovor je nova strategija za rast, katere cilj je Unijo preobraziti v pravično in uspešno družbo s sodobnim, z viri gospodarnim in konkurenčnim gospodarstvom, ki od leta 2050 ne bo ustvarjalo nobenih neto emisij toplogrednih plinov in v katerem bo gospodarska rast ločena od rabe virov. Ta cilj zahteva, da se vlagateljem v zvezi z njihovimi naložbami da jasen signal, naj se izogibajo nasedlim naložbam in povečajo trajnostno financiranje.

(3)

Komisija je marca 2018 objavila svoj akcijski načrt „Financiranje trajnostne rasti“ (4) o vzpostavitvi ambiciozne in celovite strategije za financiranje trajnostne rasti. Eden od ciljev, navedenih v akcijskem načrtu, je namenjen preusmeritvi kapitalskih tokov v trajnostne naložbe, da bi dosegli trajnostno in vključujočo rast. Ocena učinka, na kateri temeljijo naknadne zakonodajne pobude, objavljena maja 2018 (5), je pokazala potrebo po pojasnitvi, da bi morali upravljavci alternativnih investicijskih skladov (v nadaljnjem besedilu: UAIS) v okviru obveznosti, ki jih imajo do vlagateljev, upoštevati dejavnike trajnostnosti. Zato bi morali UAIS redno ocenjevati ne le vsa relevantna finančna tveganja, ampak tudi vsa relevantna tveganja glede trajnostnosti iz Uredbe (EU) 2019/2088 Evropskega parlamenta in Sveta (6), ki bi lahko, kadar se pojavijo, dejansko ali potencialno bistveno negativno vplivala na vrednost naložbe. Delegirana uredba Komisije (EU) št. 231/2013 (7) se ne sklicuje izrecno na tveganja glede trajnostnosti. Zato in za zagotovitev, da se notranji postopki in organizacijske ureditve pravilno izvajajo in upoštevajo, je treba pojasniti, da postopki, sistemi in notranje kontrole UAIS odražajo tveganja glede trajnostnosti ter da so za analizo teh tveganj potrebne tehnične zmogljivosti in znanje.

(4)

V skladu z Uredbo (EU) 2019/2088 morajo UAIS, ki so obvezani upoštevati glavne škodljive vplive naložbenih odločitev na dejavnike trajnostnosti ali te upoštevajo prostovoljno, razkriti, kako se ti glavni škodljivi vplivi upoštevajo v njihovih politikah primerne skrbnosti. Za zagotovitev skladnosti med Uredbo (EU) 2019/2088 in Delegirano uredbo (EU) št. 231/2013 bi se morala ta obveznost odražati v Delegirani uredbi (EU) št. 231/2013.

(5)

Da bi ohranili visok standard zaščite vlagateljev, bi morali UAIS pri ugotavljanju vrst nasprotij interesov, ki bi lahko škodovala interesom AIS, upoštevati tudi nasprotja interesov, ki bi lahko nastala zaradi vključevanja tveganj glede trajnostnosti v njihove postopke, sisteme in notranje kontrole. Med temi nasprotji so lahko nasprotja, ki izhajajo iz prejemkov ali osebnih poslov zadevnih uslužbencev, nasprotja interesov, ki bi lahko privedla do lažnega zelenega oglaševanja, zavajajočega prodajanja ali napačnega prikazovanja naložbenih strategij, in nasprotja interesov med različnimi AIS, ki jih upravlja isti UAIS.

(6)

Delegirano uredbo (EU) št. 231/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(7)

Pristojnim organom in UAIS bi bilo treba dati dovolj časa, da se prilagodijo novim zahtevam iz te uredbe. Njeno uporabo bi bilo zato treba odložiti –