23.4.2016   

SL

Uradni list Evropske unije

C 144/4

(1)

Uredba (ES) št. 1005/2008 (v nadaljnjem besedilu: uredba o ribolovu IUU) vzpostavlja sistem Unije za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova (v nadaljnjem besedilu: ribolov IUU), za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje.

(2)

V poglavju VI uredbe o ribolovu IUU so določeni postopek v zvezi z opredelitvijo nesodelujočih tretjih držav, demarše v zvezi z navedenimi državami, priprava seznama navedenih držav, črtanje z navedenega seznama, objava navedenega seznama in morebitni izredni ukrepi.

(3)

Komisija v skladu s členom 32 uredbe o ribolovu IUU tretje države obvesti o možnosti, da bodo opredeljene kot nesodelujoče države. Pri tem gre za predhodno obvestilo. Obvestilo temelji na merilih iz člena 31 uredbe o ribolovu IUU. Komisija v zvezi z obveščenimi tretjimi državami sprejme tudi vse demarše iz člena 32 navedene uredbe. V obvestilo vključi zlasti informacije o bistvenih dejstvih in ugotovitvah, na katerih temelji taka opredelitev, navedenim državam pa omogoči, da se odzovejo in predložijo dokaze, ki izpodbijajo opredelitev, ali kadar je to ustrezno, akcijski načrt in sprejete ukrepe za izboljšanje razmer. Obveščenim tretjim državam da na voljo dovolj časa, da odgovorijo na obvestilo, in določi razumen rok, v katerem morajo odpraviti nepravilnosti.

(4)

Komisija v skladu s členom 31 uredbe o ribolovu IUU opredeli tretje države, ki jih obravnava kot nesodelujoče države pri boju proti ribolovu IUU. Tretja država je opredeljena kot nesodelujoča, če ne izpolnjuje dolžnosti, ki so ji kot državi zastave, pristanišča, obalni državi ali državi trga naložene v skladu z mednarodnim pravom ter v skladu s katerimi mora ukrepati za preprečevanje ribolova IUU, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje.

(5)

Opredelitev nesodelujočih tretjih držav temelji na proučitvi vseh informacij, kot je določeno v členu 31(2) uredbe o ribolovu IUU.

(6)

Svet v skladu s členom 33 uredbe o ribolovu IUU pripravi seznam nesodelujočih tretjih držav. Za te države se med drugim uporabljajo ukrepi iz člena 38 uredbe o ribolovu IUU.

(7)

V skladu s členom 20(1) uredbe o ribolovu IUU morajo tretje države zastave za sprejetje potrjenih potrdil o ulovu obvestiti Komisijo o svoji ureditvi za izvajanje, nadzorovanje in izvrševanje zakonov, predpisov ter ukrepov za ohranjanje in upravljanje, ki jih morajo upoštevati ribiška plovila zadevnih tretjih držav.

(8)

Komisija v skladu s členom 20(4) uredbe o ribolovu IUU upravno sodeluje s tretjimi državami na področjih v zvezi z izvajanjem navedene uredbe.

(9)

Republika Kiribati (v nadaljnjem besedilu: Kiribati) kot država zastave ni predložila obvestila Komisiji v skladu s členom 20 uredbe o ribolovu IUU.

(10)

Komisija je med letoma 2010 in 2016 upravno sodelovala z organi Kiribatov. To sodelovanje je zajemalo vprašanja, ki se nanašajo na izvajanje, nadzorovanje in izvrševanje zakonov, predpisov ter ukrepov za ohranjanje in upravljanje s strani Kiribatov. Vključevalo je izmenjavo ustnih in pisnih pripomb ter obisk na kraju samem. Cilj Komisije je bil poiskati in preveriti vse informacije, ki jih je štela za potrebne glede ureditve Kiribatov za izvajanje, nadzorovanje in izvrševanje zakonov, predpisov ter ukrepov za ohranjanje in upravljanje, ki jih morajo upoštevati njihova ribiška plovila, ter glede ukrepov, ki so jih Kiribati sprejeli za izpolnitev obveznosti v boju proti ribolovu IUU.

(11)

Kiribati so članica Komisije za ribištvo zahodnega in srednjega Pacifika (WCPFC) in Medameriške komisije za tropske tune (IATTC). Kiribati so ratificirali Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 (UNCLOS) in Sporazum ZN iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije ZN o pomorskem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib (UNFSA). So podpisnica Konvencije o Agenciji za ribištvo Južnopacifiškega foruma (2) in Sporazuma iz Nauruja o sodelovanju pri upravljanju ribištva skupnega interesa (3).

(12)

Komisija je za presojo izpolnjevanja mednarodnih obveznosti Kiribatov kot države zastave, pristanišča, obalne države ali države trga, ki so določene v mednarodnih sporazumih iz uvodne izjave 11 ter jih je opredelila ustrezna regionalna organizacija za upravljanje ribištva iz navedene uvodne izjave, poiskala, zbrala in proučila vse informacije, ki so se ji zdele potrebne za tako presojo.

(13)

Komisija je v skladu s členom 31(3) uredbe o ribolovu IUU analizirala dolžnosti Kiribatov kot države zastave, pristanišča, obalne države ali države trga. Pri tem pregledu je upoštevala merila iz člena 31(4) do (7) uredbe o ribolovu IUU.

(14)

Na podlagi informacij, ki jih je Komisija zbrala med obiskom na kraju samem, in javno dostopnih informacij obstajajo očitni znaki, da Kiribati ne morejo zagotoviti informacij o lastnostih izrazito selivskih vrst, ki jih ulovi njihovo ribiško ladjevje, ali o ribiških proizvodih, ki se iztovorijo ali pretovorijo v njihovih pristaniščih, in o trgovinskih tokovih navedenih proizvodov. Zdi se, da nadzor Kiribatov v pristanišču vključuje zgolj različna preverjanja dokumentacije (dovoljenje, sistem za spremljanje plovil, poročila opazovalcev, regionalni register ribiških plovil agencije FFA), preden lahko ribiško plovilo vstopi v pristanišče. Podobno se zdi, da obstaja navzkrižno preverjanje dokumentacije, in sicer količin, navedenih v blagovnem manifestu ribiškega plovila, s količinami v potrdilu prevoznika o vkrcanju pred izdajo dovoljenja o izstopu in izjave o pretovarjanju. Vendar ne obstajajo dodatna navodila za fizični nadzor iztovarjanja ali pretovarjanja.

(15)

Kiribati so priznali, da nimajo sistema sledljivosti za ribiške proizvode, ki so jih ujela plovila, ki plujejo pod njihovo zastavo, ali za plovila tretjih držav, ki izvajajo ribolov ali pretovarjajo v njihovih vodah in pristaniščih. Ko so ribe iztovorjene ali pretovorjene v pristaniščih Kiribatov, ni nobenega mehanizma za sledenje proizvodom v naslednjih fazah dobavne verige. Poleg tega je sledljivost proizvodov ovirana zaradi slabega nadzora, ki ga izvajajo pristojni organi za iztovarjanje in pretovarjanje v pristaniščih Kiribatov, kot je opisano v uvodni izjavi 14. Kiribati zato ne zagotavljajo preglednosti svojega trga za zagotovitev sledljivosti rib ali ribiških proizvodov, kot določa točka 71 Mednarodnega akcijskega načrta FAO za preprečevanje nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje (v nadaljnjem besedilu: Mednarodni akcijski načrt za preprečevanje ribolova IUU), v skladu s katero naj bi države sprejele ukrepe za izboljšanje preglednosti svojih trgov.

(16)

Glede na očitno pomanjkanje sledljivosti in informacij, ki jih imajo organi Kiribatov o ribah, ki so iztovorjene ali pretovorjene v njihovih pristaniščih, je malo verjetno, da bi država lahko zagotovila, da v tej državi ne poteka trgovanje z ribiškimi proizvodi, ki izhajajo iz ribolova IUU. V zvezi s tem se zdi, da Kiribati ne izpolnjujejo obveznosti države pristanišča za spodbujanje učinkovitosti mednarodnih ukrepov za ohranjanje in upravljanje, vključno s pristaniškimi pregledi dokumentov, orodja ali ulova ter prepovedjo iztovarjanj in pretovarjanj, kadar je bilo ugotovljeno, da je bil ulov pridobljen na način, ki zmanjšuje učinkovitost teh ukrepov za ohranjanje in upravljanje, kot določa člen 23 UNFSA. Kiribati tudi niso upoštevali priporočil iz točke 24 Mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, v skladu s katero naj bi države zastave zagotovile celovito ter učinkovito spremljanje, nadzor in obvladovanje ribolova do iztovarjanja in končnega namembnega kraja.

(17)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in izjav Kiribatov je bilo v skladu s členom 31(3) ter členom 31(4)(a) in (b) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da obstajajo očitni znaki, da Kiribati niso izpolnili svojih dolžnosti, ki so jim bile kot državi zastave in državi trga naložene v skladu z mednarodnim pravom na področju preprečevanja dostopa ribiškim proizvodom, pridobljenih z ribolovom IUU, na njihov trg.

(18)

Pomen učinkovitih mehanizmov sodelovanja je treba poudariti ob upoštevanju pomembnosti plovil, ki plujejo pod tujo zastavo, v vodah v pristojnosti Kiribatov. V skladu z informacijami, ki so jih predložili organi Kiribatov med obiskom Komisije novembra 2015, je z ribiškimi združenji podpisanih 13 dvostranskih sporazumov. Ladjevje z dovoljenjem za opravljanje dejavnosti v vodah Kiribatov sestavlja 178 plovil z zaporno plavarico in 195 plovil s parangali, pod zastavo Kiribatov pa pluje le 13 plovil z zaporno plavarico.

(19)

Dovoljenje za opravljanje dejavnosti v vodah Kiribatov imajo ribiška plovila, ki plujejo pod zastavami 13 različnih držav, vendar so pristojni organi priznali, da niso vzpostavili sodelovanja z zadevnimi državami zastave, s čimer bi zagotovili, da bi Kiribati izpolnjevali svoje obveznosti sodelovanja z državami zastave, kot je opisano v uvodni izjavi 21.

(20)

Kiribati so bili doslej precej nenaklonjeni sodelovanju s Komisijo, da bi izboljšali preglednost sheme ribolovnih dni na plovilo (v nadaljnjem besedilu: sistem VDS) za upravljanje ribolova z zaporno plavarico v zahodnem in srednjem Pacifiku. Komisija je poslala vrsto dopisov tako zadevnim obalnim državam kot državam zastave, v katerih je zahtevala, da imajo slednje dostop do informacij o ribolovnem naporu svojih ribiških plovil v okviru sistema VDS. S tem namenom so bili organom Kiribatov poslani trije dopisi, in sicer 18. novembra 2014, 19. decembra 2014 in 27. aprila 2015. Pred obiskom Kiribatov Komisija ni dobila odgovora na nobenega od teh treh dopisov. Organi Kiribatov so med obiskom novembra 2015 povedali, da so pripravljeni posredovati informacije iz sistema VDS, vendar še vedno niso predložili nobenih dokazov o ukrepih za zagotavljanje dostopa organov zadevnih držav zastave.

(21)

Ravnanje Kiribatov, kot je opisano v uvodni izjavi 20, državi preprečuje izpolnjevanje njenih obveznosti v skladu s členoma 63 in 64 UNCLOS, ki določata, da morajo obalne države in države zastave sodelovati glede čezconskih in izrazito selivskih vrst rib. Člena 7 in 20 UNFSA dodatno opredeljujeta obveznost sodelovanja z določanjem združljivih ukrepov za ohranjanje in upravljanje ter zagotavljanjem skladnosti s takimi ukrepi in njihovega izvrševanja. Poleg tega člen 7(1)(3) Kodeksa ravnanja FAO (4) priporoča, naj države, ki izkoriščajo čezconske in čezmejne staleže rib, vzpostavijo dvostranske sporazume za zagotovitev učinkovitega sodelovanja zaradi učinkovitega ohranjanja in upravljanja virov. To je dodatno opredeljeno v točkah 28 in 51 Mednarodnega akcijskega načrta za preprečevanje ribolova IUU, ki podrobno določata prakse za neposredno sodelovanje med državami, vključno z izmenjavo podatkov ali informacij, ki so na voljo obalnim državam.

(22)

Pravni okvir na podlagi Zakona o ribištvu iz leta 2010, kakor je bil spremenjen leta 2015 (Fisheries (Amendment) Act (5)), je nepopoln, zlasti glede sistema sankcij. Konkretneje veljavni pravni okvir ne vključuje opredelitve nezakonitega, neprijavljenega in nereguliranega ribolova v skladu z Mednarodnim akcijskim načrtom za preprečevanje ribolova IUU. Zakon ne vsebuje izrecnih sankcij v primeru kršitve pravil regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, pretovarjanja na morju in ribolova staleža, za katerega velja moratorij ali prepoved ribolova.

(23)

Pojem „resnih kršitev“, ki je določen v členu 19(2) UNFSA in ga je sprejela WCPFC z ukrepom CMM 2006-8 (6) o vkrcanju in inšpekcijskih pregledih, krepi odvračilnost sistema sankcij tako, da se raven sankcije prilagodi resnosti nezakonite dejavnosti s ciljem, da kršitelj ostane brez finančne koristi. Sedanji pravni okvir pa ne vsebuje pojma „resnih kršitev“ niti nobenih drugih meril za prilagajanje ravni sankcij od najmanj do najbolj strogih, da se preprečijo finančne koristi, pridobljene z nezakonito dejavnostjo.

(24)

Poleg tega se zdi, da Zakon o ribištvu ne obravnava povratništva. Obravnavanje ponavljajočih se kaznivih dejanj je bistveno tudi za zagotovitev odvračilnosti sistema sankcij. Dejstvo, da ponavljajoča se kazniva dejanja niso izrecno strožje kaznovana, ogroža sorazmernost in odvračilnost sistema sankcij Kiribatov. Koristi ponavljajoče se nezakonite dejavnosti niso odpravljene z okrepljenimi sankcijami, zato te morebitnih kršiteljev ne odvrnejo od dejavnosti IUU.

(25)

Zato se zdi, da veljavni sistem sankcij, kot je obravnavan v uvodnih izjavah 22 do 24, ni dovolj celovit in strog, da bi bil odvračilen. V zvezi s tem se zdi, da obravnava resnih kršitev dejansko ni primerna, da bi zagotovila skladnost, odvrnila od kršitev, kadar koli se pojavijo, in kršiteljem odvzela koristi, ki izhajajo iz njihovih nezakonitih dejavnosti, kot zahtevata člen 19(2) UNFSA in člen 25(7) konvencije WCPFC.

(26)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in vseh izjav Kiribatov je bilo v skladu s členom 31(3) in (5) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da obstajajo očitni znaki, da Kiribati niso izpolnili svojih dolžnosti v zvezi s prizadevanji za sodelovanje in izvrševanje, ki so jim bile naložene v skladu z mednarodnim pravom.

(27)

Komisija je analizirala vse informacije, ki jih je štela za pomembne v zvezi s statusom Kiribatov kot pogodbenice UNCLOS, UNFSA, WCPFC in IATTC.

(28)

V skladu z informacijami, ki so jih predložili Kiribati med obiskom novembra 2015, je ulov tuna v izključni ekonomski coni (v nadaljnjem besedilu: IEC) Kiribatov leta 2014 obsegal približno 600 000 ton (t).

(29)

Iz podatkov, predstavljenih v uvodni izjavi 28 izhaja, da Kiribati upravljajo pomembne svetovne vire tuna in imajo zato kot obalna država dolžnost, da zagotovijo odgovorno in dolgoročno trajnostno upravljanje tega vira. Členi 61 do 64 UNCLOS ter člena 7 in 8 UNFSA urejajo, kako obalna država izkorišča žive vire; ta država mora spodbujati optimalno izkoriščanje živih virov v svoji IEC, zagotoviti, da državljani drugih držav, ki lovijo v njeni IEC, spoštujejo ukrepe za ohranjanje in upravljanje, ter sodelovati z zadevnimi državami in regionalnimi organizacijami, ki opravljajo ta ribolov.

(30)

V zvezi s tem se zdi, da pravni okvir Kiribatov ne zagotavlja učinkovitega in uspešnega upravljanja plovil, ki opravljajo dejavnosti v vodah v njihovi pristojnosti, kar je v očitnem nasprotju z obveznostmi in priporočili iz uvodne izjave 29. Poleg tega se zdi, da pravni okvir ne zagotavlja jasnih in preglednih ukrepov za ohranjanje in upravljanje za vse vrste voda v pristojnosti Kiribatov. Načrt upravljanja tunov, posodobljen leta 2014, vsebuje celovit pregled ribolova tuna v državi, vendar ne predlaga konkretnih ukrepov upravljanja z jasnimi merili in cilji.

(31)

Splošna načela, ki jih morajo upoštevati obalne države za upravljanje čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib, so določena v členu 5 UNFSA. V zvezi s tem Zakon o ribištvu Kiribatov določa dva cilja, in sicer spodbujanje trajnostnega upravljanja ribištva ter varstvo staležev rib in morskega okolja. Vendar se zdi, da v pravnem okviru ni drugih načel, ki so določena v UNFSA, na primer previdnostni pristop, največji trajnostni donos ali preprečevanje presežne ribolovne zmogljivosti in prelova.

(32)

Vode v pristojnosti Kiribatov so navedene kot teritorialno morje, arhipelaške vode in IEC. V skladu s členom 3 konvencije WCPFC območje pristojnosti WCPFC načeloma zajema vse vode Tihega oceana, vključno z vodami v pristojnosti Kiribatov. Vendar se zdi, da Kiribati iz uporabe sistema VDS, ki ribolovni napor ladjevja z zapornimi plavaricami omejuje z dodelitvijo ribolovnih dni, izključujejo svoje teritorialne in arhipelaške vode. Glavni pravni instrument za ohranjanje ribolovnih virov v vodah Kiribatov se torej očitno ne uporablja za precejšen del voda v njihovi pristojnosti.

(33)

Pomanjkljivosti glede jasnosti in preglednosti veljavnih pravil za ohranjanje in upravljanje, opisane v uvodnih izjavah 30 do 32, vključno z nadzorom ribolovnega napora v okviru sistema VDS, skupaj z dostopom 360 tujih ribiških plovil, kot je opisano v uvodni izjavi 18, zmanjšujejo učinkovito izvajanje ukrepov za ohranjanje in upravljanje ter ogrožajo skladnost z obveznostmi iz členov od 61(2) do (5), 62(1) in člena (64) UNCLOS o optimalnem izkoriščanju virov v okviru ustreznih ukrepov za ohranjanje in upravljanje.

(34)

Poleg tega se na podlagi javno dostopnih informacij na internetu zdi, da je v Kiribatih za registracijo plovil pristojen register mednarodnih plovil (7), ki se nahaja zunaj Kiribatov. Glede na očitno nizko stopnjo nadzora, ki ga pristojni organi izvajajo nad postopkom registracije, in pomanjkanje ustreznih zahtev, kot so zahteve iz točke 14 Smernic FAO o uspešnosti države zastave, Kiribati težko zagotovijo, da so plovila, ki plujejo pod zastavo Kiribatov, dejansko povezana s to državo. Pomanjkanje takšne dejanske povezave med državo in plovili, ki so registrirana v njenem registru, je v nasprotju s pogoji, ki jih člen 91 UNCLOS določa za državno pripadnost ladij.

(35)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in vseh izjav Kiribatov je bilo v skladu s členom 31(3) in (6) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da obstajajo očitni znaki, da Kiribati niso izpolnili svojih dolžnosti v zvezi z mednarodnimi pravili, predpisi ter ukrepi za ohranjanje in upravljanje, ki so jim bile naložene v skladu z mednarodnim pravom.

(36)

V skladu z indeksom človekovega razvoja Združenih narodov (8) so se Kiribati v letu 2015 šteli za državo s srednjo stopnjo človekovega razvoja (137. mesto od 188 držav).

(37)

Čeprav na splošno lahko obstajajo posebne omejitve zmogljivosti glede nadzora in spremljanja, s posebnimi omejitvami Kiribatov, ki temeljijo na njeni stopnji razvoja, ni mogoče utemeljiti neobstoja posebnih določb v nacionalnem pravnem okviru, ki zadevajo mednarodne instrumente za boj proti ribolovnim dejavnostim IUU, odvračanje od njih in njihovo odpravljanje. Poleg tega se zdi, da so pomanjkljivosti sistema spremljanja, nadzora in obvladovanja posledica neravnovesja med omejenimi zmogljivostmi Kiribatov, da nadzorujejo ribolovne dejavnosti v svoji IEC, in obsegom dostopa tujega ladjevja do njihovih voda.

(38)

Glede na stanje, ki je pojasnjeno v tem oddelku, ter na podlagi vseh dejstev, ki jih je zbrala Komisija, in izjav Kiribatov je v skladu s členom 31(7) uredbe o ribolovu IUU mogoče ugotoviti, da bi lahko stopnja razvoja Kiribatov negativno vplivala na razvojni status upravljanja njihovega ribištva. Vendar stopnja razvoja Kiribatov ob upoštevanju vrste ugotovljenih pomanjkljivosti in sprejetih ukrepov za izboljšanje stanja ne more v celoti upravičiti ali drugače utemeljiti splošnega ravnanja države kot države zastave, obalne države ali države pristanišča in neustreznosti njihovih ukrepov za preprečevanje ribolova IUU, za odvračanje od njega in za njegovo odpravljanje.

(39)

Kiribate bi bilo treba na podlagi ugotovitev v zvezi z njihovim neizpolnjevanjem dolžnosti, ki so jim kot državi zastave, pristanišča, obalni državi ali državi trga naložene v skladu z mednarodnim pravom, ter nesprejetjem ukrepov za preprečevanje ribolova IUU, za odvračanje od njega ter za njegovo odpravljanje v skladu s členom 32 uredbe o ribolovu IUU obvestiti o možnosti, da jih bo Komisija opredelila kot nesodelujočo tretjo državo pri boju proti ribolovu IUU.

(40)

Komisija bi morala Kiribate v skladu s členom 32(1) uredbe o ribolovu IUU obvestiti o možnosti, da bodo opredeljeni kot nesodelujoča tretja država. Komisija bi morala v zvezi s Kiribati sprejeti tudi vse demarše, določene v členu 32 uredbe o ribolovu IUU. Zaradi dobrega upravljanja bi bilo treba opredeliti obdobje, v katerem se lahko ta država pisno odzove na obvestilo in izboljša stanje.

(41)

Poleg tega obvestilo Kiribatom o možnosti, da bodo opredeljeni kot država, ki jo Komisija za namene tega sklepa obravnava kot nesodelujočo državo, ne izključuje niti samodejno ne pomeni posledičnih ukrepov, ki jih lahko Komisija ali Svet sprejmeta za opredelitev in pripravo seznama nesodelujočih držav –