DELEGIRANA UREDBA KOMISIJE (EU) 2015/2446

z dne 28. julija 2015

o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o podrobnih pravilih v zvezi z nekaterimi določbami carinskega zakonika Unije

EVROPSKA KOMISIJA JE –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 290 Pogodbe,

ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (1) in zlasti členov 2, 7, 10, 24, 31, 36, 40, 62, 65, 75, 88, 99, 106, 115, 122, 126, 131, 142, 151, 156, 160, 164, 168, 175, 180, 183, 186, 196, 206, 212, 216, 221, 224, 231, 235, 253 in 265 Uredbe,

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV I

SPLOŠNE DOLOČBE

POGLAVJE 1

Področje uporabe carinske zakonodaje, poslanstvo carine in opredelitev pojmov

Člen 1

Opredelitev pojmov

V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

POGLAVJE 2

Pravice in obveznosti oseb v zvezi s carinsko zakonodajo

Oddelek 1

Predložitev informacij

Pododdelek 1

Skupne podatkovne zahteve za izmenjavo in shranjevanje informacij

Člen 2

Skupne podatkovne zahteve

(člen 6(2) zakonika)

1.   Za izmenjavo in shranjevanje informacij, zahtevanih za zahtevke in odločbe, veljajo skupne podatkovne zahteve iz Priloge A.

2.   Za izmenjavo in shranjevanje informacij, zahtevanih za deklaracije, obvestila in dokazila o carinskem statusu, veljajo skupne podatkovne zahteve iz Priloge B.

Pododdelek 2

Registracija oseb, ki jo opravijo carinski organi

Člen 3

Nabor podatkov v zapisu EORI

(člen 6(2) zakonika)

Ob registraciji osebe carinski organi zberejo in shranijo podatke iz Priloge 12-01 v zvezi s to osebo. Navedeni podatki tvorijo zapis EORI.

Člen 4

Predložitev podatkov za registracijo EORI

(člen 6(4) zakonika)

Carinski organi lahko osebam dovolijo, da podatke, ki so potrebni za registracijo EORI, predložijo z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov.

Člen 5

Gospodarski subjekti, ki nimajo sedeža na carinskem območju Unije

(člen 22(2) in člen 9(2) zakonika)

1.   Gospodarski subjekt, ki nima sedeža na carinskem območju Unije, se registrira, preden:

2.   Ne glede na odstavek 1(a)(ii) se gospodarski subjekti, ki nimajo sedeža na carinskem območju Unije, registrirajo pri carinskih organih, preden vložijo carinsko deklaracijo za dajanje blaga v postopek začasnega uvoza ali deklaracijo za ponovni izvoz za zaključek postopka, kadar se zahteva registracija za uporabo skupnega sistema za upravljanje zavarovanj.

3.   Ne glede na odstavek 1(a)(iii) se gospodarski subjekti s sedežem v državi skupnega tranzita registrirajo pri carinskih organih, preden vložijo carinsko deklaracijo v skladu s Konvencijo o skupnem tranzitnem postopku, kadar se ta deklaracija vloži namesto vstopne skupne deklaracije ali uporabi kot predodhodna deklaracija.

4.   Ne glede na odstavek 1(a)(iv) se gospodarski subjekti s sedežem v Andori ali San Marinu registrirajo pri carinskih organih, preden vložijo carinsko deklaracijo v okviru postopka tranzita Unije, kadar se ta deklaracija vloži namesto vstopne skupne deklaracije ali uporabi kot predodhodna deklaracija.

5.   Z odstopanjem od odstavka 1(d) se gospodarski subjekt, ki deluje kot prevoznik za prevoz po morju, celinskih plovnih poteh ali zraku, ne registrira pri carinskih organih, če mu je bila dodeljena enolična identifikacijska številka v tretji državi v okviru programa trgovinskega partnerstva tretje države, ki ga priznava Unija.

6.   Kadar se v skladu s tem členom zahteva registracija, se ta izvede pri carinskih organih, pristojnih v kraju, v katerem gospodarski subjekt vloži deklaracijo ali zahtevek za izdajo odločbe.

Člen 6

Osebe, ki niso gospodarski subjekti

(člen 9(3) zakonika)

1.   Od oseb, ki niso gospodarski subjekti, se zahteva registracija pri carinskih organih, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

2.   Z odstopanjem od odstavka 1 se registracija ne zahteva, kadar oseba, ki ni gospodarski subjekt, carinske deklaracije vlaga le občasno in carinski organi menijo, da je to utemeljeno.

Člen 7

Neveljavnost številke EORI

(člen 9(4) zakonika)

1.   Carinski organi izrečejo številko EORI za neveljavno v vseh naslednjih primerih:

2.   Carinski organ evidentira datum izreka številke EORI za neveljavno in ga uradno sporoči registrirani osebi.

Oddelek 2

Odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje

Pododdelek 1

Pravica do izjave

Člen 8

Rok za uveljavitev pravice do izjave

(člen 22(6) zakonika)

1.   Rok, v katerem lahko vložnik izrazi svoje stališče pred sprejetjem odločbe, ki bi imela zanj negativne posledice, znaša 30 dni.

2.   Ne glede na odstavek 1 lahko carinski organi od zadevne osebe zahtevajo, da izrazi svoje stališče v 24 urah, če se odločba nanaša na rezultate kontrole blaga, za katero ni bila vložena skupna deklaracija, deklaracija za začasno hrambo, deklaracija za ponovni izvoz ali carinska deklaracija.

Člen 9

Sredstva za sporočanje razlogov

(člen 6(3)(a) zakonika)

Kadar se razlogi v skladu s prvim pododstavkom člen 22(6) zakonika sporočijo v okviru postopka preverjanja ali kontrole, se to lahko stori tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov.

Če se zahtevek vloži ali če se vložnika o odločbi obvesti kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov, se razlogi lahko sporočijo po isti poti.

Člen 10

Izjeme pri pravici do izjave

(drugi pododstavek člena 22(6) zakonika)

Vložniku se ne omogoči, da izrazi svoje stališče, v naslednjih posebnih primerih:

Pododdelek 2

Splošna pravila za odločbe, sprejete na podlagi zahtevka

Člen 11

Pogoji za sprejem zahtevka

(člen 22(2) zakonika)

1.   Zahtevek za izdajo odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje se sprejme, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Z odstopanjem od odstavka 1(d) obdobje iz navedenega odstavka znaša tri leta, kadar je bila predhodna odločba odpravljena v skladu s členom 27(1) zakonika ali kadar gre za zahtevek za status pooblaščenega gospodarskega subjekta v skladu s členom 38 zakonika.

Člen 12

Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe

(člen 22(1) zakonika)

Kadar ni mogoče določiti pristojnega carinskega organa v skladu s tretjim pododstavkom člena 22(1) zakonika, je pristojen carinski organ organ v kraju, v katerem se hranita oziroma sta dostopni evidenca in dokumentacija vložnika, ki carinskemu organu omogočata sprejetje odločbe (glavna računovodska evidenca za carinske namene).

Člen 13

Podaljšanje roka za sprejetje odločbe

(člen 22(3) zakonika)

1.   Kadar po sprejemu zahtevka carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, meni, da je treba za sprejetje odločbe od vložnika zahtevati dodatne informacije, določi rok največ 30 dni, v katerem mora vložnik predložiti navedene informacije.Rok za sprejetje odločbe iz člena 22(3) zakonika se podaljša za navedeno obdobje. Vložnika se obvesti o podaljšanju roka za sprejetje odločbe.

2.   Kadar se uporablja člen 8(1), se rok za sprejetje odločbe iz člena 22(3) zakonika podaljša za 30 dni. Vložnika se obvesti o podaljšanju roka.

3.   Če je carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, podaljšal obdobje za posvetovanje z drugim carinskim organom, se rok za sprejetje odločbe podaljša za enako obdobje. Vložnika se obvesti o podaljšanju roka za sprejetje odločbe.

4.   Če obstajajo utemeljeni razlogi za sum kršitve carinske zakonodaje in carinski organi izvajajo preiskave na podlagi teh razlogov, se rok za sprejetje odločbe lahko podaljša za čas, ki je potreben za izvedbo teh preiskav. Takšno podaljšanje ne presega devet mesecev. Če to ne ogroža preiskav, se vložnika obvesti o podaljšanju.

Člen 14

Začetek veljavnosti

(člen 22(4) in (5) zakonika)

Odločba začne učinkovati na dan, ki se razlikuje od dneva, ko jo vložnik prejme oziroma se šteje, da jo je prejel, v naslednjih primerih:

Člen 15

Ponovna ocena odločbe

(člen 23(4)(a) zakonika)

1.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, ponovno oceni odločbo v naslednjih primerih:

2.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, imetniku odločbe sporoči rezultat ponovne ocene.

Člen 16

Zadržanje odločbe

(člen 23(4)(b) zakonika)

1.   Carinski organ, ki je pristojen za sprejetje odločbe, zadrži odločbo namesto da bi jo odpravil, razveljavil ali spremenil v skladu s členi 23(3), 27 ali 28 zakonika, če:

2.   V primerih iz točk (b) in (c) odstavka 1 imetnik odločbe obvesti carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, o ukrepih, ki jih bo sprejel za zagotovitev izpolnjevanja pogojev ali obveznosti, ter času, ki ga potrebuje za sprejetje navedenih ukrepov.

Člen 17

Obdobje zadržanja odločbe

(člen 23(4)(b) zakonika)

1.   V primerih iz člena 16(1)(a) obdobje zadržanja, ki ga določi pristojni carinski organ, ustreza času, ki ga ta potrebuje, da preveri, ali so pogoji za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe izpolnjeni. To obdobje ne sme biti daljše od 30 dni.

Kadar pa carinski organ meni, da imetnik odločbe ne izpolnjuje meril iz člena 39(a) zakonika, odločbo zadrži, dokler se ne ugotovi, ali je prišlo do hujše ali ponavljajoče se kršitve, ki jo je storila katera od naslednjih oseb:

2.   V primerih iz člena 16(1)(b) in (c) obdobje zadržanja, ki ga določi carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, ustreza času iz obvestila imetnika odločbe v skladu s členom 16(2). Obdobje zadržanja se lahko na zahtevo imetnika odločbe po potrebi dodatno podaljša.

Obdobje zadržanja se lahko dodatno podaljša za čas, ki ga pristojni carinski organ potrebuje, da preveri, ali se z navedenimi ukrepi zagotavlja izpolnjevanje pogojev ali obveznosti. Navedeno obdobje ne sme presegati 30 dni.

3.   Če po zadržanju odločbe carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, namerava odpraviti, razveljaviti ali spremeniti navedeno odločbo v skladu s členi 23(3), 27 ali 28 zakonika, se obdobje zadržanja iz odstavkov 1 in 2 tega člena po potrebi podaljša, dokler ne začne učinkovati odločba o odpravi, razveljavitvi ali spremembi.

Člen 18

Konec zadržanja

(člen 23(4)(b) zakonika)

1.   Zadržanje odločbe se konča ob izteku obdobja zadržanja, razen če se pred iztekom tega obdobja ne zgodi nekaj od naslednjega:

2.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, imetnika odločbe obvesti o zaključku zadržanja.

Pododdelek 3

Odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami

Člen 19

Zahtevek za izdajo odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami

(tretji pododstavek člena 22(1) in člen 6(3)(a) zakonika)

1.   Z odstopanjem od tretjega pododstavka člena 22(1) zakonika se zahtevek za izdajo odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami in vse spremne listine predložijo pristojnemu carinskemu organu v državi članici, v kateri ima vložnik sedež, ali pristojnemu carinskemu organu v državi članici, v kateri bodo informacije uporabljene.

2.   Šteje se, da se vložnik z vložitvijo zahtevka za izdajo odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami strinja z javnim razkritjem vseh podatkov iz odločbe, vključno s fotografijami, slikami in brošurami, na spletišču Komisije, razen zaupnih informacij. Pri vsakršnem javnem razkritju podatkov se spoštuje pravica do varstva osebnih podatkov.

3.   Če elektronski sistem za vložitev zahtevkov za izdajo odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami o poreklu blaga (ZIPB) ni vzpostavljen, lahko države članice dovolijo, da se navedeni zahtevki vložijo kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov.

Člen 20

Roki

(člen 22(3) zakonika)

1.   Kadar Komisija carinske organe obvesti o zadržanju sprejetja odločb ZTI in ZIPB v skladu s členom 34(10) zakonika, se rok za sprejetje odločbe iz prvega pododstavka člena 22(3) zakonika dodatno podaljša, dokler Komisija carinskih organov ne obvesti, da je zagotovljena pravilna in enotna tarifna uvrstitev ali opredelitev porekla.

Ta podaljšani rok iz pododstavka 1 ne sme biti daljši od 10 mesecev, v izjemnih okoliščinah pa se lahko uporabi dodatno podaljšanje največ 5 mesecev.

2.   Rok iz drugega pododstavka člena 22(3) zakonika lahko presega 30 dni, če v tem času ni mogoče zaključiti analize, ki je po mnenju carinskega organa, pristojnega za sprejetje odločbe, potrebna za sprejetje navedene odločbe.

Člen 21

Obveščanje o odločbah ZIPB

(člen 6(3)(a) zakonika)

Če je bil zahtevek za izdajo odločbe ZIPB vložen kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov, lahko carinski organi vložnika zahtevka obvestijo po drugi poti kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov.

Člen 22

Omejitev uporabe pravil za ponovno oceno in zadržanje

(člen 23(4) zakonika)

Členi od 15 do 18 v zvezi s ponovno oceno in zadržanjem odločb se ne uporabljajo za odločbe v zvezi z zavezujočimi informacijami.

Oddelek 3

Pooblaščeni gospodarski subjekt

Pododdelek 1

Ugodnosti, ki izhajajo iz statusa pooblaščenega gospodarskega subjekta

Člen 23

Olajšave v zvezi s predodhodnimi deklaracijami

(člen 38(2)(b) zakonika)

1.   Kadar pooblaščeni gospodarski subjekt za varnost in varstvo iz člena 38(2)(b) zakonika (v nadaljnjem besedilu: AEOS) v svojem imenu vloži predodhodno deklaracijo v obliki carinske deklaracije ali deklaracije za ponovni izvoz, se poleg podatkov, zahtevanih v teh deklaracijah, ne zahtevajo nobeni drugi podatki.

2.   Če AEOS vloži predodhodno deklaracijo v obliki carinske deklaracije ali deklaracije za ponovni izvoz v imenu druge osebe, ki je tudi AEOS, se poleg podatkov, zahtevanih v teh deklaracijah, ne zahtevajo nobeni drugi podatki.

Člen 24

Ugodnejša obravnava pri oceni tveganja in kontrolah

(člen 38(6) zakonika)

1.   Pri pooblaščenih gospodarskih subjektih (v nadaljnjem besedilu: AEO) se fizične kontrole in kontrole dokumentov izvajajo bolj poredko kot pri drugih gospodarskih subjektih.

2.   Če je AEOS vložil vstopno skupno deklaracijo ali, v primerih iz člena 130 zakonika, carinsko deklaracijo ali deklaracijo za začasno hrambo ali če je vložil obvestilo in omogočil dostop do navedb iz svoje vstopne skupne deklaracije v svojem računalniškem sistemu v skladu s členom 127(8) zakonika, carinski urad prvega vstopa iz prvega pododstavka člena 127(3) zakonika obvesti AEOS, da je bila pošiljka izbrana za fizično kontrolo. Carinski organ prvega vstopa obvesti AEOS pred prihodom blaga na carinsko območje Unije.

O tem obvesti tudi prevoznika, če se razlikuje od AEOS iz prvega pododstavka, če je prevoznik AEOS in je povezan z elektronskimi sistemi, ki se nanašajo na deklaracije iz prvega pododstavka.

Navedeno obveščanje se opusti, če bi lahko ogrozilo načrtovane kontrole ali njihove rezultate.

3.   Če AEO vloži deklaracijo za začasno hrambo ali carinsko deklaracijo v skladu s členom 171 zakonika, carinski urad, pristojen za prejem te deklaracije za začasno hrambo ali carinske deklaracije, AEO obvesti, če je bila pošiljka izbrana za carinsko kontrolo. Carinski organ obvesti AEO pred predložitvijo blaga carini.

Navedeno obveščanje se opusti, če bi lahko ogrozilo načrtovane kontrole ali njihove rezultate.

4.   Če so bile pošiljke, ki jih je prijavil AEO, izbrane za fizično kontrolo ali kontrolo dokumentov, se ta kontrola opravi prednostno.

Na zahtevo AEO se kontrole lahko opravijo na kraju, ki ni kraj predložitve blaga carini.

5.   Obvestila iz odstavkov 2 in 3 ne zadevajo carinskih kontrol, določenih na podlagi deklaracije za začasno hrambo ali carinske deklaracije po predložitvi blaga.

Člen 25

Izvzetje iz ugodne obravnave

(člen 38(6) zakonika)

Ugodnejša obravnava iz člena 24 se ne uporablja za carinske kontrole v zvezi s posebnimi visokimi stopnjami nevarnosti ali obveznosti glede kontrol iz druge zakonodaje Unije.

Vendar carinski organi pošiljke, ki jih prijavi AEOS, obravnavajo prednostno, enako pa velja tudi za potrebne formalnosti in kontrole v zvezi z njimi.

Pododdelek 2

Zahtevek za status pooblaščenega gospodarskega subjekta

Člen 26

Pogoji za sprejem zahtevka za status pooblaščenega gospodarskega subjekta

(člen 22(2) zakonika)

1.   Poleg pogojev za sprejem zahtevka iz člena 11(1) se od vložnika, ki zaprosi za status pooblaščenega gospodarskega subjekta (AEO), zahteva, da skupaj z zahtevkom predloži izpolnjen vprašalnik za samooceno, ki mu ga zagotovijo carinski organi.

2.   Gospodarski subjekt vloži en sam zahtevek za status AEO, ki zajema vse njegove stalne poslovne enote na carinskem območju Unije.

Člen 27

Pristojni carinski organ

(tretji pododstavek člena 22(1) zakonika)

Če pristojnega carinskega organa ni mogoče določiti v skladu s tretjim pododstavkom člena 22(1) zakonika ali členom 12 te uredbe, se zahtevek vloži pri carinskih organih države članice, v kateri ima vložnik stalno poslovno enoto in kjer se hranijo ali so dostopne informacije o njegovih splošnih logističnih dejavnostih upravljanja v Uniji, kot je navedeno v zahtevku.

Člen 28

Rok za sprejemanje odločb

(člen 22(3) zakonika)

1.   Rok za sprejetje odločbe iz prvega pododstavka člena 22(3) zakonika se lahko podaljša za največ 60 dni.

2.   Če potekajo kazenski postopki, ki zbujajo dvome o tem, ali vložnik izpolnjuje pogoje iz člena 39(a) zakonika, se rok za izdajo odločbe podaljša za čas, ki je potreben za zaključek teh postopkov.

Člen 29

Začetek veljavnosti dovoljenja AEO

(člen 22(4) zakonika)

Z odstopanjem od člena 22(4) zakonika začne dovoljenje, s katerim se podeljuje status pooblaščenega gospodarskega subjekta (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje AEO), veljati peti dan po sprejetju odločbe.

Člen 30

Pravni učinki zadržanja

(člen 23(4)(b) zakonika)

1.   Kadar se dovoljenje AEO zadrži zaradi neizpolnjevanja meril iz člena 39 zakonika, carinski organ zadrži odločbo, ki jo je sprejel v zvezi z AEO in temelji na dovoljenju AEO na splošno ali na katerem od posebnih meril, ki so privedle do zadržanja dovoljenja AEO.

2.   Zadržanje odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje, sprejete v zvezi z AEO, ne povzroči samodejnega zadržanja dovoljenja AEO.

3.   Če se odločba o osebi, ki je AEOS in pooblaščeni gospodarski subjekt za carinske poenostavitve iz člena 38(2)(a) zakonika (AEOC), zadrži v skladu s členom 16(1) zaradi neizpolnjevanja pogojev iz člena 39(d) zakonika, se njegovo dovoljenje AEOC zadrži, dovoljenje AEOS pa ostane veljavno.

Če se odločba o osebi, ki je tako AEOS kot AEOC, zadrži v skladu s členom 16(1) zaradi neizpolnjevanja pogojev iz člena 39(e) zakonika, se njegovo dovoljenje AEOS zadrži, dovoljenje AEOC pa ostane veljavno.

NASLOV II

DEJAVNIKI, NA PODLAGI KATERIH SE UPORABLJAJO UVOZNE ALI IZVOZNE DAJATVE, IN DRUGI UKREPI V ZVEZI Z BLAGOVNO MENJAVO

POGLAVJE 1

Poreklo blaga

Oddelek 1

Nepreferencialno poreklo

Člen 31

Blago, v celoti pridobljeno v posamezni državi ali na ozemlju

(člen 60(1) zakonika)

Za v celoti pridobljeno blago v posamezni državi ali na ozemlju se štejejo:

Člen 32

Blago, katerega proizvodnja vključuje več kot eno državo ali ozemlje

(člen 60(2) zakonika)

Za blago, navedeno v Prilogi 22-01, se šteje, da je bila opravljena njegova zadnja bistvena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje, v državi ali na ozemlju, na katerem se izpolnijo pravila iz navedene priloge ali ki ga ta pravila opredeljujejo.

Člen 33

Predelava ali obdelava, ki ni gospodarsko upravičena

(člen 60(2) zakonika)

Za kakršno koli predelavo ali obdelavo, opravljeno v drugi državi ali na drugem ozemlju, se šteje, da ni bila gospodarsko upravičena, če se na podlagi razpoložljivih dejstev ugotovi, da je bil namen te operacije izogibanje uporabi ukrepov iz člena 59 zakonika.

Za blago, ki je zajeto v Prilogi 22-01, se uporabljajo preostala pravila za navedeno blago za to poglavje.

Za blago, ki ni zajeto v Prilogi 22-01 se, če se za zadnjo obdelavo ali predelavo ugotovi, da ni gospodarsko upravičena, šteje, da je bila opravljena njegova zadnja bistvena gospodarsko upravičena predelava ali obdelava, katere izid je izdelava novega proizvoda ali ki predstavlja pomembno stopnjo proizvodnje, v državi ali na ozemlju, s katerega izvira večji del uporabljenih materialov, kot je določen na podlagi vrednosti uporabljenih materialov.

Člen 34

Minimalni postopki

(člen 60(2) zakonika)

Naslednji postopki ne štejejo za bistveno, gospodarsko upravičeno predelavo ali obdelavo za namen pridobitve porekla:

Člen 35

Dodatki, nadomestni deli ali orodje

(člen 60 zakonika)

1.   Za dodatke, nadomestne dele ali orodje, ki so dobavljeni z blagom iz oddelkov XVI, XVII in XVIII kombinirane nomenklature ter so del njegove standardne opreme, se šteje, da imajo enako poreklo kakor navedeno blago.

2.   Za bistvene nadomestne dele, ki se uporabljajo z blagom iz oddelkov XVI, XVII in XVIII kombinirane nomenklature, ki je bilo predhodno sproščeno v prosti promet v Uniji, se šteje, da imajo enako poreklo kakor navedeno blago, če vključitev bistvenih nadomestnih delov v fazi proizvodnje ne bi spremenila njihovega porekla.

3.   Za namene tega člena bistveni nadomestni deli pomenijo dele, ki so:

Člen 36

Nevtralne sestavine in pakiranje

(člen 60 zakonika)

1.   Pri presoji, ali ima blago poreklo v določeni državi ali ozemlju, se ne upošteva poreklo naslednjih elementov:

2.   Kadar se v skladu s splošnim pravilom 5 za razlago kombinirane nomenklature iz Priloge I k Uredbi Sveta (EGS) št. 2658/87 (11) embalažni materiali in embalaža štejejo za del izdelka za namene uvrščanja, pa se ne upoštevajo pri določanju porekla, razen če pravilo v Prilogi 22-01 za zadevno blago temelji na odstotku dodane vrednosti.

Oddelek 2

Preferencialno poreklo

Člen 37

Opredelitev pojmov

V tem oddelku se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

Pododdelek 1

Izdaja ali izdelava dokazil o poreklu

Člen 38

Sredstva za vložitev zahtevka za in izdajo informativnega potrdila INF 4

(člen 6(3)(a) zakonika)

1.   Zahtevek za izdajo informativnega potrdila INF 4 se lahko vloži tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov in mora izpolnjevati zahteve po podatkih iz Priloge 22-02.

2.   Informativno potrdilo INF 4 mora izpolnjevati podatkovne zahteve iz Priloge 22-02.

Člen 39

Sredstva za vložitev zahtevka za in izdajo dovoljenj za pooblaščenega izvoznika

(člen 6(3)(a) zakonika)

Zahtevek za status pooblaščenega izvoznika za izdelavo dokazil o preferencialnem poreklu se lahko predloži tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov, isto pa velja tudi za izdajo dovoljenja za pooblaščenega izvoznika.

Člen 40

Vložitev zahtevka za registracijo izvoznika

(člen 6(3)(a) zakonika)

Zahtevek za registracijo izvoznika se lahko vloži tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov.

Pododdelek 2

Opredelitev pojma „izdelki s poreklom“Uporaba v okviru splošnega sistema preferencialov Unije

Člen 41

Splošna načela

(člen 64(3) zakonika)

Za izdelke s poreklom v upravičeni državi štejejo:

Člen 42

Načelo teritorialnosti

(člen 64(3) zakonika)

1.   Pogoji iz tega pododdelka za pridobitev statusa izdelka s poreklom morajo biti izpolnjeni v zadevni upravičeni državi.

2.   Izraz „upravičena država“ zajema tudi teritorialno morje te države v smislu Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, vendar njegovih meja ne sme presegati (Konvencija iz Montego Baya z dne 10. decembra 1982).

3.   Če se izdelki s poreklom, izvoženi iz upravičene države v drugo državo, vrnejo, se morajo šteti za izdelke brez porekla, razen če se pristojnim organom lahko zadovoljivo dokaže, da sta izpolnjena naslednja pogoja:

Člen 43

Neposeganje v blago

(člen 64(3) zakonika)

1.   Izdelki, ki se prijavijo za sprostitev v prosti promet v Uniji, morajo biti isti kot izdelki, ki so bili izvoženi iz upravičene države, v kateri imajo poreklo. Preden se izdelki prijavijo za sprostitev v prosti promet, ne smejo biti na noben način spremenjeni ali preoblikovani, niti se na njih ne smejo opraviti nikakršni postopki, razen postopkov za ohranitev blaga v dobrem stanju ali dodajanje ali pritrjevanje oznak, nalepk, pečatov ali druge dokumentacije za zagotovitev skladnosti s specifičnimi notranjimi zahtevami, ki se uporabljajo v Uniji.

2.   Izdelki, uvoženi v upravičeno državo za namene kumulacije v skladu s členi 53, 54, 55 ali 56, morajo biti isti kot izdelki, ki so bili izvoženi iz države, v kateri imajo poreklo. Preden se prijavijo za ustrezne carinske postopke v državi uvoza, ne smejo biti na noben način spremenjeni ali preoblikovani, niti se na njih ne smejo opraviti nikakršni postopki, razen postopkov za ohranitev blaga v dobrem stanju.

3.   Izdelki se lahko skladiščijo, če ostanejo pod carinskim nadzorom v državi ali državah tranzita.

4.   Pošiljke se lahko delijo, kadar delitev opravi izvoznik ali se ta opravi na njegovo odgovornost, v kolikor zadevno blago ostane pod carinskim nadzorom v državi ali državah tranzita.“

5.   Šteje se, da so odstavki od 1 do 4 upoštevani, razen če imajo carinski organi razlog, da verjamejo nasprotno; v takih primerih lahko od deklaranta zahtevajo, da predloži dokazilo o izpolnjevanju zahtev, in sicer v kakršni koli obliki, vključno s pogodbenimi prevoznimi listinami, kot so nakladnice, ali dejanska oziroma konkretna dokazila, ki temeljijo na označevanju ali številčenju tovorkov, ali katero koli dokazilo v zvezi z blagom samim.“.

Člen 44

V celoti pridobljeni izdelki

(člen 64(3) zakonika)

1.   Za v celoti pridobljene v upravičeni državi štejejo:

2.   Izraza „njena plovila“ in „njene predelovalne ladje“ v odstavku 1(h) in (i) se uporabljata samo za plovila in predelovalne ladje, ki izpolnjujejo vse izmed naslednjih zahtev:

3.   Posamična pogoja iz odstavka 2 sta lahko izpolnjena v državah članicah ali različnih upravičenih državah, v kolikor vse zadevne upravičene države uživajo ugodnosti regionalne kumulacije v skladu s členom 55(1) in (5). V tem primeru se šteje, da imajo izdelki poreklo tiste upravičene države, pod katere zastavo pluje plovilo ali predelovalna ladja v skladu s točko (b) odstavka 2.

Prvi pododstavek se uporablja samo, če so izpolnjeni pogoji iz člena 55(2)(a), (c) in (d).

Člen 45

Zadostno obdelani ali predelani izdelki

(člen 64(3) zakonika)

1.   Brez poseganja v člena 47 in 48 se za izdelke, ki niso v celoti pridobljeni v zadevni upravičeni državi v smislu člena 44, šteje, da imajo poreklo te države, če so za zadevno blago izpolnjeni pogoji s seznama v Prilogi 22-03.

2.   Če se izdelek, ki je pridobil status izdelka s poreklom v državi v skladu z odstavkom 1, v tej državi nadalje obdela in se uporablja kot material pri izdelavi drugega izdelka, se materiali brez porekla, ki bi lahko bili uporabljeni pri njegovi izdelavi, ne upoštevajo.

Člen 46

Povprečja

(člen 64(3) zakonika)

1.   Izpolnjevanje zahtev iz člena 45(1) se preveri za vsak izdelek posebej.

Vendar se lahko v primeru, ko določeno pravilo temelji na izpolnjevanju zahteve glede največje dovoljene vsebnosti materialov brez porekla, vrednost materialov brez porekla izračuna na podlagi povprečnih vrednosti, kot je opisano v odstavku 2, da se upoštevajo nihanja v stroških in deviznih tečajih.

2.   V primeru iz drugega pododstavka odstavka 1 se povprečna cena izdelka franko tovarna in povprečna vrednost uporabljenih materialov brez porekla izračunata tako, da se seštejejo vse cene franko tovarna, zaračunane za vse prodaje izdelkov v predhodnem poslovnem letu, oziroma tako, da se sešteje vrednost vseh materialov brez porekla, uporabljenih pri izdelavi izdelkov v predhodnem poslovnem letu, kot je opredeljeno v državi izvoznici ali, kadar podatki za celotno poslovno leto niso na voljo, v krajšem obdobju, ki ne sme biti krajše od treh mesecev.

3.   Izvozniki, ki se odločijo za izračunavanje na povprečni osnovi, morajo to metodo dosledno uporabljati med letom, ki sledi referenčnemu poslovnemu letu, ali, kadar je to primerno, med letom, ki sledi krajšemu obdobju, ki se je upoštevalo kot referenca. To metodo lahko prenehajo uporabljati, kadar ugotovijo, da so se med danim poslovnim letom ali krajšim reprezentativnim obdobjem najmanj treh mesecev prenehala nihanja v stroških ali deviznih tečajih, ki so upravičevala uporabo take metode.

4.   Povprečne vrednosti iz odstavka 2 se uporabijo kot cena franko tovarna oziroma vrednost materialov brez porekla za namen izpolnjevanja zahteve glede največje dovoljene vsebnosti materialov brez porekla.

Člen 47

Nezadostna obdelava ali predelava

(člen 64(3) zakonika)

1.   Brez poseganja v odstavek 3 se naslednji postopki štejejo za nezadostno obdelavo ali predelavo, da bi izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ne glede na to, ali so zahteve iz člena 45 izpolnjene:

2.   V odstavku 1 se postopki štejejo za preproste, kadar ne zahtevajo posebnih veščin oziroma strojev, naprav ali orodij, ki bi bili posebej izdelani ali nameščeni za izvajanje navedenih postopkov.

3.   Pri presoji, ali se predelava ali obdelava, opravljena na posameznem izdelku, šteje za nezadostno v smislu odstavka 1, se upoštevajo vsi postopki, opravljeni na tem izdelku v upravičeni državi.

Člen 48

Splošno dovoljeno odstopanje

(člen 64(3) zakonika)

1.   Z odstopanjem od člena 45 in ob upoštevanju odstavkov 2 in 3 tega člena se materiali brez porekla, ki se v skladu s pogoji s seznama iz Priloge 22-03 ne smejo uporabljati pri izdelavi določenega izdelka, vseeno lahko uporabijo, če njihova skupna vrednost ali neto masa, ocenjena za ta izdelek, ne presega:

2.   V skladu z odstavkom 1 ni dovoljeno presegati katerega koli odstotka za največjo dovoljeno vsebnost materialov brez porekla, kot je določeno v pravilih na seznamu v Prilogi 22-03.

3.   Odstavka 1 in 2 se ne uporabljata za izdelke, v celoti pridobljene v upravičeni državi v smislu člena 44. Kljub temu pa se brez poseganja v člen 47 in člen 49(2) odstopanje iz navedenih odstavkov vseeno uporablja za vsoto vseh materialov, uporabljenih pri izdelavi izdelka in za katere pravilo s seznama v Prilogi 22-03 za zadevni izdelek zahteva, da so taki materiali v celoti pridobljeni.

Člen 49

Enota kvalifikacije

(člen 64(3) zakonika)

1.   Enota kvalifikacije za uporabo določb tega pododdelka je določen izdelek, ki se šteje za osnovno enoto pri določanju uvrstitve z uporabo harmoniziranega sistema.

2.   Kadar je pošiljka sestavljena iz določenega števila enakih izdelkov, ki se uvrščajo pod isto tarifno številko harmoniziranega sistema, se pri uporabi določb tega pododdelka vsak izdelek obravnava posebej.

3.   Če je v skladu s splošnim pravilom 5 za razlago harmoniziranega sistema embalaža del izdelka zaradi uvrščanja, mora biti vključena tudi pri določanju porekla.

Člen 50

Dodatki, nadomestni deli in orodje

(člen 64(3) zakonika)

Dodatki, nadomestni deli in orodje, poslani skupaj z delom opreme, stroja, naprave ali vozila, ki so del običajne opreme in vključeni v njeno ceno franko tovarna, se štejejo za del te opreme, stroja, naprave ali vozila.

Člen 51

Garniture

(člen 64(3) zakonika)

Garniture, opredeljene v splošnem pravilu 3(b) za razlago harmoniziranega sistema, se obravnavajo kot izdelki s poreklom, kadar so vsi sestavni deli izdelki s poreklom.

Če je garnitura sestavljena iz izdelkov s poreklom in izdelkov brez porekla, se garnitura kot celota obravnava kot izdelek s poreklom, pod pogojem, da vrednost izdelkov brez porekla ne presega 15 % cene garniture franko tovarna.

Člen 52

Nevtralne sestavine

(člen 64(3) zakonika)

Da bi določili, ali ima izdelek poreklo, ni treba ugotavljati porekla naslednjih sestavin, ki bi lahko bile uporabljene pri njegovi izdelavi:

Pododdelek 3

Pravila o kumulaciji in upravljanju zalog materialovVeljavna v okviru sheme GSP Unije

Člen 53

Bilateralna kumulacija

(člen 64(3) zakonika)

Bilateralna kumulacija omogoča, da se izdelki s poreklom iz Unije štejejo kot materiali s poreklom iz upravičene države, kadar so vključeni v izdelek, ki je izdelan v tej državi, pod pogojem, da tam opravljena obdelava ali predelava presega postopke iz člena 47(1).

Členi 41 do 52 in določbe o naknadnem preverjanju dokazil o poreklu se smiselno uporabljajo za izvoz iz Unije v upravičeno državo za namene bilateralne kumulacije.

Člen 54

Kumulacija z Norveško, Švico ali Turčijo

(člen 64(3) zakonika)

1.   Kumulacija z Norveško, Švico ali Turčijo omogoča, da se izdelki s poreklom iz teh držav štejejo za materiale s poreklom iz te države, pod pogojem, da tam opravljena obdelava ali predelava presega postopke iz člena 47(1).

2.   Kumulacija z Norveško, Švico ali Turčijo se ne uporablja za izdelke, ki sodijo v poglavja 1 do 24 harmoniziranega sistema.

Člen 55

Regionalna kumulacija

(člen 64(3) zakonika)

1.   Regionalna kumulacija se uporablja za naslednje štiri ločene regionalne skupine:

2.   Regionalna kumulacija med državami znotraj iste skupine se uporablja samo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

Kadar zahtevani postopek iz dela II Priloge 22-03 ni enak za vse države, udeležene pri kumulaciji, se za namene točke (b) poreklo izdelkov, ki se izvozijo iz ene države v drugo državo regionalne skupine za namene regionalne kumulacije, določi na podlagi pravila, ki bi se uporabljalo, če bi se izdelki izvažali v Unijo.

Če so države v regionalni skupini že pred 1. januarjem 2011 izpolnile pogoje iz točk (c) in (d) prvega pododstavka, nova zaveza ni potrebna.

3.   Materiali iz seznama v Prilogi 22-04 so izključeni iz regionalne kumulacije iz odstavka 2, kadar:

4.   Regionalna kumulacija med upravičenimi državami znotraj iste regionalne skupine se uporablja samo pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v upravičeni državi, v kateri so materiali dodatno obdelani ali vgrajeni, presega postopke iz člena 47(1) in, v primeru tekstilnih izdelkov, tudi postopke iz Priloge 22-05.

Kadar pogoj iz prvega pododstavka ni izpolnjen in so materiali predmet enega ali več postopkov iz člena 47(1)(b) do (q), se za državo porekla na dokazilu o poreklu, ki se izda ali sestavi za namene izvoza izdelkov v Unijo, navede država regionalne skupine z največjim deležem vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz držav regionalne skupine.

Kadar so izdelki izvoženi brez nadaljnje obdelave ali predelave ali po tem, ko so bili v zvezi z njimi opravljeni le postopki iz člena 47(1)(a), se za državo porekla na dokazilu o poreklu, ki se izda ali sestavi za namene izvoza izdelkov v Unijo, navede upravičena država, ki je navedena na dokazilih o poreklu, ki se izdajo ali sestavijo v upravičeni državi, v kateri so bili izdelki izdelani.

5.   Na zahtevo organov upravičene države iz skupine I ali skupine III lahko Komisija odobri regionalno kumulacijo med državami teh skupin, kadar je prepričana, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Zahteva iz prvega pododstavka se podpre z dokazili, da so pogoji iz tega pododstavka izpolnjeni. Naslovi se na Komisijo. Komisija se bo glede ugoditve zahtevka odločila ob upoštevanju vseh elementov v zvezi s kumulacijo, ki se ji zdijo pomembni, vključno z materiali, ki bodo kumulirani.

6.   Če bo odobrena, bo regionalna kumulacija med upravičenimi državami skupine I ali skupine III omogočila, da se bodo materiali s poreklom iz države v eni regionalni skupini šteli kot materiali s poreklom iz države v drugi regionalni skupini, kadar bodo vključeni v tam pridobljeni izdelek, pod pogojem, da obdelava ali predelava, opravljena v slednji upravičeni državi presega postopke iz člena 47(1) in, v primeru tekstilnih izdelkov, tudi postopke iz Priloge 22-05.

Kadar pogoj iz prvega pododstavka ni izpolnjen in so materiali predmet enega ali več postopkov iz člena 47(1)(b) do (q), se za državo porekla na dokazilu o poreklu za namene izvoza izdelkov v Unijo navede država, ki je udeležena pri kumulaciji in ima največji delež vrednosti uporabljenih materialov s poreklom iz držav, ki so udeležene pri kumulaciji.

Kadar so izdelki izvoženi brez nadaljnje obdelave ali predelave ali po tem, ko so bili v zvezi z njimi opravljeni le postopki iz člena 47(1)(a), se za državo porekla na dokazilu o poreklu, ki se izda ali sestavi za namene izvoza izdelkov v Unijo, navede upravičena država, ki je navedena na dokazilih o poreklu, ki se izdajo ali sestavijo v upravičeni državi, v kateri so bili izdelki izdelani.

7.   Komisija bo v Uradnem listu Evropske unije (serije C) objavila datum začetka kumulacije iz odstavka 5 med državami iz skupine I in skupine III, države, udeležene pri tej kumulaciji, in, če je to primerno, seznam materialov, za katere se kumulacija uporablja.

8.   Členi 41 do 52, določbe o izdajanju ali sestavljanju dokazil o poreklu ter določbe o naknadnem preverjanju dokazil o poreklu se smiselno uporabljajo za izvoz iz ene upravičene države v drugo za namene regionalne kumulacije.

Člen 56

Razširjena kumulacija

(člen 64(3) zakonika)

1.   Na zahtevo organov katere koli upravičene države lahko Komisija odobri razširjeno kumulacijo med upravičeno državo in državo, s katero ima Unija v veljavi sporazum o prosti trgovini v skladu s členom XXIV Splošnega sporazuma o carinah in trgovini (GATT), pod pogojem, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Zahtevek iz prvega pododstavka vsebuje seznam materialov, ki pri kumulaciji pridejo v poštev, in je podprt z dokazili, da so pogoji iz točk (a) in (b) prvega pododstavka izpolnjeni. Naslovi se na Komisijo. Kadar pride do spremembe v materialih, ki pridejo v poštev, se predloži nov zahtevek.

Materiali, ki spadajo v poglavja 1 do 24 harmoniziranega sistema, so izključeni iz razširjene kumulacije.

2.   V primerih razširjene kumulacije iz odstavka 1 se poreklo uporabljenih materialov in dokazilo o njihovem poreklu določita v skladu s pravili iz ustreznega sporazuma o prosti trgovini. Poreklo izdelkov, ki bodo izvoženi v Unijo, se določi v skladu s pravili o poreklu iz pododdelka 2.

Da bi sestavljen izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ni potrebno, da bi bili na materialih s poreklom v državi, s katero ima Unija sklenjen sporazum o prosti trgovini, ki so bili uporabljeni v državi upravičenki pri izdelavi izdelka za izvoz v Unijo, opravljeni zadostni postopki obdelave ali predelave, pod pogojem, da obdelava ali predelava v zadevni upravičeni državi presega postopke iz člena 47(1).

3.   Komisija bo v Uradnem listu Evropske unije (serije C) objavila datum začetka razširjene kumulacije, države, udeležene pri tej kumulaciji, in seznam materialov, za katere se kumulacija uporablja.

Člen 57

Uporaba bilateralne kumulacije ali kumulacije z Norveško, Švico ali Turčijo v kombinaciji z regionalno kumulacijo

(člen 64(3) zakonika)

Kadar se bilateralna kumulacija ali kumulacija z Norveško, Švico ali Turčijo uporabi v kombinaciji z regionalno kumulacijo, dobi pridobljeni izdelek poreklo ene izmed držav članic zadevne regionalne skupine, ki je določeno v skladu s prvim in drugim pododstavkom člena 55(4) ali po potrebi v skladu s prvim in drugim pododstavkom člena 55(6).

Člen 58

Ločeno knjigovodsko izkazovanje zalog materialov izvoznikov iz Unije

(člen 64(3) zakonika)

1.   Če so bili pri obdelavi ali predelavi izdelka uporabljeni zamenljivi materiali s poreklom in taki brez porekla, lahko carinski organi držav članic na pisno zahtevo gospodarskih subjektov s sedežem na carinskem območju Unije dovolijo upravljanje materialov v Uniji z uporabo metode ločenega knjigovodskega izkazovanja za namene poznejšega izvoza v upravičeno državo v okviru bilateralne kumulacije, ne da bi bili materiali skladiščeni ločeno.

2.   Carinski organi držav članic lahko dovoljenje iz odstavka 1 izdajo pod kakršnimi koli pogoji, za katere menijo, da so primerni.

Dovoljenje se odobri samo, če se z uporabo metode iz odstavka 1 lahko zagotovi, da je število pridobljenih izdelkov, ki se lahko štejejo za „izdelke s poreklom iz Unije“, v vsakem trenutku enako številu, ki bi ga dobili z uporabo metode fizičnega ločevanja zalog.

Če se dovoljenje odobri, se metoda uporablja in njena uporaba beleži na podlagi splošnih računovodskih načel, ki se uporabljajo v Uniji.

3.   Upravičenec do metode iz odstavka 1 izda oziroma, dokler se ne začne uporabljati sistem registriranih izvoznikov, zaprosi za dokazila o poreklu za tiste količine izdelkov, ki se lahko štejejo za izdelke s poreklom iz Unije. Na zahtevo carinskih organov držav članic upravičenec da izjavo o tem, kako so bile količine vodene.

4.   Carinski organi držav članic nadzorujejo uporabo dovoljenja iz odstavka 1.

Dovoljenje lahko odvzamejo v naslednjih primerih:

Pododdelek 4

Opredelitev pojma izdelka s poreklom, ki se uporablja v okviru pravil o poreklu za namene preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je Unija enostransko sprejela za določene države ali ozemlja

Člen 59

Splošne zahteve

(člen 64(3) zakonika)

1.   . Za namene izvajanja določb glede preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je enostransko sprejela Unija v korist nekaterih držav, skupin držav ali ozemelj (v nadaljnjem besedilu: „upravičena država ali upravičeno ozemlje“), razen tistih iz pododdelka 2 tega oddelka, ter čezmorskih držav in ozemelj, povezanih z Unijo, se naslednji izdelki štejejo kot izdelki s poreklom iz upravičene države ali z upravičenega ozemlja:

2.   Za namene tega pododdelka se izdelki s poreklom iz Unije v smislu odstavka 3 tega člena, katerih obdelava ali predelava v upravičeni državi ali na upravičenem ozemlju presega postopke iz člena 62, štejejo kot izdelki s poreklom iz te upravičene države ali s tega upravičenega ozemlja.

3.   Odstavek 1 se smiselno uporablja za določanje porekla izdelkov, pridobljenih v Uniji.

Člen 60

V celoti pridobljeni izdelki

(člen 64(3) zakonika)

1.   Šteje se, da so bili v celoti pridobljeni v upravičeni državi ali na upravičenem ozemlju ali v Uniji:

2.   Izraza „njena plovila“ in „njene predelovalne ladje“ v odstavku 1(g) in (h) se uporabljata samo za plovila in predelovalne ladje, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

3.   Izraza „upravičena država ali upravičeno ozemlje“ in „Unija“ zajemata tudi teritorialne vode te upravičene države ali tega upravičenega ozemlja ali držav članic.

4.   Plovila, ki plujejo na odprtem morju, vključno s predelovalnimi ladjami, na katerih se ulovljene ribe obdelajo ali predelajo, se obravnavajo kot del ozemlja upravičene države ali upravičenega ozemlja ali države članice, ki ji pripadajo, če izpolnjujejo pogoje iz odstavka 2..

Člen 61

Zadostno obdelani ali predelani izdelki

(člen 64(3) zakonika)

Za namene člena 59 se izdelki, ki niso v celoti pridobljeni v upravičeni državi ali na upravičenem ozemlju ali Uniji, štejejo za zadosti obdelane ali predelane, če so izpolnjeni pogoji s seznama v Prilogi 22-11.

Ti pogoji za vse izdelke, za katere velja ta pododdelek, navajajo postopke obdelave ali predelave, ki jih je treba opraviti na materialih brez porekla, uporabljenih pri izdelavi teh izdelkov, uporabljajo pa se samo za takšne materiale.

Če se izdelek, ki je pridobil poreklo z izpolnitvijo pogojev s tega seznama, uporablja pri izdelavi drugega izdelka, se pogoji, ki se uporabljajo za izdelek, v katerega je ta vključen, ne uporabljajo zanj in se ne upoštevajo materiali brez porekla, ki bi bili lahko uporabljeni pri njegovi izdelavi.

Člen 62

Nezadostna obdelava ali predelava

(člen 64(3) zakonika)

1.   Brez poseganja v odstavek 2 se naslednji postopki štejejo za nezadostno obdelavo ali predelavo, da bi izdelek pridobil status izdelka s poreklom, ne glede na to, ali so zahteve iz člena 61 izpolnjene:

2.   Vsi postopki, ki se na danem izdelku opravijo v upravičeni državi ali na upravičenem ozemlju ali Uniji, se upoštevajo skupaj, ko se ugotavlja, ali se obdelava ali predelava, opravljena na tem izdelku, razume kot nezadostna v smislu odstavka 1.

Člen 63

Enota kvalifikacije

(člen 64(3) zakonika)

1.   Enota kvalifikacije za uporabo določb tega pododdelka je določen izdelek, ki se šteje za osnovno enoto, kadar se določa uvrstitev blaga ob uporabi nomenklature harmoniziranega sistema.

Iz tega sledi:

2.   Če je v skladu s splošnim pravilom 5 za razlago harmoniziranega sistema embalaža vključena v izdelek zaradi uvrščanja, mora biti vključena tudi pri določanju porekla.

Člen 64

Splošno dovoljeno odstopanje

(člen 64(3) zakonika)

1.   Z odstopanjem od določb člena 61 se materiali brez porekla lahko uporabijo pri izdelavi zadevnega izdelka, če njihova skupna vrednost ne presega 10 % cene izdelka franko tovarna.

Če pravilo na seznamu navaja enega ali več odstotkov za največjo vrednost materialov brez porekla, ki se lahko uporabijo, potem takšni odstotki ne smejo biti preseženi na podlagi uporabe prvega pododstavka.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja za izdelke, ki se uvrščajo v poglavja od 50 do 63 harmoniziranega sistema.

Člen 65

Dodatki, nadomestni deli in orodje

(člen 64(3) zakonika)

Dodatki, nadomestni deli in orodje, poslani skupaj z delom opreme, stroja, naprave ali vozila, ki so del običajne opreme in so vključeni v njeno ceno ali pa niso posebej zaračunani, se štejejo za del te opreme, stroja, naprave ali vozila.

Člen 66

Garniture

(člen 64(3) zakonika)

Garniture, opredeljene v splošnem pravilu 3 za razlago harmoniziranega sistema, se obravnavajo kot garniture s poreklom, kadar imajo poreklo vsi njihovi sestavni deli. Kljub temu pa se takrat, kadar je garnitura sestavljena iz izdelkov s poreklom in brez njega, šteje, da ima garnitura kot celota poreklo, če vrednost izdelkov brez porekla ne presega 15 % cene garniture franko tovarna.

Člen 67

Nevtralne sestavine

(člen 64(3) zakonika)

Da bi določili, ali ima izdelek poreklo, ni treba ugotavljati porekla za naslednje sestavine, ki bi lahko bile uporabljene pri njegovi izdelavi:

Pododdelek 5

Zahteve glede ozemlja, ki se uporabljajo v okviru pravil o poreklu za namene preferencialnih tarifnih ukrepov, ki jih je Unija enostransko sprejela za določene države ali ozemlja

Člen 68

Načelo teritorialnosti

(člen 64(3) zakonika)

Pogoji za pridobitev statusa blaga s poreklom iz pododdelka 4 in tega pododdelka morajo biti v upravičeni državi ali na upravičenem ozemlju ali v Uniji izpolnjeni neprekinjeno.

Če se izdelki s poreklom, izvoženi iz upravičene države ali z upravičenega ozemlja ali iz Unije v drugo državo, vrnejo, se morajo šteti za izdelke brez porekla, razen če se pristojnim organom lahko zadovoljivo dokaže, da sta izpolnjena naslednja pogoja:

Člen 69

Neposredni prevoz

(člen 64(3) zakonika)

1.   Kot neposredni prevoz iz upravičene države ali z upravičenega ozemlja v Unijo ali iz Unije v upravičeno državo ali na upravičeno ozemlje se šteje naslednje:

2.   Kot dokazilo, da so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1(b), je treba pristojnim carinskim organom predložiti kar koli od naslednjega:

Člen 70

Razstave

(člen 64(3) zakonika)

1.   Izdelki s poreklom, ki se pošiljajo iz upravičene države ali z upravičenega ozemlja na razstavo v drugo državo in so po razstavi prodani za uvoz v Unijo, so pri uvozu upravičeni do uporabe tarifnih preferencialov, navedenih v členu 59, če izpolnjujejo pogoje iz pododdelka 4 in tega pododdelka, ki jim podelijo poreklo iz upravičene države ali z upravičenega ozemlja, in če se pristojnim carinskim organom Unije zadovoljivo dokaže, da:

2.   Potrdilo o gibanju blaga EUR.1 mora biti predloženo carinskim organom Unije na običajen način. Na njem morata biti navedena ime in naslov razstave. Po potrebi se lahko zahtevajo dodatna dokumentarna dokazila o naravi izdelkov in o pogojih, pod katerimi so bili razstavljeni.

3.   Odstavek 1 se uporablja za vse trgovinske, industrijske, kmetijske ali obrtne razstave, sejme ali podobne javne prireditve ali prikaze, ki niso organizirani za zasebne namene v trgovinah ali poslovnih prostorih zaradi prodaje tujih izdelkov in med katerimi izdelki ostanejo pod carinskim nadzorom.

POGLAVJE 2

Carinska vrednost blaga

Člen 71

Poenostavitev

(člen 73 zakonika)

1.   Dovoljenje iz člena 73 zakonika se lahko odobri, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Odobritev dovoljenja je odvisna od tega, ali vložnik izpolnjuje naslednje pogoje:

NASLOV III

CARINSKI DOLG IN ZAVAROVANJE

POGLAVJE 1

Nastanek carinskega dolga

Oddelek 1

Določbe, ki so skupne za carinski dolg, nastal pri uvozu ali izvozu

Pododdelek 1

Pravila za izračun zneska uvozne ali izvozne dajatve

Člen 72

Izračun zneska uvozne dajatve za oplemenitene proizvode iz postopka aktivnega oplemenitenja

(člen 86(3) zakonika)

1.   Da se določi znesek uvoznih dajatev, ki se obračuna na oplemenitene proizvode v skladu s členom 86(3) zakonika, se količina blaga, danega v postopek aktivnega oplemenitenja, za katero se šteje, da je prisotna v oplemenitenih proizvodih, pri katerih je nastal carinski dolg, določi v skladu z odstavki 2 do 6.

2.   Količinska metoda iz odstavkov 3 in 4 se uporabi v naslednjih primerih:

3.   V primeru iz odstavka 2(a) se količina blaga, danega v postopek aktivnega oplemenitenja, za katero se šteje, da je prisotna v oplemenitenih proizvodih, pri katerih je nastal carinski dolg, določi kot odstotek oplemenitenih proizvodov, pri katerih je nastal carinski dolg, glede na celotno količino oplemenitenih proizvodov, nastalih z oplemenitenjem, v primerjavi s celotno količino blaga, danega v postopek aktivnega oplemenitenja.

4.   V primeru iz odstavka 2(b) se količina blaga, danega v postopek aktivnega oplemenitenja, za katero se šteje, da je prisotna v oplemenitenih proizvodih, pri katerih je nastal carinski dolg, določi kot odstotek glede na celotno količino blaga, danega v postopek oplemenitenja, ki se izračuna z množenjem naslednjih dejavnikov:

5.   Blago, dano v postopek, ki se med oplemenitenjem uniči in izgubi, zlasti z izhlapevanjem, sušenjem, sublimacijo ali uhajanjem, se ne upošteva pri uporabi količinske metode.

6.   Z izjemo primerov iz odstavka 2 se v vseh drugih primerih uporabi vrednostna metoda v skladu z drugim, tretjim in četrtim pododstavkom.

Količina blaga, danega v postopek aktivnega oplemenitenja, za katero se šteje, da je prisotna v oplemenitenih proizvodih, pri katerih je nastal carinski dolg, določi kot odstotek glede na celotno količino blaga, nastalega z oplemenitenjem, ki se izračuna z množenjem naslednjih dejavnikov:

Za namene uporabe vrednostne metode se vrednost oplemenitenih proizvodov določi na podlagi trenutnih cen franko tovarna na carinskem območju Unije, ali, če takšnih cen franko tovarna ni mogoče določiti, na podlagi trenutnih prodajnih cen enakih ali podobnih proizvodov na carinskem območju Unije. Cene, ki veljajo med strankami, ki se zdijo povezane ali ki imajo medsebojni kompenzacijski dogovor, se ne smejo uporabiti za določitev vrednosti oplemenitenih proizvodov, razen če je določeno, da navedena medsebojna povezava nanje ne vpliva.

Kadar vrednosti oplemenitenih proizvodov ni mogoče določiti v skladu s tretjim pododstavkom, se določi s katero koli smiselno metodo.

Člen 73

Uporaba določb o postopku posebne rabe za oplemenitene proizvode iz postopka aktivnega oplemenitenja

(člen 86(3) zakonika)

1.   Za namene uporabe člena 86(3) zakonika je pri določitvi zneska uvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu za oplemenitene proizvode iz postopka aktivnega oplemenitenja, blago, dano v ta postopek, upravičeno do izvzetja od dajatve ali znižane stopnje uvozne dajatve zaradi njegove posebne rabe, ki bi se uporabila za to blago, če bi bilo dano v postopek posebne rabe v skladu s členom 254 zakonika.

2.   Odstavek 1 se uporablja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 74

Uporaba preferencialne tarifne obravnave za blago, dano v postopek aktivnega oplemenitenja

(člen 86(3) zakonika)

Za namene uporabe člena 86(3) zakonika je uvoženo blago, ki v trenutku sprejema carinske deklaracije za dajanje blaga v postopek aktivnega oplemenitenja izpolnjuje pogoje za preferencialno tarifno obravnavo v okviru tarifnih kvot in plafonov, upravičeno do katere koli preferencialne tarifne obravnave, predvidene za enako blago v trenutku sprejema deklaracije za sprostitev v prosti promet.

Člen 75

Posebne uvozne dajatve na oplemenitene proizvode iz postopka pasivnega oplemenitenja ali nadomestne proizvode

(člen 86(5) zakonika)

Kadar se za oplemenitene proizvode iz postopka pasivnega oplemenitenja ali nadomestne proizvode uporabljajo posebne uvozne dajatve, se znesek uvozne dajatve izračuna na podlagi carinske vrednosti oplemenitenih proizvodov v času sprejema carinske deklaracije za sprostitev v prosti promet, od česar se odšteje statistična vrednost ustreznega blaga na začasnem izvozu na dan, ko je bilo dano v postopek pasivnega oplemenitenja, pomnožena z zneskom uvozne dajatve, ki se uporablja za oplemenitene ali nadomestne proizvode, ter deljena s carinsko vrednostjo oplemenitenih ali nadomestnih proizvodov.

Člen 76

Odstopanje od izračuna zneska uvozne dajatve za oplemenitene proizvode iz postopka aktivnega oplemenitenja

(člen 86(3) in člen 86(4) zakonika)

Člen 86(3) zakonika se uporablja, ne da bi deklarant to zahteval, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

Pododdelek 2

Rok za določitev kraja, kjer je nastal carinski dolg

Člen 77

Rok za določitev kraja, kjer je nastal carinski dolg v postopku tranzita Unije

(člen 87(2) zakonika)

Za blago v postopku tranzita Unije velja eden od naslednjih rokov iz člena 87(2) zakonika:

Člen 78

Rok za določitev kraja, kjer je nastal carinski dolg v postopku tranzita v skladu s Konvencijo TIR

(člen 87(2) zakonika)

Za blago, ki je dano v postopek tranzita v skladu s Carinsko konvencijo o mednarodnem prevozu blaga na podlagi TIR zvezkov, vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Konvencija TIR), je rok iz člena 87(2) zakonika sedem mesecev od najpoznejšega datuma, na katerega bi blago moralo biti predloženo namembnemu carinskemu uradu ali carinskemu uradu izstopa.

Člen 79

Rok za določitev kraja, kjer je nastal carinski dolg v postopku tranzita v skladu s Konvencijo ATA ali Istanbulsko konvencijo

(člen 87(2) zakonika)

Za blago, ki je dano v postopek tranzita v skladu s Carinsko konvencijo o zvezku ATA za začasen uvoz blaga, sklenjeno 6. decembra 1961 v Bruslju, vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Konvencija ATA), ali s Konvencijo o začasnem uvozu, vključno z vsemi poznejšimi spremembami Konvencije (v nadaljnjem besedilu: Istanbulska konvencija), je rok iz člena 87(2) zakonika sedem mesecev od datuma, na katerega bi blago moralo biti predloženo namembnemu carinskemu uradu.

Člen 80

Rok za določitev kraja, kjer je nastal carinski dolg v postopkih, ki niso postopki tranzita

(člen 87(2) zakonika)

Za blago, ki je bilo dano v posebni postopek, ki ni postopek tranzita, ali za blago, ki je v začasni hrambi, je rok iz člena 87(2) zakonika sedem mesecev po izteku katerega koli od naslednjih obdobij:

POGLAVJE 2

Zavarovanje morebitnega ali obstoječega carinskega dolga

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 81

Primeri, v katerih se ne zahteva zavarovanje za blago, dano v postopek začasnega uvoza

(člen 89(8)(c) zakonika)

Dajanje blaga v postopek začasnega uvoza ne sme biti odvisno od predložitve zavarovanja v naslednjih primerih:

Člen 82

Zavarovanje v obliki izjave poroka

(člen 94, člen 22(4) in člen 6(3)(a) zakonika)

1.   Kadar se zavarovanje predloži v obliki izjave poroka in se lahko uporablja v več kot eni državi članici, mora porok navesti službeni naslov ali imenovati zastopnika v vsaki državi članici, v kateri se zavarovanje lahko uporabi.

2.   Razveljavitev odobritve poroka ali izjave poroka začne veljati 16. dan po datumu, ko je porok prejel odločbo o razveljavitvi, ali po datumu, za katerega se šteje, da je porok to odločbo prejel.

3.   Preklic izjave poroka začne veljati 16. dan po datumu, ko porok carinski urad, pri katerem je bilo zavarovanje predloženo, obvesti o preklicu.

4.   Kadar se predloži zavarovanje, ki zajema eno samo operacijo (v nadaljnjem besedilu: posamezno zavarovanje) v obliki kuponov, se lahko opravi z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov.

Člen 83

Oblike zavarovanja, ki niso gotovinski depozit ali izjava poroka

(člen 92(1)(c) zakonika)

1.   Oblike zavarovanja, ki niso gotovinski depozit ali izjava poroka, so:

2.   Oblike zavarovanj iz odstavka 1 se ne sprejmejo za dajanje blaga v postopek tranzita Unije.

3.   Države članice sprejmejo oblike zavarovanja iz odstavka 1, če so sprejemljive v skladu z nacionalno zakonodajo.

Oddelek 2

Splošno zavarovanje in opustitev zavarovanja

Člen 84

Znižanje stopnje splošnega zavarovanja in opustitev zavarovanja

(člen 95(2) zakonika)

1.   Dovoljenje za uporabo splošnega zavarovanja, katerega znesek je znižan na 50 % referenčnega zneska, se odobri, če vložnik izkaže, da izpolnjuje naslednje pogoje:

2.   Dovoljenje za uporabo splošnega zavarovanja, katerega znesek je znižan na 30 % referenčnega zneska, se odobri, če vložnik izkaže, da izpolnjuje naslednje pogoje:

3.   Opustitev zavarovanja se odobri, če vložnik izkaže, da izpolnjuje naslednje zahteve:

4.   Če je bil vložnik ustanovljen pred manj kot tremi leti, se zahteva iz odstavkov 1(d), 2(e) in 3(j) oceni na podlagi evidenc in informacij, ki so na voljo.

Oddelek 3

Določbe za postopek tranzita Unije in postopek na podlagi Istanbulske konvencije in Konvencije ATA

Člen 85

Oprostitev obveznosti poroka v postopku tranzita Unije

(člen 6(2), člen 6(3)(a) in člen 98 zakonika)

1.   Kadar postopek tranzita Unije ni bil zaključen, carinski organi države članice odhoda v devetih mesecih predpisanega roka za predložitev blaga namembnemu carinskemu uradu obvestijo poroka, da postopek ni bil zaključen.

2.   Če postopek tranzita Unije ni bil zaključen, carinski organi, določeni v skladu s členom 87 zakonika, v treh letih od datuma sprejema tranzitne deklaracije obvestijo poroka, da se od njega zahteva ali se bo morda zahtevalo plačilo dolga, za katerega odgovarja v zvezi z zadevno operacijo tranzita Unije.

3.   Porok je prost svojih obveznosti, če mu katero koli od obvestil iz odstavkov 1 in 2 ni bilo izdano pred iztekom roka.

4.   Kadar je eno od obvestil izdano, je porok obveščen o izterjavi dolga ali o zaključku postopka.

5.   Skupne podatkovne zahteve za obvestila iz odstavka 1 so določene v Prilogi 32-04.

Skupne podatkovne zahteve za obvestila iz odstavka 2 so določene v Prilogi 32-05.

6.   V skladu s členom 6(3)(a) zakonika se lahko obvestilo iz odstavkov 1 in 2 opravi z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov.

Člen 86

Zahtevek za plačilo, ki se zahteva od garantnega združenja za blago, zajeto z zvezkom ATA, in obvestilo o nezaključku zvezkov CPD garantnemu združenju v postopku Konvencije ATA in Istanbulske konvencije

(člen 6(2), člen 6(3)(a) in člen 98 zakonika)

1.   Če ena od obveznosti na podlagi zvezka ATA ali zvezka CPD ni izpolnjena, carinski organi uredijo dokumente za začasni uvoz (v nadaljnjem besedilu „zahtevek za plačilo, ki se zahteva od garantnega združenja“ oziroma „obvestilo o nezaključku postopka“) v skladu s členi 9, 10 in 11 Priloge A k Istanbulski konvenciji ali, če je primerno, v skladu s členi 7, 8 in 9 Konvencije ATA.

2.   Znesek uvoznih dajatev in davkov, ki izhajajo iz zahtevka za plačilo, ki se zahteva od garantnega združenja, se izračuna po vzorcu obrazca za obračun davka.

3.   Skupne podatkovne zahteve za zahtevek za plačilo, ki se zahteva od garantnega združenja, iz odstavka 1 so določene v Prilogi 33-01.

4.   Skupne podatkovne zahteve za obvestilo o nezaključku zvezkov CPD iz odstavka 1 so določene v Prilogi 33-02.

5.   V skladu s členom 6(3)(a) zakonika se lahko zahtevek za plačilo, ki se zahteva od garantnega združenja, in obvestilo o nezaključku zvezkov CPD pošljeta zadevnemu garantnemu združenju z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov.

POGLAVJE 3

Izterjava in plačilo dajatev ter povračilo in odpust zneska uvozne in izvozne dajatve

Oddelek 1

Določitev zneska uvozne ali izvozne dajatve, obvestilo o carinskem dolgu in vknjižba

Pododdelek 1

Obvestilo o carinskem dolgu in zahtevku za plačilo od garantnega združenja

Člen 87

Sredstva obveščanja o carinskem dolgu

(člen 6(3)(a) zakonika)

Obvestilo o carinskem dolgu v skladu s členom 102 zakonika se lahko opravi z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov.

Člen 88

Oprostitev od obveščanja o carinskem dolgu

(člen 102(1)(d) zakonika)

1.   Carinski organi lahko opustijo obveščanje o carinskem dolgu, ki nastane zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz členov 79 ali 82 zakonika, kadar je znesek uvozne ali izvozne dajatve nižji od 10 EUR.

2.   Kadar je bil v prvotnem obvestilu o carinskem dolgu znesek uvozne ali izvozne dajatve nižji od zneska plačljivih uvoznih ali izvoznih dajatev, lahko carinski organi opustijo obveščanje o carinskem dolgu za razliko med navedenima zneskoma, če ta znaša manj kot 10 EUR.

3.   Omejitev 10 EUR iz odstavkov 1 in 2 se uporablja za posamezne izterjave.

Oddelek 2

Plačilo zneska uvozne ali izvozne dajatve

Člen 89

Zadržanje roka za plačilo v primeru zahtevka za odpust

(člen 108(3)(a) zakonika)

1.   Carinski organi zadržijo rok za plačilo zneska uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu, dokler ne sprejmejo odločbe v zvezi z zahtevkom za odpust, pod pogojem, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Kadar blago, ki je predmet zahtevka za odpust, ni več pod carinskim nadzorom v času predložitve zahtevka, se predloži zavarovanje.

3.   Z odstopanjem od odstavka 2 carinski organi ne zahtevajo zavarovanja, če se ugotovi, da bi lahko tako zavarovanje dolžniku povzročilo hujše gospodarske ali socialne težave.

Člen 90

Zadržanje roka za plačilo v primeru blaga, ki se odvzame, uniči ali odstopi državi

(člen 108(3)(b) zakonika)

Carinski organi zadržijo rok za plačilo zneska uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu, do končne odločitve o odvzemu, uničenju ali odstopu blaga, če je blago še vedno pod carinskim nadzorom in se odvzame, uniči ali odstopi državi, carinski organi pa menijo, da so pogoji za odvzem, uničenje ali odstop verjetno izpolnjeni.

Člen 91

Zadržanje roka za plačilo v primeru carinskega dolga, ki nastane zaradi neizpolnjevanja

(člen 108(3)(c) zakonika)

1.   Carinski organi zadržijo rok za plačilo za osebo iz člena 79(3)(a) zakonika za znesek uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu, če je carinski dolg nastal zaradi neizpolnjevanja iz člena 79 zakonika, pod pogojem, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Pogoj za odobritev zadržanja osebi, za katero se odobri, je predložitev zavarovanja za znesek zadevne uvozne ali izvozne dajatve, razen v katerem koli od naslednjih primerov:

3.   Zadržanje se časovno omeji na eno leto. Vseeno pa carinski organi ta rok lahko podaljšajo zaradi utemeljenih razlogov.

Oddelek 3

Povračilo in odpust

Pododdelek 1

Splošne določbe in postopek

Člen 92

Zahtevek za povračilo ali odpust

(člen 6(3)(a), člen 22(1) in člen 103 zakonika)

1.   Z odstopanjem od tretjega pododstavka člena 22(1) zakonika se zahtevek za povračilo ali odpust uvoznih ali izvoznih dajatev iz člena 116 zakonika predloži pristojnemu carinskemu organu države članice, ki je obvestil dolžnika o carinskem dolgu.

2.   Zahtevek iz odstavka 1 se lahko vloži tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov v skladu z določbami v zadevni državi članici.

Člen 93

Dodatne informacije, če je blago v drugi državi članici

(člen 6(2) in člen 6(3)(a) zakonika)

Skupne podatkovne zahteve za zahtevo po dodatnih informacijah, če je blago v drugi državi članici, so določene v Prilogi 33-06.

Zahteva po dodatnih informacijah iz prvega pododstavka se lahko pošlje tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov.

Člen 94

Sredstva obveščanja glede odločbe o povračilu ali odpustu

(člen 6(3)(a) zakonika)

O odločbi o povračilu ali odpustu uvozne ali izvozne dajatve se lahko zadevna oseba obvesti tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov.

Člen 95

Skupne podatkovne zahteve v zvezi s formalnostmi, če se blago nahaja v drugi državi članici

(člen 6(2) zakonika)

Skupne podatkovne zahteve za odgovor na zahtevo po informacijah o zaključku formalnosti, če se zahtevek za povračilo ali odpust nanaša na blago, ki se nahaja v drugi državi članici kot v tisti, v kateri je bilo poslano obvestilo o carinskem dolgu, so določeni v Prilogi 33-07.

Člen 96

Sredstva pošiljanja informacij o zaključku formalnosti, če se blago nahaja v drugi državi članici

(člen 6(3)(a) zakonika)

Odgovor iz člena 95 se lahko pošlje tudi kako drugače kot s tehnikami elektronske obdelave podatkov.

Člen 97

Podaljšanje roka za sprejetje odločbe o povračilu ali odpustu

(člen 22(3) zakonika)

Kadar se uporablja prvi pododstavek člena 116(3) zakonika ali točka (b) drugega pododstavka člena 116(3) zakonika, se rok za sprejetje odločbe o povračilu ali odpustu zadrži, dokler zadevna država članica ne prejme obvestila o odločbi Komisije ali obvestila Komisije o vračilu spisa zaradi razlogov iz člena 98(6).

Kadar se uporablja točka (b) drugega pododstavka člena 116(3) zakonika, se rok za sprejetje odločbe o povračilu ali odpustu zadrži, dokler zadevna država članica ne prejme obvestila o odločitvi Komisije o primeru, v katerem gre za primerljiva dejanska in pravna vprašanja.

Pododdelek 2

Odločitve Komisije

Člen 98

Predložitev zadeve v odločitev Komisiji

(člen 116(3) zakonika)

1.   Država članica pred predložitvijo zadeve zadevno osebo obvesti o svoji nameri, da zadevo predloži Komisiji, in ji da na voljo 30 dni, da podpiše izjavo, ki potrjuje, da je zadevo prebrala, in navaja, da nima ničesar dodati, ali našteva vse dodatne informacije, za katere meni, da bi jih bilo treba vključiti. Če zadevna oseba te izjave ne predloži v teh 30 dneh, zanjo velja, da je dokumentacijo prebrala in nima ničesar dodati.

2.   Kadar država članica predloži zadevo v odločitev Komisiji v primerih iz člena 116(3) zakonika, zadeva vključuje vsaj naslednje:

3.   Komisija državi članici potrdi prejem zadeve takoj, ko jo prejme.

4.   Komisija da vsem državam članicam na razpolago kopijo povzetka zadeve iz odstavka 2(a) v 15 dneh od datuma, ko je zadevo prejela.

5.   Kadar informacije, ki jih je poslala država članica, Komisiji ne zadostujejo za sprejetje odločitve, lahko Komisija od države članice zahteva dodatne informacije.

6.   Komisija zadevo vrne državi članici, za zadevo pa velja, da sploh ni bila predložena Komisiji, v katerem koli od naslednjih primerov:

Člen 99

Pravica zadevne osebe do izjave

(člen 116(3) zakonika)

1.   Kadar namerava Komisija sprejeti negativno odločitev v primerih iz člena 116(3) zakonika, zadevni osebi svoje zadržke sporoči pisno, skupaj s sklicem na vse dokumente in informacije, na katerih ti zadržki temeljijo. Komisija obvesti zadevno osebo o njeni pravici do dostopa do zadeve.

2.   Komisija obvesti zadevno državo članico o svoji nameri in pisnem sporočilu iz odstavka 1.

3.   Zadevni osebi bo dana možnost, da svoje stališče v pisni obliki predloži Komisiji v roku 30 dni od datuma, ko je prejela sporočilo iz odstavka 1.

Člen 100

Roki

(člen 116(3) zakonika)

1.   Komisija o upravičenosti povračila ali odpusta odloči v devetih mesecih od datuma prejema zadeve iz člena 98(1).

2.   Če se Komisiji zdi potrebno državo članico prositi za dodatne informacije, kakor je določeno v členu 98(5), se obdobje iz odstavka 1 podaljša za enako obdobje, kot je obdobje med datumom, na katerega je Komisija poslala zahtevo po dodatnih informacijah, in datumom, ko je te informacije prejela. Komisija o podaljšanju obvesti zadevno osebo.

3.   Če Komisija vodi preiskavo, da bi sprejela odločitev, se obdobje iz odstavka 1 podaljša za čas, ki je potreben za dokončanje preiskave. Takšno podaljšanje ne presega devet mesecev. Komisija obvesti državo članico in zadevno osebo o datumih začetka in zaključka preiskave.

4.   Kadar namerava Komisija sprejeti negativno odločitev iz člena 99(1) se obdobje iz odstavka 1 podaljša za 30 dni.

Člen 101

Obvestilo o odločitvi

(člen 116(3) zakonika)

1.   Komisija zadevno državo članico čim prej obvesti o svoji odločitvi, v vsakem primeru pa v 30 dneh po izteku roka iz člena 100(1).

2.   Carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, odločbo izda na podlagi odločitve Komisije, o kateri je ta obvestila državo članico v skladu z odstavkom 1.

Država članica, pod nadzorom katere je carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, Komisijo o tem ustrezno obvesti in ji pošlje izvod zadevne odločbe.

3.   Če je odločitev v primerih iz člena 116(3) zakonika pozitivna za zadevno osebo, lahko Komisija opredeli pogoje, pod katerimi carinski organi povrnejo ali odpustijo dajatev v primerih, ko gre za primerljiva dejanska in pravna vprašanja.

Člen 102

Posledice nesprejetja odločitve ali neobveščanja o taki odločitvi

(člen 116(3) zakonika)

Če Komisija ne sprejme odločitve v roku iz člena 100 ali zadevne države članice ne obvesti v roku iz člena 101(1), carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, sprejme odločbo, ki je za osebo pozitivna.

POGLAVJE 4

Ugasnitev carinskega dolga

Člen 103

Napake, ki ne vplivajo pomembneje na pravilno izvajanje carinskega postopka

(člen 124(1)(h)(i) zakonika)

Naslednje situacije se štejejo za napako, ki ne vpliva pomembneje na pravilno izvajanje carinskega postopka:

NASLOV IV

BLAGO, VNESENO NA CARINSKO OBMOČJE UNIJE

POGLAVJE 1

Vstopna skupna deklaracija

Člen 104

Opustitev obveznosti vložitve vstopne skupne deklaracije

(člen 127(2)(b) zakonika)

1.   Vložitev vstopne skupne deklaracije se opusti v zvezi z naslednjim blagom:

2.   Do 31. decembra 2020 se vložitev vstopne skupne deklaracije opusti v zvezi z blagom v poštnih pošiljkah, katerih masa ne presega 250 gramov.

Kadar se blago v poštnih pošiljkah, katerih masa ne presega 250 gramov, vnese na carinsko območje Unije, ne da bi bilo zajeto v vstopno skupno deklaracijo, se kazni ne uporabljajo. Analiza tveganja se izvede ob predložitvi blaga in, kadar je na voljo, na podlagi deklaracije za začasno hrambo ali carinske deklaracije, ki zajema to blago.

Komisija do 31. decembra 2020 pregleda stanje blaga v poštnih pošiljkah v skladu s tem odstavkom, da bi izvedla prilagoditve, ki se zdijo potrebne, ob upoštevanju uporabe elektronskih sredstev s strani izvajalcev poštnih storitev pri gibanju blaga.

Člen 105

Roki za vložitev vstopne skupne deklaracije pri pomorskem prevozu

(člen 127(3) in (7) zakonika)

Kadar se blago vnese na carinsko območje Unije po morju, se vstopna skupna deklaracija vloži v naslednjih rokih:

Člen 106

Roki za vložitev vstopne skupne deklaracije pri prevozu po zraku

(člen 127(3) in (7) zakonika)

1.   Kadar se blago vnese na carinsko območje Unije po zraku, se vstopna skupna deklaracija vloži takoj, ko je to mogoče.

Minimalen nabor podatkov v vstopni skupni deklaraciji se vloži najpozneje pred natovarjanjem blaga na zrakoplov, s katerim bo vneseno na carinsko območje Unije.

2.   Če je bil v roku iz drugega pododstavka odstavka 1 predložen minimalen nabor podatkov v vstopni skupni deklaraciji, se druge navedbe predložijo v naslednjih rokih:

Člen 107

Roki za vložitev vstopne skupne deklaracije pri prevozu po železnici

(člen 127(3) in (7) zakonika)

Kadar se blago vnese na carinsko območje Unije po železnici, se vstopna skupna deklaracija vloži v naslednjih rokih:

Člen 108

Roki za vložitev vstopne skupne deklaracije pri prevozu po cesti

(člen 127(3) in (7) zakonika)

Kadar je blago vneseno na carinsko območje Unije po cesti, se vstopna skupna deklaracija vloži najpozneje eno uro pred prihodom blaga na kraj, za katerega je pristojen carinski urad prvega vstopa.

Člen 109

Roki za vložitev vstopne skupne deklaracije pri prevozu po celinskih plovnih poteh

(člen 127(3) in (7) zakonika)

Kadar je blago vneseno na carinsko območje Unije po celinskih plovnih poteh, se vstopna skupna deklaracija vloži najpozneje dve uri pred prihodom blaga na kraj, za katerega je pristojen carinski urad prvega vstopa.

Člen 110

Roki za vložitev vstopne skupne deklaracije pri kombiniranem prevozu

(člen 127(3) in (7) zakonika)

Kadar je blago vneseno na carinsko območje Unije na prevoznem sredstvu, ki se samo prevaža na aktivnem prevoznem sredstvu, je rok za vložitev vstopne skupne deklaracije rok, ki velja za aktivno prevozno sredstvo.

Člen 111

Roki za vložitev vstopne skupne deklaracije v primeru višje sile

(člen 127(3) in (7) zakonika)

Roki iz členov 105 do 109 se v primeru višje sile ne uporabljajo.

Člen 112

Predložitev navedb v vstopni skupni deklaraciji s strani drugih oseb v posebnih primerih v zvezi s prevozom po morju ali celinskih plovnih poteh

(člen 127(6) zakonika)

1.   Če je ena ali več oseb, ki ni prevoznik, pri prevozu po morju ali celinskih plovnih poteh za isto blago sklenila eno ali več dodatnih prevoznih pogodb, zajetih v eni ali več nakladnicah, in oseba, ki izda nakladnico, navedb, ki se zahtevajo za vstopno skupno deklaracijo, ne da na voljo svojemu pogodbenemu partnerju, ki mu nakladnico izda, ali njegovemu pogodbenemu partnerju, s katerim je sklenil dogovor o sočasnem natovarjanju blaga, oseba, ki zahtevanih navedb ne da na razpolago, te navedbe predloži carinskemu uradu prvega vstopa v skladu s členom 127(6) zakonika.

Če prejemnik, naveden na nakladnici, ki ne zajema dodatnih nakladnic, navedb, ki se zahtevajo za vstopno skupno deklaracijo, ne da na voljo osebi, ki to nakladnico izda, ta oseba te navedbe predloži carinskemu uradu prvega vstopa.

2.   Vsaka oseba, ki predloži navedbe iz člena 127(5) zakonika, je odgovorna za navedbe, ki jih je predložila v skladu s členom 15(2)(a) in (b) zakonika.

Člen 113

Predložitev navedb v vstopni skupni deklaraciji s strani drugih oseb v posebnih primerih v zvezi s prevozom po zraku

(člen 127(6) zakonika)

1.   Če je ena ali več oseb, ki ni prevoznik, pri prevozu po zraku za isto blago sklenila eno ali več dodatnih prevoznih pogodb, zajetih v enemu ali več letalskih tovornih listih, in oseba, ki izda letalski tovorni list, navedb, ki se zahtevajo za vstopno skupno deklaracijo, ne da na voljo svojemu pogodbenemu partnerju, ki mu letalski tovorni list izda, ali njegovemu pogodbenemu partnerju, s katerim je sklenil dogovor o sočasnem natovarjanju blaga, oseba, ki zahtevanih navedb ne da na razpolago, te navedbe predloži carinskemu uradu prvega vstopa v skladu s členom 127(6) zakonika.

2.   Kadar se v primeru prevoza po zraku blago giblje po pravilih iz aktov Svetovne poštne zveze in izvajalec poštnih storitev prevozniku ne da na voljo navedb, ki se zahtevajo za vstopno skupno deklaracijo, izvajalec poštnih storitev te navedbe predloži carinskemu uradu prvega vstopa v skladu s členom 127(6) zakonika.

3.   Vsaka oseba, ki predloži navedbe iz člena 127(5) zakonika, je odgovorna za navedbe, ki jih je predložila v skladu s členom 15(2)(a) in (b) zakonika.

POGLAVJE 2

Prihod blaga

Člen 114

Trgovina z ozemlji s posebno davčno ureditvijo

(člen 1(3) zakonika)

Države članice uporabljajo to poglavje in člene 133 do 152 zakonika za blago, s katerim se trguje med ozemljem s posebno davčno ureditvijo ter drugim delom carinskega območja Unije, ki ni ozemlje s posebno davčno ureditvijo.

Člen 115

Odobritev kraja za predložitev blaga carini in v začasno hrambo

(člen 139(1) in člen 147(1) zakonika)

1.   Kraj, ki ni pristojni carinski urad, se lahko odobri za namene predložitve blaga, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

Če je kraj že odobren za upravljanje prostorov za začasno hrambo blaga, navedena odobritev ni potrebna.

2.   Kraj, ki ni prostor za začasno hrambo blaga, se lahko odobri za začasno hrambo blaga, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

Člen 116

Evidence

(člen 148(4) zakonika)

1.   Evidence iz člena 148(4) zakonika vsebujejo naslednje informacije in navedbe:

Kadar evidence niso del glavne računovodske evidence za carinske namene, se evidence sklicujejo na glavne računovodske evidence za carinske namene.

2.   Carinski organi lahko opustijo zahtevo po nekaterih informacijah iz odstavka 1, če to ne vpliva negativno na carinski nadzor in kontrole blaga. Vendar se pri gibanju blaga med prostori za začasno hrambo ta opustitev ne uporablja.

Člen 117

Prodaja na drobno

(člen 148(1) zakonika)

Dovoljenje za upravljanje prostorov za začasno hrambo blaga iz člena 148 zakonika se odobri pod naslednjimi pogoji:

Člen 118

Drugi primeri gibanja blaga v začasni hrambi

(člen 148(5)(c) zakonika)

V skladu s členom 148(5)(c) zakonika lahko carinski organi odobrijo gibanje blaga v začasni hrambi med različnimi prostori za začasno hrambo blaga, ki so zajeti z različnimi dovoljenji za upravljanje prostorov za začasno hrambo blaga, če so imetniki teh dovoljenj pooblaščeni gospodarski subjekti za carinske poenostavitve (AEOC).

NASLOV V

SPLOŠNA PRAVILA O CARINSKEM STATUSU, DAJANJU BLAGA V CARINSKI POSTOPEK, PREPUSTITVI BLAGA IN RAZPOLAGANJU Z NJIM

POGLAVJE 1

Carinski status blaga

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 119

Domneva glede carinskega statusa

(člen 153(1) in člen 155(2) zakonika)

1.   Domneva, da ima blago carinski status unijskega blaga, ne velja za naslednje blago:

2.   Unijsko blago se lahko giblje, ne da bi bilo predmet carinskega postopka, od ene do druge točke na carinskem območju Unije in začasno zunaj tega območja, ne da bi spremenilo svoj carinski status v naslednjih primerih:

3.   Unijsko blago se lahko giblje, ne da bi bilo predmet carinskega postopka, od ene do druge točke na carinskem območju Unije in začasno zunaj tega območja, ne da bi spremenilo svoj carinski status v naslednjih primerih, če je dokazan carinski status unijskega blaga:

Oddelek 2

Redni ladijski prevoz za carinske namene

Člen 120

Dovoljenje za vzpostavitev rednega ladijskega prevoza

(člen 155(2) zakonika)

1.   Dovoljenje lahko odobri carinski organ, pristojen za sprejetje odločbe, ladijski družbi za reden ladijski prevoz blaga, s katerim se družba pooblasti za prevoz unijskega blaga od ene do druge točke na carinskem območju Unije in začasno zunaj tega območja, ne da bi se spremenil carinski status unijskega blaga.

2.   Dovoljenje se odobri le v naslednjih primerih:

3.   Ladijske družbe, ki se jim odobri dovoljenje v skladu s tem členom, opravljajo redni ladijski prevoz, ki je določen v dovoljenju.

Redni ladijski prevoz se opravlja s plovili, registriranimi za ta namen v skladu s členom 121.

Člen 121

Registracija plovil in pristanišč

(člen 22(4) in člen 155(2) zakonika)

1.   Ladijska družba, ki ima dovoljenje za vzpostavitev rednih ladijskih prevozov za namene člena 119(2)(b), registrira plovila, ki jih namerava uporabiti, in pristanišča, v katerih namerava pristajati za namene tega prevoza, tako da carinskemu organu, pristojnemu za sprejetje odločbe, pošlje naslednje informacije:

2.   Registracija iz odstavka 1 začne veljati prvi delovni dan po dnevu registracije s strani carinskega organa, pristojnega za sprejetje odločbe.

3.   Ladijska družba, ki ima dovoljenje za vzpostavitev rednih ladijskih prevozov za namene člena 119(2)(b), carinski organ, pristojen za sprejem odločbe, obvesti o vseh spremembah informacij iz točk (a), (b) in (c) odstavka 1 ter o datumu in času, ko ta sprememba začne veljati.

Člen 122

Nepredvidene okoliščine med rednim ladijskim prevozom

(člen 153(1) in člen 155(2) zakonika)

Če mora plovilo, registrirano za redni ladijski prevoz za namene člena 119(2)(b), zaradi nepredvidenih okoliščin pretovarjati blago na morju, opraviti postanek, natovoriti oziroma raztovoriti blago v pristanišču zunaj carinskega območja Unije, v pristanišču, ki ni del rednega ladijskega prevoza, ali v prosti coni pristanišča Unije, se carinski status tega blaga ne spremeni, razen če je bilo natovorjeno ali raztovorjeno na teh lokacijah.

Kadar imajo carinski organi razlog za dvom, da blago te pogoje izpolnjuje, je treba carinski status tega blaga dokazati.

Oddelek 3

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga

Pododdelek 1

Splošne določbe

Člen 123

Obdobje veljavnosti dokazil o statusu T2L in T2LF ali carinskega blagovnega manifesta

(člen 22(5) zakonika)

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga v obliki T2L, T2LF ali carinskega blagovnega manifesta velja 90 dni od datuma registracije ali, če v skladu s členom 128 obveznost za registracijo carinskega blagovnega manifesta ni določena, od datuma njegove izdaje. Na zahtevo zadevne osebe in iz utemeljenih razlogov lahko carinski urad določi daljše obdobje veljavnosti dokazila.

Člen 124

Komunikacijska sredstva za sporočanje glavne referenčne številke (MRN) dokazil o statusu T2L in T2LF ali carinskega blagovnega manifesta

(člen 6(3)(a) zakonika)

Glavna referenčna številka dokazil o statusu T2L in T2LF ali carinskega blagovnega manifesta se lahko predloži na kateri koli naslednji način, razen s tehnikami elektronske obdelave podatkov:

Pododdelek 2

Dokazila, ki se predložijo z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov

Člen 125

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za potnike, ki niso gospodarski subjekti

(člen 6(3)(a) zakonika)

Potnik, ki ni gospodarski subjekt, lahko za dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga zaprosi na papirju.

Člen 126

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga s predložitvijo računa ali prevozne listine

(člen 6(2) in člen 6(3)(a) zakonika)

1.   Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga, katerega vrednost ne presega 15 000 EUR, se lahko predloži na enega od naslednjih načinov, razen s tehnikami elektronske obdelave podatkov:

2.   Račun ali prevozna listina iz odstavka 1 vsebuje vsaj polni naziv in naslov pošiljatelja oziroma zadevne osebe, če pošiljatelja ni, pristojni carinski urad, število in vrsto tovorkov, oznake in referenčne številke tovorkov, opis blaga, bruto maso blaga (v kg), vrednost blaga in po potrebi število zabojnikov.

Pošiljatelj ali zadevna oseba, če pošiljatelja ni, določi carinski status unijskega blaga z navedbo oznake „T2L“ ali „T2LF“, kakor je ustrezno, na računu ali prevozni listini in doda svoj podpis.

Člen 127

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga iz zvezkov TIR oziroma ATA ali obrazcev 302

(člen 6(3)(a) zakonika)

Kadar se unijsko blago prevaža v skladu s Konvencijo TIR, Konvencijo ATA, Istanbulsko konvencijo ali sporazumom med pogodbenicami Severnoatlantskega pakta o statusu njihovih sil, ki je bil podpisan v Londonu 19. junija 1951, se lahko dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga predloži z drugimi sredstvi, kot so tehnike elektronske obdelave podatkov.

Pododdelek 3

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga, ki ga izda pooblaščeni izdajatelj

Člen 128

Olajšava za izdajo dokazila, ki ga izda pooblaščeni izdajatelj

(člen 153(2) zakonika)

1.   Vsaka oseba s sedežem na carinskem območju Unije, ki izpolnjuje merila iz člena 39(a) in (b) zakonika, se lahko pooblasti za izdajo:

2.   Dovoljenje iz odstavka 1 izda pristojni carinski urad na zahtevo zadevne osebe.

Pododdelek 4

Posebne določbe v zvezi s proizvodi morskega ribolova in blagom, pridobljenem iz teh proizvodov

Člen 129

Carinski status proizvodov morskega ribolova in blaga, pridobljenega iz teh proizvodov

(člen 153(2) zakonika)

Za namene dokazovanja carinskega statusa proizvodov in blaga, naštetih v členu 119(1)(d) in (e), kot unijskega blaga, je treba ugotoviti, ali je bilo to blago pripeljano neposredno na carinsko območje Unije na enega od naslednjih načinov:

Člen 130

Dokazilo o carinskem statusu proizvodov morskega ribolova in blaga, pridobljenega iz teh proizvodov

(člen 6(2) in člen 6(3)(a) zakonika)

1.   Za namene dokazovanja carinskega statusa v skladu s členom 129 ribolovni ladijski dnevnik, deklaracija o iztovarjanju, deklaracija o pretovarjanju in podatki sistema za spremljanje plovil, kot je ustrezno, na podlagi zahtev iz Uredbe Sveta (ES) št. 1224/2009 (14) vključujejo naslednje informacije:

2.   Pri pretovarjanju proizvodov in blaga iz člena 119(1)(d) in (e) na ribiško plovilo Unije ali predelovalno ladjo Unije (prejemno plovilo) ribolovni ladijski dnevnik ali deklaracija o pretovarjanju ribiškega plovila Unije ali predelovalne ladje Unije, iz katerega so bili proizvodi ali blago pretovorjeni, poleg informacij iz odstavka 1 vključuje ime, državo zastave, registrsko številko in polno ime kapitana prejemnega plovila, na katerega so bili pretovorjeni proizvodi in blago.

Ribolovni ladijski dnevnik ali deklaracija o pretovarjanju prejemnega plovila poleg informacij iz odstavka 1(b) in (c) vključuje ime, državo zastave, registrsko številko in polno ime kapitana ribiškega plovila Unije ali predelovalne ladje Unije, iz katerih so bili proizvodi ali blago pretovorjeni.

3.   Za namene odstavkov 1 in 2 carinski organi sprejmejo ribolovni ladijski dnevnik, deklaracijo o iztovarjanju ali deklaracijo o pretovarjanju na papirju za plovila, katerih celotna dolžina je enaka ali večja od 10 metrov, vendar ni večja od 15 metrov.

Člen 131

Pretovarjanje

(člen 6(3) zakonika)

1.   V primeru pretovarjanja proizvodov ter blaga iz člena 119(1)(d) in (e) na prejemna plovila, ki niso ribiška plovila Unije ali predelovalne ladje Unije, se dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga zagotovi z izvodom deklaracije o pretovarjanju prejemnega plovila, s priloženim izvodom ribolovnega ladijskega dnevnika, deklaracije o pretovarjanju ter podatkov sistema za spremljanje plovil, kakor je ustrezno, ribiškega plovila Unije ali predelovalne ladje Unije, iz katerih so bili proizvodi ali blago pretovorjeni.

2.   V primeru večkratnih pretovarjanj se predložijo tudi izvodi vseh deklaracij o pretovarjanju.

Člen 132

Dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za proizvode morskega ribolova in druge proizvode, ki jih ulovijo plovila, ki plujejo pod zastavo tretje države, znotraj carinskega območja Unije

(člen 6(3)(a) zakonika)

Za dokazilo o carinskem statusu unijskega blaga za proizvode morskega ribolova in druge proizvode, ki jih ulovijo plovila, ki plujejo pod zastavo tretje države, znotraj carinskega območja Unije, se lahko predloži izvod ribolovnega ladijskega dnevnika.

Člen 133

Proizvodi in blago, ki se pretovarjajo in prevažajo prek države ali ozemlja, ki ni del carinskega območja Unije

(člen 6(2) zakonika)

Kadar so proizvodi in blago iz člena 119(1)(d) in (e) pretovorjeni in prepeljani skozi državo ali ozemlje, ki ni del carinskega območja Unije, se predloži izvod ribolovnega ladijskega dnevnika ribiškega plovila Unije in predelovalnega plovila Unije, ki se mu priloži izvod deklaracije o pretovarjanju, kadar je to ustrezno, v tem izvodu pa se navede naslednje:

POGLAVJE 2

Dajanje blaga v carinski postopek

Oddelek 1

Splošne določbe

Člen 134

Carinske deklaracije v okviru trgovine z ozemlji s posebno davčno ureditvijo

(člen 1(3) zakonika)

1.   Naslednje določbe se uporabljajo za trgovino z unijskim blagom iz člena 1(3) zakonika:

2.   Vsaka oseba lahko izpolni svoje obveznosti na podlagi določb iz odstavka 1 s predložitvijo računa ali prevozne listine v naslednjih primerih:

Člen 135

Ustna deklaracija za sprostitev v prosti promet

(člen 158(2) zakonika)

1.   Carinske deklaracije za sprostitev v prosti promet se lahko vložijo ustno za naslednje blago:

2.   Carinske deklaracije za sprostitev v prosti promet se lahko vložijo ustno za blago iz člena 136(1), če je blago upravičeno do oprostitve uvoznih dajatev kot vrnjeno blago.

Člen 136

Ustna deklaracija za začasni uvoz in ponovni izvoz

(člen 158(2) zakonika)

1.   Carinske deklaracije za začasni uvoz se lahko vložijo ustno za naslednje blago:

2.   Deklaracije za ponovni izvoz se lahko predložijo ustno ob zaključku postopka začasnega uvoza za blago iz odstavka 1.

Člen 137

Ustna deklaracija za izvoz

(člen 158(2) zakonika)

1.   Carinske deklaracije za izvoz se lahko predložijo ustno za naslednje blago:

2.   Carinske deklaracije za izvoz se lahko vložijo ustno za blago iz člena 136(1), če je to blago namenjeno ponovnemu uvozu.

Člen 138

Blago, za katerega se šteje, da je prijavljeno za sprostitev v prosti promet v skladu s členom 141

(člen 158(2) zakonika)

Če naslednje blago ni prijavljeno z drugimi sredstvi, se šteje, da je prijavljeno za sprostitev v prosti promet v skladu s členom 141:

Člen 139

Blago, za katerega se šteje, da je prijavljeno za začasni uvoz in ponovni izvoz v skladu s členom 141

(člen 158(2) zakonika)

1.   Če blago iz točk (e) do (j) člena 136(1) ni prijavljeno drugače, se šteje, da je prijavljeno za začasni uvoz v skladu s členom 141.

2.   Če blago iz točk (e) do (j) člena 136(1) ni prijavljeno drugače, se šteje, da je prijavljeno za ponovni izvoz v skladu s členom 141, s čimer se zaključi postopek začasnega uvoza.

Člen 140

Blago, za katerega se šteje, da je prijavljeno za izvoz v skladu s členom 141

(člen 158(2) zakonika)

1.   Če naslednje blago ni prijavljeno z drugimi sredstvi, se šteje, da je prijavljeno za izvoz v skladu s členom 141:

2.   Če je blago odpremljeno v Heligoland, se šteje, da je prijavljeno za izvoz v skladu s členom 141.

Člen 141

Dejanja, ki štejejo za carinsko deklaracijo

(člen 158(2) zakonika)

1.   Za blago iz člena 138(a) do (d), člena 139 in člena 140(1), se vsa naslednja dejanja štejejo kot carinska deklaracija:

2.   Šteje se, da so pisemske pošiljke prijavljene za sprostitev v prosti promet z njihovim vstopom na carinsko območje Unije.

Šteje se, da so pisemske pošiljke prijavljene za izvoz ali ponovni izvoz s svojim izstopom s carinskega območja Unije.

3.   Za blago v poštni pošiljki, za katero velja oprostitev uvozne dajatve v skladu s členi 23 do 27 Uredbe (ES) št. 1186/2009, se šteje, da je bilo prijavljeno za sprostitev v prosti promet s predložitvijo carini v skladu s členom 139 zakonika, če carinski organi sprejmejo zahtevane podatke.

4.   Blago v poštni pošiljki, ki ne presega 1 000 EUR in ni zavezano izvoznim dajatvam, se šteje za prijavljeno za izvoz z izstopom s carinskega območja Unije.

Člen 142

Blago, ki ga ni mogoče prijaviti ustno ali v skladu s členom 141

(člen 158(2) zakonika)

Členi 135 do 140 se ne uporabljajo za:

Člen 143

Carinske deklaracije v papirni obliki

(člen 158(2) zakonika)

Potniki lahko vložijo carinsko deklaracijo v papirni obliki za blago, ki ga nosijo sami.

Člen 144

Carinska deklaracija za blago v poštnih pošiljkah

(člen 6(2) zakonika)

Izvajalec poštnih storitev lahko vloži carinsko deklaracijo za sprostitev v prosti promet, ki vsebuje manjši nabor podatkov iz Priloge B, za blago v poštni pošiljki, kadar blago izpolnjuje vse naslednje pogoje:

Oddelek 2

Poenostavljene carinske deklaracije

Člen 145

Pogoji za dovoljenje za redno uporabo poenostavljenih carinskih deklaracij

(člen 166(2) zakonika)

1.   Dovoljenje za redno dajanje blaga v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije v skladu s členom 166(2) zakonika se odobri, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Za AEOC se šteje, da izpolnjujejo pogoje iz točk (b), (c) in (d) odstavka 1, če so njihove evidence primerne za namene dajanja blaga v carinski postopek na podlagi poenostavljene deklaracije.

Člen 146

Dopolnilna deklaracija

(člen 167(1) zakonika)

1.   Kadar morajo carinski organi vknjižiti znesek plačljive uvozne ali izvozne dajatve v skladu s prvim pododstavkom člena 105(1) zakonika, se dopolnilna deklaracija iz prvega pododstavka člena 167(1) zakonika vloži v 10 dneh po prepustitvi blaga.

2.   Kadar se vknjižba opravi v skladu z drugim pododstavkom člena 105(1) zakonika in je dopolnilna deklaracija splošna, periodična ali zbirna, obdobje, ki ga zajema dopolnilna deklaracija, ni daljše od enega koledarskega meseca.

3.   Rok za vložitev dopolnilne deklaracije iz odstavka 2 določijo carinski organi. Ta rok ni daljši od 10 dni od konca obdobja, ki ga zajema dopolnilna deklaracija.

Člen 147

Rok, v katerem mora deklarant pridobiti spremne listine v primeru vložitve dopolnilnih deklaracij

(člen 167(1) zakonika)

1.   Spremne listine, ki so manjkale, ko je bila vložena poenostavljena deklaracija, deklarant pridobi v roku za vložitev dopolnilne deklaracije v skladu s členom 146(1) ali (3).

2.   Carinski organi lahko v ustrezno utemeljenih okoliščinah podaljšajo rok iz odstavka 1, v katerem morajo biti spremne listine na voljo. Navedeni rok ni daljši od 120 dni od datuma prepustitve blaga.

3.   Kadar spremna listina zadeva carinsko vrednost, lahko carinski organi v ustrezno utemeljenih okoliščinah določijo daljši rok od tega, ki je določen v odstavkih 1 ali 2, ob ustreznem upoštevanju zastaralnega roka iz člena 103(1) zakonika.

Oddelek 3

Določbe, ki se uporabljajo za vse carinske deklaracije

Člen 148

Izrek neveljavnosti carinske deklaracije po prepustitvi blaga

(člen 174(2) zakonika)

1.   Kadar se ugotovi, da je bilo blago po pomoti prijavljeno za carinski postopek, v okviru katerega je nastal carinski dolg pri uvozu, namesto da bi bilo prijavljeno za drug carinski postopek, se carinska deklaracija izreče za neveljavno po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

2.   Kadar se ugotovi, da je bilo blago po pomoti namesto drugega blaga prijavljeno za carinski postopek, v okviru katerega je nastal carinski dolg pri uvozu, se carinska deklaracija izreče za neveljavno po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

3.   Kadar je bilo blago, ki je bilo prodano v okviru pogodbe, sklenjene na daljavo, kakor je opredeljena v členu 2(7) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta (15), sproščeno v prosti promet in vrnjeno, se carinska deklaracija izreče za neveljavno po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

4.   Poleg primerov iz odstavkov 1, 2 in 3 se carinske deklaracije izrečejo za neveljavne po prepustitvi blaga na podlagi utemeljenega zahtevka deklaranta v katerem koli od naslednjih primerov:

5.   Carinska deklaracija v zvezi z blagom, ki je predmet izvozne dajatve, zahtevka za povračilo uvoznih dajatev, nadomestil ali drugih zneskov ob izvozu ali drugih posebnih ukrepov za izvoz, se lahko izreče za neveljavno v skladu z odstavkom 4(a) le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

Oddelek 4

Druge poenostavitve

Člen 149

Pogoji za odobritev dovoljenj za centralizirano carinjenje

(člen 179(1) zakonika)

1.   Za odobritev centraliziranega carinjenja v skladu s členom 179 zakonika se zahtevki za centralizirano carinjenje nanašajo na nekaj od naštetega:

2.   Kadar ima carinska deklaracija obliko vpisa v evidence deklaranta, se lahko centralno carinjenje odobri pod pogoji iz člena 150.

Člen 150

Pogoji za odobritev dovoljenj za vpis v evidence deklaranta

(člen 182(1) zakonika)

1.   Dovoljenje za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta se odobri, kadar vložniki dokažejo, da izpolnjujejo merila iz člena 39(a), (b) in (d) zakonika.

2.   Za odobritev dovoljenja za vložitev carinske deklaracije v obliki vpisa v evidence deklaranta v skladu s členom 182(1) zakonika se zahtevek nanaša na nekaj od naštetega:

3.   Kadar se zahtevek za pridobitev dovoljenja nanaša na sprostitev v prosti promet, se dovoljenje ne odobri za:

4.   Kadar se zahtevek za dovoljenje nanaša na izvoz in ponovni izvoz, se dovoljenje odobri le, kadar sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

5.   Kadar se zahtevek za dovoljenje nanaša na izvoz in ponovni izvoz, izvoz trošarinskega blaga ni dovoljen, razen če se uporablja člen 30 Direktive 2008/118/ES.

6.   Dovoljenje za vpis v evidence deklaranta se ne odobri, kadar se zahtevek nanaša na postopek, za katerega se zahteva standardizirana izmenjava informacij med carinskimi organi v skladu s členom 181, razen če se carinski organi strinjajo z uporabo drugih sredstev za elektronsko izmenjavo informacij.

Člen 151

Pogoji za odobritev dovoljenj za samooceno

(člen 185(1) zakonika)

Kadar je vložnik iz člena 185(2) zakonika imetnik dovoljenja za vpis v evidence deklaranta, se samoocena dovoli, pod pogojem da se zahtevek za samooceno nanaša na carinske postopke iz člena 150(2) ali na ponovni izvoz.

Člen 152

Carinske formalnosti in kontrole v okviru samoocene

(člen 185(1) zakonika)

Imetniki dovoljenj za samooceno se lahko pooblastijo, da pod carinskim nadzorom izvajajo kontrole usklajenosti s prepovedmi in omejitvami, kakor so določene v dovoljenju.

POGLAVJE 3

Prepustitev blaga

Člen 153

Prepustitev ni pogojena s predložitvijo zavarovanja

(člen 195(2) zakonika)

Kadar se pred prepustitvijo blaga, za katerega se vloži zahtevek za dodelitev tarifne kvote, ki se ne šteje za kritično, prepustitev blaga ni pogojena s predložitvijo zavarovanja za to blago.

Člen 154

Obvestilo o prepustitvi blaga

(člen 6(3)(a) zakonika)

1.   Kadar se deklaracija za carinski postopek ali ponovni izvoz vloži z uporabo drugih sredstev, ki niso tehnike elektronske obdelave podatkov, lahko carinski organi zadevna sredstva uporabijo tudi za namene obveščanja deklaranta o prepustitvi blaga.

2.   Kadar je bilo blago v začasni hrambi pred prepustitvijo in morajo carinski organi o prepustitvi blaga obvestiti imetnika dovoljenja za upravljanje zadevnih prostorov za začasno hrambo, se informacije lahko zagotovijo tudi z drugimi sredstvi, ki niso tehnike elektronske obdelave podatkov.

NASLOV VI

SPROSTITEV V PROSTI PROMET IN OPROSTITEV UVOZNIH DAJATEV

POGLAVJE 1

Sprostitev v prosti promet

Člen 155

Dovoljenje za pripravo potrdil o tehtanju banan

(člen 163(3) zakonika)

Carinski organi odobrijo dovoljenje za pripravo spremnih listin za standardne carinske deklaracije, ki potrjujejo tehtanje svežih banan, ki se uvrščajo pod oznako KN 0803 90 10 in za katere veljajo uvozne dajatve („potrdila o tehtanju banan“), če vložnik za tako dovoljenje izpolnjuje vse naslednje pogoje:

Člen 156

Rok

(člen 22(3) zakonika)

Odločba o zahtevku za pridobitev dovoljenja iz člena 155 se sprejme nemudoma in najpozneje v 30 dneh od datuma sprejema zahtevka.

Člen 157

Sredstva za obveščanje o potrdilu o tehtanju banan

(člen 6(2) in člen 6(3)(a) zakonika)

Potrdila o tehtanju banan se lahko pripravijo in predložijo z drugimi sredstvi, ki niso tehnike elektronske obdelave podatkov.

POGLAVJE 2

Oprostitev uvoznih dajatev

Oddelek 1

Vrnjeno blago

Člen 158

Blago, za katero se šteje, da je vrnjeno v enakem stanju, kot je bilo izvoženo

(člen 203(5) zakonika)

1.   Šteje se, da je bilo blago vrnjeno v enakem stanju, kot je bilo izvoženo, kadar po izvozu s carinskega območja Unije ni bilo obdelano ali se z njim ni ravnalo drugače, kot da je šlo za spremembo videza ali za potrebno popravilo, povrnitev ali ohranitev dobrega stanja.

2.   Šteje se, da je bilo blago vrnjeno v enakem stanju, kot je bilo izvoženo, kadar po izvozu s carinskega območja Unije ni bilo obdelano ali se z njim ni ravnalo drugače, kot da je šlo za spremembo videza ali za potrebno popravilo, povrnitev ali ohranitev dobrega stanja, vendar je po začetku take obdelave ali ravnanja postalo očitno, da je navedena obdelava ali ravnanje neprimerna za predvideno uporabo blaga.

3.   Kadar bi blago iz odstavka 1 ali 2 zaradi obdelave ali ravnanja z njim postalo zavezano plačilu uvoznih dajatev, če bi bilo dano v postopek pasivnega oplemenitenja, se za navedeno blago šteje, da je vrnjeno v stanju, v katerem je bilo izvoženo, le pod pogojem da navedena obravnava ali ravnanje z njim, vključno z vgradnjo rezervnih delov, ne presega tega, kar je nujno potrebno, da se blago usposobi za enako uporabo kot ob izvozu s carinskega območja Unije.

Člen 159

Blago, ki je bilo ob izvozu upravičeno do ugodnosti ukrepov, določenih v skladu s skupno kmetijsko politiko

(člen 204 zakonika)

1.   Za vrnjeno blago, ki je bilo ob izvozu upravičeno do ugodnosti ukrepov v okviru skupne kmetijske politike, se odobri oprostitev uvozne dajatve, pod pogojem da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

2.   Okoliščine iz odstavka 1(b)(iii) so naslednje:

Člen 160

Sredstva za obveščanje o informativnem listu INF 3

(člen 6(3)(a) zakonika)

Dokument, ki potrjuje, da so bili pogoji za oprostitev uvozne dajatve izpolnjeni („informativni list INF 3“), se lahko posreduje z drugimi sredstvi, ki niso tehnike elektronske obdelave podatkov.

NASLOV VII

POSEBNI POSTOPKI

POGLAVJE 1

Splošne določbe

Oddelek 1

Zahtevek za pridobitev dovoljenja

Člen 161

Vložnik s sedežem zunaj carinskega območja Unije

(člen 211(3)(a) zakonika)

Z odstopanjem od člena 211(3)(a) zakonika lahko carinski organi izjemoma, kadar menijo, da je to upravičeno, odobrijo dovoljenje za postopek posebne rabe ali za postopek aktivnega oplemenitenja za osebe s sedežem zunaj carinskega območja Unije.

Člen 162

Kraj predložitve zahtevka, kadar ima vložnik sedež zunaj carinskega območja Unije

(člen 22(1) zakonika)

1.   Z odstopanjem od tretjega pododstavka člena 22(1) zakonika je, kadar ima vložnik za pridobitev dovoljenja za uporabo postopka posebne rabe sedež zunaj carinskega območja Unije, pristojni carinski organ organ v kraju, kjer se bo blago prvič uporabilo.

2.   Z odstopanjem od tretjega pododstavka člena 22(1) zakonika, kadar ima vložnik za pridobitev dovoljenja za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja sedež zunaj carinskega območja Unije, je pristojni carinski organ v kraju, kjer bo blago prvič predelano.

Člen 163

Zahtevek za pridobitev dovoljenja, ki temelji na carinski deklaraciji

(člen 6(1) in 6(2), člen 6(3)(a) in člen 211(1) zakonika)

1.   Carinska deklaracija se pod pogojem, da je dopolnjena z dodatnimi podatkovnimi elementi iz Priloge A, šteje za zahtevek za pridobitev dovoljenja v katerem koli od naslednjih primerov:

2.   Odstavek 1 se ne uporablja v naslednjih primerih:

3.   Kadar carinski organi menijo, da bi dajanje prevoznih sredstev ali rezervnih delov, pribora in opreme za prevozna sredstva v okviru postopka začasnega uvoza pomenilo resno tveganje neizpolnjevanja ene od obveznosti iz carinske zakonodaje, se carinska deklaracija iz odstavka 1 ne predloži ustno ali v skladu s členom 141. V navedenem primeru carinski organi o tem obvestijo deklaranta takoj po predložitvi blaga carini.

4.   Obveznost zagotavljanja dodatnih podatkovnih elementov iz odstavka 1 se ne uporablja v naslednjih primerih deklaracij:

5.   Zvezki ATA in CPD se štejejo za zahtevke za pridobitev dovoljenja za začasni uvoz, kadar izpolnjujejo vse naslednje pogoje:

Člen 164

Zahtevek za podaljšanje ali spremembo dovoljenja

(člen 6(3)(a) zakonika)

Carinski organi lahko dovolijo, da se zahtevek za podaljšanje ali spremembo dovoljenja iz člena 211(1) zakonika predloži v pisni obliki.

Člen 165

Spremna listina za ustno carinsko deklaracijo za začasni uvoz

(člen 6(2), člen 6(3)(a) in člen 211(1) zakonika)

Kadar se ustna carinska deklaracija šteje za zahtevek za pridobitev dovoljenja za začasni uvoz v skladu s členom 163, deklarant predloži spremno listino iz Priloge 71-01.

Oddelek 2

Sprejetje odločbe o zahtevku

Člen 166

Preverjanje gospodarskih pogojev

(člen 211(3) in (4) zakonika)

1.   Pogoj iz člena 211(4)(b) zakonika se ne uporablja za dovoljenja za postopek aktivnega oplemenitenja, razen v katerem od naslednjih primerov:

2.   Pogoj iz člena 211(4)(b) zakonika se ne uporablja za dovoljenja za postopek pasivnega oplemenitenja, razen kadar obstaja dokaz, da bodo verjetno nastale negativne posledice za bistvene interese proizvajalcev Unije v zvezi z blagom iz Priloge 71-02, blago pa ni namenjeno za popravilo.

Člen 167

Primeri, v katerih se šteje, da so gospodarski pogoji za aktivno oplemenitenje izpolnjeni

(člen 211(5) zakonika)

1.   Gospodarski pogoji za postopek aktivnega oplemenitenja se štejejo za izpolnjene, kadar se zahtevek nanaša na katero koli od naslednjih operacij:

2.   Nerazpoložljivost iz odstavka 1(f)(i) zajema katerega koli od naslednjih primerov:

Člen 168

Izračun zneska uvozne dajatve v nekaterih primerih aktivnega oplemenitenja

(člen 86(4) zakonika)

1.   Kadar se ne zahteva preverjanje gospodarskih pogojev in za blago, namenjeno za dajanje v postopek aktivnega oplemenitenja, velja ukrep kmetijske ali trgovinske politike, začasna ali dokončna protidampinška dajatev, izravnalna dajatev, zaščitni ukrep ali dodatna dajatev, ki je posledica začasne opustitve koncesij, če je prijavljeno za sprostitev v prosti promet, se uvozna dajatev izračuna v skladu s členom 86(3) zakonika.

Prvi pododstavek se ne uporablja, če se gospodarski pogoji štejejo za izpolnjene v primerih iz člena 167(1)(h), (i), (m), (p) ali (s).

2.   Kadar imetnik dovoljenja oplemenitene proizvode iz postopka aktivnega oplemenitenja uvozi neposredno ali posredno in so sproščeni v prosti promet v enem letu po njihovem ponovnem izvozu, se znesek uvozne dajatve določi v skladu s členom 86(3) zakonika.

Člen 169

Dovoljenje za uporabo enakovrednega blaga

(člen 223(1) in (2) ter člen 223(3)(c) zakonika)

1.   Za namene odobritve dovoljenja v skladu s členom 223(2) zakonika ni pomembno, ali je uporaba enakovrednega blaga sistematična ali ne.

2.   Uporaba enakovrednega blaga iz prvega pododstavka člena 223(1) zakonika se ne odobri, kadar bi za blago, ki je dano v posebni postopek, veljala začasna ali dokončna protidampinška dajatev, izravnalna dajatev, zaščitna dajatev ali dodatna dajatev zaradi začasne opustitve koncesij, če bi bilo blago prijavljeno za sprostitev v prosti promet.

3.   Uporaba enakovrednega blaga iz drugega pododstavka člena 223(1) zakonika se ne odobri, kadar bi za neunijsko blago, ki je oplemeniteno namesto unijskega blaga, ki je dano v postopek pasivnega oplemenitenja, veljala začasna ali dokončna protidampinška dajatev, izravnalna dajatev, zaščitna dajatev ali dodatna dajatev zaradi začasne opustitve koncesij, če bi bilo blago prijavljeno za sprostitev v prosti promet.

4.   Uporaba enakovrednega blaga v okviru carinskega skladiščenja se ne odobri, kadar je neunijsko blago, ki se da v postopek carinskega skladiščenja, blago iz Priloge 71-02.

5.   Uporaba enakovrednega blaga se ne odobri za blago ali proizvode, ki so bili gensko spremenjeni, ali vsebujejo elemente, ki so bili gensko spremenjeni.

6.   Z odstopanjem od tretjega pododstavka člena 223(1) zakonika se za enakovredno blago za postopek aktivnega oplemenitenja šteje naslednje:

7.   Z odstopanjem od tretjega pododstavka člena 223(1) zakonika se za blago iz Priloge 71-04 uporabljajo posebne določbe iz navedene priloge.

8.   V primeru začasnega uvoza se lahko enakovredno blago uporabi samo, kadar se dovoljenje za začasni uvoz s popolno oprostitvijo uvozne dajatve odobri v skladu s členi 208 do 211.

Člen 170

Oplemeniteni proizvodi ali blago, dano v postopek aktivnega oplemenitenja IM/EX

(člen 211(1) zakonika)

1.   Dovoljenje za postopek aktivnega oplemenitenja IM/EX na zahtevo vložnika navaja, da se za oplemenitene proizvode ali blago, ki je bilo dano v navedeni postopek aktivnega oplemenitenja IM/EX in ni bilo niti prijavljeno za nadaljnji carinski postopek niti ponovno izvoženo ob poteku roka za zaključek, šteje, da je bilo sproščeno v prosti promet na dan poteka roka za zaključek.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja, če za proizvode ali blago veljajo ukrepi prepovedi in omejitve.

Člen 171

Rok za sprejetje odločbe o zahtevku za pridobitev dovoljenja iz člena 211(1) zakonika

(člen 22(3) zakonika)

1.   Kadar zahtevek za pridobitev dovoljenja iz člena 211(1)(a) zakonika vključuje le eno državo članico, se odločba o navedenem zahtevku z odstopanjem od prvega pododstavka člena 22(3) zakonika sprejme nemudoma, najpozneje pa v 30 dneh od datuma sprejema zahtevka.

Kadar zahtevek za pridobitev dovoljenja iz člena 211(1)(b) zakonika vključuje le eno državo članico, se odločba o navedenem zahtevku z odstopanjem od prvega pododstavka člena 22(3) zakonika sprejme nemudoma, najpozneje pa v 60 dneh od datuma sprejema zahtevka.

2.   Kadar je treba preveriti gospodarske pogoje v skladu s členom 211(6) zakonika, se rok iz prvega pododstavka odstavka 1 tega člena podaljša na eno leto od datuma, ko je bila zadeva posredovana Komisiji.

Carinski organi obvestijo vložnika ali imetnika dovoljenja, da je treba preveriti gospodarske pogoje ter, če dovoljenje še ni bilo izdano, podaljšajo rok v skladu s prvim pododstavkom.

Člen 172

Učinek za nazaj

(člen 22(4) zakonika)

1.   Kadar carinski organi odobrijo dovoljenje z učinkom za nazaj v skladu s členom 211(2) zakonika, dovoljenje začne veljati najprej na dan sprejema zahtevka.

2.   V izjemnih okoliščinah lahko carinski organi dovolijo, da začne dovoljenje iz odstavka 1 veljati najprej eno leto, v primeru blaga iz Priloge 71-02 pa tri mesece pred datumom sprejema zahtevka.

3.   Če zahtevek zadeva podaljšanje dovoljenja za isto vrsto operacije in blaga, se dovoljenje lahko odobri z učinkom za nazaj od dneva, ko je potekla veljavnost prvotnega dovoljenja.

Kadar se v skladu s členom 211(6) zakonika zahteva preverjanje gospodarskih pogojev v zvezi s podaljšanjem dovoljenja za isto vrsto operacije in blaga, začne dovoljenje z učinkom za nazaj veljati najprej na dan, ko je bil sprejet sklep o gospodarskih pogojih.

Člen 173

Veljavnost dovoljenja

(člen 22(5) zakonika)

1.   Kadar se odobri dovoljenje v skladu s členom 211(1)(a) zakonika, obdobje veljavnosti dovoljenja ne presega pet let od datuma začetka veljavnosti dovoljenja.

2.   Obdobje veljavnosti iz odstavka 1 ne presega treh let, kadar se dovoljenje nanaša na blago iz Priloge 71-02.

Člen 174

Rok za zaključek posebnega postopka

(člen 215(4) zakonika)

1.   Na zahtevo imetnika postopka lahko carinski organi rok za zaključek iz dovoljenja, odobrenega v skladu s členom 211(1) zakonika, podaljšajo, tudi po poteku prvotno določenega roka.

2.   Kadar rok za zaključek poteče na določen datum za vse blago, dano v postopek v določenem obdobju, lahko carinski organi v dovoljenju v skladu s členom 211(1)(a) zakonika navedejo, da se rok za zaključek samodejno podaljša za vse blago, ki je na navedeni dan še v postopku. Carinski organi se lahko odločijo za prenehanje samodejnega podaljšanja roka za vse blago ali za nekaj blaga, danega v postopek.

Člen 175

Obračun zaključka

(člen 6(2), člen 6(3)(a) in člen 211(1) zakonika)

1.   Dovoljenja za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja IM/EX, postopka aktivnega oplemenitenja EX/IM brez uporabe standardizirane izmenjave informacij iz člena 176 ali postopka posebne rabe določajo, da mora imetnik dovoljenja nadzornemu carinskemu uradu predložiti obračun zaključka v 30 dneh po poteku roka za zaključek.

Vendar lahko nadzorni carinski urad opusti obveznost predložitve obračuna zaključka, kadar meni, da to ni potrebno.

2.   Na zahtevo imetnika dovoljenja lahko carinski organi podaljšajo obdobje iz odstavka 1 na 60 dni. V izjemnih primerih lahko carinski organi podaljšajo to obdobje, čeprav je rok potekel.

3.   Obračun zaključka vsebuje navedbe iz Priloge 71-06, razen če nadzorni carinski urad določi drugače.

4.   Kadar se za oplemenitene proizvode ali blago, dano v postopek aktivnega oplemenitenja IM/EX, šteje, da je bilo sproščeno v prosti promet v skladu s členom 170(1), se navedeno dejstvo navede v obračunu zaključka.

5.   Kadar dovoljenje za postopek aktivnega oplemenitenja IM/EX določa, da se za oplemenitene proizvode ali blago, dano v navedeni postopek, šteje, da je bilo sproščeno v prosti promet na dan poteka roka za zaključek postopka, imetnik dovoljenja nadzornemu carinskemu uradu predloži obračun zaključka v skladu z odstavkom 1 tega člena.

6.   Carinski organi lahko dovolijo, da se obračun zaključka predloži z drugimi sredstvi, ki niso tehnike elektronske obdelave podatkov.

Člen 176

Standardizirana izmenjava informacij in obveznosti imetnika dovoljenja za uporabo postopka oplemenitenja

(člen 211(1) zakonika)

1.   Dovoljenja za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja EX/IM ali pasivnega oplemenitenja EX/IM, ki vključujejo eno državo članico ali več držav članic, in dovoljenja za uporabo postopka aktivnega oplemenitenja IM/EX ali pasivnega oplemenitenja IM/EX, ki vključujejo več kot eno državo članico, določajo naslednje obveznosti: