24.12.2015   

SL

Uradni list Evropske unije

L 341/21

(1)

Z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 (2), ki je bila kodificirana leta 2009 z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 (3), je bil uveden poseben sistem Evropske unije za varstvo blagovnih znamk, ki je omogočil varstvo blagovnih znamk na ravni Unije, vzporedno z varstvom blagovnih znamk na ravni držav članic v skladu z nacionalnimi sistemi blagovnih znamk, harmoniziranimi z Direktivo Sveta 89/104/EGS (4), ki je bila kodificirana z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta (5).

(2)

Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe bi bilo treba terminologijo iz Uredbe (ES) št. 207/2009 posodobiti. To pomeni, da bi bilo treba izraz „blagovna znamka Skupnosti“ nadomestiti z izrazom „blagovna znamka Evropske unije“ (v nadaljnjem besedilu: blagovna znamka EU). Da bi se bolje odražalo dejansko delo, bi bilo treba ime „Urad za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli)“ nadomestiti z imenom „Urad Evropske unije za intelektualno lastnino“ (v nadaljnjem besedilu: Urad).

(3)

Komisija je na podlagi svojega sporočila z dne 16. julija 2008 o strategiji pravic industrijske lastnine za Evropo opravila celovito vrednotenje splošnega delovanja sistema blagovnih znamk v Evropi kot celoti, pri čemer je zajela raven Unije in nacionalno raven ter odnos med njima.

(4)

Svet je v sklepih z dne 25. maja 2010 o prihodnji reviziji sistema blagovnih znamk v Evropski uniji Komisijo pozval, da predstavi predloge za revizijo Uredbe (ES) št. 207/2009 in Direktive 2008/95/ES.

(5)

Izkušnje, pridobljene po uvedbi sistema blagovnih znamk Skupnosti, so pokazale, da je ta sistem uspešno in učinkovito dopolnilo ter alternativa varstvu blagovnih znamk na ravni držav članic in da so ga podjetja v Uniji in tretjih državah sprejela.

(6)

Nacionalne blagovne znamke pa so še naprej potrebne za tista podjetja, ki svojih blagovnih znamk ne želijo zaščititi na ravni Unije ali ne morejo pridobiti varstva, ki bi veljala za vso Unijo, na ravni nacionalnega varstva pa se ne soočajo z nobenimi ovirami. Vsaki osebi, ki želi zaščititi blagovno znamko, bi morala biti prepuščena odločitev, ali jo bo zaščitila samo kot nacionalno blagovno znamko v eni ali več državah članicah ali samo kot blagovno znamko EU ali kot oboje.

(7)

Pri vrednotenju splošnega delovanja sistema blagovnih znamk Skupnosti je bilo sicer potrjeno, da so številni vidiki tega sistema, vključno z osnovnimi načeli, na katerih temelji, še vedno aktualni ter skladni s potrebami in pričakovanji podjetij, vendar je Komisija v svojem sporočilu z naslovom „Enotni trg na področju varstva pravic intelektualne lastnine“ z dne 24. maja 2011 ugotovila, da je treba sistem blagovnih znamk v Uniji posodobiti, da bo v celoti postal uspešnejši, učinkovitejši in skladnejši, ter ga prilagoditi internetni dobi.

(8)

Skupaj z izboljšavami in spremembami sistema blagovnih znamk EU bi bilo treba dodatno harmonizirati tudi zakonodajo in prakse na področju nacionalnih blagovnih znamk in jih ustrezno prilagoditi sistemu blagovne znamke EU, da bi ustvarili čim bolj enake pogoje za registracijo in varstvo blagovnih znamk v vsej Uniji.

(9)

Da bi omogočili večjo prožnost in obenem zagotovili večjo pravno varnost glede načina prikaza blagovnih znamk, bi bilo treba iz opredelitve blagovne znamke EU črtati zahtevo glede grafičnega prikaza. Dovoliti bi bilo treba, da je znak prikazan v kakršni koli ustrezni obliki, pri kateri se uporabi splošno dostopna tehnologija, torej ne nujno grafično, pod pogojem, da je prikaz jasen, natančen, samozadosten, zlahka dostopen, razumljiv, trajen in objektiven.

(10)

Uredba (ES) št. 207/2009 ne zagotavlja enake stopnje zaščite za označbe porekla in geografske označbe kot drugi instrumenti prava Unije. Zato je treba pojasniti absolutne razloge za zavrnitev v zvezi z označbami porekla in geografskimi označbami ter zagotoviti popolno skladnost takšnih razlogov za zavrnitev z zadevno zakonodajo Unije in nacionalnim pravom o zaščiti navedenih pravic iz naslova intelektualne lastnine. Zaradi skladnosti z drugo zakonodajo Unije bi bilo treba področje uporabe navedenih absolutnih razlogov razširiti tako, da bi vključevalo tudi zaščitene tradicionalne izraze za vina in zajamčene tradicionalne posebnosti.

(11)

Da bi ohranili trdno zaščito pravic pri označbah porekla in geografskih označbah, zaščitenih na ravni Unije in na nacionalni ravni, je treba pojasniti, da ima na podlagi relevantnega prava vsaka oseba pravico, da ugovarja poznejši prošnji za registracijo blagovne znamke EU, ne glede na to, ali so navedene pravice tudi razlogi za zavrnitev, ki jih mora preizkuševalec upoštevati po uradni dolžnosti.

(12)

Zaradi zagotovitve pravne varnosti in popolne skladnosti s prednostnim načelom, na podlagi katerega ima predhodno registrirana blagovna znamka prednost pred pozneje registriranimi blagovnimi znamkami, je treba določiti, da uveljavljanje pravic, podeljenih z blagovno znamko EU, ne bi smelo posegati v pravice, ki so jih njihovi imetniki pridobili pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice blagovne znamke EU. To je v skladu s členom 16(1) Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine z dne 15. aprila 1994.

(13)

Če podjetje uporablja znak, ki je enak ali podoben trgovskemu imenu, tako da je pri tem mogoče vzpostaviti povezavo med podjetjem z navedenim imenom ter blagom ali storitvami navedenega podjetja, lahko pride do zmede glede trgovinskega izvora blaga ali storitev. Kršitve blagovne znamke EU bi zato morale vključevati tudi uporabo znaka kot trgovskega imena ali podobne označbe, če se uporablja za razlikovanje blaga ali storitev.

(14)

Da bi zagotovili pravno varnost in popolno usklajenost s specifično zakonodajo Unije, bi bilo ustrezno, da bi lahko imetnik blagovne znamke EU tretji osebi prepovedal uporabo znaka v primerjalnem oglaševanju, kadar je to v nasprotju z Direktivo 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6).

(15)

Zaradi okrepitve varstva blagovnih znamk in učinkovitejšega boja proti ponarejanju, v skladu z mednarodnimi obveznostmi Unije v okviru Svetovne trgovinske organizacije (STO), zlasti na podlagi člena V Splošnega sporazuma o carinah in trgovini, ki se nanaša na prosti tranzit, in – v zvezi z generičnimi zdravili – Deklaracije o sporazumu TRIPS in javnem zdravju, ki jo je 14. novembra 2001 sprejela ministrska konferenca STO v Dohi, bi moral imetnik blagovne znamke EU imeti pravico, da tretjim osebam prepreči, da bi v gospodarskem prometu v Unijo vnesle blago, ne da bi bilo to blago tam sproščeno v prosti promet, če takšno blago prihaja iz tretjih držav in brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je enaka ali v bistvenem enaka blagovni znamki EU, registrirani za takšno blago.

(16)

V ta namen bi bilo treba dovoliti, da imetniki blagovne znamke EU preprečijo vnos blaga, ki krši pravice, in izvajanje kakršnih koli carinskih postopkov za takšno blago, vključno s tranzitom, pretovarjanjem, skladiščenjem, prostimi conami, začasno hrambo, aktivnim oplemenitenjem ali začasnim uvozom, tudi kadar takšno blago ni namenjeno dajanju na trg v Uniji. Carinski organi bi morali pri izvajanju carinskega nadzora uporabljati pooblastila in postopke iz Uredbe (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (7), tudi na zahtevo imetnikov pravic. Zlasti bi morali izvajati ustrezen nadzor na podlagi meril analize tveganja.

(17)

Da bi uskladili potrebo po zagotavljanju učinkovitega uveljavljanja pravic iz blagovne znamke s potrebo po odpravi ovir za prosto trgovino z zakonitim blagom, bi moral imetnik blagovne znamke zadevno pravico izgubiti, kadar deklarant ali imetnik blaga v naknadnem postopku pred Sodiščem za blagovne znamke Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: sodišče za blagovne znamke EU), pristojnem za sprejemanje meritorne odločitve o morebitni kršitvi blagovne znamke EU, lahko dokaže, da imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati dajanja blaga na trg v državi, v katero je namenjeno.

(18)

V členu 28 Uredbe (EU) št. 608/2013 je določeno, da je imetnik pravice odgovoren za škodo, ki jo imetnik blaga utrpi, če je med drugim naknadno ugotovljeno, da zadevno blago ne krši pravice intelektualne lastnine.

(19)

Sprejeti bi bilo treba ustrezne ukrepe za zagotovitev nemotenega tranzita generičnih zdravil. Kar zadeva mednarodna nelastniška imena kot svetovno priznana generična imena za aktivne snovi v farmacevtskih preparatih, je ključnega pomena, da se ustrezno upoštevajo obstoječe omejitve učinka pravic iz blagovne znamke EU. Imetnik blagovne znamke EU zato ne bi smel imeti pravice, da tretjim osebam prepreči vnos blaga v Unijo, ne da bi bilo to blago tam sproščeno v prosti promet, zaradi podobnosti med mednarodnim nelastniškim imenom za aktivno sestavino zdravila in blagovno znamko.

(20)

Da bi imetnikom blagovnih znamk EU omogočili učinkovitejši boj proti ponarejanju, bi morali imeti pravico prepovedati namestitev nedovoljene znamke na blago in nekatere pripravljalne ukrepe, izvedene pred namestitvijo.

(21)

Izključne pravice, podeljene z blagovno znamko EU, imetniku ne bi smele omogočati, da tretjim osebam prepove uporabo znakov ali označb, ki se uporabljajo pravično in tako v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. Za trgovska imena običajno velja neomejeno varstvo glede na poznejše blagovne znamke, zato bi bilo zaradi zagotavljanja enakih pogojev za trgovska imena in blagovno znamko EU primerno, da bi taka uporaba zajemala samo osebno ime tretje osebe. Dovoliti bi se morala tudi splošna uporaba opisnih ali nerazlikovalnih znakov ali označb. Poleg tega imetnik ne bi smel imeti pravice prepovedati pravične in poštene uporabe blagovne znamke EU za namene opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot svojih. Kadar tretje osebe blagovno znamko uporabljajo, da bi potrošnika opozorile na ponovno prodajo pristnega blaga, ki jih je prvotno prodajal imetnik blagovne znamke EU v Uniji ali so se prodajali z njegovim soglasjem, bi bilo takšno uporabo treba šteti za pravično, če je obenem v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. Kadar tretje osebe blagovno znamko uporabljajo za namene umetniškega izražanja, bi se morala takšna uporaba šteti za pravično, če je obenem v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih in trgovinskih zadevah. Poleg tega bi se morala ta uredba uporabljati tako, da bi zagotovili dosledno spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin, zlasti svobode izražanja.

(22)

Brez poseganja v načelo, da poznejše blagovne znamke ni mogoče uveljavljati zoper prejšnjo blagovno znamko, je zaradi zagotavljanja pravne varnosti in zaščite legitimno pridobljenih pravic iz blagovne znamke ustrezno in nujno določiti, da imetniki blagovnih znamk EU ne bi smeli imeti pravice nasprotovati uporabi poznejše blagovne znamke, če je bila poznejša blagovna znamka pridobljena v času, ko prejšnje blagovne znamke ni bilo mogoče uveljavljati zoper poznejšo.

(23)

Zaradi pravičnosti in pravne varnosti bi morala uporaba blagovne znamke EU v obliki, ki se razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja te znamke v obliki, v kateri je registrirana, zadoščati, da se ohranijo podeljene pravice, ne glede na to, ali je registrirana tudi blagovna znamka v obliki, ki se uporablja.

(24)

Ker število prijav blagovne znamke EU, vloženih na glavnih uradih držav članic za industrijsko lastnino in Uradu Beneluksa za intelektualno lastnino, postopno upada in je zanemarljivo, bi bilo treba dovoliti, da se prijava blagovne znamke EU vloži le na Uradu.

(25)

Varstvo pod blagovno znamko EU se prizna specifičnemu blagu ali storitvam, obseg varstva, ki se odobri imetniku blagovne znamke, pa določata narava in količina tega blaga ali storitev. Zato je bistveno, da se v Uredbi (ES) št. 207/2009 določijo pravila za določitev in razvrstitev blaga in storitev ter da se zagotovita pravna varnost in dobro upravljanje, tako da se od prijavitelja zahteva, da dovolj jasno in natančno opredeli blago in storitve, ki jih želi zaščititi z blagovno znamko, da bodo pristojni organi in gospodarski subjekti lahko že na podlagi same prijave določili obseg varstva, za katero je vložena prijava. Če so uporabljeni splošni izrazi, bi jih bilo treba razumeti, kot da vključujejo le blago in storitve, ki jih tudi jasno dobesedno označujejo. Imetniki blagovnih znamk EU, ki so zaradi nekdanje prakse Urada registrirane za celoten naslov razreda Nicejske klasifikacije, bi morali imeti možnost, da prilagodijo svoje sezname blaga in storitev. Tako bi zagotovili, da vsebina registra izpolnjuje zahtevani standard jasnosti in natančnosti v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(26)

Ustrezno je racionalizirati sistem poizvedb, kar zadeva blagovne znamke EU in nacionalne znamke, da bi se izognili nepotrebnim zamudam pri registraciji blagovne znamke EU in tako zagotovili večjo prilagodljivost sistema potrebam in željam uporabnikov, tudi tako, da bi bila na voljo možnost poizvedovanja po blagovnih znamkah EU. Hkrati z možnostjo poizvedbe, kar zadeva blagovne znamke EU in nacionalne znamke, bi morali biti na voljo tudi obsežni, hitri in zmogljivi iskalniki, brezplačno dostopni javnosti, in sicer v okviru sodelovanja med Uradom in glavnimi uradi držav članic za industrijsko lastnino, vključno z Uradom Beneluksa za intelektualno lastnino.

(27)

Kot dopolnilo obstoječim določbam o kolektivnih znamkah Skupnosti in za odpravo sedanjega neravnovesja med nacionalnimi sistemi in sistemom blagovnih znamk EU je treba dodati več posebnih določb za varstvo certifikacijskih znamk Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: certifikacijske znamke EU), ki instituciji ali organizaciji za potrjevanje omogočajo, da se uporabnikom certifikacijskega sistema dovoli, da znamko uporabijo kot znak za blago ali storitve, ki so v skladu s certifikacijskimi zahtevami.

(28)

Izkušnje pri uporabi sedanjega sistema blagovnih znamk EU so pokazale, da je mogoče nekatere postopkovne vidike izboljšati. Zato bi bilo treba sprejeti nekatere ukrepe, s katerimi bi – kjer je to ustrezno – poenostavili in pospešili postopke ter po potrebi izboljšali pravno varnost in predvidljivost.

(29)

Zaradi pravne varnosti in večje preglednosti je ustrezno jasno opredeliti vse naloge Urada, tudi tiste, ki niso povezane z upravljanjem sistema blagovnih znamk EU.

(30)

Da bi spodbudili približevanje praks in razvijanje skupnih orodij, je treba vzpostaviti ustrezen okvir za sodelovanje med Uradom in uradi držav članic za industrijsko lastnino, vključno z Uradom Beneluksa za intelektualno lastnino, v katerem bodo opredeljena ključna področja sodelovanja in ki bo Uradu omogočal usklajevanje ustreznih skupnih projektov, ki so v interesu Unije in držav članic, ter financiranje teh projektov do najvišjega predvidenega zneska. Navedene dejavnosti sodelovanja bi morale koristiti podjetjem, ki uporabljajo sisteme blagovnih znamk v Evropi. Projekti, zlasti zbirke podatkov, ki se uporabljajo za poizvedbe in posvetovanje, bi morali uporabnikom sistema Unije iz te uredbe zagotavljati dodatna, vključujoča, učinkovita in brezplačna orodja za izpolnjevanje specifičnih zahtev, ki izhajajo iz enotnega značaja blagovne znamke EU.

(31)

Kolikor je to ustrezno, bi bilo treba nekatera načela glede upravljanja Urada prilagoditi skupnemu pristopu glede decentraliziranih agencij EU, ki so ga julija 2012 sprejeli Evropski parlament, Svet in Komisija.

(32)

Zaradi večje pravne varnosti in preglednosti je treba posodobiti nekatere določbe o organizaciji in delovanju Urada.

(33)

Zaželeno je, da bi za spodbujanje mirnega, hitrega in učinkovitega reševanja sporov Uradu zaupali nalogo, da vzpostavi center za mediacijo, katerega storitve bi lahko uporabljali vsi, ki bi želeli doseči poravnavo, kar zadeva spore v zvezi z blagovnimi znamkami EU in modeli Skupnosti.

(34)

Vzpostavitev sistema blagovnih znamk EU pomeni večjo finančno obremenitev glavnih uradov za industrijsko lastnino in drugih organov v državah članicah. Dodatni stroški so povezani z obravnavanjem večjega števila postopkov ugovora in ugotavljanja ničnosti, povezanih z blagovnimi znamkami EU ali sproženih s strani imetnikov teh blagovnih znamk, pa tudi z dejavnostmi za ozaveščanje o sistemu blagovnih znamk EU in dejavnostmi, s katerimi se zagotavlja uveljavljanje pravic iz blagovne znamke EU. Zato je ustrezno zagotoviti, da Urad delno izravna stroške, ki jih imajo države članice zaradi svoje vloge pri zagotavljanju nemotenega delovanja sistema blagovnih znamk EU. Izplačilo za tako izravnavo stroškov bi moralo temeljiti na relevantnih statističnih podatkih, ki jih predložijo države članice. Znesek izravnave stroškov ne bi smel biti tako visok, da bi Uradu povzročil proračunski primanjkljaj.

(35)

Zaradi dobrega finančnega poslovodenja bi se moral Urad izogniti kopičenju znatnega proračunskega presežka. To ne bi smelo vplivati na ohranitev finančne rezerve Urada, ki pokriva enoletne operativne odhodke ter s katero se zagotavljata neprekinjeno opravljanje njegovih dejavnosti in opravljanje njegovih nalog. To rezervo bi bilo treba uporabiti le za zagotavljanje neprekinjenega opravljanja nalog Urada v skladu s to uredbo.

(36)

Zneski pristojbin, ki se plačujejo Uradu za delovanje sistema blagovnih znamk EU in njegovo dopolnjevanje v zvezi z nacionalnimi sistemi blagovnih znamk, so bistvenega pomena, zato jih je treba določiti neposredno v Uredbi (ES) št. 207/2009 v obliki priloge. Zneski pristojbin bi morali biti določeni na ravni, ki zagotavlja: prvič, da prihodek, ki ga zagotavljajo, načeloma zadošča za uravnotežen proračun Urada; drugič, da sistema blagovnih znamk EU in nacionalnih sistemov blagovnih znamk soobstajata in se dopolnjujeta ob upoštevanju velikosti trga, ki ga pokriva blagovna znamka EU, in potreb malih in srednjih podjetij; ter tretjič, da se učinkovito uveljavljajo pravice imetnikov blagovne znamke EU v državah članicah.

(37)

Uredba (ES) št. 207/2009 Komisiji podeljuje pooblastila za sprejetje pravil o izvajanju navedene uredbe. Zaradi začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe je treba pooblastila, ki so bila Komisiji podeljena na podlagi Uredbe (ES) št. 207/2009, uskladiti s členoma 290 in 291 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). V skladu s tem je treba v besedilo Uredbe (ES) št. 207/2009 vključiti tudi nekatera pravila, ki so trenutno določena v uredbah Komisije (ES) št. 2868/95 (8), (ES) št. 2869/95 (9) in (ES) št. 216/96 (10). Uredbo (ES) št. 2868/95 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti, Uredbo (ES) št. 2869/95 pa bi bilo treba razveljaviti.

(38)

Ker je treba pooblastila, podeljena Komisiji v skladu z Uredbo (ES) št. 207/2009, uskladiti s členom 290 PDEU, je zlasti pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, tudi na ravni strokovnjakov. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da se zadevni dokumenti posredujejo Evropskemu parlamentu in Svetu sočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(39)

Da bi lahko Urad na podlagi preglednih, temeljitih, poštenih in pravičnih postopkov učinkovito, uspešno in hitro preizkusil ter registriral prijave blagovnih znamk EU, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določitvijo podrobnosti o postopkih za vložitev in preizkus ugovora ter tistimi postopki, ki urejajo spremembe prijave.

(40)

Da bi se blagovna znamka EU na podlagi preglednih, temeljitih, poštenih in pravičnih postopkov lahko uspešno in učinkovito razveljavila ali razglasila za nično, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določitvijo postopkov za razveljavitev in ugotovitev ničnosti.

(41)

Da bi lahko odbori za pritožbe na podlagi preglednega, temeljitega, poštenega in pravičnega postopka, v katerem se upoštevajo načela iz Uredbe (ES) št. 207/2009, uspešno, učinkovito in celovito pregledali odločbe Urada, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določitvijo formalne vsebine pritožbe, postopka za vložitev in preizkus pritožbe, formalno vsebino in obliko odločb odbora za pritožbe ter povračilo pristojbin za pritožbo.

(42)

Da se zagotovi nemoteno, uspešno in učinkovito delovanje sistema blagovnih znamk EU, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določitvijo zahtev glede podrobnosti o ustnem postopku ter podrobne ureditve za pridobivanje dokazov, podrobne ureditve za uradno obveščanje, komunikacijskih sredstev in obrazcev, ki jih uporabljajo stranke v postopku, pravil, ki urejajo izračun in trajanje rokov, postopkov za razveljavitev odločbe ali izbris vpisa v registru, podrobne ureditve za nadaljevanje postopka ter podrobnosti o zastopanju pred Uradom.

(43)

Da bi zagotovili učinkovito in uspešno organizacijo odborov za pritožbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določitvijo podrobnosti o organizaciji odborov za pritožbe.

(44)

Da bi zagotovili uspešno in učinkovito registracijo mednarodnih blagovnih znamk na način, ki je popolnoma skladen z določbami Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk, bi bilo treba Komisijo pooblastiti za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 290 PDEU v zvezi z določitvijo podrobnosti o postopkih za vložitev in preizkus ugovorov, vključno s potrebnim sporočanjem Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino, ter podrobnosti o postopku za mednarodne registracije na podlagi osnovne prijave ali osnovne registracije kolektivne, certifikacijske ali garancijske znamke.

(45)

Da bi zagotovili enotne pogoje izvajanja te uredbe, bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila,v zvezi z določitvijo podrobnosti o prijavah, zahtevah, potrdilih, zahtevkih, pravilnikih, uradnih obvestilih in drugih dokumentih, povezanih z ustreznimi postopkovnimi zahtevami, ki jih določa ta uredba, ter kar zadeva najvišje stopnje stroškov, ki so potrebni za postopek in so dejansko nastali, podrobnosti o objavah v Biltenu o blagovnih znamkah Evropske unije in Uradnem listu Urada, podrobne ureditve za izmenjavo informacij med Uradom in nacionalnimi organi, podrobne ureditve glede prevodov dokaznih listin v pisnem postopku, natančnih vrst odločb, ki jih sprejme en sam član oddelka za ugovore ali oddelka za izbris, podrobnosti o obveznosti uradnega obveščanja v skladu z Madridskim protokolom ter podrobnih zahtev za ozemeljsko razširitev, ki se vloži po mednarodni registraciji. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(46)

Ker ciljev te uredbe države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi obsega in učinkov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(47)

V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (12) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je mnenje podal 11. julija 2013.

(48)

Uredbo (ES) št. 207/2009 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

1.

v naslovu se besedilo „blagovni znamki Skupnosti“ nadomesti z besedilom „blagovni znamki Evropske unije“;

2.

izraz „blagovna znamka Skupnosti“ se v členu 1(1) nadomesti z izrazom „blagovna znamka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: blagovna znamka EU)“, medtem ko se v preostalem besedilu nadomesti z izrazom „blagovna znamka EU“, pri tem pa se opravijo tudi potrebne slovnične spremembe;

3.

v celotni Uredbi se izraz „sodišče za blagovne znamke Skupnosti“ nadomesti z izrazom „sodišče za blagovne znamke EU)“, pri tem pa se opravijo tudi potrebne slovnične spremembe;

4.

izraz „kolektivna blagovna znamka Skupnosti“ se v členu 66(1) nadomesti z izrazom „kolektivna znamka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: kolektivna znamka EU)“, medtem ko se v preostalem besedilu nadomesti z izrazom „kolektivna znamka EU“, pri tem pa se opravijo tudi potrebne slovnične spremembe;

5.

v celotni Uredbi, razen v primerih iz točk 2, 3 in 4, se izrazi „Skupnost“, „Evropska skupnost“ in „Evropske skupnosti“ nadomestijo z izrazom „Unija“, pri tem pa se opravijo tudi potrebne slovnične spremembe;

6.

v celotni Uredbi se izraz „predstojnik Urada“ in vsa sklicevanja na predstojnika ustrezno nadomestijo z „izvršni direktor Urada“ oziroma „izvršni direktor“, pri tem pa se opravijo tudi potrebne slovnične spremembe;

7.

člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2

Urad

1.   Ustanovi se Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: Urad).

2.   Vsa sklicevanja v zakonodaji Unije na Urad za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) se razumejo kot sklicevanja na Urad.“;

8.

člen 4 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 4

Znaki, ki lahko sestavljajo blagovno znamko EU

Blagovna znamka EU je lahko sestavljena iz kakršnih koli znakov, zlasti besed, vključno z osebnimi imeni, ali iz slik, črk, števil, barv, oblike blaga ali embalaže blaga ali zvokov, če se:

9.

člen 7(1) se spremeni:

10.

člen 8 se spremeni:

11.

člen 9 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9

Pravice, podeljene z blagovno znamko EU

1.   Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.

2.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če:

3.   V skladu z odstavkom 2 se lahko prepove zlasti:

4.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU tudi pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi v gospodarskem prometu v Unijo vnesle blago, ne da bi bilo to blago tam sproščeno v prosti promet, če takšno blago, vključno z embalažo, prihaja iz tretjih držav in brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je enaka blagovni znamki EU, registrirani za takšno blago, ali je v njenih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od take blagovne znamke.

Imetnik blagovne znake EU izgubi pravico iz prvega pododstavka, če deklarant ali imetnik blaga med postopkom ugotavljanja morebitne kršitve blagovne znamke EU, sproženem v skladu z Uredbo (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (14) o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov, predloži dokazila o tem, da imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati dajanja blaga na trg v državi, v katero je namenjeno.

(13)  Direktiva 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (UL L 376, 27.12.2006, str. 21)."

(14)  Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 (UL L 181, 29.6.2013, str. 15).“;"

12.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 9a

Pravica do prepovedi pripravljalnih dejavnosti v zvezi z uporabo embalaže ali drugih sredstev

Če obstaja nevarnost, da bi se embalaža, nalepke, listki, varnostne oznake oziroma naprave ali oznake oziroma naprave za preverjanje pristnosti ali kakršna koli druga sredstva, na katerih je nameščena znamka, uporabili za blago ali storitve in bi takšna uporaba pomenila kršitev pravic imetnika blagovne znamke EU v skladu s členom 9(2) in (3), ima imetnik blagovne znamke EU pravico prepovedati naslednja dejanja, če se izvajajo v gospodarskem prometu:

Člen 9b

Datum, od katerega pravice učinkujejo proti tretjim osebam

1.   Pravice, podeljene z blagovno znamko EU, učinkujejo proti tretjim osebam od datuma objave registracije blagovne znamke.

2.   Za dejanja, ki se zgodijo po datumu objave prijave blagovne znamke EU in bi bila po objavi registracije blagovne znamke na podlagi te objave prepovedana, je mogoče zahtevati ustrezno nadomestilo.

3.   Sodišče, ki mu je zadeva dodeljena, ne sme meritorno odločati o tej zadevi, dokler registracija ni objavljena.“;

13.

člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12

Omejitev učinkov blagovne znamke EU

1.   Imetnik blagovne znamke EU tretji osebi nima pravice prepovedati, da bi v gospodarskem prometu uporabljala:

2.   Odstavek 1 se uporablja samo, če je uporaba s strani tretje osebe skladna z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah.“;

14.

člen 13(1) se nadomesti z naslednjim:

„1.   Imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati njene uporabe v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg Evropskega gospodarskega prostora pod to blagovno znamko ali je za to dal soglasje.“;

15.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 13a

Pravica imetnika pozneje registrirane blagovne znamke do posredovanja kot načina obrambe v postopku za ugotavljanje kršitev

1.   V postopkih za ugotavljanje kršitev imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati uporabe pozneje registrirane blagovne znamke EU, če ta poznejša blagovna znamka ni razglašena za nično na podlagi člena 53(1), (3) ali (4), člena 54(1) ali (2) ali člena 57(2) te uredbe.

2.   V postopkih za ugotavljanje kršitev imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati uporabe pozneje registrirane nacionalne blagovne znamke, če pozneje registrirana nacionalna blagovna znamka ni razglašena za nično na podlagi člena 8 ali člena 9(1) ali (2) ali člena 46(3) Direktive (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta (15).

3.   Kadar imetnik blagovne znamke EU v skladu z odstavkom 1 ali 2 nima pravice prepovedati uporabe pozneje registrirane blagovne znamke, imetnik pozneje registrirane blagovne znamke nima pravice prepovedati uporabe prejšnje blagovne znamke EU v postopku za ugotavljanje kršitev.

(15)  Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 336, 23.12.2015, str. 1).“;"

16.

v členu 15(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Uporaba v smislu prvega pododstavka pomeni tudi:

17.

v členu 16(1) se uvodni stavek nadomesti z naslednjim:

„1.   Razen če v členih 17 do 24 ni drugače določeno, se blagovna znamka EU kot predmet premoženja v celoti in za celotno območje Unije obravnava kot nacionalna blagovna znamka, registrirana v državi članici, v kateri v skladu z registrom:“;

18.

člen 17 se spremeni:

19.

člen 18 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 18

Prenos blagovne znamke, registrirane v imenu posrednika

1.   Če je blagovna znamka EU brez imetnikovega dovoljenja registrirana v imenu posrednika ali zastopnika osebe, ki je imetnik blagovne znamke, ima slednji pravico zahtevati, da se blagovna znamka EU prenese nanj, razen če lahko ta posrednik ali zastopnik upraviči svoje ravnanje.

2.   Imetnik lahko zahtevo za prenos v skladu z odstavkom 1 tega člena vloži na:

20.

člen 19 se spremeni:

21.

v členu 20 se doda naslednji odstavek:

„4.   Vpis v register, opravljen v skladu z odstavkom 3, se izbriše ali spremeni na zahtevo ene od strank.“;

22.

v členu 22 se doda naslednji odstavek:

„6.   Vpis v register, opravljen v skladu z odstavkom 5, se izbriše ali spremeni na zahtevo ene od strank.“;

23.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 22a

Postopek vpisa licenc in drugih pravic v register

1.   Člen 17(5a) in (5b) in pravila, sprejeta na njegovi podlagi, ter člen 17(5d) se smiselno uporabljajo za registracijo stvarne pravice ali prenosa stvarne pravice v skladu s členom 19(2), izvršbe iz člena 20(3), udeležbe v postopku insolventnosti iz člena 21(3) ter za registracijo ali prenos licence iz člena 22(5), pri čemer je treba upoštevati naslednje:

2.   Prijava za registracijo pravic iz odstavka 1 se ne šteje za vloženo, dokler ni plačana zahtevana pristojbina.

3.   Vloga za registracijo licence lahko vsebuje zahtevo za vpis licence v register v eni ali več naslednjih kategorijah:

V primeru zahteve za vpis licence kot licence iz točk (c), (d) in (e) prvega pododstavka se v prijavi za registracijo licence navedejo blago in storitve, del Unije in obdobje, za katere se podeli licenca.

4.   Če niso izpolnjeni pogoji za registracijo, določeni v členih 19 do 22, odstavkih 1 in 3 tega člena ter v drugih veljavnih pravilih, sprejetih v skladu s to uredbo, Urad uradno obvesti vložnika o pomanjkljivostih. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta prijavo za registracijo zavrne.

5.   Odstavka 1 in 3 se smiselno uporabljata za prijave blagovnih znamk EU.“;

24.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 24a

Postopek za izbris ali spremembo vpisa licenc in drugih pravic v registru

1.   Registracija, ki se izvede po členu 22a(1), se izbriše ali spremeni na zahtevo ene od zadevnih oseb.

2.   V zahtevi se navedejo registracijska številka zadevne blagovne znamke EU in podrobnosti o pravici, za katero se zahteva izbris ali sprememba registracije.

3.   Zahteva za izbris licence, stvarnopravne pravice ali izvršilnega ukrepa se ne šteje za vloženo, dokler ni plačana zahtevana pristojbina.

4.   Zahtevi se priložijo dokazila o tem, da registrirana pravica ne obstaja več ali da imetnik licence ali druge pravice soglaša z izbrisom ali spremembo registracije.

5.   Če zahteve za izbris ali spremembo registracije niso izpolnjene, Urad o pomanjkljivostih obvesti vložnika prijave. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, Urad zahtevo za izbris ali spremembo registracije zavrne.

6.   Odstavki 1 do 5 tega člena se smiselno uporabljajo za vpise v zvezi s spisi po členu 22a(5).“;

25.

člen 25 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 25

Vložitev prijav

1.   Prijava blagovne znamke EU se vloži na Uradu.

2.   Urad prijavitelju nemudoma izda potrdilo o prejemu, ki vsebuje vsaj številko spisa, prikaz, opis ali drugačno identifikacijo znamke, naravo in številko dokumentov ter datum njihovega prejema. To potrdilo o prejemu se lahko izda v elektronski obliki.“;

26.

člen 26 se spremeni:

27.

člen 27 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 27

Datum vložitve

Datum vložitve prijave blagovne znamke EU je datum, ko prijavitelj na Uradu predloži dokumente, ki vsebujejo informacije iz člena 26(1), pod pogojem, da se v enem mesecu po predložitvi navedenih dokumentov plača pristojbina za prijavo.“;

28.

člen 28 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 28

Določitev in razvrstitev blaga in storitev

1.   Blago in storitve, v zvezi s katerimi je podana prijava za registracijo blagovne znamke, se razvrstijo po sistemu klasifikacije iz Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957 (v nadaljnjem besedilu: Nicejska klasifikacija).

2.   Prijavitelj dovolj jasno in natančno opredeli blago in storitve, v zvezi s katerimi se zahteva varstvo blagovne znamke, da lahko pristojni organi in gospodarski subjekti že na tej podlagi določijo obseg zahtevanega varstva.

3.   Za namene odstavka 2 se lahko uporabijo splošne označbe, vključene v naslove razredov Nicejske klasifikacije, ali drugi splošni izrazi, če so skladni s predpisanimi standardi jasnosti in natančnosti, določenimi v tem členu.

4.   Urad zavrne prijavo, kar zadeva nejasne ali nenatančne označbe ali izraze, če prijavitelj v roku, ki ga v ta namen določi Urad, ne predlaga sprejemljivega besedila.

5.   Če se uporabijo splošni izrazi, vključno s splošnimi označbami iz naslovov razredov Nicejske klasifikacije, se razlagajo, kot da vključujejo vse blago ali storitve, ki so jasno zajete z dobesednim pomenom označbe ali izraza. Uporaba takšnih izrazov ali označb se ne razlaga, kot da vključujejo zahtevo za blago ali storitve, ki jih ni mogoče tako razumeti.

6.   Če prijavitelj zahteva registracijo za več kot en razred, razvrsti blago in storitve po razredih Nicejske klasifikacije, tako da je pred vsako skupino navedena številka razreda, v katerega ta skupina blaga ali storitev sodi, ter jih navede v vrstnem redu razredov.

7.   Za blago in storitve, ki so razvrščeni v isti razred po Nicejski klasifikaciji, ne velja domneva, da so si podobni. Za blago in storitve, ki so razvrščeni v različne razrede po Nicejski klasifikaciji, ne velja domneva, da si niso podobni.

8.   Imetniki blagovnih znamk EU, za katere je bila prijava vložena pred 22. junijem 2012 in so registrirane za celoten naslov razreda Nicejske klasifikacije, lahko izjavijo, da je bil njihov namen na dan vložitve zahtevati varstvo za blago ali storitve poleg blaga in storitev, zajetih v dobesednem pomenu naslova zadevnega razreda, pod pogojem, da so tako označeno blago ali storitve vključeni v abecedni seznam tega razreda Nicejske klasifikacije, ki velja na dan vložitve.

Izjava se vloži na Uradu do 24. septembra 2016, v njej pa se jasno, natančno in podrobno navedejo blago in storitve, razen tistih, ki so jasno zajeti v dobesednem pomenu označb iz naslova razreda, prvotno zajetih v namenu imetnika. Urad sprejme ustrezne ukrepe za spremembo registra. Možnost podati izjavo v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka ne posega v uporabo člena 15, člena 42(2), člena 51(1)(a) in člena 57(2).

Za blagovne znamke EU, za katere v roku iz drugega pododstavka ni predložena nobena izjava, velja, da po izteku tega roka zajemajo le blago ali storitve, ki so jasno zajete v dobesednem pomenu označb, vključenih v naslov zadevnega razreda.

9.   Če se register spremeni, izključne pravice, podeljene z blagovno znamko EU, na podlagi člena 9 tretji osebi ne preprečujejo, da še naprej uporablja blagovno znamko v zvezi z blagom ali storitvami, če in kolikor:

Poleg tega sprememba seznama blaga ali storitev, vpisanih v registru, imetniku blagovne znamke EU ne daje pravice, da nasprotuje ali zahteva ugotovitev ničnosti poznejše blagovne znamke, če in kolikor:

29.

člen 29 se spremeni:

30.

člen 30 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 30

Zahteva za priznanje prednostne pravice

1.   Zahteve za priznanje prednostne pravice se vložijo skupaj s prijavo blagovne znamke EU in vključujejo datum, številko in državo prejšnje prijave. Dokumentacija v podporo zahtevi za priznanje prednostne pravice se predloži v treh mesecih po datumu vložitve.

2.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo dokumentacijo, ki jo je treba predložiti ob zahtevi za priznanje prednostne pravice prejšnje prijave v skladu z odstavkom 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).

3.   Izvršni direktor lahko določi, da sme prijavitelj med dokumentacijo v podporo zahtevi za priznanje prednostne pravice predložiti manj dokazil, kot je zahtevano v specifikacijah, sprejetih v skladu z odstavkom 2, če lahko Urad te informacije pridobi iz drugih virov.“;

31.

člen 33 se spremeni:

32.

člen 34 se spremeni:

33.

člen 35 se spremeni:

34.

člen 36 se spremeni:

35.

člen 37 se spremeni:

36.

člen 38 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 38

Poročilo o poizvedbi

1.   Urad na zahtevo prijavitelja blagovne znamke EU ob vložitvi prijave pripravi poročilo o poizvedbi na ravni Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: poročilo o poizvedbi na ravni EU), v katerem navede prejšnje blagovne znamke EU ali prijave za blagovne znamke EU, ki jih je odkril in jih je po členu 8 mogoče navesti kot razlog zoper registracijo blagovne znamke EU, za katero je vložena prijava.

2.   Če prijavitelj ob vložitvi prijave blagovne znamke EU zahteva, da glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino pripravijo poročila o poizvedbi, in hkrati v roku za plačilo pristojbine za prijavo plača ustrezno pristojbino za poizvedbo, Urad nemudoma pošlje izvod prijave blagovne znamke EU glavnim uradom za industrijsko lastnino v vsaki državi članici, ki je Urad obvestila o svoji odločitvi, da bo v zvezi s prijavami za blagovne znamke EU opravila poizvedbe v lastnem registru blagovnih znamk.

3.   Vsi glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino iz odstavka 2 tega člena pošljejo poročilo o poizvedbi, v katerem bodisi navedejo vse prejšnje nacionalne blagovne znamke, prijave za nacionalne blagovne znamke ali blagovne znamke, registrirane na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v zadevni državi članici ali državah članicah, ki so jih odkrili in jih je po členu 8 mogoče navesti kot razlog zoper registracijo blagovne znamke EU, za katero je bila vložena prijava, bodisi navedejo, da s poizvedbo niso odkrili nobenih takšnih pravic.

4.   Urad po posvetovanju z upravnim odborom iz člena 124 (v nadaljnjem besedilu: upravni odbor) določi vsebino in podrobno ureditev za poročila.

5.   Urad vsakemu centralnemu uradu za industrijsko lastnino plača določen znesek za vsako poročilo o poizvedbi, ki ga zadevni urad pripravi v skladu z odstavkom 3. Znesek, ki je za vse urade enak, določi proračunski odbor s sklepom, ki ga sprejme s tričetrtinsko večino predstavnikov držav članic.

6.   Urad pošlje prijavitelju za blagovno znamko EU zahtevano poročilo o poizvedbi na ravni EU in vsa zahtevana poročila o nacionalnih poizvedbah, ki jih je prejel.

7.   Ob objavi prijave blagovne znamke EU Urad obvesti imetnike vseh prejšnjih blagovnih znamk EU ali vlagatelje vseh prejšnjih prijav za blagovne znamke EU, navedenih v poročilu o poizvedbi na ravni EU v zvezi z objavo prijav blagovne znamke EU. To stori ne glede na to, ali je prijavitelj zahteval poročilo o poizvedbi na ravni EU, razen če je imetnik prejšnje registracije ali prijave zahteval, da se mu uradno obvestilo ne pošlje.“;

37.

člen 39 se spremeni:

38.

člen 40 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 40

Pripombe tretjih oseb

1.   Katera koli fizična ali pravna oseba in katera koli skupina ali organ, ki zastopa izdelovalce, proizvajalce, izvajalce storitev, trgovce ali potrošnike, lahko Uradu sporoči pisne pripombe, v katerih navede razloge, zaradi katerih se blagovna znamka v skladu s členoma 5 in 7 po uradni dolžnosti ne bi smela registrirati.

Osebe in skupine ali organi iz prvega pododstavka niso stranke v postopku pred Uradom.

2.   Pripombe tretjih oseb se predložijo pred iztekom roka za ugovor ali, če je bil ugovor zoper blagovno znamko že vložen, pred sprejetjem dokončne odločbe o ugovoru.

3.   Predložitev iz odstavka 1 ne posega v pravico Urada, da kadar koli pred registracijo na lastno pobudo ponovno preizkusi absolutne razloge za zavrnitev, če je to ustrezno.

4.   Pripombe iz odstavka 1 se sporočijo prijavitelju, ki lahko nanje odgovori.“;

39.

člen 41 se spremeni:

40.

v členu 42 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Če tako zahteva prijavitelj, imetnik prejšnje blagovne znamke EU, ki je vložil ugovor, priskrbi dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom vložitve ali datumom prijave za prednostno pravico blagovne znamke EU prejšnja blagovna znamka EU resno in dejansko uporabljala v Uniji za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor, ali pa da obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo, pod pogojem, da je bila prejšnja blagovna znamka EU na ta dan registrirana najmanj pet let. Če ni ustreznih dokazov, se ugovor zavrne. Če se je prejšnja blagovna znamka EU uporabljala le za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, za namene preizkusa ugovora velja, da je registrirana le za ta del blaga ali storitev.“;

41.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 42a

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobnosti postopka za vložitev in preizkus ugovora iz členov 41 in 42.“;

42.

v členu 43 se doda naslednji odstavek:

„3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobnosti postopka za spremembo prijave.“;

43.

člen 44 se spremeni:

44.

člen 45 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 45

Registracija

1.   Če prijava ustreza zahtevam iz te uredbe in če v roku iz člena 41(1) ni vložen ugovor ali če je bil vloženi ugovor dokončno rešen z umikom, zavrnitvijo ali kako drugače, se blagovna znamka in podrobnosti iz člena 87(2) zabeležijo v registru. Registracija se objavi.

2.   Urad izda potrdilo o registraciji. Potrdilo se lahko izda v elektronski obliki. Proti plačilu pristojbine Urad zagotovi overjene ali neoverjene izvode potrdila, če se ti izvodi izdajo drugače kot v elektronski obliki.

3.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati potrdilo o registraciji iz odstavka 2 tega člena, in njegovo obliko. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).“;

45.

člen 47 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 47

Podaljšanje

1.   Registracija blagovne znamke EU se podaljša na zahtevo imetnika blagovne znamke EU ali katere koli osebe, ki jo imetnik izrecno pooblasti, pod pogojem, da so pristojbine plačane.

2.   Urad obvesti imetnika blagovne znamke EU in vse osebe z registrirano pravico na blagovni znamki EU o poteku trajanja registracije najmanj šest mesecev pred potekom. Če se ti podatki ne preskrbijo, Urad ni odgovoren, hkrati pa to ne vpliva na potek trajanja registracije.

3.   Zahteva za podaljšanje se predloži v šestih mesecih pred iztekom registracije. V tem roku se plača tudi osnovna pristojbina za podaljšanje in, kjer je to ustrezno, ena ali več pristojbin za vsak naslednji razred blaga ali storitev. Če se to ne zgodi, se zahteva lahko vloži in pristojbine plačajo v nadaljnjih šestih mesecih po izteku registracije, vendar je treba v tem podaljšanem roku plačati dodatno pristojbino za pozno plačilo pristojbine za podaljšanje ali pozno predložitev zahteve za podaljšanje.

4.   Zahteva za podaljšanje vsebuje:

Zahteva za podaljšanje velja za vloženo, če je opravljeno plačilo iz odstavka 3 in so pri tem navedene vse potrebne informacije, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti namen plačila.

5.   Če se vloži prijava ali plača pristojbina le za nekatere vrste blaga ali storitev, za katere je registrirana blagovna znamka EU, se registracija podaljša le za to blago ali storitve. Če plačane pristojbine ne zadoščajo za kritje vseh razredov blaga in storitev, za katere se zahteva podaljšanje, se registracija podaljša, če je jasno, kateri razred ali razredi naj bi se pokrili. Če ni drugih meril, Urad upošteva razrede po vrstnem redu klasifikacije.

6.   Podaljšanje začne veljati od datuma, ki sledi dnevu, na katerega se izteče obstoječa registracija. Podaljšanje se registrira.

7.   Če je zahteva za podaljšanje vložena v rokih iz odstavka 3, drugi pogoji za podaljšanje iz tega člena pa niso izpolnjeni, Urad obvesti prijavitelja o ugotovljenih pomanjkljivostih.

8.   Če zahteva za podaljšanje ni vložena ali je vložena po izteku roka iz odstavka 3 ali če pristojbine niso plačane ali so plačane šele po izteku zadevnega roka ali če v tem roku niso odpravljene pomanjkljivosti iz odstavka 7, Urad odloči, da je registracija potekla in o tem uradno obvesti imetnika blagovne znamke EU. Ko odločitev postane dokončna, Urad znamko izbriše iz registra. Izbris začne učinkovati dan po izteku obstoječe registracije. Če so pristojbine za podaljšanje plačane, registracija pa se ne podaljša, se te pristojbine povrnejo.

9.   Enotna zahteva za podaljšanje se lahko predloži za dva ali več znamk proti plačilu zahtevanih pristojbin za vsako znamko, če so v vseh primerih imetniki ali zastopniki isti.“;

46.

člen 48 se spremeni:

47.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 48a

Sprememba imena ali naslova

1.   Sprememba imena ali naslova imetnika blagovne znamke EU, pri kateri ne gre za spremembo blagovne znamke EU v skladu s členom 48(2) in ki ni posledica celotnega ali delnega prenosa blagovne znamke EU, se na zahtevo imetnika vpiše v register.

Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati zahteva za spremembo imena ali naslova v skladu s prvim pododstavkom. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).

2.   Za spremembo imena ali naslova pri dveh ali več registracijah istega imetnika se lahko predloži le ena zahteva.

3.   Če zahteve, ki urejajo beleženje spremembe, niso izpolnjene, Urad o pomanjkljivostih obvesti imetnika blagovne znamke EU. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo zavrne.

4.   Odstavki 1 do 3 se uporabljajo tudi za spremembo imena ali naslova registriranega zastopnika.

5.   Odstavki 1 do 4 se uporabljajo za prijave blagovnih znamk EU. Sprememba se vpiše v evidenco spisov, ki jo vodi Urad v zvezi s prijavami blagovnih znamk EU.“;

48.

člen 49 se spremeni:

49.

člen 50 se spremeni:

50.

v členu 53 se odstavek 1 spremeni:

51.

v členu 54 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

„1.   Če je imetnik blagovne znamke EU za obdobje petih zaporednih let privolil v uporabo poznejše blagovne znamke EU v Uniji in se ob tem zavedal takšne uporabe, ni več upravičen, da na podlagi prejšnje blagovne znamke zahteva ugotovitev ničnosti poznejše blagovne znamke za blago ali storitve, za katere se uporablja poznejša blagovna znamka, razen če je bila prijava za registracijo poznejše blagovne znamke EU vložena v slabi veri.

2.   Če je imetnik prejšnje nacionalne blagovne znamke iz člena 8(2) ali drugega prejšnjega znaka iz člena 8(4) za obdobje petih zaporednih let privolil v uporabo poznejše blagovne znamke EU v državi članici, v kateri je prejšnja blagovna znamka ali drug znak zaščiten, in se ob tem zavedal takšne uporabe, ni več upravičen, da na podlagi prejšnje blagovne znamke ali prejšnjega znaka zahteva ugotovitev ničnosti poznejše blagovne znamke za blago ali storitve, za katere se uporablja poznejša blagovna znamka, razen če je bila prijava za registracijo poznejše blagovne znamke EU vložena v slabi veri.“;

52.

člen 56 se spremeni:

53.

v členu 57 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Če imetnik blagovne znamke EU to zahteva, imetnik prejšnje blagovne znamke EU, ki je stranka v postopku za ugotavljanje ničnosti, priskrbi dokaz, da je v obdobju petih let pred datumom vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti prejšnjo blagovno znamko EU resno in dejansko uporabljal v Uniji za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik te prejšnje blagovne znamke navaja kot razlog za svojo zahtevo, ali da obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo, če je bila na ta datum prejšnja blagovna znamka EU registrirana najmanj pet let. Če je bila na datum vložitve prijave blagovne znamke EU ali na datum prijave za prednostno pravico blagovne znamke EU prejšnja blagovna znamka EU registrirana najmanj pet let, imetnik prejšnje blagovne znamke EU priskrbi dokaz, da so bili pogoji iz člena 42(2) na ta datum izpolnjeni. Če takega dokaza ni, se zahteva za ugotovitev ničnosti zavrne. Če je bila prejšnja blagovna znamka EU uporabljena samo za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, za namene preizkusa zahteve za ugotovitev ničnosti velja, da je bila registrirana le za ta del blaga ali storitev.“;

54.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 57a

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobnosti o postopkih za razveljavitev in ugotovitev ničnosti blagovne znamke EU iz členov 56 in 57 ter o prenosu blagovne znamke EU, registrirane v imenu posrednika, iz člena 18.“;

55.

v členu 58 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.   Pritožba se lahko vloži zoper odločbo katerega koli organa Urada, pristojnega za odločanje, ki je naveden v točkah (a) do (d) člena 130 ter, kadar je primerno, v točki (f) navedenega člena. Te odločbe začnejo učinkovati šele na dan izteka pritožbenega roka iz člena 60. Vložitev pritožbe zadrži izvršitev.“;

56.

člen 60 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 60

Rok in oblika pritožbe

1.   Pritožba se pisno vloži na Uradu v dveh mesecih od dneva vročitve odločbe. Pritožba velja za vloženo šele po plačilu pristojbine za pritožbo. Vloži se v jeziku postopka, v katerem je bila sprejeta odločba, ki je predmet pritožbe. V štirih mesecih od dneva vročitve odločbe se vloži pisna izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo.

2.   V postopkih inter partes lahko tožena stranka v svojem odgovoru zahteva odločitev o razveljavitvi ali spremembi izpodbijane odločbe v točki, ki v pritožbi ni izpostavljena. Takšne zahteve postanejo brezpredmetne, če pritožnik prekine postopek.“;

57.

člen 62 se črta;

58.

v členu 64 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Odločbe odbora za pritožbe začnejo učinkovati šele od dneva, ko poteče rok iz člena 65(5), ali – če je bila v tem roku vložena tožba pred Splošnim sodiščem – od dneva zavrnitve te tožbe ali katere koli pritožbe, vložene pri Sodišču zoper odločbo Splošnega sodišča.“;

59.

člen 65 se spremeni:

60.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 65a

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo:

61.

naslov naslova VIII se nadomesti z naslednjim:

„POSEBNE DOLOČBE O KOLEKTIVNIH IN CERTIFIKACIJSKIH ZNAMKAH EU“;

62.

pred členom 66 se vstavi naslednji naslov oddelka:

„ODDELEK 1

Kolektivne znamke EU“;

63.

člen 66(3) se nadomesti z naslednjim:

„3.   Če v tem oddelku ni določeno drugače, se za kolektivne znamke EU uporabljajo naslovi I do VII in IX do XIV.“;

64.

člen 67 se spremeni:

65.

člen 69 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 69

Pripombe tretjih oseb

Če se Uradu v skladu s členom 40 predložijo pisne pripombe o kolektivni znamki EU, lahko te pripombe temeljijo tudi na posebnih razlogih, zaradi katerih bi bilo treba na podlagi člena 68 zavrniti prijavo kolektivne znamke EU.“;

66.

v členu 71 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Pisne pripombe v skladu s členom 69 se lahko predložijo tudi v zvezi s spremenjenim pravilnikom o uporabi.“;

67.

v naslovu VIII se doda naslednji oddelek:

„ODDELEK 2

Certifikacijske znamke EU

Člen 74a

Certifikacijske znamke EU

1.   Certifikacijska znamka EU je blagovna znamka EU, ki je kot takšna opisana ob vložitvi prijave za znamko in omogoča razlikovanje med blagom ali storitvami, ki jih je imetnik znamke certificiral na podlagi materiala, načina proizvodnje blaga ali opravljanja storitev, kakovosti, natančnosti ali drugih značilnosti z izjemo geografskega porekla, na eni strani ter blagom in storitvami, ki niso certificirani, na drugi strani.

2.   Vsaka fizična ali pravna oseba, tudi ustanove, telesa in organi javnega prava, lahko prijavi certifikacijsko znamko EU, če ne opravlja dejavnosti, ki vključujejo dobavo iste vrste blaga ali storitev, kot so certificirani.

3.   Če v tem oddelku ni določeno drugače, se za certifikacijske znamke EU uporabljajo naslovi I do VII in IX do XIV.

Člen 74b

Pravilnik o uporabi certifikacijske znamke EU

1.   Prijavitelj certifikacijske znamke EU v dveh mesecih po vložitvi predloži pravilnik o uporabi certifikacijske znamke.

2.   V pravilniku o uporabi znamke se navedejo osebe, ki smejo uporabljati znamko, lastnosti, ki jih znamka certificira, način, na katerega bo certifikacijski organ preverjal navedene lastnosti in nadziral uporabo znamke. V tem pravilniku se navedejo tudi pogoji za uporabo znamke, vključno s sankcijami.

3.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati pravilnik iz odstavka 2 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).

Člen 74c

Zavrnitev prijave

1.   Poleg razlogov za zavrnitev prijave blagovne znamke EU iz členov 36 in 37 se prijava certifikacijske znamke EU zavrne, če niso izpolnjeni pogoji iz členov 74a in 74b ali če je pravilnik o uporabi znamke v nasprotju z javnim redom ali sprejetimi moralnimi načeli.

2.   Prijava certifikacijske znamke EU se zavrne tudi, če bi ta lahko zavajala javnost glede svojega značaja ali pomena, zlasti če je verjetno, da bi bila sprejeta kot nekaj drugega kot certifikacijska znamka.

3.   Prijava se ne zavrne, če prijavitelj s spremembo pravilnika o uporabi znamke izpolnjuje zahteve iz odstavkov 1 in 2.

Člen 74d

Pripombe tretjih oseb

Če se Uradu v skladu s členom 40 predložijo pisne pripombe o certifikacijski znamki EU, se lahko te pripombe nanašajo tudi na posebne razloge, zaradi katerih bi bilo treba na podlagi člena 74c zavrniti prijavo certifikacijske znamke EU.

Člen 74e

Uporaba certifikacijske znamke EU

Katera koli oseba, ki sme v skladu s pravilnikom o uporabi znamke iz člena 74b uporabljati certifikacijsko znamko EU, jo uporablja v skladu z zahtevami te uredbe, pod pogojem, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji iz te uredbe, ki se nanašajo na uporabo blagovnih znamk EU.

Člen 74f

Sprememba pravilnika o uporabi blagovne znamke

1.   Imetnik certifikacijske znamke EU Uradu predloži vse spremembe pravilnika o uporabi znamke.

2.   Če pravilnik, kot je spremenjen, ne izpolnjuje zahtev člena 74b ali če obstaja eden od razlogov za zavrnitev iz člena 74c, se sprememba ne vpiše v register.

3.   Pisne pripombe v skladu s členom 74d se lahko predložijo tudi v zvezi s spremenjenim pravilnikom o uporabi znamke.

4.   Za namene te uredbe začnejo spremembe pravilnika o uporabi znamke učinkovati šele z datumom vpisa spremembe v register.

Člen 74g

Prenos

Z odstopanjem od člena 17(1) se lahko certifikacijska znamka EU prenese le na osebo, ki izpolnjuje zahteve člena 74a(2).

Člen 74h

Osebe, upravičene do vložitve tožbe zaradi kršitve

1.   Tožbo zaradi kršitve lahko vloži samo imetnik certifikacijske znamke EU ali druga oseba, ki jo imetnik za to posebej pooblasti.

2.   Imetnik certifikacijske znamke EU ima pravico, da v imenu oseb, ki smejo uporabljati znamko, zahteva nadomestilo, če so zaradi nedovoljene uporabe znamke utrpele škodo.

Člen 74i

Razlogi za razveljavitev

Poleg razlogov za razveljavitev iz člena 51 se pravice imetnika certifikacijske znamke EU razveljavijo na podlagi zahteve, predložene Uradu, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve, če so izpolnjeni kateri koli od naslednjih pogojev:

Člen 74j

Razlogi za ničnost

Poleg razlogov za ničnost iz členov 52 in 53 se certifikacijska znamka EU, ki je registrirana v nasprotju s členom 74c, razglasi za nično na podlagi zahteve, predložene Uradu, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve, razen če imetnik znamke s spremembo pravilnika o uporabi izpolni zahteve člena 74c.

Člen 74k

Konverzija

Brez poseganja v člen 112(2) do konverzije prijave certifikacijske blagovne znamke EU ali registrirane certifikacijske znamke EU ne pride, če nacionalno pravo zadevne države članice ne predvideva registracije garancijskih ali certifikacijskih znamk v skladu s členom 28 Direktive (EU) 2015/2436“;

68.

člen 75 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 75

Odločbe in sporočila Urada

1.   Urad v odločbah navede razloge, na katerih temeljijo. Temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe. Če ustni postopek poteka pred uradom, se odločba lahko izreče ustno. Strankam se nato vročijo odločbe v pisni obliki.

2.   V vseh odločbah, sporočilih ali obvestilih Urada se navedejo oddelek ali enota Urada ter ime ali imena odgovornega uradnika ali uradnikov. Na njih je podpis odgovornega uradnika ali uradnikov ali pa je namesto podpisa natisnjen ali odtisnjen žig Urada. Izvršni direktor lahko odredi uporabo drugačnega načina identifikacije oddelkov ali enot Urada in imen odgovornega uradnika ali uradnikov ali drugačne oblike identifikacije od žigov, če so odločbe, sporočila ali obvestila Urada posredovani po telefaksu ali s katerim koli drugim tehničnim komunikacijskim sredstvom.

3.   Odločbam Urada, zoper katere je možna pritožba, se priloži pisno sporočilo, v katerem je navedeno, da se pritožba vloži pisno pri Uradu v dveh mesecih od dneva vročitve odločbe, ki je predmet pritožbe. V sporočilu se navede tudi opozorilo strankam na določbe iz členov 58, 59 in 60. Stranke se ne morejo sklicevati na to, da jim Urad ni sporočil možnosti vložitve pritožbe.“;

69.

v členu 76(1) se doda naslednji stavek:

„V postopkih za ugotavljanje ničnosti v skladu s členom 52 Urad preverjanje omeji na razloge in argumente, ki so jih navedle stranke.“;

70.

v členu 77 se doda naslednji odstavek:

„4.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobno ureditev za ustni postopek, vključno s podrobno ureditvijo za uporabo jezikov v skladu s členom 119.“;

71.

člen 78 se spremeni:

72.

člen 79 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 79

Vročanje

1.   Urad po uradni dolžnosti zadevnim osebam vroči odločbe in uradne pozive ter vsako obvestilo ali drugo sporočilo, za katerega je določen rok ali o katerem morajo biti zadevne osebe obveščene po drugih določbah te uredbe ali aktih, sprejetih v skladu s to uredbo, ali za katere je vročitev odredil izvršni direktor.

2.   Izvršni direktor lahko določi, kateri dokumenti, razen odločb, za katere velja rok za pritožbo, in uradnih pozivov, se vročijo s priporočenim pismom s povratnico.

3.   Vroči se lahko na različne načine, tudi elektronsko. Podrobnosti o elektronskem vročanju določi izvršni direktor.

4.   Če se za vročanje uporabi javno obvestilo, izvršni direktor določi, kako se javno obvestilo objavi, in določi začetek enomesečnega roka, po izteku katerega se šteje, da je bil osebi dokument vročen.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobno ureditev za vročanje.“;

73.

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 79a

Obveščanje o izgubi pravic

Če Urad ugotovi, da je zaradi te uredbe ali aktov, sprejetih v skladu s to uredbo, in brez sprejetja kakršne koli odločbe prišlo do izgube kakršnih koli pravic, o tem obvesti zadevno osebo v skladu s členom 79. Ta oseba lahko v dveh mesecih po vročitvi obvestila zaprosi za odločbo o tej zadevi, če meni, da je ugotovitev Urada napačna. Urad takšno odločbo sprejme le, če se ne strinja z osebo, ki je zanjo zaprosila; v nasprotnem primeru spremeni svojo ugotovitev in o tem obvesti osebo, ki je zaprosila za odločbo.

Člen 79b

Sporočanje Uradu

1.   Sporočila se lahko Uradu pošljejo elektronsko. Izvršni direktor določi, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi tehničnimi pogoji je mogoče ta sporočila predložiti v elektronski obliki.

2.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo pravila o komunikacijskih sredstvih, vključno z elektronskimi komunikacijskimi sredstvi, ki jih uporabljajo stranke v postopku pred Uradom, in obrazcih, ki jih da Urad na voljo.

Člen 79c

Roki

1.   Roki se določijo v celih letih, mesecih, tednih ali dneh. Teči začnejo na dan, ki sledi dnevu, ko se je zadevni dogodek zgodil. Roki niso krajši od enega meseca niti daljši od šestih mesecev.

2.   Izvršni direktor pred začetkom vsakega koledarskega leta določi dneve, ko Urad ne bo sprejemal dokumentov ali ko se navadna pošta ne dostavlja na območje Urada.

3.   Izvršni direktor določi trajanje obdobja prekinitve v primeru splošne prekinitve dostave pošte v državi članici, v kateri se Urad nahaja, ali v primeru dejanske prekinitve povezave Urada z dogovorjenimi elektronskimi komunikacijskimi sredstvi.

4.   Če je zaradi izjemnih okoliščin, na primer naravne nesreče ali stavke, prekinjeno ali ovirano ustrezno komuniciranje med strankami postopka in Uradom, lahko izvršni direktor določi, da se za stranke v postopku, ki imajo stalno prebivališče ali registrirani sedež v zadevni državi članici ali so imenovale zastopnika s poslovno enoto v zadevni državi, vsi roki, ki bi se sicer iztekli na dan začetka takšnega dogodka ali dan po tem, podaljšajo do datuma, ki ga določi izvršni direktor. Pri določitvi tega datuma oceni, kdaj se bodo izjemne okoliščine končale. Če dogodek prizadene sedež Urada, izvršni direktor ob določitvi takšnega datuma navede, da velja za vse stranke v postopku.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobnosti glede izračuna in trajanja rokov.

Člen 79d

Popravljanje napak in očitnih spregledov

1.   Urad na lastno pobudo ali zahtevo stranke v svojih odločbah popravi vse jezikovne napake, napake pri prepisu in očitne spreglede ali tehnične napake, ki jih stori pri registraciji blagovne znamke ali objavi njene registracije.

2.   Če popravek napake pri registraciji blagovne znamke ali objavi registracije zahteva imetnik, se smiselno uporablja člen 48a.

3.   Urad objavi popravke napak pri registraciji blagovne znamke in pri objavi registracije.“;

74.

člen 80 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 80

Razveljavitev odločb

1.   Če Urad opravi vpis v register ali sprejme odločbo, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati Uradu, zagotovi, da se vpis izbriše ali odločba razveljavi. Če je v postopku samo ena stranka in vpis ali dejanje vpliva na njene pravice, se izbris ali razveljavitev odredi tudi, če kršitev za stranko ni bila očitna.

2.   Oddelek, ki je opravil vpis ali sprejel odločbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo ene od strank v postopku odredi izbris ali razveljavitev iz odstavka 1. Izbris vpisa v registru ali razveljavitev odločbe se po posvetovanju s strankami v postopku in imetniki pravic iz naslova zadevne blagovne znamke EU, vpisanih v register, opravi v enem letu od datuma vpisa v register ali sprejetja zadevne odločbe. Urad vodi evidenco vseh takih izbrisov ali razveljavitev.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo postopek za razveljavitev odločbe ali izbris vpisa v registru.

4.   Ta člen ne posega v pravico pogodbenic, da vložijo pritožbo v skladu s členoma 58 in 65, ali v možnost popravljanja napak in očitnih spregledov iz člena 79d. Če je bila pritožba vložena zoper odločbo Urada, ki vsebuje napako, pritožbeni postopki postanejo brezpredmetni, ko Urad svojo odločbo prekliče v skladu z odstavkom 1 tega člena. V takšnem primeru se pritožniku povrne pristojbina v zvezi s pritožbo.“;

75.

člen 82 se spremeni:

76.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 82a

Prekinitev postopka

1.   Postopek pred Uradom se prekine:

2.   Postopek pred Uradom se nadaljuje takoj, ko se ugotovi, katera oseba je pooblaščena za nadaljevanje postopka.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobno ureditev za nadaljevanje postopka pred Uradom.“;

77.

člen 83 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 83

Sklicevanje na splošna načela

Če v tej uredbi ali aktih, sprejetih v skladu s to uredbo, ni postopkovnih določb, Urad upošteva načela procesnega prava, ki so splošno priznana v državah članicah.“;

78.

člen 85 se spremeni:

79.

v členu 86(2) se drugi stavek nadomesti z naslednjim:

„Vsaka država članica imenuje en organ, ki je odgovoren za preverjanje verodostojnosti odločbe iz odstavka 1, njegove kontaktne podatke pa sporoči Uradu, Sodišču in Komisiji. Nalog za izvršbo odločbe se priloži odločbi zadevnega organa, pri čemer je edina potrebna formalnost potrditev verodostojnosti odločbe.“;

80.

člen 87 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 87

Register blagovnih znamk EU

1.   Urad vodi register blagovnih znamk EU in ga redno posodablja.

2.   V registru so naslednji vnosi v zvezi s prijavami in registracijami blagovnih znamk EU:

3.   Register vsebuje tudi naslednje vnose, ob katerih je naveden datum vpisa:

4.   Izvršni direktor lahko odloči, da se pod pogoji iz člena 123(4) poleg elementov iz odstavkov 2 in 3 tega člena v register vpišejo tudi drugi elementi.

5.   Register je lahko v elektronski obliki. Urad zbira, organizira, objavlja in hrani elemente iz odstavkov 2 in 3, tudi morebitne osebne podatke, za namene iz odstavka 9. Urad skrbi, da je register zlahka dostopen javnosti.

6.   Imetnik blagovne znamke EU je uradno obveščen o vsaki spremembi v registru.

7.   Urad na zahtevo in proti plačilu pristojbine priskrbi overjene ali neoverjene izvlečke iz registra.

8.   Obdelava podatkov v zvezi z vpisi iz odstavkov 2 in 3, tudi morebitnih osebnih podatkov, je namenjena:

9.   Šteje se, da so vsi podatki, tudi osebni, v zvezi z vpisi iz odstavkov 2 in 3 v javnem interesu in so lahko dostopni tretjim osebam. Zaradi pravne varnosti se vpisi v registru hranijo trajno.“;

81.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 87a

Zbirka podatkov

1.   Poleg obveznosti, da vodi register v smislu člena 87, Urad zbira in hrani v elektronski zbirki podatkov vse podrobnosti, ki jih posredujejo prijavitelji ali druge stranke v postopku v skladu s to uredbo ali akti, sprejetimi v skladu z njo.

2.   V elektronski zbirki podatkov so lahko poleg osebnih podatkov, vključenih v register na podlagi člena 87, tudi drugi osebni podatki, kolikor so zahtevani v skladu s to uredbo ali akti, sprejetimi v skladu z njo. Zbiranje, hramba in obdelava takšnih podatkov so namenjeni:

3.   Izvršni direktor določi pogoje za dostop do elektronske zbirke podatkov in način, na katerega je njeno vsebino, razen osebnih podatkov iz odstavka 2 tega člena, vendar vključno s tistimi iz člena 87, mogoče dati na voljo v strojno čitljivi obliki, vključno z dajatvijo za tak dostop.

4.   Dostop do osebnih podatkov iz odstavka 2 je omejen in ti podatki niso na voljo javnosti, razen če zadevna oseba s tem izrecno soglaša.

5.   Vsi podatki se hranijo trajno. Zadevna oseba pa lahko zahteva izbris osebnih podatkov iz zbirke podatkov 18 mesecev po preteku blagovne znamke ali zaključku ustreznega postopka inter partes. Zadevna stranka ima pravico kadar koli doseči popravek netočnih ali napačnih podatkov.

Člen 87b

Spletni dostop do odločb

1.   Odločbe Urada se zaradi preglednosti in predvidljivosti objavijo na spletu in so na vpogled splošni javnosti, da se lahko z njimi seznani. Vse stranke v postopku, v katerem je bila odločba sprejeta, lahko zahtevajo izbris osebnih podatkov, vsebovanih v odločbi.

2.   Urad lahko zagotovi spletni dostop do sodb nacionalnih sodišč in sodišč Unije, povezanih z njegovimi nalogami, da bi zagotovil večjo ozaveščenost javnosti o zadevah intelektualne lastnine in spodbujal približevanje praks. Glede osebnih podatkov Urad spoštuje pogoje prve objave.“;

82.

člen 88 se spremeni:

83.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 88a

Hramba spisov

1.   Urad hrani spise o vseh postopkih v zvezi s prijavo blagovne znamke EU ali registracijo blagovne znamke EU. Izvršni direktor določi obliko, v kateri se ti spisi hranijo.

2.   Če se spisi hranijo v elektronski obliki, se ti elektronski spisi ali njihove varnostne kopije hranijo trajno. Izvirni dokumenti, ki jih vložijo stranke v postopku in so podlaga takšnim elektronskim spisom, se uničijo po preteku določenega obdobja po njihovem prejemu, ki ga določi izvršni direktor.

3.   Če in kolikor se spisi ali deli spisov hranijo v kakršni koli drugi obliki kot elektronski, se dokumenti ali dokazila, ki so del takih spisov, hranijo vsaj pet let po koncu leta, v katerem se prijava zavrne ali umakne oziroma šteje za umaknjeno, v skladu s členom 47 v celoti poteče registracija blagovne znamke EU, se v skladu s členom 50 registrira popolna odpoved blagovni znamki EU ali se blagovna znamka EU v skladu s členom 57(6) ali 100(6) v celoti izbriše iz registra.“;

84.

člen 89 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 89

Periodične publikacije

1.   Urad periodično izdaja:

Publikaciji iz točk (a) in (b) prvega pododstavka se lahko objavita v elektronski obliki.

2.   Bilten o blagovnih znamkah Evropske unije se objavi na način in v časovnih presledkih, ki jih določi izvršni direktor.

3.   Uradni list Urada izhaja v jezikih Urada. Izvršni direktor pa lahko določi, da se določeni elementi v Uradnem listu Urada objavijo v uradnih jezikih Unije.

4.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).“;

85.

člen 90 se spremeni:

86.

v členu 92 se odstavki 2 do 4 nadomestijo z naslednjim:

„2.   Brez poseganja v drugi stavek odstavka 3 tega člena so fizične ali pravne osebe, ki v Evropskem gospodarskem prostoru nimajo stalnega prebivališča ali glavne poslovne enote ali resničnega in dejavnega industrijskega ali trgovskega podjetja, pred Uradom zastopane v skladu s členom 93(1) v vseh postopkih iz te uredbe, razen pri vložitvi prijave blagovne znamke EU.

3.   Fizične ali pravne osebe, ki imajo stalno prebivališče ali resni in dejanski sedež ali podružnico podjetja v Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Uradom zastopa zaposleni. Zaposleni pri pravni osebi iz tega odstavka lahko zastopa tudi druge pravne osebe, ki so ekonomsko povezane s prvo pravno osebo, tudi če te druge pravne osebe nimajo stalnega prebivališča ali resnega in dejanskega sedeža ali podružnice podjetja v Evropskem gospodarskem prostoru. Zaposleni, ki zastopa osebo v smislu tega odstavka, mora na zahtevo Urada ali, kadar je primerno, stranke v postopku pri Uradu vložiti podpisano pooblastilo za vložitev v spis.

4.   Če skupaj delujejo več kot en prijavitelj ali več kot ena tretja stranka, se imenuje skupni zastopnik.“;

87.

člen 93 se spremeni:

88.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 93a

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo:

89.

v naslovu X se naslov oddelka 1 nadomesti z naslednjim:

„Uporaba pravil Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah“;

90.

člen 94 se spremeni:

91.

v točki (c) člena 96 se besedilo „člena 9(3), drugi stavek“ nadomesti z besedilom „člena 9b(2)“;

92.

v členu 99 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.   Pri tožbah iz točk (a) in (c) člena 96 je ugovor v zvezi z razveljavitvijo blagovne znamke EU, vložen drugače kot v obliki nasprotne tožbe, dopusten, če toženec zatrjuje, da bi bilo mogoče blagovno znamko EU razveljaviti, ker se znamka v času vložitve tožbe zaradi kršitve ni resno in dejansko uporabljala.“;

93.

člen 100 se spremeni:

94.

v členu 101 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Za vsa vprašanja v zvezi z blagovnimi znamkami, ki niso zajeta v tej uredbi, ustrezno sodišče za blagovne znamke EU uporablja veljavno nacionalno pravo.“;

95.

v členu 102 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Sodišče za blagovne znamke EU lahko uporabi tudi ukrepe ali naloge, ki so na voljo v skladu z veljavno zakonodajo in za katere meni, da so primerni v okoliščinah zadeve.“;

96.

naslov „ODDELEK 4, Prehodna določba“ in člen 108 se črtata;

97.

člen 113 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 113

Vložitev, objava in prenos zahteve za konverzijo

1.   Zahteva za konverzijo se vloži pri Uradu v ustreznem roku na podlagi člena 112(4), (5) ali (6), v njej pa se navedejo razlogi za konverzijo v skladu s členom 112(1)(a) ali (b), države članice, v zvezi s katerimi se zahteva konverzija, ter blago in storitve, na katere se konverzija nanaša. Kadar se konverzija zahteva, ker registracija ni bila podaljšana, začne rok treh mesecev iz člena 112(5) teči dan po zadnjem dnevu, na katerega je v skladu s členom 47(3) mogoče vložiti zahtevo za podaljšanje. Zahteva za konverzijo se šteje za vloženo šele, ko je plačana pristojbina za konverzijo.

2.   Kadar se zahteva za konverzijo nanaša na prijavo blagovne znamke EU, ki je že bila objavljena, ali na blagovno znamko EU, se prejem takšne zahteve vnese v register, zahteva za konverzijo pa objavi.

3.   Urad preveri, ali zahtevana konverzija izpolnjuje pogoje iz te uredbe, zlasti iz člena 112(1), (2), (4), (5) in (6) ter odstavka 1 tega člena, ter formalne pogoje iz izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 6 tega člena. Če pogoji, ki urejajo zahtevo, niso izpolnjeni, Urad prijavitelja uradno obvesti o pomanjkljivostih. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo za konverzijo zavrne. Kadar se uporablja člen 112(2), Urad zahtevo za konverzijo zavrne kot nedopustno le v zvezi z državami članicami, za katere je konverzija izključena na podlagi navedene določbe. Če pristojbina za konverzijo ni plačana v ustreznem roku treh mesecev na podlagi člena 112(4), (5) ali (6), Urad prijavitelja obvesti, da se šteje, da zahteva za konverzijo ni bila vložena.

4.   Če Urad ali sodišče za blagovne znamke EU zavrne prijavo blagovne znamke EU ali blagovno znamko EU razglasi za nično iz absolutnih razlogov s sklicevanjem na jezik države članice, je konverzija na podlagi člena 112(2) izključena za vse države članice, v katerih je ta jezik eden od uradnih jezikov. Če Urad ali sodišče za blagovne znamke EU zavrne prijavo blagovne znamke EU ali blagovno znamko EU razglasi za nično iz absolutnih razlogov, za katere se ugotovi, da veljajo za vso Unijo, ali zaradi prejšnje blagovne znamke EU ali druge pravice industrijske lastnine v Uniji, se konverzija na podlagi člena 112(2) izključi za vse države članice.

5.   Kadar zahteva za konverzijo izpolnjuje zahteve iz odstavka 3 tega člena, jo Urad skupaj s podatki iz člena 84(2) posreduje glavnim uradom držav članic za industrijsko lastnino, tudi Uradu Beneluksa za intelektualno lastnino, v zvezi s katerimi se zahteva oceni za dopustno. Urad obvesti prijavitelja o datumu posredovanja.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).“;

98.

v členu 114 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Za prijavo blagovne znamke EU ali blagovno znamko EU, posredovano v skladu s členom 113, ne veljajo formalne zahteve nacionalnega prava, ki se razlikujejo od zahtev iz te uredbe ali aktov, sprejetih v skladu s to uredbo, oziroma te zahteve dopolnjujejo.“;

99.

v členu 115(1) se prvi stavek nadomesti z naslednjim:

„Urad je agencija Unije.“;

100.

v členu 116 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.   Urad lahko brez poseganja v odstavek 1 uporabi dodeljene nacionalne strokovnjake ali drugo osebje, ki ni zaposleno v Uradu. Upravni odbor sprejme odločitev, s katero določi pravila o dodelitvi nacionalnih strokovnjakov v Urad.“;

101.

v členu 117 se besedilo „Na Uradu“ nadomesti z besedilom „Za Urad in njegovo osebje“;

102.

člen 119 se spremeni:

103.

v členu 120(1) se besedi „izvedbena uredba“ nadomestita z besedilom „akt, sprejet v skladu s to uredbo“;

104.

člen 122 se črta;

105.

člen 123 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 123

Preglednost

1.   Za dokumente, ki jih hrani Urad, se uporablja Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

2.   Upravni odbor sprejme podrobna pravila za uporabo Uredbe (ES) št. 1049/2001.

3.   Odločitve, ki jih Urad sprejme na podlagi člena 8 Uredbe (ES) št. 1049/2001, so lahko predmet pritožbe pri Evropskem varuhu človekovih pravic ali tožbe na Sodišču Evropske unije, pod pogoji, določenimi v členu 228 oziroma 263 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

4.   Urad obdeluje osebne podatke v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (18).

(17)  Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43)."

(18)  Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).“;"

106.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 123a

Varnostni predpisi za varovanje tajnih podatkov in občutljivih podatkov, ki niso tajni

Urad uporablja varnostna načela, opredeljena v varnostnih predpisih Komisije za varovanje tajnih podatkov Evropske unije (EUCI) in občutljivih podatkov, ki niso tajni, kot je določeno v sklepih Komisije (EU, Euratom) 2015/443 (19) in 2015/444 (20). Varnostni predpisi med drugim zajemajo določbe o izmenjavi, obdelavi in hrambi takšnih podatkov.

(19)  Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL L 72, 17.3.2015, str. 41)."

(20)  Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 72, 17.3.2015, str. 53).“;"

107.

v naslovu XII se vstavi naslednji oddelek:

„ODDELEK 1a

Naloge Urada in sodelovanje za spodbujanje približevanja

Člen 123b

Naloge Urada

1.   Urad ima naslednje naloge:

2.   Urad pri opravljanju nalog iz odstavka 1 sodeluje z institucijami, organi, telesi, glavnimi uradi za industrijsko lastnino ter mednarodnimi in nevladnimi organizacijami.

3.   Urad lahko nudi prostovoljne storitve mediacije, s katerimi strankam pomaga doseči poravnavo.

Člen 123c

Sodelovanje za spodbujanje približevanja praks in orodij

1.   Urad, glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino med seboj sodelujejo ter s tem spodbujajo približevanje praks in orodij na področju blagovnih znamk in modelov.

Brez poseganja v odstavek 3 to sodelovanje zajema zlasti naslednja področja dejavnosti:

2.   Na podlagi predloga izvršnega direktorja upravni odbor v zvezi s področji iz odstavkov 1 in 6 opredeli in usklajuje projekte, ki so v interesu Unije in držav članic, k sodelovanju pri teh projektih pa povabi glavne urade držav članic za industrijsko lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino.

Opredelitev projekta vključuje specifične obveznosti in odgovornosti posameznih sodelujočih glavnih uradov za industrijsko lastnino držav članic, Urada Beneluksa za intelektualno lastnino in Urada. Urad se posvetuje s predstavniki uporabnikov zlasti v fazi opredelitve projektov in ocene njihovih rezultatov.

3.   Glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino lahko odpovejo, omejijo ali začasno prekinejo sodelovanje pri projektih iz prvega pododstavka odstavka 2.

Glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino pri uporabi možnosti iz prvega pododstavka Uradu zagotovijo pisno izjavo, v kateri obrazložijo svojo odločitev.

4.   Ko se zavežejo, da bodo sodelovali pri določenih projektih, glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino brez poseganja v odstavek 3 učinkovito sodelujejo v projektih iz odstavka 2, da bi zagotovili njihov razvoj, delovanje, interoperabilnost in posodabljanje.

5.   Urad zagotovi finančno podporo za projekte iz odstavka 2, kolikor je to za namene odstavka 4 potrebno za zagotovitev učinkovitega sodelovanja glavnih uradov držav članic za intelektualno lastnino in Urada Beneluksa za intelektualno lastnino pri teh projektih. Finančna podpora je lahko v obliki nepovratnih sredstev in stvarnih prispevkov. Skupni znesek financiranja ne presega 15 % letnih prihodkov Urada. Upravičenci do nepovratnih sredstev so glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino. Nepovratna sredstva se lahko odobrijo brez razpisov za zbiranje predlogov v skladu s finančnimi pravili, ki veljajo za Urad, in načeli postopkov za podelitev teh sredstev iz Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (24) ter Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 (25).

6.   Urad in zadevni pristojni organi držav članic med seboj prostovoljno sodelujejo, da bi spodbujali ozaveščenost o sistemu blagovnih znamk in boju proti ponarejanju. Takšno sodelovanje vključuje zlasti projekte, ki so namenjeni izvajanju uveljavljenih standardov in praks ter organiziranju dejavnosti na področju izobraževanja in usposabljanja. Finančna podpora zanje je del skupnega zneska sredstev iz odstavka 5. Odstavki 2 do 5 se uporabljajo smiselno.

(21)  Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL L 3, 5.1.2002, str. 1)."

(22)  Uredba (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. aprila 2012 o pooblastitvi Urada za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) za naloge v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine, vključno z organiziranjem srečanj predstavnikov javnega in zasebnega sektorja v okviru Evropskega opazovalnega urada za kršitve pravic intelektualne lastnine (UL L 129, 16.5.2012, str. 1)."

(23)  Direktiva 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del (UL L 299, 27.10.2012, str. 5)."

(24)  Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL L 298, 26.10.2012, str. 1)."

(25)  Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL L 362, 31.12.2012, str. 1).“;"

108.

v naslovu XII se oddelka 2 in 3 nadomestita z naslednjim:

„ODDELEK 2

Upravni odbor

Člen 124

Naloge upravnega odbora

1.   Brez poseganja v naloge, ki so v oddelku 5 dodeljene proračunskemu odboru, ima upravni odbor naslednje naloge:

2.   Upravni odbor v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov in členom 142 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev sprejme odločitev na podlagi člena 2(1) Kadrovskih predpisov in člena 6 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev ter prenese ustrezna pooblastila organa za imenovanja na izvršnega direktorja in določi pogoje, na podlagi katerih se lahko ta prenos pooblastil organa za imenovanja prekliče.

Izvršni direktor ima dovoljenje za nadaljnji prenos teh pooblastil.

Upravni odbor lahko zaradi izjemnih okoliščin s sklepom začasno prekine prenos pooblastil organa za imenovanja na izvršnega direktorja in njegov nadaljnji prenos pooblastil ter jih izvaja sam ali pa jih prenese na enega od svojih članov ali uslužbenca, ki ni izvršni direktor.

Člen 125

Sestava upravnega odbora

1.   Upravni odbor sestavljajo po en predstavnik vsake države članice, dva predstavnika Komisije in en predstavnik Evropskega parlamenta ter njihovi namestniki.

2.   Članom upravnega odbora lahko pomagajo svetovalci ali strokovnjaki, če je tako določeno v poslovniku.

Člen 126

Predsednik upravnega odbora

1.   Upravni odbor izmed svojih članov izvoli predsednika in njegovega namestnika. Namestnik po uradni dolžnosti zamenja predsednika, če slednji ne more opravljati svojih dolžnosti.

2.   Mandat predsednika in njegovega namestnika traja štiri leta. Mandat se lahko enkrat podaljša. Če pa jima med mandatom preneha članstvo v upravnem odboru, jima z istim dnem preneha tudi mandat.

Člen 127

Seje

1.   Seje upravnega odbora sklicuje predsednik.

2.   Izvršni direktor se udeležuje razprav, razen če upravni odbor odloči drugače.

3.   Upravni odbor se redno sestane vsaj enkrat letno. Poleg tega se sestaja na pobudo svojega predsednika ali na zahtevo Komisije ali tretjine držav članic.

4.   Upravni odbor sprejme poslovnik.

5.   Upravni odbor odloča z absolutno večino svojih članov. Vendar pa je za odločitve, za katere je upravni odbor pooblaščen v skladu s členom 124(1)(a) in (b), členom 126(1) ter členom 129(2) in (4), potrebna dvotretjinska večina njegovih članov. V obeh primerih ima vsak član en glas.

6.   Upravni odbor lahko na sestanke povabi opazovalce.

7.   Sekretariat upravnega odbora zagotovi Urad.

ODDELEK 3

Izvršni direktor

Člen 128

Naloge izvršnega direktorja

1.   Urad vodi izvršni direktor. Za svoje ravnanje je odgovoren upravnemu odboru.

2.   Brez poseganja v pristojnosti Komisije, upravnega odbora in proračunskega odbora je izvršni direktor pri opravljanju svojih nalog neodvisen in ne sme zahtevati ali sprejemati navodil od nobene vlade ali drugega organa.

3.   Izvršni direktor je pravni zastopnik Urada.

4.   Izvršni direktor ima zlasti naslednje naloge, izvajanje katerih lahko prenese:

5.   Izvršnemu direktorju pomaga eden ali več namestnikov izvršnega direktorja. Če je izvršni direktor odsoten ali ni na voljo, ga zamenja namestnik izvršnega direktorja oziroma eden od namestnikov izvršnih direktorjev v skladu s postopkom, ki ga določi upravni odbor.

Člen 129

Imenovanje in odstavitev izvršnega direktorja ter podaljšanje mandata

1.   Izvršni direktor se zaposli kot začasni uslužbenec Urada v skladu s členom 2(a) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev.

2.   Izvršnega direktorja imenuje Svet z navadno večino na podlagi seznama kandidatov, ki jih predlaga upravni odbor, na podlagi odprtega in preglednega izbirnega postopka. Pred imenovanjem je lahko kandidat, ki ga izbere upravni odbor, pozvan, da pred katerim koli pristojnim odborom Evropskega parlamenta da izjavo in odgovarja na vprašanja njegovih članov. Urad pri sklenitvi pogodbe z izvršnim direktorjem zastopa predsednik upravnega odbora.

Izvršnega direktorja se lahko odstavi samo na podlagi sklepa Sveta, sprejetega na predlog upravnega odbora.

3.   Mandat izvršnega direktorja traja pet let. Ob koncu tega obdobja upravni odbor izvede ocenjevanje, pri katerem upošteva oceno uspešnosti izvršnega direktorja ter prihodnje naloge in izzive Urada.

4.   Svet lahko ob upoštevanju ocene iz odstavka 3 enkrat podaljša mandat izvršnega direktorja, in sicer za največ pet let.

5.   Izvršni direktor s podaljšanim mandatom ob koncu zadnjega mandata ne sme sodelovati v drugem izbirnem postopku za isto delovno mesto.

6.   Namestnik izvršnega direktorja oziroma namestniki izvršnih direktorjev se imenujejo ali odstavijo v skladu z odstavkom 2 po posvetovanju z izvršnim direktorjem in po potrebi z novoizvoljenim izvršnim direktorjem. Mandat namestnika izvršnega direktorja traja pet let. Svet ga lahko po posvetovanju z izvršnim direktorjem enkrat podaljša, in sicer za največ pet let.“;

109.

člen 130 se spremeni:

110.

v členu 131 se sklicevanje na „iz členov 36, 37 in 68“ nadomesti s sklicevanjem na „iz členov 36, 37, 68 in 74c“;

111.

v členu 132 se odstavek 2 spremeni:

112.

člen 133 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 133

Oddelek za vodenje registra

1.   Oddelek za vodenje registra je pristojen za sprejemanje odločb v zvezi z vpisi v register.

2.   Pristojen je tudi za vodenje seznama poklicnih zastopnikov iz člena 93(2).

3.   Odločbe oddelka sprejme en sam član.“;

113.

člen 134 se spremeni:

114.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 134a

Splošna pristojnost

Odločbe iz te uredbe, ki ne sodijo v pristojnost preizkuševalca, oddelka za ugovore, oddelka za izbris ali oddelka za vodenje registra, sprejme kateri koli uradnik ali enota, ki jo v ta namen imenuje izvršni direktor.“;

115.

člen 135 se spremeni:

116.

člen 136 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 136

Neodvisnost članov odborov za pritožbe

1.   Predsednik odborov za pritožbe in predsedujoči posameznim odborom so v skladu s postopkom iz člena 129 o imenovanju izvršnega direktorja imenovani za obdobje petih let. V tem obdobju se ne odstavijo, razen če za to obstajajo resni razlogi in Sodišče na zahtevo institucije, ki jih je imenovala, sprejme odločitev v ta namen.

2.   Če upravni odbor pozitivno oceni delo predsednika odborov za pritožbe, se lahko njegov mandat enkrat podaljša za dodatnih pet let ali do upokojitvene starosti, če to starost doseže med novim mandatom.

3.   Če upravni odbor pozitivno oceni delo predsedujočih posameznim odborom, se lahko po posvetovanju s predsednikom odborov za pritožbe njihov mandat podaljša za dodatnih pet let ali do upokojitvene starosti, če to starost dosežejo med novim mandatom.

4.   Predsednik odborov za pritožbe ima naslednje vodstvene in organizacijske naloge:

Predsednik odborov za pritožbe predseduje velikemu odboru.

5.   Člane odborov za pritožbe imenuje upravni odbor za obdobje petih let. Če upravni odbor po posvetovanju s predsednikom odborov za pritožbe pozitivno oceni delo članov odborov za pritožbe, se lahko njihov mandat podaljša za dodatnih pet let ali do upokojitvene starosti, če to starost dosežejo med novim mandatom.

6.   Člani odborov za pritožbe se ne odstavijo, razen če za to obstajajo resni razlogi in Sodišče, potem ko mu je zadevo posredoval upravni odbor na priporočilo predsednika odborov za pritožbe in po posvetovanju s predsedujočim odboru, ki mu zadevni član pripada, sprejme ustrezno odločitev.

7.   Predsednik odborov za pritožbe ter predsedujoči posameznim odborom za pritožbe in njihovi člani so neodvisni. Pri svojem odločanju niso vezani na nobena navodila.

8.   Odločitve velikega odbora glede pritožb ali mnenj o pravnih vprašanjih, ki mu jih v skladu s členom 135 posreduje izvršni direktor, so zavezujoče za organe odločanja Urada iz člena 130.

9.   Predsednik odborov za pritožbe ter predsedujoči posameznim odborom za pritožbe in njihovi člani niso preizkuševalci ali člani oddelkov za ugovore, oddelka za vodenje registra ali oddelkov za izbris.“;

117.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 136a

Predsedstvo odborov za pritožbe in velikega odbora

1.   Predsedstvo sestavljajo predsednik odborov za pritožbe kot predsedujoči, predsedujoči posameznim odborom in člani odborov, ki jih za vsako koledarsko leto iz svojih vrst izvolijo vsi člani odborov, razen predsednika odborov za pritožbe in predsedujočih posameznim odborom. Število tako izvoljenih članov predstavlja četrtino članov odborov, razen predsednika odborov za pritožbe in predsedujočih posameznim odborom, pri čemer se to število po potrebi zaokroži navzgor.

2.   Veliki odbor iz člena 135(2) sestavlja devet članov, vključno s predsednikom odborov za pritožbe, predsedujočim posameznim odborom, poročevalcem, imenovanim pred napotitvijo na veliki odbor, če je to ustrezno, in člani, ki se po načelu rotacije izbirajo s seznama vseh članov odborov za pritožbe, razen predsednika odborov za pritožbe in predsedujočih posameznim odborom.“;

118.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 136b

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobnosti glede organizacije odborov za pritožbe, vključno z vzpostavitvijo in vlogo predsedstva, sestavo velikega odbora in pravili o napotitvi nanj ter pogoji, pod katerimi odločbe v skladu s členom 135(2) in (5) sprejme en sam član.“;

119.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 137a

Center za mediacijo

1.   Za namene člena 123b(3) lahko Urad ustanovi center za mediacijo (v nadaljnjem besedilu: center).

2.   Storitve centra lahko prostovoljno uporablja vsaka fizična ali pravna oseba, da bi mirno in sporazumno razrešila spore na podlagi te uredbe ali Uredbe (ES) št. 6/2002.

3.   Stranke izberejo mediacijo na podlagi skupne zahteve. Zahteva se šteje za vloženo šele, ko je plačana ustrezna dajatev. Znesek dajatve določi izvršni direktor v skladu s členom 144(1).

4.   Pri sporih, ki se rešujejo v postopkih na oddelkih za ugovore, oddelkih za izbris ali odborih za pritožbe Urada, se lahko skupna zahteva za mediacijo vloži kadar koli po vložitvi ugovora, zahteve za razveljavitev, zahteve za ugotovitev ničnosti ali pritožbe zoper odločitve oddelka za ugovore ali oddelka za izbris.

5.   Zadevni postopki se začasno prekinejo, z dnem vložitve skupne zahteve za mediacijo pa prenehajo teči vsi roki, razen rokov za plačilo ustrezne pristojbine. Roki tečejo naprej z dnem, ko se postopki nadaljujejo.

6.   Stranke se pozovejo, da s seznama iz odstavka 12 skupaj imenujejo mediatorja, ki je navedel, da obvlada jezik zadevne mediacije. Če stranke v 20 dneh od poziva ne imenujejo mediatorja, se šteje, da mediacija ni uspela.

7.   Stranke skupaj z mediatorjem določijo podrobno ureditev za mediacijo v mediacijskem sporazumu.

8.   Mediator zaključi postopek mediacije takoj, ko stranki dosežeta dogovor o poravnavi, ali ko ena od strank sporoči, da želi prekiniti mediacijo, ali ko ugotovi, da stranki nista dosegli dogovora o poravnavi.

9.   Mediator obvesti stranki in ustrezni organ Urada takoj, ko je postopek mediacije zaključen.

10.   Razprave in pogajanja v okviru mediacije so zaupni za vse osebe, vključene v mediacijo, zlasti za mediatorja, stranke in njihove zastopnike. Vsi dokumenti in informacije, predloženi v postopku mediacije, se hranijo ločeno in niso del spisa nobenega drugega postopka pred Uradom.

11.   Mediacija se izvaja v enem od uradnih jezikov Unije, o katerem se dogovorijo stranke. Če se mediacija nanaša na spore, ki jih obravnava Urad, se izvaja v jeziku postopkov Urada, razen če se stranke dogovorijo drugače.

12.   Urad določi seznam mediatorjev, ki podpirajo stranke pri reševanju sporov. Mediatorji morajo biti neodvisni ter imeti ustrezno znanje in izkušnje. Na seznamu so lahko mediatorji, ki so zaposleni v Uradu, in mediatorji, ki tam niso zaposleni.

13.   Mediatorji morajo biti pri opravljanju svojih nalog nepristranski in ob imenovanju prijaviti vsako resnično ali domnevno nasprotje interesov. Člani organov odločanja Urada s seznama iz člena 130 ne sodelujejo pri mediaciji v zadevi, kjer:

14.   Mediatorji ne sodelujejo kot člani organov odločanja Urada s seznama iz člena 130 v postopkih, ki se nadaljujejo zaradi neuspešne mediacije.

15.   Urad lahko sodeluje z drugimi priznanimi nacionalnimi ali mednarodnimi organi, ki se ukvarjajo z mediacijo.“;

120.

člen 138 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 138

Proračunski odbor

1.   Proračunski odbor ima naloge, dodeljene v tem oddelku.

2.   Za proračunski odbor se smiselno uporabljajo člena 125 in 126 ter člen 127(1) do (4) in (5), če je v povezavi z izvolitvijo predsednika ali podpredsednika, ter (6) in (7).

3.   Proračunski odbor odloča z absolutno večino svojih članov. Vendar pa je pri odločitvah, za katere je pooblaščen v skladu s členom 140(3) in členom 143, potrebna dvotretjinska večina članov. V obeh primerih ima vsak član en glas.“;

121.

člen 139 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 139

Proračun

1.   Ocena vseh prihodkov in odhodkov Urada se pripravi za vsako finančno leto in prikaže v proračunu Urada. Vsako finančno leto ustreza koledarskemu letu.

2.   Proračunski prihodki in odhodki morajo biti uravnoteženi.

3.   Prihodki brez poseganja v druge vrste dohodkov zajemajo vse pristojbine, plačljive v okviru Priloge -I k tej uredbi, vse pristojbine iz Uredbe (ES) št. 6/2002, vse pristojbine, plačljive na podlagi Madridskega protokola iz člena 145 te uredbe za mednarodno registracijo, v kateri se imenuje Unija, in druga plačila pogodbenicam Madridskega protokola, vse pristojbine, plačljive na podlagi Ženevskega akta iz člena 106c Uredbe (ES) št. 6/2002 za mednarodno registracijo, v kateri se imenuje Unija, in druga plačila pogodbenicam Ženevskega akta ter, kolikor je potrebno, subvencije, vnesene pod posebno postavko oddelka Komisije splošnega proračuna Unije.

4.   Urad vsako leto izravna stroške, ki jih imajo glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino, Urad Beneluksa za intelektualno lastnino in kateri koli drug ustrezen organ, ki ga določi država članica, zaradi specifičnih nalog, ki jih opravljajo kot funkcionalni del sistema blagovnih znamk EU v okviru naslednjih storitev in postopkov:

5.   Skupna vrednost izravnave stroškov iz odstavka 4 ustreza 5 % letnih prihodkov Urada. Upravni odbor brez poseganja v tretji pododstavek tega odstavka na predlog Urada in po posvetovanju s proračunskim odborom določi delitveni ključ na podlagi naslednjih pravičnih, nepristranskih in ustreznih kazalnikov:

Države članice zaradi utemeljitve stroškov iz odstavka 4 Uradu vsako leto do 31. marca predložijo statistične podatke z vrednostmi iz točk (a) do (d) prvega pododstavka tega odstavka za predhodno leto, ki se vključijo v predlog upravnemu odboru.

Zaradi pravičnosti se za stroške iz odstavka 4, ki jih imajo organi v posamezni državi članici, šteje, da ustrezajo vsaj 2 % skupne vrednosti izravnave iz tega odstavka.

6.   Obveznost Urada, da izravna stroške iz odstavka 4, ki nastanejo v določenem letu, velja le, če v zadevnem letu ni proračunskega primanjkljaja.

7.   V primeru proračunskega presežka in brez poseganja v odstavek 10 lahko upravni odbor na predlog Urada in po posvetovanju s proračunskim odborom poveča delež iz odstavka 5 na največ 10 % letnih prihodkov Urada.

8.   Brez poseganja v odstavke 4 do 7 in odstavek 10 tega člena ter člena 123b in 123c proračunski odbor v primeru znatnega presežka v petih zaporednih letih na predlog Urada in v skladu z letnim delovnim programom in večletnim strateškim programom iz člena 124(1)(a) in (b) z dvotretjinsko večino sklene, da se presežek, ustvarjen od 23. marca 2016, prenese v proračun Unije.

9.   Urad dvakrat letno pripravi poročilo o svojem finančnem stanju, vključno s finančnimi posli na podlagi člena 123c(5) in (6) ter člena 139(5) in (7), ki ga predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji. Komisija na podlagi tega poročila pregleda finančno stanje Urada.

10.   Urad zagotovi rezervni sklad, ki pokriva enoletne operativne odhodke in tako zagotavlja nadaljnje izvajanje dejavnosti in izpolnjevanje nalog.“;

122.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 141a

Boj proti goljufijam

1.   Za olajšanje boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejavnostim v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (26) Urad pristopi k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 o notranjih preiskavah, ki jih opravlja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), in sprejme ustrezne določbe, ki se uporabljajo za vse zaposlene v Uradu, in sicer z uporabo obrazca iz Priloge k navedenemu sporazumu.

2.   Evropsko računsko sodišče je pooblaščeno, da izvaja revizije na podlagi dokumentacije in na kraju samem pri vseh prejemnikih nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so od Urada prejeli sredstva Unije.

3.   OLAF lahko izvaja preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, v skladu z določbami in postopki iz Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 in Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 (27), da bi ugotovil, ali je v zvezi z nepovratnimi sredstvi ali pogodbami, ki jih financira Urad, prišlo do goljufije, korupcije ali drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije.

4.   Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, pogodbe ter sporazumi in odločbe o nepovratnih sredstvih Urada vsebujejo določbe, ki izrecno pooblaščajo Evropsko računsko sodišče in OLAF za izvajanje takšnih revizij in preiskav v skladu z njunimi pristojnostmi.

5.   Proračunski odbor sprejme strategijo za boj proti goljufijam, ki je sorazmerna s tveganji za goljufije, ob upoštevanju razmerja med stroški in koristmi ukrepov, ki jih je treba izvesti.

(26)  Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1)."

(27)  Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).“;"

123.

člen 144 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 144

Pristojbine in dajatve ter rok plačila

1.   Izvršni direktor določi znesek, ki se zaračuna za katere koli storitve Urada, razen tistih iz Priloge -I, in znesek, ki se zaračuna za Bilten o blagovnih znamkah Evropske unije, Uradni list Urada in druge publikacije, ki jih izdaja Urad. Zneski dajatev so izraženi v eurih, objavijo pa se v Uradnem listu Urada. Znesek vsake dajatve ne presega zneska, ki je potreben za pokritje stroškov zadevne storitve Urada.

2.   Pristojbine in dajatve, za katere rok plačila ni določen v tej uredbi, zapadejo v plačilo na dan prejema prošnje za storitev, za katero se plača pristojbina ali dajatev.

Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora določi, katere storitve iz prvega pododstavka niso odvisne od predplačila ustreznih pristojbin ali dajatev.“;

124.

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 144a

Plačilo pristojbin in dajatev

1.   Pristojbine in dajatve, dolgovane Uradu, se plačajo s plačilom ali nakazilom na bančni račun Urada.

Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora določi specifične načine plačila, ki se lahko uporabijo poleg tistih iz prvega pododstavka, zlasti v obliki pologov na tekoče račune pri Uradu.

Odločitve, sprejete v skladu z drugim pododstavkom, se objavijo v Uradnem listu Urada.

Vsa plačila, vključno z uporabo drugih načinov plačila v skladu z drugim pododstavkom, se izvršijo v eurih.

2.   Pri vsakem plačilu se navedejo ime plačnika in potrebni podatki, na podlagi katerih lahko Urad takoj ugotovi namen plačila. Navedejo se zlasti naslednje informacije:

3.   Če namena plačila iz odstavka 2 ni mogoče takoj ugotoviti, Urad od plačnika zahteva uradno pisno obvestilo o namenu v roku, ki ga določi Urad. Če plačnik te zahteve ne izpolni pravočasno, se šteje, da plačilo ni bilo izvršeno. Znesek, ki je bil plačan, se povrne.

Člen 144b

Datum, ki se šteje kot datum plačila

1.   V primerih iz prvega pododstavka člena 144a(1) se šteje, da je bilo plačilo Uradu izvršeno na datum, ko znesek plačila ali nakazila dejansko prispe na bančni račun Urada.

2.   Kadar se lahko uporabijo načini plačila iz drugega pododstavka člena 144a(1), izvršni direktor določi datum, za katerega se šteje, da so bila izvršena plačila Uradu.

3.   Kadar se v skladu z odstavkoma 1 in 2 šteje, da plačilo pristojbine ni bilo izvršeno do izteka roka plačila, velja, da je bil ta rok upoštevan, če se Uradu zagotovi dokazilo, da so plačniki v državi članici v roku, v katerem naj bi bilo plačilo izvršeno, bančni ustanovi ustrezno predložili nalog za nakazilo zneska plačila in plačali doplačilo v višini 10 % zadevne pristojbine ali pristojbin, vendar ne več kot 200 EUR. Doplačilo se ne plača, če je bil zadevni nalog bančni ustanovi predložen najpozneje 10 dni pred iztekom roka plačila.

4.   Urad lahko od plačnika zahteva, da zagotovi dokazilo o datumu, ko je bil bančni ustanovi predložen nalog iz odstavka 3, in da po potrebi plača ustrezno doplačilo v roku, ki ga določi Urad. Če plačnik te zahteve ne izpolni ali je dokazilo nezadostno ali se zahtevano doplačilo ne plača pravočasno, se šteje, da rok plačila ni bil upoštevan.

Člen 144c

Nezadostna plačila in povrnitev neznatnih zneskov

1.   Načeloma se šteje, da je bil rok plačila upoštevan le, če je bila celotna pristojbina plačana pravočasno. Če se pristojbina ne plača v celoti, se plačani znesek povrne po izteku roka plačila.

2.   Če je to mogoče v času, ki je ostal do izteka roka, lahko Urad da plačniku možnost, da plača manjkajoči znesek, ali, če je upravičeno, spregleda majhne manjkajoče zneske, brez poseganja v pravice plačnika.

3.   Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora opusti ukrep za prisilno izterjavo vsakega zapadlega zneska, če je znesek izterjave majhen ali je takšna izterjava preveč negotova.

4.   Kadar se pristojbina ali dajatev preplača, se presežek ne povrne, če je znesek neznaten in zadevna stranka povrnitve ni izrecno zahtevala.

Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora določi zneske, pod katerimi se preplačani znesek, plačan za kritje pristojbine ali dajatve, ne povrne.

Odločitve v skladu z drugim pododstavkom se objavijo v Uradnem listu Urada.“;

125.

v členu 145 se besedilo „uredbe za njeno izvajanje“ nadomesti z besedilom „akti, sprejeti v skladu s to uredbo,“;

126.

člen 147 se spremeni:

127.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 148a

Obveščanje o ničnosti osnovne prijave ali registracije

1.   Urad v roku petih let od datuma mednarodne registracije Mednarodni urad uradno obvesti o vseh dejstvih in odločbah, ki vplivajo na veljavnost prijave blagovne znamke EU ali registracije blagovne znamke EU, na kateri temelji mednarodna registracija.

2.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo posamezna dejstva in odločitve, za katere v skladu s členom 6(3) Madridskega protokola velja obveznost uradnega obveščanja, ter ustrezen trenutek takšnih uradnih obvestil. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2) te uredbe.“;

128.

člen 149 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 149

Zahteva za ozemeljsko razširitev, vložena po mednarodni registraciji

1.   Zahteva za ozemeljsko razširitev, ki se v skladu s členom 3ter(2) Madridskega protokola vloži po mednarodni registraciji, se lahko vloži prek Urada. Zahteva se vloži v jeziku, v katerem je bila vložena mednarodna prijava v skladu s členom 147 te uredbe. Vključuje navedbe, ki potrjujejo pravico do imenovanja v skladu s členom 2(1)(ii) in členom 3ter(2) Madridskega protokola. Urad obvesti prijavitelja, ki zahteva ozemeljsko razširitev, o datumu prejema zahteve za ozemeljsko razširitev.

2.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobne pogoje glede zahteve za ozemeljsko razširitev iz odstavka 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).

3.   Kadar zahteva za ozemeljsko razširitev, vložena po mednarodni registraciji, ne izpolnjuje pogojev iz odstavka 1 in izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 2, Urad pozove prijavitelja, da odpravi odkrite pomanjkljivosti v roku, ki ga določi Urad. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, slednji zavrne posredovanje zahteve Mednarodnemu uradu. Urad ne zavrne posredovanja zahteve Mednarodnemu uradu, dokler prijavitelj ni imel možnosti, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti v zahtevi.

4.   Urad posreduje zahtevo za ozemeljsko razširitev, vloženo po mednarodni registraciji, Mednarodnemu uradu takoj, ko so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3.“;

129.

člen 153 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 153

Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke v mednarodni prijavi

1.   Vložnik prijave za mednarodno registracijo, v kateri je imenovana Unija, lahko v mednarodni prijavi zahteva prednost starejše blagovne znamke za prejšnjo blagovno znamko, registrirano v državi članici, vključno z blagovno znamko, registrirano v državah Beneluksa ali na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v državi članici, kot je določeno v členu 34.

2.   Dokumentacija, kot je določena v izvedbenem aktu, sprejetem v skladu s členom 34(5), v podporo zahtevi po prednosti starejše blagovne znamke se predloži v treh mesecih od datuma, ko Mednarodni urad obvesti Urad o mednarodni registraciji. V zvezi s tem se uporablja člen 34(6).

3.   Kadar mora biti imetnik mednarodne registracije v skladu s členom 92(2) zastopan pred Uradom, mora obvestilo iz odstavka 2 tega člena vsebovati imenovanje zastopnika v smislu člena 93(1).

4.   Kadar Urad ugotovi, da zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na podlagi odstavka 1 tega člena ni skladna s členom 34 ali ne izpolnjuje drugih pogojev iz tega člena, pozove prijavitelja, da odpravi pomanjkljivosti. Če pogoji iz prvega stavka niso izpolnjeni v roku, ki ga določi Urad, pravica prednosti starejše blagovne znamke v zvezi z zadevno mednarodno registracijo preneha. Če pomanjkljivosti zadevajo le del blaga in storitev, pravica prednosti starejše blagovne znamke preneha le glede tega blaga in storitev.

5.   Urad obvesti Mednarodni urad o vsaki izjavi v zvezi s prenehanjem pravice prednosti starejše blagovne znamke v skladu z odstavkom 4. Prav tako ga obvesti o vsakem umiku ali omejitvi zahteve po prednosti starejše blagovne znamke.

6.   Uporablja se člen 34(4), razen če pravica prednosti starejše blagovne znamke preneha v skladu z odstavkom 4 tega člena.“;

130.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 153a

Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na Uradu

1.   Imetnik mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, lahko z datumom objave o učinkovanju te registracije v skladu s členom 152(2) pri Uradu zahteva prednost starejše blagovne znamke za prejšnjo blagovno znamko, registrirano v državi članici, vključno z blagovno znamko, registrirano v državah Beneluksa ali na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v državi članici, kot je določeno v členu 35.

2.   Kadar se prednost starejše blagovne znamke zahteva pred datumom iz odstavka 1, se šteje, da je Urad to zahtevo prejel na ta datum.

3.   Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na podlagi odstavka 1 tega člena izpolnjuje pogoje iz člena 35 in vsebuje informacije, na podlagi katerih se lahko preizkusi izpolnjevanje teh pogojev.

4.   Če v zvezi z zahtevo po prednosti starejše blagovne znamke niso izpolnjeni pogoji iz odstavka 3 in izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 6, Urad pozove imetnika mednarodne registracije, da odpravi pomanjkljivosti. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo zavrne.

5.   Če Urad zahtevo po prednosti starejše blagovne znamke sprejme, umakne ali prekliče, o tem ustrezno obvesti Mednarodni urad.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na podlagi odstavka 1 tega člena, in podrobnosti o informacijah, ki se sporočijo v skladu z odstavkom 5 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).“;

131.

člen 154 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 154

Določitev blaga in storitev ter preverjanje absolutnih razlogov za zavrnitev

1.   Pri mednarodnih registracijah, v katerih je imenovana Unija, se preizkusi njihova skladnost s členom 28(2) do (4) in se preverijo absolutni razlogi za zavrnitev po istem postopku kot pri prijavah blagovne znamke EU.

2.   Če se ugotovi, da je mednarodna registracija, v kateri je imenovana Unija, v skladu s členom 28(4) ali členom 37(1) te uredbe neupravičena do varstva vsega ali katerega koli dela blaga in storitev, za katere je bila registrirana pri Mednarodnem uradu, Urad Mednarodnemu uradu po uradni dolžnosti pošlje obvestilo o začasni zavrnitvi v skladu s členom 5(1) in (2) Madridskega protokola.

3.   Kadar mora biti imetnik mednarodne registracije v skladu s členom 92(2) zastopan pred Uradom, obvestilo iz odstavka 2 tega člena vključuje poziv k imenovanju zastopnika v smislu člena 93(1).

4.   V obvestilu o začasni zavrnitvi se navedejo razlogi za zavrnitev in določen rok, v katerem lahko imetnik mednarodne registracije predloži svoje pripombe in po potrebi imenuje zastopnika. Rok začne teči na dan, ko Urad izda začasno zavrnitev.

5.   Kadar Urad ugotovi, da v mednarodni prijavi, v kateri je imenovana Unija, ni naveden drugi jezik v skladu s členom 161b te uredbe, Urad Mednarodnemu uradu po uradni dolžnosti pošlje obvestilo o začasni zavrnitvi v skladu s členom 5(1) in (2) Madridskega protokola.

6.   Kadar imetnik mednarodne registracije v ustreznem roku ne odpravi vzrokov za zavrnitev varstva ali, če je ustrezno, ne imenuje zastopnika ali navede drugega jezika, Urad zavrne varstvo v celoti ali za del blaga in storitev, za katere je mednarodna registracija registrirana. Zavrnitev varstva je izenačena z zavrnitvijo prijave blagovne znamke EU. Zoper to odločitev je dovoljena pritožba v skladu s členi 58 do 65.

7.   Kadar Urad do začetka roka za ugovor iz člena 156(2) po uradni dolžnosti ni izdal obvestila o začasni zavrnitvi v skladu z odstavkom 2 tega člena, Mednarodnemu uradu pošlje izjavo, v kateri navede, da se je preizkus absolutnih razlogov za zavrnitev na podlagi člena 37 zaključil, vendar pa tretje stranke še vedno lahko ugovarjajo ali dajo pripombe k mednarodni registraciji. Ta začasna izjava ne posega v pravico Urada, da na lastno pobudo kadar koli pred podelitvijo varstva ponovno preizkusi absolutne razloge.

8.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih morajo vsebovati obvestilo o začasni zavrnitvi, ki se po uradni dolžnosti pošlje Mednarodnemu uradu, in končna obvestila o dokončni podelitvi ali zavrnitvi varstva, ki se pošljejo Mednarodnemu uradu. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).“;

132.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 154a

Kolektivne in certifikacijske znamke

1.   Kadar mednarodna registracija temelji na osnovni prijavi ali osnovni registraciji v zvezi s kolektivno, certifikacijsko ali garancijsko znamko, se mednarodna registracija, v kateri je imenovana Unija, obravnava kot kolektivna znamka EU oziroma certifikacijska znamka EU, kakor je ustrezno.

2.   Imetnik mednarodne registracije predloži pravilnik o uporabi znamke v skladu s členoma 67 in 74b neposredno Uradu v roku dveh mesecev od dneva, ko Mednarodni urad obvesti Urad o mednarodni registraciji.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 163a, ki določajo podrobnosti postopka glede mednarodnih registracij na podlagi osnovne prijave ali osnovne registracije v zvezi s kolektivno, certifikacijsko ali garancijsko znamko.“;

133.

člen 155 se spremeni:

134.

člen 156 se spremeni:

135.

v členu 158 se dodata naslednja odstavka:

„3.   Kadar se učinki mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, v skladu s členom 57 ali členom 100 te uredbe in tem členom razglasijo za nične z dokončno odločbo, Urad v skladu s členom 5(6) Madridskega protokola uradno obvesti Mednarodni urad.

4.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati uradno obvestilo, ki se v skladu z odstavkom 3 tega člena pošlje Mednarodnemu odboru. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).“;

136.

vstavijo se naslednji členi:

„Člen 158a

Pravni učinki registracije prenosov

Vpis spremembe lastništva mednarodne registracije v mednarodni register ima enak učinek kot vnos prenosa v register v skladu s členom 17.

Člen 158b

Pravni učinki registracije licenc in drugih pravic

Vpis licence ali omejitve imetnikove pravice razpolaganja v zvezi z mednarodno registracijo v mednarodnem registru ima enak učinek kot registracija stvarne pravice, izvršbe, postopkov zaradi insolventnosti ali licence v registru v skladu s členom 19, 20, 21 oziroma 22.

Člen 158c

Preizkus zahtev za registracijo prenosov, licenc ali omejitev imetnikove pravice razpolaganja

Urad pošlje zahteve za registracijo spremembe lastništva, licence ali omejitve imetnikove pravice razpolaganja, spremembe ali izbrisa licence ali izbrisa omejitve imetnikove pravice razpolaganja, ki so bile vložene pri njem, Mednarodnemu uradu, če so priložena ustrezna dokazila o prenosu, licenci ali omejitvi pravice razpolaganja ali dokazila, da licenca ne obstaja več ali je bila spremenjena ali da je bila omejitev pravice razpolaganja izbrisana.“;

137.

člen 159 se spremeni:

138.

v členu 161 se dodajo naslednji odstavki:

„3.   Da bi prijava blagovne znamke EU v skladu s členom 9quinquies Madridskega protokola veljala za spremembo mednarodne registracije, ki jo je Mednarodni urad izbrisal na zahtevo urada izvora, vsebuje tozadevno navedbo. Ta navedba se zagotovi pri vložitvi prijave.

4.   Kadar Urad pri preizkusu v skladu s členom 36(1)(b) ugotovi, da prijava ni bila vložena v treh mesecih od datuma, ko je Mednarodni urad izbrisal mednarodno registracijo, ali kadar blago in storitve, za katere naj bi se blagovna znamka EU registrirala, niso vključeni na seznam blaga in storitev, za katere je bila mednarodna registracija v zvezi z Unijo registrirana, Urad prijavitelja pozove, da odpravi pomanjkljivosti.

5.   Če pomanjkljivosti iz odstavka 4 niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, pravica do datuma mednarodne registracije ali ozemeljske razširitve in morebitna pravica do datuma prednostne pravice mednarodne registracije prenehata.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati prijava za spremembo iz odstavka 3 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 163(2).“;

139.

vstavita se naslednja člena:

„Člen 161a

Komuniciranje z Mednarodnim uradom

Komuniciranje z Mednarodnim uradom poteka na način in v obliki, o katerih se dogovorita Mednarodni urad in Urad, in po možnosti v elektronski obliki. Za vsako sklicevanje na obrazce se šteje, da vključuje obrazce, ki so na voljo v elektronski obliki.

Člen 161b

Uporaba jezikov

Za uporabo te uredbe in pravil, sprejetih v skladu z njo, pri mednarodnih registracijah, v katerih je imenovana Unija, je jezik vložitve mednarodne prijave tisti, ki se uporablja v postopkih v smislu člena 119(4), drugi jezik, ki je naveden v mednarodni prijavi, pa je drugi jezik v smislu člena 119(3).“;

140.

člen 162 se črta;

141.

člen 163 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 163

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga Odbor za izvedbena pravila. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta (28).

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

(28)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).“;"

142.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 163a

Izvajanje pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji iz tega člena.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 42a, člena 43(3), členov 57a in 65a, členov 77(4), 78(6), 79(5), 79b(2), 79c(5), 80(3) in 82a(3), členov 93a in 136b ter členov 154a(3) in 156(4) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 23. marca 2016. Zlasti je pomembno, da Komisija pred sprejetjem teh delegiranih aktov ravna v skladu s svojo običajno prakso ter opravi posvetovanja s strokovnjaki, vključno s strokovnjaki držav članic.

3.   Prenos pooblastila iz odstavka 2 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 42a, člena 43(3), členov 57a in 65a, členov 77(4), 78(6), 79(5), 79b(2), 79c(5), 80(3) in 82a(3) členov 93a in 136b, ter členov 154a(3) in 156(4) začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.“;

143.

člen 164 se črta;

144.

vstavi se naslednji člen:

„Člen 165a

Ocena in pregled

1.   Komisija do 24. marca 2021 in nato vsakih pet let oceni izvajanje te uredbe.

2.   V oceni se pregleda pravni okvir za sodelovanje Urada, glavnih uradov držav članic za intelektualno lastnino in Urada Beneluksa za intelektualno lastnino, s posebnim poudarkom na mehanizmu financiranja, določenem v členu 123c. V oceni se nadalje ocenijo vpliv, uspešnost in učinkovitost Urada in njegovih delovnih praks. Pri oceni se obravnavajo zlasti morebitna potreba po spremembi mandata Urada in finančne posledice kakršnih koli tovrstnih sprememb.

3.   Komisija poročilo o oceni skupaj s svojimi sklepi na podlagi poročila posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu in upravnemu odboru. Ugotovitve ocene se objavijo.

4.   Pri vsaki drugi oceni se ob upoštevanju ciljev, mandata in nalog Urada ocenijo njegovi rezultati.“;

145.

vstavi se Priloga, določena v Prilogi I k tej uredbi.

1.

pravilo 1(3) se črta;

2.

pravilo 2 se črta;

3.

pravilo 4 se črta;

4.

pravilo 5 se črta;

5.

pravilo 5a se črta;

6.

pravilo 9(3) se spremeni:

7.

pravilo 11(2) se črta;

8.

pravilo 12(k) se črta;

9.

naslov IV se črta;

10.

v odstavku 2 pravila 62 se besedi „v Skupnosti“ nadomestita z besedami „v Evropskem gospodarskem prostoru“;

11.

v odstavku 1 pravila 71 se besedi „v Skupnosti“ nadomestita z besedami „v Evropskem gospodarskem prostoru“;

12.

pravilo 76(2) se črta;

13.

pravilo 78 se spremeni:

14.

pravilo 84 se črta;

15.

pravilo 87 se črta;

16.

v naslovu XI se črta del K;

17.

pravilo 112(2) se črta.

točke 8, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 26, kolikor se nanaša na odstavek 1(d) in odstavek 3 člena 26 Uredbe (ES) št. 207/2009, 29, 30, kolikor se nanaša na odstavka 1 in 3 člena 30 Uredbe (ES) št. 207/2009, 31, kolikor se nanaša na odstavka 1 in 2 člena 33 Uredbe (ES) št. 207/2009, 32, kolikor se nanaša na odstavke 1a, 4 in 6 člena 34 Uredbe (ES) št. 207/2009, 33, 34, 35, kolikor se nanaša na odstavek 3 člena 37 Uredbe (ES) št. 207/2009, 37, kolikor se nanaša na drugi stavek odstavka 1 ter odstavka 3 in 4 člena 39 Uredbe (ES) št. 207/2009, 43, kolikor se nanaša na odstavke 2, 3, 4a in 8 člena 44 Uredbe (ES) št. 207/2009, 46, kolikor se nanaša na tretji stavek odstavka 5 člena 48 Uredbe (ES) št. 207/2009, 47 kolikor se nanaša na prvi pododstavek odstavka 1 in odstavke 2 do 5 člena 48a Uredbe (ES) št. 207/2009, 48, kolikor se nanaša na odstavek 3 člena 49 Uredbe (ES) št. 207/2009, 49, kolikor se nanaša na odstavke 2, 3 in 4 člena 50 Uredbe (ES) št. 207/2009, 61, 62, 63, 64, kolikor se nanaša na odstavek 1 člena 67 Uredbe (ES) št. 207/2009, 67, razen odstavka 3 člena 74b Uredbe (ES) št. 207/2009, 68, 71, kolikor se nanaša na odstavka 3 in 5 člena 78 Uredbe (ES) št. 207/2009, 72, kolikor se nanaša na odstavke 1 do 4 člena 79 Uredbe (ES) št. 207/2009, 73, razen odstavka 2 člena 79b Uredbe (ES) št. 207/2009 in odstavka 5 člena 79c Uredbe (ES) št. 207/2009, 74, kolikor se nanaša na odstavke 1, 2 in 4 člena 80 Uredbe (ES) št. 207/2009, 75, kolikor se nanaša na odstavek 2 člena 82 Uredbe (ES) št. 207/2009, 76, kolikor se nanaša na odstavka 1 in 2 člena 82a Uredbe (ES) št. 207/2009, 77, 78, kolikor se nanaša na odstavke 1, 6 in 7 člena 85 Uredbe (ES) št. 207/2009, 80, kolikor se nanaša na točko (m) odstavka 2 in točko (y) odstavka 3 člena 87 Uredbe (ES) št. 207/2009, 84, kolikor se nanaša na odstavke 1, 2 in 3 člena 89 Uredbe (ES) št. 207/2009, 97, razen odstavka 6 člena 113 Uredbe (ES) št. 207/2009, 98, 102, kolikor se nanaša na odstavke 5, 5a, 6, 8 in 9 člena 119 Uredbe (ES) št. 207/2009, 103, 108, kolikor se nanaša na člen 128(4)(o) Uredbe (ES) št. 207/2009, 111, kolikor se nanaša na tretji stavek odstavka 2 člena 132 Uredbe (ES) št. 207/2009, 113, 125, 126, kolikor se nanaša na odstavke 1 in 3 do 8 člena 147 Uredbe (ES) št. 207/2009, 127, kolikor se nanaša na odstavek 1 člena 148a Uredbe (ES) št. 207/2009, 128, kolikor se nanaša na odstavke 1, 3 in 4 člena 149 Uredbe (ES) št. 207/2009, 129, kolikor se nanaša na člen 153 Uredbe (ES) št. 207/2009, 130, kolikor se nanaša na odstavke 1 do 5 člena 153a Uredbe (ES) št. 207/2009, 132, 135, kolikor se nanaša na odstavek 3 člena 158 Uredbe (ES) št. 207/2009, 136, 137, kolikor se nanaša na odstavke 4 do 9 člena 159 Uredbe (ES) št. 207/2009, 138, kolikor se nanaša na odstavke 3 do 5 člena 161 Uredbe (ES) št. 207/2009, ter 139.