12.6.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 173/190

(1)

Med finančno krizo se je pokazalo, da na ravni Unije ni ustreznih instrumentov za učinkovito obravnavanje nestabilnih ali propadajočih kreditnih institucij in investicijskih družb (v nadaljnjem besedilu: institucije). Takšni instrumenti so potrebni predvsem za preprečevanje insolventnosti ali, kadar se ta pojavi, za zmanjšanje negativnih posledic z ohranitvijo sistemsko pomembnih funkcij zadevne institucije. Te težave so med krizo bistveno prispevale k temu, da so morale države članice reševati institucije z denarjem davkoplačevalcev. Cilj verodostojnega okvira za sanacijo in reševanje je v čim večji možni meri preprečiti potrebo po takšnem ukrepu.

(2)

Obseg finančne krize je bil sistemski, saj je vplivala na dostop velikega števila dela kreditnih institucij do financiranja. Da se prepreči propad s katastrofalnimi posledicami za vse gospodarstvo, je treba v takšni krizi uvesti ukrepe, s katerimi bi poskušali zagotoviti dostop do financiranja pod enakimi pogoji za vse kreditne institucije, ki so sicer solventne. Tovrstni ukrepi vključujejo likvidnostno podporo iz centralnih bank in jamstev držav članic za vrednostne papirje, ki so jih izdale solventne kreditne institucije.

(3)

Finančni trgi Unije so zelo integrirani in medsebojno povezani, pri čemer veliko institucij velik del dejavnosti opravlja zunaj nacionalnih meja. Propad čezmejne institucije lahko vpliva na stabilnost finančnih trgov v različnih državah članicah, v katerih posluje. Če države članice ne uspejo obvladati propadajoče institucije in je rešiti tako, da uspešno preprečijo širšo sistemsko škodo, lahko to ogrozi zaupanje med državami članicami in verodostojnost notranjega trga na področju finančnih storitev. Zato je stabilnost finančnih trgov bistvena za vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

(4)

Postopki za reševanje institucij na ravni Unije zdaj niso harmonizirani. Nekatere države članice uporabljajo za institucije enake postopke kot za druga insolventna podjetja, pri čemer so bili v nekaterih primerih ti prilagojeni institucijam. Zakoni in drugi predpisi, ki urejajo insolventnost institucij v državah članicah, se vsebinsko in postopkovno zelo razlikujejo. Poleg tega se je med finančno krizo pokazalo, da splošni postopki zaradi insolventnosti za podjetja niso vedno primerni za institucije, ker ne zagotavljajo vedno hitrega posredovanja, nadaljnjega izvajanja kritičnih funkcij institucij in ohranitve finančne stabilnosti.

(5)

Zato je potrebna ureditev, s katero bodo organi imeli na voljo verodostojen nabor instrumentov za dovolj zgodnje in hitro posredovanje v nestabilni ali propadajoči instituciji, da se zagotovi kontinuiteta njenih kritičnih finančnih in gospodarskih funkcij, hkrati pa čim bolj zmanjša vpliv njenega propada na gospodarski in finančni sistem. Z ureditvijo bi bilo treba zagotoviti, da izgube najprej prevzamejo delničarji, za njimi pa upniki, pod pogojem, da noben upnik ne utrpi večjih izgub, kot bi jih imel, če bi prišlo do prenehanja institucije po običajnih insolvenčnih postopkih v skladu z načelom, da noben upnik ne sme biti na slabšem, iz te direktive. Nova pooblastila bi morala organom na primer omogočati neprekinjen dostop do vlog in plačilnih transakcij, po potrebi prodajo rentabilnih delov institucije ter pravično in predvidljivo porazdelitev izgub. Ti cilji bi morali prispevati k preprečevanju destabilizacije finančnih trgov in zmanjšanju stroškov za davkoplačevalce.

(6)

Pregled regulativnega okvira, zlasti povečanje kapitalskih in likvidnostnih rezerv ter boljši instrumenti za makrobonitetne politike, ki je v teku, bi moral zmanjšati verjetnost sistemskih kriz v prihodnosti ter povečati odpornost institucij proti gospodarskim napetostim, ki so lahko posledica sistemskih motenj ali dogodkov, značilnih za posamezno institucijo. Vendar takšnega regulativnega in nadzornega okvira, ki bi lahko tem institucijam preprečil, da bi še kdaj zašle v težave, ni mogoče oblikovati. Zato bi morale biti države članice pripravljene in imeti ustrezne instrumente za sanacijo in reševanje v razmerah, ki vključujejo tako sistemske krize kot propad posameznih institucij. Ti instrumenti bi morali vključevati mehanizme, ki organom omogočajo učinkovito obravnavo institucij, ki propadajo ali bodo verjetno propadle.

(7)

Izvajanje teh pooblastil in sprejeti ukrepi bi morali upoštevati okoliščine, ki pripeljejo do propada. Če se težava pojavi v posamezni instituciji in to ne vpliva na preostali finančni sistem, bi organi morali imeti možnost izvajati svoja pooblastila za reševanje brez bojazni, da se bodo negativni vplivi razširili. V občutljivem okolju pa bi bilo treba ravnati previdneje, da se prepreči destabilizacija finančnih trgov.

(8)

Reševanje institucije, pri katerem se ta ohrani kot delujoče podjetje, lahko v skrajni sili vključuje državne instrumente za finančno stabilizacijo, med drugim začasno javno lastništvo. Zato je nujno, da se pooblastila za reševanje in sheme financiranja za reševanje oblikujejo tako, da so davkoplačevalci upravičeni do vseh presežkov, ki lahko nastanejo s prestrukturiranjem institucije, ki po posegu organov spet okreva. Odgovornost in prevzemanje tveganja bi morala biti nagrajena.

(9)

Nekatere države članice so že sprejele zakonodajne spremembe, s katerimi so uvedle mehanizme za reševanje propadajočih institucij; druge pa so izrazile namero za uvedbo takšnih mehanizmov, če ne bodo sprejeti na ravni Unije. Odsotnost skupnih pogojev, pooblastil in postopkov za reševanje institucij, verjetno predstavlja oviro za nemoteno delovanje notranjega trga in oteženo sodelovanje med nacionalnimi organi pri obravnavanju propadajočih čezmejnih skupin institucij. To velja zlasti takrat, ko organi zaradi različnih pristopov nimajo enake stopnje obvladovanja ali enake zmožnosti za reševanje institucij. Takšne razlike v shemah za reševanje lahko različno vplivajo na stroške financiranja institucij v posameznih državah članicah in lahko izkrivljajo konkurenco med institucijami. Učinkovite sheme za reševanje so potrebne v vseh državah članicah za zagotovitev, da institucije pri uveljavljanju pravic do ustanavljanja, povezanih z notranjim trgom, niso omejene zaradi finančne zmogljivosti nadrejene države članice za obvladovanje njihovega propada.

(10)

Te ovire bi bilo treba odpraviti in sprejeti pravila za zagotovitev spoštovanja določb, ki urejajo delovanje notranjega trga. Zato bi morala za pravila, ki urejajo reševanje institucij, veljati splošna minimalna harmonizacijska pravila.

(11)

Za zagotovitev skladnosti z veljavno zakonodajo Unije na področju finančnih storitev in čim večje finančne stabilnosti različnih institucij bi se morala ureditev za reševanje uporabljati za institucije, za katere veljajo bonitetne zahteve iz Uredbe (EU) 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (4) ter Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta (5). Ureditev bi se morala uporabljati tudi za finančne holdinge, mešane finančne holdinge, določene z Direktivo 2002/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta (6), holdinge z mešanimi dejavnostmi in finančne institucije, kadar so finančne institucije podrejene družbe institucije ali finančnega holdinga, mešanega finančnega holdinga ali mešanega poslovnega holdinga, ki jih zajema nadzor nadrejene družbe na konsolidirani podlagi. Kriza je pokazala, da lahko insolventnost subjekta v skupini hitro vpliva na solventnost celotne skupine in ima torej lahko celo lastne sistemske posledice. Zato bi morali organi imeti učinkovita sredstva za ukrepanje v zvezi s temi subjekti, da preprečijo širjenje negativnega vpliva in pripravijo usklajeno shemo reševanja za skupino kot celoto, ker lahko insolventnost subjekta v skupini hitro vpliva na solventnost celotne skupine.

(12)

Da bi zagotovili usklajenost v regulativnem okviru, bi lahko centralne nasprotne stranke, kot so opredeljene v Uredbi (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (7), in centralne depotne družbe, opredeljene v prihodnji uredbi Evropskega parlamenta in Sveta o izboljšanju ureditve poravnav vrednostnih papirjev v Evropski uniji in o centralnih depotnih družbah (CDD), zajemala ločena zakonodajna pobuda, ki bi vzpostavila okvir za sanacijo in reševanje za te subjekte.

(13)

Uporaba instrumentov in pooblastil za reševanje, določenih v tej direktivi, lahko poseže v pravice delničarjev in upnikov. Na premoženjska upravičenja delničarjev bo vplivalo zlasti pooblastilo organov, da lahko brez soglasja delničarjev na zasebnega kupca prenesejo delnice, del sredstev institucije ali vsa njena sredstva. Poleg tega lahko njihovo pooblastilo za odločanje, katere obveznosti se prenesejo iz propadajoče institucije, na podlagi ciljev zagotavljanja kontinuitete storitev in preprečevanja negativnih učinkov na finančno stabilnost vplivajo na enako obravnavo upnikov. Temu ustrezno bi se morali ukrepi za reševanje sprejeti le, če je to potrebno zaradi javnega interesa, vsako poseganje v pravice delničarjev in upnikov, ki je posledica ukrepov za reševanje, pa bi moralo biti skladno z Listino o temeljnih pravicah Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: Listina). Zlasti če se upniki istega razreda v okviru ukrepov za reševanje obravnavajo različno, bi morale biti takšne razlike utemeljene z javnim interesom in sorazmerne z obravnavanimi tveganji ter ne bi smele biti niti neposredno niti posredno diskriminatorne na podlagi državljanstva.

(14)

Organi bi morali upoštevati naravo poslovanja, delniško strukturo, pravno obliko, profil tveganja, velikost, pravni status in povezanost institucije z drugimi institucijami ali finančnim sistemom na splošno, obseg in zapletenost njenih dejavnosti, ali gre za člana institucionalne sheme za zaščito vlog ali drugega sistema vzajemne solidarnost, ali opravlja investicijske storitve ali dejavnosti in ali je verjetno, da bi njen propad in posledično prenehanje v okviru običajnega insolvenčnega postopka pomembno negativno vplivala na finančne trge in druge institucije, na pogoje financiranja ali na širše gospodarstvo v načrtih sanacije in reševanja ter pri uporabi različnih pristojnosti in instrumentov, ki jih imajo na voljo, s čimer zagotovijo, da se režim uporablja na ustrezen in sorazmeren način in da je upravno breme, povezano z obveznostjo priprave načrtov sanacije in reševanja, čim manjše. Ker vsebina in informacije, določene v tej direktivi in v njeni prilogi, vzpostavljajo minimalne standarde za institucije, ki so očitno sistemsko pomembne, lahko organi uporabijo drugačne ali znatno nižje zahteve za načrtovanje sanacije in reševanja ter informacije v zvezi s tem, ki so prilagojene posamezni instituciji, posodobitve pa lahko zahtevajo manj kot enkrat letno. Za majhno institucijo z majhno povezanostjo, ki ni zelo zapletena, bi obseg načrta sanacije lahko bil manjši in bi vključeval le nekatere osnovne informacije o njegovi strukturi, sprožilnih dejavnikov za ukrepe sanacije in možnih rešitev za sanacijo. Obseg načrta reševanja bi lahko bil manjši, če bi institucija lahko postala insolventna. Ureditev bi se morala uporabljati tako, da ne bi ogrožala stabilnosti finančnih trgov. Zlasti v primerih, za katere so značilne obsežnejše težave ali celo dvomi o odpornosti številnih institucij, je nujno, da organi upoštevajo tveganje širjenja vpliva ukrepov, sprejetih v zvezi z vsako posamezno institucijo.

(15)

Države članice bi morale za zagotovitev potrebne hitrosti ukrepanja in neodvisnosti od gospodarskih udeležencev ter za preprečitev nasprotij interesov imenovati javne upravne organe ali organe s pooblastili na področju javnega upravljanja, ki opravljajo funkcije in naloge, povezane z reševanjem v skladu s to direktivo. Države članice bi morale zagotoviti, da so navedenim organom za reševanje dodeljena ustrezna sredstva. Imenovanje javnih organov ne bi smelo izključevati prenosa pooblastil pod odgovornostjo organa za reševanje. Vendar ni treba predpisati, katera vrsta organa ali organov bi morale države članice imenovati za organ za reševanje. Čeprav bi z uskladitvijo tega vidika morda olajšali usklajevanje, bi to pomenilo znaten poseg v ustavne in upravne sisteme držav članic. Ustrezno stopnjo usklajevanja je možno doseči tudi z zahtevo, ki manj posega v sisteme držav članic: vsi nacionalni organi, ki sodelujejo pri reševanju institucij, bi morali biti zastopani v kolegijih za reševanje, v katerih se izvaja usklajevanje na čezmejni ali evropski ravni. Zato bi bilo treba državam članicam omogočiti, da prosto izberejo organe, ki bodo pristojni za uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil iz te direktive. Če država članica določi organ, odgovoren za bonitetni nadzor institucij, (v nadaljnjem besedilu: pristojni organ) kot organ za reševanje, bi bilo za ločevanje nadzorne funkcije in funkcije reševanja treba vzpostaviti ustrezne strukturne ureditve. S tem ločevanjem se ne bi smelo preprečiti, da so informacije, ki so na voljo v okviru izvajanja nadzornih nalog, dostopne tudi v okviru izvajanja nalog reševanja.

(16)

Glede na posledice, ki jih lahko ima propad institucije na finančni sistem in gospodarstvo države članice, in glede na možno potrebo po uporabi javnih sredstev za reševanje krize bi morala finančna ministrstva ali druga ustrezna ministrstva v državah članicah dovolj zgodaj tesno sodelovati v postopku kriznega upravljanja in reševanja krize.

(17)

Učinkovito reševanje institucij ali skupin, ki delujejo v Uniji, zahteva sodelovanje med pristojnimi organi in organi za reševanje znotraj kolegijev nadzornikov in reševanje na vseh stopnjah, ki jih zajema ta direktiva, od priprave načrtov sanacije in reševanja do dejanskega reševanja institucije. V primeru nesporazuma med nacionalnimi organi o odločitvah, ki jih je treba sprejeti v skladu s to direktivo v zvezi z institucijami, bi moral Evropski nadzorni organ (Evropski bančni organ) (EBA), ustanovljen z Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (8), če je to določeno v tej direktivi, kot zadnjo možnost prevzeti vlogo posredovanja. V določenih primerih ta direktiva predvideva zavezujoče posredovanje EBA v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Tako zavezujoče posredovanje ne preprečuje nezavezujočega posredovanja v skladu s členom 31 Uredbe (EU) št. 1093/2010 v drugih primerih.

(18)

Pri reševanju institucij ali skupin, ki poslujejo v Uniji, bi moral biti cilj sprejetih odločitev ohraniti finančno stabilnost ter čim bolj zmanjšati gospodarske in socialne vplive v državah članicah, kjer institucija ali skupina deluje.

(19)

Za učinkovito obravnavo propadajočih institucij, bi morali biti organi pooblaščeni za uvedbo pripravljalnih in preventivnih ukrepov.

(20)

Zaradi povečanja odgovornosti in nalog EBA, določenih v tej direktivi, bi morali Evropski parlament, Svet in Komisija poskrbeti, da se nemudoma zagotovijo ustrezni človeški in finančni viri. V ta namen bi morali pri postopku za vzpostavitev, izvajanje in nadziranje proračuna EBA iz členov 63 in 64 Uredbe (EU) št. 1093/2010 ustrezno upoštevati te naloge. Evropski parlament in Svet bi morala zagotoviti izpolnjevanje najvišjih standardov učinkovitosti.

(21)

Bistveno je, da institucije pripravijo in redno posodabljajo načrte za sanacijo, ki določajo ukrepe, ki jih morajo te institucije sprejeti za izboljšanje svojega finančnega položaja po znatnem poslabšanju. Takšni načrti bi morali biti podrobni in bi morali temeljiti na realnih predpostavkah, pri čemer bi jih moralo biti mogoče uporabiti pri različno trdnih in neugodnih scenarijih. Vendar bi se priprava načrta sanacije morala zahtevati le, če je to sorazmerno s sistemsko pomembnostjo institucije ali skupine in njeno povezanostjo, tudi prek vzajemne jamstvene sheme. V skladu s tem bi bilo treba v zahtevani vsebini upoštevati vrsto virov financiranja institucije, vključno s financiranjem in obveznostmi z vzajemnim jamstvom, in stopnjo, do katere bi bila zanesljivo na voljo podpora skupine. Institucije bi morale načrte pravočasno predložiti pristojnim organom, ki jih v celoti ocenijo, pri čemer ocenijo tudi, ali so načrti izčrpni in ali tudi v obdobjih resnih finančnih težav omogočajo ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja institucije.

(22)

Načrti reševanja bi morali vključevati možne ukrepe, ki bi jih lahko izvajalo vodstvo institucij v primeru izpolnitve pogojev za zgodnje posredovanje.

(23)

Pri ugotavljanju, ali bi lahko ukrep zasebnega sektorja v razumnem času preprečil propad institucije, bi moral zadevni organ upoštevati učinkovitost ukrepov zgodnjega posredovanja, ki se izvajajo v časovnem okviru, ki ga vnaprej določi pristojni organ. Pri pripravi načrtov sanacije skupine bi bilo treba upoštevati možni učinek ukrepov za sanacijo v vseh državah članicah, kjer skupina deluje.

(24)

Kadar institucija ne predstavi ustreznega načrta za sanacijo, bi bilo treba pristojne organe pooblastiti, da od institucije zahtevajo, da sprejme ukrepe, ki so potrebni za odpravo bistvenih pomanjkljivosti v načrtu. Ta zahteva lahko vpliva na svobodo gospodarske pobude, ki jo zagotavlja člen 16 Listine. Vendar je omejitev te temeljne pravice potrebna za uresničitev ciljev finančne stabilnosti. Zlasti je takšna omejitev potrebna, da se okrepi poslovanje institucij in prepreči, da bi institucije prekomerno rasle ali prevzemale prekomerna tveganja, ne da bi pri tem obravnavale zastoje in izgube, ter okrepi svojo kapitalsko osnovo. Omejitev je sorazmerna, ker omogoča preventivno ukrepanje, kolikor je to potrebno za odpravo pomanjkljivosti, in je zato v skladu s členom 52 Listine.

(25)

Načrtovanje reševanja je bistven del učinkovitega reševanja. Organi bi morali imeti na voljo vse informacije, ki so potrebne za opredelitev kritičnih funkcij in zagotovitev njihovega nadaljnjega izvajanja. Vendar bi morala biti vsebina načrta reševanja sorazmerna glede na sistemski pomen institucije ali skupine.

(26)

Zaradi posebnega znanja, ki ga ima institucija o lastnem delovanju in težavah, ki iz tega izhajajo, bi morali organi za reševanje načrte reševanja pripraviti med drugim na podlagi informacij, ki jih zagotovijo zadevne institucije.

(27)

Da bi upoštevali načelo sorazmernosti in se izognili čezmernemu upravnemu bremenu, bi bilo treba v nekaterih primerih, določenih v tej direktivi, pristojnim organom in po potrebi organom za reševanje glede na posamezen primer omogočiti opustitev zahtev, povezanih s pripravo načrtov za sanacijo in reševanje. Ti primeri vključujejo institucije, ki so povezane s centralnim organom in so v skladu s členom 21 Direktive 2013/36/EU v celoti ali delno izvzete iz bonitetnih zahtev iz nacionalnega prava, ter institucije, ki so del institucionalne sheme za zaščito vlog v skladu s členom 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013. V vsakem primeru bi morali za odobritev opustitve veljati pogoji, določeni v tej direktivi.

(28)

Ob upoštevanju kapitalske strukture institucij, ki so povezane s centralnim organom, za namene te direktive za te institucije ne bi smela veljati obveznost, da vsaka posebej pripravi načrt sanacije ali načrt reševanja zgolj zato, ker je centralni organ, s katerim je povezana, pod neposrednim nadzorom Evropske centralne banke.

(29)

Na podlagi ocene rešljivosti, ki jo opravijo zadevni organi za reševanje, bi bilo treba organom za reševanje omogočiti, da neposredno ali posredno prek pristojnega organa zahtevajo spremembe strukture in organizacije institucij ali skupin, sprejetje potrebnih in sorazmernih ukrepov, da se odpravijo bistvene ovire za uporabo instrumentov za reševanje ter zagotovitev rešljivosti zadevnih subjektov. Zaradi potencialno sistemske narave vseh institucij, je bistveno, da imajo za ohranitev finančne stabilnosti organi možnost reševanja katere koli institucije. Za spoštovanje svobode gospodarske pobude iz člena 16 Listine, bi bilo treba diskrecijsko pravico organov omejiti na to, kar je potrebno za poenostavitev strukture in delovanja institucije, samo za izboljšanje njene rešljivosti. Poleg tega bi moral biti vsak ukrep, uveden v ta namen, v skladu s pravom Unije. Ukrepi ne bi smeli biti neposredno ali posredno diskriminatorni na podlagi narodnosti in bi morali biti utemeljeni glede na prevladujoč razlog, ki je, da se opravljajo v javnem interesu finančne stabilnosti. Poleg tega ukrep ne bi smel presegati okvira, ki je nujno potreben za doseganje določenih ciljev. Pri določanju ukrepov, ki jih je treba sprejeti, bi morali organi za reševanje upoštevati opozorila in priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja, ustanovljenega z Uredbo (EU) št. 1092/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (9).

(30)

Predlagani ukrepi za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost institucije ali skupine ne bi smeli institucijam preprečevati uveljavljanja pravice do ustanavljanja, ki jim jo zagotavlja Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU).

(31)

Načrti sanacije in reševanja ne bi smeli predvideti dostopa do izredne javnofinančne pomoči ali izpostaviti davkoplačevalcev tveganju izgube.

(32)

Obravnava skupine pri pripravi načrtov sanacije in reševanja iz te direktive bi se morala uporabljati za vse skupine institucij, nad katerimi se izvaja nadzor na konsolidirani podlagi, vključno s skupinami, v katerih so podjetja povezana v razmerje v smislu člena 22(7) Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta (10). Načrti sanacije in reševanja bi morali upoštevati finančno, tehnično in poslovno strukturo zadevne skupine. Če se načrti sanacije in reševanja pripravijo za posamezne institucije, ki so del skupine, bi si morali zadevni organi prizadevati, da bi bili ti v čim večji možni meri usklajeni z načrti sanacije in reševanja za preostanek skupine.

(33)

Splošno pravilo bi moralo biti, da se načrti za sanacijo in reševanje skupine pripravijo za skupino kot celoto ter da se določijo ukrepi za nadrejeno institucijo in vse posamezne podrejene družbe, ki so del skupine. Zadevni organi bi si morali v okviru kolegija za reševanje po najboljših močeh prizadevati za skupno odločitev o oceni in sprejetju navedenih načrtov. V posebnih primerih, ko je bil pripravljen posamezen načrt sanacije ali reševanja, področje uporabe načrta sanacije skupine, ki ga je ocenil konsolidacijski nadzornik, ali načrta reševanja skupine, o katerem je odločil organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, ne bi smel zajemati subjektov v skupini, za katere so posamezne načrte ocenili ali pripravili zadevni organi.

(34)

Pri pripravi načrtov reševanja skupine bi bilo treba posebej upoštevati možni učinek ukrepov za reševanje v vseh državah članicah, kjer skupina deluje. Organi za reševanje v državi članici, kjer ima skupina podrejene družbe, bi morali sodelovati pri pripravi načrta.

(35)

Načrti sanacije in reševanja bi morali vključevati postopke za obveščanje predstavnikov zaposlenih ter posvetovanje z njimi prek postopkov sanacije in reševanja, kjer je to ustrezno. Po potrebi bi bilo treba v zvezi s tem upoštevati kolektivne pogodbe ali druge sporazume, ki jih zagotovijo socialni partnerji, nacionalno pravo in pravo Unije o vključenosti sindikatov in predstavnikov delavcev v procesih prestrukturiranja podjetij.

(36)

Glede na občutljivost informacij, ki jih vsebujejo, bi morale za zaupne informacije, ki so v načrtih sanacije in reševanja, veljati določbe glede zaupnosti iz te direktive.

(37)

Pristojni organi bi morali posredovati načrte sanacije in vse njihove spremembe zadevnim organom za reševanje, slednji pa bi morali posredovati načrte reševanja in vse njihove spremembe prvim, da bi bil vsak zadevni organ za reševanje v celoti seznanjen z vsem.

(38)

Zagotavljanje finančne podpore subjekta v čezmejni skupini drugemu subjektu v tej skupini trenutno omejuje več določb iz nacionalnega prava nekaterih držav članic. Namen teh določb je zaščititi upnike in delničarje posameznega subjekta. Vendar te določbe ne upoštevajo soodvisnosti subjektov v isti skupini. Zato je primerno določiti pogoje, pod katerimi se lahko finančna pomoč prenese med subjekti čezmejne skupine institucij, da se zagotovi finančna stabilnost skupine kot celote, ne da bi pri tem ogrozili likvidnost ali solventnost subjekta v skupini, ki zagotavlja pomoč. Finančna pomoč med subjekti v skupini bi morala biti prostovoljna in bi morala biti predmet ustreznih zaščitnih ukrepov. Primerno je, da države članice izvajanja pravice do ustanavljanja neposredno ali posredno ne pogojujejo z obstojem sporazuma o zagotavljanju finančne podpore. Določbe o znotrajskupinski finančni podpori iz te direktive ne vplivajo na pogodbene ali zakonsko določene ureditve odgovornosti med institucijami, ki ščitijo sodelujoče institucije z navzkrižnimi jamstvi in enakovrednimi ureditvami. Kadar pristojni organ omeji ali prepove znotrajskupinsko finančno podporo in kadar se načrt sanacije skupine nanaša na znotrajskupinsko finančno podporo, bi bilo treba pri preverjanju načrta sanacije to prepoved ali omejitev upoštevati kot bistveno spremembo.

(39)

V fazah sanacije in zgodnjega posredovanja, določenih v tej direktivi, bi morali delničarji ohraniti polno pristojnost in nadzor nad institucijo, razen če je pristojni organ imenoval začasnega upravitelja. To pristojnost izgubijo, ko se za institucijo začne izvajati reševanje.

(40)

Za ohranitev finančne stabilnosti je pomembno, da lahko pristojni organi ustavijo slabšanje finančnega in ekonomskega položaja skupine, preden institucija doseže točko, na kateri organi nimajo na razpolago druge možnosti, kot je njeno reševanje. Zato bi bilo treba pristojnim organom dati pooblastila za zgodnje posredovanje, vključno s pooblastilom za imenovanje začasnega upravitelja, bodisi zaradi menjave upravljalnega organa in višjega vodstva institucije bodisi zaradi začasnega sodelovanja z njim. Naloga začasnega upravitelja bi morala biti izvajanje vseh njemu podeljenih pooblastil s ciljem spodbujati rešitve, namenjene izboljšanju finančnega položaja institucije. Pri njegovem imenovanju se ne bi smelo neupravičeno posegati v pravice delničarjev ali lastnikov ali v postopkovne obveznosti, določene s pravom gospodarskih družb Unije ali posamezne države članice, in bi bilo treba spoštovati mednarodne obveznosti Unije ali držav članic glede zaščite naložb. Pooblastila za zgodnje posredovanje bi morala vključevati pooblastila iz Direktive 2013/36/EU za okoliščine, ki niso zgodnje posredovanje, ter druge situacije, potrebne za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti institucije.

(41)

Okvir za reševanje bi moral zagotoviti pravočasen začetek reševanja, preden bilanca stanja finančne institucije pokaže insolventnost in preden se ves kapital izčrpa. Reševanje bi bilo treba začeti, ko pristojni organ po posvetovanju z organom za reševanje ugotovi, da institucija propada ali bo verjetno propadla in bi alternativni ukrepi, določeni v tej direktivi, v razumnem obdobju takšen propad preprečili. Države članice lahko izjemoma določijo, da lahko ugotovitev o tem, ali institucija propada ali bo verjetno propadla, poleg pristojnega organa sprejme tudi organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom. Dejstvo, da institucija ne izpolnjuje zahtev za dovoljenje samo po sebi ne bi smelo upravičiti začetka reševanja, zlasti če je institucija še vedno sposobna uspešno poslovati ali bo verjetno sposobna uspešno poslovati. Institucija bi se morala šteti kot institucija, ki propada ali bo verjetno propadla, kadar krši ali bo v bližnji prihodnosti verjetno kršila zahteve za nadaljnje dovoljenje, kadar sredstva institucije so ali bodo verjetno v bližnji prihodnosti postala nižja od njenih obveznosti, kadar institucija ni več ali verjetno v bližnji prihodnosti ne bo več sposobna plačevati svojih dolgov do roka zapadlosti ali kadar zaprosi za izredno javnofinančno pomoč, z izjemo posebnih okoliščin, določenih v tej direktivi. Sama potreba po izredni likvidnostni pomoči centralne banke ne bi smela biti pogoj, ki zadostno dokazuje, da institucija je ali bo v bližnji prihodnosti postala nesposobna plačevati svoje zapadle obveznosti.

Če to pomoč jamči država, bi morala za institucijo, ki jo koristi, veljati okvir za državne pomoči. Za ohranitev finančne stabilnosti, zlasti v primeru sistemskega pomanjkanja likvidnosti, državna jamstva za likvidnostna posojila, ki jih odobrijo centralne banke, ali državna jamstva za novo izdane obveznosti za odpravo resne motnje v gospodarstvu države članice ne bi smele sprožiti okvira za reševanje, če so izpolnjeni določeni pogoji. Zlasti bi morali biti ukrepi državnih jamstev odobreni v okviru za državne pomoči in ne bi smeli biti del večjega paketa pomoči, uporaba jamstvenih ukrepov pa bi morala biti časovno strogo omejena. Prepovedati bi bilo treba državna jamstva za terjatve iz naslova lastniškega kapitala. Države članice bi morale pri zagotavljanju jamstva za novo izdane obveznosti, razen lastniškega kapitala, zagotoviti, da institucija za jamstvo plača ustrezno nadomestilo. Poleg tega zagotovitev izredne javnofinančne pomoči ne bi smela sprožiti reševanja, če država članica kot previdnostni ukrep pridobi lastniški delež v instituciji, vključno z institucijo v javni lasti, ki izpolnjuje kapitalske zahteve. To bi se lahko zgodilo na primer takrat, ko mora institucija zbrati nov kapital zaradi rezultatov stresnega testa na podlagi scenarijev ali enakovrednega preizkusa, ki jo opravijo organi za makrobonitetni nadzor in ki vključuje zahtevo, uvedeno zaradi ohranjanja finančne stabilnosti v okviru sistemske krize, vendar institucija ne more zbrati kapitala zasebno na trgih. Institucija se ne bi smela šteti za institucijo, ki propada ali bo verjetno propadla, zgolj zato, ker ji je bila izredna javnofinančna pomoč zagotovljena pred začetkom veljavnosti te direktive. Dostop do likvidnostnih posojil, vključno z izredno likvidnostno pomočjo, ki jo zagotavljajo centralne banke, lahko velja za državno pomoč na podlagi okvira za državne pomoči.

(42)

V primeru reševanja skupine s čezmejno dejavnostjo bi bilo treba pri vsakem ukrepu za reševanje upoštevati možen vpliv reševanja v vseh državah članicah, kjer institucija ali skupina deluje.

(43)

Pooblastila organov za reševanje bi morala veljati tudi za holdinge, kadar oba, holding in podrejena družba, propadata ali bosta verjetno propadla, ne glede na to, ali je to v Uniji ali v tretji državi. Poleg tega, ne glede na dejstvo, da holding morda ne propada ali verjetno ne bo propadel, bi morala pooblastila organov za reševanje veljati za holding, kadar ena ali več podrejenih institucij izpolnjuje pogoje za reševanje ali institucija iz tretje države izpolnjuje pogoje za reševanje v tej tretji državi, poleg tega je uporaba instrumentov in pooblastil za reševanje za holding potrebna za reševanje ene ali več od podrejenih družb ali za reševanje skupine kot celote.

(44)

Če institucija propada ali bo verjetno propadla, bi morali imeti nacionalni organi za reševanje na razpolago minimalno harmoniziran sklop instrumentov in pooblastil za reševanje. Za njihovo izvajanje bi morali veljati skupni pogoji, cilji in splošna načela. Potem ko je organ za reševanje sprejel odločitev, da za institucijo začne postopek reševanja, bi bilo treba izključiti običajne insolvenčne postopke, razen če jih je treba kombinirati z uporabo instrumentov za reševanje in na pobudo organa za reševanje. Države članice bi morale imeti možnost organom za reševanje podeliti pooblastila in instrumente poleg tistih, ki jih imajo v okviru te direktive. Vendar bi morala biti uporaba teh dodatnih instrumentov in pooblastil skladna z načeli in cilji reševanja, kot so določeni v tej direktivi. Zlasti uporaba takšnih instrumentov in pooblastil ne bi smela vplivati na učinkovito reševanje čezmejnih skupin.

(45)

Za preprečitev moralnega tveganja bi bilo treba vsaki propadajoči instituciji, ne glede na njeno velikost in medsebojno povezanost, omogočiti izstop s trga, kar pa ne sme povzročiti sistemske motnje. Propadajoča institucija bi se morala načeloma likvidirati po običajnih insolvenčnih postopkih. Vendar lahko likvidacija po običajnem insolvenčnem postopku ogrozi finančno stabilnost, povzroči motnje pri zagotavljanju kritičnih funkcij in vpliva na zaščito vlagateljev. V takem primeru se zdi verjetno, da bi bilo v javnem interesu bolj to, da se institucijo reši ter se uporabi instrumente za reševanje, kot pa uporaba običajnih insolvenčnih postopkov. Zato bi morali biti cilji reševanja zagotovitev kontinuitete kritičnih funkcij, preprečevanje negativnih učinkov na finančno stabilnost, zaščita javnih sredstev s čim manjšo odvisnostjo od izredne javnofinančne pomoči za propadajoče institucije in zaščita kritih vlagateljev in investitorjev ter kapitala in sredstev strank.

(46)

Pred uporabo instrumentov reševanja bi bilo treba vedno upoštevati možnost prenehanja propadajoče institucije po običajnih insolvenčnih postopkih. Propadajočo institucijo bi bilo treba ohraniti kot delujoče podjetje z uporabo instrumentov reševanja, ki v največji možni meri uporablja zasebna sredstva. To je mogoče doseči s prodajo ali združitvijo s kupcem iz zasebnega sektorja ali po odpisu obveznosti institucije ali po konverziji njenega dolga v kapital, da se izvede dokapitalizacija.

(47)

Organi za reševanje bi morali pri uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje storiti vse potrebno za zagotovitev sprejetja ukrepov za reševanje v skladu z nekaterimi načeli, med drugim, da delničarji in upniki krijejo ustrezen delež izgub, da se poslovodstvo načeloma zamenja, da so stroški reševanja institucije čim manjši in da se upniki istega razreda obravnavajo enakovredno. Zlasti če se upniki istega razreda v zvezi z ukrepi za reševanje obravnavajo različno, bi morale biti takšne razlike upravičene na podlagi javnega interesa ter ne bi smele biti niti neposredno niti posredno diskriminatorne na podlagi državljanstva. Kadar je za uporabo instrumentov za reševanje potrebna odobritev državne pomoči, bi bilo treba posredovanje oceniti v skladu z ustreznimi določbami o državni pomoči. Pri tem je lahko med drugim zajeta državna pomoč, kadar se skladi za reševanje ali jamstvo za vloge uporabijo kot pomoč pri reševanju propadajočih institucij.

(48)

Organi za reševanje bi morali ob uporabi instrumentov za reševanje in izvajanju pooblastil za reševanje obvestiti zaposlene in njihove predstavnike ter se z njimi posvetovati, kjer je to ustrezno. Po potrebi bi bilo treba v zvezi s tem v celoti upoštevati kolektivne pogodbe ali druge sporazume, ki jih zagotovijo socialni partnerji.

(49)

Omejitve pravic delničarjev in upnikov bi morale biti v skladu s členom 52 Listine. Instrumente za reševanje bi bilo zato treba uporabiti le za tiste institucije, ki propadajo ali bodo verjetno propadle, in le kadar je potrebno uresničevati cilj finančne stabilnosti v javnem interesu. Instrumente za reševanje bi bilo treba uporabiti zlasti, kadar prenehanje institucije ni mogoče po običajnih insolvenčnih postopkih, ne da bi pri tem destabilizirali finančni sistem, ukrepi pa so potrebni, da se zagotovi hiter prenos in nadaljevanje sistemsko pomembnih funkcij ter kadar ni realne možnosti za kakršno koli alternativno zasebno reševanje, vključno s povečanjem kapitala s strani obstoječih delničarjev ali tretjih strani, s katero bi se lahko v celoti obnovilo uspešno poslovanje institucije. Poleg tega bi bilo treba pri uporabi instrumentov reševanja in izvajanju pooblastil za reševanje upoštevati načelo sorazmernosti in posebnosti pravne oblike institucije.

(50)

Poseganje v premoženjska upravičenja ne bi smelo biti nesorazmerno. Prizadeti delničarji in upniki ne bi smeli utrpeti večjih izgub od izgub, ki bi jih, če bi institucija prenehala v času sprejetja odločitve o reševanju. V primeru delnega prenosa sredstev institucije v postopku reševanja na zasebnega kupca ali premostitveno banko, bi moral preostali del institucije v postopku reševanja prenehati po običajnih insolvenčnih postopkih. Za zaščito delničarjev in upnikov, ki ostanejo v postopku prenehanja institucije, bi morali le-ti imeti pravico, da prejmejo plačilo ali nadomestilo svojih terjatev v postopkih prenehanja, ki niso nižja od tega, kar bi po oceni prejeli, če bi celotna institucija prenehala po običajnih insolvenčnih postopkih.

(51)

Za zaščito pravic delničarjev in upnikov bi bilo treba določiti jasne obveznosti glede vrednotenja sredstev in obveznosti institucije v postopku reševanja ter, kjer se to zahteva v skladu s to direktivo, vrednotenja obravnave, ki bi je bili delničarji in upniki deležni, če bi institucija prenehala po običajnih insolvenčnih postopkih. Vrednotenje bi moralo biti mogoče začeti že v zgodnji fazi posredovanja. Preden se sprejme kakršen koli ukrep za reševanje, bi bilo treba opraviti pošteno in realno vrednotenje sredstev in obveznosti institucije. Pritožba zoper takšno vrednotenje je dopustna le skupaj s pritožbo zoper odločitev o reševanju. Poleg tega bi bilo treba, kjer se to zahteva v skladu s to direktivo, po uporabi instrumentov za reševanje izvesti naknadno primerjavo med dejansko obravnavo delničarjev in upnikov ter obravnavo ter njihovo obravnavo v okviru običajnih insolvenčnih postopkov. Če se ugotovi, da so delničarji in upniki pri poplačilu ali nadomestilu svojih terjatev prejeli manj, kot bi prejeli v okviru običajnih insolvenčnih postopkov, bi morali biti, kjer se to zahteva v skladu s to direktivo, upravičeni do izplačila razlike. V nasprotju z vrednotenjem pred ukrepi za reševanje bi bilo treba omogočiti ugovarjanje tej primerjavi ločeno od odločitve o reševanju. Odločitev o tem, kako bo delničarjem in upnikom izplačana ugotovljena razlika v obravnavi, bi morala biti prepuščena državam članicam. Ta razlika, če obstaja, bi morala biti izplačana v skladu s finančnimi shemami, vzpostavljenimi v skladu s to direktivo.

(52)

Ob propadu institucije je pomembno priznati izgube. Vrednotenje sredstev in obveznosti propadajočih institucij bi moralo temeljiti na poštenih, preudarnih in realističnih domnevah v trenutku uporabe instrumentov za reševanje. Finančno stanje institucije pa pri vrednotenju ne bi smelo vplivati na vrednost obveznosti. Če je nujno, bi bilo treba organom za reševanje omogočiti hitro vrednotenje sredstev ali obveznosti propadajoče institucije. To vrednotenje bi moralo biti začasno in bi se moralo uporabljati do izvedbe neodvisnega vrednotenja. Zavezujoči tehnični standardi EBA v zvezi z metodologijo vrednotenja bi morali vzpostaviti okvir načel, ki bi se uporabljala pri opravljanju teh vrednotenj, in bi morali omogočati različne posebne metodologije, ki bi jih uporabljali organi za reševanje in neodvisni cenilci, kot je ustrezno.

(53)

Hitro in usklajeno ukrepanje je nujno, da se ohrani zaupanje v trg in čim bolj zmanjša širjenje negativnega vpliva. Ko je ugotovljeno, da institucija propada ali bo verjetno propadla, in ni razumno pričakovati, da bi kakršen koli alternativni ukrep zasebnega sektorja ali nadzorni ukrep v razumnem času preprečil njen propad, bi morali organi za reševanje takoj sprejeti ustrezne in usklajene ukrepe za reševanje v javnem interesu. Okoliščine, v katerih lahko pride do propada institucije, in zlasti morebitna nujnost situacije, bi morale organom za reševanje omogočiti, da sprejmejo ukrepe za reševanje, ne da bi morali najprej uporabiti pooblastila za zgodnje posredovanje.

(54)

Pri sprejemanju ukrepov za reševanje bi morali organi za reševanje upoštevati ukrepe, določene v načrtih reševanja, in jim slediti, razen če organi za reševanje ob upoštevanju okoliščin primera ocenijo, da bodo cilji reševanja učinkoviteje doseženi s sprejetjem ukrepov, ki niso določeni v načrtih za reševanje.

(55)

Instrumente za reševanje bi bilo treba, razen kadar je izrecno drugače določeno v tej direktivi, uporabiti pred kakršno koli kapitalsko injekcijo javnega sektorja ali enakovredno izredno javnofinančno pomočjo instituciji. Vendar to ne bi smelo ovirati uporabe sredstev iz sistemov jamstva za vloge ali skladov za reševanje za pokrivanje izgub, ki bi jih sicer utrpeli kriti vlagatelji ali diskrecijsko izključeni upniki. V zvezi s tem bi bilo treba pri uporabi izredne javnofinančne pomoči, skladov za reševanje ali sistemov jamstva za vloge, za pomoč pri reševanju propadajočih institucij upoštevati ustrezne določbe o državni pomoči.

(56)

Težave na finančnih trgih v Uniji, ki so posledica splošnejših, sistemskih dogodkov, bi lahko imele negativne učinke na gospodarstvo Unije in na njene državljane. Zato bi morala biti orodja za reševanje ustrezno oblikovana za kljubovanje številnim, pretežno nepredvidljivim scenarijem, pri čemer bi se morala upoštevati morebitna razlika med krizo v posamezni instituciji in širšo sistemsko bančno krizo.

(57)

Kadar Komisija izvede oceno državne pomoči v skladu s členom 107 PDEU v okviru državnih instrumentov za stabilizacijo iz te direktive, bi morala ločeno oceniti, ali priglašeni državni instrumenti za stabilizacijo ne kršijo katere od s tem povezanih določb prava Unije, vključno v zvezi z minimalno zahtevo za pokritje izgub iz te direktive, ki je 8 %, in ali obstajajo izredne razmere sistemske krize, zaradi katerih je uporaba instrumentov iz te direktive upravičena, pri čemer so zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji na notranjem trgu. V skladu s členoma 107 in 108 PDEU bi bilo treba to oceno opraviti pred uporabo katerega izmed državnih instrumentov za stabilizacijo.

(58)

Srednjeročno bi morala biti uporaba državnih instrumentov za stabilizacijo fiskalno nevtralna.

(59)

Instrumenti za reševanje bi morali vključevati prodajo poslovanja ali delnic institucije v postopku reševanja, vzpostavitev premostitvene institucije, ločevanje donosnih sredstev od oslabljenih ali nedonosnih sredstev propadajoče institucije ter reševanje te institucije z zasebnimi sredstvi delničarjev in upnikov.

(60)

Kadar so instrumenti za reševanje uporabljeni za prenos sistemsko pomembnih storitev ali uspešnih poslovnih dejavnosti institucije na stabilen subjekt, kot je zasebni kupec ali premostitvena institucija, bi bilo treba preostali del institucije likvidirati v ustreznem časovnem okviru ter pri tem upoštevati, ali mora propadajoča institucija zagotavljati storitve ali podporo kupcu ali premostitveni instituciji za nadaljnje opravljanje dejavnosti ali storitev, pridobljenih z navedenim prenosom.

(61)

Instrument prodaje poslovanja bi moral organom omogočati prodajo institucije ali dela njenega poslovanja enemu ali več kupcem brez soglasja delničarjev. Pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja bi se morali organi dogovoriti za trženje te institucije ali dela njenega poslovanja na odprt, pregleden in nediskriminatoren način, pri čemer bi si morali prizadevati za čim višjo prodajno ceno. Če je to zaradi nujnih razlogov nemogoče, bi morali organi sprejeti ukrepe za odpravo škodljivih vplivov na konkurenco in notranji trg.

(62)

Vse neto prihodke iz prenosa sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja bi morala dobiti institucija v postopku prenehanja. Vse neto prihodke iz prenosa delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih izda institucija v postopku reševanja pri uporabi instrumenta prodaje poslovanja, bi morali dobiti imetniki teh delnic ali lastniških instrumentov. Prihodke bi bilo treba zmanjšati za stroške zaradi propada institucije ali postopka reševanja.

(63)

Da bi bila prodaja poslovanja izvedena pravočasno in bi se zaščitila finančna stabilnost, bi bilo treba pravočasno oceniti kupca kvalificiranega deleža, tako da se uporaba instrumenta prodaje poslovanja v skladu s to direktivo ne zavleče z odstopanjem od rokov in postopkov iz Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta (11).

(64)

Informacije o trženju propadajoče institucije in pogajanja s potencialnimi prevzemniki pred uporabo instrumenta prodaje poslovanja bodo verjetno sistemsko pomembni. Zaradi zagotovitve finančne stabilnosti je pomembno, da je razkritje takšnih informacij javnosti v skladu z Uredbo (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta (12) mogoče odložiti do roka, ko je treba pripraviti načrt za reševanje institucije in strukturo tega reševanja, pri čemer bi bilo treba upoštevati dovoljene odloge iz ureditve v zvezi z zlorabo trga.

(65)

Glavni namen premostitvene institucije kot institucije, ki je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov ali ki jo nadzira organ za reševanje, bi bil, da se strankam propadajoče institucije še naprej zagotavljajo bistvene finančne storitve in da se še naprej izvajajo bistvene finančne dejavnosti. Premostitvena institucija bi morala poslovati kot uspešno delujoče podjetje ter bi se morala ponovno vključiti na trg, ko so pogoji za to ustrezni in v roku, določenem v tej direktivi, ali prenehati, če ni sposobna uspešno poslovati.

(66)

Instrument izločitve sredstev bi moral organom omogočati prenos sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na ločen subjekt. Ta instrument bi se lahko uporabil le v povezavi z drugimi instrumenti, da se prepreči neupravičena konkurenčna prednost propadajoče institucije.

(67)

Z učinkovito ureditvijo reševanja bi bilo treba čim bolj zmanjšati stroške reševanja propadajoče institucije, ki jih krijejo davkoplačevalci. Prav tako bi morala zagotoviti, da je mogoče rešiti sistemsko pomembne institucije, ne da bi bila pri tem ogrožena finančna stabilnost. To se doseže z instrumentom za reševanje s sredstvi upnikov, ki zagotavlja, da delničarji in upniki propadajoče institucije prevzamejo ustrezen del izgube in zadevnih stroškov, ki nastanejo zaradi propada institucije. Instrument za reševanje s sredstvi upnikov bo zato delničarje in upnike institucije bolj spodbudil k spremljanju zdravja institucije v običajnih razmerah ter tako izpolnil priporočilo Odbora za finančno stabilnost, da se v okvir za reševanje kot dodatna možnost v povezavi z drugimi instrumenti za reševanje vključi zakonsko pooblastilo za odpis dolga in konverzijo obveznosti.

(68)

Organom za reševanje bi bilo treba za potrebno prilagodljivost pri razdelitvi izgube med upnike v določenih okoliščinah omogočiti, da uporabijo instrument za reševanje s sredstvi upnikov, kadar se želi propadajoča institucija ohraniti kot delujoče podjetje in če obstaja realna možnost, da začne institucija ponovno uspešno poslovati, ter kadar se sistemsko pomembne storitve prenesejo na premostitveno institucijo in preostali del institucije preneha poslovati in preneha.

(69)

Kadar se instrument za reševanje s sredstvi upnikov uporabi za okrepitev kapitala propadajoče institucije, da se omogoči nadaljevanje njenega poslovanja, bi morala uporabo tega instrumenta spremljati menjava vodstva, razen kadar je njegova ohranitev ustrezna in potrebna za uresničitev ciljev reševanja, ter poznejše prestrukturiranje institucije in njenih dejavnosti tako, da se odpravijo razlogi za njen propad. To prestrukturiranje bi bilo treba izvesti z načrtom reorganizacije poslovanja. Kjer je primerno, bi morali biti takšni načrti skladni z načrtom prestrukturiranja, ki ga mora institucija v skladu z okvirom za državne pomoči predložiti Komisiji. Takšni načrti bi morali poleg ukrepov, namenjenih ponovni vzpostavitvi dolgoročno uspešnega poslovanja institucije, vključevati ukrepe za omejitev pomoči na minimalno delitev bremen ter ukrepe, ki omejujejo izkrivljanje konkurence.

(70)

Instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ni primerno uporabiti za terjatve, ki so zavarovane s poroštvom, premoženjem ali drugim jamstvom. Vendar je zaželeno, da se lahko instrument za reševanje s sredstvi upnikov uporabi za čim več nezavarovanih obveznosti propadajoče institucije, da se tako zagotovi učinkovitost tega instrumenta in doseganje njegovih ciljev. Kljub temu je primerno s področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov izključiti nekatere vrste nezavarovanih obveznosti. Zaradi zaščite imetnikov kritih vlog se instrument za reševanje s sredstvi upnikov ne bi smel uporabljati za vloge, zaščitene z Direktivo 2014/49/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13). Za zagotovitev kontinuitete kritičnih funkcij se navedeni instrument ne bi smel uporabljati za nekatere obveznosti do delojemalcev propadajoče institucije ali za trgovinske terjatve, povezane z blagom in storitvami, ki so kritične za tekoče poslovanje institucije. Zaradi izpolnjevanja obveznosti v zvezi s pokojninskimi pravicami in pokojninami, dolgovanih organizacijam za pokojninsko zavarovanje in pokojninskim skrbnikom, se instrument za reševanje s sredstvi upnikov ne bi smel uporabljati za obveznosti propadajoče institucije do pokojninske sheme. Instrument za reševanje s sredstvi upnikov bi se uporabljal za obveznosti v zvezi s pokojninskimi prejemki, ki izhajajo iz spremenljivega nadomestila in ki ne izhajajo iz kolektivnih pogodb, ter za spremenljivi del nadomestila za pomembne nosilce tveganja. Zaradi zmanjšanja nevarnosti širjenja negativnih vplivov po sistemu se instrument za reševanje s sredstvi upnikov ne bi smel uporabljati za obveznosti, ki izhajajo iz sodelovanja v plačilnih sistemih, katerih preostala zapadlost je krajša od sedmih dni, ali za obveznosti do institucij – razen subjektov, ki so del iste skupine – s prvotno zapadlostjo, krajšo od sedem dni.

(71)

Ker je zaščita kritih vlagateljev eden najpomembnejših ciljev reševanja, se instrument za reševanje s sredstvi upnikov ne bi smel uporabljati za krite vloge. Vendar bi moral sistem jamstva za vloge prispevati k financiranju reševanja s pokrivanjem izgub v obsegu neto izgub, ki bi jih utrpel po izplačilu nadomestila vlagateljem v običajnih insolvenčnih postopkih. Izvajanje pooblastil za reševanje s sredstvi upnikov bi zagotovilo, da bi imeli vlagatelji še naprej dostop do svojih vlog, in sicer vsaj do ravni kritja, kar je glavni razlog za vzpostavitev sistemov jamstva za vloge. Če se v teh primerih ti sistemi ne bi uporabljali, bi to ustvarilo nepošteno prednost glede na ostale upnike, ki bi bili predmet izvajanja pooblastil organa za reševanje.

(72)

Organi za reševanje bi morali imeti možnost, da obveznosti v nekaterih okoliščinah izključijo ali delno izključijo iz reševanja s sredstvi upnikov, med drugim tedaj, ko za takšno obveznost ni mogoče uporabiti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v razumnem času, ko je izključitev nujno potrebna za kontinuiteto kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij in sorazmerna z njo ali ko bi se vrednost – če bi za te obveznosti uporabili instrument za reševanje s sredstvi upnikov – tako zmanjšala, da bi bile izgube drugih upnikov večje, kot če bi te obveznosti izključili iz reševanja s sredstvi upnikov. Organi za reševanje bi morali imeti možnost, da izključijo ali delno izključijo obveznosti, če je to potrebno za preprečevanje širjenja negativnih vplivov in finančne nestabilnosti, ki lahko povzroči resno motnjo v gospodarstvu države članice. Pri opravljanju teh ocen bi morali organi za reševanje upoštevati posledice morebitne uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov za obveznosti, ki izhajajo iz upravičenih vlog fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij nad ravnjo kritja iz Direktive 2014/49/EU.

(73)

Kadar se uporabijo te izključitve, se lahko zaradi njihovega upoštevanja raven odpisa ali konverzije drugih kvalificiranih obveznosti poveča, vendar ob upoštevanju načela, da noben upnik ni na slabšem kot v primeru običajnih insolvenčnih postopkov. Kadar izgub ni mogoče prenesti na druge upnike, lahko institucija v postopku reševanja prejme prispevek iz sheme za financiranje reševanja, pri čemer je treba upoštevati več strogih pogojev, med njimi tudi zahtevo, da so bile izgube v višini najmanj 8 % vseh obveznosti, vključno s kapitalom, že pokrite in da so sredstva iz sklada za reševanje omejena bodisi na vrednost 5 % vseh obveznosti, vključno s kapitalom ali sredstvi, ki so na voljo skladu za reševanje, bodisi na znesek, ki ga je v treh letih mogoče zbrati z naknadnimi prispevki, in sicer na nižjega od obeh zneskov.

(74)

Organ za reševanje lahko v izjemnih primerih, ko so bile obveznosti izključene in je bil za reševanje s sredstvi upnikov namesto teh obveznosti do dovoljene zgornje meje uporabljen prispevek iz sklada za reševanje, poišče sredstva iz alternativnih virov financiranja.

(75)

Najmanjši znesek prispevka k pokritju izgub in dokapitalizacije za 8 % vseh obveznosti ali po potrebi 20 % tveganju prilagojene aktive bi bilo treba izračunati na podlagi vrednotenja za namene reševanja v skladu s to direktivo. Pretekle izgube, ki so jih še pred vrednotenjem pokrili delničarji z zmanjšanjem kapitala, ne bi smele biti vključene v te odstotke.

(76)

Ta direktiva ne bi smela državam članicam kakor koli nalagati financiranja shem za financiranje reševanja s sredstvi iz njihovega splošnega proračuna.

(77)

Razen če je v tej direktivi določeno drugače, bi morali organi za reševanje uporabljati instrument za reševanje s sredstvi upnikov tako, da upoštevajo pari passu obravnavo upnikov in zakonsko razvrstitev terjatev v skladu z veljavnim pravom o insolventnosti. Izgube bi se morale najprej pokriti z instrumenti regulatornega kapitala in bi jih bilo treba razdeliti med delničarje z razveljavitvijo, prenosom ali z veliko razvodenitvijo delnic. Kadar ti instrumenti niso dovolj, bi bilo treba druge kapitalske instrumente in nato podrejeni dolg konvertirati ali odpisati. Prednostne obveznosti bi bilo treba konvertirati ali odpisati, če so bili podrejeni razredi konvertirani ali v celoti odpisani.

(78)

Kadar obstajajo izvzetja za obveznosti, na primer za plačilne in poravnalne sisteme, delavce upnike ali trgovinske upnike, ali prednostni vrstni red kot na primer za vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, bi se morala uporabljati tako v tretjih državah kot v Uniji. Da bi v tretjih državah zagotovili možnost odpisa ali konverzije obveznosti, ko je to ustrezno, bi bilo treba to možnost vključiti med pogodbena določila, za katere velja pravo tretjih držav, zlasti za obveznosti, ki so nižje v hierarhični razvrstitvi upnikov. Taka pogodbena določila se ne bi smela zahtevati za obveznosti, ki so izvzete iz instrumenta za reševanje za vloge upnikov ter mikro, malih in srednjih podjetij ali takrat, ko pravo tretje države ali zavezujoča pogodba, sklenjena s to tretjo državo, organu za reševanje države članice omogoča izvajanje pooblastil za odpis ali konverzijo.

(79)

Da bi se izognili temu, da institucije strukturirajo svoje obveznosti na način, ki ovira učinkovitost instrumenta za reševanje z zasebnimi sredstvi, je primerno določiti, da institucije ves čas izpolnjujejo minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, izraženih v odstotkih glede na vse obveznosti in kapital institucije. Organi za reševanje bi morali imeti tudi možnost, da glede na posamezen primer zahtevajo, da je ta odstotek v celoti ali delno sestavljen iz kapitala ali posebne vrste obveznosti.

(80)

V tej direktivi je sprejet pristop od zgoraj navzdol k določitvi minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznostih v okviru skupine. S tem pristopom se tudi priznava, da se ukrep za reševanje uporabi na ravni posamezne pravne osebe in da je nujno, da ima subjekt v skupini, v kateri pride do izgub, zmogljivosti za pokrivanje izgub ali lahko do njih dostopa. Organi za reševanje bi morali v ta namen zagotoviti, da se zmogljivost pokrivanja izgub v okviru skupine porazdeli po celotni skupini v skladu z ravnjo tveganja pri pravnih osebah, ki jo sestavljajo. Minimalne zahteve za vsako od podrejenih družb bi bilo treba oceniti ločeno. Organi za reševanje bi morali poleg tega zagotoviti, da se ves kapital in obveznosti, ki so vključeni v konsolidirano minimalno zahtevo, nahajajo pri subjektih, v katerih lahko pride do izgub, ali da so drugače zmožni pokrivati izgube. Ta direktiva bi morala dopuščati možnost reševanja z več vstopnimi točkami ali eno vstopno točko. Obveznost minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi morala odražati strategijo reševanja, ki je primerna za skupino v skladu z načrtom reševanja. Obveznost minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi zlasti morala veljati za ustrezno raven v skupini, da bi odražala pristop reševanja z več vstopnimi točkami ali pristop reševanja z eno vstopno točko, opredeljenega v načrtu reševanja, pri tem pa bi bilo treba upoštevati, da je v nekaterih okoliščinah uporabljen drugačen pristop od tistega, opredeljenega v načrtu, saj bi na primer to omogočalo učinkovitejše doseganje ciljev reševanja. Na podlagi tega in ne glede na to, ali je skupina izbrala pristop reševanja z eno vstopno točko ali z več vstopnimi točkami, bi morale vse institucije in druge pravne osebe v skupini, kadar to zahtevajo organi za reševanje, ves čas zanesljivo izpolnjevati minimalne zahteve kapitala in kvalificiranih obveznosti, da bi se izognile tveganju širjenja negativnih vplivov ali tveganju bega vlog.

(81)

Države članice bi morale zagotoviti, da se z instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala v celoti pokrivajo izgube, ko postane poslovanje institucije izdajateljice neuspešno. V skladu s tem bi morali organi za reševanje navedene instrumente odpisati v celoti ali jih konvertirati v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ko postane poslovanje institucije neuspešno in preden so sprejeti kakršni koli ukrepi za reševanje. Trenutek, ko postane poslovanje neuspešno, bi v tem primeru pomenil trenutek, ko zadevni organ določi, da institucija izpolnjuje pogoje za reševanje, ali trenutek, ko organ odloči, da institucija ni več sposobna uspešno poslovati brez odpisa ali konverzije navedenih kapitalskih instrumentov. Dejstvo, da bodo organi v okoliščinah, določenih s to direktivo, instrumente odpisali ali jih konvertirati, bi moralo biti priznano pod pogoji, ki urejajo zadevni instrument, in v vseh prospektih ali ponudbenih dokumentih, ki so objavljeni ali predloženi v zvezi z instrumenti.

(82)

Da bi bilo reševanje lahko uspešno, bi moralo biti mogoče instrument za reševanje s sredstvi upnikov uporabiti pred 1. januarjem 2016.

(83)

Organi za reševanje bi morali imeti možnost, da le delno uporabijo instrument za reševanje s sredstvi upnikov, kadar ocena možnega vpliva na stabilnost finančnega sistema v zadevnih državah članicah in preostali Uniji pokaže, da bi bila njegova popolna uporaba v nasprotju s splošnim javnim interesom države članice ali celotne Unije.

(84)

Organi za reševanje bi morali imeti vsa potrebna pravna pooblastila, ki jih je mogoče v različnih kombinacijah izvajati pri uporabi instrumentov za reševanje. Ta pooblastila bi morala vključevati pooblastilo za prenos delnic ali sredstev, pravic ali obveznosti propadajoče institucije na drug subjekt, kot je druga institucija ali premostitvena institucija, pooblastilo za odpis ali razveljavitev delnic ali odpis ali konverzijo obveznosti propadajoče institucije, pooblastilo za nadomestitev poslovodstva in pooblastilo za uvedbo začasnega odloga na plačilo terjatev. Potrebna so dodatna pooblastila, vključno s pooblastilom, da se od drugih delov skupine zahteva kontinuiteta ključnih storitev.

(85)

Točno določenih sredstev, s katerimi bi morali organi za reševanje poseči v propadajočo institucijo, ni treba predpisati. Organom za reševanje bi bilo treba omogočiti, da se odločijo za prevzem nadzora bodisi z neposrednim posegom v institucijo bodisi z izvršno odredbo. Njihova odločitev bi morali biti odvisna od okoliščin v posameznem primeru. Uvedba enotnega modela se za učinkovito sodelovanje med državami članicami na tej stopnji ne zdi potrebna.

(86)

Okvir za reševanje bi moral vključevati postopkovne zahteve, da se zagotovita ustrezno uradno obveščanje o ukrepih za reševanje in, ob upoštevanju omejenih izjem, določenih v tej direktivi, njihova javna objava. Ker pa so lahko informacije, ki jih organi za reševanje in njihovi strokovni svetovalci pridobijo med postopkom reševanja, občutljive, bi morala za te informacije pred javno objavo odločitve o reševanju veljati učinkovita ureditev zaupnosti. Upoštevati je treba dejstvo, da imajo lahko informacije o vsebini in podrobnostih načrtov sanacije in reševanja ter rezultati morebitnih ocen teh načrtov daljnosežne vplive, zlasti na zadevno podjetje. Za vse informacije o odločitvah, preden so te sprejete, bodisi glede izpolnjevanja pogojev za reševanje, uporabe posameznega instrumenta ali drugih ukrepov v okviru postopka, je treba domnevati, da bodo vplivale na javnost in zasebne interese, na katere se ukrep nanaša. Že samo informacija o tem, da organ za reševanje preučuje določeno institucijo, bi lahko bila dovolj za to, da pride do negativnih posledic za to institucijo. Zato je treba zagotoviti, da obstajajo ustrezni mehanizmi za ohranjanje zaupnosti informacij, kot so vsebina in podrobnosti načrtov za sanacijo in reševanje, ter morebitnih ocen, ki se opravijo v zvezi s tem.

(87)

Organi za reševanje bi morali imeti dodatna pooblastila za zagotovitev učinkovitosti prenosa delnic ali dolžniških instrumentov ter sredstev, pravic in obveznosti. Ta pooblastila bi morala v skladu z jamstvi, določenimi v tej direktivi, vključevati pooblastilo za izključitev pravic tretjih oseb iz prenesenih instrumentov ali sredstev ter pooblastilo za izvrševanje pogodb in zagotovitev nadaljnjega izvajanja dogovorov v zvezi s prejemnikom prenesenih sredstev in delnic. Vendar to ne bi smelo vplivati na pravice delojemalcev, da odpovejo pogodbo o zaposlitvi. Poleg tega to ne bi smelo vplivati na pravico stranke, da odpove pogodbo z institucijo v postopku reševanja ali z njenim subjektom v skupini iz drugih razlogov, kot je zgolj reševanje propadajoče institucije. Organi za reševanje bi morali imeti dodatno pooblastilo, da od preostale institucije, ki je v postopku prenehanja po običajnih insolvenčnih postopkih, zahtevajo opravljanje storitev, ki so nujne za poslovanje institucije, na katero so bila z instrumentom prodaje poslovanja ali instrumentom premostitvene institucije prenesena sredstva ali delnice.

(88)

Zadevne strani imajo v skladu s členom 47 Listine pravico do poštenega sojenja in učinkovitega pravnega sredstva zoper ukrepe, ki jih zadevajo. Zato bi morala biti zoper odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje, dopustna pritožba.

(89)

Ukrepi kriznega upravljanja, ki jih sprejmejo nacionalni organi za reševanje, lahko zahtevajo zapletene gospodarske ocene in široko diskrecijsko pravico. Nacionalni organi za reševanje imajo na voljo strokovno znanje, potrebno za opravljanje teh ocen in določanje ustrezne uporabe diskrecijske pravice. Zato je pomembno zagotoviti, da nacionalna sodišča uporabljajo zapletene gospodarske ocene, ki jih v tem okviru opravijo nacionalni organi za reševanje, kot podlago za pregledovanje zadevnih ukrepov kriznega upravljanja. Vseeno pa zapletena narava teh ocen nacionalnim sodiščem ne bi smela preprečevati, da preučijo, ali so dokazi, na katere se zanaša organ za reševanje, točni, zanesljivi in dosledni, ali vsebujejo vse ustrezne informacije, ki bi jih bilo treba upoštevati pri ocenjevanju zapletene situacije, ter ali je na njihovi podlagi mogoče utemeljiti zaključke, ki iz njih izhajajo.

(90)

Ker naj bi ta direktiva zajemala izjemno nujne situacije in ker bi lahko odložitev katere koli odločitve organov za reševanje ovirala kontinuiteto kritičnih funkcij, je treba zagotoviti, da vložitev pritožbe ne bi smela povzročiti samodejne odložitve učinkov izpodbijane odločitve in da bi morala biti odločitev organa za reševanje izvršljiva takoj, ob predpostavki, da bi bila njena odložitev v nasprotju z javnim interesom.

(91)

Poleg tega, če je to potrebno za zaščito tretjih oseb, ki so sredstva, pravice in obveznosti institucije v postopku reševanja pridobile v dobri veri z izvrševanjem pooblastil organov za reševanje in za zagotavljanje stabilnosti finančnih trgov, pravica do pritožbe ne bi smela vplivati na morebiten poznejši upravni akt ali transakcijo, sklenjeno na podlagi razveljavljenega sklepa. V takšnih primerih bi bilo zato treba omejiti ukrepe za odpravo nezakonite odločitve na dodelitev nadomestila za škodo, ki so jo utrpele udeležene osebe.

(92)

Glede na možnost, da bi bilo treba zaradi resnega tveganja za finančno stabilnost ukrepe kriznega upravljanja sprejeti nujno, bi moral biti postopek na podlagi nacionalnega prava v zvezi z zahtevkom za predhodno sodno odobritev ukrepa kriznega upravljanja in preučitvijo takšnega zahtevka s strani sodišča hiter. V primeru zahtevka po nujnem sprejetju ukrepa kriznega upravljanja bi moralo sodišče podati svojo odločitev v roku 24 ur, države članice pa bi morale zagotoviti, da zadevni organi sprejmejo svojo odločitev takoj po odobritvi sodišča. To ne posega v morebitno pravico zainteresiranih strani, da sodišče zaprosijo, da za omejen čas po tem, ko je organ za reševanje sprejel ukrep kriznega upravljanja, odloži odločitev.

(93)

Da bi bilo reševanje učinkovito in da bi se izognili sporom o jurisdikciji, se med tem, ko organ za reševanje izvaja pooblastila za reševanje ali uporablja instrumente za reševanje, ne začnejo ali nadaljujejo običajni insolvenčni postopki za propadajočo institucijo, razen na pobudo organa za reševanje ali z njegovim soglasjem. Koristno in priporočljivo je za omejeno obdobje odložiti nekatere pogodbene obveznosti, da ima organ za reševanje dovolj časa za uporabo instrumentov za reševanje. Vendar to ne bi smelo veljati za obveznosti v zvezi s sistemi, določenimi v Direktivi 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), centralnimi nasprotnimi strankami in centralnimi bankami. Direktiva 98/26/ES zmanjšuje tveganje, povezano s sodelovanjem v plačilnih sistemih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev, zlasti z zmanjšanjem motenj v primeru insolventnosti udeleženca v tem sistemu. Da bi zagotovili ustrezno uporabo teh zaščit v kriznih razmerah, pri tem pa ohranili ustrezno varnost upravljavcev plačilnih sistemov in sistemov poravnave vrednostnih papirjev ter drugih udeležencev na trgu, je v tej direktivi določeno, da ukrepa za preprečevanje krize ali ukrepa kriznega upravljanja samega po sebi ne bi smeli šteti kot insolvenčni postopek v okviru pomena iz Direktive 98/26/ES, pod pogojem, da se bistvene obveznosti iz pogodbe še naprej izpolnjujejo. Vseeno pa ta direktiva na noben način ne posega v delovanje sistema iz Direktive 98/26/ES ali pravico do dodatnega jamstva, ki je zagotovljena v členu 9 Direktive 98/26/ES.

(94)

Da se organom za reševanje pri prenosu sredstev in obveznosti na zasebnega kupca ali premostitveno institucijo zagotovi dovolj časa za določitev pogodb, ki jih je treba prenesti, je primerno določiti sorazmerne omejitve pravic nasprotnih strank do predčasnega prenehanja pogodbe s pobotom, do takojšnje zapadlosti ali druge odpovedi finančnih pogodb pred prenosom. Takšna omejitev bi bila potrebna, da lahko organi ugotovijo, kakšna je dejanska bilanca stanja propadajoče institucije, pri tem pa se vrednost in obseg ne spremenita, kot bi se v primeru obsežnega uveljavljanja pravic do odpovedi. Da bi bil poseg v pogodbene pravice nasprotnih strank čim manjši, bi bilo treba omejitev pravic do odpovedi uporabiti le v zvezi z ukrepom za preprečevanje krize ali ukrepom kriznega upravljanja, vključno s kakršnim koli dejanjem, ki je neposredno povezano z izvajanjem takšnega ukrepa, pri čemer bi morale pravice do odpovedi zaradi kakršne koli druge neizpolnitve obveznosti, vključno z neplačilom ali nezagotovitvijo kritja, veljati še naprej.

(95)

Za ohranitev zakonitih ureditev kapitalskega trga v primeru prenosa dela sredstev, pravic in obveznosti propadajoče institucije je primerno vključiti zaščitne ukrepe, ki preprečujejo razdelitev povezanih obveznosti, pravic in pogodb, kot je ustrezno. Takšna omejitev izbranih praks v zvezi s povezanimi pogodbami bi morala vključevati pogodbe z isto nasprotno stranko, ki so krite z dogovori o jamstvu, dogovori o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih, dogovori o poravnavi, sporazumi o predčasnem prenehanju s pobotom in strukturiranimi finančnimi dogovori. Pri uporabi zaščitnega ukrepa bi morali organi za reševanje prenesti vse povezane pogodbe v okvir zavarovanega dogovora ali vse takšne pogodbe pustiti preostali propadajoči kreditni instituciji. S temi zaščitnimi ukrepi bi bilo treba zagotoviti, da ni vpliva na zakonsko kapitalsko obravnavo terjatev, ki za namene Direktive 2013/36/EU spadajo pod sporazum o pobotu.

(96)

Čeprav bo zagotavljanje, da bodo imeli organi za reševanje na voljo enake instrumente in pooblastila, olajšalo usklajeno ukrepanje v primeru propada čezmejne skupine, so za spodbujanje sodelovanja in preprečitev razdrobljenih nacionalnih odzivov potrebni dodatni ukrepi. Organi za reševanje bi se morali pri reševanju subjektov v skupini med seboj posvetovati in sodelovati v kolegijih za reševanje, da se dogovorijo o shemi reševanja skupine. Kolegije za reševanje bi bilo treba vzpostaviti okrog obstoječih kolegijev nadzornikov z vključitvijo organov za reševanje ter sodelovanjem pristojnih ministrstev, centralnih bank, EBA in, kjer je ustrezno, organov, odgovornih za sisteme jamstva za vloge. V primeru krize bi moral biti kolegij za reševanje forum za izmenjavo informacij in usklajevanje ukrepov za reševanje.

(97)

Pri reševanju čezmejnih skupin bi bilo treba doseči ravnotežje med potrebo po postopkih, ki upoštevajo nujnost situacije in omogočajo učinkovite, poštene in pravočasne rešitve za skupino kot celoto, in potrebo po zaščiti finančne stabilnosti v vseh državah članicah, kjer skupina posluje. Različni organi za reševanje bi si morali izmenjevati mnenja v kolegiju za reševanje. Ukrepe za reševanje, ki jih predlaga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi morali pripraviti različni organi za reševanje in o njih razpravljati v okviru načrtov za reševanje skupine. Kolegiji za reševanje bi morali vključiti poglede organov za reševanje vseh držav članic, v katerih skupina posluje, da se, kjer je mogoče, olajšajo hitre in skupne odločitve. Ukrepi za reševanje organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, bi morali vedno upoštevati vpliv na finančno stabilnost v državah članicah, kjer posluje skupina. To bi moralo biti zagotovljeno z možnostjo, da organi za reševanje iz države članice, v kateri ima podrejena družba svoj sedež, nasprotujejo odločitvam organa za reševanje na ravni skupine ne samo glede ustreznosti ukrepov za reševanje, ampak tudi glede potrebe po zaščiti finančne stabilnosti v tej državi članici.

(98)

Kolegij za reševanje ne bi smel biti organ odločanja, temveč platforma, ki nacionalnim organom lajša odločanje. Skupne odločitve bi morali sprejeti zadevni nacionalni organi.

(99)

Vzpostavitev sheme za reševanje skupine bi morala omogočati usklajeno reševanje, ki bi najverjetneje zagotovilo najboljši rezultat za vse institucije v skupini. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi moral predlagati shemo za reševanje skupine in ga predložiti kolegiju za reševanje. Nacionalni organi za reševanje, ki se ne strinjajo s sistemom ali se odločijo izvesti neodvisne ukrepe za reševanje, bi morali pojasniti razloge za svoje nestrinjanje in jih skupaj z podrobnejšo vsebino morebitnih neodvisnih ukrepov za reševanje, ki jih nameravajo sprejeti, uradno sporočiti organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, in drugim organom za reševanje, ki jih zadeva shema za reševanje skupine. Kateri koli nacionalni organ, ki se odloči odstopiti od sheme za reševanje skupine, bi moral ustrezno upoštevati morebiten vpliv na finančno stabilnost v državah članicah, v katerih se nahajajo drugi organi za reševanje, in morebitne vplive na druge dele skupine.

(100)

V okviru sheme za reševanje skupine bi bilo treba organe pozvati k uporabi enakega instrumenta za pravne osebe, ki izpolnjujejo pogoje za reševanje. Organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, bi morali imeti pooblastilo za uporabo instrumenta premostitvene institucije na ravni skupine (kar lahko, kjer je primerno, vključuje dogovore o delitvi bremen), da se stabilizira skupina kot celota. Lastništvo podrejenih družb se lahko prenese na premostitveno banko za nadaljnjo prodajo v svežnju ali posamično prodajo, kadar so pogoji na trgu ustrezni. Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, bi moral imeti tudi pooblastilo za uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov na ravni nadrejene družbe.

(101)

Za učinkovito reševanje mednarodno dejavnih institucij in skupin je potrebno sodelovanje med organi za reševanje iz Unije, držav članic in tretjih držav. Lažje sodelovanje se lahko zagotovi, če ureditve za reševanje tretjih držav temeljijo na skupnih načelih in pristopih, ki jih pripravljata Odbor za finančno stabilnost in skupina G-20. V ta namen bi moral biti EBA pooblaščen za pripravo in sklenitev nezavezujočih okvirnih dogovorov o sodelovanju z organi tretjih držav v skladu s členom 33 Uredbe (EU) št. 1093/2010, nacionalnim organom pa bi morala biti omogočena sklenitev dvostranskih dogovorov v skladu z okvirnimi dogovori EBA. Z oblikovanjem teh dogovorov med nacionalnimi organi, ki so pristojni za upravljanje propada svetovnih podjetij, bi bilo treba zagotoviti učinkovito načrtovanje, odločanje in usklajevanje v zvezi z mednarodnimi skupinami. V splošnem bi morali ti dogovori zagotavljati vzajemnost. Nacionalni organi za reševanje, ki sodelujejo v evropskem kolegiju za reševanje, bi morali, kjer je to ustrezno, v okoliščinah, določenih v tej direktivi, priznati in uveljaviti postopek tretje države za reševanje.

(102)

Sodelovanje bi moralo potekati za podrejene družbe skupin iz Unije ali tretjih držav in podružnice institucij iz Unije ali tretjih držav. Podrejene družbe skupin iz tretjih držav so podjetja s sedežem v Uniji in za njih v celoti velja pravo Unije, vključno z instrumenti za reševanje iz te direktive. Vendar pa morajo države članice ohraniti pravico do ukrepanja v zvezi s podružnicami institucij, ki imajo glavno upravo v tretjih državah, če bi priznavanje in uporaba postopka tretje države za reševanje v zvezi s podružnico ogrozila finančno stabilnost v Uniji ali če vlagatelji iz Unije ne bi bili deležni enake obravnave kot vlagatelji iz tretjih držav. V teh okoliščinah in v drugih okoliščinah, določenih v tej direktivi, bi morale države članice imeti pravico, da po posvetovanju z nacionalnimi organi za reševanje zavrnejo priznanje postopka tretje države za reševanje zvezi s podružnicami institucij tretjih držav v Uniji.

(103)

Obstajajo okoliščine, ko je učinkovitost uporabljenih instrumentov za reševanje odvisna od razpoložljivosti kratkoročnega financiranja instituciji ali premostitveni instituciji, zagotovitve jamstev potencialnim kupcem ali zagotovitve kapitala premostitveni instituciji. Ne glede na vlogo centralnih bank pri zagotavljanju likvidnosti finančnemu sistemu tudi v obdobju težav je pomembno, da države članice vzpostavijo sheme financiranja, da preprečijo dotok sredstev za ta namen iz nacionalnih proračunov. Stabilizacijo finančnega sistema bi moral financirati celoten finančni sektor.

(104)

Praviloma bi morale države članice prek skladov, ki jih nadzirajo organi za reševanje, vzpostaviti svoje nacionalne sheme financiranja, ki bi se uporabljale za namene, določene v tej direktivi. Vendar bi morala biti določena jasno razmejena izjema, ki bi državam članicam dovolila ustanovitev svojih nacionalnih shem financiranja prek obveznih prispevkov institucij z dovoljenjem na njihovih ozemljih, ki niso vzpostavljene v okviru skladov, ki ga nadzirajo njihovi organi za reševanje, vendar morajo biti izpolnjeni nekateri pogoji.

(105)

Načeloma bi moral prispevke pred kakršnim koli ukrepom za reševanje in neodvisno od njega najprej zagotoviti ta sektor. Če s predhodnim financiranjem ni mogoče pokriti izgub ali stroškov, ki nastanejo zaradi uporabe shem financiranja, bi bilo treba za pokrivanje dodatnih stroškov ali izgub zbrati dodatne prispevke.

(106)

Da bi dosegli kritično maso in se izognili procikličnim učinkom, ki bi se pojavili, če bi se sheme financiranja morale opirati le na naknadne (ex post) prispevke v sistemski krizi, je nujno, da predhodno (ex ante) razpoložljiva finančna sredstva iz nacionalnih shem financiranja dosegajo vsaj določeno minimalno ciljno raven.

(107)

Za pošten izračun prispevkov in zagotavljanje spodbud za poslovanje po manj tveganem modelu bi bilo treba pri prispevkih v nacionalne sheme financiranja upoštevati stopnjo kreditnega, likvidnostnega in tržnega tveganja institucij.

(108)

Zagotavljanje učinkovitega reševanja propadajočih institucij v Uniji je bistven element za vzpostavitev notranjega trga. Propad takšnih institucij ne vpliva le na finančno stabilnost trgov, na katerih neposredno poslujejo, temveč tudi na celotni finančni trg Unije. Z vzpostavitvijo notranjega trga finančnih storitev se bo okrepila medsebojna povezanost različnih nacionalnih finančnih sistemov. Institucije delujejo zunaj države članice, kjer imajo sedež, in so povezane z medbančnimi in drugimi trgi, ki so v bistvu vseevropski. Zagotavljanje učinkovitega financiranja reševanja navedenih institucij v vseh državah članicah ni le v interesu držav članic, v katerih delujejo, temveč tudi na splošno v interesu vseh držav članic, saj bi se z njim zagotovili enaki konkurenčni pogoji in boljše delovanje notranjega finančnega trga. Vzpostavitev evropskega sistema shem financiranja bi morala zagotoviti, da za vse institucije, ki poslujejo v Uniji, veljajo enako učinkovite sheme za financiranje reševanja in da vse te institucije prispevajo k stabilnosti notranjega trga.

(109)

Za večjo odpornost tega evropskega sistema shem financiranja ter v skladu s ciljem, da naj bi financiranje izviralo predvsem iz delničarjev in upnikov institucije v postopku reševanja ter iz finančnega sektorja in ne iz javnih proračunov, lahko sheme financiranja zaprosijo za posojilo iz drugih shem financiranja, če je to potrebno. Prav tako bi morale biti pooblaščene za odobritev posojil drugim shemam financiranja, ki jih potrebujejo. To posojanje bi se moralo izvajati izključno na prostovoljni osnovi. Odločitev za posojilo drugim shemam bi se morala sprejeti v okviru posojilodajalne sheme, vendar bi morale države članice zaradi morebitnih fiskalnih posledic imeti možnost zahtevati posvetovanje s pristojnim ministrstvom ali njegovo soglasje.

(110)

Sheme financiranja so sicer vzpostavljene na nacionalni ravni, vendar bi morale v okviru reševanja skupine delovati vzajemno, če nacionalni organi sklenejo dogovor o reševanju institucije v postopku reševanja. Krite vloge, ki so predmet jamstva v sistemih jamstva za vloge, v postopku reševanja ne bi smele utrpeti izgub. Če ukrepi za reševanje zagotavljajo, da imajo vlagatelji še naprej dostop do svojih vlog, bi moral sistem jamstva za vloge, v katerega je vključena institucija v postopku reševanja, prispevati znesek, ki ne bi presegal zneska izgub, ki bi jih utrpel, če bi institucija prenehala v okviru običajnih insolvenčnih postopkov.

(111)

Krite vloge so sicer zaščitene pred izgubami v postopku reševanja, druge upravičene vloge pa so lahko na razpolago za namene pokrivanja izgub. Da bi zagotovili določeno raven zaščite fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, ki imajo upravičene vloge, ki presegajo raven kritih vlog, bi morale imeti takšne vloge prednost pred terjatvami običajnih nezavarovanih neprednostnih upnikov na podlagi nacionalnega prava o običajnih insolvenčnih postopkih. Terjatev sistema jamstva za vloge bi morala imeti na podlagi takšnega nacionalnega prava prednost tudi pred navedenimi kategorijami upravičenih vlog. Harmonizacija nacionalnih zakonodaj na področju insolventnosti je potrebna za čim večje zmanjšanje izpostavljenosti skladov držav članic za reševanje v skladu z načelom, da noben upnik ne sme biti na slabšem, določenim v tej direktivi.

(112)

Če se vloge v okviru reševanja institucije prenesejo na drugo institucijo, zavarovanje vlagateljev ne bi smelo presegati ravni kritja iz Direktive 2014/49/EU. Zato bi bilo treba terjatve, povezane z vlogami, ki ostanejo v instituciji v postopku reševanja, omejiti na razliko med prenesenimi sredstvi in ravnjo kritja iz Direktive 2014/49/EU. Če prenesene vloge presegajo raven kritja, vlagatelj ne bi smel imeti nobenih terjatev do sistema jamstva za vloge za vloge, ki ostanejo v instituciji v postopku reševanja.

(113)

Vzpostavitev shem financiranja za oblikovanje evropskega sistema shem financiranja, določenega v tej direktivi, bi morala zagotoviti usklajevanje uporabe sredstev, razpoložljivih na nacionalni ravni za reševanje.

(114)

Pooblastilo za sprejemanje aktov v skladu s členom 290 PDEU bi bilo treba prenesti na Komisijo, da se določi kriterije za opredelitev pojmov „kritične funkcije“ in „glavna poslovna področja“ za namene te direktive; okoliščine, v katetrih je po tej direktivi potrebna izločitev obveznosti iz zahtev za odpis ali konverzijo; razrede dogovora, za katere bi morale države članice zagotoviti ustrezno zaščito pri delnih prenosih ali spremembah pogodbenih pogojev; način, na katerega bi morali biti prispevki institucij v sheme za financiranje reševanja prilagojeni sorazmerno z njihovim profilom tveganja; registracija, računovodenje, poročanje in druge obveznosti, ki so namenjene za zagotavljanje, da so predhodni prispevki dejansko plačani, ter okoliščine oziroma pogoje, v katerih oziroma pod katerimi je lahko institucija začasno oproščena plačevanja naknadnih prispevkov. Zlasti je pomembno, da Komisija pri svojem pripravljalnem delu opravi ustrezna posvetovanja, vključno na strokovni ravni. Komisija bi morala pri pripravi in oblikovanju delegiranih aktov zagotoviti, da so ustrezni dokumenti predloženi Evropskemu parlamentu in Svetu istočasno, pravočasno in na ustrezen način.

(115)

Če je to določeno v tej direktivi, je ustrezno, da bi morala EBA s smernicami v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010 spodbujati konvergenco praks nacionalnih organov. Za področja, ki niso pokrita z regulativnimi ali izvedbenimi tehničnimi standardi, lahko EBA na lastno pobudo izda smernice in priporočila za uporabo prava Unije.

(116)

Evropski parlament in Svet bi morala imeti od datuma obvestila na voljo tri mesece za ugovarjanje delegiranemu aktu. Evropskemu parlamentu in Svetu bi moralo biti omogočeno, da obvestita druge institucije, da ne nameravata podati ugovorov.

(117)

S tehničnimi standardi za finančne storitve bi bilo treba zagotoviti dosledno harmonizacijo ter ustrezno zaščito vlagateljev, investitorjev in potrošnikov po vsej Uniji. Ker je EBA organ z visoko specializiranimi strokovnjaki, bi bilo učinkovito in ustrezno, da se ga v primerih, določenih v tej direktivi, pooblasti za pripravo osnutkov regulativnih in izvedbenih tehničnih standardov, ki ne vključujejo izbir politik in ki se predložijo Komisiji.

(118)

Če je to določeno v tej direktivi, bi morala Komisija z delegiranimi akti v skladu s členom 290 PDEU sprejeti regulativne tehnične standarde v skladu s členom 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Če je to določeno v tej direktivi, bi morala Komisija z izvedbenimi akti v skladu s členom 291 PDEU sprejeti izvedbene tehnične standarde v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

(119)

Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta (15) določa, da se odločbe o reorganizaciji ali prenehanju institucij s podružnicami v državah članicah, v katerih nimajo glavne uprave, vzajemno priznavajo in izvršujejo v vseh državah članicah. Ta direktiva določa, da se vsa sredstva in obveznosti institucije, ne glede na to, v kateri državi so, obravnavajo v enotnem postopku v matični državi članici in da se upniki v državah gostiteljicah obravnavajo enako kot upniki v matični državi članici. Za učinkovito reševanje bi morala Direktiva 2001/24/ES veljati za uporabo instrumentov za reševanje, kadar se ti instrumenti uporabljajo za institucije in druge subjekte, ki jih zajema ureditev reševanja. Zato bi bilo treba Direktivo 2001/24/ES ustrezno spremeniti.

(120)

Direktive Unije na področju prava družb vsebujejo obvezna pravila za zaščito delničarjev in upnikov institucij, ki spadajo na področje uporabe teh direktiv. Kadar morajo organi za reševanje ukrepati hitro, lahko ta pravila ovirajo njihovo učinkovito ukrepanje ter uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil, zato bi bilo treba v to direktivo vključiti ustrezna odstopanja. Za zagotovitev čim večje pravne varnosti zainteresiranih strani bi morala biti odstopanja jasno in ozko opredeljena, pri čemer bi se lahko uporabljala le, če so v javnem interesu in so izpolnjeni pogoji za reševanje. Uporaba instrumentov za reševanje predpostavlja, da se izpolnijo cilji reševanja in pogoji za reševanje iz te direktive.

(121)

Direktiva Sveta 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta (16), vsebuje pravila o pravicah delničarjev, da odločijo o povečanju in zmanjšanju kapitala, o njihovi pravici do udeležbe pri vsaki novi izdaji delnic z denarnimi vložki, o varstvu upnikov v primeru zmanjšanja kapitala in sklicu skupščine delničarjev v primeru resne izgube kapitala. Navedena pravila lahko ovirajo hitro ukrepanje organov za reševanje, zato bi bilo treba določiti ustrezna odstopanja od teh pravil.

(122)

V Direktivi 2011/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta (17) so med drugim določena pravila o odobritvi združitev s strani skupščine vseh družb, ki se združujejo, o zahtevah glede načrta združitve, poročila poslovodstva in poročila izvedencev ter o varstvu upnikov. Šesta direktiva Sveta 82/891/EGS (18), vsebuje podobna pravila o delitvi delniških družb. Direktiva 2005/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta (19) določa ustrezna pravila o čezmejnih združitvah kapitalskih družb. Določiti bi bilo treba ustrezna odstopanja od navedenih direktiv, da se omogoči hitro ukrepanje organov za reševanje.

(123)

Direktiva 2004/25/ES Evropskega parlamenta in Sveta (20) določa, da je treba dati obvezno ponudbo za prevzem za vse delnice družbe za pravično ceno, kot je opredeljena v Direktivi, če delničar neposredno ali posredno in sam ali z drugimi pridobi določen odstotek delnic navedene družbe in s tem nadzor nad navedeno družbo v skladu z nacionalnim pravom. Namen pravila o obvezni ponudbi je zaščititi manjšinske delničarje v primeru spremembe nadzora. Vendar lahko dejstvo, da bo morda treba izpolniti takšno drago obveznost, odvrne možne investitorje v zadevno institucijo, zato organi za reševanje težko izkoristijo vsa svoja pooblastila za reševanje. Določiti bi bilo treba ustrezna odstopanja od pravila o obvezni ponudbi, kolikor so potrebna za izvajanje pooblastil za reševanje, medtem ko se mora po izteku obdobja reševanja pravilo o obvezni ponudbi uporabljati za katerega koli delničarja, ki pridobi nadzor nad zadevno institucijo.

(124)

Direktiva 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta (21) določa postopkovne pravice delničarjev v zvezi s skupščinami. Direktiva 2007/36/ES med drugim določa najkrajši rok za sklic skupščin in vsebino sklica skupščine. Ta pravila lahko ovirajo ukrepanje organov za reševanje, zato bi bilo treba določiti ustrezna odstopanja od direktive. Pred reševanjem bi bilo morda potrebno hitro povečati kapital, kadar institucija ne izpolnjuje ali verjetno ne bo izpolnjevala zahtev iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU ter je verjetno, da se bo s povečanjem kapitala ponovno izboljšal njen finančni položaj in se bodo preprečile okoliščine, v katerih bi bili izpolnjeni pogoji glede praga za reševanje. V takšnih okoliščinah bi bilo treba dovoliti, da se lahko skupščina delničarjev skliče v kratkem roku. Vendar bi bilo treba ohraniti pooblastilo delničarjev za odločanje o podaljšanju in skrajšanju roka za sklic skupščin. Za vzpostavitev tega mehanizma bi bilo treba določiti ustrezna odstopanja od Direktive 2007/36/ES.

(125)

Za zagotavljanje, da so organi za reševanje zastopani v evropskem sistemu finančnega nadzora, vzpostavljenem z Uredbo (EU) št. 1092/2010, Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta, Uredbo (EU) št. 1094/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (22) in Uredbo (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta (23) ter da ima EBA strokovno znanje za izvajanje nalog, predvidenih v tej direktivi, bi bilo treba Uredbo (EU) št. 1093/2010 spremeniti, tako da bi vključevala nacionalne organe za reševanje, kot so opredeljeni v tej direktivi, v konceptu pristojnih organov, ustanovljenih z navedeno uredbo. Takšno zbliževanje med organi za reševanje in pristojnimi organi v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010 je skladno z nalogami, ki se dodelijo organu EBA v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 1093/2010, da prispeva in dejavno sodeluje pri pripravi in usklajevanju načrtov za sanacijo in reševanje ter si prizadeva za olajšanje reševanja propadajočih institucij in zlasti čezmejnih skupin.

(126)

Za zagotovitev, da institucije, osebe, ki učinkovito nadzorujejo njihovo poslovanje, in njihov upravljalni organ izpolnjujejo obveznosti iz te direktive ter da so povsod v Uniji deležni podobne obravnave, bi morale države članice določiti upravne sankcije in druge upravne ukrepe, ki so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni. Zato bi morale upravne sankcije in drugi upravni ukrepi, ki jih določijo države članice, izpolnjevati nekatere bistvene zahteve v zvezi z naslovniki, merili, ki jih je treba upoštevati pri uporabi sankcije ali drugega upravnega ukrepa, objavo sankcije ali drugih upravnih ukrepov, ključnimi pristojnostmi za kaznovanje in višino upravnih glob. EBA bi moral ob doslednem spoštovanju poklicne skrivnosti vzdrževati osrednjo podatkovno bazo o vseh upravnih sankcijah in informacijah o pritožbah, ki so mu jih sporočili pristojni organi in organi za reševanje.

(127)

Da se zajamejo vsi ukrepi, ki se uporabijo po dejanski kršitvi, se ta direktiva nanaša na upravne sankcije in druge upravne ukrepe, ki so namenjeni preprečevanju nadaljnjih kršitev, ne glede na to, ali je ukrep v skladu v nacionalnem pravu opredeljen kot sankcija ali drug upravni ukrep.

(128)

Čeprav državam članicam nič ne preprečuje, da bi določile pravila za upravne sankcije in kazenske sankcije v zvezi z istimi kršitvami, se od njih ne bi smelo zahtevati, da določijo pravila za upravne sankcije v zvezi s kršitvami te direktive, za katere velja nacionalno kazensko pravo. V skladu z nacionalnim pravom države članice niso dolžne hkrati izreči upravnih in kazenskih sankcij za isto kršitev, vendar to lahko storijo, če jim to dovoljuje nacionalno pravo. Vendar dejstvo, da se za kršitve te direktive namesto upravnih sankcij ali drugih upravnih ukrepov ohranijo kazenske sankcije, ne bi smelo zmanjšati ali drugače vplivati na zmožnost organov za reševanje in pristojnih organov, da za namene te direktive sodelujejo z organi za reševanje in pristojnimi organi v drugih državah članicah, imajo dostop do njihovih informacij ter z njimi pravočasno izmenjujejo informacije, tudi po morebitni napotitvi zadevnih kršitev na pristojne pravosodne organe za pregon.

(129)

Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih (24) z dne 28. septembra 2011 zavezale, da bodo v vseh primerih k obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov o prenosu. V zvezi s to direktivo zakonodajalec meni, da je posredovanje takih dokumentov upravičeno.

(130)

S to direktivo se spoštujejo temeljne pravice ter upoštevajo pravice, svoboščine in načela, ki jih priznava zlasti Listina, še posebej lastninska pravica, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in poštenega sojenja ter pravica do obrambe.

(131)

Ker cilja te direktive, in sicer uskladitve predpisov in postopkov za reševanje institucij, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi posledic propada katere koli institucije za celotno Unijo lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. Skladno z načelom sorazmernosti, kot je določeno v navedenem členu, ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.

(132)

Pristojni organi in organi za reševanje bi morali pri sprejemanju odločitev ali ukrepov na podlagi te direktive vedno ustrezno upoštevati vpliv svojih odločitev in ukrepov na finančno stabilnost v drugih državah članicah in na njihove gospodarske razmere, prav tako pa bi morali upoštevati pomen katere koli podrejene družbe ali podružnice za finančni sektor in gospodarstvo države članice, v kateri ima takšna podrejena družba ali podružnica sedež ali se v njej nahaja, tudi če je zadevna podrejena družba ali podružnica manj pomembna za konsolidirano skupino.

(133)

Komisija bo pregledala splošno uporabo te direktive in pri tem ob upoštevanju ureditev, sprejetih na podlagi katerega koli pravnega akta Unije o ustanovitvi mehanizma za reševanje, ki zajema več kot eno državo članico, zlasti preuči, kako EBA izvaja pooblastila, ki so mu bila podeljena s to direktivo, za posredovanje med organom za reševanje v državi članici, ki sodeluje v mehanizmu, in organom za reševanje v državi članici, ki ne sodeluje v mehanizmu –

(a)

institucij s sedežem v Uniji;

(b)

finančnih institucij s sedežem v Uniji, kadar je finančna institucija podrejena družba kreditne institucije, investicijskega podjetja ali podjetja iz točke (c) ali (d) ter je vključena v nadzor nadrejene družbe na konsolidirani podlagi v skladu s členi 6 do 17 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(c)

finančnih holdingov, mešanih finančnih holdingov in mešanih poslovnih holdingov s sedežem v Uniji;

(d)

nadrejenih finančnih holdingov v državi članici, nadrejenih finančnih holdingov Unije, nadrejenih mešanih finančnih holdingov v državi članici in nadrejenih mešanih finančnih holdingov v Uniji;

(e)

podružnic institucij s sedežem zunaj Unije v skladu s posebnimi pogoji, določenimi v tej direktivi.

(1)

„reševanje“ pomeni uporabo instrumenta za reševanje ali instrumenta iz člena 37(9), da se doseže en ali več ciljev reševanja iz člena 31(2);

(2)

„kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki (1) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, pri čemer ne zajema subjektov iz člena 2(5) Direktive 2013/36/EU;

(3)

„investicijsko podjetje“ pomeni investicijsko podjetje, kot je opredeljeno v točki (2) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, za katero veljajo zahteve glede ustanovitvenega kapitala, določene v členu 28(2) Direktive 2013/36/EU;

(4)

„finančna institucija“ pomeni finančno institucijo, kot je opredeljena v točki (26) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(5)

„podrejena družba“ pomeni podrejeno družbo, kot je opredeljena v točki (16) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(6)

„nadrejena družba“ pomeni nadrejeno družbo, kot je opredeljena v točki (15)(a) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(7)

„konsolidirana podlaga“ pomeni na podlagi konsolidiranega položaja, kot je opredeljen v točki (47) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(8)

„institucionalna shema za zaščito vlog“ ali „IJS“ pomeni ureditev, ki izpolnjuje zahteve iz člena 113(7) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(9)

„finančni holding“ pomeni finančni holding, kot je opredeljen v točki (20) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(10)

„mešani finančni holding“ pomeni mešani finančni holding, kot je opredeljen v točki (21) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(11)

„mešani poslovni holding“ pomeni mešani poslovni holding, kot je opredeljen v točki (22) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(12)

„nadrejeni finančni holding v državi članici“ pomeni nadrejeni finančni holding v državi članici, kot je opredeljen v točki (30) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(13)

„nadrejeni finančni holding v Uniji“ pomeni nadrejeni finančni holding EU, kot je opredeljen v točki (31) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(14)

„nadrejeni mešani finančni holding v državi članici“ pomeni nadrejeni mešani finančni holding v državi članici, kot je opredeljen v točki (32) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(15)

„nadrejeni mešani finančni holding v Uniji“ pomeni nadrejeni mešani finančni holding EU, kot je opredeljen v točki (33) členu 4(1)(33) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(16)

„cilji reševanja“ pomeni cilje reševanja iz člena 31(2);

(17)

„podružnica“ pomeni podružnico, kot je opredeljena v točki (17) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(18)

„organ za reševanje“ pomeni organ, ki ga v skladu s členom 3 določi država članica;

(19)

„instrument za reševanje“ pomeni instrument za reševanje iz člena 37(2);

(20)

„pooblastilo za reševanje“ pomeni pooblastilo iz členov 63 do 72;

(21)

„pristojni organ“ pomeni pristojni organ, kot je opredeljen v točki (40) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, vključno z Evropsko centralno banko v okviru posebnih nalog, ki so ji podeljene v skladu z Uredbo Sveta (EU) št. 1024/2013 (25);

(22)

„pristojna ministrstva“ pomeni finančna ministrstva ali druga ministrstva držav članic, ki so odgovorna za ekonomske, finančne in proračunske odločitve na nacionalni ravni v skladu z nacionalnimi pristojnostmi in ki so bila določena v skladu s členom 3(5);

(23)

„institucija“ pomeni kreditno institucijo ali investicijsko podjetje;

(24)

„upravljalni organ“ pomeni upravljalni organ, kot je opredeljen v točki (7) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(25)

„višje vodstvo“ pomeni višje vodstvo, kot je opredeljeno v točki (9) člena 3(1) Direktive 2013/36/EU;

(26)

„skupina“ pomeni nadrejeno družbo in njene podrejene družbe;

(27)

„čezmejna skupina“ pomeni skupino, ki vključuje subjekte v skupini, ki imajo sedež v več kot eni državi članici;

(28)

„izredna javnofinančna pomoč“ pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU ali drugo javno finančno podporo na nadnacionalni ravni, ki bi pomenila državno pomoč, če bi bila dodeljena na nacionalni ravni, in ki je predvidena za ohranitev ali ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja, likvidnosti ali solventnosti institucije, subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali skupine, katere del je takšna institucija ali subjekt;

(29)

„izredna likvidnostna pomoč“ pomeni zagotovitev denarja centralne banke ali drugo pomoč, ki lahko vodi v povečanje količine denarja centralne banke, plačilno sposobni finančni instituciji ali skupini takšnih institucij, ki se začasno sooča z likvidnostnimi težavami, pri čemer ta operacija ni del monetarne politike;

(30)

„sistemska kriza“ pomeni motnjo v finančnem sistemu, ki ima lahko resne negativne posledice za notranji trg in realno gospodarstvo. Vse vrste finančnih posrednikov, trgov in infrastrukture so lahko do določene mere sistemsko pomembne;

(31)

„subjekt v skupini“ pomeni pravno osebo, ki je del skupine;

(32)

„načrt sanacije“ pomeni načrt sanacije, ki ga v skladu s členom 5 pripravi in posodablja institucija;

(33)

„načrt sanacije skupine“ pomeni načrt, ki se pripravi in posodablja v skladu s členom 7;

(34)

„pomembna podružnica“ pomeni podružnico, ki bi v državi članici gostiteljici veljala za pomembno v skladu s členom 51(1) Direktive 2013/36/EU;

(35)

„kritične funkcije“ pomeni aktivnosti, storitve ali dejavnosti, katerih prenehanje bo v eni ali več državah članicah verjetno povzročilo motnje ključnih storitev v realnem gospodarstvu ali težave s finančno stabilnostjo zaradi velikosti, tržnega deleža, zunanje in notranje medsebojne povezanosti, kompleksnosti ali čezmejnih dejavnosti institucije ali skupine, zlasti v zvezi z nadomestljivostjo teh aktivnosti, storitev ali dejavnosti;

(36)

„glavna poslovna področja“ pomeni poslovna področja in z njimi povezane storitve, ki predstavljajo bistvene vire prihodka, dobička ali vrednosti franšize za institucijo ali skupino, katere del je institucija;

(37)

„konsolidacijski nadzornik“ pomeni konsolidacijskega nadzornika, kot je opredeljen v točki (41) člena 4(1)(41) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(38)

„kapital“ pomeni kapital, kot je opredeljen v točki (118) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(39)

„pogoji za reševanje“ pomeni pogoje iz člena 32(1);

(40)

„ukrep za reševanje“ pomeni odločitev, da se institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) začne reševati na podlagi člena 32 ali 33, uporabo instrumenta za reševanje ali izvajanje enega ali več pooblastil za reševanje;

(41)

„načrt reševanja“ pomeni načrt reševanja institucije, ki je pripravljen v skladu s členom 10;

(42)

„reševanje skupine“ pomeni:

(43)

„načrt reševanja skupine“ pomeni načrt za reševanje skupine, pripravljen v skladu s členoma 12 in 13;

(44)

„organ za reševanje, pristojen na ravni skupine,“ pomeni organ za reševanje v državi članici, v kateri se nahaja konsolidacijski nadzornik;

(45)

„shema za reševanje skupine“ pomeni načrt za reševanje skupine, pripravljen v skladu s členom 91;

(46)

„kolegij za reševanje“ pomeni kolegij, ustanovljen v skladu s členom 88 za izvajanje nalog iz člena 88(1);

(47)

„običajni insolvenčni postopki“ pomeni skupne insolvenčne postopke, katerih posledica je delna ali popolna prodaja dolžnikovega premoženja in imenovanje likvidacijskega upravitelja ali upravitelja, ki se običajno uporabljajo za institucije v skladu z nacionalnim pravom, pri čemer so lahko specifični za te institucije ali pa se splošno uporabljajo za katero koli fizično ali pravno osebo;

(48)

„dolžniški instrumenti“ iz točk (g) in (j) člena 63(1) pomeni obveznice in druge oblike prenosljivega dolga, instrumente, ki ustvarjajo ali potrjujejo dolg, ter instrumente, ki dajejo pravice za pridobitev dolžniških instrumentov;

(49)

„nadrejena institucija v državi članici“ pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, kot je opredeljena v točki (28) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(50)

„nadrejena institucija v Uniji“ pomeni nadrejena institucija EU, kot je opredeljena v točki (29) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(51)

„kapitalske zahteve“ pomeni zahteve iz členov 92 do 98 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(52)

„kolegij nadzornikov“ pomeni kolegij nadzornikov, ustanovljen v skladu s členom 116 Direktive 2013/36/EU;

(53)

„okvir Unije za državne pomoči“ pomeni okvir, vzpostavljen s členi 107, 108 in 109 PDEU, ter vsi akti Unije, vključno s smernicami, sporočili in obvestili, pripravljenimi ali sprejetimi v skladu s členom 108(4) ali členom 109 PDEU;

(54)

„prenehanje“ pomeni unovčenje sredstev institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(55)

„instrument izločitve sredstev“ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 42 izvede prenos sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na nosilca upravljanja sredstev;

(56)

„nosilec upravljanja sredstev“ pomeni pravno osebo, ki izpolnjuje vse zahteve iz člena 42(2);

(57)

„instrument za reševanje s sredstvi upnikov“ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 43 izvaja pooblastila za odpis in konverzijo v zvezi z obveznostmi institucije v postopku reševanja;

(58)

„instrument prodaje poslovanja“ pomeni mehanizem, s katerim organ za reševanje v skladu s členom 38 izvede prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na kupca, ki ni premostitvena institucija;

(59)

„premostitvena institucija“ pomeni pravno osebo, ki izpolnjuje zahteve iz člena 40(2);

(60)

„instrument premostitvene institucije“ pomeni mehanizem za prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali sredstev, pravic ali obveznosti institucije v postopku reševanja na premostitveno institucijo v skladu s členom 40;

(61)

„lastniški instrumenti“ pomeni delnice, druge instrumente, s katerimi se prenese lastništvo, instrumente, ki jih je mogoče konvertirati v delnice ali druge lastniške instrumente ali dajejo pravico za njihovo pridobitev, in instrumente, ki predstavljajo deleže v delnicah ali drugih lastniških instrumentih;

(62)

„delničarji“ pomeni delničarje ali imetnike drugih lastniških instrumentov;

(63)

„pooblastila za prenos“ pomeni pooblastila iz točk (c) ali (d) člena 63(1) za prenos delnic, drugih lastniških instrumentov, dolžniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti ali katere koli kombinacije teh elementov iz institucije v postopku reševanja na prejemnika;

(64)

„centralna nasprotna stranka“ pomeni centralno nasprotno stranko, kot je opredeljena v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(65)

„izvedeni finančni instrument“ pomeni izvedeni finančni instrument, kot je opredeljen v točki (5) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;

(66)

„pooblastila za odpis in konverzijo“ pomeni pooblastila iz člena 59(2) in iz točk (e) do (i) člena 63(1);

(67)

„zavarovana obveznost“ pomeni obveznost, kadar je pravica upnika do plačila ali druge oblike izvršitve zavarovana z zastavno pravico, jamstvom ali pravico do zaplembe ali dogovorom o zavarovanju s premoženjem, vključno z obveznostmi, ki izhajajo iz poslov začasne prodaje/začasnega odkupa in drugih dogovorov o prenosu lastniške pravice na finančnih zavarovanjih;

(68)

„instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala“ pomeni kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 28(1) do (4), člena 29(1) do (5) ali člena 31(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(69)

„instrumenti dodatnega temeljnega kapitala“ pomeni kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 52(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(70)

„skupni znesek“ pomeni skupni znesek, na podlagi katerega je organ za reševanje ocenil, da se kvalificirane obveznosti odpiše ali konvertira v skladu s členom 46(1);

(71)

„kvalificirane obveznosti“ pomeni obveznosti in kapitalske instrumente, ki niso kvalificirani kot navadni lastniški temeljni kapital, dodatni temeljni kapital ali dodatni kapital institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki niso izključene iz področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov na podlagi člena 44(2);

(72)

„sistem jamstva za vloge“ pomeni sistem jamstva za vloge, ki ga uvede in uradno prizna država članica v skladu s členom 4 Direktive 2014/49/EU;

(73)

„instrumenti dodatnega kapitala“ pomeni kapitalske instrumente, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 63 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(74)

„ustrezni kapitalski instrumenti“ za namene oddelka 5 poglavja IV naslova IV in poglavja V naslova IV pomeni instrumente dodatnega temeljnega kapitala in instrumente dodatnega kapitala;

(75)

„menjalno razmerje“ pomeni dejavnik, ki določa število delnic ali drugih lastniških instrumentov, v katere se konvertirajo obveznosti določenega razreda, s sklicevanjem na en instrument zadevnega razreda ali na določeno enoto vrednosti dolžniške terjatve;

(76)

„zadevni upnik“ pomeni upnika, katerega terjatev je povezana z obveznostjo, ki je zmanjšana ali konvertirana v delnice ali druge lastniške instrumente z izvajanjem pooblastila za odpis ali konverzijo na podlagi uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov;

(77)

„zadevni imetnik“ pomeni imetnika lastniških instrumentov, katerega lastniški instrumenti se razveljavijo s pooblastilom iz točke (h) člena 63(1);

(78)

„ustrezni organ“ pomeni organ države članice, opredeljen v skladu s členom 61, ki je v skladu z nacionalnim pravom te države odgovoren za določitve iz člena 59(3);

(79)

„zadevna nadrejena institucija“ pomeni nadrejeno institucijo v državi članici, nadrejeno institucijo v Uniji, finančni holding, mešani finančni holding, mešani poslovni holding, nadrejeni finančni holding v državi članici, nadrejeni finančni holding v Uniji, nadrejeni mešani finančni holding v državi članici ali nadrejeni mešani finančni holding v Uniji, v zvezi s katerim se uporablja instrument za reševanje s sredstvi upnikov;

(80)

„prejemnik“ pomeni subjekt, na katerega se z institucije v postopku reševanja prenesejo delnice, drugi lastniški instrumenti, dolžniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti ali katera koli kombinacija teh elementov;

(81)

„delovni dan“ pomeni kateri koli dan, razen sobote, nedelje in državnih praznikov v zadevni državi članici;

(82)

„pravica do odpovedi“ pomeni pravico do odpovedi pogodbe, pravico do takojšnje zapadlosti, predčasnega prenehanja pogodbe s pobotom, poravnave ali pobota obveznosti ali katero koli podobno določbo, na podlagi katere se odloži, spremeni ali ukine obveznost pogodbene stranke, ali določbo, ki preprečuje nastanek obveznosti v okviru pogodbe, ki bi sicer nastala;

(83)

„institucija v postopku reševanja“ pomeni institucijo, finančno institucijo, finančni holding, mešani finančni holding, mešani poslovni holding, nadrejeni finančni holding v državi članici, nadrejeni finančni holding v Uniji, nadrejeni mešani finančni holding v državi članici ali nadrejeni mešani finančni holding v Uniji, v zvezi s katerimi se izvajajo ukrepi za reševanje;

(84)

„podrejena družba v Uniji“ pomeni institucijo s sedežem v državi članici, ki je podrejena instituciji iz tretje države ali nadrejeni družbi iz tretje države;

(85)

„nadrejena družba v Uniji“ pomeni nadrejeno institucijo v Uniji, nadrejeni finančni holding v Uniji ali nadrejeni mešani finančni holding v Uniji;

(86)

„institucija iz tretje države“ pomeni subjekt, ki ima glavno upravo v tretji državi in ki bi, če bi imela sedež v Uniji, spadala pod opredelitev institucije;

(87)

„nadrejena družbe iz tretje države“ pomeni nadrejeno družbo, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding s sedežem v tretji državi;

(88)

„postopek tretje države za reševanje“ pomeni ukrep v skladu s pravom tretje države, s katerim se upravlja propad institucije iz tretje države ali nadrejene družbe iz tretje države in ki je glede ciljev in pričakovanih rezultatov primerljiv z ukrepi za reševanje v skladu s to direktivo;

(89)

„podružnica v Uniji“ pomeni podružnico, ki se nahaja v državi članici in je del institucije iz tretje države;

(90)

„ustrezni organ tretje države“ pomeni organ tretje države, ki je odgovoren za izvajanje funkcij, primerljivih s funkcijami organov za reševanje ali pristojnih organov v skladu s to direktivo;

(91)

„shema financiranja skupine“ pomeni shemo financiranja ali sheme države članice organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine;

(92)

„vzajemna transakcija“ pomeni transakcijo med dvema subjektoma v skupini z namenom celotnega ali delnega prenosa tveganja, nastalega z drugo transakcijo med enim od teh dveh subjektov v skupini in tretjo osebo;

(93)

„znotrajskupinsko jamstvo“ pomeni pogodbo, s katero en subjekt v skupini tretji osebi jamči za obveznosti drugega subjekta v skupini;

(94)

„krite vloge“ pomeni krite vloge, kot so opredeljene v točki (5) člena 2(1) Direktive 2014/49/EU;

(95)

„upravičene vloge“ pomeni upravičene vloge, kot so opredeljene v točki (4) člena 2(1) Direktive 2014/49/EU;

(96)

„krita obveznica“ pomeni instrument iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta (26);

(97)

„dogovor o prenosu lastniške pravice na finančnem zavarovanju“ pomeni dogovor o prenosu lastniške pravice na finančnem zavarovanju, kot je opredeljen v točki (b) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta (27);

(98)

„dogovor o pobotu“ pomeni dogovor, po katerem se več terjatev ali obveznosti lahko konvertira v enotno neto terjatev, vključno z dogovori o pobotu zaradi predčasnega prenehanja, v skladu s katerimi se obveznosti strank ob nastopu (kakor koli in kjer koli določenega) dogodka izvršitve pospešijo tako, da takoj zapadejo v plačilo ali prenehajo, in se v vsakem primeru konvertirajo v enotno neto terjatev ali pa se z njo nadomestijo, vključno z „določili o realizirani neto izravnavi“, kot so opredeljene v točki (n)(i) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES, in „medsebojnim poračunavanjem“, kot je opredeljeno v točki (k) člena 2 Direktive 98/26/ES;

(99)

„dogovor o poravnavi“ pomeni dogovor, po katerem se lahko dve ali več terjatev ali obveznosti, ki si jih medsebojno dolgujeta institucija v postopku reševanja in nasprotna stranka, med sabo poravna;

(100)

„finančne pogodbe“ vključuje naslednje pogodbe in sporazume:

(101)

„ukrep za preprečevanje krize“ pomeni izvajanje pooblastil za neposredno odpravo pomanjkljivosti ali ovir za sanacijo v skladu s členom 6(6), izvajanje pooblastil za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost v skladu s členom 17 ali 18, uporabo ukrepa za zgodnje posredovanje v skladu s členom 27, imenovanje začasnega upravitelja v skladu s členom 29 ali izvajanje pooblastil za odpis ali konverzijo v skladu s členom 59;

(102)

„ukrep kriznega upravljanja“ pomeni ukrep za reševanje ali imenovanje izrednega upravitelja na podlagi člena 35 ali osebe na podlagi člena 51(2) ali člena 72(1);

(103)

„sposobnost za sanacijo“ pomeni zmogljivost institucije, da po znatnem poslabšanju ponovno vzpostavi svoj finančni položaj;

(104)

„vlagatelj“ pomeni vlagatelja, kot je opredeljen v točki (6) člena 2(1) Direktive 2014/49/EU;

(105)

„investitor“ pomeni vlagatelja v smislu točke (4) člena 1 Direktive 97/9/ES Evropskega parlamenta in Sveta (28);

(106)

„imenovani nacionalni makrobonitetni organ“ pomeni organ, pristojen za makrobonitetno politiko iz priporočila B1 Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja o makrobonitetnem mandatu nacionalnih organov z dne 22. decembra 2011 (ESRB/2011/3);

(107)

„mikro, mala in srednja podjetja“ pomeni mikro, mala in srednja podjetja, kot so opredeljena na podlagi merila letnega prometa iz člena 2(1) Priloge k Priporočilu Komisije 2003/361/ES (29);

(108)

„regulirani trg“ pomeni regulirani trg, kot je opredeljen v točki (21) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU.

(a)

vsebino in podrobnosti načrtov za sanacijo in reševanje iz členov 5 do 12;

(b)

datum, do katerega se pripravijo začetni načrti za sanacijo in reševanje ter pogostost njihovega posodabljanja, ki je lahko nižja od pogostosti iz členov 5(2),7(5), 10(6) in 13(3);

(c)

vsebine in podrobnosti informacij, ki se zahtevajo od institucij, kot je navedeno v členih 5(5), 11(1) in 12(2) ter v oddelkih A in B Priloge;

(d)

stopnjo podrobnosti za oceno rešljivosti iz člena 15 in 16 in oddelka C Priloge.

(a)

zahtev iz oddelkov 2 in 3 tega poglavja v primeru institucij, ki so povezane s centralnim organom in so v skladu s členom 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 v celoti ali delno izvzete iz bonitetnih zahtev v nacionalnem pravu;

(b)

zahtev iz oddelka 2 v primeru institucij, ki so vključene v IJS.

(a)

na konsolidirani podlagi uporabljajo zahteve iz oddelkov 2 in 3 tega poglavja za centralni organ in z njim povezane institucije v smislu člena 10 Uredbe (EU) št. 575/2013;

(b)

zahtevajo, da IJS izpolnjuje zahteve iz oddelka 2 v sodelovanju z vsemi članicami, za katere velja opustitev.

(a)

skupna vrednost njenih sredstev presega 30 000 000 000 EUR ali

(b)

delež njenih skupnih sredstev v BDP države članice, kjer ima sedež, presega 20 %, razen če skupna vrednost njenih sredstev ne dosega 5 000 000 000 EUR.

(a)

z izvajanjem dogovorov, predlaganih v načrtu, se bosta precej verjetno ohranila ali ponovno vzpostavila uspešno poslovanje in finančni položaj institucije ali skupine, pri čemer se upoštevajo pripravljalni ukrepi, ki jih je institucija sprejela ali jih namerava sprejeti;

(b)

načrt in posebne možnosti v načrtu se bodo precej verjetno hitro in učinkovito izvajali tudi v primerih finančnih težav, pri čemer se bo v čim večji meri preprečil resnejši negativni vpliv na finančni sistem, tudi po scenarijih, zaradi katerih bi druge institucije izvajale načrte sanacije v istem obdobju.

(a)

zmanjša profil tveganja institucije, vključno z likvidnostnim tveganjem;

(b)

omogoči pravočasne ukrepe dokapitalizacije;

(c)

pregleda strategijo in strukturo institucije;

(d)

spremeni strategijo financiranja, da se izboljša prilagodljivost glavnih poslovnih področij in kritičnih funkcij;

(e)

spremeni strukturo upravljanja institucije.

(a)

zadevnim pristojnim organom iz členov 115 in 116 Direktive 2013/36/EU;

(b)

pristojnim organom držav članic, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za zadevno podružnico;

(c)

organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, in

(d)

organom za reševanje podrejenih družb.

(a)

o pregledu in oceni načrta sanacije skupine;

(b)

o tem, ali se za institucije, ki so del skupine, pripravi individualni načrt sanacije, in

(c)

o uporabi ukrepov iz člena 6(5) in (6).

(a)

tem, ali se za institucije, ki so pod njihovo jurisdikcijo, pripravi individualni načrt sanacije, ali

(b)

uporabi ukrepov iz člena 6(5) in (6) na ravni podrejenih družb,

(a)

ukrepa v skladu z načrtom sanacije, tudi če pogoji za zadevni kazalnik niso izpolnjeni, vendar upravljalni organ institucije meni, da je glede na razmere to primerno, ali

(b)

ne ukrepa, če upravljalni organ institucije meni, da glede na razmere to ni primerno.

(a)

kakršne koli izredne javnofinančne pomoči z izjemo uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(b)

kakršne koli izredne likvidnostne pomoči centralne banke ali

(c)

kakršne koli likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere.

(a)

povzetek ključnih elementov načrta;

(b)

povzetek bistvenih sprememb institucije, ki so se zgodile po tem, ko so bile nazadnje predložene informacije o reševanju;

(c)

prikaz, kako bi se lahko kritične funkcije in glavna poslovna področja, kolikor je to potrebno, pravno in ekonomsko ločile od drugih funkcij, da bi se zagotovila kontinuiteta v primeru propada institucije;

(d)

oceno časovnega okvira za izvršitev vseh bistvenih vidikov načrta;

(e)

podroben opis ocene rešljivosti, pripravljene v skladu z odstavkom 2 tega člena in s členom 15;

(f)

opis vseh ukrepov, ki so v skladu s členom 17 potrebni za obravnavo ali odpravo ovir za rešljivost, opredeljenih na podlagi ocene, pripravljene v skladu s členom 15;

(g)

opis postopkov za določitev vrednosti in tržljivosti kritičnih funkcij, glavnih poslovnih področij in sredstev institucije;

(h)

podroben opis dogovorov, s katerimi se zagotovi, da so informacije, zahtevane v skladu s členom 11, posodobljene in da so vedno na voljo organom za reševanje;

(i)

obrazložitev organa za reševanje, kako bi se lahko financirale možnosti reševanja, ne da bi se pri tem predvidelo karkoli od naslednjega:

(j)

podroben opis različnih strategij reševanja, ki bi se lahko uporabile v skladu z različnimi mogočimi scenariji in ustreznimi časovnimi okviri;

(k)

opis kritičnih odvisnosti;

(l)

opis možnosti za ohranjanje dostopa do plačil in klirinških storitev ter druge infrastrukture in oceno prenosljivosti pozicij strank;

(m)

analizo vpliva načrta na zaposlene v instituciji, vključno z oceno povezanih stroškov, in opis predvidenih postopkov za posvetovanje z zaposlenimi med procesom reševanja, pri čemer se po potrebi upoštevajo nacionalni sistemi dialoga s socialnimi partnerji;

(n)

načrt za obveščanje medijev in javnosti;

(o)

minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se zahtevajo na podlagi člena 45(1), in rok za doseganje te ravni, če je to ustrezno;

(p)

če je to ustrezno, minimalne zahteve glede kapitala in pogodbene instrumente za reševanje s sredstvi upnikov v skladu s členom 45(1) ter rok za doseganje te ravni, če je to ustrezno;

(q)

opis ključnih dejavnosti in sistemov za ohranitev nemotenega izvajanja operativnih postopkov institucije;

(r)

po potrebi mnenje, ki ga izrazi institucija glede načrta reševanja.

(a)

pri pripravi načrtov reševanja sodelujejo v potrebni meri;

(b)

jim bodisi neposredno ali prek pristojnega organa predložijo vse informacije, potrebne za pripravo in izvajanje načrtov reševanja.

(a)

nadrejene družbe v Uniji;

(b)

podrejenih družb, ki so del skupine in se nahajajo v Uniji;

(c)

subjektov iz točk (c) in (d) člena 1(1) in

(d)

v skladu z naslovom VI, podrejenih družb, ki so del skupine in se nahajajo zunaj Unije.

(a)

so določeni ukrepi za reševanje, ki jih je treba sprejeti za subjekte v skupini, tako z ukrepi za reševanje glede subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), nadrejenih družb in podrejenih institucij kot tudi z usklajenimi ukrepi za reševanje glede podrejenih institucij v scenarijih iz člena 10(3);

(b)

je preučeno, v kakšnem obsegu bi se lahko instrumenti in pooblastila za reševanje usklajeno uporabljali in izvajali za subjekte v skupini s sedežem v Uniji, vključno z ukrepi za olajšanje nakupa skupine kot celote ali ločenih poslovnih področij ali dejavnosti, ki jih izvaja več subjektov v skupini, ali posebnih subjektov v skupini s strani tretje osebe, ter so opredeljene kakršne koli morebitne ovire za usklajeno reševanje;

(c)

če skupina vključuje subjekte, ustanovljene v tretjih državah, so opredeljeni primerni dogovori za sodelovanje in usklajevanje z ustreznimi organi teh tretjih držav ter posledice za reševanje znotraj Unije;

(d)

so opredeljeni ukrepi, ki so potrebni za reševanje skupine, ko so za to izpolnjeni pogoji, vključno s pravnim in gospodarskim ločevanjem posameznih funkcij ali poslovnih področij;

(e)

so določeni morebitni dodatni ukrepi, ki niso omenjeni v tej direktivi in jih organ za reševanje na ravni skupine namerava sprejeti pri reševanju skupine;

(f)

je opredeljeno, kako bi se lahko financirali ukrepi za reševanje skupine, in, če bi bila potrebna shema financiranja, so določena načela za delitev odgovornosti za takšno financiranje med viri financiranja v različnih državah članicah. Načrt ne predvideva česar koli od naslednjega:

(a)

EBA;

(b)

organom za reševanje podrejenih družb;

(c)

pristojnim organom v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za to podružnico;

(d)

zadevnim pristojnim organom iz členov 115 in 116 Direktive 2013/36/EU;

(e)

organom za reševanje držav članic, v katerih imajo subjekti iz točke (c) in (d) člena 1(1) svoj sedež.

(a)

kakršne koli izredne javnofinančne pomoči z izjemo uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(b)

kakršne koli izredne likvidnostne pomoči centralne banke;

(c)

kakršne koli likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere.

(a)

kakršne koli izredne javnofinančne pomoči z izjemo uporabe shem financiranja, vzpostavljenih v skladu s členom 100;

(b)

kakršne koli izredne likvidnostne pomoči centralne banke;

(c)

kakršne koli likvidnostne pomoči centralne banke, dodeljene na podlagi nestandardnega zavarovanja, zapadlosti in obrestne mere.

(a)

zahtevo, da institucija pregleda sporazume o znotrajskupinskem financiranju oziroma preveri odsotnost teh sporazumov, ali sklene sporazume o opravljanju storitev – bodisi znotraj skupine ali s tretjimi osebami – ki obsegajo zagotavljanje kritičnih funkcij;

(b)

zahtevo, da institucija omeji svoje največje izpostavljenosti na posamični in skupni ravni;

(c)

uvedbo zahtev glede zagotavljanja specifičnih ali rednih dodatnih informacij, ki so potrebne za namene reševanja;

(d)

zahtevo, da institucija proda določeno premoženje;

(e)

zahtevo, da institucija omeji ali preneha opravljati posamezne obstoječe ali predlagane dejavnosti;

(f)

omejitev ali preprečitev razvoja novih ali obstoječih poslovnih področij ali prodaje novih ali obstoječih produktov;

(g)

zahtevo po spremembah pravnih ali operativnih struktur institucije ali katerega koli subjekta v skupini, ki je posredno ali neposredno pod njenim nadzorom, da bi se zmanjšala zapletenost ter s tem zagotovila možnost pravne in operativne ločenosti kritičnih funkcij od drugih funkcij z uporabo instrumentov za reševanje;

(h)

zahtevo, da institucija ali nadrejena družba ustanovi nadrejen finančni holding v državi članici ali Uniji;

(i)

zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) izda kvalificirane obveznosti za izpolnitev zahtev iz člena 45;

(j)

zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) sprejme ukrepe za izpolnjevanje minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 45, zlasti da se poskusi ponovno pogajati glede kvalificiranih obveznosti, instrumenta dodatnega temeljnega kapitala ali instrumenta dodatnega kapitala, ki jih je izdala, da se zagotovi, da je vsaka odločitev organa za reševanje o odpisu ali konverziji te obveznosti ali instrumenta v skladu s pravom jurisdikcije, ki ureja to obveznost ali instrument, in

(k)

kadar je institucija podrejena družba mešanega poslovnega holdinga, zahtevo, da mešani poslovni holding ustanovi ločen finančni holding za nadzor nad institucijo, če je to potrebno, da se omogoči reševanje institucije ter prepreči, da bi uporaba instrumentov in pooblastil za reševanje iz naslova IV negativno vplivala na nefinančni del skupine.

(a)

vključuje ustrezno utemeljitev zadevne ocene ali ugotovitve;

(b)

navaja, kako ocena ali ugotovitev izpolnjuje zahtevo glede sorazmerne uporabe iz odstavka 4, in

(c)

zoper njo je dopustna pritožba.

(a)

zagotavljanje finančne podpore subjektom skupine, ki so v finančnih težavah, če se institucija tako odloči za vsak primer posebej in v skladu s politikami skupine, če to ne pomeni tveganja za vso skupino, ali

(b)

delovanje v državi članici.

(a)

zajema eno ali več podrejenih družb skupine in lahko zagotavlja finančno podporo nadrejene družbe podrejenim družbam, finančno podporo podrejenih družb nadrejeni družbi, finančno podporo med podrejenimi družbami skupine, ki so stranke sporazuma, ali kombinacijo navedenih subjektov;

(b)

zagotavlja finančno podporo v obliki posojila, zagotovitve jamstev, zagotovitve sredstev za zavarovanje s premoženjem ali kombinacijo teh oblik finančne podpore v eni ali več transakcijah, tudi med prejemnikom podpore in tretjo osebo.

(a)

vsaka stranka mora k sporazumu pristopiti prostovoljno;

(b)

vsaka stranka, ko pristopa k sporazumu in določa nadomestilo, mora delovati v svojo najboljšo korist, pri čemer se lahko upoštevajo vse neposredne ali posredne koristi, ki jih stranka lahko pridobi z zagotovitvijo finančne podpore;

(c)

vsaka stranka, ki zagotovi finančno podporo, mora imeti na voljo vse pomembne informacije o stranki, ki finančno podporo prejme, preden določi nadomestilo za zagotovitev finančne podpore in preden se odloči, da jo bo zagotovila;

(d)

pri nadomestilu za zagotovitev finančne podpore se lahko upoštevajo informacije, ki jih ima stranka, ki zagotovi finančno podporo, ker je v isti skupini kot stranka, ki finančno podporo prejme, niso pa na voljo trgu, in

(e)

pri načelih za izračun nadomestila za zagotovitev finančne podpore ni treba upoštevati pričakovanega začasnega učinka na tržne cene zaradi dogodkov zunaj skupine.

(a)

upravičeno je pričakovati, da bo zagotovljena podpora bistveno ublažila finančne težave subjekta v skupini, ki bo prejel podporo;

(b)

zagotovitev finančne podpore je namenjena ohranitvi ali ponovni vzpostavitvi finančne stabilnosti skupine kot celote ali enega od subjektov v skupini in je v interesu subjekta v skupini, ki zagotovi podporo;

(c)

finančna podpora se zagotovi pod določenimi pogoji, vključno z nadomestilom, v skladu s členom 19(7);

(d)

na podlagi informacij, ki so v času sprejetja odločitve o odobritvi finančne podpore na voljo upravljalnemu organu subjekta v skupini, ki zagotovi finančno podporo, je upravičeno pričakovati, da bo subjekt v skupini, ki prejme podporo, plačal nadomestilo za podporo in, če se finančna podpora zagotovi v obliki posojila, povrnil posojilo. Če se podpora zagotovi v obliki jamstva ali kakršnega koli poroštva, velja isti pogoj za obveznost prejemnika, ki izhaja iz uveljavljanja jamstva ali poroštva;

(e)

zagotovitev finančne podpore ne bi ogrozila likvidnosti ali solventnosti subjekta v skupini, ki zagotovi podporo;

(f)

zagotovitev finančne podpore ne bi ogrozila finančne stabilnosti, zlasti ne v državi članici subjekta v skupini, ki zagotovi podporo;

(g)

subjekt v skupini, ki zagotovi podporo, ob zagotovitvi podpore izpolnjuje zahteve v zvezi s kapitalom ali likvidnostjo iz Direktive 2013/36/EU in vse zahteve iz njenega člena 104(2), zagotovitev finančne podpore pa ne povzroči kršitve teh zahtev, razen če to odobri pristojni organ, ki je v zvezi s subjektom, ki zagotovi podporo, odgovoren za nadzor na posamični podlagi;

(h)

subjekt v skupini, ki zagotovi podporo, ob zagotovitvi podpore izpolnjuje zahteve glede velikih izpostavljenosti iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU, vključno z vso nacionalno zakonodajo, s katero se izvršujejo možnosti iz navedene direktive, zagotovitev finančne podpore pa ne povzroči kršitve teh zahtev, razen če to odobri pristojni organ, ki je v zvezi s subjektom v skupini, ki zagotovi podporo, odgovoren za nadzor na posamični podlagi;

(i)

zagotovitev finančne podpore ne bi ogrozila rešljivosti subjekta v skupini, ki zagotovi podporo.

(a)

svoj pristojni organ;

(b)

kadar je ustrezno, konsolidacijskega nadzornika, če organ ni organ iz točk (a) in (c);

(c)

pristojni organ subjekta v skupini, ki bo prejel finančno podporo, če organ ni organ iz točk (a) in (b), in

(d)

EBA.

(a)

konsolidacijskega nadzornika;

(b)

pristojni organ subjekta v skupini, ki bo prejel podporo, in

(c)

EBA.

(a)

pristojnemu organu;

(b)

kadar je ustrezno, konsolidacijskemu nadzorniku, če organ ni organ iz točk (a) in (c);

(c)

pristojnemu organu subjekta, ki bo prejel finančno podporo, če organ ni organ iz točk (a) in (b), in

(d)

EBA.

(a)

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije izvaja eno ali več shem ali ukrepov, opredeljenih v načrtu sanacije, ali da slednjega v skladu s členom 5(2) posodobi, če se okoliščine, ki so privedle do zgodnjega posredovanja, razlikujejo od predpostavk, določenih v prvotnem načrtu sanacije, in da v določenem roku izvede eno ali več shem ali ukrepov, ki so opredeljeni v posodobljenem načrtu, in tako zagotovi, da se pogoji iz uvodnega stavka ne uporabljajo več;

(b)

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije preuči stanje, opredeli ukrepe za odpravo vsakršnih ugotovljenih težav ter pripravi program ukrepanja za odpravo teh težav in časovni razpored za njegovo izvajanje;

(c)

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije skliče skupščino delničarjev institucije, ali to storijo sami, če upravljalni organ te zahteve ne izpolni, v obeh primerih pa določijo dnevni red in zahtevajo, da delničarji preučijo sprejetje nekaterih odločitev;

(d)

lahko zahtevajo, da se odstavi ali zamenja enega ali več članov upravljalnega organa ali višjega vodstva, če se na podlagi člena 13 Direktive 2013/36/EU ali člena 9 Direktive 2014/65/EU ugotovi, da niso primerni za opravljanje svojih nalog;

(e)

lahko zahtevajo, da upravljalni organ institucije pripravi načrt pogajanja za prestrukturiranje dolga z nekaterimi ali vsemi njenimi upniki v skladu z načrtom sanacije, kadar je ustrezno;

(f)

lahko zahtevajo spremembe poslovne strategije institucije;

(g)

lahko zahtevajo spremembe pravnih ali operativnih struktur institucije in

(h)

lahko pridobijo, tudi prek inšpekcijskih pregledov na kraju samem, in organu za reševanje predložijo vse potrebne informacije za posodobitev načrta za reševanje in pripravo morebitnega reševanja institucije ter za vrednotenje sredstev in obveznosti institucije v skladu s členom 36.

(a)

zagotoviti kontinuiteto izvajanja kritičnih funkcij;

(b)

izogniti se resnejšim negativnim vplivom na finančno stabilnost, zlasti s preprečevanjem širjenja negativnega vpliva, tudi na tržno infrastrukturo, in ohranjanjem tržne discipline;

(c)

zaščititi javna sredstva s čim večjim zmanjšanjem odvisnosti od izredne javnofinančne pomoči;

(d)

zaščititi vlagatelje, ki jih zajema Direktiva 2014/49/EU, in investitorje, ki jih zajema Direktiva 97/9/ES;

(e)

zaščititi kapital in sredstva strank.

(a)

pristojni organ po posvetovanju z organom za reševanje ali, pod pogoji iz odstavka 2, organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom, ugotovi, da institucija propada ali bo verjetno propadla;

(b)

ob upoštevanju časovnega okvira in drugih ustreznih okoliščin ni upravičeno pričakovati, da bi alternativni ukrepi zasebnega sektorja vključno z ukrepi v okviru IJS, ali nadzorni ukrepi, vključno z zgodnjim posredovanjem oziroma odpisom ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov v skladu s členom 59(2), sprejeti v zvezi z institucijo, preprečili propad institucije v razumnem obdobju;

(c)

ukrep za reševanje je potreben zaradi javnega interesa v skladu z odstavkom 5.

(a)

institucija krši zahteve za nadaljnje dovoljenje ali obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da jih bo v bližnji prihodnosti kršila, in to na način, ki bi upravičil preklic dovoljenja s strani pristojnega organa, med drugim zato, ker je institucija ustvarila izgube ali obstaja verjetnost, da bo ustvarila izgube, zaradi katerih bo pošel ves njen kapital ali njegov precejšen del;

(b)

sredstva institucije so manjša od njenih obveznosti oziroma obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bo v bližnji prihodnosti do tega prišlo;

(c)

institucija ni zmožna plačevati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo v plačilo, oziroma obstajajo objektivni elementi, ki potrjujejo ugotovitev, da bo v bližnji prihodnosti do tega prišlo;

(d)

potrebna je izredna javnofinančna pomoč, razen če se za odpravo resne motnje v gospodarstvu države članice in ohranitev finančne stabilnosti takšna pomoč zagotovi kot:

(a)

delničarji institucije v postopku reševanja prvi prevzamejo izgube;

(b)

po delničarjih institucije v postopku reševanja prevzamejo izgube upniki, in sicer glede na prednost njihovih terjatev v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki, razen če je v tej direktivi izrecno določeno drugače;

(c)

upravljalni organ in višje vodstvo institucije v postopku reševanja se zamenja, razen če se glede na okoliščine oceni, da je treba za uresničitev ciljev reševanja upravljalni organ in višje vodstvo v celoti ali delno ohraniti;

(d)

upravljalni organ in višje vodstvo institucije v postopku reševanja zagotavlja vso potrebno pomoč za uresničitev ciljev reševanja;

(e)

fizične in pravne osebe ob upoštevanju zakonodaje države članice prevzamejo odgovornost v skladu s civilnim ali kazenskim pravom glede na svojo odgovornost za propad institucije;

(f)

razen če ta direktiva določa drugače, se upniki istega razreda obravnavajo enakovredno;

(g)

noben upnik v skladu z zaščitnimi ukrepi iz členov 73 do 75 ne utrpi večjih izgub, kot bi jih, če bi prišlo do prenehanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki;

(h)

krite vloge so v celoti zaščitene, in

(i)

ukrep za reševanje se sprejme v skladu z zaščitnimi ukrepi iz te direktive.

(a)

prispevati k ugotovitvi, ali so izpolnjeni pogoji za reševanje oziroma za odpis ali konverzijo kapitalskih instrumentov;

(b)

če so izpolnjeni pogoji za reševanje, prispevati k odločitvi o ustreznem ukrepu za reševanje v zvezi z institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(c)

če se uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov, prispevati k odločitvi o obsegu razveljavitve ali razvodenitvi delnic ali drugih lastniških instrumentov in o obsegu odpisa ali konverzije ustreznih kapitalskih instrumentov;

(d)

če se uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov, prispevati k odločitvi o obsegu odpisa ali konverzije kvalificiranih obveznosti;

(e)

če se uporabi instrument premostitvene institucije ali instrument izločitve sredstev, prispevati k odločitvi o sredstvih, pravicah, obveznostih oziroma delnicah ali drugih lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k odločitvi o znesku morebitnega nadomestila, ki se plača instituciji v postopku reševanja oziroma lastnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(f)

če se uporabi instrument prodaje poslovanja, prispevati k odločitvi o sredstvih, pravicah, obveznostih oziroma delnicah ali drugih lastniških instrumentih, ki se prenesejo, in k temu, kako organi za reševanje razumejo tržne pogoje za namene člena 38;

(g)

v vseh primerih zagotoviti, da so vse izgube v zvezi s sredstvi institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v celoti upoštevane v trenutku uporabe instrumentov za reševanje oziroma izvajanja pooblastila za odpis ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov.

(a)

organ za reševanje in katera koli shema financiranja na podlagi člena 101 lahko v skladu s členom 37(7) od institucije v postopku reševanja izterja vse razumne izdatke, ki so dejansko nastali;

(b)

v skladu s členom 101 se lahko v okviru sheme za financiranje reševanja zaračunajo obresti ali provizije v zvezi z vsemi posojili ali jamstvi, ki se zagotovijo instituciji v postopku reševanja.

(a)

posodobljeno bilanco stanja in poročilom o finančnem položaju institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b)

analizo in oceno knjigovodske vrednosti sredstev;

(c)

seznamom neporavnanih bilančnih in zunajbilančnih obveznosti, prikazanih v obračunih in evidencah institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), z označenimi posameznimi terjatvami in prednostno razvrstitvijo v skladu z veljavnim insolvenčnim pravom.

(a)

zagotoviti, da so vse izgube v zvezi s sredstvi institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v celoti upoštevane v računovodskih obračunih institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b)

prispevati k odločitvi o zvišanju vrednosti zahtevkov upnikov ali plačanega nadomestila v skladu z odstavkom 11.

(a)

uporabi pooblastilo za zvišanje vrednosti zahtevkov upnikov ali imetnikov ustreznih kapitalskih instrumentov, ki so bile znižane pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi;

(b)

premostitveni instituciji ali nosilcu upravljanja sredstev naroči, naj instituciji v postopku reševanja plača dodatno nadomestilo v zvezi s sredstvi, pravicami in obveznostmi oziroma naj lastnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov plača dodatno nadomestilo v zvezi z delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti.

(a)

metodologijo za ocenjevanje vrednosti sredstev in obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b)

ločitev vrednotenj iz členov 36 in 74;

(c)

metodologijo za izračun blažilnika za dodatne izgube in njegovo vključitev v začasno vrednotenje.

(a)

instrument prodaje poslovanja;

(b)

instrument premostitvene institucije;

(c)

instrument izločitve sredstev;

(d)

instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

(a)

v obliki odbitka od morebitnega nadomestila, ki ga prejemnik plača instituciji v postopku reševanja oziroma lastnikom delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(b)

kot prednostni upnik od institucije v postopku reševanja, ali

(c)

kot prednostni upnik od morebitnih prihodkov, ustvarjenih s prenehanjem delovanja premostitvene institucije ali nosilca upravljanja sredstev.

(a)

ta dodatna pooblastila – če se uporabijo v zvezi s čezmejno skupino – niso ovira za učinkovito reševanje skupine in

(b)

so skladna s cilji reševanja in splošnimi načeli, ki urejajo reševanje, iz členov 31 in 34.

(a)

delničarji, imetniki drugih lastniških instrumentov, imetniki zadevnih kapitalskih instrumentov in drugih kvalificiranih obveznosti so z odpisom, konverzijo ali kako drugače zagotovili prispevek za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo, enak znesku, ki, merjeno v času ukrepa za reševanje v skladu z vrednotenjem iz člena 36, ni manjši od 8 % skupnih obveznosti, vključno s kapitalom institucije v postopku reševanja;

(b)

uporaba državnih instrumentov za stabilizacijo je pogojena s predhodno in končno odobritvijo v skladu z okvirom Unije za državne pomoči.

(a)

delnice ali druge lastniške instrumente, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja;

(b)

vsa ali katera koli sredstva, pravice ali obveznosti institucije v postopku reševanja.

(a)

lastnikom delnic ali lastniških instrumentov, če je bila prodaja poslovanja izvedena s prenosom delnic ali lastniških instrumentov, ki jih izda institucija v postopku reševanja, z imetnikov zadevnih delnic ali instrumentov na kupca;

(b)

instituciji v postopku reševanja, če je bila prodaja poslovanja izvedena s prenosom nekaterih ali vseh sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja na kupca.

(a)

takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na pridobitelja ima takojšen pravni učinek;

(b)

v obdobju ocenjevanja in morebitnem obdobju prodaje premoženja, ki ga zagotavlja točka (f), se glasovalna pravica pridobitelja v zvezi s takšnimi delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti začasno odvzame in prenese izključno na organ za reševanje, ki teh glasovalnih pravic ni obvezan izvajati in za njihovo izvajanje ali neizvajanje nikakor ni odgovoren;

(c)

v obdobju ocenjevanja in morebitnem obdobju prodaje premoženja, ki ga zagotavlja točka (f), se za takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov ne uporabljajo kazni in drugi ukrepi, navedeni v členih 66, 67 in 68 Direktive 2013/36/EU za kršitve zahtev glede pridobitve ali prodaje kvalificiranih deležev;

(d)

takoj ko pristojni organ zaključi ocenjevanje, organ za reševanje in pridobitelja pisno obvesti, ali odobrava takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na pridobitelja ali da mu v skladu s členom 22(5) Direktive 2013/36/EU nasprotuje;

(e)

če pristojni organ odobri takšen prenos delnic ali drugih lastniških instrumentov na kupca, se glasovalna pravica v zvezi s takšnimi delnicami ali drugimi lastniškimi instrumenti v celoti prenese na pridobitelja, takoj ko organ za reševanje in pridobitelj od pristojnega organa prejmeta navedeno obvestilo o odobritvi;

(f)

če pristojni organ nasprotuje takšnemu prenosu delnic ali drugih lastniških instrumentov na pridobitelja:

(a)

se dostop ne sme zavrniti na podlagi dejstva, da kupec nima ocene bonitetne agencije ali da ta ocena ne ustreza stopnji, ki je potrebna za dostop do sistemov, navedenih v prvem pododstavku;

(b)

če kupec ne izpolnjuje meril članstva ali sodelovanja v zvezi z zadevnim plačilnim, klirinškim ali poravnalnim sistemom, borzo, odškodninsko shemo za investitorje ali sistemom jamstva za vloge, se pravice iz prvega pododstavka uveljavljajo v obdobju, ki ga lahko določi organ za reševanje in ne presega 24 mesecev ter se lahko podaljša, če kupec za to zaprosi organ za reševanje.

(a)

je kar se da pregledno in ne prikazuje napačno sredstev, pravic, obveznosti, delnic ali drugih lastniških instrumentov te institucije, ki jih organ namerava prenesti, ob upoštevanju okoliščin in predvsem potrebe po ohranjanju finančne stabilnosti;

(b)

morebitni kupci niso neupravičeno favorizirani ali diskriminirani;

(c)

ni v nobenem nasprotju interesov;

(d)

ne dodeljuje nobenih nepravičnih prednosti morebitnemu kupcu;

(e)

upošteva potrebo po hitri izvedbi ukrepov za reševanje;

(f)

njegov cilj je iztržiti kar najvišjo prodajno ceno zadevnih delnic ali drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti.

(a)

organ za reševanje meni, da obstaja resna grožnja za finančno stabilnost, ki je posledica propada ali verjetnega propada institucije v postopku reševanja ali se zaradi njega še stopnjuje, in

(b)

organ za reševanje meni, da bi izpolnjevanje teh zahtev verjetno ogrozilo učinkovitost instrumenta prodaje poslovanja pri odpravljanju te grožnje ali doseganju cilja reševanja iz točke (b) člena 31(2).

(a)

delnice ali druge lastniške instrumente, ki jih je izdala ena ali več institucij v postopku reševanja;

(b)

vsa ali katera koli sredstva, pravice ali obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja.

(a)

je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov, kar lahko vključuje tudi organ za reševanje ali shemo za financiranje reševanja, in je pod nadzorom organa za reševanje;

(b)

ustanovljena je z namenom prejema in hrambe nekaterih ali vseh delnic ali drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, oziroma nekaterih ali vseh sredstev, pravic in obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja, da bi se ohranil dostop do kritičnih funkcij in prodala institucija ali subjekt iz točke (b), (c), ali (d) člena 1(1).

(a)

lastnikom delnic ali lastniških instrumentov, če je bil prenos na premostitveno institucijo izveden s prenosom delnic ali lastniških instrumentov, ki jih izda institucija v postopku reševanja, z imetnikov zadevnih delnic ali instrumentov na premostitveno institucijo;

(b)

instituciji v postopku reševanja, če je bil prenos izveden s prenosom nekaterih ali vseh sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja na premostitveno institucijo.

(a)

prenese pravice, sredstva ali obveznosti s premostitvene institucije nazaj na institucijo v postopku reševanja oziroma delnice ali druge lastniške instrumente nazaj na prvotne lastnike, pri čemer so institucija v postopku reševanja ali prvotni lastniki dolžni ponovno prevzeti vsa sredstva, pravice ali obveznosti oziroma delnice ali druge lastniške instrumente, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 7;

(b)

prenese delnice ali druge lastniške instrumente oziroma sredstva, pravice ali obveznosti s premostitvene institucije na tretjo osebo.

(a)

možnost, da bi lahko bile posamezne delnice ali drugi lastniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti prenesene nazaj, je izrecno navedena v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos;

(b)

posamezne delnice ali drugi lastniški instrumenti, sredstva, pravice ali obveznosti dejansko ne spadajo v razrede delnic ali drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedene v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos, ali ne izpolnjujejo pogojev za prenos lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedenih v tem instrumentu.

(a)

se dostop ne zavrne na podlagi dejstva, da premostitvena institucija nima ocene bonitetne agencije ali da ta ocena ne ustreza stopnji, ki je potrebna za dostop do sistemov, navedenih v prvem pododstavku;

(b)

če premostitvena institucija ne izpolnjuje meril članstva ali sodelovanja v zvezi z zadevnim plačilnim, klirinškim ali poravnalnim sistemom, borzo, odškodninsko shemo za investitorje ali sistemom jamstva za vloge, se pravice iz prvega pododstavka uveljavljajo v obdobju, ki ga lahko določi organ za reševanje in ne presega 24 mesecev ter se lahko podaljša, če premostitvena institucija za to zaprosi organ za reševanje.

(a)

vsebino ustanovitvenih aktov premostitvene institucije odobri organ za reševanje;

(b)

glede na lastniško strukturo premostitvene institucije organ za reševanje imenuje ali potrdi njen upravljalni organ;

(c)

organ za reševanje potrdi nadomestila za člane upravljalnega organa in določi, za kaj so odgovorni;

(d)

organ za reševanje potrdi strategijo in profil tveganja premostitvene institucije;

(e)

premostitvena institucija ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU, kot je ustrezno, ter potrebno dovoljenje v skladu z veljavnim nacionalnim pravom, da nadaljuje z opravljanjem dejavnosti ali zagotavljanjem storitev, ki jih pridobi s prenosom, opravljenim na podlagi odstavka 63 te direktive;

(f)

premostitvena institucija izpolnjuje zahteve iz Uredbe EU št. 575/2013 ter Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/65/EU, kot je ustrezno, ter je predmet nadzora v skladu z navedenimi uredbo in direktivama;

(g)

premostitvena institucija deluje v skladu z okvirom Unije za državne pomoči, organ za reševanje pa lahko njeno delovanje ustrezno omeji.

(a)

premostitvena institucija se združi z drugim subjektom;

(b)

premostitvena institucija ne izpolnjuje več zahtev iz člena 40(2);

(c)

vsa ali praktično vsa sredstva, pravice ali obveznosti premostitvene institucije se prodajo tretji osebi;

(d)

poteče obdobje iz odstavka 5 oziroma 6, kot je ustrezno;

(e)

sredstva premostitvene institucije so v celoti izčrpana, njene obveznosti pa v celoti poravnane.

(a)

takšno podaljšanje podpira možnosti, navedene v točkah (a), (b), (c) ali (e) odstavka 3, ali

(b)

je takšno podaljšanje potrebno za zagotovitev kontinuitete opravljanja bistvenih bančnih ali finančnih storitev.

(a)

je v celoti ali delno v lasti enega ali več javnih organov, kar lahko vključuje tudi organ za reševanje ali shemo za financiranje reševanja, in je pod nadzorom organa za reševanje;

(b)

je bil ustanovljen za namene sprejemanja nekaterih ali vseh sredstev, pravic in obveznosti ene ali več institucij v postopku reševanja ali premostitvene institucije.

(a)

vsebino ustanovitvenih aktov nosilca upravljanja sredstev odobri organ za reševanje;

(b)

glede na lastniško strukturo nosilca upravljanja sredstev organ za reševanje imenuje ali potrdi upravljalni organ nosilca;

(c)

organ za reševanje potrdi prejemke članov upravljalnega organa in določi, za kaj so odgovorni;

(d)

organ za reševanje odobri strategijo in profil tveganja nosilca upravljanja sredstev.

(a)

je stanje na določenem trgu za ta sredstva takšno, da bi likvidacija takšnih sredstev v skladu z običajnimi insolvenčnimi postopki lahko negativno vplivala na enega ali več finančnih trgov;

(b)

je takšen prenos potreben, da se zagotovi nemoteno delovanje institucije v postopku reševanja ali premostitvene institucije, ali

(c)

je takšen prenos potreben, da se zagotovijo čim višji dohodki iz likvidacije.

(a)

možnost, da bi lahko bile posamezne pravice, sredstva ali obveznosti prenesene nazaj, je izrecno navedena v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos;

(b)

posamezne pravice, sredstva ali obveznosti dejansko ne spadajo v razrede pravic, sredstev ali obveznosti, navedene v instrumentu, s katerim je bil izveden prenos, ali ne izpolnjujejo pogojev za ta prenos.

(a)

dokapitalizacijo institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, ki izpolnjuje pogoje za reševanje, v zadostnem obsegu, da se ponovno vzpostavi njena zmožnost izpolnjevanja pogojev za pridobitev dovoljenja (če se ti pogoji uporabljajo za subjekt) in omogoči nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU, če ima subjekt dovoljenje v skladu s tema direktivama, ter ohrani zadostno tržno zaupanje v institucijo ali subjekt;

(b)

konverzijo glavnice terjatev ali dolžniških instrumentov v lastniški kapital ali njihovo zmanjšanje, pri čemer se te terjatve ali ti instrumenti prenesejo:

(a)

kritimi vlogami;

(b)

zavarovanimi obveznostmi, vključno s kritimi obveznicami in obveznostmi v obliki finančnih instrumentov, ki so uporabljene za namene upravljanja s tveganji in so sestavni del sklada za kritje ter so v skladu z nacionalnim pravom zavarovane na podoben način kot krite obveznice;

(c)

katerimi koli obveznostmi, ki so posledica dejstva, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive drži sredstva ali denar strank, vključno s sredstvi strank ali denarjem strank, ki jih drži v imenu kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), opredeljenih v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES, ali alternativnih investicijskih skladov (AIS), opredeljenih v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta (31), pod pogojem, da so te stranke zaščitene z veljavnim insolvenčnim pravom;

(d)

obveznostmi, ki so posledica fiduciarnega razmerja med institucijo ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) (kot fiduciarjem) in drugo osebo (kot upravičencem), pod pogojem, da je takšen upravičenec zaščiten z veljavnim pravom o insolventnosti ali civilnim pravom;

(e)

obveznostmi institucijam – razen subjektom, ki so del iste skupine – s prvotno zapadlostjo, krajšo od sedem dni;

(f)

obveznostmi do sistemov ali operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES, ali njihovih udeležencev, ki so posledica sodelovanja v takšnem sistemu in katerih preostala zapadlost je krajša od sedem dni;

(g)

obveznostjo do koga od naslednjih:

(a)

za navedeno obveznost ni mogoče uporabiti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v razumnem času, kljub dobrovernim prizadevanjem organa za reševanje;

(b)

je izključitev nujno potrebna in sorazmerna za doseganje kontinuitete kritičnih funkcij in glavnih poslovnih področij na način, ki instituciji v postopku reševanja omogoča, da nadaljuje ključne dejavnosti, storitve in transakcije;

(c)

je izključitev nujno potrebna in sorazmerna, da bi preprečili obsežno širjenje negativnih vplivov, predvsem kar zadeva upravičene vloge, ki jih držijo fizične osebe in mikro, mala in srednja podjetja in ki bi resno ogrozil delovanje finančnih trgov, vključno z infrastrukturami finančnih trgov, na način, ki bi lahko povzročil resno motnjo v gospodarstvu države članice ali Unije, ali

(d)

bi se vrednost – če bi za te obveznosti uporabili instrument za reševanje s sredstvi upnikov – tako zmanjšala, da bi bile izgube drugih upnikov večje, kot če bi te obveznosti izključili iz reševanja s sredstvi upnikov.

(a)

pokrijejo vse izgube, ki niso bile pokrite s kvalificiranimi obveznostmi, in se v skladu s točko (a) člena 46(1) zagotovi, da je neto vrednost sredstev institucije v postopku reševanja enaka nič,

(b)

nakupijo delnice ali druge lastniške instrumente ali kapitalske instrumente institucije v postopku reševanja z namenom dokapitalizacije institucije v skladu s točko (b) člena 46(1).

(a)

delničarji, imetniki drugih lastniških instrumentov, imetniki zadevnih kapitalskih instrumentov in drugih kvalificiranih obveznosti z odpisom, konverzijo ali kako drugače zagotovijo prispevek za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo, enak znesku, ki ni manjši od 8 % vseh obveznosti, vključno s kapitalom institucije v postopku reševanja, izmerjen v času ukrepa za reševanje v skladu z vrednotenjem iz člena 36, in

(b)

prispevek iz sheme za financiranje reševanja ne presega 5 % vseh obveznosti, vključno s kapitalom institucije v postopku reševanja, izračunanih v času sprejetih ukrepov za reševanje v skladu z vrednotenjem iz člena 36.

(a)

iz sredstev, ki so na voljo iz sheme za financiranje reševanja, ki so bili zbrani s prispevki institucij in podružnic v Uniji v skladu s členom 100(6) in členom 103;

(b)

zneskom, ki se lahko zbere z naknadnimi prispevki v skladu s členom 104 v obdobju treh let, in

(c)

v primeru, ko sredstva iz točk (a) in (b) tega odstavka ne zadostujejo, iz sredstev, zbranih prek alternativnih virov financiranja v skladu s členom 105.

(a)

je bila dosežena 5-odstotna meja, določena v odstavku 5(b), in

(b)

so bile vse nezavarovane, neprednostne obveznosti, razen upravičenih vlog, v celoti odpisane ali pretvorjene.

(a)

prispevek za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo iz točke (a) odstavka 5 znaša vsaj 20 % tveganju prilagojene aktive zadevne institucije;

(b)

so v shemi zadevne države članice za financiranje reševanja na voljo sredstva, zbrana prek predhodnih prispevkov (brez prispevkov v sistem jamstva za vloge) v skladu s členom 100(6) in členom 103, pri čemer je znesek najmanj enak 3 % kritih vlog vseh kreditnih institucij, ki imajo dovoljenje na njenem ozemlju, in

(c)

zadevna institucija ima na konsolidirani podlagi manj kot 900 milijard EUR sredstev.

(a)

načelo, da izgube najprej nosijo delničarji, potem pa na splošno upniki institucije v postopku reševanja po prednostnem vrstnem redu;

(b)

raven sposobnosti pokrivanja izgub, ki bi jo v primeru izključitve obveznosti ali razreda obveznosti ohranila institucija v postopku reševanja, in

(c)

potrebo po ohranitvi ustreznih virov za financiranje reševanja.

(a)

te institucije prenehajo z nacionalnimi insolvenčnimi postopki ali drugimi postopki, ki se izvajajo v skladu s členom 38, 40 ali 42 te direktive in so zasnovani za te institucije, in

(b)

takšni nacionalni insolvenčni postopki ali drugi postopki zagotovijo, da upniki teh institucij, vključno z imetniki kritih obveznic, kjer je ustrezno, prevzamejo izgube na način, ki ustreza ciljem reševanja.

(a)

instrument je izdan in v celoti plačan;

(b)

obveznost ni v lasti same institucije, niti je institucija ni zavarovala in ne jamči zanjo;

(c)

institucija nakupa instrumenta ni financirala niti neposredno niti posredno;

(d)

preostala zapadlost obveznosti je najmanj eno leto;

(e)

obveznost ne izhaja iz izvedenega finančnega instrumenta;

(f)

obveznost ne izhaja iz vloge, ki je v skladu s členom 108 prednostno obravnavana v nacionalnem vrstnem redu upnikov v okviru insolventnosti.

(a)

potrebe po zagotavljanju, da se institucijo lahko reši z uporabo instrumentov za reševanje, vključno z instrumentom za reševanje s sredstvi upnikov, če je to primerno, na način, ki zagotavlja izpolnitev ciljev reševanja;

(b)

potrebe po tem, da se v ustreznih primerih zagotovi, da ima institucija zadostne kvalificirane obveznosti kot zagotovilo, da bi bilo v primeru uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov mogoče pokriti izgube in bi se lahko količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije ponovno vrnil na potrebno raven, ki bi instituciji omogočala nadaljnje izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU, ter ohrani zadostno tržno zaupanje v institucijo ali subjekt;

(c)

potrebe po zagotovitvi, da ima institucija – če je v načrtu reševanja predvideno, da se lahko določeni razredi kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 44(3) izključijo iz reševanja s sredstvi upnikov ali da se lahko določeni razredi kvalificiranih obveznosti v okviru delnega prenosa v celoti prenesejo na prejemnika – zadostne druge kvalificirane obveznosti kot zagotovilo, da bi bilo možno pokriti izgube in bi se lahko količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije ponovno vrnil na potrebno raven, ki bi instituciji omogočala nadaljnje izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali 2014/65/EU;

(d)

velikosti, poslovnega modela, modela financiranja in profila tveganja institucije;

(e)

obsega, v katerem bi sistem jamstva za vloge lahko prispeval k financiranju reševanja v skladu s členom 109;

(f)

obsega negativnih učinkov propada institucije na finančno stabilnost, tudi na podlagi prenosa negativnega vpliva na druge institucije zaradi medsebojne povezanosti institucije z drugimi institucijami ali s preostalim finančnim sistemom.

(a)

merila, našteta v odstavku 6, zlasti velikost, poslovni model in profil tveganja podrejene družbe, vključno z njenim kapitalom, in

(b)

konsolidirana zahteva, ki je bila na podlagi odstavka 9 določena za skupino.

(a)

nadrejena institucija v Uniji minimalno zahtevo iz odstavka 8 izpolnjuje na konsolidirani podlagi in

(b)

je pristojni organ nadrejene institucije v Uniji v skladu s členom 7(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 v celoti opustil uporabo posameznih kapitalskih zahtev v zvezi z institucijo.

(a)

ista država članica podrejeni družbi in njeni nadrejeni družbi izda dovoljenje in ju nadzira;

(b)

je podrejena družba vključena v nadzor institucije, ki je nadrejena družba, na konsolidirani podlagi;

(c)

institucija v državi članici podrejene družbe, ki je v okviru skupine na najvišji ravni, in je različna od nadrejene institucija v Uniji, minimalno zahtevo iz odstavka 7 izpolnjuje na podkonsolidirani podlagi in

(d)

ni trenutne ali predvidene bistvene dejanske ali pravne ovire za takojšnji prenos kapitala ali za odplačilo obveznosti podrejeni družbi s strani nadrejene družbe;

(e)

bodisi nadrejena družba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in zagotovi s soglasjem pristojnega organa, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejenih družbah zanemarljiva;

(f)

postopki za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganja nadrejenega podjetja zajemajo podrejeno podjetje;

(g)

ima nadrejena družba več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov upravljalnega organa podrejene družbe, in

(h)

je pristojni organ podrejene družbe v skladu s členom 7(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 v celoti opustil uporabo posameznih kapitalskih zahtev v zvezi s podrejeno družbo.

(a)

ta instrument vsebuje pogodbeni pogoj, v skladu s katerim se – v primeru, da se organ za reševanje odloči, da bo za zadevno institucijo uporabil instrument za reševanje s sredstvi upnikov – v potrebnem obsegu odpiše ali konvertira, preden se odpišejo ali konvertirajo druge kvalificirane obveznosti, in

(b)

za ta instrument velja zavezujoč dogovor, zaveza ali določba o podrejenosti, v skladu s katero se pri običajnih insolvenčnih postopkih obravnava za drugimi kvalificiranimi obveznostmi in ga ni mogoče odplačati, dokler niso poravnane druge kvalificirane, tedaj neporavnane obveznosti.

(a)

kako se minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti izvaja na nacionalni ravni in zlasti, ali so se med ravnmi, določenimi za primerljive institucije v državah članicah, pojavile razlike;

(b)

kako se pooblastilo, da se od institucij zahteva izpolnjevanje minimalne zahteve prek pogodbenih instrumentov za reševanje, uporablja v državah članicah in ali so se pojavile razlike med temi pristopi;

(c)

kateri poslovni modeli upoštevajo splošne profile tveganja institucije;

(d)

ustrezna raven minimalne zahteve za vsak poslovni model, opredeljen v točki (c);

(e)

ali bi bilo treba opredeliti razpon ravni minimalne zahteve za vsak poslovni model;

(f)

ustrezno prehodno obdobje, za uskladitev institucij z vsemi predpisanimi usklajenimi minimalnimi ravnmi;

(g)

ali je na podlagi zahtev iz člena 45 mogoče zagotoviti, da ima vsaka institucija ustrezno sposobnost pokrivanja izgub, in če ne, katere nadaljnje izboljšave so potrebne za doseganje tega cilja;

(h)

ali so spremembe metodologije izračuna iz tega člena potrebne za zagotovitev, da se lahko minimalna zahteva uporabi kot ustrezen kazalnik sposobnosti institucije za pokrivanje izgub;

(i)

ali je za osnovo zahteve ustrezno vzeti vse obveznosti in kapital, ter zlasti, ali je za skupni imenovalec za zahtevo ustrezneje uporabiti tveganju prilagojeno aktivo;

(j)

ali je pristop tega člena glede uporabe minimalne zahteve za skupine ustrezen in zlasti, ali ta pristop ustrezno zagotavlja, da je sposobnost pokrivanja izgub v skupini v subjektih, v katerih lahko nastanejo izgube, ali je tem subjektom dostopna;

(k)

ali so pogoji za opustitve minimalne zahteve ustrezni in zlasti, ali bi takšne opustitve morale biti na voljo podrejenim družbam na čezmejni osnovi;

(l)

ali je ustrezno, da lahko organi za reševanje zahtevajo, da se minimalna zahteva izpolni prek pogodbenih instrumentov za reševanje, in ali je nadaljnje usklajevanje pristopa do pogodbenih instrumentov za reševanje ustrezno;

(m)

ali so zahteve za pogodbene instrumente za reševanje iz odstavka 14 ustrezne in

(n)

ali je ustrezno, da se od institucij in skupin zahteva, naj razkrijejo svojo minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti ali svojo raven kapitala in kvalificiranih obveznosti, in v primeru ustreznosti pogostost in obliko takšnega razkritja.

(a)

vpliv minimalne zahteve in katerih koli predlaganih harmoniziranih ravni minimalne zahteve na:

(b)

medsebojni vpliv minimalnih zahtev in kapitalskih zahtev, stopnjo finančnega vzvoda in zahtev glede likvidnosti iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU;

(c)

sposobnost institucij, da neodvisno zbirajo kapital ali financiranje na trgih z namenom, da izpolnijo vse predlagane usklajene minimalne zahteve;

(d)

skladnost z minimalnimi zahtevami mednarodnih standardov, oblikovanih na mednarodnih forumih.

(a)

če je ustrezno, zneska, v višini katerega je treba odpisati kvalificirane obveznosti, da se zagotovi, da je neto vrednost sredstev institucije v postopku reševanja enaka nič, in

(b)

če je ustrezno, zneska, v višini katerega je treba konvertirati kvalificirane obveznosti v delnice ali druge kapitalske instrumente, da se obnovi količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala bodisi:

(a)

razveljavijo obstoječe delnice ali druge lastniške instrumente ali jih prenesejo na upnike, katerih sredstva so uporabljena za reševanje;

(b)

pod pogojem, da ima v skladu z vrednotenjem, izvedenim na podlagi člena 36, institucija v postopku reševanja pozitivno neto vrednost, razvodenijo obstoječe delničarje in druge imetnike lastniških instrumentov zaradi konverzije v delnice ali druge lastniške instrumente:

(a)

po konverziji dolžniških instrumentov v delnice ali druge lastniške instrumente v skladu s pogodbenimi pogoji prvotnih dolžniških instrumentov zaradi dogodka, ki se je zgodil, preden je organ za reševanje ocenil, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) izpolnjuje pogoje za reševanje, ali sočasno s to oceno;

(b)

po konverziji ustreznih kapitalskih instrumentov v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala v skladu s členom 60.

(a)

vrednotenje, opravljeno v skladu s členom 36,

(b)

znesek, na podlagi katerega je organ za reševanje ocenil, da morajo biti postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala znižane ter ustrezni lastniški instrumenti odpisani ali spremenjeni na podlagi člena 60(1), in

(c)

skupne zneske, ki jih oceni organ za reševanje v skladu s členom 46.

(a)

postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala se zmanjšajo v skladu s točko (a) člena 60(1);

(b)

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje v skladu s točko (a) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi zmanjšajo glavnico instrumentov dodatnega temeljnega kapitala v potrebni meri in kolikor je možno;

(c)

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje v skladu s točkama (a) in (b) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi zmanjšajo glavnico instrumentov dodatnega kapitala v potrebni meri in kolikor je možno;

(d)

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje delnic ali drugih lastniških instrumentov in zadevnih kapitalskih instrumentov v skladu s točkami (a), (b) in (c) manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3), organi v skladu s hierarhijo terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih zmanjšajo glavnico podrejenega dolga, ki ni dodatni temeljni kapital ali dodatni kapital, do takšne mere, kot je potrebno, da je v povezavi z odpisom dolga v skladu s točkami (a), (b) in (c) dosežena vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3);

(e)

če, in samo če, znaša celotno zmanjšanje delnic ali drugih lastniških instrumentov, zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s točkami (a) do (d) tega odstavka manj kot vsota zneskov iz točk (b) in (d) člena 47(3), organi v skladu z razvrstitvijo terjatev pri običajnih insolvenčnih postopkih, vključno z razvrščanjem vlog iz člena 108, zmanjšajo glavnico preostalih kvalificiranih obveznosti ali njihov preostali neporavnani znesek v skladu s členom 44 do takšne mere, kot je to potrebno, da se v povezavi z odpisom dolga v skladu s točkami (a), (b), (c) in (d) tega odstavka dosežena vsota zneskov iz točk (b) in (c) člena 47(3).

(a)

pogoji, ki določajo, da se glavnica instrumenta zniža ob nastopu vsakega dogodka, povezanega s finančnim položajem, solventnostjo ali ravnmi kapitala institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b)

pogoji, ki določajo konverzijo instrumentov v delnice ali druge lastniške instrumente ob nastopu takšnega dogodka.

(a)

ustreznimi metodologijami za določanje vrednosti razredov izvedenih finančnih instrumentov, vključno s transakcijami, za katere veljajo sporazumi o pobotu;

(b)

načeli za opredelitev ustreznega trenutka, ko je treba določiti vrednost pozicije v izvedenih finančnih instrumentih, in

(c)

ustreznimi metodologijami za primerjavo zmanjšanja vrednosti zaradi predčasnega prenehanja tovrstnih izvedenih finančnih instrumentov s pobotom in njihovega reševanja s sredstvi upnikov z zneskom izgub, ki bi pri reševanju s sredstvi upnikov bremenile tovrstne izvedene finančne instrumente.

(a)

natančno diagnozo dejavnikov in težav, zaradi katerih je institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) propadel ali bo verjetno propadel, ter okoliščine, ki so pripeljale do njegovih težav;

(b)

opis ukrepov, namenjenih obnovi dolgoročno uspešnega poslovanja institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki jih je treba sprejeti;

(c)

časovni razpored za izvajanje teh ukrepov.

(a)

reorganizacijo dejavnosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(b)

spremembe operativnih sistemov in infrastrukture v instituciji;

(c)

opustitev dejavnosti, ki ustvarjajo izgubo;

(d)

prestrukturiranje obstoječih dejavnosti, ki lahko postanejo konkurenčne;

(e)

prodajo sredstev ali poslovnih področij.

(a)

minimalnih elementov, ki jih je treba vključiti v načrt za reorganizacijo poslovanja v skladu z odstavkom 5, in

(b)

minimalne vsebine poročil v skladu z odstavkom 10.

(a)

spremembo vseh ustreznih registrov;

(b)

umik ali izločitev delnic, drugih lastniških instrumentov ali dolžniških instrumentov iz trgovanja;

(c)

uvrstitev ali sprejem novih delnic ali drugih lastniških instrumentov v trgovanje;

(d)

ponovno uvrstitev ali ponovni sprejem vseh odpisanih dolžniških instrumentov, ne da bi bila potrebna objava prospekta v skladu z Direktivo 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta (32).

(a)

je obveznost izpolnjena v višini zneska zmanjšanja;

(b)

ustrezen instrument ali sporazum, ki je ustvaril prvotno obveznost, se še naprej uporablja v zvezi s preostankom glavnice ali preostalim neporavnanim zneskom v zvezi z obveznostjo, ob upoštevanju kakršne koli spremembe zneska zapadlih obresti, da se odrazi zmanjšanje glavnice, in kakršne koli nadaljnje spremembe pogojev, ki jo organ za reševanje lahko sprejme z uporabo pooblastila, navedenega v točki (j) člena 63(1).

(a)

ni izključena v skladu s členom 44(2),

(b)

ni vloga iz točke (a) člena 108,

(c)

za katere velja pravo tretje države, in

(d)

ki so izdane ali sprejete po datumu, na katerega država članica začne uporabljati določbe, sprejeti za prenos tega dela

(a)

pristojno ministrstvo ali vlada in organ za reševanje po posvetovanju s centralno banko in pristojnim organom ugotovita, da uporaba instrumentov za reševanje ne bi zadoščala, da bi preprečili resnejše negativne vplive na finančno stabilnost;

(b)

pristojno ministrstvo ali vlada in organ za reševanje ugotovita, da uporaba drugih instrumentov za reševanje ne bi zadoščala za zaščito javnega interesa, če je institucija že prejela izredno likvidnostno pomoč centralne banke;

(c)

ob upoštevanju instrumenta začasnega javnega lastništva pristojno ministrstvo ali vlada po posvetovanju s pristojnim organom in organom za reševanje ugotovi, da uporaba instrumentov za reševanje ne bi zadostovala za zaščito javnega interesa v primerih, ko je bila instituciji prek instrumenta podpore za lastniški kapital že zagotovljena javna podpora.

(a)

instrument javne podpore za lastniški kapital iz člena 57;

(b)

instrument začasnega javnega lastništva iz člena 58.

(a)

instrument navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(b)

instrumente dodatnega temeljnega kapitala ali instrumentov dodatnega kapitala.

(a)

oseba, ki jo predlaga država članica, ali

(b)

podjetje v popolni lasti države članice.

(a)

neodvisno od ukrepa za reševanje ali

(b)

skupaj z ukrepom za reševanje, če so izpolnjeni pogoji za reševanje iz členov 32 in 33.

(a)

če je bilo pred sprejemom kakršnega koli ukrepa za reševanje ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za reševanje, določeni v členih 32 in 33;

(b)

ustrezni organ določi, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) brez izvajanja tega pooblastila v zvezi z zadevnimi kapitalskimi instrumenti ne bo več sposoben uspešno poslovati;

(c)

ustrezne kapitalske instrumente je izdala podrejena družba in so za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev pripoznani na posamični in konsolidirani podlagi, ustrezni organ države članice konsolidacijskega nadzornika in ustrezni organ države članice podrejene družbe pa skupaj ugotovita, tj. v skladu s členom 92(3) in (4) sprejmeta skupno odločitev, da skupina ne bo več sposobna uspešno poslovati, če se v zvezi z navedenimi instrumenti ne uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo;

(d)

zadevne kapitalske instrumente je izdala nadrejena družba in so za namene izpolnjevanja kapitalskih zahtev pripoznani na posamični podlagi na ravni nadrejene družbe ali na konsolidirani podlagi, ustrezni organ države članice konsolidacijskega nadzornika pa ugotovi, da skupina ne bo več sposobna uspešno poslovati, če se v zvezi z navedenimi instrumenti ne uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo;

(e)

institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) potrebuje izredno javnofinančno pomoč, razen v katerih koli okoliščinah iz točke (d)(iii) člena 32(4).

(a)

institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali skupina propada ali bo verjetno propadla;

(b)

ob upoštevanju časovnega okvira in drugih ustreznih okoliščin ni upravičeno pričakovati, da bi kakršen koli ukrep, vključno z alternativni ukrepi zasebnega sektorja ali nadzornimi ukrepi (tudi ukrepi za zgodnje posredovanje), razen odpisa ali konverzije kapitalskih instrumentov, neodvisno ali v povezavi z ukrepom za reševanje, preprečil propad institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali skupine v razumnem obdobju.

(a)

postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala se najprej sorazmerno z izgubami in do njihove zmogljivosti zmanjšajo, organ za reševanje pa v zvezi z imetniki instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala sprejme en ali oba ukrepa iz člena 47(1);

(b)

glavnica instrumentov dodatnega temeljnega kapitala se v obsegu, ki je potreben za doseganje ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti ustreznih kapitalskih instrumentov odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje, kar je nižje;

(c)

glavnica instrumentov dodatnega kapitala se v obsegu, ki je potreben za doseganje ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti ustreznih kapitalskih instrumentov odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje, kar je nižje.

(a)

je zmanjšanje te glavnice trajno, pod pogojem kakršnega koli povečanja vrednosti v skladu z mehanizmom povrnitve iz člena 46(3);

(b)

v okviru zneska instrumenta, ki je bil odpisan, ali v zvezi z njim ne ostane nobena obveznost do imetnika zadevnega kapitalskega instrumenta, razen že zapadlih obveznosti in obveznosti za odškodnine, ki lahko nastanejo zaradi pritožbe, s katero se izpodbija zakonitost izvajanja pooblastila za odpis;

(c)

razen nadomestil v skladu z odstavkom 3, se nobeno nadomestilo ne izplača nobenemu lastniku zadevnih kapitalskih instrumentov.

(a)

te instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala izda institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali nadrejena družba institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) v dogovoru z organom za reševanje institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) ali, če je ustrezno, organom za reševanje nadrejene družbe;

(b)

ti instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala se izdajo, preden zadevna institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) izda delnice ali lastniške instrumente, da bi zagotovil kapital s strani države ali vladnega subjekta;

(c)

ti instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala se dodelijo in prenesejo takoj po izvedbi pooblastila za konverzijo;

(d)

menjalno razmerje, ki določa število instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki se zagotovijo za vsak ustrezen kapitalski instrument, je skladno z načeli iz člena 50 in vsemi smernicami, ki jih je razvila EBA v skladu s členom 50(4).

(a)

za ugotovitve iz točke (b) člena 59(3) te direktive je odgovoren ustrezni organ države članice, v kateri ima institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, ki je izdal navedene instrumente, v skladu z naslovom III Direktive 2013/36/EU sedež;

(b)

za skupno ugotovitev v obliki skupne odločitve iz točke (c) člena 59(3) te direktive je odgovoren ustrezni organ države članice konsolidacijskega nadzornika in ustrezni organ države članice, v kateri ima institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, ki je izdal navedene instrumente, v skladu z naslovom III Direktive 2013/36/EU sedež.

(a)

ustrezni organ, ki se odloča o ugotavljanju iz točke (b), (c), (d) ali (e) člena 59(3), o tem nemudoma obvesti konsolidacijskega nadzornika in, če gre za drug organ, ustrezni organ države članice, v kateri je konsolidacijski nadzornik;

(b)

ustrezni organ, ki se odloča o ugotavljanju iz točke (c) člena 59(3), nemudoma obvesti pristojni organ, odgovoren za posamezno institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki je izdal zadevne kapitalske instrumente, v zvezi s katerimi se uporabi pooblastilo za odpis ali konverzijo, če do te ugotovitve dejansko pride, in, če gre za drug organ, ustrezne organe držav članic, v katerih so navedeni pristojni organi in konsolidacijski nadzornik.

(a)

ali je za pooblastilo za odpis ali konverzijo v skladu s členom 59(3) na voljo alternativen ukrep;

(b)

če je takšen alternativni ukrep na voljo, ali ga je mogoče uporabiti;

(c)

če bi bilo takšen alternativni ukrep mogoče uporabiti, ali obstajajo realne možnosti, da bi v ustreznem časovnem okviru odpravil okoliščine, ki bi sicer zahtevale ugotovitev iz člena 59(3).

(a)

pooblastilo, da od katere koli osebe zahtevajo predložitev vseh informacij, ki jih organ za reševanje zahteva, da se odloči o ukrepu za reševanje in ga pripravi, vključno s posodobitvami in dopolnitvami informacij, navedenih v načrtih reševanja, zahtevajo pa lahko tudi, naj se informacije pridobijo z inšpekcijskimi pregledi na kraju samem;

(b)

pooblastilo za prevzem nadzora nad institucijo v postopku reševanja in uveljavljanje vseh pravic in pooblastil, ki jih imajo delničarji, drugi lastniki in upravljalni organ institucije v postopku reševanja;

(c)

pooblastilo za prenos delnic in drugih lastniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja;

(d)

pooblastilo za prenos pravic, sredstev ali obveznosti institucije v postopku reševanja na drug subjekt s soglasjem tega subjekta;

(e)

pooblastilo za zmanjšanje, vključno z zmanjšanjem na nič, glavnice ali preostalega zapadlega zneska v zvezi z kvalificiranimi obveznostmi institucije v postopku reševanja;

(f)

pooblastilo za konverzijo kvalificiranih obveznosti institucije v postopku reševanja v navadne delnice ali druge lastniške instrumente zadevne institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ustrezne nadrejene institucije ali premostitvene institucije, na katero se prenesejo sredstva, pravice ali obveznosti institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1);

(g)

pooblastilo za razveljavitev dolžniških instrumentov, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, z izjemo zavarovanih obveznosti, ob upoštevanju člena 44(2);

(h)

pooblastilo za zmanjšanje, vključno z zmanjšanjem na nič, nominalne vrednosti delnic ali drugih lastniških instrumentov institucije v postopku reševanja in razveljavitev teh delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(i)

pooblastilo zahtevati, naj institucija v postopku reševanja ali ustrezna nadrejena institucija izda nove delnice ali druge lastniške instrumente ali druge kapitalske instrumente, vključno s prednostnimi delnicami in pogojno zamenljivimi instrumenti;

(j)

pooblastilo dopolniti ali spremeniti zapadlost dolžniških instrumentov in drugih kvalificiranih obveznosti, ki jih je izdala institucija v postopku reševanja, ali popraviti znesek obresti, ki se plačujejo za take instrumente in druge kvalificirane obveznosti, ali datum zapadlosti obresti, vključno z začasno ustavitvijo plačil, razen zavarovanih obveznosti ob upoštevanju člena 44(2);

(k)

pooblastilo izvesti predčasno prenehanje finančne pogodb ali pogodb o izvedenih finančnih instrumentih s pobotom oziroma jih odpovedati za namene izvajanja člena 49;

(l)

pooblastilo odstraniti ali nadomestiti upravljalni organ in višje vodstvo institucije v postopku reševanja ter

(m)

pooblastilo, da od pristojnega organa zahtevajo, naj pravočasno z odstopanjem od rokov iz člena 22 Direktive 2013/36/EU in člena … Direktive 2014/65/EU oceni kupca kvalificiranega deleža.

(a)

ob upoštevanju členov 3(6) in 85(1), zahteve za pridobitev dovoljenja ali soglasja javnih ali zasebnih oseb, vključno z delničarji ali upniki institucije v postopku reševanja;

(b)

pred izvajanjem pooblastila, postopkovnih zahtev o obveščanju oseb, vključno z vsemi zahtevami po objavi obvestil ali prospektov ali po vložitvi ali registraciji dokumentov pri drugih organih.

(a)

ob upoštevanju člena 78 zagotovijo, da se prenos izvede brez obveznosti ali obremenitev, ki vplivajo na prenesene finančne instrumente, pravice, sredstva ali obveznosti; v ta namen se pravica do nadomestila v skladu s to direktivo ne šteje za obveznost ali obremenitev;

(b)

odpravijo pravice za pridobitev dodatnih delnic ali drugih lastniških instrumentov;

(c)

od zadevnega organa zahtevajo, naj popolnoma ali začasno prekine sprejetje finančnih instrumentov v trgovanje na regulirani trg ali uradno kotacijo finančnih instrumentov v skladu z Direktivo 2001/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta (33);

(d)

zagotovijo, da se prejemnik za namene vseh pravic ali obveznosti, ki jih je institucija sklenila v postopku reševanja ali ukrepov, ki jih je sprejela, vključno z vsemi pravicami ali obveznostmi, povezanimi s sodelovanjem v infrastrukturi trga, ob upoštevanju členov 38 in 40, obravnava tako, kot če bi bil institucija v postopku reševanja;

(e)

zahtevajo, da si institucija v postopku reševanja in prejemnik zagotovita informacije in pomoč, ter

(f)

razveljavijo ali spremenijo pogoje pogodbe, katere stranka je institucija v postopku reševanja, ali kot stranka nadomestijo prejemnika.

(a)

kontinuiteto pogodb, ki jih je sklenila institucija v postopku reševanja, tako da prejemnik prevzame pravice in obveznosti institucije v postopku reševanja v zvezi s katerim koli finančnim instrumentom, pravico, sredstvom ali obveznostjo, ki so bili preneseni, ter izrecno ali implicitno nadomesti institucijo v postopku reševanja v vseh ustreznih pogodbenih dokumentih;

(b)

nadomestitev institucije v postopku reševanja s prejemnikom v vseh pravnih postopkih v zvezi s katerim koli finančnim instrumentom, pravico, sredstvom ali obveznostjo, ki so bili preneseni.

(a)

pravico zaposlenega v instituciji v postopku reševanja, da odpove pogodbo o zaposlitvi;

(b)

ob upoštevanju členov 69, 70 in 71 katero koli pravico pogodbene stranke, da uveljavlja pravice v skladu s pogodbo, vključno s pravico do odpovedi, kadar je do tega upravičena v skladu s pogoji pogodbe na podlagi dejanja ali opustitve s strani institucije v postopku reševanja pred prenosom ali s strani prejemnika po prenosu.

(a)

če so bili storitve in prostori instituciji v postopku reševanja zagotovljeni na podlagi sporazuma neposredno pred izvedbo ukrepa za reševanje, pod enakimi pogoji za čas trajanja tega sporazuma;

(b)

če ni sporazuma ali je ta potekel, pod razumnimi pogoji.

(a)

instrumente ali obveznosti, za katere velja zakonodaja druge države članice kot je država organa za reševanje, ki je izvajal pooblastila za odpis ali konverzijo (država članica B);

(b)

obveznosti v lasti upnikov, ki se nahajajo v državi članici B,

(a)

pravica delničarjev, upnikov in tretjih oseb, da z vložitvijo pritožbe v skladu s členom 85 izpodbijajo prenos delnic, drugih lastniških instrumentov, sredstev, pravic ali obveznosti, navedenih v odstavku 1 tega člena;

(b)

pravica upnikov, da z vložitvijo pritožbe v skladu s členom 85 izpodbijajo zmanjšanje glavnice ali konverzijo instrumenta ali obveznosti iz točke (a) ali (b) odstavka 4 tega člena;

(c)

zaščitni ukrepi za delne prenose iz poglavja VII v zvezi s sredstvi, pravicami ali obveznostmi, navedenimi v odstavku 1.

(a)

se od upravitelja, stečajnega upravitelja ali druge osebe s podobnimi pooblastili, ki izvaja nadzor nad institucijo v postopku reševanja, in prejemnika zahteva, da sprejmeta vse potrebno za zagotovitev, da prenos, odpis, konverzija ali ukrep začne učinkovati;