31.7.2014   

SL

Uradni list Evropske unije

L 228/29

(1)

Tretja faza ekonomske in monetarne unije (EMU) se je začela 1. januarja 1999. Svet je v sestavi voditeljev držav oziroma vlad 3. maja 1998 v Bruslju odločil, da Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Irska, Italija, Luksemburg, Nizozemska, Avstrija, Portugalska in Finska izpolnjujejo potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 1999 (1).

(2)

Z Odločbo 2000/427/ES (2) je Svet odločil, da Grčija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2001. Z Odločbo 2006/495/ES (3) je Svet odločil, da Slovenija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2007. Z odločbama 2007/503/ES (4) in 2007/504/ES (5) je Svet odločil, da Ciper in Malta izpolnjujeta potrebne pogoje za uvedbo eura 1. januarja 2008. Z Odločbo 2008/608/ES (6) je Svet odločil, da Slovaška izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. S Sklepom 2010/416/EU (7) je Svet odločil, da Estonija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura. S Sklepom 2013/387/EU (8) je Svet odločil, da Latvija izpolnjuje potrebne pogoje za uvedbo eura.

(3)

V skladu z odstavkom 1 Protokola o nekaterih določbah v zvezi z Združenim kraljestvom Velike Britanije in Severne Irske, ki je priloga k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: Pogodba ES), je Združeno kraljestvo uradno obvestilo Svet, da 1. januarja 1999 ne namerava preiti v tretjo fazo EMU. To uradno obvestilo ostaja nespremenjeno. V skladu z odstavkom 1 Protokola o nekaterih določbah v zvezi z Dansko, ki je priloga k Pogodbi ES, in s sklepom, ki so ga decembra 1992 voditelji držav oziroma vlad sprejeli v Edinburgu, je Danska uradno obvestila Svet, da ne bo sodelovala v tretji fazi EMU. Danska ni zahtevala začetka postopka iz člena 140(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

(4)

V skladu z Odločbo 98/317/ES velja za Švedsko odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) PDEU. V skladu s členom 4 Akta o pristopu iz leta 2003 (9) velja za Češko, Litvo, Madžarsko in Poljsko odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) PDEU. V skladu s členom 5 Akta o pristopu iz leta 2005 (10) velja za Bolgarijo in Romunijo odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) PDEU. V skladu s členom 5 Akta o pristopu iz 2012 (11) velja za Hrvaško odstopanje, kakor je opredeljeno v členu 139(1) PDEU.

(5)

Evropska centralna banka (ECB) je bila ustanovljena 1. julija 1998. Evropski monetarni sistem je zamenjal mehanizem deviznega tečaja, katerega vzpostavitev je bila sprejeta z resolucijo Evropskega sveta z dne 16. junija 1997 o ustanovitvi mehanizma deviznega tečaja v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (12). Postopke, predvidene za mehanizem deviznega tečaja v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (ERM II), določa Sporazum z dne 16. marca 2006 med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami držav članic izven območja eura, ki določa postopke delovanja za mehanizem deviznega tečaja v tretji fazi ekonomske in monetarne unije (13).

(6)

Člen 140(2) PDEU določa postopke za odpravo odstopanj zadevnih držav članic. Najmanj enkrat vsaki dve leti ali na zahtevo države članice z odstopanjem Komisija in ECB poročata Svetu v skladu s postopkom, določenim v členu 140(1) PDEU.

(7)

Nacionalna zakonodaja držav članic, vključno s statuti nacionalnih centralnih bank, se po potrebi prilagodi, da se zagotovi združljivost s členoma 130 in 131 PDEU in s Statutom Evropskega sistema centralnih bank ter Statutom Evropske centralne banke (v nadaljnjem besedilu: Statut ESCB in ECB). Poročili Komisije in ECB dajeta podrobno oceno združljivosti zakonodaje Litve s členoma 130 in 131 PDEU ter s Statutom ESCB in ECB.

(8)

V skladu s členom 1 Protokola št. 13 o konvergenčnih merilih iz člena 140 PDEU merilo stabilnosti cen iz prve alinee člena 140(1) PDEU pomeni, da ima država članica trajno stabilne cene in povprečno stopnjo inflacije, zabeleženo v enem letu pred pregledom, ki ne presega za več kakor eno in pol odstotne točke stopnje inflacije največ treh držav članic z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen. Pri merilu stabilnosti cen se stopnja inflacije meri z usklajenimi indeksi cen življenjskih potrebščin (HICP), določenimi v Uredbi Sveta (ES) št. 2494/95 (14). Za oceno izpolnjevanja merila stabilnosti cen se inflacija v državah članicah meri z odstotno razliko med aritmetično sredino 12 mesečnih indeksov in aritmetično sredino 12 mesečnih indeksov iz prejšnjega obdobja. Komisija in ECB sta v svojih poročilih upoštevali referenčno vrednost, izračunano tako, da se navadni aritmetični sredini stopenj inflacije treh držav članic z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen prišteje 1,5 odstotne točke. V enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2014, je bila referenčna vrednost inflacije izračunana na 1,7 odstotka, pri čemer so bile Latvija, Portugalska in Irska tri države članice z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen, njihove stopnje inflacije pa so znašale 0,1 odstotka, 0,3 odstotka in 0,3 odstotka. Iz najuspešnejših držav članic z vidika stabilnosti cen je upravičeno izključiti države, katerih stopnja inflacije se ne bi mogla obravnavati kot pomembno referenčno merilo za druge države članice. Države s takimi odstopanji so bile v preteklosti opredeljene v konvergenčnih poročilih iz let 2004, 2010 in 2013. V sedanjih razmerah je iz najuspešnejših držav članic z vidika stabilnosti cen upravičeno izključiti Grčijo, Bolgarijo in Ciper (15). Nadomestijo jih Latvija, Portugalska in Irska, ki so države članice z naslednjimi najnižjimi povprečnimi stopnjami inflacije za izračun referenčne vrednosti.

(9)

V skladu s členom 2 Protokola št. 13 pomeni merilo proračunskega položaja iz druge alinee člena 140(1) PDEU, da v času preverjanja Svet ni sprejel sklepa o čezmernem primanjkljaju za državo članico na podlagi člena 126(6) PDEU.

(10)

V skladu s členom 3 Protokola št. 13 merilo o sodelovanju v mehanizmu deviznega tečaja Evropskega monetarnega sistema iz tretje alinee člena 140(1) PDEU zahteva, da je država članica brez hujših napetosti vsaj zadnji dve leti pred preverjanjem spoštovala normalne meje nihanj, ki jih predpisuje mehanizem deviznega tečaja (ERM) Evropskega monetarnega sistema. Država članica v tem času zlasti ni na lastno pobudo devalvirala dvostranskega osrednjega tečaja svoje valute glede na euro. Od 1. januarja 1999 ERM II zagotavlja okvir za ocenjevanje izpolnjevanja merila deviznega tečaja. Pri ocenjevanju izpolnjevanja tega merila sta Komisija in ECB v svojih poročilih preverili ustreznost za dveletno obdobje, ki se je izteklo 15. maja 2014.

(11)

V skladu s členom 4 Protokola št. 13 merilo konvergence obrestnih mer iz četrte alinee člena 140(1) PDEU zahteva, da ima država članica v enem letu pred pregledom povprečno dolgoročno nominalno obrestno mero, ki ne presega za več kakor dve odstotni točki dolgoročne obrestne mere v največ treh državah članicah z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen. Za namen merila konvergence obrestnih mer so bile uporabljene primerljive obrestne mere za primerljive deset-letne državne obveznice. Da bi ocenili izpolnjevanje merila obrestnih mer, poročili Komisije in ECB upoštevata referenčno vrednost, izračunano tako, da se navadni aritmetični sredini nominalnih dolgoročnih obrestnih mer treh držav članic z najboljšimi rezultati v smislu stabilnosti cen prištejeta dve odstotni točki. Referenčna vrednost temelji na dolgoročnih obrestnih merah v Latviji (3,3 odstotka), na Irskem (3,5 odstotka) in na Portugalskem (5,9 odstotka), v enoletnem obdobju, ki se je končalo aprila 2014, pa je znašala 6,2 odstotka.

(12)

V skladu s členom 5 Protokola št. 13 podatke, uporabljene za ocenjevanje izpolnjevanja konvergenčnih meril, zagotovi Komisija. Komisja je te podatke zagotovila. Komisija je proračunske podatke zagotovila na podlagi poročil, ki so jih države članice predložile do 1. aprila 2014 v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 479/2009 (16).

(13)

Na podlagi poročil Komisije in ECB o napredku, ki ga je Litva dosegla pri izpolnjevanju svojih obveznosti glede uresničevanja ekonomske in monetarne unije, je ugotovljeno naslednje: