31.10.2009   

SL

Uradni list Evropske unije

L 285/10

(1)

Direktiva 2005/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2005 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, ki rabijo energijo (3), je bila bistveno spremenjena. Ker so potrebne dodatne spremembe, ki so omejene izključno na razširitev področja uporabe navedene direktive, da se zajamejo vsi izdelki, povezani z energijo, bi bilo treba zaradi jasnosti navedeno direktivo prenoviti.

(2)

Neskladja v zakonodaji ali upravnih ukrepih držav članic, ki zadevajo okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo, lahko povzročijo ovire v trgovini in izkrivljajo konkurenco v Skupnosti ter s tem neposredno vplivajo na vzpostavitev in delovanje notranjega trga. Uskladitev nacionalnih zakonodaj je edini način za preprečevanje takšnih ovir v trgovini in nelojalne konkurence. Razširitev področja uporabe na vse izdelke, povezane z energijo, zagotavlja usklajenost zahtev za okoljsko primerno zasnovo vseh pomembnih izdelkov, povezanih z energijo, na ravni Skupnosti.

(3)

Izdelki, povezani z energijo, so veliki porabniki naravnih virov in energije v Skupnosti. Na okolje vplivajo tudi na številne druge načine. Pri večini skupin izdelkov, ki so na voljo na trgu Skupnosti, je mogoče zabeležiti zelo različne stopnje vplivov na okolje, čeprav se uporabljajo za podobne namene. V interesu trajnostnega razvoja bi bilo treba pri teh izdelkih, predvsem z ugotavljanjem poglavitnih virov negativnih okoljskih vplivov in izogibanjem prenašanja onesnaževanja, spodbujati stalne izboljšave skupnih okoljskih vplivov, kadar te izboljšave ne povzročajo pretiranih stroškov.

(4)

Z boljšim oblikovanjem je mogoče številne z energijo povezane izdelke bistveno izboljšati, tako da se zmanjša njihov vpliv na okolje in poveča prihranek energije, kar vodi tudi v ekonomske prihranke za podjetja in končne uporabnike. Poleg izdelkov, ki uporabljajo, proizvajajo, prenašajo ali merijo energijo, bi lahko k bistvenim prihrankom energije pri uporabi prispevali tudi nekateri z energijo povezani izdelki, vključno z izdelki, ki se uporabljajo pri gradnji, kot so okna, izolacijski materiali in nekateri izdelki, ki se uporabljajo v povezavi z vodo, kot so ročne prhe in pipe.

(5)

Okoljsko primerna zasnova izdelkov je ključni dejavnik strategije Skupnosti o integrirani politiki izdelkov. Kot preventivni pristop, zasnovan za optimizacijo okoljske učinkovitosti izdelkov, ponuja resnične nove priložnosti proizvajalcem, potrošnikom in družbi kot celoti, ob tem pa ohranja njihove funkcionalne lastnosti.

(6)

Izboljšanje energetske učinkovitosti – ena od razpoložljivih možnosti je učinkovitejša končna raba električne energije – je znaten prispevek k doseganju ciljnih emisij toplogrednih plinov v Skupnosti. Povpraševanje po električni energiji je najhitreje rastoča kategorija rabe končne energije, ki bo v naslednjih 20 do 30 letih nadalje rasla, v kolikor se ne vzpostavi politika, ki bi nevtralizirala ta trend. Kakor je predlagala Komisija v Evropskem programu za podnebne spremembe (ECCP), je znatno zmanjšanje rabe energije mogoče. Podnebne spremembe so ena izmed prioritet Šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti iz Sklepa št. 1600/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta (4). Varčevanje z energijo je stroškovno najučinkovitejši način za povečanje zanesljivosti oskrbe in zmanjšanje odvisnosti od uvoza. Zato bi morali pri povpraševanju sprejeti tehtne ukrepe in cilje.

(7)

Ukrepati bi bilo treba v fazi snovanja izdelkov, povezanih z energijo, saj se zdi, da se onesnaževanje, ki ga izdelek povzroča v svojem življenjskem ciklusu, določi v tej fazi, v kateri nastane tudi večina z izdelkom povezanih stroškov.

(8)

Da bi zagotovili prost pretok okoljsko ustreznih izdelkov in izboljšali njihov skupni okoljski vpliv, bi bilo treba vzpostaviti skladen okvir za uporabo zahtev Skupnosti o okoljsko primerni zasnovi izdelkov, povezanih z energijo. Takšne zahteve Skupnosti bi morale izpolnjevati načela poštene konkurence in mednarodne trgovine.

(9)

Zahteve za okoljsko primerno zasnovo bi morale biti postavljene ob upoštevanju ciljev in prioritet iz Šestega okoljskega akcijskega programa Skupnosti, vključno z ustreznimi cilji iz tematskih strategij tega programa.

(10)

Ta direktiva želi z znižanjem potencialnih okoljskih vplivov izdelkov, povezanih z energijo, doseči visoko raven varstva okolja, kar bo na koncu koristilo potrošnikom in drugim končnim uporabnikom. Trajnostni razvoj zahteva tudi primerno upoštevanje zdravstvenih, socialnih in ekonomskih vplivov predvidenih ukrepov. Izboljšanje energetske učinkovitosti in učinkovitosti rabe virov pri izdelkih prispeva k zanesljivosti oskrbe z energijo in k zmanjšanju povpraševanja po naravnih virih, kar je predpogoj za preudarno gospodarjenje in torej za trajnostni razvoj.

(11)

Država članica, ki meni, da mora zaradi pomembnih potreb, ki zadevajo varstvo okolja, ohraniti nacionalne določbe ali uvesti nove določbe na podlagi novih znanstvenih spoznanj o varstvu okolja zaradi problema, ki je specifičen zanjo in se pojavi po sprejetju ustreznega izvedbenega ukrepa, to lahko stori ob upoštevanju pogojev iz člena 95(4), (5) in (6) Pogodbe, ki predvideva predhodno uradno obvestilo Komisiji in njeno odobritev.

(12)

Da bi bile okoljske koristi od izboljšane zasnove čim večje, bo morda potrebno obveščanje potrošnikov o okoljskih značilnostih in učinkovitosti izdelkov, povezanih z energijo, ter svetovanje o okolju prijaznem načinu uporabe teh izdelkov.

(13)

Pristop iz Sporočila Komisije z dne 18. junija 2003 z naslovom „Integrirana politika izdelkov – Na podlagi načela življenjskega ciklusa okolja“, ki je pomembna novost pri Šestem okoljskem akcijskem programu Skupnosti, skuša zmanjšati okoljske vplive izdelkov v njihovem celotnem življenjskem ciklusu, vključno z izbiro in uporabo surovin, v proizvodnji, za embalažo, med prevozom in distribucijo, montažo in vzdrževanjem, uporabo in izrabljenostjo. Upoštevanje okoljskih vplivov izdelka v njegovem celotnem življenjskem ciklusu na stopnji zasnove prinaša velike možnosti za stroškovno učinkovito spodbujanje okoljskih izboljšav, vključno z učinkovitostjo rabe virov in materialov ter s tem za prispevanje k doseganju ciljev iz tematske strategije o trajnostni rabi naravnih virov. Pri tem bi moralo biti dovolj prožnosti, da bi lahko te dejavnike vključili v zasnovo izdelka ob upoštevanju tehničnih, funkcionalnih in ekonomskih vidikov.

(14)

Čeprav je zaželen celovit pristop k okoljski učinkovitosti, bi morali pri sprejemanju delovnega načrta kot prednostni okoljski cilj obravnavati zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, doseženo s povečanjem energetske učinkovitosti.

(15)

Za potrebno in utemeljeno se utegne izkazati vzpostavitev posebnih, količinsko opredeljenih zahtev za okoljsko primerno zasnovo nekaterih izdelkov ali njihovih okoljskih vidikov, če hočemo njihove okoljske vplive zmanjšati na najmanjšo možno mero. Zaradi nujnosti prispevanja k doseganju zavez v okviru Kjotskega protokola k Okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebnih spremembah in brez poseganja v integriran pristop, ki ga predvideva ta direktiva, bi bilo treba dati določeno prednost tistim ukrepom, s katerimi bi lahko občutno in z majhnimi stroški zmanjšali emisije toplogrednih plinov. Takšni ukrepi lahko tudi prispevajo k trajnostni rabi virov in k uresničitvi desetletnega programskega okvira o trajnostni proizvodnji in porabi, o katerem so se dogovorili na Svetovnem vrhu o trajnostnem razvoju v Johannesburgu, ki je trajal od 26. avgusta do 4. septembra 2002.

(16)

Kot splošno načelo in kadar je to primerno, bi bilo treba porabo energije izdelkov, povezanih z energijo, v stanju pripravljenosti ali kadar niso v fazi delovanja, zmanjšati na najnižjo vrednost, ki je potrebna za ustrezno delovanje.

(17)

Kljub temu, da bi merilo sicer morali predstavljati izdelki ali tehnologije, ki so dostopni na trgu, tudi mednarodnem, in prinašajo najboljše rezultate, bi morala biti raven zahtev za okoljsko primerno zasnovo določena na temelju tehnične, ekonomske in okoljske analize. Prožnost metode za ugotavljanje ravni zahtev lahko olajša hitro izboljšanje okoljske učinkovitosti. Pri tem bi se morali posvetovati z zainteresiranimi stranmi, ki bi aktivno sodelovale pri tej analizi. Predpisovanje obveznih ukrepov zahteva primerno posvetovanje z vpletenimi stranmi. Takšno posvetovanje lahko poudari potrebo po uvajanju po fazah ali po prehodnih ukrepih. Uvajanje vmesnih ciljev poveča predvidljivost politike, dopušča prilagajanje razvojnih ciklusov izdelkov in zainteresiranim stranem olajšuje dolgoročno načrtovanje.

(18)

Prednost bi morale imeti alternativne rešitve, kot je na primer samoreguliranje v industriji, če bi cilje politike s takimi ukrepi lahko dosegli hitreje ali ceneje kot z obveznimi ukrepi. Zakonodajni ukrepi bi lahko bili potrebni tam, kjer se tržne sile ne razvijajo v pravo smer ali s sprejemljivo hitrostjo.

(19)

Samoreguliranje, vključno s prostovoljnimi sporazumi, ki predstavljajo enostranske obveze industrije, lahko omogoči hiter napredek zaradi hitrega in stroškovno učinkovitega izvajanja ter omogoča prožno in ustrezno prilagajanje tehnološkim možnostim in občutljivosti trga.

(20)

Za oceno prostovoljnih sporazumov ali drugih samoregulativnih ukrepov, predstavljenih kot alternativa izvedbenim ukrepom, bi bilo treba zagotoviti podatke najmanj o naslednjih vprašanjih: odprtost sodelovanja, dodana vrednost, zastopanost, opredeljeni in zastavljeni cilji, sodelovanje civilne družbe, spremljanje in poročanje, stroškovna učinkovitost uporabe pobud za samoreguliranje in trajnost.

(21)

Sporočilo Komisije z dne 17. februarja 2002 z naslovom „O okoljskih dogovorih na ravni Skupnosti v okviru akcijskega načrta poenostavitve in izboljšanja regulativnega okolja“ bi lahko koristno pomagalo pri ocenjevanju samoregulacije v industriji v smislu te direktive.

(22)

Ta direktiva bi morala spodbujati tudi integracijo okoljsko primerne zasnove v malih in srednje velikih podjetjih (MSP) ter zelo majhnih podjetjih. Takšno integracijo bi bilo mogoče pospešiti s široko razpoložljivostjo in enostavnim dostopom do informacij o trajnostnih vidikih njihovih izdelkov.

(23)

Da se izdelki, povezani z energijo, ki so skladni z zahtevami po okoljsko primerni zasnovi, določenimi v izvedbenih ukrepih te direktive, lahko dajo na notranji trg in prosto gibajo, bi morali biti označeni z znakom „CE“ in opremljeni z dodatnimi informacijami. Za zagotovitev zmanjšanja okoljskih vplivov reguliranih izdelkov, povezanih z energijo, in poštene konkurence je nujno strogo uveljavljanje izvedbenih ukrepov.

(24)

Komisija bi se morala pri pripravi izvedbenih ukrepov in delovnega načrta posvetovati s predstavniki držav članic in zainteresiranimi stranmi, ki jih zadeva določena skupina izdelkov, kot so industrija, vključno z MSP, obrtniki, sindikati, trgovci na debelo in drobno, uvozniki, okoljevarstvene skupine in organizacije potrošnikov.

(25)

Pri pripravi izvedbenih ukrepov bi morala Komisija primerno upoštevati obstoječo nacionalno okoljsko zakonodajo, zlasti zakonodajo o strupenih snoveh, za katero so države članice naznanile, da bi jo morale ohraniti, ne da bi se zmanjšala obstoječa in upravičena raven varstva v državah članicah.

(26)

Upoštevati bi morali module in pravila, namenjene uporabi v direktivah o tehnični uskladitvi, ki jih določa Sklep št. 768/2008/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o skupnem okviru za trženje proizvodov (5).

(27)

Da bi izboljšali nadzor na trgu, bi si morali nadzorni organi izmenjevati informacije o ukrepih, predvidenih na področju uporabe te direktive, ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 765/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. julija 2008 o določitvi zahtev za akreditacijo in nadzor trga v zvezi s trženjem proizvodov (6). Pri takšnem sodelovanju bi bilo treba čim bolje izkoristiti elektronska komunikacijska sredstva in ustrezne programe Skupnosti. Olajšati bi morali izmenjavo informacij o okoljski učinkovitosti v življenjskem ciklusu izdelkov in dosežkih zasnovnih rešitev. Zbiranje in razširjanje znanja, pridobljenega v okviru prizadevanj proizvajalcev za okoljsko primerno zasnovo, je ena izmed ključnih koristi, ki jih prinaša ta direktiva.

(28)

Pristojni organ je običajno javni ali zasebni organ, ki ga imenujejo javni organi in ki predstavlja potrebna jamstva glede nepristranskosti in razpolaga s strokovnimi izkušnjami ter znanjem za izvajanje preverjanja skladnosti izdelka z ustreznimi izvedbenimi ukrepi.

(29)

Ob upoštevanju pomembnosti izogibanja neskladnosti bi morale države članice zagotoviti potrebna sredstva za izvajanje učinkovitega tržnega nadzora.

(30)

Kar zadeva usposabljanje in obveščanje MSP o okoljsko primerni zasnovi, je morda primerno razmisliti o spremljajočih dejavnostih.

(31)

V interesu delovanja notranjega trga je vzpostaviti standarde, usklajene na ravni Skupnosti. Ko se v Uradnem listu Evropske unije objavi sklicevanje na tak standard, bi moralo njegovo upoštevanje pomeniti domnevo o skladnosti z ustreznimi zahtevami, ki jih določa izvedbeni ukrep, sprejet na podlagi te direktive, pa čeprav bi morali biti dovoljeni tudi drugi načini izkazovanja takšne skladnosti.

(32)

Ena izmed glavnih vlog harmoniziranih standardov bi morala biti pomoč proizvajalcem pri uporabi izvedbenih ukrepov, sprejetih na podlagi te direktive. Takšni standardi bi lahko bili odločilni pri določanju merilnih in preskusnih metod. V primeru splošnih zahtev za okoljsko primerno zasnovo bi lahko harmonizirani standardi znatno pomagali proizvajalcem pri določanju okoljskega profila njihovega izdelka v skladu z zahtevami ustreznega izvedbenega ukrepa. Ti standardi bi morali jasno opredeljevati razmerje med njihovimi določili in obravnavanimi zahtevami. Namen harmoniziranih standardov ne bi smel biti postavljanje omejitev za okoljske vidike.

(33)

Za namene opredelitve pojmov, uporabljenih v tej direktivi, se je primerno sklicevati na ustrezne mednarodne standarde kot je ISO 14040.

(34)

Ta direktiva je v skladu z določenimi načeli za izvajanje novega pristopa, ki ga določa Resolucija Sveta z dne 7. maja 1985 o novem pristopu k tehnični uskladitvi in standardom (7), in o sklicevanju na usklajene evropske standarde. Resolucija Sveta z dne 28. oktobra 1999 o vlogi standardizacije v Evropi (8) priporoča, naj Komisija preuči, ali bi se načelo novega pristopa lahko razširilo na še ne pokrita področja in s tem izboljšalo in poenostavilo zakonodajo, kjer koli je to mogoče.

(35)

Ta direktiva dopolnjuje obstoječe instrumente Skupnosti, kakor so Direktiva Sveta 92/75/EGS z dne 22. septembra 1992 o navajanju porabe energije in drugih virov gospodinjskih aparatov s pomočjo nalepk in standardiziranih podatkov o izdelku (9), Uredba (ES) št. 1980/2000 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. julija 2000 o spremenjenem sistemu Skupnosti za podeljevanje znaka za okolje (10), Direktiva 2002/96/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o odpadni električni in elektronski opremi (OEEO) (11), Direktiva 2002/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. januarja 2003 o omejevanju uporabe nekaterih nevarnih snovi v električni in elektronski opremi (12), Direktiva 2006/121/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o spremembi Direktive Sveta 67/548/EGS o približevanju zakonov in drugih predpisov v zvezi z razvrščanjem, pakiranjem in označevanjem nevarnih snovi z namenom prilagoditve Uredbi (ES) št. 1907/2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH) ter o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije (13) in Uredba (ES) št. 106/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. januarja 2008 o programu Skupnosti za označevanje energetske učinkovitosti pisarniške opreme (14). Sinergija med to direktivo in obstoječimi instrumenti Skupnosti bi morala prispevati k povečanju njihovih učinkov in oblikovanju skladnih zahtev, katerim naj bi zadostili proizvajalci.

(36)

Ukrepe, potrebne za izvajanje te direktive, bi bilo treba sprejeti v skladu s Sklepom Sveta 1999/468/ES z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (15).

(37)

Zlasti bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za spremembo ali razveljavitev Direktive Sveta 92/42/EGS (16) in direktiv 96/57/ES (17) in 2000/55/ES (18) Evropskega parlamenta in Sveta. Takšno spremembo ali razveljavitev je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(38)

Poleg tega bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila za sprejetje izvedbenih ukrepov, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo, vključno z uvedbo izvedbenih ukrepov v prehodnem obdobju in vključno, kadar je to primerno, z ustreznimi določbami o uravnoteženju različnih okoljskih vidikov. Ker so ti ukrepi splošnega obsega in so namenjeni spreminjanju nebistvenih določb te direktive z njenim dopolnjevanjem z novimi nebistvenimi določbami, jih je treba sprejeti v skladu z regulativnim postopkom s pregledom iz člena 5a Sklepa 1999/468/ES.

(39)

Komisija bi morala na podlagi izkušenj, pridobljenih pri uporabi te direktive, Direktive 2005/32/ES in izvedbenih ukrepov, pregledati delovanje, metode in učinkovitost te direktive ter oceniti ustreznost razširitve njenega področja uporabe na izdelke, ki niso povezani z energijo. Komisija bi se morala med tem pregledom posvetovati s predstavniki držav članic in zadevnimi zainteresiranimi stranmi.

(40)

Države članice bi morale določiti kazni, ki se bodo uporabljale v primeru kršitev nacionalnih določb, sprejetih v skladu s to direktivo. Te kazni bi morale biti učinkovite, sorazmerne in odvračilne.

(41)

Ker cilja te direktive, in sicer zagotoviti delovanje notranjega trga tako, da se od izdelkov zahteva primerna stopnja okoljske učinkovitosti, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker ta cilj zaradi obsega in učinkov predlaganih ukrepov lažje doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje navedenega cilja.

(42)

Obveznost prenosa te direktive v nacionalno zakonodajo bi bilo treba omejiti na določbe, ki pomenijo bistveno spremembo glede na Direktivo 2005/32/ES. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz Direktive 2005/32/ES.

(43)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno zakonodajo, določenih v delu B Priloge IX.

(44)

V skladu s točko 34 Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje (19) se države članice spodbuja, da za svoje potrebe in v interesu Skupnosti izdelajo in objavijo lastne tabele, ki naj, kolikor nazorno je to mogoče, prikažejo korelacijo med to direktivo in ukrepi za prenos v nacionalno pravo –

1.

„izdelek, povezan z energijo“ („izdelek“) pomeni vsako blago, ki med uporabo vpliva na porabo energije in ki je dano na trg in/ali v uporabo, vključno z deli, ki so namenjeni vgradnji v izdelke, povezane z energijo, za katere velja ta direktiva, ki so dani na trg in/ali uporabo kot samostojni deli za končne uporabnike in za katere je mogoče neodvisno oceniti njihovo okoljsko učinkovitost;

2.

„sestavni deli in sklopi“ pomeni dele, ki so namenjeni vgradnji v izdelke in niso dani na trg in/ali v uporabo kot samostojni deli za končne uporabnike ali pa njihove okoljske učinkovitosti ni mogoče oceniti neodvisno;

3.

„izvedbeni ukrepi“ pomeni ukrepe, sprejete v skladu s to direktivo, ki določajo zahteve za okoljsko primerno zasnovo opredeljenih izdelkov ali za njihove okoljske vidike;

4.

„dati na trg“ pomeni prvič ponuditi izdelek na trgu Skupnosti z namenom distribucije ali uporabe v Skupnosti, za plačilo ali zastonj, ne glede na prodajno tehniko;

5.

„dati v uporabo“ pomeni prvo uporabo izdelka za predviden namen s strani končnega uporabnika v Skupnosti;

6.

„proizvajalec“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo, ki proizvaja izdelke, za katere velja ta direktiva, in je odgovorna za njihovo skladnost s to direktivo glede dajanja na trg in/ali v uporabo, pod proizvajalčevim lastnim imenom ali blagovno znamko ali za lastno uporabo proizvajalca. Če proizvajalca, v skladu z opredelitvijo v prvem stavku te točke, ali uvoznika, kakor je opredeljen v točki 8, ni mogoče določiti, je proizvajalec vsaka fizična ali pravna oseba, ki daje na trg in/ali v uporabo izdelke, za katere velja ta direktiva;

7.

„pooblaščeni zastopnik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Skupnosti, ki je pridobila pisno pooblastilo proizvajalca za opravljanje vseh ali dela obveznosti in formalnosti, povezanih s to direktivo, v njegovem imenu;

8.

„uvoznik“ pomeni vsako fizično ali pravno osebo s sedežem v Skupnosti, ki v okviru svojega poslovanja na trg Skupnosti daje izdelke iz tretje države;

9.

„materiali“ pomeni vse materiale, ki se uporabijo v življenjskem ciklusu izdelka;

10.

„zasnova izdelka“ pomeni vrsto postopkov, ki pretvarjajo pravne, tehnične, varnostne, funkcionalne, tržne ali druge zahteve, katerim mora izdelek ustrezati, v tehnične lastnosti izdelka;

11.

„okoljski vidik“ pomeni element ali funkcijo izdelka, ki lahko v njegovem življenjskem ciklusu vpliva na okolje;

12.

„okoljski vpliv“ pomeni vsako spremembo okolja, ki v celoti ali delno izvira iz izdelka v njegovem življenjskem ciklusu;

13.

„življenjski ciklus“ pomeni sosledna in med seboj povezana obdobja izdelka od uporabe surovin do dokončne odstranitve;

14.

„ponovna uporaba“ pomeni vsak postopek, v katerem se izdelek ali njegovi deli po koncu prve uporabe ponovno uporabijo za isti namen, za katerega so bili ustvarjeni, vključno z nadaljnjo uporabo izdelka, ki se vrača na zbiralno mesto, k distributerju, izvajalcu recikliranja ali proizvajalcu, pa tudi z uporabo obnovljenega izdelka;

15.

„recikliranje“ pomeni ponovno obdelavo odpadnih materialov v proizvodnem procesu za prvotni namen ali v druge namene, vendar ne za energetsko predelavo;

16.

„energetska predelava“ pomeni uporabo gorljivih odpadkov za proizvodnjo energije z neposrednim sežigom, skupaj z drugimi odpadki ali brez njih, vendar z uporabo toplote;

17.

„predelava“ pomeni vsako primerno operacijo, navedeno v Prilogi II B k Direktivi 2006/12/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o odpadkih (20);

18.

„odpadki“ pomenijo vsako snov ali predmet iz skupin iz Priloge I k Direktivi 2006/12/ES, ki jo imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči;

19.

„nevarni odpadki“ pomenijo vsak odpadek iz člena 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih (21);

20.

„ekološki profil“ pomeni opis vnosov in iznosov (na primer materialov, emisij in odpadkov), v skladu z izvedbenim ukrepom, ki velja za izdelek, v njegovem celotnem življenjskem ciklusu, pomembnih z vidika njegovega vpliva na okolje in izraženih v merljivih fizikalnih količinah;

21.

„okoljska učinkovitost“ izdelka pomeni rezultate proizvajalčevega upravljanja z okoljskimi vidiki izdelka, razvidne iz njegove tehnične dokumentacije;

22.

„izboljšanje okoljske učinkovitosti“ pomeni postopek izboljšanja okoljske učinkovitosti izdelka skozi več generacij, čeprav ne nujno pri vseh okoljskih vidikih izdelka hkrati;

23.

„okoljsko primerna zasnova“ pomeni sistematično integracijo okoljskih vidikov v zasnovo izdelka, da bi se izboljšala okoljska učinkovitost izdelka v njegovem življenjskem ciklusu;

24.

„zahteva po okoljsko primerni zasnovi“ pomeni vsako zahtevo v zvezi z izdelkom ali zasnovo izdelka, namenjeno izboljšanju njegove okoljske učinkovitosti, ali vsako zahtevo po zagotavljanju podatkov o okoljskih vidikih izdelka;

25.

„splošna zahteva po okoljsko primerni zasnovi“ pomeni vsako zahtevo po okoljsko primerni zasnovi, ki temelji na ekološkem profilu izdelka kot celoti in nima določenih mejnih vrednosti za posamezne okoljske vidike;

26.

„posebna zahteva po okoljsko primerni zasnovi“ pomeni količinsko določeno in merljivo zahtevo po okoljsko primerni zasnovi, povezano z določenim okoljskim vidikom izdelka, na primer porabo energije med delovanjem, preračunano na dano enoto koristka;

27.

„harmonizirani standard“ pomeni tehnično specifikacijo, ki jo je s pooblastilom Komisije sprejel priznani organ za standardizacijo v skladu s postopkom, določenim v Direktivi 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (22), da bi določil evropsko zahtevo, skladnost s katero ni obvezna.

(a)

organiziranje ustreznih preverjanj skladnosti izdelka v primernem obsegu in da zavežejo proizvajalca ali njegovega pooblaščenega zastopnika, da umakne neskladne izdelke s trga v skladu s členom 7;

(b)

pozivanje zadevnih strani k zagotavljanju vseh potrebnih podatkov, navedenih v izvedbenih ukrepih;

(c)

jemanje vzorcev izdelkov, na katerih izvedejo preskuse skladnosti.

(a)

zagotoviti, da je izdelek, ki je dan na trg in/ali v uporabo, v skladu s to direktivo in ustreznim izvedbenim ukrepom, in

(b)

hraniti in dati na razpolago izjavo ES o skladnosti in tehnično dokumentacijo.

(a)

ali je mogoče informacije podati z usklajenimi simboli, priznanimi šiframi ali drugimi ukrepi in

(b)

vrsto predvidenega uporabnika izdelka in naravo podatkov, ki morajo biti zagotovljeni.

(a)

neizpolnjevanja zahtev veljavnega izvedbenega ukrepa;

(b)

nepravilne uporabe harmoniziranih standardov iz člena 10(2);

(c)

pomanjkljivosti v harmoniziranih standardih iz člena 10(2).

(a)

potrebne informacije o tem, kako lahko sami prispevajo k trajnostni uporabi izdelka, in

(b)

podatke o ekološkem profilu izdelka in koristih okoljsko primerne zasnove, kadar to zahteva izvedbeni ukrep.

(a)

letni obseg prodaje izdelka v Skupnosti in trgovanja z njim, ki predstavlja pomemben obseg, je po najnovejših dosegljivih podatkih okvirno več kot 200 000 enot;

(b)

izdelek ima glede na količino, dano na trg in/ali v uporabo, pomemben okoljski vpliv v Skupnosti, kot je opredeljeno v strateških prioritetah Skupnosti iz Sklepa št. 1600/2002/ES, in

(c)

izdelek pomeni pomembno možnost za izboljšanje vpliva na okolje brez pretiranih stroškov, pri čemer se zlasti upošteva, da:

(a)

okoljske prioritete Skupnosti, na primer tiste, ki jih navaja Sklep št. 1600/2002/ES ali Evropski program Komisije za podnebne spremembe (EPPS), in

(b)

ustrezno zakonodajo Skupnosti in samoreguliranje, na primer prostovoljne sporazume, ki naj bi glede na oceno v skladu s členom 17 prispevali k hitrejšemu doseganju ciljev ali nižjim stroškom kot obvezne zahteve.

(a)

upošteva življenjski ciklus izdelka in vse njegove pomembne okoljske vidike, med drugim energetsko učinkovitost. Poglobljenost analize okoljskih vidikov in možnost izboljšanja je sorazmerna z njihovo pomembnostjo. S sprejetjem zahteve za okoljsko primerno zasnovo glede pomembnih okoljskih vidikov izdelka se ne sme čezmerno zavlačevati zaradi negotovosti drugih vidikov;

(b)

opravi oceno, v kateri se upoštevajo vplivi na okolje, potrošnike in proizvajalce, vključno z MSP, glede konkurenčnosti, vključno z, v zvezi s trgi izven Skupnosti, inovativnosti, dostopa do trga ter stroškov in koristi;

(c)

upošteva obstoječo nacionalno okoljsko zakonodajo, ki jo države članice ocenjujejo kot pomembno;

(d)

opravi primerno posvetovanje z zainteresiranimi stranmi;

(e)

pripravi obrazložitveni memorandum o osnutku izvedbenega ukrepa na podlagi ocene iz točke (b) in

(f)

določi datum(-e) uveljavitve, morebitne postopne ali prehodne ukrepe ali obdobja in pri tem posebej upošteva možne vplive na MSP ali na določene skupine izdelkov, ki jih izdelujejo predvsem MSP.

(a)

s stališča uporabnika nimajo pomembnih negativnih vplivov na uporabnost izdelka;

(b)

nimajo škodljivih zdravstvenih, varnostnih in okoljskih vplivov;

(c)

nimajo občutnega negativnega vpliva na potrošnike, zlasti glede cenovne dostopnosti in stroškov izdelka v življenjskem ciklusu;

(d)

nimajo občutnega negativnega vpliva na konkurenčnost industrije;

(e)

določitev zahteve za okoljsko primerno zasnovo proizvajalcem načeloma ne naloži uporabe zaščitene tehnologije in

(f)

proizvajalcem ne naloži pretiranega upravnega bremena.

(a)

izvedbene ukrepe, začenši s tistimi izdelki, za katere je EPPS ugotovil, da ponujajo velike možnosti za stroškovno učinkovito zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, na primer naprave za ogrevanje in naprave za segrevanje vode, sistemi elektromotorjev, razsvetljava v gospodinjstvih in terciarnih sektorjih, gospodinjski aparati, pisarniška oprema v gospodinjstvih in terciarnih sektorjih, potrošna elektronika in HVAC sistemi (ogrevanje, prezračevanje in klimatizacija), in

(b)

ločen izvedbeni ukrep za zmanjšanje izgub v stanju pripravljenosti za skupino izdelkov.

(a)

metodologijo določanja in vključevanja pomembnih okoljskih meril, kot je učinkovitost rabe virov, ob upoštevanju celotnega življenjskega ciklusa izdelkov;

(b)

prag za izvedbene ukrepe;

(c)

mehanizme tržnega nadzora in

(d)

vse zadevne spodbujene samoregulativne mehanizme.