23.12.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 345/75

(1)

Evropski svet je junija 2004 zaprosil za pripravo splošne strategije za zaščito kritičnih infrastruktur. Komisija je v odgovor na to 20. oktobra 2004 sprejela sporočilo z naslovom „Varovanje kritične infrastrukture v boju proti terorizmu“, v katerem je predstavila predloge o tem, kaj bi okrepilo preprečevanje terorističnih napadov na kritično infrastrukturo ter pripravljenost in odziv nanje v Evropi.

(2)

Komisija je 17. novembra 2005 sprejela Zeleno knjigo o evropskem programu za varovanje kritične infrastrukture, v kateri so bile navedene politične možnosti za oblikovanje programa in informacijskega omrežja za opozarjanje o kritični infrastrukturi. V odzivih na Zeleno knjigo je bila poudarjena dodana vrednost okvira Skupnosti glede zaščite kritične infrastrukture. Priznana je bila potreba po povečanju zmogljivosti zaščite kritične infrastrukture v Evropi in po pomoči pri zmanjšanju števila šibkih točk glede kritičnih infrastruktur. Poudarjen je bil pomen ključnih načel subsidiarnosti, sorazmernosti in dopolnjevanja pa tudi dialoga med zainteresiranimi stranmi.

(3)

Svet za pravosodje in notranje zadeve je decembra 2005 pozval Komisijo, naj pripravi predlog evropskega programa za zaščito kritične infrastrukture („EPCIP“), ki naj bi temeljil na pristopu upoštevanja vseh nevarnosti, pri čemer naj bi bil boj proti grožnjam terorizma njegova prednostna naloga. V skladu s tem pristopom bi bilo treba v postopku zaščite kritične infrastrukture upoštevati človeške in tehnološke grožnje ter naravne nesreče, vendar pa bi morale biti grožnje terorizma prednostno obravnavane.

(4)

Svet je aprila 2007 sprejel sklepe o EPCIP, v katerih je ponovno navedel, da so predvsem države članice odgovorne za to, da poskrbijo za ureditev zaščite kritične infrastrukture znotraj nacionalnih meja, obenem pa je pozdravil prizadevanja Komisije, da oblikuje evropski postopek za ugotavljanje in določanje evropske kritične infrastrukture („EKI“) ter za oceno potrebe po izboljšanju njene zaščite.

(5)

Ta direktiva predstavlja prvi korak v postopnem pristopu za ugotavljanje in določanje EKI ter oceni potrebe za izboljšanje njene zaščite. Sama direktiva je osredotočena na energetski in prevozni sektor in bi morala biti pregledana, da se oceni njen učinek in potreba po vključitvi drugih sektorjev, med drugim sektorja informacijskih in komunikacijskih tehnologij („IKT“), v področje uporabe.

(6)

Glavno in končno odgovornost za zaščito EKI imajo države članice in lastniki/upravljavci teh infrastruktur.

(7)

V Skupnosti obstajajo nekatere kritične infrastrukture, katerih okvara ali uničenje bi imelo resne čezmejne posledice. To lahko vključuje čezmejne medsektorske vplive, ki izhajajo iz soodvisnosti medsebojno povezanih infrastruktur. Takšne EKI bi bilo treba ugotoviti in določiti s skupnim postopkom. Pri ovrednotenju zahtev glede varnosti teh infrastruktur bi morali upoštevati minimalni skupni pristop. Dvostranski programi sodelovanja med državami članicami na področju zaščite kritične infrastrukture pomenijo dobro uveljavljen in učinkovit način za obravnavanje čezmejne kritične infrastrukture. EPCIP bi moral temeljiti na takšnem sodelovanju. Informacije, na podlagi katerih se posamezne infrastrukture določijo kot EKI, bi bilo treba razvrstiti glede na ustrezno stopnjo tajnosti v skladu z obstoječo zakonodajo Skupnosti in držav članic.

(8)

Ker imajo različni sektorji posebne izkušnje, strokovno znanje in zahteve glede zaščite kritične infrastrukture, bi bilo treba oblikovati pristop Skupnosti glede zaščite kritične infrastrukture in ga izvajati ob upoštevanju sektorskih posebnosti in obstoječih sektorskih ukrepov, vključno z ukrepi, ki že obstajajo na ravni Skupnosti ter na nacionalni in regionalni ravni, po potrebi pa tudi vključno z že obstoječimi zadevnimi čezmejnimi dogovori glede medsebojne pomoči med lastniki/upravljavci kritične infrastrukture. Glede na velik pomen vključenosti zasebnega sektorja pri nadzoru in upravljanju tveganj, načrtovanju neprekinjenosti delovanja in obnovi po nesrečah, mora pristop Skupnosti spodbujati polno vključenost zasebnega sektorja.

(9)

Za energetski sektor, zlasti za načine proizvodnje in prenosa električne energije (dobava električne energije), velja, da lahko proizvodnja električne energije – če je to ustrezno – vključuje dele jedrskih elektrarn, ki se uporabljajo za prenos električne energije, pri čemer pa so izključeni specifično jedrski vidiki, zajeti v ustrezni zakonodaji za jedrsko področje, med drugim v pogodbah in pravu Skupnosti.

(10)

Ta direktiva dopolnjuje obstoječe sektorske ukrepe na ravni Skupnosti in v državah članicah. Če so mehanizmi Skupnosti že vzpostavljeni, bi jih bilo treba še naprej uporabljati, saj bodo prispevali k splošnemu izvajanju te direktive. Izogibati bi se bilo treba podvajanju različnih aktov ali določb ter protislovjem med njimi.

(11)

Varnostni načrti upravljavca („VNU“) ali enakovredni ukrepi, ki vključujejo opredelitev pomembnih infrastrukturnih zmogljivosti, oceno tveganja ter ugotavljanje, izbiro in prednostno razvrstitev protiukrepov in postopkov, bi morali biti pripravljeni za vso določeno EKI. Da bi se izognili nepotrebnemu delu in podvajanju, bi morala vsaka država članica najprej preveriti, ali lastniki/upravljavci določene EKI razpolagajo z ustreznimi VNU ali podobnimi ukrepi. Če teh načrtov ni, bi morala posamezna država članica storiti vse potrebno za uvedbo ustreznih ukrepov. Vsaka država članica sama določi najustreznejšo obliko ukrepanja pri pripravi VNU.

(12)

Za ukrepe, načela in smernice, vključno z ukrepi Skupnosti, pa tudi za dvostranske in/ali večstranske sheme sodelovanja, ki zagotavljajo načrt, podoben ali enakovreden VNU, ali zagotavljajo varnostnega uradnika za zvezo ali osebo s podobno opredeljenimi nalogami, bi moralo veljati, da izpolnjujejo zahteve te direktive, predpisane za VNU oziroma varnostnega uradnika za zvezo.

(13)

Za vso določeno EKI bi morali določiti varnostne uradnike za zvezo, da bi se olajšala sodelovanje in komunikacija med zadevnimi nacionalnimi organi za zaščito kritične infrastrukture. Da bi se izognili nepotrebnemu delu in podvajanju, bi morala vsaka država članica najprej preveriti, ali lastniki/upravljavci določene EKI že imajo zaposlenega varnostnega uradnika za zvezo ali osebo s podobno opredeljenimi nalogami. Če takega varnostnega uradnika za zvezo ni, bi morala posamezna država članica storiti vse potrebno za uvedbo ustreznih ukrepov. Države članice pa morajo same določiti najustreznejšo obliko ukrepanja pri imenovanju varnostnih uradnikov za zvezo.

(14)

Učinkovito odkrivanje tveganj, nevarnosti in šibkih točk v posameznih sektorjih zahteva komunikacijo tako med lastniki/upravljavci EKI in državami članicami kot med državami članicami in Komisijo. Vsaka država članica bi morala zbirati informacije o EKI, ki se nahajajo na njenem ozemlju. Komisija bi morala od držav članic prejemati splošne informacije o tveganjih, nevarnostih in šibkih točkah v sektorjih, v katerih je bila ugotovljena EKI, po potrebi vključno z ustreznimi informacijami glede možnih izboljšav EKI in glede medsektorskih odvisnosti, kar bi lahko služilo kot osnova za oblikovanje posebnih predlogov Komisije za izboljšanje zaščite EKI, kjer je to potrebno.

(15)

Da se pospešijo izboljšave zaščite EKI, bi lahko razvili skupne metodologije za ugotavljanje in razvrščanje tveganj, nevarnost in šibkih točk za infrastrukturne zmogljivosti.

(16)

Lastnikom/upravljavcem EKI bi morali v prvi vrsti organi zadevne državne članice omogočiti dostop do najboljših praks in metodologij glede zaščite kritične infrastrukture.

(17)

Za učinkovito zaščito EKI so potrebni komunikacija, usklajevanje in sodelovanje na nacionalni ravni in na ravni Skupnosti. To se najlažje doseže tako, da se v vsaki državi članici imenujejo kontaktne točke za zaščito evropske kritične infrastrukture („kontaktne točke ZEKI“), ki bi morale vprašanja zaščite evropske kritične infrastrukture usklajevati na notranji ravni, pa tudi z drugimi državami članicami in Komisijo.

(18)

Da se razvijejo dejavnosti zaščite evropske kritične infrastrukture na področjih, ki zahtevajo določeno stopnjo zaupnosti, je primerno zagotoviti usklajeno in varno izmenjavo informacij v okviru te direktive. Pomembno je, da se v zvezi z nekaterimi dejstvi o kritični infrastrukturni zmogljivosti, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za načrtovanje in delovanje z namenom povzročanja nesprejemljivih posledic za objekte kritične infrastrukture, spoštujejo pravila o zaupnosti v skladu z veljavnim nacionalnim pravom ali Uredbo (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (3). Tajne podatke bi bilo treba varovati v skladu z ustrezno zakonodajo Skupnosti in držav članic. Države članice in Komisija bi morale spoštovati ustrezno stopnjo tajnosti, ki jo določi organ izvora dokumenta.

(19)

Izmenjava informacij v zvezi z EKI bi morala potekati v ozračju zaupanja in varnosti. Za izmenjavo informacij je potrebno zaupanje, tako da podjetja in organizacije vedo, da bodo njihovi občutljivi in tajni podatki ustrezno varovani.

(20)

Ker ciljev te direktive, in sicer vzpostavitve postopka za ugotavljanje in določanje EKI in oblikovanja skupnega pristopa za oceno potreb po izboljšanju zaščite takšnih infrastruktur, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, in ker te cilje zaradi obsega ukrepa laže doseže Skupnost, lahko Skupnost sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. Skladno z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne prekoračuje okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev.

(21)

Ta direktiva spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava zlasti Listina o temeljnih pravicah Evropske unije –

(a)

„kritična infrastruktura“ pomeni infrastrukturno zmogljivost, sistem ali njun del, ki se nahaja v državah članicah in je bistven za vzdrževanje ključnih družbenih funkcij, zdravja, varnosti, zaščite, gospodarske in družbene blaginje ljudi ter katerih okvara ali uničenje bi imelo v državi članici resne posledice zaradi nezmožnosti vzdrževanja teh funkcij;

(b)

„evropska kritična infrastruktura“ ali „EKI“ pomeni kritično infrastrukturo, ki se nahaja v državah članicah in katere okvara ali uničenje bi imelo resne posledice v vsaj dveh državah članicah. Kaj so resne posledice se oceni v skladu z medsektorskimi merili. To vključuje vplive na druge vrste infrastruktur, ki izhajajo iz medsektorskih odvisnosti;

(c)

„analiza tveganja“ pomeni obravnavo ustreznih scenarijev nevarnosti, da se ocenijo šibke točke in morebitne posledice okvare ali uničenja kritične infrastrukture;

(d)

„občutljive informacije, povezane z zaščito kritične infrastrukture“ pomeni dejstva o kritični infrastrukturi, katerih razkritje bi se lahko uporabilo za načrtovanje in delovanje z namenom povzročitve okvare ali uničenja objektov kritične infrastrukture;

(e)

„zaščita“ pomeni vse dejavnosti, katerih namen je zagotavljati funkcionalnost, kontinuiteto in integriteto kritične infrastrukture, da se preprečijo, ublažijo in nevtralizirajo nevarnosti, tveganja in šibke točke;

(f)

„lastniki/upravljavci EKI“ pomeni subjekte, odgovorne za naložbe v posamezno infrastrukturno zmogljivost, sistem ali njegov del, ki je v skladu s to direktivo določen kot EKI in/ali njihovo vsakodnevno delovanje.

(a)

število žrtev (ki se ocenjuje glede na možno število mrtvih ali poškodovanih);

(b)

gospodarske posledice (ki se ocenjujejo glede na gospodarsko izgubo in/ali poslabšanje kakovosti proizvodov ali storitev, vključno z morebitnimi posledicami za okolje);

(c)

javni vpliv (ki se ocenjuje glede na posledice za zaupanje javnosti, fizično trpljenje in motnje v vsakodnevnem življenju, vključno z izgubo osnovnih storitev).