29.10.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 285/9

(1)

Direktiva 90/496/EGS določa, da je treba opredeliti prehransko vlaknino.

(2)

Pogoji za prehranske trditve, kot sta „vir prehranske vlaknine“ ali „visoka vsebnost prehranske vlaknine“, so določeni v Prilogi k Uredbi (ES) št. 1924/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih (2).

(3)

Zaradi jasnosti in skladnosti z drugo zakonodajo Skupnosti, ki se nanaša na navedeni pojem, je treba zagotoviti opredelitev „prehranske vlaknine“.

(4)

Pri opredelitvi prehranske vlaknine je treba upoštevati ustrezne študije Codex Alimentariusa in izjavo v zvezi s prehransko vlaknino, ki jo je znanstveni svet za dietetične izdelke, prehrano in alergije Evropske agencije za varnost hrane dal 6. julija 2007.

(5)

Prehranska vlaknina se tradicionalno zaužije kot rastlinski material in ima enega ali več ugodnih fizioloških učinkov, kot so skrajšanje časa prehajanja črevesne vsebine, povečanje količine fekalij, mikroflora debelega črevesja jo lahko fermentira, znižanje skupnega holesterola v krvi, znižanje ravni holesterola LDL v krvi, znižanje ravni post-prandialne glukoze v krvi ali znižanje ravni inzulina v krvi. Najnovejši znanstveni dokazi kažejo, da lahko podobni ugodni fiziološki učinki izhajajo iz drugih polimerov ogljikovih hidratov, ki niso prebavljivi in niso naravno prisotni v živilih v obliki, v kateri se zaužijejo. Zato je primerno, da opredelitev prehranske vlaknine vključuje polimere ogljikovih hidratov z enim ali več ugodnimi fiziološkimi učinki.

(6)

Polimeri ogljikovih hidratov rastlinskega izvora, ki so v skladu z opredelitvijo prehranske vlaknine, se lahko v rastlini tesno povežejo z ligninom ali drugimi sestavinami, ki niso ogljikovi hidrati, kot so fenolne spojine, voski, saponini, fitati, kutin, fitosteroli. Kadar se te snovi tesno povežejo s polimeri ogljikovih hidratov rastlinskega izvora in ekstrahirajo s polimeri ogljikovih hidratov za analizo prehranske vlaknine, se lahko obravnavajo kot prehranska vlaknina. Kadar pa se te snovi ločijo od polimerov ogljikovih hidratov in dodajo živilu, se ne smejo obravnavati kot prehranska vlaknina.

(7)

Za upoštevanje novega znanstvenega in tehnološkega napredka je treba spremeniti seznam pretvorbenih faktorjev za izračun energijske vrednosti.

(8)

Poročilo FAO s tehnične delavnice „Energijska vrednost živil – analizne metode in pretvorbeni faktorji“ navaja, da za 70 odstotkov prehranskih vlaknin v tradicionalnih živilih velja, da se lahko fermentirajo. Zato je primerno, da povprečna energijska vrednost za prehransko vlaknino znaša 8 kJ/g (2 kcal/g).

(9)

Eritritol se lahko uporablja v različnih živilih, med drugim tudi kot nadomestilo za hranila, kot je sladkor, kadar je zaželena nižja energijska vrednost.

(10)

Eritritol je poliol, v skladu z obstoječimi pravili, kot je določeno v členu 5(1) Direktive 90/496/EGS, pa bi se njegova energijska vrednost izračunala z uporabo pretvorbenega faktorja za poliole, in sicer 10 kJ/g (2,4 kcal/g). Z uporabo tega pretvorbenega faktorja potrošnik ne bi bil popolnoma obveščen o nižji energijski vrednosti izdelka, ki je bila dosežena z uporabo eritritola pri njegovi proizvodnji. Znanstveni odbor za hrano je v svojem mnenju o eritritolu z dne 5. marca 2003 navedel, da je energijska vrednost eritritola nižja od 0,9 kJ/g (manj kot 0,2 kcal/g). Zato je primerno sprejeti ustrezen pretvorbeni faktor za izračun energijske vrednosti eritritola.

(11)

Priloga k Direktivi 90/496/EGS navaja vitamine in minerale, ki so lahko navedeni kot del označevanja hranilne vrednosti, določa njihov priporočeni dnevni vnos (PDV) in opredeljuje pravilo, kaj določa znatno količino. Namen tega seznama PDV je zagotoviti vrednosti za označevanje hranilne vrednosti in izračun, kaj določa znatno količino.

(12)

Na pravilo o znatni količini, kot je opredeljeno v Prilogi k Direktivi 90/496/EGS, se sklicuje v drugi zakonodaji Skupnosti, zlasti členu 8(3) Direktive 2002/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. junija 2002 o približevanju zakonodaj držav članic o prehranskih dopolnilih (3), Prilogi k Uredbi (ES) št. 1924/2006 in členu 6(6) Uredbe (ES) št. 1925/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. decembra 2006 o dodajanju vitaminov, mineralov in nekaterih drugih snovi živilom (4).

(13)

PDV iz Priloge k Direktivi 90/496/EGS temeljijo na priporočilih strokovnega posvetovalnega zasedanja FAO/STO v Helsinkih leta 1988.

(14)

Za zagotavljanje skladnosti z drugo zakonodajo Skupnosti je treba obstoječi seznam vitaminov in mineralov ter njihovih PDV posodobiti glede na znanstveni napredek od leta 1988.

(15)

Znanstveni odbor za hrano je v svojem mnenju o reviziji referenčnih vrednosti za označevanje hranilne vrednosti z dne 5. marca 2003 vključil referenčne oznake hranilne vrednosti za odrasle. To mnenje zajema vitamine in minerale iz Priloge I k Direktivi 2002/46/ES in Priloge I k Uredbi (ES) št. 1925/2006.

(16)

Prilogo k Direktivi 90/496/EGS je zato treba ustrezno spremeniti.

(17)

Ukrepi, predvideni s to direktivo, so v skladu z mnenjem Stalnega odbora za prehranjevalno verigo in zdravje živali –

1.

v členu 1(4)(j) se doda naslednji stavek:

„Opredelitev snovi in po potrebi analizne metode se vključijo v Prilogo II;“

2.

členu 5(1) se dodata naslednji alinei:

3.

Priloga se nadomesti z besedilom iz Priloge I k tej direktivi.

4.

Doda se besedilo iz Priloge II k tej direktivi.