8.11.2008   

SL

Uradni list Evropske unije

L 299/25

(1)

Direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (3) je bila spremenjena (4). Zaradi jasnosti in racionalnosti bi bilo treba navedeno direktivo kodificirati.

(2)

Zakonodaja o blagovnih znamkah, ki se je uporabljala v državah članicah pred začetkom veljavnosti Direktive 89/104/EGS, je vsebovala neskladnosti, ki so lahko ovirale prost pretok blaga in storitev ter izkrivljale konkurenco na skupnem trgu. Za dobro delovanje notranjega trga je zato bilo treba približati zakonodaje držav članic.

(3)

Pomembno je upoštevati rešitve in prednosti, ki jih sistem blagovnih znamk Skupnosti lahko zagotovi podjetjem, ki želijo pridobiti blagovne znamke.

(4)

Ne zdi se nujno lotiti popolnega približevanja zakonov o blagovnih znamkah v državah članicah. Zato bo dovolj, če se približevanje omeji na nacionalne določbe zakona, ki najbolj neposredno vplivajo na delovanje notranjega trga.

(5)

Ta direktiva državam članicam ne bi smela odvzeti pravice do nadaljnjega varstva blagovnih znamk, pridobljenih z uporabo, temveč bi morala urejati le razmerje med njimi in blagovnimi znamkami, pridobljenimi z registracijo.

(6)

Države članice bi morale imeti možnost še naprej prosto določiti postopek v zvezi z registracijo, razveljavitvijo in neveljavnostjo blagovnih znamk, pridobljenih z registracijo. Določijo lahko na primer način registracije blagovne znamke in postopkov za ugotavljanje neveljavnosti, odločajo o tem, ali naj se prejšnje pravice uveljavljajo v postopku registracije ali v postopku za ugotavljanje neveljavnosti ali v obeh, in, če omogočajo uveljavljanje prejšnjih pravic v postopku registracije, postopek ugovora ali preizkus pogojev po uradni dolžnosti ali oboje. Države članice bi morale imeti možnost še naprej prosto določiti učinke razveljavitve ali neveljavnosti blagovnih znamk.

(7)

Ta direktiva ne more izključiti uporabe drugih predpisov držav članic, ki niso predpisi o blagovnih znamkah, na primer predpisov v zvezi z nelojalno konkurenco, civilnopravno odgovornostjo ali varstvom potrošnikov.

(8)

Doseganje ciljev, h katerim je usmerjeno približevanje zakonodaje, zahteva, da so pogoji pridobivanja in ohranjanja registrirane blagovne znamke na splošno enaki v vseh državah članicah. V ta namen, bi bilo treba izdelati seznam znakov, ki lahko sestavljajo blagovno znamko, ob pogoju, da je zaradi takšnih znakov mogoče razlikovati blago ali storitve enega podjetja od blaga ali storitev drugega. Treba bi bilo izčrpno navesti razloge za zavrnitev ali neveljavnost v zvezi s samo blagovno znamko, na primer odsotnost vsakega razlikovalnega značaja, ali v zvezi s kolizijami med blagovno znamko in prejšnjimi pravicami, tudi če so nekateri od teh razlogov navedeni kot izbira držav članic, ki torej te razloge lahko ohranijo ali uvedejo v svojih zakonih. Države članice bi morale imeti možnost, da v svojih zakonih ohranijo ali uvedejo razloge za zavrnitev ali neveljavnost, povezane s pogoji za pridobivanje in nadaljnje lastništvo blagovne znamke, za katere ni določb o približevanju, ki zadevajo na primer upravičenost do dodelitve blagovne znamke, podaljšanje blagovne znamke, pristojbine ali neizpolnjevanje pravil postopka.

(9)

Za zmanjšanje skupnega števila blagovnih znamk, registriranih in varovanih v Skupnosti, in posledično števila sporov, ki se med njimi pojavljajo, je treba zahtevati, da se registrirane blagovne znamke dejansko uporabljajo ali v primeru, da se ne, razveljavijo. Treba je poskrbeti, da se blagovne znamka ne more razveljaviti na podlagi obstoja neuporabljene prejšnje blagovne znamke, medtem ko lahko države članice še naprej prosto uporabljajo isto načelo glede registracije blagovne znamke ali predvidijo, da se blagovna znamka ne more uspešno uveljavljati v postopku zaradi kršitev pravic, kadar se na podlagi zahteve za razveljavitev blagovne znamke ugotovi, da bi se znamka lahko razveljavila. Določitev pravil postopka je v vseh teh primerih prepuščena državam članicam.

(10)

Za zagotovitev prostega pretoka blaga in storitev je bistvenega pomena zagotoviti, da registrirane blagovne znamke v pravnih sistemih vseh držav članic uživajo enako varstvo. To pa ne sme preprečiti državam članicam, da po lastni izbiri določijo večji obseg varstva blagovnim znamkam, ki imajo ugled.

(11)

Varstvo, ki ga zagotovi registrirana blagovna znamka in katerega funkcija je zlasti zagotovitev, da blagovna znamka označuje izvor, bi moralo biti popolno v primeru enakosti blagovne znamke in znaka ter blaga ali storitev. Varstvo bi moralo veljati tudi v primeru podobnosti med blagovno znamko in znakom ter blagom ali storitvami. Neizogibno potrebno je podati interpretacijo koncepta podobnosti v zvezi z verjetnostjo zmede. Verjetnost zmede, katere upoštevanje je odvisno od številnih elementov, zlasti od prepoznavnosti blagovne znamke na tržišču, povezovanja, ki ga lahko povzroči uporabljen ali registriran znak, stopnje podobnosti med blagovno znamko ter označenim blagom ali storitvami, bi morala biti poseben pogoj za takšno varstvo. Načini, na katere se lahko ugotovi verjetnost zmede, in zlasti dokazno breme, bi morali biti predmet nacionalnih postopkovnih pravil, v katere ta direktiva ne bi smela posegati.

(12)

Zaradi pravne varnosti in brez nepravičnega vpliva na interese imetnika prejšnje blagovne znamke, je pomembno zagotoviti, da slednji ne sme več zahtevati ugotovitve neveljavnosti niti nasprotovati uporabi blagovne znamke, ki je kasnejša od njegove, katere uporabo je dolgo vede dopuščal, razen če je prijava kasnejše blagovne znamke vložena v slabi veri.

(13)

Vse države članice obvezuje Pariška konvencija za varstvo industrijske lastnine. Nujno je, da se določbe te direktive popolnoma ujemajo z določbami omenjene konvencije. Ta direktiva ne sme vplivati na obveznosti držav članic, ki izhajajo iz te Konvencije. Kjer je to primerno, bi bilo treba uporabiti drugi pododstavek člena 307 Pogodbe.

(14)

Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede roka za prenos v nacionalno pravo Direktive 98/104/EGS, ki je določen v delu B Priloge I –

(a)

znaki, ki ne morejo sestavljati blagovne znamke;

(b)

blagovne znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega značaja;

(c)

blagovne znamke, ki jih sestavljajo izključno znaki ali označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitev ali druge lastnosti blaga ali storitev;

(d)

blagovne znamke, ki so sestavljene izključno iz znakov ali označb, ki so postali običajni v jezikovni rabi ali v dobroverni ustaljeni praksi trgovanja;

(e)

znaki, sestavljeni izključno iz:

(f)

blagovne znamke, ki nasprotujejo javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom;

(g)

blagovne znamke, katerih narava zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora blaga ali storitve;

(h)

blagovne znamke, za katere ni bilo izdano dovoljenje pristojnih organov in morajo biti zavrnjene ali razveljavljene na podlagi člena 6 ter Pariške konvencije za varstvo industrijske lastnine, v nadaljnjem besedilu „Pariška konvencija“.

(a)

se lahko uporaba te blagovne znamke prepove v skladu z določbami, ki niso določbe o blagovnih znamkah zadevne države članice ali Skupnosti;

(b)

blagovna znamka vsebuje znak visoke simbolične vrednosti, zlasti verski simbol;

(c)

blagovna znamka vsebuje znamenja, embleme in grbe, ki niso zajeti v členu 6 ter Pariške konvencije in ki so v javnem interesu, razen če je bila privolitev ustreznih organov v njeno registracijo dana v skladu z zakonodajo države članice;

(d)

prijavo za registracijo blagovne znamke je prosilec vložil v slabi veri.

(a)

če je enaka prejšnji blagovni znamki in če so blago ali storitve, za katere se blagovna znamka uporablja oziroma je zanje registrirana, enaki blagu ali storitvam, za katere je varovana prejšnja blagovna znamka;

(b)

če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z blagovnimi znamkami, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo blagovno znamko.

(a)

naslednje vrste blagovnih znamk z datumom vložitve prijave za registracijo, ki je pred datumom prijave za registracijo blagovne znamke, ter, kadar je to primerno, ob upoštevanju prednostnih pravic, ki se zahtevajo v zvezi s temi blagovnimi znamkami:

(b)

blagovne znamke Skupnosti, za katere se v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o blagovni znamki Skupnosti (5) upravičeno zahteva prednostna pravica v razmerju do blagovne znamke iz točk (a)(ii) in (iii), tudi če je bila ta blagovna znamka odsvojena ali je prenehala;

(c)

prijave za blagovne znamke iz točk (a) in (b) pod pogojem njihove registracije;

(d)

blagovne znamke, ki so na dan vložitve prijave za registracijo blagovne znamke ali, kadar je to primerno, zahteve za priznanje prednosti v zvezi z zahtevo za registracijo blagovne znamke, v državi članici znane v smislu izraza „znane“ v členu 6 bis Pariške konvencije.

(a)

blagovna znamka je enaka ali podobna prejšnji nacionalni blagovni znamki v smislu odstavka 2 in bo ali je bila registrirana za blago ali storitve, ki niso podobni blagu ali storitvam, za katere je registrirana prejšnja blagovna znamka Skupnosti, če prejšnja blagovna znamka v zadevni državi članici uživa ugled in če bi uporaba poznejše blagovne znamke brez upravičenega razloga izkoriščala ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled prejšnje blagovne znamke;

(b)

pravice do neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka v uporabi v gospodarskem prometu so bile pridobljene pred datumom vložitve zahteve za registracijo kasnejše blagovne znamke ali datumom zahtevanega priznanja prednostne pravice v zvezi z zahtevo za registracijo poznejše blagovne znamke, če neregistrirana blagovna znamka ali drug znak imetniku podeljuje pravico do prepovedi uporabe kasnejše blagovne znamke;

(c)

uporaba blagovne znamke se lahko prepove na podlagi prejšnje pravice, ki se razlikuje od pravic iz odstavka 2 in točke (b) tega odstavka ter zlasti:

(d)

blagovna znamka je enaka ali podobna prejšnji kolektivni blagovni znamki, ki podeljuje pravico, ki je prenehala v obdobju največ treh let pred zahtevo;

(e)

blagovna znamka je enaka ali podobna prejšnji garancijski ali certifikacijski znamki, ki je prenehala v obdobju pred vložitvijo zahteve, katerega dolžino določi država članica;

(f)

blagovna znamka je enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki, ki je bila registrirana za enako ali podobno blago ali storitve in v zvezi z njimi podelila pravico, ki je prenehala zaradi neuspešnega podaljšanja v obdobju največ dveh let pred vložitvijo zahteve, razen če je imetnik prejšnje blagovne znamke soglašal z registracijo kasnejše znamke ali ni uporabljal svoje blagovne znamke;

(g)

blagovna znamka bi se lahko zamenjala z blagovno znamko, ki je bila v uporabi v tujini na dan vložitve zahteve in ki se še vedno uporablja, ob pogoju, da je na dan vložitve zahteve prijavitelj deloval v slabi veri.

(a)

kateri koli znak, ki je enak blagovni znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana blagovna znamka;

(b)

kateri koli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z blagovno znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in blagovno znamko.

(a)

opremljanje blaga ali njegove embalaže z znakom;

(b)

ponujanje blaga, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene pod tem znakom ali ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;

(c)

uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;

(d)

uporaba znaka na poslovni dokumentaciji in v oglaševanju.

(a)

lastnega imena in naslova;

(b)

označb glede vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, geografskega izvora, časa proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali drugih značilnosti blaga ali storitev;

(c)

blagovne znamke, kadar je treba z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele;

(a)

z njenim trajanjem;

(b)

z obliko, zajeto v registraciji, v kateri se lahko uporablja blagovna znamka;

(c)

z obsegom blaga ali storitev, za katere je podeljena licenca;

(d)

z ozemljem, na katerem se blagovna znamka lahko uporabi, ali

(e)

s kakovostjo proizvedenega blaga oziroma opravljenih storitev, ki jih opravlja pridobitelj licence.

(a)

uporaba blagovne znamke v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja blagovne znamke;

(b)

namestitev blagovne znamke na blago ali njegovo embalažo z blagovno znamko v državi članici izključno za potrebe izvoza.

(a)

če je predpis, veljaven pred tem datumom, sankcioniral neuporabo blagovne znamke v neprekinjenem obdobju, se šteje, da je zadevno obdobje petih let iz prvega pododstavka odstavka 1 začelo teči hkrati s katerimkoli obdobjem neuporabe, ki na ta datum že teče;

(b)

če pred tem datumom ni veljal noben predpis o uporabi, se šteje, da obdobja petih let iz prvega pododstavka odstavka 1 tečejo najmanj od tega datuma.

(a)

zaradi dejanj ali opustitve imetnika v gospodarskem prometu postane obča oznaka za proizvod ali storitev, za katero je registrirana;

(b)

zaradi uporabe s strani imetnika blagovne znamke ali z njegovim soglasjem glede blaga ali storitev, za katere je registrirana, lahko zavaja javnost, zlasti glede narave, kakovosti ali geografskega izvora tega blaga ali storitev.