Direktiva Sveta 2001/51/ES

z dne 28. junija 2001

o dopolnitvi določb člena 26 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985

SVET EVROPSKE UNIJE JE –

ob upoštevanju Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in zlasti členov 61(a) in 63(3)(b) Pogodbe,

ob upoštevanju pobude Francoske republike [1],

ob upoštevanju mnenja Evropskega parlamenta [2],

ob upoštevanju naslednjega:

(1) Za učinkovit boj proti nezakonitemu priseljevanju je bistvenega pomena, da vse države članice sprejmejo določbe o obveznostih prevoznikov, ki prevažajo tuje državljane na ozemlja držav članic. Poleg tega je za zagotovitev večje učinkovitosti pri doseganju tega cilja treba čim bolj uskladiti denarne kazni, ki jih trenutno predvidevajo države članice za primere, ko prevozniki ne izpolnjujejo obveznosti nadzora, pri čemer se morajo upoštevati razlike med pravnimi sistemi in praksami držav članic.

(2) Ta ukrep spada med splošne določbe o nadzoru migracijskih tokov in boju proti nezakonitemu priseljevanju.

(3) Uporaba te direktive ne posega v obveznosti iz Ženevske konvencije o statusu beguncev z dne 28. julija 1951, kakor je bila spremenjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januarja 1967.

(4) Državam članicam je prepuščena odločitev, ali bodo obdržale ali uvedle dodatne ukrepe ali kazni za prevoznike, ne glede na to, ali jih ta direktiva omenja ali ne.

(5) Države članice morajo zagotoviti, da se v vsakem postopku, ki se sproži proti prevoznikom in ima lahko za posledico naloženo kazen, lahko dejansko uresničuje pravica do zagovora in pravica do pritožbe zoper takšne odločitve.

(6) Ta direktiva pomeni nadaljnji razvoj schengenskega pravnega reda v skladu s Protokolom o vključitvi schengenskega pravnega reda v okvir Evropske unije, kakor je določeno v Prilogi A k Sklepu Sveta 1999/435/ES z dne 20. maja 1999 o opredelitvi schengenskega pravnega reda za namen določanja pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji [3].

(7) V skladu s členom 3 Protokola o stališču Združenega kraljestva in Irske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, je Združeno kraljestvo dne 25. oktobra 2000 pisno sporočilo, da želi sodelovati pri sprejetju in uporabi te direktive.

(8) Na podlagi člena 1 zgoraj navedenega protokola Irska ni udeležena pri sprejetju te direktive. Iz tega razloga in brez poseganja v člen 4 zgoraj navedenega protokola se določbe te direktive za Irsko ne uporabljajo.

(9) V skladu s členoma 1 in 2 Protokola o stališču Danske, ki je priložen k Pogodbi o Evropski uniji in k Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, Danska ni udeležena pri sprejetju te direktive in zato ta zanjo ni zavezujoča niti je ni obvezana uporabljati. Ker je namen te direktive nadgraditi schengenski pravni red na podlagi naslova IV Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, se Danska skladno s členom 5 Protokola v šestih mesecih po tem, ko Svet sprejme to direktivo, odloči, ali jo bo prenesla v svojo notranjo zakonodajo.

(10) Za Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško pomeni ta direktiva nadaljnji razvoj schengenskega pravnega reda v smislu Sporazuma, ki je bil sklenjen 18. maja 1999 med Svetom Evropske unije in tema dvema državama o njuni pridružitvi izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda [4] –

SPREJEL NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1

Cilj te direktive je dopolniti določbe člena 26 Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, ki je bila podpisana v Schengnu 19. junija 1990 [5] (v nadaljnjem besedilu "Schengenska konvencija"), in določiti nekatere pogoje za njihovo izvajanje.

Člen 2

Države članice ukrenejo vse potrebno, da bi zagotovile, da obveznost prevoznikov vrniti državljane tretjih držav, kakor je predvideno v členu 26(1)(a) Schengenske konvencije, obstaja tudi v primeru, ko se zavrne vstop državljanu tretje države v tranzitu, če:

(a) prevoznik, ki naj bi ga peljal v namembno državo, odkloni prevoz;

(b) so mu organi namembne države prepovedali vstop in ga poslali nazaj v državo članico, v kateri je bil v tranzitu.

Člen 3

Države članice ukrenejo vse potrebno, da bi prevozniki, ki ne morejo vrniti državljana tretje države, kateremu je bil zavrnjen vstop, na svoje stroške nemudoma zagotovili drug način prevoza, če takojšen prevoz ni možen, pa bi jim bili naloženi stroški bivanja in vrnitve zadevnega državljana tretje države.

Člen 4

1. Države članice ukrenejo vse potrebno, da bi zagotovile, da so kazni za prevoznike po določbah člena 26(2) in (3) Schengenske konvencije odvračilne, učinkovite in sorazmerne ter da:

(a) najvišja denarna kazen ne znaša manj kot 5000 EUR ali ustrezen znesek v nacionalni valuti po menjalnem tečaju, objavljenem v Uradnem listu dne 10. avgusta 2001, za vsako osebo, ki se prevaža, ali

(b) najnižja denarna kazen ne znaša manj kot 3000 EUR ali ustrezen znesek v nacionalni valuti po menjalnem tečaju, objavljenem v Uradnem listu dne 10. avgusta 2001, za vsako osebo, ki se prevaža, ali

(c) najvišja denarna kazen, ki je predvidena kot povprečnina za vsako kršitev, ne znaša manj kot 500000 EUR ali ustrezen znesek v nacionalni valuti po menjalnem tečaju, objavljenem v Uradnem listu dne 10. avgusta 2001, ne glede na število oseb, ki se prevažajo.

2. Odstavek 1 ne posega v obveznosti držav članic v primerih, ko državljan tretje države zaprosi za mednarodno zaščito.

Člen 5

Ta direktiva državam članicam ne preprečuje sprejeti ali ohraniti drugih ukrepov, ki predvidevajo drugačne kazni, kot so prepoved nadaljevanja vožnje, zaseg in zaplemba prevoznega sredstva ali pa začasni ali stalni odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti prevoznikom, ki ne izpolnjujejo obveznosti po členu 26(2) in (3) Schengenske konvencije in členu 2 te direktive.

Člen 6

Države članice zagotovijo, da njihovi zakoni in drugi predpisi določajo, da prevozniki, proti katerim se sprožijo postopki za določitev kazni, lahko uresničujejo pravico do obrambe in pritožbe.

Člen 7

1. Države članice sprejmejo predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 11. februarja 2003. O tem takoj obvestijo Komisijo.

2. Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3. Države članice sporočijo Komisiji besedila temeljnih določb nacionalne zakonodaje, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 8

Ta direktiva začne veljati trideset dni po objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti.

Člen 9

Ta direktiva je naslovljena na države članice v skladu s Pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti.

V Luxembourgu, 28. junija 2001

Za svet

Predsednik

B. Rosengren

[1] UL C 269, 20.9.2000, str. 8.

[2] Mnenje z dne 13.3.2001 (še ni objavljeno v Uradnem listu).

[3] UL L 176, 10.7.1999, str. 1.

[4] UL L 176, 10.7.1999, str. 3.

[5] UL L 239, 22.9.2000, str. 1.

--------------------------------------------------